Embed Size (px)
Citation preview
KJE SEM NAREDIL NAPAKO KOT STARŠ? GLAVNO VPRAŠANJE, KI NAM POVZROČA NAJVEČ SLABE VESTI, KO NAŠ OTROK
POSTANE NAJSTNIK.
in
KAJ LAHKO NAREDIMO, DA SE MU IZOGNEMO?
7 BREZPLAČNIH DARIL, KI SI JIH BO VAŠ OTROK ZAPOMNIL ZA VEDNO!
V 15-IH MINUTAH BRANJA BOSTE SPOZNALI
7 BREZPLAČNIH DARIL, ki lahko morda celo rešijo življenje vašega otroka
in drugačen pogled na odraščanje otroka skozi oči in osebno zgodbo avtorja, ki se je
posvetil razvoju boljših okoliščin za zdrav vsestranski razvoj otrok,
BONUS
7 dnevni vodič zbliževanja z vašim otrokom za ustvarjanje velikih premikov v odnosu do vašega otroka z malimi potezami. Skozi njega boste pridobili zelo močno izkušnjo iz katere se boste ogromno naučili o svojem otroku in sebi. Vaš otrok pa vam bo neizmerno hvaležen.
Avtor: Gregor Rožanc
predsednik Društva Naturo in vzgojitelj v Vzgojnem zavodu Kranj
[email protected] +386 40 187 822 www.naturo.si
UVOD V prvih petih letih svojega življenja sem dve leti preživel v bolnici, eno pa na
berglah. Bil sem premajhen, da bi se zdaj spomnil svojih občutij, a za otroka
verjetno to ni ravno prijetna izkušnja. Kasneje bi me to lahko vodilo še v slabše
odločitve, kot sem jih kasneje v življenju občasno sprejemal.
Najstništvo je tisto obdobje, ki se ga starši precej bojijo. Takrat se otroci
začnejo “malo drugače” vesti. Veliko jih prestopa meje, ki jih postavljajo starši
in družba, celo zakoni. Nekaj pa jih gre precej “predaleč”. Slednji v najstniškem
obdobju (ali pa kasneje v življenju) preveč škodijo sebi in drugim ter povzročijo
nepopravljivo škodo. Nekateri celo storijo samomor. Starši se takrat počutijo
nemočno, velikokrat obupano, z živci povsem na koncu. Kot vzgojitelj v vzgojnem
zavodu lahko opažam, da v tistem viharnem mladostniškem obdobju otroka običajno
obrnejo vloge. Do obdobja najstništva so bili ti otroci velikokrat v močnih
stiskah, potem pa na tak ali drugačen način “udarijo” nazaj. In tako veliko
staršev pripeljejo do vprašanja: Kje sem kot starš naredil napako?
Mene pa zanima s čim lahko starš prepreči ali ublaži prevelike vedenjske odklone
v času najstništva. Katera je njegova osnovna “domača naloga” že v prvih 10-12-ih
letih otrokovega razvoja. Vprašal sem se kaj sem jaz dobival in je dovolj dobro
in pozitivno vplivalo na moj razvoj? Drugo vprašanje pa je bilo, česa imajo
otroci, ki pridejo v vzgojni zavod, običajno manj? Izluščil sem 7 dejavnikov. Za
njih verjamem, da bi pozitivno vplivali na vsakega otroka.
1
BOLNICA
Zelo zgodaj v mojem življenju, ko sem komaj
dobro začel tvoriti dvo-zlogovne glasovne
znake, sem začel sporočati, da me bolijo
noge. Zdravniška diagnoza je pokazala, da
imam Perthesovo bolezen. Ta bolezen je
prizadela moj levi kolk do te mere, da nisem
ne mogel, ne smel več stopiti na levo nogo
(na spodnji sliki je že vidno kako sem jo
razbremenjeval pritiska). Nekaj res idealnega
za dve-letnika, ki več ali manj z gibanjem
raziskuje svet.
Tako sem pri starosti dveh let pristal v
bolnišnici. Bolniška postelja je postala
moj novi dom do četrtega leta. Večino
časa sem ležal, nekaj malega sedel.
Običajno sem sedel, ko sem moral biti na
kahli (slika spodaj). Ja, kar v
postelji. Pa kosilo sem tudi jedel v
postelji. In še prinesli so mi ga tja.
Čudoviti časi!
2
Prvo leto sem bil nastanjen v
bolnišnici v Šempetru pri Gorici.
Torej na drugem koncu Slovenije od
Novega mesta, kjer smo živeli. Pri
dveh letih sem bil tako praktično
čez noč “odrezan” od svojih
staršev. A ne le to! Dve-letniku
namreč težko dopoveš, da se ne sme
postavljati na noge in zato so me
raje kar privezali na posteljo. Še
odraslemu bi se “odpeljalo”, kaj
šele dve-letniku, ki rabi čustveno
bližino staršev in veliko gibanja.
Po enem letu sem bil na veliko olajšanje mojih staršev premeščen v bolnišnico v
Novo mesto. Sicer sem čas še vedno preživljal za posteljnimi rešetkami, a nisem
bil več privezan. In obiske sem imel lahko vsak dan. Kmalu sem dobil še posebni
status, verjetno status stalne stranke. Kuhali so mi namreč po naročilu. Ja, v
bolnici. Verjetno ni naključje, da sem se takrat odvadil zelenjave in “navlekel”
na pomfri. Po skupno dveh letih bolnice pa sem skoraj celo dodatno leto moral
uporabljati še bergle - na levo nogo namreč še vedno nisem smel stopati. To je
bilo precej boljše kot ležanje v postelji, saj mi je kdaj uspelo s svojo desnico
tudi brcniti kakšno žogo. Se je dalo ... dve bergli na tleh, leva noga neuporabno
dvignjena, z desno sem pa brcal. Kar dobro za 4-letnika, a ne? Zanimivo pa je, da
sem kasneje, po koncu zdravljenja, žogo vedno brcal z levo nogo. In brcal sem
neštetokrat.
