KONKURENČNOST SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA IN …

1

INŠTITUT ZA EKONOMSKA RAZISKOVANJA

KONKURENČNOST SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA IN

DOLGOROČNI RAZVOJNI DEJAVNIKI

Nosilec: dr. Peter Stanovnik Direktor IER Avtor: dr. Art Kovačič dr. Boris Majcen

Ljubljana, december 2005

2

3

Projekt je bil financiran s strani Gospodarske zbornice Slovenije po pogodbi št. 629/2005.

Razmnoženo na Inštitutu za ekonomska raziskovanja, Ljubljana, v 4 izvodih © 2005 Inštitut za ekonomska raziskovanja, Ljubljana (Zaščita vključuje vsako reproduciranje, kopiranje, mikrofilmanje celote in posameznih delov, ne glede na tehniko).

4

i

Kazalo vsebine Uvod ...................................................................................................................................... 9

1 Analiza sprememb po vključitvi v Evropsko Unijo .................................................... 11

2 Merjenje nacionalne konkurenčnosti........................................................................... 29

2.1 Opredelitev ciljev v državi .......................................................................................... 33

2.2 Kratkoročni in dolgoročni vidik konkurenčnosti......................................................... 39

3 Evalvacija poslovnega okolja v Sloveniji ter ocenjevanje konkurenčnosti s klasičnimi

tehnikami ............................................................................................................................. 45

3.1 Ocenitev konkurenčnosti po metodologijah IMD in WEF.......................................... 54

4 Ocenjevanje razvojne ravni s sistemom kazalcev ....................................................... 57

5 Razvoj informacijske družbe v Sloveniji..................................................................... 83

6 Vloga lizbonske strategije v evropski konkurenčnosti ................................................ 99

7 Ocenjevanje sistemske konkurenčnosti ..................................................................... 117

8 Merjenje sistemske konkurenčnosti po metodologijah IMD in WEF ....................... 131

8.1 Letopis svetovne konkurenčnosti .............................................................................. 131

8.2 Poročilo o globalni konkurenčnosti........................................................................... 132

8.3 Konkurenčnost in dosežen razvoj v Sloveniji ........................................................... 134

8.4 Primer merjenja konkurenčnosti po metodologiji IMD ............................................ 134

8.5 Primer merjenja konkurenčnosti po metodologiji WEF............................................ 140

9 Konkurenčnostni položaj slovenskih panog.............................................................. 149

9.1 Kaj je panožna konkurenčnost?................................................................................. 149

10 Konkurenčne prednosti in industrijski grozdi ........................................................... 161

11 Konkurenčnost in tehnologija.................................................................................... 169

12 Ocenjevanje razvojnih dejavnikov na mikro ravni.................................................... 175

12.1 Primerjava med državami (Benchmarking) po razvojnih skupinah .......................... 177

13 Pomen razvojnih strategij in sklepne ugotovitve....................................................... 191

ii

iii

Kazalo slik Slika 1-1: Časovni proces harmonizacije nacionalne zakonodaje........................................ 12 Slika 1-2: Gibanje implementacijskega primnjkljaja v »starih« članicah EU...................... 12 Slika 1-3: Gibanje implementacijskega primanjkljaja v »starih« članicah EU.................... 13 Slika 1-4: Odprtost izbranih novih članic EU k skupnemu trgu........................................... 16 Slika 1-5: Zakonodaja trga končnih izdelkov....................................................................... 17 Slika 1-6: Socialna zakonodaja............................................................................................. 18 Slika 1-7: Administrativna zakonodajo ................................................................................ 19 Slika 1-8: Zakonodaja, ki ureja trg dela v Sloveniji ............................................................. 19 Slika 1-9: Fleksibilnost trga dela .......................................................................................... 20 Slika 1-10: Standard kupne moči ......................................................................................... 22 Slika 1-11: Kreditno tveganje izbranih držav....................................................................... 23 Slika 1-12: Državne pomoči, letno povprečje v obdobju 2000 – 2003 (v %) ...................... 24 Slika 2-1: Nacionalni strateški premik pri razvojnem procesu............................................. 34 Slika 2-2: Hierarhija nacionalnih ciljev................................................................................ 35 Slika 2-3: Sprememba gospodarske politike v luči izboljšanja produktivnosti in razvojne usmerjenosti.......................................................................................................................... 37 Slika 2-4: Model povezave med kulturno, podjetniško orientacijo in globalno konkurenčnostjo ................................................................................................................... 38 Slika 2-5. Vpliv vlade in menedžmenta na kratkoročno konkurenčnost.............................. 40 Slika 2-6: Vpliv vlade in menedžmenta na dolgoročno konkurenčnost............................... 40 Slika 2-7: Triada produktivnosti........................................................................................... 41 Slika 2-8: Povezave med ravnmi konkurenčnosti ................................................................ 43 Slika 3-1: Spremembe ključnih dejavnikov poslovnega okolja zaradi vključitve v EU ...... 46 Slika 3-2: Struktura slovenskega izvoza po razvojnih razredih ........................................... 47 Slika 3-3: Struktura slovenskega uvoza po razvojnih razredih ............................................ 48 Slika 3-4: struktura slovenskega izvoza po tehnološki intenzivnosti ................................... 48 Slika 3-5: Struktura slovenskega uvoza po tehnološki intezivnosti ..................................... 49 Slika 3-6: Struktura slovenskega izvoza v EU po razvojnih razredih .................................. 49 Slika 3-7: Struktura slovenskega izvoza v EU po tehnološki intenzivnosti ......................... 50 Slika 3-8: Struktura slovenskega uvoza iz EU po razvojnih razredih .................................. 50 Slika 3-9: Struktura slovenskega uvoza iz EU po tehnološki intenzivnosti ......................... 51 Slika 3-10: Rast BDP-ja v izbranih državah (stalne cene 1995) .......................................... 52 Slika 3-11: Rast BDP na prebivalca po kupni moči v izbranih državah (EU 25 = 100) ...... 53 Slika 3-12: Delovna produktivnost na zaposlenega (BDP po kupni moči na zaposlenega EU-25=100).......................................................................................................................... 53 Slika 3-13: Rast zaposlenosti v izbranih državah................................................................. 54 Slika 3-14: Spreminjanje intenzivnosti konkurence v izbranih državah .............................. 55 Slika 3-15: Uravnavanje konkurence v izbranih državah..................................................... 56 Slika 4-1: Stopnje razvoja države po Porterju ...................................................................... 57 Slika 4-2: Izvoz blaga in storitev v izbranih članicah EU (kot % v BDP) ........................... 60 Slika 4-3: Trgovinska bilanca (neto) v izbranih novih članicah EU (delež v BDP) ............ 61 Slika 4-4: Bilanca storitev v izbranih novih članicah EU (delež v BDP)............................. 62 Slika 4-5: Delež zaposlenih v storitveni dejavnosti v letu 2002 (v %) ................................ 63 Slika 4-6: Struktura storitvenega sektorja ............................................................................ 64 Slika 4-7: Rast po skupinah storitvenih dejavnosti .............................................................. 65 Slika 4-8: Delež na znanju intenzivnih storitev v celotni storitveni panogi leta 2002 ......... 66 Slika 4-9: Zaposlenost po panogah dejavnosti ..................................................................... 67 Slika 4-10: Struktura panog dejavnosti po tehnološki intenzivnosti (v %) .......................... 68

iv

Slika 4-11: Rast po tehnoloških skupinah v obdobju 1997 – 2002...................................... 69 Slika 4-12: Bilanca potovalnih storitev v izbranih članicah EU (% v BDP) ....................... 70 Slika 4-13: Bilanca transportnih storitev (% v BDP)........................................................... 70 Slika 4-14: Bilanca ostalih storitev v izbranih novih članicah EU (% v BDP).................... 71 Slika 4-15: Menjalni tečaj v izbranih novih članicah EU glede na evro ............................. 73 Slika 4-16: Obrestni razmik ................................................................................................. 74 Slika 4-17: Konkurenčnost finančnega sistema v izbranih državah .................................... 75 Slika 4-18: Stroški delovne sile v članicah EU.................................................................... 76 Slika 4-19: Dodana vrednost v predelovalni dejavnosti v obdobju 1993 – 2002 ............... 78 Slika 4-20: Rast industrijske proizvodnje v izbranih novih članicah EU ........................... 78 Slika 4-21: Rast delovne produktivnosti v industriji v izbranih novih članicah EU............ 79 Slika 4-22: Inovacijski indeks pri izbranih državah (1975–1995) ...................................... 80 Slika 4-23: Evropski inovacijski indeks............................................................................... 81 Slika 4-24: Struktura izdatkov za raziskave in razvoj v izbranih članicah EU .................... 82 Slika 5-1: Rast svetovnega IKT trga po regijah v obdobju 2002 – 2004 (v %) ................... 87 Slika 5-2: Rast zahodnoevropskega trga opreme IT po segmentih v obdobju 2003–2005.. 90 Slika 5-3: Diamant informacijske družbe (1)....................................................................... 93 Slika 5-4: Diamant informacijske družbe (2)....................................................................... 94 Slika 6-1: Zaposlenost starejših v obdobju 2002 - 2004 .................................................... 101 Slika 6-2: Vseživljenjsko učenje v obdobju 2002 - 1994................................................... 101 Slika 6-3: Delež zaposlenosti v obdobju 2002 - 2004........................................................ 102 Slika 6-4: Izdatki za človeški kapital v obdobju 2000 - 2002............................................ 103 Slika 6-5: Znanstveno tehnološka terciarna raven 2001 – 2003 ........................................ 103 Slika 6-6: Izobraževalna vključenost mladih v obdobju 2002 - 2004................................ 104 Slika 6-7: Intenzivnost FDI v obdobju 2002 – 2004.......................................................... 105 Slika 6-8: Dolgoročna brezposelnost v obdobju 2002 - 2004............................................ 105 Slika 6-9: Nastajanje novih podjetij v obdobju 2000 - 2002.............................................. 106 Slika 6-10: Izstopi podjetij ................................................................................................. 106 Slika 6-11: Evalvacija lizbonske strategije v članicah EU................................................. 113 Slika 6-12: Položaj Slovenije in nekaterih sredozemskih članic EU po determinantah Lizbonske strategije ........................................................................................................... 114 Slika 6-13: Položaj Slovenije v dejavnikih lizbonske strategije (EU 15 =100) ................. 115 Slika 7-1: Konvergenca v evropski proizvodnji ................................................................ 121 Slika 7-2: Zniževanje dolgoročnih obrestnih mer v članicah EU ...................................... 122 Slika 7-3: Najuspešnejše članice EU.................................................................................. 124 Slika 7-4: Gibanje brezposelnosti v izbranih državah........................................................ 125 Slika 8-1: Indeks gospodarskega uspeha............................................................................ 138 Slika 8-2: Indeks vladne učinkovitosti ............................................................................... 138 Slika 8-3: Indeks učinkovitosti menedžmenta ................................................................... 139 Slika 8-4: Indeks infrastrukture.......................................................................................... 140 Slika 8-5: Razvoj makroekonomskega okolja.................................................................... 145 Slika 8-6: Indeks razvoja javnih institucij.......................................................................... 145 Slika 8-7: Gibanje tehnološkega indeksa ........................................................................... 146 Slika 10-1: Elementi nacionalnega inovacijskega sistema................................................. 163 Slika 10-2: Ali so grozdi v vaši državi običajni? ............................................................... 164 Slika 12-1: Spremembe v razvojnih determinantah na mikro ravni................................... 176 Slika 12-2: Položaj Slovenije v gospodarskem uspehu...................................................... 177 Slika 12-3: Položaj Slovenije v vladni učinkovitosti ......................................................... 178 Slika 12-4: Položaj Slovenije po menedžerskem uspehu................................................... 178 Slika 12-5: Položaj Slovenije po infrastrukturi .................................................................. 179

v

Slika 12-6: Primerjava delovanja domačega gospodarstva v obdobju 2000 - 2005........... 179 Slika 12-7: Primerjava mednarodne menjave v obdobju 2000 - 2005 ............................... 180 Slika 12-8: Primerjava mednarodnih vlaganj v obdobju 2000 - 2005................................ 180 Slika 12-9: Primerjava zaposlovanja v obdobju 2000 - 2005............................................. 181 Slika 12-10: Primerjava rasti cen v obdobju 2000 - 2005 .................................................. 182 Slika 12-11: Primerjava javnih financ v obdobju 2000 - 2005........................................... 182 Slika 12-12: Primerjava fiskalne politike v obdobju .......................................................... 183 Slika 12-13: Primerjava institucionalnega okolja v obdobju 2000 - 2005 ......................... 183 Slika 12-14: Primerjava poslovne zakonodaje v obdobju 2000 - 2005.............................. 184 Slika 12-15: Primerjava socialnega modela v obdobju 2000 - 2005.................................. 184 Slika 12-16: Primerjava produktivnosti v obdobju 2000 - 2005 ........................................ 185 Slika 12-17: Primerjava trga dela v obdobju 2000 - 2005.................................................. 185 Slika 12-18: Primerjava financ v obdobju 2000 - 2005...................................................... 186 Slika 12-19: Primerjava menedžerske prakse v obdobju 2000 - 2005 ............................... 186 Slika 12-20: Primerjava vedenja in vrednot v obdobju 2000 - 2005.................................. 187 Slika 12-21: Primerjava osnovne infrastrukture v obdobju 2000 - 2005 ........................... 187 Slika 12-22: Primerjava tehnološke infrastrukture v obdobju 2000 - 2005 ....................... 188 Slika 12-23: Primerjava znanstvene infrastrukture v obdobju 2000 - 2005 ....................... 188 Slika 12-24: Primerjava zdravstva in okolja v obdobju 2000 - 2005 ................................. 189

vi

vii

Kazalo tabel Tabela 1-1: Institucionalni napredek v novih članicah EU .................................................. 14 Tabela 1-2: Dejavniki fleksibilnosti trga dela ...................................................................... 21 Tabela 1-3: Državne pomoči v Sloveniji.............................................................................. 25 Tabela 1-4: Podjetniški pokazatelji Svetovne banke............................................................ 27 Tabela 3-1: Dinamika števila in skupne značilnosti podjetij................................................ 51 Tabela 3-2: Povprečna in skupna produktivnost dela........................................................... 52 Tabela 5-1: Informacijska pripravljenost držav.................................................................... 84 Tabela 5-2: E-pripravljenost držav....................................................................................... 86 Tabela 6-1: Uspešnost držav po Lizbonski strategiji 2005................................................. 111 Tabela 7-1: BDP na prebivalca v članicah EU, ZDA in Japonski v letu 2001 .................. 123 Tabela 7-2: Rast BDP v članicah EU, ZDA in Japonski v obdobju 1975–2001................ 123 Tabela 7-3: Rast zaposlenosti v članicah EU, ZDA in Japonski v obdobju 1975–2001 in stopnja zaposlenosti v letu 2001......................................................................................... 125 Tabela 7-4: Rast delovne produktivnosti v članicah EU, ZDA in Japonski v obdobju 1975–2001 .................................................................................................................................... 126 Tabela 7-5: Prikaz najkonkurenčnejših članic EU z vidika rasti zaposlenosti in delovne produktivnosti..................................................................................................................... 127 Tabela 7-6: Rast produktivnosti vseh faktorjev v članicah EU, ZDA in Japonski v obdobju 1975–2001 .......................................................................................................................... 128 Tabela 8-1: Uvrščenost držav v Letopisu konkurenčnosti IMD ........................................ 135 Tabela 8-2: Uvrstitev držav po indeksu WEF .................................................................... 141 Tabela 8-3: Uvrstitev držav po mikroekonomskem indeksu konkurenčnosti .................... 143 Tabela 9-1: Konkurenčen položaj panoge .......................................................................... 150 Tabela 9-2: Konkurenčnost kmetijskih izdelkov v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002.... 151 Tabela 9-3: Konkurenčnost živilske industrije v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002........ 152 Tabela 9-4: Konkurenčnost lesne industrije v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002 ............ 152 Tabela 9-5: Konkurenčnost tekstilne industrije v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002....... 153 Tabela 9-6: Konkurenčnost kemične industrije v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002....... 154 Tabela 9-7: Konkurenčnost usnjarske industrije v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002 ..... 154 Tabela 9-8: Konkurenčnost kovinske industrije v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002...... 155 Tabela 9-9: Konkurenčnost proizvodnje strojev in naprav v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002 .................................................................................................................................... 156 Tabela 9-10: Konkurenčnost elektronske industrije za široko potrošnjo v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002.............................................................................................................. 156 Tabela 9-11: Konkurenčnost proizvodnje elektronskih komponent v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002........................................................................................................................... 157 Tabela 9-12: Konkurenčnost industrije prometnih sredstev v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002 .................................................................................................................................... 158 Tabela 9-13: Konkurenčnost proizvodnje oblačil v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002 ... 158 Tabela 9-14: Konkurenčnost druge proizvodnje v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002 ..... 159 Tabela 9-15: Konkurenčnost rudarstva v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002 ................... 160 Tabela 10-1: Kakovost in prisotnost lokalnih dobaviteljev (max. = 7) .............................. 162 Tabela 10-2: Razlike med industrijskimi panogami in grozdi ........................................... 163 Tabela 10-3: Lokalna razpoložljivost komponent, delov in procesnih strojev................... 167 Tabela 11-1: Uvrstitev držav po tehnološki infrastrukturi (metoda IMD) ......................... 171 Tabela 11-2: Vodilne države izumiteljice .......................................................................... 171 Tabela 11-3: Učinkovitost izbranih držav po tehnološkem indeksu (WEF) ...................... 172 Tabela 11-4: Inovativna učinkovitost izbranih držav po indeksu inovativnosti (WEF)..... 172

viii

Tabela 11-5: Učinkovitost izbranih držav po indeksu razvoja informacijske tehnologije (WEF)................................................................................................................................. 173 Tabela 11-6: Učinkovitost izbranih držav po indeksu transferja tehnologije (WEF) ........ 173

9

UVOD

Gospodarstvo Slovenije je po vključitvi v EU vse bolj izpostavljeno učinkom skupnega evropskega trga. Tekmovalnost na tem trgu spodbuja konkurenčnost nacionalnih podjetij. Konkurenčni izdelki in storitve spodbujajo podjetja v vmesnih fazah procesa, da povečajo svojo učinkovitost in so zmožna večjo storilnost prenesti naprej v svoje poslovne procese. Širjenje konkurenčnega procesa pomaga krepiti industrijsko tkivo notranjega trga in s tem neposredno podpira politiko zaposlovanja. Konkurenčen boj usmerja podjetja k iskanju ravnovesja med kakovostjo in ceno, da bi kar najbolje zadovoljili povpraševanje. Podjetja si ob tem prizadevajo za konkurenčnost in ekonomsko učinkovitost. Močnejši konkurenčni pritisk bo v Sloveniji okrepil industrijsko in storitveno tkivo, kar bo spodbudilo tudi razvojno dinamiko. Po vključitvi Slovenije v EU je postala skrb za nacionalno konkurenčnost še pomembnejša, saj ima premajhna pozornost na področju konkurenčnosti lahko velike razvojne posledice. Evropski integracijski procesi so na skupni imenovalec vzpostavili monetarni (konvergenčni kriteriji za sprejem evra) in institucionalni vidik (Acquis Communautaire) ter makroekonomsko stabilnost v državah pristopnicah. Evropska integracija je pospešila konvergenco med samimi članicami EU; t.j. precej izenačeno raven makro konkurenčnih vidikov. Za Slovenijo sedaj postajajo večji izziv mikro dejavniki konkurenčnosti (med njimi so najpomembnejši podjetništvo, fleksibilnost na trgu dela in ustvarjanje novega znanja). Analitično spremljanje nacionalne konkurenčnosti Slovenije po posameznih determinantah konkurenčnosti je nadvse pomembno, saj predstavljajo le te ključ za vodenje posameznih ekonomskih politik. V prvem poglavju letnega poročila 2005 analiziramo spremembe zaradi vključitve v EU (zakonodajni okvir). Pričakuje se, da se bo regulacijski okvir v Sloveniji prilagodil evropskemu in postal bolj konkurenčno naravnan. V drugem poglavju podamo konceptni pomen merjenja nacionalne konkurenčnosti. V tretjem poglavju ovrednotimo poslovno okolje v Sloveniji ter ocenimo raven konkurenčnosti s klasičnimi analitičnimi pristopi. V četrtem poglavju prikažemo razvoj skupnega evropskega trga. V petem poglavju ocenimo doseženo slovensko razvojno raven. V šestem poglavju povzemamo razvoj informacijske družbe v Sloveniji. V sedmem poglavju ovrednotimo pomen Lizbonske strategije za evropsko konkurenčnost. V osmem poglavju prikažemo pomen ocenjevanja sistemske konkurenčnosti. Konkurenčni položaj Slovenije po metodologijah IMD in WEF ovrednotimo v devetem poglavju, konkurenčni položaj posameznih slovenskih panog v primerjavi z izbranimi novimi članicami EU in Avstrijo pa v desetem poglavju. V enajstem poglavju prikažemo primerjalno študijo med izbranimi državami po razvojnih skupinah. V zadnjem poglavju ocenimo pomen razvojnih strategij ter podamo ključne ugotovitve za Slovenijo.

10

11

1 ANALIZA SPREMEMB PO VKLJUČITVI V EVROPSKO

UNIJO

Notranji evropski trg je eden od poglavitnih instrumentov za doseganje niza med seboj povezanih ciljev, kot so uravnotežena in trajnostna rast ob upoštevanju zahtev varstva okolja, visoka raven zaposlovanja in socialne zaščite, boljši življenjski standard in boljša kakovost življenja z gospodarsko in socialno povezanostjo. Pri doseganju teh ciljev opravlja notranji trg funkcijo vzdrževanja gospodarske učinkovitosti udeleženih gospodarstev, s pomočjo spodbujanja učinkovitejše razporeditve proizvodnih dejavnikov, omogočanja širšega obsega proizvodnje, izboljšanja gospodarske učinkovitosti preko večje konkurence in zagotavljanjem spodbud za vlaganja. Za pravilno delovanje notranjega trga so pomembna pravila EU, ki uravnavajo državno pomoč, javna podjetja in državne monopole. Pravila skušajo državam članicam preprečiti, da bi se sredstva državne pomoči namenjena spodbujanju svojih podjetij, uporabljala v škodo konkurentov iz drugih držav in posledično tudi enotnega trga. Z namenom zagotovitve spoštovanja teh pravil, se je pojavila potreba po nevtralnem in kredibilnem telesu, ki bi deloval nad državnimi interesi. V pogodbi o ustanovitvi EU je ta vloga dodeljena Evropski komisiji. To je dejansko eno izmed redkih področij, na katerem ima Komisija avtonomno, nadnacionalno pristojnost in na katerem ne daje le pobud temveč sprejema tudi neposredne odločitve. Pod nadzorom Evropskega sodišča Komisija tako oblikuje zakonodajo skupnosti na področju konkurence, kar je tudi okvir in nekakšen smerokaz za zakonodaje držav članic. V nasprotju s konkurenčnimi politikami v državah članicah je imela konkurenčna politika EU za cilj integracijo trga (Moussis, 1999). Evropska unija se je postopoma temeljito oblikovala skozi dolgo obdobje. Članice so imele dovolj časa, da so svoje predpise, zakone in pravila med seboj poenotile. Ker je dobila Slovenija zadnja status pridružene članice, je imela tudi najmanj časa za uskladitev lastne zakonodaje z evropsko. Že pridružitveni sporazum je vplival na oblikovanje skupnega trga. Gospodarsko povezovanje, ki je rezultat notranjega trga brez meja, stopnjuje svoj pozitiven gospodarski učinek. Zaradi tega je bila zakonodaja, ki z globalnega stališča zagotavlja pravni okvir za doseganje navedenih gospodarskih učinkov, izbrana kot področje, kateremu so morale pridružene države v svojih pripravah za pristop posvetiti posebno pozornost. Notranji trg brez državnih meja se opira na visoko raven vzajemnega zaupanja in na izenačenost pristopa k pravnemu urejanju trga. Kakršnokoli bistveno neupoštevanje skupnih predpisov na kateremkoli področju notranjega trga, lahko ogrozi preostanek sistema in spodkoplje njegovo celovitost. Potrebna so posebna prizadevanja za vzpostavitev pogojev, v katerih se bo zakonodaja dejansko lahko izvajala.

12

Slika 1-1: Časovni proces usklajevanja nacionalnih zakonodaj za EU 15 (kot delež zaostanka pri implementaciji Acquis Communautaire – v %)

0

5

10

15

20

25

1.11

.199

2

1.5.

1993

1.11

.199

3

1.5.

1994

1.11

.199

4

1.5.

1995

1.11

.199

5

1.5.

1996

1.11

.199

6

1.5.

1997

1.11

.199

7

1.5.

1998

1.11

.199

8

1.5.

1999

1.11

.199

9

1.5.

2000

1.11

.200

0

1.5.

2001

1.11

.200

1

1.5.

2002

1.11

.200

2

1.5.

2003

1.11

.200

3

Vir: Internal Market Scoreboard 2004

Pravilno in pravočasno sprejetje direktiv notranjega trga v nacionalno zakonodajo je pravna obveza za vse članice EU. Članice, ki ne upoštevajo te obveznosti, odrekajo svojim podjetjem in državljanom ekonomske ugodnosti, ki jih nudi dobro delujoč notranji trg EU. To slabi konkurenčnost gospodarstva EU ter spodkopava sposobnost ustvarjanja gospodarskega razvoja, ki je nujen z vidika zagotavljanja visoke socialne kohezije. Zmanjševanje izvedbenega primankljaja je predpogoj za izvajanje Lizbonske strategije konkurenčnosti. V obdobju 2000-2004 se je izvedbeni primankljaj zmanjšal na vrednost 2,2%.

Slika 1-2: Gibanje izvedbenega primanjkljaja v »starih« članicah EU (v %)

0

0,5

1

1,5

2

2,5

3

3,5

4

4,5

Francija

Španja

Nemčij

a

Luks

embu

rgIta

lija

Nizoze

mska

Belgija

Portug

al

Šveds

ka

Avstrij

aFins

kaIrs

ka

Velika

Britanij

a

Španij

a

Dansk

a

V


13

Cilj izvedbenega primankljaja (1,5%) so do sedaj presegle le Danska, Španija, Velika Britanija ter Finska. V Franciji, Nemčiji, Luksemburgu ter Italiji je izvedbeni primankljaj višji od 3%.