Torej, od mojega drugega do petega leta sem se razvijal v “rahlo” drugačnih
pogojih kot vrstniki. Na nek način sem bil na “pavzi”. Takrat nisem tekal in
padal, nisem se smejal in jokal ob svojih starših, ograjena postelja pa ni ravno
idealen prostor za vzpostavljanje možganskih povezav. Kasneje je bilo torej treba
dati na “fast forward”, saj je bilo veliko za nadoknaditi na vseh področjih
razvoja - motoričnem, čustvenem in kognitivnem (možganskem).
3
7 DARIL Po odpustu iz bolnice se je začela moja celostna “terapija”. A s tem ne mislim na
strokovne terapije - moja terapija je bila domača oskrba in igra z ostalimi
otroki na igrišču. Veliko igre.
V nadaljevanju svojega otroštva sem prejel precej “daril”. A le 7 jih je bilo
tistih bazičnih na katere se še danes opiram in iz njih črpam kar potrebujem za
svoje delovanje. Ta darila oz. celo “zdravila” za moje “rane” so bila - LJUBEZEN,
SKRB, ČAS, STALNICE, PODPORO, MIR, PROSTI ČAS. Brez njih ne bi prišel v vzgojni
zavod tako pozno (kot zaposleni), ampak verjetno veliko prej - kot najstnik. Če
bi sploh preživel.
Teh 7 pogojev v katerih sem odraščal, danes prepoznavam kot temelje, na katerih
sem se lahko precej zdravo razvijal. Z njihovo pomočjo sem lahko v pozitivni
smeri krepil svoje notranje jedro. In če je nekaj koristilo meni, sem prepričan,
da lahko najmanj še enemu otroku. Mogoče ravno vašemu.
4
7 DARIL, KI SEM JIH PREJEL V OTROŠTVU IN SO MI MORDA REŠILA ŽIVLJENJE
VERJAMEM, DA BI KORISTILA NAJMANJ ŠE ENEMU OTROKU - MORDA RAVNO VAŠEMU.
1. darilo
LJUBEZEN
Ljubezen mojih staršev je bila vsekakor najpomembnejše darilo, ki sem ga prejel.
Enostavno je bila tam. Močno sem čutil in zaznaval, da me imata starša res
brezpogojno rada. In da me imajo radi tudi drugi ljudje, ki so se pojavljali
okrog mene - sorodniki, sosedje itd. Ta energija je bila res močna, nezlomljiva.
Ves čas sem vedel, da je tam in čutil sem jo tudi v trenutkih jeze,
nezadovoljstva svojih staršev. Na tej osnovi se je vame začela vračati energija,
življenje, vedrina, nasmeh, občutek, da sem vreden ljubezni, da sem nekomu
pomemben, da nekam spadam in pripadam. Brez vse te ljubezni, ki se je naselila
vame, bi bil verjetno precej bolj težaven otrok, težaven najstnik.
5
Izražanje ljubezni je najpomembnejša naloga vsakega starša. S tem otroku
sporočamo, da ga imamo radi, da ga res brezpogojno sprejemamo, da lahko dela tudi
napake in se tako uči. Ob nas. Velika grožnja izražanju ljubezni danes je naš
način življenja - hitrost, površinski odnos, nervoza, skrbi, naša (neizpolnjena)
pričakovanja do otroka itd. Vse to nas lahko blokira, da bi večkrat v miru
pogledali lastnega otroka in samo občutili ljubezen. Čutil bi jo tudi on.
Ljubezen je za otroka “hrana.” Če je ne dobi dovolj, lahko kasneje nastopijo
težave. Naš način življenja, naše težave ne bi smele biti izgovor, da otroku ne
nudimo dovolj ljubezni.
2. darilo
SKRB
Otrok je v obdobju otroštva odvisen od odraslih ljudi, praviloma so to starši.
Občutek otroka, da zanj nekdo lepo skrbi, je zelo pomemben. In tu se ne gre za
to, kakšen standard življenja ima otrok. Gre se bolj za otrokov občutek, da nekdo
bdi nad njem, da ga uči osnovnih življenjskih opravil. To, da nekdo skrbi za
njegov dom, za njegovo prehrano, za oblačila, da mu je toplo itd., otrok občuti
kot nek temeljni občutek varnosti, urejenosti življenja. Jaz sem imel ta občutek.
Enostavno sem zaznaval, da ima mami te osnovne stvari pod kontrolo. Vedel sem, da
6
ji je pomembno, da sem urejen, da je urejeno najino bivališče, da so knjige
vrnjene pravočasno v knjižnico, da grem k zdravniku, ko je potrebno, da so
oblačila oprana, da imam dovolj ustreznih oblačil itd. Še sešila je marsikakšen
kos sama. Morda se komu zdi, da tega darila nima smisla zapisati (ali pa katerega
drugega), ker je tako logičen, tako samoumeven. Pa je res? Povsod? Večino časa?
Ni. Ali pa tega ni v zadostni meri. In če tega otrok ne zaznava, lahko postane
nemiren, lahko celo vzpostavi neustrezen odnos do sebe. Kajti s skrbjo za otroka
mu sporočamo tudi to, da nam je mar zanj. In če je staršu mar za otroka, bo tudi
otroku mar za samega sebe. In to je v obdobju najstništva lahko eden ključnih
varovalnih dejavnikov.