Slika 1-3: Gibanje izvedbenega primankljaja v novih članicah EU

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

Malta

Češka

Litva

Ciper

Slovašk

a

Madža

rska

Estonij

a

Slovenij

a

Poljsk

a

Latvi

ja


Med novimi članicami EU je izvedbeni primankljaj direktiv notranjega trga največji pri Malti, Češki, Litvi ter Cipru. Kljub temu, da je bilo sprejetje celotnega pravnega reda »Acquis Communautaire« pogoj za vključitev v EU, je izvedbeni primankljaj v šestih novih članicah višji od 10%. V primerjavi z ostalimi novimi članicami je slovenski izvedbeni deficit nizek, vendar visok v primerjavi z razvitejšimi državami EU. Vključevanje Slovenije v evropski notranji trg se je pričelo pred njenim dejanskim vstopom v EU. Takoj po osamosvojitvi so se slovenska podjetja preusmerila na evropske trge. Tuja konkurenca je silila slovensko gospodarstvo v čim hitrejše spremembe. Zaradi svoje majhnosti in ugodne geografske lege ob izrazito močnih trgih ima Slovenija boljše pogoje za vzpostavitev infrastrukturnih povezav, kot ostale post socialistične države. Stare članice EU (EU-15) so imele na začetku slovenskega približevanja EU 372 milijonov prebivalcev in skupni trg, na katerem je bilo letno ustvarjeno za več kot šest tisoč milijard dolarjev blaga in storitev. Glavni cilj združevanja članic je svobodno gibanje ljudi, blaga, kapitala in storitev. Vključevanje Slovenije v EU je trajalo dovolj časa, da je lahko vplivalo na institucionalni napredek. Države članice EU so Republiko Slovenijo kot samostojno in neodvisno državo skupno priznale 15. januarja 1992. Takoj po priznanju se je začelo intenzivno obojestransko politično in gospodarsko sodelovanje. 5. aprila 1993 je sodelovanje pravno oblikovano s Sporazumom o sodelovanju. Sporazum je začel veljati 1. septembra 1993 in

14

je zajel trgovinsko, gospodarsko, znanstveno, tehnološko in druge oblike sodelovanja. Obenem sta Slovenija in Unija v izredno kratkem času prehodili skoraj vso pot, po kateri so se v preteklosti združevale druge evropske države, saj so prvi sporazumi segli prav na področje prometa, trgovine s premogom in jeklom ter s tekstilnimi izdelki. Podpisan je bil Protokol o finančnem sodelovanju. Sporazum o sodelovanju je bil osnova za sklenitev Sporazuma o pridružitvi, ki sta ga Slovenija in Unija podpisali 10. junija 1996 v Luksemburgu. Ob podpisu je Slovenija vložila prošnjo za polnopravno članstvo in je s tem tudi formalno postala kandidatka za članstvo v Uniji. 25. junija 1996 je Slovenija Evropski komisiji odgovorila na vprašalnik, ki je osnova za pripravo mnenja o prošnji Slovenije za članstvo. 11. novembra 1996 sta Slovenija in Unija podpisali Začasni sporazum o trgovini, ki določa območje proste trgovine med Slovenijo in Unijo. Državni zbor Republike Slovenije je trgovinski del Sporazuma ratificiral 24. aprila 1997. Začasen sporazum o trgovini je veljaven od 1. januarja 1997. 14. julija 1997 je Državni zbor spremenil Ustavo glede lastninske pravice tujcev do nepremičnin, 15. julija 1997 je ratificiral Sporazum o pridružitvi med Republiko Slovenijo in EU, 16. julija pa je Evropska komisija Parlamentu predlagala mnenje o državah kandidatkah za vstop v EU (Kovačič, 1998). Ker je bilo mnenje Komisije o Sloveniji ugodno, je bila uvrščena v prvi krog držav za začetek pogajanj za vstop v EU. Evropski svet je 13. decembra 1997 v Luksemburgu sprejel sklep, da EU spomladi 1998 začne pogajanja z državami kandidatkami. 8. januarja 1998 je Slovenska vlada kot osnovni dokument za vse nadaljnje dejavnosti v zvezi s pripravami na polnopravno članstvo v EU sprejela Strategijo Republike Slovenije za vključevanje v EU. Na njeni podlagi pa je marca 1998 pripravila še Državni program za prevzem »Acquis Communitaire«, ki je prednostno navajal področja prilagajanja slovenske zakonodaje, določil roke in nosilce ter načine financiranja. Institucionalni napredek lahko ocenimo s podatki konkurenčnosti po metodologiji IMD, ki so prikazani v spodnji tabeli.

Tabela 1-1: Institucionalni napredek v novih članicah EU in Avstriji v obdobju 2002 - 2004

Madžarska Estonija Slovenija Češka Avstrija 2002 2004 2002 2004 2002 2004 2002 2004 2002 2004

Pravni sistem je korekten do družbe 4,74 5,39 5,84 6,98 4,97 4,30 4,89 4,30 8,54 9,04 Tveganje politične nestabilnosti je nizko 7,85 6,97 6,51 7,02 6,43 6,55 7,56 7,60 8,23 9,30 Pravni in regulacijski okvir krepi konkurenčnost podjetij 5,93 5,76 6,49 6,07 4,94 3,34 4,25 3,55 6,12 6,44 Javni sektor ni izpostavljen vmešavanju politike 3,04 2,36 4,12 4,44 2,88 4,84 3,54 3,50 4,62 4,37 Birokracija ne ovira poslovne prakse 3,63 2,42 3,84 4,84 2,04 1,93 3,00 2,25 4,19 4,30 V gospodarstvu ni podkupovanja in korupcije 2,67 3,15 4,90 4,96 3,74 3,68 2,64 2,50 7,46 8,22

Vir: Podatki zbrani z anketo IMD, EF – IER, 2005 Skala: 10 pomeni največjo vrednost, 0 pomeni najmanjšo vrednost

15

Pravni sistem je najustreznejši v Estoniji in na Madžarskem. V opazovanem obdobju (2002-2004) sta obe državi zabeležili gospodarski napredek. Zanimivo je na primer pogledati, kako pravni in regulacijski okvir krepi konkurenčnost podjetij. Estonija in Madžarska sta po tem kriteriju v najboljšem položaju. Slovenija se uvršča najslabše. V Sloveniji je največji napredek viden v javnem sektorju. Precej se je zmanjšalo vmešavanje politike v javni sektor. Glede podkupovanja in korupcije na področju gospodarstva je Slovenija v razmeroma dobrem položaju. Birokracija še precej ovira poslovno prakso v Sloveniji, na Madžarskem ter Češkem. Integracija in vključitev Slovenije v EU vsekakor pozitivno vplivata na konkurenčnost. Že sama uvrstitev v luksemburško skupino kandidatk (Ciper, Poljska, Madžarska, Češka, Estonija in Slovenija) je izboljšala mednarodno kredibilnost ter povečala možnosti gospodarskega sodelovanja helsinški skupini kandidatk (Slovaška, Malta, Litva, Latvija, Romunija ter Bolgarija). Že zaradi samega poteka pogajanj ter zaključevanja posameznih poglavij so razlike glede pravne harmonizacije med obema omenjenima skupinama precej razvidne. Ker je bil na začetku ekonomskega prehoda pravni vidik podcenjen, so se pojavile možnosti nezakonitosti ter zlorab privatizacije državnega kapitala. Proces vključevanja v EU je dal državam kandidatkam možnost, da dosežejo dober ter gospodarsko naravnan pravni red. To pa postaja v zadnjem času nuja, predvsem zaradi tujih naložb. Čeprav je Slovenija ena najbolj razvitih novih članic EU je njen proces dohajanja ustreznosti pravnega sistema precej počasen. Reforma institucionalnega okvirja poteka v vseh novih državah članicah. Regulacijska reforma se nanaša na spreminjanje zakonodajnih mehanizmov z namenom izboljšanja delovanja trga glede na ne-ekonomske cilje, kot je dvig blaginje družbe. Regulacija je definirana kot vladna intervencija na trgu z namenom korekcije obstoječega stanja za javno dobro. Podatki, zbrani po metodologiji IMD, omogočajo ocenitev več vrst regulacije. Menedžerji lahko vrednotijo posamezne komponente poslovnega okolja, v katerem delujejo. Te komponente so izpostavljene regulaciji in so odvisne od njene kakovosti. Zanimivo si je ogledati, kako vključitev v EU vpliva na intenzivnost regulacije. V ta namen je potrebno poznati stanje na področju ekonomske, socialne in administrativne regulacije. Anketni vprašalnik IMD omogoča evalvacijo ekonomske regulacije. Prva skupina vrednoti regulacijo vstopa na trg, delovanje trga, politike cen, konkurenco ter vlogo regulatornih teles. Rezultate po posameznih vidikih regulacije, dobljene po metodologiji IMD, prikazujemo v nadaljevanju. Ureditev odprtosti do skupnega evropskega trga, opravljena po metodologiji IMD, je pokazala:

− nacionalni protekcionizem nima vpliva na gospodarstvo (2.4.02) − odprtost javnega sektorja do tujcev (2.4.03) − tuji vlagatelji lahko pridobijo kontrolni delež v domačih podjetjih (2.4.05) − dostop na kapitalske trge za tuje in domače povpraševalce je enostaven (2.4.06)

16

− vlagateljske spodbune za tuje vlagatelje so atraktivne (2.4.07) − nacionalna kultura je odprta za tuje ideje (3.5.03) − naravnanost vrednostnega sistema do globalizacije je pozitiven (3.5.01) − politika menjalniškega tečaja podpira konkurenčnost podjetij (2.3.06) − politika centralne banke ima pozitiven vpliv na gospodarski razvoj (2.3.05) − mednarodne transakcije s tujimi partnerji se sklepajo prosto (2.4.04)

Izračun odprtosti do evropskega trga, opravljenega na podlagi desetih anketnih pokazateljev kaže, da je Slovenija kljub evropski integraciji še vedno precej zaprta ekonomija. Madžarska in Češka sta povečali svojo odprtost do evropskega prostora. V vsem opazovanem obdobju (2003-2005) je gospodarsko najbolj odprta ekonomija Estonija.

Slika 1-4: Odprtost izbranih novih članic EU k skupnemu trgu

0 1 2 3 4 5 6 7 8 9

Slovenija

Estonija

Madžarska

Češka

2005

2004

2003

Vir: IMD, lasten izračun

Po metodologiji IMD merimo regulacijo trga izdelkov z naslednjimi anketnimi vprašanji:

− Zakonodaja glede izdelkov in storitev ne otežuje poslovnih dejavnosti (2.4.11) − Kontrola cen ne vpliva na določanje cen v večini industrij (2.4.12) − Konkurenčna zakonodaja učinkovito preprečuje nelojalno konkurenco (2.4.10) − Zaščita intelektualne lastnine (4.3.19) − Regulacija razvoja tehnologij (4.2.15)

Indeks regulacije trgov izdelkov je izračunan na podlagi gornjih petih anketnih pokazateljev. Regulacija trgov izdelkov je v Sloveniji premalo učinkovita glede na

17

primerljive države. V letu 2005 beleži najugodnejši položaj Madžarska, saj se je tu to področje v zadnjih dveh letih močno izboljšalo. Tudi Estonija in Češka beležita relativno ugoden položaj.

Slika 1-5: Regulacija trga končnih izdelkov

0 1 2 3 4 5 6 7 8

Slovenija

Estonija

Madžarska

Češka

2005

2004

2003


Po metodologiji IMD lahko merimo socialno regulacijo z naslednjimi anketnimi vprašanji:

− Migracijska zakonodaja ne preprečuje podjetjem zaposlovanja tuje delovne sile (2.4.20)

− Okoljska zakonodaja ne škoduje konkurenčnosti podjetij (4.4.16) − Regulacija dela (pravila glede najemanja in odpuščanja zaposlenih, minimalne

plače) ne otežuje poslovnih dejavnosti (2.4.18) − Odnosi na delovnem mestu so produktivni (3.2.06) − Sodelovanje med podjetji in univerzami-prenos znanja (4.5.14) − Poučevanje znanosti v šolah (4.3.13) − Razpoložljivost izobraženih tehničnih strokovnjakov (4.5.13) − Učinkovitost izobraževalnega sistema (4.5.07)

Indeks socialne regulacije, ki precej vpliva na konkurenčnost gospodarstva, je izračunan na podlagi gornjih osmih anketnih pokazateljev. Najugodnejšo socialno regulacijo ima Madžarska. Češka in Estonija se uvrščata pred Slovenijo.

18

Slika 1-6: Socialna regulacija

0 1 2 3 4 5 6 7

Slovenija

Estonija

Madžarska

Češka

200520042003


Po metodologiji IMD lahko merimo administrativno regulacijo z naslednjimi anketnimi vprašanji:

− Izboljšanje menedžmenta javnih financ (2.1.09) − Skladnost vladnih politik (2.3.08) − Učinkovitost pravnega sistema - korektnost vodenja (2.5.01) − Zakonodajno - regulatorni okvir spodbuja konkurenčnost podjetij (2.3.09) − Prilagodljivost vladnih politik na spremembe v gospodarstvu (2.3.10) − Transparentnost vladnih politik je zadovoljiva (2.3.13) − Neodvisnost javnih storitev od političnega vmešavanja (2.3.14) − Birokracija ne ovira poslovnih dejavnosti (2.3.15) − Carinska administracija omogoča učinkovit tranzit blaga (2.4.01) − Korektnost vodenja sodstva v državi (2.5.01) − Prisotnost korupcije in goljufij v gospodarstvu (2.3.16) − Zaščita lastnine in ljudi (2.5.02)

Indeks administrativne regulacije je izračunan na podlagi gornjih dvanajstih anketnih pokazateljev. Najbolje se uvršča Estonija. Slovenija je bila v prvem letu opazovanega obdobja izenačena s Češko.

19

Slika 1-7: Administrativna regulacija

0 1 2 3 4 5 6 7

Slovenija

Estonija

Madžarska

Češka

200520042003


Spremembe so vidne tudi na trgu dela. Hiter tehnološki napredek v zadnjem času povečuje povpraševanje po posebnih znanjih pri zaposlenih. Razvoj IT spreminja klasične izobraževalne programe ter pripravlja zaposlene na uporabo novih tehnologij. Najuspešnejše ekonomije tekmujejo z izobraženo ter visoko usposobljeno delovno silo.

Slika 1-8: Regulacija trga dela V Sloveniji

012345

Fleksibilnost glede najemanja inodpuščanja delavcev

Fleksibilnost glede plač

Kooperativnost odnosov medzaposlenimi

Povezanost plačila in produktivnostiRazmah usposabljanja zaposlenih

Razpoložljivost znanstvenikov intehničnih strokovnjakov

Kvaliteta managerskih šol

Slovenia 2005 Slovenia 2004 Slovenia 2003

Vir: IMD, Lausanne, IER-EF Ljubljana

20

Trg dela je v Sloveniji premalo fleksibilen. Togost se pojavlja v izobraževalnem sistemu ter pri najemanju in odpuščanju delavcev. Za tuje vlagatelje je zelo moteč slovenski nefleksibilen delovni čas. Podjetnik, ki želi podaljšati ali skrajšati dolžino delovnega časa, ima v primerjavi z drugimi novimi članicami v Sloveniji precej več težav. Problem je tudi nizka fleksibilnost plač. Čeprav običajna merila prikazujejo, da je slovenska vključenost mladih v izobraževalni sistem dobra, nam anketni pokazatelji kažejo nekoliko drugačno sliko. Tuj vlagatelj, ki v Sloveniji odpira podjetje, mora usposobljeno osebje iskati na borzi dela. V Sloveniji je vidna slaba razpoložljivost tehničnih strokovnjakov. V obdobju 2003-2005 je opaziti izboljšanje razpoložljivosti znanstvenikov in nekaterih tehničnih strokovnjakov. Anketa IMD prikazuje slabo razpoložljivost strokovnjakov za finance in IT. Zgornji diamant kaže tudi na neustrezno usposabljanje zaposlenih v podjetjih. Estonija se pri zgornjem diamantu visoko uvršča po fleksibilnosti najemanja in odpuščanja delavcev, kakovosti menedžerskih šol, razpoložljivosti znanstvenih in tehničnih strokovnjakov ter kakovosti izobraževalnih programov IT. Če tuj vlagatelj ne najde ustrezno izobraženega osebja, ne odpre novega podjetja. Finska in Irska sta državi, ki v zadnjem času dosegata nadpovprečno gospodarsko rast ter dvig konkurenčnosti. Obe sta poskrbeli za dovolj hiter dotok ustrezno izobraženega kadra ter tako pospešili gospodarsko rast. Zaradi hitrega tehnološkega razvoja v zadnjem desetletju postaja ključen problem razpoložljivost novih temeljnih znanj. Slovenija se po tem merilu uvršča slabše.

Slika 1-9: Fleksibilnost trga dela (indeks)

0

10

20

30

40

50

60

70

80

Španij

a

Francija

Portug

alska

Slovenij

aIta

lija

Estonij

aFins

ka

Nizoze

mska

Avstrij

a

Madža

rska

Irska

Češk

a

Danska

Slovašk

a

Vir: World Bank, 2005 Opomba: Višja vrednost indeksa pomeni višjo fleksibilnost

21

Metodologijsa Svetovne banke razvršča države glede na prožnost njihove delovne zakonodaje oziroma glede na to, kako urejajo možnost zaposlovanja, pogoje zaposlitve in odpuščanje zaposlenih. Večji indeks fleksibilnosti trga dela pomeni, da je analizirana država v bolj ugodnem položaju glede navedenih kriterijev. Slovenski trg dela je precej tog, kar kaže tudi raziskava Svetovne Banke (Doing Business). Po tem kriteriju imajo vse nove članice EU bolj fleksibilen trg dela kot Slovenija. Slovenija ima visoko togost pri delovnih urah, saj je čas dela zelo težko spreminjati. Tabela 1-2: Dejavniki fleksibilnosti trga dela

Najemanje zaposlenih

Togost delovnih ur

Problem odpuščanja

Togost regulative trga dela

Španija 67 80 60 69 Francija 78 80 40 66 Portugalska 33 80 60 58 Slovenija 28 80 50 53 Italija 61 60 30 50 Estonija 11 80 40 44 Finska 33 60 40 44 Nizozemska 28 60 40 43 Madžarska 11 80 30 40 Irska 28 40 20 29 Češka 44 20 20 28

Vir: World Bank, 2005 Indeks, s katerim merimo fleksibilnost zaposlovanja, vključuje: (i) ali se lahko pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene samo za začasna dela, (ii) maksimalno dolžino pogodb za določen čas in (iii) razmerje med uradno višino minimalne plače ter povprečno dodano vrednostjo aktivnega prebivalstva. Slovenija je po težavnosti zaposlovanja v boljšem položaju kot večina analiziranih držav.

22

Slika 1-10: Standard kupne moči novih članic (pri izbranih novih članicah EU-2001)

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

Češka

Estonij

a

Madža

rska

Latvi

jaLit

va

Poljsk

a

Slovaš

ka

Sloven

ija

EU-15EU-25 (Malta+Ciper)EU-25 (Bulgarija+Romunija)

Vir: Eurostat, 2005, lasten izračun

Od novih članic EU samo Slovenija presega 90% standarda starih članic EU po kupni moči. Madžarska ekonomija presega 60%, medtem ko Češka in Slovaška presegata 50%. Estonija, Latvija, Litva ter Poljska ne dosegajo niti 50% standarda EU. Cilj Slovenije je vsekakor čim hitreje zmanjšati razlike v stopnji ekonomskega in socialnega razvoja v primerjavi s starimi članicami EU. Integracija ima prednostni pomen predvsem zaradi ekonomskih učinkov kakor tudi zaradi političnih, varnostnih, socialnih, kulturno-zgodovinskih in nacionalno-identitetnih razlogov. Strateški cilji Slovenije, ki so neposredno povezani z odločitvijo o polnopravnem članstvu v Evropski uniji, so gospodarska rast, makroekonomska, politična in socialna stabilnost, uravnotežen razvoj, nacionalna varnost ter višji domači in osebni življenjski standard. Pri proučevanju integracijskega procesa ne smemo enačiti stroškov dokončanja tranzicije s samimi stroški vključevanja v EU. Slovenija je pred samo vključitvijo v EU želela postati kapitalistična država z visoko razvitim tržnim gospodarstvom zahodnega tipa. Že prestrukturiranje gospodarstva, izboljšanje delovanja javnih institucij in izpeljava glavnih reform je bila cena tranzicijskega procesa, ne glede na vključitev v EU. Posledice vključevanja Slovenije v EU je potrebno gledati z ekonomskih in socialnih vidikov. Stroške potrebnih domačih, ekonomskih in socialnih reform ne smemo opazovati zgolj kot stroške vključevanja v EU, temveč bolj kot stroške tranzicije in napredka. Ekonomske koristi integracije:

- zmanjšano investicijsko tveganje (tuje naložbe) - zmanjšano proizvodno tveganje (strateško povezovanje) - večje integriranje gospodarstva

23

Stroški, ki niso povezani z vstopom v EU: - zaključek privatizacije - liberalizacija finančnih trgov - pregled nad državnimi pomočmi

Stroški, ki so povezani z vstopom v EU:

- sinhronizacija kmetijstva v smeri skupne kmetijske politike EU - okolje-ekološka stopnja elitne skupine - regionalni razvoj

Z vključitvijo Slovenije v EU se je zmanjšalo investicijsko tveganje Slovenije za tuje naložbe. Pri tem gre predvsem za položaj posameznih držav pri mednarodnih ustanovah, ki v precejšnji meri upoštevajo regionalno ter politično tveganje držav. Ker je Slovenija prenesla nekatere svoje pristojnosti v Bruselj, so se ob tem razna tveganja sprememb glede na ostale članice EU zmanjšala. Nevarnost politične nestabilnosti ima sama po sebi pri članicah EU popolnoma drugačen pomen kot pri evropskih državah, ki niso del integracije.

Slika 1-11: Gibanje kreditnega tveganja v izbranih državah (indeks)

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

Finska Irska Češka Madžarska Slovenija Poljska Estonija

200120022003

Vir: Institutional Investor Magazine

Kreditno tveganje se pri vseh novih članicah EU izboljšuje. Slovenija se po tem kriteriju uvršča višje od analiziranih novih članic. Nižje kreditno tveganje imajo tiste nove članice, ki so v zadnjem času prejele več tujih naložb. Institutional Investor Magazine vsako leto ocenjuje kreditno tveganje držav. Skupina indikatorjev je agregirana v skupni indeks. Večja ko je vrednost indeksa bolj je država kreditno stabilna. Integracija in vključitev v EU ima precejšen vpliv tudi na proizvodno tveganje. V nobeni od srednjeevropskih novih članic EU si ne moremo zamisliti razvoja industrijske dejavnosti brez strateškega povezovanja. Čeprav so srednjeevropske države sklenile

24

prostocarinske sporazume z EU pred integracijskim procesom, to še ne pomeni tolikšne odprtosti mej, kot jo prinaša integracija z EU. Razlika med sklenjenimi prostocarinskimi sporazumi in integracijo je v tem, da lahko vsaka država, kot članica EU, ob določenem trenutku (poslabšanju zunanjetrgovinskega ravnovesja) zaščiti domače gospodarstvo. Z uvedbo prepovedi uvoza znotraj članic EU pa to ni možno. Integracija z EU daje Sloveniji priložnost večjega izvoza blaga in storitev ter kmetijskih izdelkov. Ker so slovenske storitvene dejavnosti v primerjavi z EU cenovno zelo konkurenčne, pričakujemo večji prodor na trge EU. Stroški, ki niso povezani z vključevanjem v EU, so predvsem stroški, ki se nanašajo na zaključek tranzicijskega procesa. Najpomembnejši so stroški ukinjanja ali zmanjševanja proizvodnje nekaterih panog, ki v pogojih zaostrene konkurence postajajo nerentabilne. Nadalje ti stroški obsegajo še zmanjšanje proračunskih prihodkov zaradi odprave carin ter povečanje javnih izdatkov. Razmerje med stroški integriranja in pričakovanimi koristmi je odvisno predvsem od sprejete ekonomske politike, sprememb pravnega sistema in drugih reform ter hitrosti prilagajanja tudi pripravljenosti podjetniškega sektorja za uvajanje potrebnih sprememb in prilagajanje novim razmeram. Ureditev državnih pomoči je za dolgoročni razvoj Slovenije nujna.

Slika 1-12: Državne pomoči (letno povprečje v obdobju 2000 – 2003 v %)

0

0,5

1

1,5

2

2,5

3

Ciper Češka Poljska Madžarska Slovenija Slovaška Latvija Litva Estonija

Državne pomoči so v Sloveniji v primerjavi z BDP višje, kot znaša povprečje državnih pomoči v evropski petnajsterici, in bistveno nižje od doseženega povprečja novih članic EU. Slovenija je v primerjavi z državami evropske petnajsterice po deležu državnih pomoči (brez pomoči železniškemu prometu in izločenem delu pomoči za kmetijstvo) v BDP na zgornji meji, vendar ne presega najvišjega deleža, ki ga ima Finska. Najnižji delež državnih pomoči v BDP v evropski petnajsterici ima že nekaj let Velika Britanija, najvišjega pa Finska in to predvsem zaradi pomoči, ki jih dodeljuje v sektor kmetijstva (85% vseh pomoči v državi) (Murn, 2005).

25

Tabela 1-3: Državne pomoči v Sloveniji Kazalniki državnih pomoči 1998 1999 2000 2001 2002 2003

Državne pomoči v mio SIT, tekoče cene 82.364 88.923 83.494 92.898 76.637 87.150

Delež državnih pomoči v BDP (v %) 2,53 2,44 2,07 1,96 1,44 1,52

Delež državnih pomoči v odhodkih države 5,79 5,52 4,68 4,57 3,42 3,55

Državne pomoči na zaposlenega (v SIT) 110.530 117.240 108.692 119.208 97.813 112.127

Državne pomoči na prebivalca n.p. n.p. n.p. 46.573 38.414 43.653

Vir: Murn, 2004 V Sloveniji se državne pomoči hitro znižujejo. Delež pomoči v BDP se je od leta 1997, ko je po oceni znašal 2,76%, do leta 2003, ko je znašal le še 1,52% BDP, skoraj prepolovil. Najnižjo raven so dosegle leta 2002 (1,44% BDP in 3,42% javno finančnih odhodkov). V letu 2003 so pomoči v primerjavi z letom poprej nekoliko, vendar nebistveno porasle (Murn, 2005). Če primerjamo Slovenijo z novimi članicami EU je višina državnih pomoči še vedno precej visoka pri Češki in Madžarski. Med stroške, ki so povezani z vključevanjem v EU, se uvrščajo predvsem sinhronizacija kmetijstva v smeri EU, sprejetje okoljevarstvenih normativov EU ter regionalni razvoj. Slovenija ima kmetijstvo v primerjavi z drugimi državami dokaj dobro urejeno. Ker ima to področje znotraj ureditve EU tako zgodovinsko kot politično precenjeno težo, se mora temu prilagajati tudi Slovenija. Sprejemanje okoljevarstvenih predpisov EU pomeni, da Slovenija sprejema raven ekologije bogatejših držav. Običajno si lahko države privoščijo raven ekologije, ki je sorazmerna z njenim BDP na prebivalca. Vendar se od novih članic EU zahteva, da sprejemajo višje ekološke normative, kot to dopušča njihova gospodarska moč. Regionalni razvoj predstavlja precejšnjo oviro vključevanju Slovenije v EU. Regionalni razvoj se po sistemu EU začne pri statističnem določanju regij. To predstavlja tisti del regionalnega razvoja, ki ga Slovenija sama zase ne potrebuje, čeprav je z vidika črpanja EU sredstev ter pospeševanja medregionalnih odnosov takšna ureditev nujna. Z vidika črpanja EU sredstev bi bilo za Slovenijo najprimernejše oblikovanje dveh regij (Ljubljana z okolico in preostala Slovenija). Ker takšen regionalizem nima nič skupnega s tradicionalnim slovenskim regionalizmom (Štajerska, Gorenjska, Primorska, Dolenjska), je to področje za Slovenijo v luči EU integracij eno najtežavnejših. Najpomembnejše neposredne koristi članstva v EU so: zagotovitev stabilnega političnega in gospodarskega okolja, ki bo stimuliral vsestranski domači razvoj; večja nacionalna varnost preko vključevanja v skupne mehanizme zunanje in varnostne politike; krepitev ugleda in pogajalske moči Slovenije in njenih subjektov tako na političnem kot tudi na gospodarskem področju. Pridobili bomo velik notranji trg, večjo predvidljivost in obvladljivost poslovanja in zmanjšanja poslovnega tveganja ter zagotovitev novih razvojnih možnosti, ki se bodo pojavile z oblikovanjem ekonomske in monetarne unije.

26

Povečana medsebojna trgovina bo spodbudila domačo gospodarsko rast in povečevanje zaposlenosti. Konkurenca na notranjem trgu bo motivacija in stimulacija slovenskim podjetjem za izboljševanje konkurenčne sposobnosti preko razvoja novih proizvodov in storitev, uporabe sodobnih tehnologij in stalnega zmanjševanja proizvodnih stroškov. Izboljšal se bo dostop do kapitala, opreme, znanja in tehnologij. Omogočen bo prevzem standardov, tehničnih predpisov, poslovnih znanj in organizacijskih tehnik razvitih držav ter s tem zagotovil dodaten vpliv na povečanje konkurenčne sposobnosti slovenskega gospodarstva. Odprle se bodo nove izobraževalne in zaposlitvene možnosti slovenskim državljanom. Med najpomembnejše posredne koristi vključevanja v EU lahko spada tudi večji pomen soodločanja v regiji. Ocena koristi je možna, če pogledamo položaj, ki bi nastala ob nevključitvi. Z nevključitvijo bi si Slovenija onemogočila vplivali na sprejemanje odločitev v okviru integracijskih procesov v EU, ki so zanjo strateškega pomena. Pristati bi morala na status države partnerice, ki je sicer skoraj v celoti gospodarsko vezana na EU, ne more pa bistveno vplivati na pogoje sodelovanja z njo. V primeru nevključitve v prvem krogu, bi morala verjetno zelo dolgo čakati na naslednjo širitev. Makroekonomski kazalci, trgovinska bilanca, tehnološki razvoj, splošna blaginja itd. naj bi se s članstvom Slovenije v EU izboljšali. Seveda pa to ne pomeni, da bodo vse gospodarske panoge pridobile enako. Nekatere bodo pridobile bolj, druge manj, nekatere pa bodo z vključitvijo v Evropsko unijo celo izgubile. Zelo pomembna bo tudi časovna dimenzija. Posamezni gospodarski sektorji bodo kratkoročno izgubili, dolgoročno pa pridobili in obratno. Po vključitvi v EU so problemi vidnejši pri delovno intenzivnih panogah (usnjarska, obutvena, tekstilna industrija). Učinki vključevanja Slovenije v EU so tako kratkoročni kot dolgoročni. Pri kratkoročnih učinkih gre za ustvarjanje in preusmerjanje trgovine kot posledica vstopa v carinsko unijo. Dolgoročni učinki so za Slovenijo bolj pomembni kot kratkoročni, saj so bile carine za slovenske izdelke v EU že pred vključitvijo razmeroma nizke, na večini področij pa so bile že odpravljene s Sporazumom o sodelovanju oz. začasnim pridružitvenim sporazumom. Vstop v EU torej ne bi imel za posledico pomembnejših dodatnih carinskih olajšav oz. sprostitev carin. To pomeni, da s tega stališča ni mogoče pričakovati bistvenega povečanja prodaje slovenskih izdelkov na notranjem trgu EU.