3. darilo
ČAS
Danes, ko se zdi, da čas mineva hitreje kot kadarkoli, starši lastnemu otroku
težko namenijo dovolj časa. Delovne obveznosti, kakšen hobi staršev, čas preživet
v avtu in ekrani, so zelo omejili trenutke, ki ga starši preživljajo z otrokom. A
7
to ni nujno težava. Pomembno je namreč, da je starš takrat, ko je z otrokom,
osredotočen nanj. Da se zanima zanj, da se igra z njim, da bere njemu, mu pomaga,
da se vživlja vanj, v njegove besede itd. Ob tem otrok običajno čuti občutek
pomembnosti in da je vreden pozornosti nekoga. Jaz sem npr. v tistih prvih letih
bore malo časa preživel s svojima staršema. Precej več sem ga z medicinskimi
sestrami in zdravniki. A v tistem omejenem skupnem času, ki mi je bil odrejen za
starša, sem jaz imel njiju zase. Po tem, ko sem prišel iz bolnice, je bilo seveda
tega skupaj preživetega časa več. K sreči pa ni bilo pretiravanja, kar se mi zdi
pomembno izpostaviti. Občutek vrednosti pri otroku ni sprožen toliko s količino
časa, pač pa z iskreno, pristno “zdaj sem tukaj s tabo in zate” energijo. Takrat
je naša naloga, da nekako “vstopimo” v otrokov svet. Je pa res, da če je skupnih
ur zelo malo, potem je učinek tega malo manjši.
Znano je, da očetje preživijo manj časa z otrokom kot mame. In še ko ga, so mame
praviloma prisotne. Zato smo pri Naturu oblikovali Vikend fotrov in mulcev -
posebno 3-dnevno doživetje, ki se ga veselijo vsi - otroci, očetje in tudi
mamice, saj imajo končno nekaj časa tudi zase.
4. darilo
STALNICA Stalnice, male dnevne rutinice, dajo otroku občutek varnosti. Če ni varnosti, se
pojavi nesigurnost. Kot bi stalno hodili v temi in ne veste točno v kaj se boste
zaleteli. Stalnica je kot ograja, katere se lahko vedno oprimeš. Pomirja. Daje
občutek, da je svet stabilen, predvidljiv. Stalnica je lahko karkoli, le da se
dogaja vsak dan. Lahko je to skupna družinska večerja, lahko so to iste besede,
ki jih starš otroku pove vsak večer pred spanjem. Jaz sem imel dve stalnici - to,
da sem vedel kdaj mami pride domov - vsak dan ob treh (tako sem lahko zelo
natančno vnaprej predvidel, kdaj so tiste zadnje minute, ko moram vse igrače in
cunje “pospraviti” pod posteljo). Druga stalnica je bil večerni protokol pred
spanjem (umivanje, risanka, pravljica, še ena pravljica, “a lahko samo še ena
pravljica?”, malo pogovarjanja, poljub za lahko noč, “lepo spi, kaj lepega
sanjaj, rada te imam” in spanje). No, kmalu sva pri branju pravljic zamenjala
vlogi. Ti dve stalnici sta mene pomirjali. Res se prav živo spomnim tega občutka.
Danes zaradi svojega izmenskega dela svojima hčerkama to težko dam, kar me
8
občasno precej frustrira. K sreči imam partnerko, ki dela od sedmih do treh in
jima to lahko da ona. Tudi sicer je od naju prav ona tista, ki stabilno in
konstantno nudi najinima hčerkama skrb, poskrbi za toplino doma in resnično drži
tri vogale “hiše”. Včasih tudi štiri.
Stalnica je lahko tudi kaj drugega. Moj prijatelj vsak večer svojima otrokoma
pripoveduje pravljico, ki si jo sproti izmišlja. Onadva povesta temo, on naplete
pravljico. Potem obrnejo vloge. Kar se mene tiče, vrhunska stalnica. Vem, da se
otroka vsak dan sproti veselita večerov. In hkrati ju ti večeri nekje globoko v
njima tudi pomirjajo. Počutita se varno, svet je predvidljiv. Naturo stalnica pa
je ogenj. Zakurimo ga na 97% naših dogodkov. Spodaj na sliki je npr. kres, ki smo
ga prisotni s skupnimi močmi postavili na Taboru za družine (maj, 2017). Ogenj je
energija, ki povezuje. Ognjišče pomeni varnost, osredotočeno energijo.
5. darilo
PODPORA Podporo sam razumem kot zaupanje v otrokove odločitve in potem stanje ob strani,
ko pride do težav, “sranja”, panike in ublažitev bolečin ob “padcu”, “zdrsu”.
Lahko je starš jezen, žalosten, a otrok mora čutiti, da ga starš ne obsoja (kar
9
ni isto kot nestrinjanje), da ga ima rad in da enostavno stoji tam z njim v
dreku. Vsak starš se mora zavedati, da bo otrok delal napake. Da bo kdaj počel
neumnosti. Da bo kdaj škodil sebi ali drugim. In tudi, da bo sam nosil posledice.
Če to razumemo kot otrokovo šolo življenja, potem mu lažje stojimo ob strani,
nase ne prevzemamo njegove odgovornosti in lasje nam osivijo kasneje. Svoje bitke
mora otrok izboriti sam. Naj gre ven in se bori. Doma pa mora dobiti tisto
čustveno, moralno podporo, izraze zaupanja v njegove sposobnosti reševanja
lastnih problemov in kakšen nasvet. Če otrokove bitke vzamemo nase, otroku
vzamemo moč, priložnost za učenje odgovornosti za svoje življenje in onemogočimo
rast zaupanja vase. Seveda se situacije razlikujejo in ni enoznačnega odgovora.
Podporo različni starši tudi različno vidimo. Za nekoga je podpora, da naredi vse
namesto otroka, za drugega, da ne naredi ničesar zanj. Tretji pa zna to narediti
tako, da je podpora videti malo čudna, ampak je učinkovita.
Spomnim se zgodbe iz igrišča. Igrali smo košarko. Prišli so “ta veliki” fantje.