27

Tabela 1-4: Podjetniški pokazatelji Svetovne banke

Število postopkov za

odprtje podjetja

Število dni za odprtje podjetja

Cena (% GNI na preb)

Min. kapital (% GNI na preb)

Španija 6 108 16,5 16,9 Francija 7 8 1,1 0,0 Portugalska 11 78 13,5 39,5 Slovenija 10 61 12,3 19,0 Italija 9 13 16,2 11,2 Estonija 6 72 7,5 49,7 Finska 3 14 1,2 29,3 Nizozemska 7 11 13,2 66,2 Madžarska 6 52 22,9 86,4 Irska 4 24 10,3 0,0 Češka 10 40 10,8 44,5

Vir: Doing Business WB GNI = Gros National Income (bruto nacionalni dohodek) Izboljšanje podjetniških pokazateljev je vsekakor ena od pridobitev vključitve v EU. Boljši podjetniški pogoji povečujejo gospodarsko dinamiko in napredek. Slovenija je po številu postopkov precej izenačena s primerljivimi državami. Na drugi strani je število dni, potrebnih za odprtje novega podjetja, še vedno previsoko. Le Španija, Portugalska in Estonija beležijo več dni za odprtje novega podjetja kot Slovenija. Po raziskavi svetovne banke »Doing Business« potrebujemo v Sloveniji za odprtje novega podjetja 61 dni ter okoli 10 postopkov. Zaradi razlik v standardu med državami je cena odprtja novega podjetja ter potreben minimalni kapital izračunan glede na bruto nacionalni dohodek. Večje povečanje prodaje je možno le s povečanjem konkurenčnosti slovenske proizvodnje in storitev. Pri ocenjevanju realnih možnosti slovenskih podjetij na notranjem trgu je potrebno upoštevati še dejstvo, da se sedaj slovensko gospodarstvo srečuje s konkurenco drugih srednjeevropskih in baltskih držav. Stroškovna konkurenčnost teh držav je zaradi nižjih stroškov dela praviloma boljša. Podobna ugotovitev velja tudi za konkurenčne izdelke iz azijskih držav. Stroškovna konkurenčnost slovenskega gospodarstva ima torej precej omejene možnosti glede vzpodbujanja in večanja prodaje. Določene možnosti stimulacije prodaje obstojajo na področju diferenciacije izvoza in njegovega prilagajanja lokalnim potrebam. Ker imajo slovenski izvozniki precej težje pogoje za cenovno konkurenčnost, je nujno, da se osredotočijo na kakovostno konkurenčnost, ki poleg dviga kakovosti zajema tudi večjo diferenciacijo izdelkov. Večja prisotnost ponudnikov storitev bo povečala konkurenco in bo vplivala na izboljšanje kakovosti, nižje cene in raznovrstnost ponudbe ter uporabo novih tehnologij in znanj. Posredno bo večja konkurenca vplivala tudi na učinkovitost in konkurenčnost celotnega gospodarstva. Največ težav in stroškov s prilagajanjem novim razmeram bodo imele tiste dejavnosti, ki so do sedaj uživale domačo zaščito (npr. telekomunikacije, prevozne storitve). Domače storitvene dejavnosti se bodo morale v večji meri usmerjati v tiste segmente, ki bodo zahtevali visoke vložke znanja in IT. Storitvene dejavnosti bodo morale svojo učinkovitost in konkurenčnost povečati z dolgoročnimi strateškimi povezavami s partnerji iz držav EU.

28

Na področju človeških virov so koristi vključevanja v EU precejšnje, saj nudijo široke možnosti izobraževanja in usposabljanja, mobilnost slovenskih in tujih strokovnjakov, sproščene možnosti za delo kjerkoli v okviru EU ter neoviran pristop do velikih znanstvenih potencialov in sodelovanje v vseh raziskovalnih programih EU. S polnopravnim članstvom Slovenije v EU smo soočeni z migracijskimi tokovi med Slovenijo in državami članicami EU. Vplive in posledice pridružitve Slovenije k Evropski uniji na razvoj zaposlenosti v Sloveniji je potrebno ocenjevati po eni strani z vidika vpliva na pretok delovne sile ter na obseg in kvalifikacijsko strukturo ponudbe delovne sile, po drugi strani pa z vidika vpliva na gospodarsko rast ter povpraševanje po delovni sili.

29

2 MERJENJE NACIONALNE KONKURENČNOSTI

Čeprav je globalna konkurenčnost splošno sprejet pojem, se mnenja o njej razlikujejo predvsem v podrobnostih glede prednosti posameznih usmeritev moderne vladne politike. Reich (1990) poudarja tržno borbo za pritegnitev visoko mobilnega kapitala, medtem ko Thurow (1996) poudarja tekmovanje strateških panog in dejavnosti. Zato se pojavljajo različni pogledi o tem, kaj bi morale države storiti za izboljšanje svoje konkurenčnosti. Reich se zavzema za izobraževanje in usposabljanje, Thurow zagovarja aktivno industrijsko politiko, Prestowitz pa želi ostrejšo trgovinsko politiko z ostalim svetom (Krugman, 1996). V globaliziranem svetovnem gospodarstvu ima namreč več možnosti tisti, ki v vse hujši konkurenci išče najcenejše dobavitelje blaga in storitev. Sodobna cenena in hitra infrastruktura omogoča skoraj popoln dostop do informacij. Krugman (1994) ob tem poudarja, da je prevelika obsedenost držav s konkurenčnostjo lahko nevarna. Konkurenčnost je le drugi izraz za produktivnost. Našo pozornost osredotoča na vprašanje trgovinske bilance in jo odvrača od najpomembnejših problemov, kot so domači viri gospodarske rasti in produktivnost. Ti so za države z majhnim deležem mednarodne menjave pomembnejši kot zunanji dejavniki. V državah s skromnim obsegom mednarodne trgovine naj bi bila gospodarska rast in dvig življenjskega standarda in s tem konkurenčnosti določena skoraj izključno z domačimi dejavniki, predvsem s stopnjo rasti produktivnosti. Krugmanovo pojasnjevanje, da države v konkurenčni tekmi nimajo jasno določenega cilja ter zato ne tekmujejo med seboj, je napačno. Države poskušajo dvigniti življenjski standard svojih prebivalcev, ki je odvisen od dviga produktivnosti, obsega domačih vlaganj v zgradbe in opremo, raziskovalno-razvojne dejavnosti, izobraževalnega sistema, javne infrastrukture ter kakovosti podjetniškega in vladnega menedžmenta. Poleg Krugmana je skupina osmih (Bill Clinton, John Major, Jacques Delors, Robert Reich, Laura Tayson, Mickey Kanton, Ira Magaziner in Lester Thurow) precej pripomogla k povečanju koncepta mednarodne konkurenčnosti. Leta 1993 je Jacques Delors v Copenhagnu izpostavil problem naraščajoče brezposelnosti. Večina ekonomistov je bila mnenja, da previsoki davki ter preobsežna regulacija zaradi evropskega modela socialne države postavljajo delodajalce v položaj, da ne ustvarjajo novih delovnih mest. Na drugi strani so precejšnja nadomestila za brezposelnost odvrnila brezposelne osebe, da iščejo nizko plačane službe, kar na primer omogoča nizko brezposelnost v ZDA. Monetarni problemi pri ohranjanju enotnega monetarnega sistema ter cena nemške združitve so povečali strukturne probleme. Jacques Delors se je v svojem govoru v Copenhagnu izognil problemom zaradi socialnega sistema ali monetarnega sistema. Pojasnil je, da visoko evropsko brezposelnost povzroča nizka konkurenčnost nasproti ZDA in Japonski ter da vidi rešitev v programih vlaganja v infrastrukturo in visoko tehnologijo. Delorsov nastop je prikazal moč metafore konkurenčnosti. Osredotočal se je na probleme visoke brezposelnosti, kar je imelo visoko politično tveganje. Dokument, ki je ob tem izšel, t.j. White Paper on Growth,

30

Competitiveness and Employment (1993), vsebuje v naslovu konkurenčnost, čeprav se nanaša na probleme brezposelnosti. Retorična moč »konkurenčnosti« je omogočila Billu Clintonu ter ostalim politikom, da pojasnijo probleme svojih držav ter prikažejo rešitve. John Major je videl problem evropske visoke brezposelnosti v visokih stroških dela na enoto, ki v nekem smislu prikazujejo cenovno konkurenčnost. Z dvigom konkurenčnosti in produktivnosti se na ta način doseže nižje stroške dela na enoto proizvodnje. Clintonov gospodarski program je prikazal uporabnost konkurenčne retorike za motivacijo obstoječih politik. Clinton je predlagal zmanjšanje nekaterih državnih izdatkov ter dvig davkov zaradi zmanjšanja zveznega primanjkljaja. Poudaril je nujnost takojšnjega ukrepanja v tej smeri, za zagotovitev povečanja konkurenčnosti ameriškega gospodarstva na globalnem trgu. Ob tem je tudi pokazal na težave, s katerimi se bo soočilo gospodarstvo, če ne bo ustrezno ukrepalo. Ira Magaziner in Robert Reich sta kot predstavnika Clintonove administracije z izdajo knjige »Minding America's Business (1992)« vplivala na oblikovanje ameriške industrijske politike. Njuna ključna teza je, da se življenjski standard lahko dvigne le, če dosežemo tok kapitala in delovne sile v dejavnostih, ki dosegajo visoko dodano vrednost na zaposlenega. Thurow vidi konkurenčnost kot sposobnost države, da se obdrži ali zmaga v svetovni tekmi na področju mednarodne trgovine. Tekma med državami bo pripeljala do zmagovalcev in poražencev, podobno kot se to dogaja med konkurenčnimi podjetji (Thurow, 1992). Po definiciji OECD je država globalno konkurenčna takrat, ko lahko njena podjetja v pogojih svobodnega trga ustvarjajo blago in storitve, ki prestanejo preiskus mednarodnega trga, ob tem pa se povečuje realni dohodek prebivalstva. Jeffrey Sachs, ki vodi raziskavo Svetovnega gospodarskega foruma (WEF), poudarja, da pomeni konkurenčnost sposobnost doseganja gospodarske rasti v srednjeročnem obdobju. Na drugi strani Stephane Garelli, ki vodi raziskavo konkurenčnosti IMD, poudarja, da si države med seboj ne konkurirajo neposredno, ampak so osredotočene na izboljševanje nacionalnega okolja, v katerem tekmujejo podjetja. Vse bolj pogoste analize konkurenčnosti so jasen odgovor na večjo potrebo po vladnih politikah na področju konkurenčnosti. Države so vedno tekmovale med seboj za trge, naložbe, tehnologije, znanje in vire. V razpravah o produktivnosti in konkurenčnosti držav igrata pomembno vlogo dve poročili. To sta Poročilo o globalni konkurenčnosti (Global Competitiveness Report), ki ga izdaja WEF (World Economic Forum) iz Ženeve, in Letopis svetovne konkurenčnosti (The World Competitiveness Yearbook), ki ga izdaja IMD iz Lozane. V Sloveniji je bolj kot Poročilo znan Letopis, kjer je Slovenija ocenjena že šestkrat. Sredi osemdesetih let je precejšnje število politikov in raziskovalcev spoznalo pomen globalne konkurenčnosti za gospodarsko rast in življenjski standard. V tem času je prišlo do naglih tehnoloških sprememb, povečala se je mobilnost produkcijskih dejavnikov, narasli so strukturni problemi industrijskih držav, kar je vse bolj postavljalo pod vprašaj