Začeli so nas poditi z igrišča. Kot vedno. “A ta vedno se mora enkrat nehati” sem
si mislil jaz in se uprl. Nisem hotel dol iz igrišča. Do mene je prišel eden od
teh fantov, me močno zgrabil za vrat in kar ni hotel spustiti. Resno me je davil.
Potem pa končno spustil. Počutil sem se ponižanega, nemočnega, šlo mi je na jok.
S sklonjeno glavo sem šel domov, doma spustil za cel potok solz iz sebe, mami
razložil kaj je bilo in ji rekel, da naj gre nekaj narediti ven. Njen odgovor me
je šokiral. Rekla je prijazno, podporno, a še vedno je izrekla: “Takih stvari jaz
10
ne bom urejala, to boste morali urejati sami.” V tistem trenutku tega od nje
nisem pričakoval, niti si želel. Ni mi bilo všeč, kar je rekla, a nekje v sebi
sem kmalu razumel. Nekaj časa sem sicer še pritiskal na njo z različnimi
čustvenimi manipulacijami, a nisem prišel nikamor. Ko sem dojel, da to moram res
rešiti sam, se je v meni začela dogajati menjava čustev - pojavila se je močna
jeza, ki se je zdaj usmerjala na tistega fanta. Zadeve nisem mogel, niti hotel
več spustiti iz sebe, pustiti pri miru. Ko sem poskrbel, da se sledi mojih solz
ne vidi več, sem šel spet ven. Zagledal sem tistega večjega fanta, kako stoji s
svojimi večjimi prijatelji na igrišču v krogu. Poiskal sem prvo palico, jo skril
za hrbet in šel do njih. Osvobojen vsega strahu, srce pa mi je hitro bilo od
jeze, sem mu zasikal: “Ti boš mene davil?!” in ga z vso silo treščil s palico po
sredini glave. Potem pa samo šprint čim dlje stran. On pa za mano. Sicer me je
ujel in tudi jaz nisem ušel brez udarcev. A od takrat naprej sva bila vse
“zmenjena”.
Nekdo bi lahko rekel, da mi je mama takrat obrnila hrbet. Jaz pa menim, da me je
podprla. Z načinom na katerega mi je izrekla tisti stavek, mi je v bistvu
sporočila: “Znaš, zmoreš, zaupam vate, na tebi je, da se postaviš zase.” Pa mi ni
svetovala nasilja, niti vedela, da ga bom izvedel (še sam nisem vedel v tistem
trenutku), niti jaz nisem po tem nasilja jemal kot sredstvo za reševanje
tovrstnih težav.
Tudi pri Naturu odrasli ne prevzemamo nase izzivov otrok, ampak zaupamo njim in
njihovi presoji. Dovolimo jim, da svoje bitke bijejo sami - tudi tiste notranje.
Smo pa tam za njih, če nas potrebujejo ali ko ocenimo, da gre stvar predaleč oz.
da je res prenevarna. Zato smo stalno na preži, kaj se dogaja v skupini in pri
vsakem posamezniku. Zato so naše skupine majhne.
Ko govorim o podpori kot darilu, mislim v tistem res širokem smislu. Ko veš, da
ti starš zaupa, ko te niti ne skuša obvarovati pred bolečino, ki jo enostavno
moraš izkusiti in ti v dimenziji življenja ogromno da. Podpora je nekaj, kar
otroku daje moč, da v sebi poišče najboljše rešitve zase. In se potem sooči s
posledicami - ugodnimi ali neugodnimi. Naraven način učenja. Več, ko ima otrok
tovrstnih izkušenj, bolj bo poznal sebe, lažje bo razumel druge in postopno bo
sprejemal vse boljše odločitve. Podpora torej ni reševanje otrokovih težav.
Razen, če otroku namerno škodi odrasla oseba. Takrat pa je potrebno razmisliti na
kakšen način mu pomagati.
11
6. darilo
MIR Pri nama doma je bil mir. Pa ne tisti umetno narejeni, ko starši otroka
“disciplinirajo”, umirijo. Tak, notranji mir. Mamina mirnost je enostavno bila v
prostoru. Ni bilo stresa, ni bilo napetosti, ni bilo nemira. Jaz imam sicer zase
v spominu, da sem se (ko sem bil v stanovanju) ves čas vrtel kot vrtavka, skakal
po stanovanju, metal in lovil teniško žogico ali kaj drugega, se igral vojaka,
karateista in opletal s svojimi rokam in nogami vse naokrog. Ampak okrog sebe sem
čutil mir. Tak topel mir. Mir, za katerega vem, da je imel izvor tudi v temu, da
sva bila z mami veliko doma - imela sva malo izletov, malo stresnih časovnih
omejitev, nič divjanja po cestah v prometnih konicah, da bi ujela kakršenkoli
trening. Ni bilo stresa. Mir pomirja, svet okrog nas je stabilen. Tako enostavno
je to. Otrok tako čuti, da je vse ok in na tej osnovi veliko lažje najde, kreira
in počne stvari, ki ga veselijo, izpolnjujejo in osrečujejo. Tam, kjer je v
prostoru veliko napetosti, živčnosti, konfliktov, otrok težje pride v stik s
sabo, je nemiren in težje kreira svojo srečo. Zato se moramo najprej znati
umiriti odrasli. Tako, kot se znajo starši na naših Taborih za družine (slika
spodaj). Za umiritev si je potrebno vzeti čas.
12
Današnje otroke mir včasih zbega. To vidimo pri Naturo programih, ko otrokom
omogočimo mir. Nekateri takrat enostavno ne vedo, kaj bi sami s sabo. Takrat
“srečajo sebe” in zgodijo se premiki v njihovi notranjosti. Včasih jim res ni
enostavno, a še vsak je to premagal. Ko bi le imel za to več priložnosti.
Spodnja slika prikazuje dva otroka iz letošnjega Tabora za družine, ki lovita
rake ob sončnem zahodu. V miru.
7. darilo
PROSTI ČAS ali NATURO Prosti čas je še eno ogromno darilo, ki sem ga prejel v času otroštva. Še eno
brez katerega bi bil verjetno pogubljen. Moj prosti čas iz otroštva je tisto
največje darilo, ki me navdihuje pri razvoju Naturo programov. Navdihuje me, da
manifestiram svoj pogled na to, v kar verjamem, da je dobro za preventivo otroka,
da je naložba v otrokovo prihodnost. In z Naturo ekipo želimo to zagotoviti čim
večjemu številu otrok. Na osnovi lastnih izkušenj in prebrane literature na to
temo, sem prepričan, da jim bodo naši programi pomagali vsaj pri sledečih
stvareh:
13
● da bodo bolj v stiku sami s sabo, s svojimi potrebami in te potrebe znali
boljše izražati, jih udejanjati,
● da bodo razvijali občutek za vodenje samega sebe in drugih,
● da bo šel njihov razvoj bolj v smeri vsega potenciala, ki ga že nosijo v
sebi,
● da bodo postali notranje močnejši in tako bolj odporni na vse viharje
svojega življenja,
● da bodo živeli življenje usklajeno s svojim naravnim ritmom,
● da bodo intuitivno bolj poznali, čutili svoje telo, svoj značaj, svoje
prednosti in svoje slabosti in to bolj gladko in lahkotno vgradili v svoje
življenje,
● da bodo življenje čim večkrat doživeli kot nekaj gnetljivega in ne kot neko
linearno pot, kar je posledica našega izobraževalnega sistema,
● da bodo s pomočjo tega, kar jim pri Naturu ponujamo in jim še bomo
ponudili, nezavedno in kar malo mimogrede pozdravili take in drugačne
čustvene rane na svojih malih, a pogumnih srcih,
● da bodo lahko našli svoj način, kako si pričarati prepotreben duševni mir,
● da bodo zmogli v neki za njih optimalni meri razviti in izkoriščati tiste
vire (notranje in zunanje), s katerimi bo njihovo življenje bolj srečno,
svetlejše, barvitejše in ga bodo zajemali s tako žlico kot bodo sami želeli
- eni z veliko, drugi z manjšo, a še vedno tako, da bodo zadovoljni in
pomirjeni sami s sabo,
● da bodo lahkotno, sproti razvijali številne veščine, ki jim bodo koristile
kasneje v življenju - sodelovanje, reševanje problemov, vodenje itd.,
● da bodo enostavno imeli zdrav duh v zdravem telesu in si znali kreirati
sami svojo srečo,
● da bodo lažje živeli svoje življenje, ne pa življenja po pričakovanjih
okolice.
Vse to lahko otroci pridobivajo na Naturo programih. Spodnja slika npr. prikazuje
Gozdne počitnice v Kranju. Nikoli jih ne bodo pozabili.
14
Sam sem imel prostega časa res veliko, vsaj jaz sem takrat to tako občutil.
Nenormalno veliko število ur sem preživel na igrišču, na hribčkih in gozdičkih za
našo ulico, v raziskovanju sosednjih ulic in zapuščenih ali pravkar zgrajenih, a
še ne vseljenih hiš. Žoga, pištola-igrača, palice, kamni, mivka, frnikule,
občasno tudi kakšen nož, ki sem si ga naskrivaj sam kupil in še marsikaj drugega,
so bile moje glavne igrače. Pa številne igre - nogomet, košarka, med dvema
ognjema, tenis kar tam med garažami, pa zemljo krast, rabutanje najslajšega
sadja, pa kolebnica in gumitvist (ja, tudi fantje smo skakali, samo malo manj),
pa gradnja bunkerjev in zasledovanje, skrivanje, streljanje, nabiranje krogov s
kolesi in lahko bi našteval v nedogled. Vse to smo počeli skupaj fantje in punce.
To je bil moj najboljši film, prijatelji iz ulice pa moji najboljši soigralci
(tudi tisti, s katerimi se nisem vedno razumel). Vsi pa smo imeli glavno vlogo -
enkrat eden, drugič drugi, tretjič vsi naenkrat. Ko je padal dež, smo se v
blokovskih kleteh igrali slepe miši ali skrivalnice. Na en deževni dan pa smo si
sami iz straniščnih vrat, koze za žaganje drv in lesene deske, naredili ping-pong
15
mizo. Nekako je bilo treba pregnati dolgčas v deževnih dneh. Ideja je dala idejo
in miza je bila narejena. Tisto sezono so na deževne dni vsi starši vedeli v
kateri kleti nas najdejo. Pa igranje ping-ponga sploh ni bilo ključno. Ključen je
bil naš ponos, da smo si to naredili sami. Sami smo si skreirali svojo srečo.
Spotoma pa se še učili in si nezavedno potrdili tudi to, da znamo nekaj sami
ustvariti, reševati probleme in da znamo sodelovati (tri ključne veščine, ki jih
pričakujejo aktualni in bodoči delodajalci). Danes otroci zelo težko pridejo do
takih izkušenj, saj enostavno nimajo več časa in prostora za svoje ideje.