31

veljavnost tradicionalnih neoklasičnih ekonomskih teorij. Te teorije temeljijo na učinkovitem delovanju trgov, polni zasedenosti produkcijskih faktorjev, mednarodni mobilnosti faktorjev in globalni specializaciji proizvodnje na osnovi primerjalnih prednosti. Precenjeni pomen makroekonomske teorije je običajno preveč puščal ob strani vlogo mikroekonomskih dejavnikov, kot so gospodarska učinkovitost, podjetniška konkurenčnost in rast podjetij. Ta problem je postal močno viden pri IMF-stilu reform v državah v razvoju, ki so prinesle veliko razočaranje. Gospodarska rast in razvoj sta vedno bolj odvisna od sposobnosti gospodarstev na področju razvijanja novih tehnologij in sposobnosti hitrega uvajanja tehnoloških, upravljalskih ter organizacijskih inovacij – ne le lastnih, ampak tudi tujih - v poslovne in druge procese. Scott in Lodge menita, da daje premik gospodarskih dejavnosti k dejavnostim, temelječim na znanju (elektronika, kemična industrija), večjo težo tehnologiji, kapitalskim naložbam ter izobraženi delovni sili. Ti dejavniki razvoja so bolj prisotni v državah, ki imajo močno podjetniško kulturo, liberalizirano mednarodno menjavo in investicijske zakone, močno znanstveno in tehnološko infrastrukturo ter dober izobraževalni sistem (Lloyd-Reason, Wall, 2000. str. 21). Z gospodarskim razvojem držav se spreminjajo tudi strukturni dejavniki globalne konkurenčnosti. Na nizki stopnji razvoja je gospodarska rast pogojena predvsem z osnovnimi faktorji proizvodnje, kot so zemlja, osnovna oprema in neizobražena delovna sila. Ko se države premaknejo od revnih k srednje bogatim, postane globalna konkurenčnost odvisna od investicijskih vlaganj. Države pridobivajo novo tehnologijo od drugje. Neposredne tuje naložbe, skupna vlaganja in mednarodna menjava združujejo nacionalne ekonomije v globalne produkcijske sisteme. Razvoj ekonomij od srednje bogatih k zelo bogatim vključuje transformacijo od tehnološko uvoznih k tehnološko ustvarjalnim ekonomijam, ki so inovativne vsaj v nekih panogah (Porter, Sachs, McArthur, 2001, str. 17). Kljub precejšnji pomembnosti je nacionalna konkurenčnost koncept, ki ni v celoti razjasnjen. Najbolj jasno sliko nacionalne konkurenčnosti daje dosežen tržni delež države na svetovnih trgih s svojimi izdelki. To postavlja konkurenčnost kot igro z ničelno vsoto, saj se vsaka država širi na račun druge. Ta pogled na konkurenčnost se uporablja za opravičevanje vladne intervencije na trgih in politike, ki ohranja nizke plače ter devalvira nacionalno valuto z namenom povečanja izvoza. Ali postane država res bolj konkurenčna ob zmanjšanju domače valute? Zmanjševanje vrednosti domače valute pomeni, da država ni globalno konkurenčna, saj se njeni izdelki in storitve ne uspejo razvijati ob sedanjih cenah (Porter, 1998). Cilj gospodarskega razvoja je dvigovanje življenjskega standarda. Za razumevanje nacionalne konkurenčnosti se je treba premakniti od pomena neposredne konkurence na trgih k virom nacionalnega uspeha. Življenjski standard države je pogojen s produktivnostjo gospodarstva, ki se meri z vrednostjo ustvarjenega blaga in storitev na enoto človeškega, kapitalskega in naravnega faktorja (inputa). Produktivnost je odvisna od vrednosti ustvarjenega blaga in storitev,

32

merjene s cenami, ki se oblikujejo na odprtih trgih, in z učinkovitostjo, s katero je to proizvedeno (Porter, 2001). Kako kompleksen je koncept nacionalne konkurenčnosti, se vidi že v pojasnjevanju konkurenčnosti nekaterih držav. Vloga industrijske politike, ki usmerja spreminjanje gospodarske strukture, ima pri sistemskem ocenjevanju konkurenčnosti precejšnjo težo. Samo poudarjanje učinkovitosti delovanja vlade in javne uprave ter kakovosti javnih institucij, kar zaokroža institucionalno konkurenčnost, ni napačno, kljub temu pa povzroči favoriziranje posameznega kapitalističnega modela (anglosaksonski kapitalistični model proti celinsko evropskemu). Luksemburg se pri globalni konkurenčnosti uvršča v svetovni vrh, po višini BDP na prebivalca pa presega druge članice EU in celo ZDA. Visoka konkurenčnost Luksemburga ni v tem, da bi bil nacionalni inovacijski sistem boljši od drugih evropskih inovacijskih sistemov. Ameriški urad za konkurenčnost uvršča v prvo skupino inovativnih držav ZDA, Nemčijo, Švico, Švedsko, Finsko, Dansko in Japonsko (Council on Competitiveness, US Competitiveness 2001, str. 35). Nekatere države, kot so Luksemburg, Singapur in Hongkong, skušajo igrati vlogo finančno-trgovskega središča za širšo regijo. Ob tem se institucionalni okvir teh držav razvija v luči privabljanja tujega kapitala na podlagi večjih ugodnosti, kot jih nudijo druge države. Ker obstoječa teorija konkurenčnosti zelo povzdiguje »laissez-faire« v primerjavi z vmeševalno politiko države, prejemata Singapur ali Hongkong visoke ocene glede vladnega vmešavanja v gospodarstvo. Na drugi strani Koreja in Japonska prejemata nizke ocene zaradi pogostih vladnih intervencij v gospodarstvo, čeprav bi težko rekli, da ti državi nista konkurenčni. V preteklosti so ekonomisti merili nacionalno konkurenčnost na podlagi statičnih dejavnikov, kot so zemlja, kapital, naravni viri in delovna sila. Adam Smith trdi, da trgovinska menjava med dvema državama koristi obema, če imata obe državi absolutno prednost pri proizvodnji vsaj enega blaga v primerjavi z drugo državo. David Ricardo trdi, da ta pogoj sploh ni potreben. Tudi če država nima absolutnih prednosti v primerjavi z drugo državo, ima koristi od mednarodne menjave in od specializacije proizvodnje. Heckscher in Ohlin sta v tridesetih letih dvajsetega stoletja naredila še korak dlje. Ker Smithova in Ricardova teorija temelji na delu, sta dodala še dejavnik kapital. Osnovna ideja klasičnih teorij mednarodne menjave, ki so se uveljavile konec osemnajstega in v devetnajstem stoletju, je obstoj primerjalnih prednosti. Dejavniki primerjalnih prednosti so različni: proizvodne tehnologije, različni vzorci porabe, razlika v relativnem obilju proizvodnih dejavnikov ali različna stopnja razvoja. Na podlagi teh razlik države dosežejo korist z osredotočanjem na tiste stvari, ki jih opravljajo relativno bolje od drugih držav. Države se lahko vključujejo v mednarodno menjavo tudi zaradi izkoriščanj ekonomije obsega in sinergičnih učinkov (Krugman, Obstfeld, 1994, str.13–23). V obdobju količinske gospodarske rasti je konkurenčnost temeljila na primerjalnih prednostih držav in je bila opredeljena bolj statično. Za pojasnjevanje vzrokov mednarodne menjave je veljalo načelo relativne obilnosti proizvodnih dejavnikov. Po drugi strani lahko

33

govorimo o konkurenčnih prednostih, ki so bolj dinamične narave in se izrazijo z razvojem informacijske družbe. Razlika med primerjalnimi in konkurenčnimi prednostmi je naslednja. Če nacionalno konkurenčnost razdelimo na količinsko (stroškovno) in kakovostno konkurenčnost, opazimo, da ima stroškovna konkurenčnost precej skupnih točk s teorijo primerjalnih prednosti. Kakovostna konkurenčnost (nestroškovna), ki postavlja v ospredje razvoj človeškega kapitala in inovacijsko-razvojne sposobnosti, pa se močno razlikuje od primerjalnih prednosti, ki temeljijo na stroškovno-cenovnih primerjavah. Z razmahom nove ekonomije postaja kakovostna konkurenčnost vse, ob čemer izgublja tudi teorija primerjalnih prednosti. Velika Britanija je postala glavna gospodarska velesila ob pomoči industrijske revolucije z izumom parnega stroja in železnice ter ob zagovarjanjem svobodne menjave med narodi. Na drugi strani je Japonska dosegla visoko nacionalno konkurenčnost precej pozneje ob pomoči posnemanja tujih tehnologij ob zaščiti domače industrije pred uvozom. Pozneje je Japonska postala zelo konkurenčna v predelovalni industriji in elektroniki. Ne glede na določene razlike imajo hitro rastoče države skupne točke. Osnovni proces gospodarske rasti in razvoja izhaja iz štirih dejavnikov: a) sposobnosti prebivalstva (ponudba dela, izobraženost, disciplina, motivacija); b) naravnih bogastev (zemlja, minerali, goriva, kakovost okolja); c) ustvarjenega kapitala (stroji, tovarne, ceste); d) tehnologije (znanost, tehnika, menedžment, podjetništvo) (Samuelson, Nordhaus, 1995, str. 531). Veliko ekonomistov meni, da je kakovost dela (spretnost, znanje in disciplina delovne sile) najpomembnejši dejavnik gospodarske rasti in konkurenčnosti. Vse druge faktorje, kot so kapital, surovine in tehnologije, se lahko kupi ali najame drugje, saj to omogoča globalni trg. Posamezne države lahko kupujejo najsodobnejšo IT in elektroniko. Klub temu lahko te stvari učinkovito uporablja samo usposobljena in izkušena delovna sila. Zemlja in drugi naravni viri so klasičen faktor proizvodnje. Nekatere države, kot je na primer Savdska Arabija, dosegajo visoke dohodke izključno na temelju naftnih zalog. V splošnem naravna bogastva v globalni ekonomiji ne vplivajo kaj dosti na gospodarsko uspešnost držav. Hongkong ima recimo večji obseg mednarodne menjave kot Rusija, ki ima ogromno naravnih virov.

2.1 Opredelitev ciljev v državi

Vsaka država mora analizirati in krepiti svoje konkurenčno okolje. Ocena konkurenčnega okolja pomaga oblikovalcem politike, da oblikujejo gospodarske strategije, ki vsebujejo dvig konkurenčnosti. Ocenitev notranjega okolja omogoča sliko o nacionalnih konkurenčnih prednostih in slabostih, medtem ko analiza zunanjega okolja omogoča sliko o možnostih države in o nevarnostih na globalni ravni (Kotler; Jatusripitak; Maesincee, 1999, str. 160–161).

34

Slika 2-1: Nacionalni strateški premik pri razvojnem procesu

NACIONALNA ANALIZA OKOLJAKonkurenčne sile v okoljuNotranje okoljeZunanje okolje

NACIONALNO OBLIKOVANJE CILJEVEkonomski ciljiSocialni ciljiPolitični cilji

NACIONALNI STRATEŠKI PREMIK

Vir: Kotler, Jatusripitak; Maesincee, 1999, str. 161 Prebivalstvo večine držav želi imeti dobro gospodarstvo, urejeno družbo in dober politični proces (Kotler; Jatusripitak; Maesincee, 1999, str. 161). Nacionalni cilj napredovanja običajno predstavlja splet želja, kot so rast ravni BDP na prebivalca, izboljšana nacionalna konkurenčnost, visoka zaposlenost, stabilne cene, urejen zdravstveni sistem, dober izobraževalni sistem, čisto okolje (narava), varnost in mir ... Države morajo stremeti k posameznim ciljem, od višjih proti nižjim, kot prikazuje zgornja slika. Države si postavijo cilje po prioritetah. V manj razvitih državah so gospodarski cilji močno v ospredju, medtem ko ima v razvitih državah dober socialni sistem precej večjo težo. Danes je koncept konkurenčnosti legitimna osnova za postavljanje vladnih politik. Bogate države so zaskrbljene zaradi možnosti izgube gospodarskega vodstva ne le v primerjavi z drugimi bogatimi državami ampak tudi v primerjavi z novimi industrializiranimi konkurenti, ki imajo nižje cene. Po drugi strani se srednje razvite države ukvarjajo z možnostmi dohitevanja naprednih gospodarstev na področju novih tehnologij in znanj (Lall, 2001, str. 1).

35

Slika 2-2: Hierarhija nacionalnih ciljev

Vir: Kotler, Jatusripitak; Maesincee, 1999, str. 162 Kako države izboljšajo svoj konkurenčni položaj? Ugledni strokovnjak za konkurenčnost, profesor Stephane Garelli (IMD), priporoča vzpostavitev stabilnega razmerja med več ukrepi:

1. Oblikovanjem predvidljivega in stabilnega pravnega in zakonodajnega okolja. 2. Oblikovanjem fleksibilne in vzdržne ekonomske strukture. 3. Vlaganjem v tradicionalno in tehnološko infrastrukturo. 4. Spodbujanjem domačega varčevanja in vlaganjem domačih podjetij. 5. Spodbujanjem proaktivnega vedenja podjetij na mednarodnih trgih kot tudi razvoja

privlačnega domačega okolja za neposredna tuja vlaganja. 6. Spodbujanjem Vlade in administracije, da delujeta hitro, pregledno in kakovostno. 7. Ohranjanjem zdravega ravnotežja med ravnijo plač, produktivnostjo in

obdavčitvijo. 8. Ščitenjem podjetij socialne narave pred neenakostmi, pri tem pa okrepiti srednji

razred. 9. Vlaganjem v izobraževanje, še posebno v srednješolsko, in v dolgoročno

usposabljanje delovne sile. 10. Ohranjanjem ravnotežja med lokalnim in izvoznim gospodarstvom s ciljem

ustvarjanja bogastva ob zaščiti vrednot. Koncept konkurenčnosti pooblašča vlade, da se dejavno vključujejo v razvoj gospodarstva. Pomembno je, da vlade skrbe za čim boljše poslovno okolje v državah in podpirajo raziskave in razvoj ter izobraževanje. Potreba po dvigu konkurenčnosti ni zahtevana s strani vlad, ampak s strani spreminjajoče se svetovne ekonomije. Izboljševanje konkurenčnosti pomeni ustvarjanje visokih znanj, visoke produktivnosti in s tem

36

gospodarstvo visokih plač, kjer se samoumevno pojavljajo gospodarske panoge, ki dosegajo visoko dodano vrednost. Z vidika konkurenčnosti so vlade odgovorne za (OECD, 1997):

1. Okrepitev izobraževalnega sistema in programe usposabljanja z namenom povečanja učenja, kreativnosti in spodbujanja razvoja novih znanj.

2. Pospeševanje večjega dostopa do tehnologij, na primer izboljšanje dostopa malih in srednje velikih podjetij ter širitev menedžerskega in organizacijskega znanja z vidika uporabe novih tehnologij.

3. Izpeljavo regulacijskih reform z namenom izboljšanja delovanja trgov. 4. Sprejetje politik, ki dopuščajo rast tveganega (venture) trga kapitala, ki podpira

uspešna nova podjetja. 5. Postavitev ključnih smernic za izboljšanje vodenja podjetij in zajamčenje

odgovornosti menedžmenta v primerjavi z interesi delničarjev in drugih interesnih skupin.