Ta prosti čas, igra s prijatelji je bil zame kot skrinja zakladov, neizmerno
bogastvo. Zame, ki sem še leto ali dve pred tem, ko sem začel hoditi samostojno
na igrišče, “živel” v bolnici, pa sploh. Nov svet - pisan, svetel, zračen,
številne možnosti. Na podlagi dovolj dobre notranje stabilnosti, ki mi jo je
dajalo prvih šest daril, sem lahko v polni meri izkoriščal in doprinašal v svet
na igrišču. Tam sem preizkušal svoje številne omejitve, številne meje drugih
otrok in odraslih, meje narave in njene fizikalnih zakonitosti. Po tem, ko sem
odvrgel bergle, pa sem gibal, kot neka navita igrača, ki jo je nekdo navijal
skoraj 3 leta. Na igrišču sem gradil prva resna prijateljstva, se v tretjem
razredu boleče soočil z izgubo prijatelja (zaradi vojne se je družina preselila v
Srbijo), s katerim sva ves čas visela skupaj. V nalivu in blaten do zadnjega lasu
sem s prijatelji igral nogomet na travi pred bloki, plezal na najvišji blok v
ulici po zunanjih železnih lestvah, a nikoli upal stopiti na streho (verjemite,
da otrok ve, čuti, kje so njegove meje - le dovoljeno mu mora biti, da to
zavedanje še bolj razvija) in še in še.
Noro veliko spominov. Ampak ni bistvo v mojih spominih - bistvo je to, kaj mi je
vse to dajalo: občutek sreče! Ta občutek, ki sem si ga v bistvu zares sam kreiral
- brez pomoči medalj, pokalov, priznanj, pohval, brez kakršnih koli nagrad (ne od
staršev, ne od kogarkoli), torej brez zunanjih dejavnikov. Od znotraj - vse je
prihajalo od znotraj, iz mene - baziralo je na prvih šestih darilih, iz tam sem
črpal in si ustvarjal srečne trenutke, premagoval svoje težave, stiske. Včasih
bolj, včasih manj uspešno. Vem, da še danes črpam iz vsega tega in da je vse to
en moj velik amortizer. A le amortizer. Velikokrat mi ni lahko, sprejemam
številne nespametne odločitve, izbiram tudi rušilna vedenja zame in za druge, ali
pa zgolj ne izberem povezovalnih vedenj. Velikokrat ne vem kaj narediti v
16
situacijah v očetovski, partnerski ali prijateljski vlogi. Tudi v službi kot
vzgojitelj in sodelavec velikokrat sprejmem neustrezne odločitve. Skozi dneve in
leta doživljam veliko stisk, veliko jih tudi povzročim. A verjamem in vem, da je
vsega tega manj in te trenutke lažje sprejmem ter se iz njih “izvlečem”, ker sem
prejel zgornjih 7 daril - LJUBEZEN, SKRB, ČAS, STALNICE, MIR, PODPORO IN PROSTI
ČAS.
INSTANT OTROCI Kaj pa današnji otroci? Velik del “sreče”, ki jo občutijo, je zasnovan, skreiran
od zunaj. Odrasli znamo zelo dobro animirati otroka, ga nagrajevati, da je vesel,
srečen itd. Obvladamo. A temu jaz pravim instant sreča. In več kot pojemo
“instant” hrane, revnejša je naša notranjost. Isto je z osebnostjo. Ali v otroku
na ta način raste moč s katero bi si znal sam kreirati svojo srečo v najstništvu,
v odrasli dobi? Osebno mislim, da ne, predvsem če je tega preveč. Posledica pa je
večja verjetnost, da bo tudi takrat posegal po zunanjih dejavnikih (stimulansi
ipd.). Zato pri Naturu tega ne počnemo. Otroku le zagotovimo pogoje, priložnost,
da se najde v svoji notranjosti in tisto sam porine v življenje. In večkrat, ko
bo to imel, bolj bo rasla njegova notranja moč.
Verjamem, da se zaradi 7-ih daril, ki sem jih prejemal moja mama ni rabila
(prevečkrat) ukvarjati z vprašanjem: “Kje sem naredila napako kot starš?” in
posledično slabo vestjo ter močnimi stiskami zaradi mene. Svoje delo, “domačo
nalogo” je maksimalno dobro opravila že preden sem prišel v najstniška in odrasla
leta. Tudi takrat sicer ni vedno mirno spala. A je vsaj spala.
Želel sem tudi z vami v pisani obliki deliti teh 7 daril. Upam, da vam kaj od
napisanega pride prav na vaši starševski poti. Morda vam bo kdaj lažje ali pa
boste kdaj naredili kaj drugače, kot bi sicer. Imejte pa v mislih, da so to bila
moja darila. Vi ste imeli morda druga ali več daril. Dopolnite moj seznam s
svojimi darili, ki so koristila vam in jih podarjajte svojim otrokom. Vsak dan.
17
ROJSTVO NATURO PROGRAMOV Vse skupaj se je začelo leta 2014 z našim projektom “Gremo na igrišče!” v obliki
prvega igralnega dne v Kranju (foto spodaj).
Od takrat naprej NATURO programi temeljijo na zgornjih sedmih darilih in večinoma
potekajo v naravi. Verjamemo, da spodbujajo naraven vsestranski razvoj otroka,
skladen z otrokovim notranjim svetom, potencialom in njegovim osebnim ritmom,
njegovo naravno vibracijo. Naturo-vci otrokom zagotavljamo osnovno varnost in
podporo pri njihovem pridobivanju izkušenj, veščin, znanja, pri njihovih
notranjih bitkah in rasti. Mi opravimo svoje delo, otrokom pa pustimo, da
opravijo svoje.
Za nalogo smo si zadali, da otrokom vrnemo čas in prostor za igro.
V to dvoje smo odrasli bistveno preveč posegli in otrokom vzeli nekaj, kar jim
pripada. Prosta igra je najbolj pomembna na spisku aktivnosti v času otroštva, a
hkrati najbolj ogrožena. Trenutno na osnovi naših spoznanj razvijamo brezplačna
DOŽIVLJAJSKA IGRIŠČA, RAZLIČNE OBLIKE TABOROV ZA OTROKE IN DRUŽINE, ROJSTNE DNI V
18
GOZDU, GOZDNE POČITNICE, VIKENDE FOTROV IN MULCEV ITD. Naturovci pa imamo še cel
kup idej za prihodnost. Vodi nas le ena vizija - čim več otrok spraviti nazaj v
naravo, na igrišča, na travnike, na drevesa, na skale, v gozdove, ob ognje, ob in
v reke, potoke, jezera in mlakuže - v stvarno življenje, ki je osnova, baza
našega obstoja in razumevanje le-tega. Otrokom bomo torej omogočali čim več časa
in prostora, kjer bodo svobodno opravljali tisto dejavnost, ki jo najbolj
obvladajo, ki je nič ne more nadomestiti in do katere imajo vso pravico - PROSTO
IGRO. Zraven pa bomo vgrajevali še prvih 6 daril.