Izmed konceptov snovanja gospodarskih strategij je največ pozornosti deležen koncept konkurenčnosti. Interes zanj je posledica dejstva, da se ob globalizaciji trgov blaga in storitev države srečujejo z dvigom gospodarske učinkovitosti. Opredelitev konkurenčnosti na ravni podjetij je enostavna. To je sposobnost doseganja boljših rezultatov od konkurenčnih podjetij pri prodaji, tržnem deležu in donosnosti. Opredelitev nacionalne konkurenčnosti je zapletenejša. Določena je zelo široko (kot sposobnost ustvarjanja dohodka ali kot zmožnost povečevanja produktivnosti) in jo zato vključujemo v strategije gospodarskega razvoja in rasti (Lall, 2001, str.4) Nacionalna konkurenčnost vsekakor ni vsota učinkovitega delovanja podjetij v državi, ampak skupek sinergij in zunanjih učinkov skupnega procesa učenja. To pomeni celotni inovacijski sistem, ki vsebuje zunanje učinke in sinergije, ki se ustvarjajo ob procesu učenja glede delovanja poslovnih sistemov in glede potreb znanja ter izkušenj v soodvisnih inštitucijah. Tehnološko nadgrajevanje in poglabljanje zahteva večje naložbe podjetij v naprednejše in dražje učne procese, ne pa v cenejše in znane proizvodne postopke. Ker je v svetu prevladovalo mnenje, da so velike korporacije ključni tvorci globalnega gospodarstva, so vladne politike skušale pomagati predvsem njim. Razvoj podjetništva so zato puščale ob strani. Novejši pristop vladnih politik namenja več pozornosti mikroekonomskim reformam, vzpostavljanju industrijskih grozdov, pospeševanju inovativnosti, regionalni politiki in socialnim vprašanjem (Porter, 2000, str. 14). Šele v času velikih recesij in transformacij gospodarstev v sedemdesetih in osemdesetih letih postane prispevek podjetništva gospodarskemu razvoju opažen. Tako vlade kot podjetja so prisiljeni intenzivno iskati nove vire konkurenčnosti in gospodarske rasti na makroinstitucionalni in mikropodjetniški ravni. Podjetništvo postane pomemben faktor socialnoekonomskega razvoja in rasti, saj nudi številne nove možnosti za delo, ponuja večjo diferenciacijo blaga in storitev ter v splošnem povečuje nacionalni napredek in

37

konkurenčnost (Lee, Peterson, 2000, str. 401). Trenutni trendi, usmerjeni v zmanjševanje velikosti korporacij, privatizacijo državnih podjetij in dvig konkurence, ustvarjajo potrebo po oblikovanju globalnega poslovnega okolja, kjer podjetništvo prevzema pomembno vlogo.

Slika 2-3: Sprememba gospodarske politike v luči izboljšanja produktivnosti in razvojne usmerjenosti

Vir: Porter, 2000, str. 14 Različne tradicionalne ekonomske šole so v obdobju pred Schumpetrom (1934) povezovale rast in industrijsko organizacijo. Po tradicionalni razlagi je gospodarska uspešnost, merjena z gospodarsko rastjo, odvisna od tega, kako učinkovito uporablja gospodarstvo redke vire. Ko so dejavniki gospodarske strukture stabilni, se ne pričakuje, da se bo veliko spreminjala. Mnogi zagovarjajo tezo, da spremembe v industrijski strukturi običajno povečajo gospodarsko rast. Najvidnejši vzrok sprememb so tehnologija, globalizacija, deregulacija in ponudba delovne sile, zaradi česar prehaja industrijska struktura od večje koncentracije k manjši in od centralizacije k decentralizaciji (Audretsch, Thurik, 2001, str. 4). Niz empiričnih študij je potrdil dve dejstvi glede spreminjanja industrijske strukture v današnjem času. Prvo dejstvo je, da se v industrijski strukturi povečuje vloga malih podjetij. Drugo dejstvo pa je, da se spremembe v industrijski strukturi glede časa in obsega med državami OECD bistveno ne razlikujejo (Audretsch, Thurik, 2001, str. 6). Nove teorije skušajo prikazati znanje kot ključen dejavnik gospodarske rasti. Zaradi povečane vloge znanja kot vira konkurenčnosti v državah OECD se v industrijskih panogah dviga inovativnost in gospodarska rast. Jasno postaja, da igrata ustvarjanje in širitev znanja pomembno vlogo v gospodarski rasti. Ob tem je slabo znano, kako zagotoviti širjenje pridobljenega znanja. Podjetništvo služi tu kot pomemben most med znanjem in

38

gospodarsko rastjo. V večjih podjetjih, kjer se ustvarjajo nova znanja, je posameznik velikokrat pred dilemo, ali ostati v podjetju, ali začeti lastno dejavnost. Če oceni, da so diskontirani pričakovani dobički glede na sedanjo vrednost (g) precej večji od sedanje plače (w), potem je verjetnost, da bo odprl lastno podjetja (Pr(e)) velika.

Pr(e) = f (g-w)

Znotraj okvirjev izurjenega tehnološkega režima skuša posameznik, ki ima določena znanja, ovrednotiti svoje ideje zunaj meja takšnega podjetja. Precej študij opozarja na to, da mala podjetja vodijo v inovativnosti v kar nekaj panogah dejavnosti. Največ sredstev za raziskave porabijo velika podjetja, v majhnih podjetjih pa so ti vložki minimalni. Ob tem se postavlja vprašanje, od kod malim podjetjem znanje in inovativnost? Vsekakor se odgovor skriva v tem, da se znanje preliva od velikih podjetij k malim (novim) (Audretsch, Thurik, 2001, str. 12–13). Podjetništvo postaja glavni mehanizem za preoblikovanje svetovnega gospodarstva. Zaradi razlik med kulturami in med socialnoekonomskimi okolji se podjetniške naravnanosti med državami razlikujejo. Produktivnost je že leta ključni cilj nacionalnih razvojnih strategij. Vzrok temu je predvsem njen vpliv na ekonomsko-socialni razvoj. Pomembna je kot vir dohodka; t.j. kot splošni cilj, ki izboljšuje odnose med zaposlenimi in menedžmentom, kot kriterij podjetniške konkurenčnosti in kot dolgoročna strategija socialnih partnerjev (vlade, delodajalcev, delojemalcev) usmerjena k dvigu blaginje in zagotovitve večje gospodarske svobode.

Slika 2-4: Model povezave med kulturno, podjetniško orientacijo in globalno konkurenčnostjo

KULTURAZadržanostNegotovost, izogibanje tveganjuIndividualizemUniverzalnost

PODJETNIŠKA NARAVNANOSTSamostojnostKonkurenčna agresivnostDelavnostInovativnost

PODJETNIŠTVO

OKOLJEGospodarskoPolitičnoPravno

GLOBALNA KONKURENČNOST

Vir: Lee, Peterson, 2000, str. 410

39

Znano je, da najproduktivnejša podjetja in produktivno naravnane vladne politike, dvigujejo kakovost delovnih pogojev, tržno orientiranost, individualne iniciative in kreativnost pri delu. S povečano produktivnostjo lažje dosegamo gospodarske, socialne, tehnološke in okoljske cilje. Čim bolj je nacionalna ekonomija produktivna in konkurenčna, tem višji je osebni dohodek zaposlenih in nižja je stopnja inflacije na dolgi rok. To pomeni možnost večje razdelitve nacionalnega dohodka mladim, nezaposlenim, upokojencem in invalidom. Mednarodna statistika prikazuje močno povezanost med nacionalno produktivnostjo in stopnjo brezposlenosti. Čim bolj je gospodarstvo produktivno in konkurenčno na tujih trgih, tem nižja je stopnja brezposelnosti. Produktivnejša podjetja lahko namenijo večji del ustvarjenega dohodka v naložbe, s čimer se oblikujejo nova delovna mesta. Zmotno je mišljenje, da lahko na dolgi rok dvig produktivnosti vodi v večjo brezposelnost. Kratkoročni negativni vplivi dviga produktivnosti na raven brezposelnosti pa so vsekakor pogosto prisotni.

2.2 Kratkoročni in dolgoročni vidik konkurenčnosti

Nacionalno konkurenčnost držav velikokrat preučujemo po posameznih skupinah konkurenčnosti, kot so domače gospodarstvo, internacionalizacija, delovanje vlade in javne uprave, finančni trgi, infrastruktura, raven menedžmenta, znanost in tehnologija ter človeški viri. Čim večja je konkurenca na domačih trgih, tem bolj so domača podjetja produktivna in konkurenčna na tujih trgih, kar pomeni višjo dodano vrednost in napredek države. Odprtost v primerjavi z mednarodnimi gospodarskimi dejavnostmi povečuje gospodarsko uspešnost države. Podjetja dosegajo izvozno konkurenčnost ob pomoči rasti na domačem trgu. Večja integracija z mednarodnimi trgi omogoča produktivnejšo porazdelitev virov in višji življenjski standard. Neposredno vmešavanje vlade v gospodarstvo se mora zmanjšati, vladne politike pa osredotočiti na ustvarjanje konkurenčnega okolja za podjetja in zagotavljanje makroekonomske ter socialne stabilnosti, ob čemer se zmanjšuje tveganost zunanjih vplivov na gospodarske dejavnosti. Vlada mora biti dovolj prilagodljiva pri sprejemanju ekonomskih politik glede na spreminjajoče se mednarodno okolje. Dobro razvita infrastruktura podpira gospodarske dejavnosti, saj omogoča razpoložljivost naravnih virov, učinkovito zaščito okolja in funkcioniranje poslovnih sistemov, IT in izobraževanja. Konkurenčni izdelki odsevajo menedžmentske sposobnosti, dolgoročno naravnanost, sposobnost sprejemanja sprememb v konkurenčnem okolju in raven integracije podjetniških sposobnosti z diferenciranimi poslovnimi dejavnostmi. Konkurenčne prednosti so lahko v učinkoviti in inovativni uporabi obstoječih tehnologij. Naložbe v raziskave in inovativne dejavnosti ustvarjajo nova znanja, potrebna za gospodarski razvoj države. Izkušena in izobražena delovna sila s pozitivnimi vrednotami povečuje produktivnost in konkurenčnost države. Izobraževalni sistem, tehnološke sposobnosti zaposlenih, kakovost in učinkovitost menedžmenta so dejavniki konkurenčnosti.

40

Slika 2-5. Vpliv vlade in menedžmenta na kratkoročno konkurenčnost

GLOBALNA KONKURENČNOST

Vlada Gospodarska struktura

Internacionalizacija

Finančni trgi

ManagementZnanost in tehnologija

Industrijski grozdiInfrastruktura

Človeški kapital

Vir: Lasten model V nacionalni konkurenčnosti imata z dolgoročnega vidika večjo težo vlada in menedžment, saj vplivata na druge dejavnike konkurenčnosti. Čim bolj se uveljavlja teorija trajnostnega razvoja, tem večji je poudarek na dolgoročnem gledanju tudi konkurenčnosti. Oba modela prikazujeta, kakšen vpliv imata vlada in menedžment na globalno konkurenčnost tako s kratkoročnega kot dolgoročnega vidika. Vpliv vlade in menedžmenta je najmanjši pri oblikovanju finančnih trgov. Kljub temu je opaziti, da imajo privatizacijski procesi precejšen vpliv na velikost in dinamiko finančnih trgov. Tudi menedžerji s svojim odločanjem, kako bodo financirali svoje naložbe (ali z lastnimi prihranki ali ob pomoči bank in borz), dolgoročno vplivajo na finančne trge.

Slika 2-6: Vpliv vlade in menedžmenta na dolgoročno konkurenčnost

Vir: Lasten model

41

Če države nisi zmožne dohajati produktivnosti glavnih konkurentov, se to pozna v dohodku prebivalstva. V prihodnjem desetletju bo najranljivejša nekvalificirana delovna sila v srednje in zelo bogatih državah. Pomanjkanje konkurenčnosti lahko povzroči znižanje plač, zmanjšanje promocije, zmanjšanje števila zmogljivosti, povečevanje javnega dolga in primanjkljaja v shemah socialnega varstva. Best (1990) gradi opredelitev konkurenčnosti na teoriji povezovanja podjetij v posameznem industrijskem okrožju (grozdenje). Kooperativna konkurenca pomeni, da podjetja, ki načeloma med seboj tekmujejo, tam, kjer jim to prinaša korist pa tudi sodelujejo. Vlogo konkurence in sodelovanja podjetij pojasni na primeru japonskega in italijanskega gospodarstva, kjer številna majhna podjetja sodelujejo pri mednarodnem marketingu, pri proizvodnji pa si močno konkurirajo. Best v svojem delu »The New Competitive Advantage« (2001) poudarja razvoj tehnološkega menedžmenta na določenem področju. Napredek in inovativnost sta odvisna od poslovnega modela, proizvodnega sistema ter znanja. Razvojne možnost podjetja so odvisne od položaja regije na omenjenih segmentih.

Slika 2-7: Triada produktivnosti

Vir: Best, 2001, str. 10.

Poslovni model pomeni organizacijsko sposobnost podjetij za razvoj. Ključni dejavniki so tehnološke zmogljivosti, proizvodni sistem in dinamičnost tržnih priložnosti. Proizvodni sistem pomeni primerno organizacijo proizvodnje. Če menedžerji niso sposobni postaviti ustreznega proizvodnega sistema, potem niso sposobni tekmovati s podjetji, ki jim to uspeva. Razvoj visoko tehnoloških industrij je odvisen tudi od dotoka tehničnih strokovnjakov ter visoko izobraženega kadra. Triada produktivnosti ponazarja soodvisnost regionalne in podjetniške ravni za doseganje konkurenčnih prednosti (Best, 2001, str. 15). Gospodarski razvoj v pogojih nove konkurence temelji predvsem na novih idejah, znanju, informacijah in novih tehnologijah. Ključna dejavnika, ki spreminjata gospodarsko strukturo naprednih gospodarstev, sta inovativnost in podjetništvo (Petrin, 2002, str. 7). Hiter tehnološki napredek in intenzivna konkurenca zahtevata od podjetij stalne