Pri Naturu vse bolj ugotavljamo, da danes starši zaradi različnih dejavnikov
otroku vse to težko omogočijo. Zato tudi razvijamo programe, s katerimi bi
staršem pri temu pomagali, otrokom pa omogočili čim več igre in narave. Vabimo
vas na naše brezplačno doživljajsko igrišče v Kranju, spomladi kot kaže tudi v
Novem mestu in na vse ostale dogodke. Lahko se tudi pridružite Naturo ekipi,
neodvisno od tega, kje živite. Le s skupnimi prizadevanji lahko otrokom spet
zagotovimo tisto svobodno otroštvo, polno otroškega raziskovanja sveta ter osebne
rasti od znotraj navzven.
A temelj zdravega otrokovega razvoja je še vedno doma, z domačimi ljudmi. Na
naslednjih straneh najdete 7 dnevni vodič do zbližanja z vašim otrokom. Verjamem,
da z rednim dajanjem teh daril otroku lahko pomagate sproti na naraven način
celiti njegove čustvene rane. Mogoče se vam zaradi teh daril nekoč ne bo treba
vprašati: Kje sem naredil napako?
PROŠNJA
Sedaj, ko ste prebrali pričujoči tekst, bi vas prosil za kakšen komentar. Lahko
so predlogi za izboljšave knjižice, lahko je pohvala, lahko je kritika. Karkoli.
Vsaka informacija bo sprejeta kot vaše darilo meni in kot nekaj s čimer lahko
obogatim svoje strokovno in/ali starševsko delo.
Spremljajte naše delo in sporočila na naši Facebook strani
www.facebook.com/naturo.si ter z širjenjem naših informacij pomagajte k
poslanstvu, ki smo si ga zadali - Otrokom vračamo čas in prostor za igro!
Hvala.
19
7 DNEVNI VODIČ ZBLIŽEVANJA Z
VAŠIM OTROKOM
7 DARIL V PRAKSI
Spodaj vam predajam svojih 7 daril v obliki 7-dnevnega vodiča. Lahko si
izberete poljubno darilo, s katerim obogatite izbrani dan vašega otroka. Vaš
otrok vam bo neizmerno hvaležen. Če pa se odločite za celoten 7-dnevni
“paket” in ga kasneje še vgradite v otrokovo življenje, verjamem, da tega vaš
otrok ne bo nikoli pozabil.
Gremo iz teorije v prakso. Ta trenutek, tukaj in zdaj s prvim darilom. Potem
pa eno darilo na dan, skupaj 7 dni. Vem, da boste zadovoljni vsak dan sproti
in tudi po koncu celega tedna. Za spodnja darila si vzemite čas, zaprite oči
in si v miru ogovorite na vprašanja. Priporočam pa tudi zapis odgovorov v za
to namenjena polja.
1. dan › 1. darilo
LJUBEZEN Ne glede na to, koliko je ura zdaj, ko berete te vrstice, vem, da zmorete
narediti eno stvar. Pomisliti na svojega otroka. Pomislite in zapišite vse
njegove lastnosti, značilnosti, znanja, veščine itd. Tiste, ki jih vrednotite
kot pozitivne in kot negativne. Pomislite na vse, s čimer vas otrok
razveseljuje, osrečuje in tudi razočara. To bitje je edinstveno in nikjer na
svetu ni enakega. Le vaš otrok je tak - edini. In imate ga najrajši. Zanj bi
bili pripravljeni umreti. Dovolite si občutiti ljubezen.
Zdaj pa vse napisane besede prečrtajte. Odmislite na lastnosti vašega otroka,
ampak se osredotočite zgolj na njegov obstoj. Naj vaša ljubezen ne bo vezana
na nekaj kar vidite pri otroku, ampak naj le obstaja, tako kot vaš otrok “le”
obstaja. Imejte ga radi samo zato, ker je. In na to pomislite čim večkrat v
dnevu.
Verjamem, da imate svojega otroka neskončno radi. A ko smo nervozni, jezni
(lahko zaradi njega ali pa tudi ne), si lahko naš otrok naše takratno vedenje
razlaga vse prej kot tako, da ga imamo radi. Vprašajte se: Kako lahko otroku
v času mojega izbruha vseeno dajem občutek, da ga imam rad? S čim naj mu dam
vedeti, da kljub moji jezi moja ljubezen ni pod vprašajem?
2. dan › 2. darilo
SKRB Kako boste danes poskrbeli za vse osnovne stvari za svojega otroka? Kaj vse
morate narediti vi, da bo otrok sit, da mu bo toplo, da bo imel v omari
ustrezna oblačila, vse potrebščine za šolo itd. Kako naj za vse to poskrbite
in vzbudite v otroku občutek, da imate te stvari pod kontrolo? Tudi, če se
danes ne bosta videla.
Pazite edino dve stvari - da ne pretiravate in da ne naredite preveč tistih
stvari, ki jih vaš otrok že zmore in je njegova naloga!
Če mu te stvari težko zagotovite, prosite koga za pomoč. Če ne morete, mu
dajte vsaj ljubezen. Ta je vedno ključna in najbolj pomembna. Če pa ste med
tistimi, kjer ima otrok več kot dovolj hrane, oblačil, da se tudi omare ne da
več zapreti, potem pa morda pomislite komu lahko s tem presežkom pomagate - v
dajanje drugim pa vključite tudi svojega otroka.
3. dan › 3. darilo
ČAS Razmislite, kako boste danes preživeli čas s svojim otrokom. Ni toliko
pomembno koliko časa, ni pomembno kako, le skupaj bodita in počnita nekaj
skupaj. Lahko se tudi prepustite njemu, njegovim idejam. Ali pa pripravite
kakšno svojo. Pred tem se umirite, med skupnim časom pa ga poglejte večkrat z
iskreno ljubeznijo v oči, nasmehnite se mu tako, da bo vedel, da ga vidite,
slišite, čutite, da ga imate radi. Vživite se vanj, v njegov svet. In takrat
ga ne sodite. Vnaprej tudi razmislite, če za ta čas karkoli potrebujete in si
to tudi pripravite.
Pomoč: Spodaj zapišite dve stvari - najprej zapišite vse tiste spomine, ko
ste preživeli čas z vašimi starši in ste se počutili lepo.
Nato pa zapišite tisto, ob čemer mislite, da se vaš otrok počuti dobro, ko
preživlja čas z vami. Katera vaša dejanja, način ukvarjanja z njim, veliko
pomenijo njemu? Če ne veste, kaj to je, ga vprašajte.
Oba seznama sta vam lahko v pomoč pri načrtovanju skupaj preživetega časa.
4. dan › 4. darilo
STALNICA
Če že imate kakšno stalnico, jo izvedite tudi danes. Če še nimate nečesa, kar
z otrokom počnete vsak dan, potem si danes to izmislite in izvajajte od danes
naprej. Karkoli. Lahko je to le trenutek v dnevu (npr. Ista ura odhoda na
spanje, lahko otroka tudi pokličete po telefonu vedno ob isti uri za minuto
ali dve, če ne gre drugače) ali pa mu namenite malo več časa. A naj bo
stalnica kratka ( min 1 sekunda, max 30 min), sicer jo boste težko
izpeljevali. Ampak od danes naprej naj bo to res stalnica. Nekaj, kar bo res
potekalo na redni bazi. Če tega kakšen dan ne boste izvedli, nič hudega, a
naslednji dan se spet vrnite k temu.
Kaj lahko zagotovite svojemu otroku vsak dan? Zapišite tri stvari, za katere
veste, da jih otrok lahko dobi od vas vsak dan. Morda lahko nekako od njega
izveste, če kaj takega že počnete in ima zanj pomen stalnice. Potem zapišite
to in počnite to še naprej.
5. dan › 5. darilo
PODPORA Prepričan sem, da lahko otroku vsak dan izrazite podporo. Seveda ni vsak dan
tak, da bo rabil res močno čustveno oporo. Vsaj upam, da je teh dni čim manj.
A kljub temu mu dajte z nečim občutek, da ga podpirate, da mu zaupate, da
verjamete vanj in v njegove odločitve. To lahko naredite že s tem, da mu
odločanje sploh prepustite. Seveda pa vi izberete kaj mu boste prepustili v
odločanje.
Zapišite eno področje, kjer ste otroku do sedaj jemali priložnost, da
sprejema svoje odločitve. Danes mu dovolite, da jih in ne glede na posledice,
mu nudite podporo - iskreno podporo. Napišite tudi kaj vse boste naredili, da
mu to dokažete. Potem pa še njemu dajte jasno vedeti, da mu zaupate in kaj
boste storili, da mu to dokažete. To se mogoče sliši enostavno, pa ni.
Podpora je najprej nekakšno čustveno stanje v vas samih, tam jo morate
najprej začutiti. Le-tako se boste izognili neustrezni govorici telesa, ki bi
utegnila porušiti vrednost vaših besed.
6. dan › 6. darilo
MIR Organizirajte dan tako, da bo doma mir. Da ne bo nobenih aktivnosti, da boste
doma mirni. Vsi v gospodinjstvu. Pogovorite se prej z ostalimi in naredite
vse kar lahko, da se boste na ta dan umirili. Če boste mirni odrasli, bo
miren tudi prostor, v njem bo prijetna energija. Otrok bo mir vsekakor
začutil, ni pa nujno, da bo to vedel, še manj bo zmožen to izraziti. Morda pa
preseneti in vam bo to še kako dal vedeti. Lahko kaj počnete skupaj z njim
ali pa ne. Po želji - vaši ali otrokovi. Pomembno je le, da je doma mirno
stanje in ne kot vojno bojišče ali prometna konica sredi New Yorka.
Vprašajte se - kako lahko danes zagotovim najprej mirnost v sebi (in v drugih
družinskih članih) in s tem mirno okolje, miren dom za otroka? Kaj vse lahko
naredim, da bom to dosegel?
7. dan › 7. darilo
PROSTI ČAS
Na ta dan se zaposlite s čim svojim, z nekim svojim hobijem. Lahko ste doma
ali pa tudi ne. Ampak dajte otroku res mir pred sabo cel dan. Ne mu govoriti
kaj naj dela, kaj mora narediti za gospodinjstvo itd. Samo pustite ga cel dan
pri miru. Ali pa vsaj večji del dneva. Če hoče biti notri, naj bo, če hoče
iti ven, naj gre (odvisno seveda koliko je star). Vi pa dan izkoristite zase,
lahko ga tudi prespite, če vam tako paše.
Vprašanje za vas: Kako lahko preživite današnji dan sami s sabo ali z ljudmi,
ki jih imate rad in niso vaši otroci? Katera je tista stvar ali več stvari,
ki bi danes bila darilo vam? Za otroka pa ne skrbite. Tudi, če mu bo na
začetku dolgčas, bo našel pot ven iz njega. In to brez vaše pomoči, idej,
animacije.