42

spremembe v poslovnih procesih, razvoju proizvodov in proizvodih samih. Da bi lahko bila podjetja inovativna, prilagodljiva in podjetniško usmerjena, morajo biti tudi ustrezno organizirana (Petrin, Vahčič, Best, 1990, str. 5). Povezovanje v mreže ter sodelovanje z drugimi podjetji in institucijami vzpostavlja pogoje za organizacijo, ki podjetju zagotavlja prilagodljivost in odzivnost, saj lahko s tem (omejene) vire usmeri v dejavnosti, povezane s svojimi glavnimi sposobnostmi, druge pa izloči. Poleg tega so medpodjetiške povezave in interakcija med podjetji vir novih idej, s čimer spodbujajo inovativnost in hkrati spodbujajo nastanek novih podjetij (Petrin, 1990). OECD (1990) opredeljuje mednarodno konkurenčnost kot sposobnost doseganja dolgoročne gospodarske rasti ter ekonomske in izvozne strukture, ki se fleksibilno odziva na spremembe povpraševanja na svetovnem trgu. Dolgoročno sposobnost mednarodnega gospodarskega tekmovanja določajo številni notranji in zunanji dejavniki, od človeških in naravnih virov, infrastrukture, menedžmenta, kapitala, državnih ukrepov in tehnološke sposobnosti. Učinkovita uporaba teh virov se odraža v različnih ravneh produktivnosti, obsegu in strukturi mednarodne menjave blaga in storitev, sposobnosti razvijanja, prilagajanja in širjenja inovacij. Splošno sprejeta je tudi definicija Laure Tyson (1992), po kateri je konkurenčnost države sposobnost domačih proizvodnih dobrin in storitev, da se uspejo obdržati na svetovnem trgu in zadovoljiti merila mednarodne konkurenčnosti, medtem ko življenjski standard njenih prebivalcev stalno trajno narašča. Balassa Bela (1979) meni, da postane država bolj ali manj konkurenčna, če se izboljša ali poslabša njena sposobnost prodaje na domačem in tujem trgu kot posledica sprememb v stroških, cenah in drugih dejavnikih. Čeprav je globalna konkurenčnost splošno sprejet pojem, se mnenja razlikujejo predvsem v podrobnostih in dajanju prednosti posameznim usmeritvam gospodarske politike. Precej kritik na merjenje in ocenjevanje konkurenčnosti držav je podal Paul Krugman. V svojih strokovnih člankih, ki so izšli v Foreign Affairs ter v Harvard Business Review, ugotavlja, da države ne tekmujejo med seboj na isti način kot podjetja. Meni, da je napačno vrednotiti gospodarsko uspešnost države z ekonomskim uspehom na svetovnih trgih. Z razliko od konkurenčne tekme med podjetji, konkurenčna tekma med državami ni igra z ničelno vsoto. Mednarodna menjava omogoča državam, da kupujejo tiste proizvode, ki jih same ne morejo učinkovito proizvesti. Države velikokrat izvažajo zato, da lahko plačujejo uvoz. To ne pomeni, da so države, ki veliko izvažajo tudi vselej gospodarsko učinkovite in uspešne. Frolich (1989) utemeljuje produktivnost kot edini smiseln kazalec merjenja konkurenčnosti, pri čemer tako kot Porter poudarja inovacijsko-tehnološki vidik njenega delovanja. Hufbauer in Stephenson (1995) definirata produktivnost z vidika odprtosti, davčnega sistema in vlaganj, ki jih dosegajo nacionalna gospodarstva, čeprav nekoliko dvomita v smiselnost merjenja konkurenčnosti na nivoju nacionalnih držav.

43

Slika 2-8: Povezave med nivoji konkurenčnosti

Vir: Lasten model Slika 2-8 prikazuje povezave med različnimi ravnemi konkurenčnosti. Začnemo lahko pri konkurenčnosti zaposlenih (izobrazba, sposobnosti, motivacija), ki vpliva na konkurenčnost podjetij, konkurenčnost gospodarstva ter konkurenčnost držav. Konkurenčnost se pogosto povezuje z doseganjem ekonomsko-socialnih ciljev. Zagotavljanje visoke stopnje zaposlenosti je eden izmed teh ciljev. Brezposelnost lahko poveča motivacijo za delo ter zmanjša zahteve po višjih plačah, kar ima ugoden vpliv na konkurenčnost. Na drugi strani pa ima brezposelnost kot socialni problem negativne posledice za socialni razvoj. Potrebno je ustvariti primerno klimo za dolgoročni razvoj, ki temelji na necenovnih dejavnikih, kot so izobraževanje, vrednostni sistem in motivacija ljudi. Cenovni vidik konkurenčnosti, ki postavlja v ospredje nizke plače in stroške izgublja na pomenu, saj ne omogoča dolgoročnega razvoja prebivalstva. Nizki osebni dohodki so znak nizke konkurenčnosti, čeprav so lahko podjetja ob tem uspešna na mednarodnih trgih. Moderna in civilizirana država mora imeti za cilj povečevanje dohodkov prebivalstva, ravni izobraževanja ter zdravstva (človekov razvoj), kar je v nasprotju z izvoznim prodorom ob nizkih cenah. Konkurenčnost držav pomeni, da ekonomski sistem povečuje njeno poslovno in institucionalno učinkovitost ter spodbuja gospodarski razvoj. Nacionalno konkurenčnost lahko vidimo kot funkcijo tako poslovnih veščin menedžerjev podjetij kot upravljanja nacionalnega portfelja izobraževalnih, regulatornih, socialnih in ekonomskih značilnosti vladnih politik.

44

45

3 EVALVACIJA POSLOVNEGA OKOLJA V SLOVENIJI TER

OCENJEVANJE KONKURENČNOSTI S KLASIČNIMI

TEHNIKAMI

Model za merjenje kakovosti poslovnega okolja sestavljajo štirje elementi: tehnološko učenje, podjetniška dejavnost, lokalni dobavitelji ter zakonodajni okvir. Ti elementi so zbrani z metodo standardnega odklona na izbranih kazalnikih po elementih. V Letopisu IMD (2005) so ocenjeni s spodaj naštetimi kazalniki: TEHNOLOŠKO UČENJE Univerzitetno izobraževanje zadovoljuje potrebe konkurenčne ekonomije (4.5.08) Transfer znanja je visoko razvit med podjetji in univerzami (4.5.14) Tehnološko sodelovanje je zelo razvito med podjetji (4.2.14) PODJETNIŠKA DEJAVNOST Ustanavljanje novih podjetij je podprto z zakonodajo (2.4.16) Menedžerji imajo občutek za podjetništvo (3.4.08) LOKALNI DOBAVITELJI Lokalnih dobaviteljev je veliko. Vključujejo pomembne materiale, komponente in opremo (8.02) Kakovost lokalnih dobaviteljev je zelo visoka ter mednarodno konkurenčna, saj zagotavlja nove izdelke in procese (8.03) Lokalna razpoložljivost komponent in delov je precejšnja (8.08) Lokalna razpoložljivost procesnih strojev je visoka (8.09) ZAKONODAJNI OKVIR Konkurenčna zakonodaja je učinkovita ter preprečuje nelojalno konkurenco (2.4.10) Domača zakonodaja ne diskriminira tujih vlagateljev (2.4.05) S strani tujih partnerjev lahko odpovejo mednarodne transakcije(2.4.04)

46

Slika 3-1: Spremembe ključnih dejavnikov poslovnega okolja zaradi integracijskih procesov v EU

-2,5

-2

-1,5

-1

-0,5

0

0,5

1

1,5

2

2,5

ŠvedskaFinska Irsk

aAvstri

ja

NizozemskaItalija

Slovenija

MadžarskaČeška

PoljskaEstonija

Slovaška

Tehnološko učenje 2002

Tehnološko učenje 2005

Podjetniška aktivnost 2002

Podjetniška aktivnost 2005

Lokalni dobavitelji 2002

Lokalni dobavitelji 2005

Regulacijski okvir 2002

Regulacijski okvir 2005

Vir: Lasten izračun V prvem opazovanem obdobju (2002) je bila Slovenija po kazalnikih razvitosti poslovnega okolja v najboljšem položaju pri podjetniški dejavnosti, v najslabšem pa pri zakonodajnem okvirju. V obdobju 2002-2005 je vidno izboljšanje zakonodajnega okvirja pri večini članic EU. Na področju tehnološkega učenja so svoj položaj izboljšale Nizozemska, Irska ter Madžarska. Podjetniška dejavnost se je povečala pri Finski, Irski, Avstriji, Estoniji ter Slovaški. Kakovost lokalnih dobaviteljev je napredovala pri Švedski, Finski ter Avstriji. Zakonodajni okvir se je izboljšal pri Finski, Avstriji, Nizozemski, Sloveniji, Madžarski, Češki ter Slovaški. V drugem opazovanem obdobju (2005) je položaj Slovenije najboljši pri zakonodajnem okvirju ter kakovosti lokalnih dobaviteljev. Pomembno vprašanje je, kako bo postopno sproščanje sedanje zunanjetrgovinske zaščite domačih sektorjev vplivalo na spodbujanje njihove konkurenčne sposobnosti ter v kakšni meri bodo podjetja povečevala svojo konkurenčno sposobnost na račun zmanjšanega zaposlovanja. Pri tem bo pomemben dejavnik odločanja višina bruto stroškov dela, ki so sedaj v delovno intenzivnih panogah relativno višji kot v nekaterih drugih evropskih državah, kjer izdatke za socialno zavarovanje delno krijejo tudi iz drugih davčnih virov in ne zgolj iz prispevkov od bruto plač. Vsekakor suverenost Slovenije tudi sedaj ni absolutna, saj se mora na političnem, varnostnem in gospodarskem področju prilagajati obstoječim političnim in gospodarskim razmeram. Določeni stroški bi se pojavili tudi, če se Slovenija ne bi vključila v EU. Gre za stroške, ki jih mora pokriti v vsakem primeru, če želi postati sodobna in gospodarsko močna država. To so predvsem stroški prehoda v

47

razvito tržno gospodarstvo in socialno urejeno družbo, stroški stabilizacije gospodarstva in njegovega preoblikovanja v smeri večje konkurenčne sposobnosti in stroški liberalizacije zunanje trgovine.

Slika 3-2: Struktura slovenskega izvoza po razvojnih razredih

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

1992 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002

SVNR

Vir: Bojnec, Novak 2004, lasten izračun

SV = DK+DL+DM; N = DA+DB+DC; R = DD+DF+DG+DI Legenda: SV = srednja in visoka tehnologija N = nizka tehnologija R = proizvodnja temelječa na surovinskih virih Struktura slovenskega izvoza se je v zadnjem letu opazovanega obdobja izboljšala. Delež srednje visoketehnološke skupine je v obdobju 1992-2002 precej porasel in presegel 40%. Delež nizkotehnološke skupine je v opazovanem obdobju precej upadel (pod 15%). Celotna struktura slovenskega izvoza se je v opazovanem obdobju vidno izboljšala.

48

Slika 3-3: Struktura slovenskega uvoza po razvojnih razredih

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

1992 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002

SV

N

R


Struktura slovenskega izvoza se je v opazovanem obdobju bistveno manj spremenila. Delež visoke in srednjetehnološke skupine je delno porasel. Delež nizko tehnološke skupine je v tem obdobju upadel. Na virih intenzivna skupina je v obdobju 1992-2002 ostala na isti ravni. V zadnjem letu opazovanega obdobja je delež te skupine okoli 20%.

Slika 3-4: Struktura slovenskega izvoza po tehnološki intenzivnosti

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

50

1992 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002

Visokotehnološke industrije

Srednje-visokotehnološkeindustrije

Srednje-nizkotehnološke industrije

Nizkotehnološke industrije


49

Z vidika tehnološke intenzivnosti je najbolj porastel delež srednje visokotehnoloških industrij, ki je dosegel 44%. Izvoz nizkotehnoloških industrij je v opazovanem obdobju najbolj upadel. V letu 2002 je delež teh industrij v slovenskem izvozu samo 27%. Izvoz srednje nizkotehnoloških industrij ostaja na istem mestu. V zadnjih letih se ta vrednost giblje okoli 20%.

Slika 3-5: Struktura slovenskega uvoza po tehnološki intezivnosti

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

1992 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002


Srednje-visokotehnološkeindustrijeSrednje-nizkotehnološkeindustrijeNizkotehnološke industrije


V strukturi slovenskega uvoza je precej porasel delež srednje visokotehnoloških industrij. Sama struktura se v opazovanem obdobju ni bistveno spremenila. Srednje visokotehnološke industrije ter nizkotehnološke industrije sedaj predstavljajo 25%. Delež nizkotehnoloških industrij je bil v letu 2000 najmanjši. Sedaj je delež visokotehnoloških industrij. Te predstavljajo manj kot 10% delež.

Slika 3-6: Struktura slovenskega izvoza v EU po razvojnih razredih

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

50

1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002

SV

N

R


50

Struktura slovenskega izvoza v EU izrazito odseva razvojne premike. Primerja se z razvitejšimi območji. V obdobju 1993-2002 je viden upad nizkotehnološke skupine (pod 15%). Srednje visokitehnološki izvoz v EU je v opazovanem obdobju ostal na enaki ravni. Na virih sredstev intenzivna skupina je svoj delež povečala. V zadnjem letu opazovanega obdobja delež presega 17%.

Slika 3-7: Struktura slovenskega izvoza v EU po tehnološki intenzivnosti

0

10

20

30

40

50

60

1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002


Srednje-visokotehnološke industrije

Srednje-nizkotehnološke industrije

Nizkotehnološke industrije


Pri strukturi slovenskega izvoza v EU je opaziti povečan delež visokotehnoloških industrij in srednjih nizkotehnoloških industrij. Delež visokotehnoloških industrij je v zadnjem obdobju presegel 12%. Upadel je delež nizko tehnoloških industrij. V zadnjem letu je delež teh industrij v slovenskem izvozu okoli 20%. Razvojni premiki so za slovensko gospodarstvo v opazovanem obdobju ugodni.

Slika 3-8: Struktura slovenskega uvoza iz EU po razvojnih razredih

0

10

20

30

40

50

60

1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002

SVNR


51

Iz strukture slovenskega uvoza v EU je razvidno, da je porasla srednja visokatehnološka skupina. V letu 2002 je ta skupina dosegla že skoraj 50%. Na drugi strani je viden 10% upad nizkotehnološke skupine. Delež na virih intenzivne skupine ostaja nespremenjen.

Slika 3-9: Struktura slovenskega uvoza iz EU po tehnološki intenzivnosti

0

10

20

30

40

50

60

1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002


Srednje-visokotehnološkeindustrijeSrednje-nizkotehnološkeindustrijeNizkotehnološke industrije


Pri strukturi slovenskega uvoza iz EU je viden porast srednje visokotehnološke skupine, ki je v zadnjem letu opazovanega obdobja dosegla že skoraj 50% delež. Na drugi strani je viden upad nizkotehnološke skupine, ki v zadnjem letu opazovanega obdobja predstavlja manj kot 25%. Slovenija uvaža zahtevne izdelke. Skupni evropski trg vsekakor predstavlja večjo izpostavljenost evropski konkurenci.

Tabela 3-1: Dinamika števila in agregatne značilnosti industrijskih podjetij v Sloveniji

Število podjetij Vsa aktivna podjetja Leto Vsa Vstop Izstop Preživela Zaposlenost Kapital Dodana vrednost 1994 3288 220.610 791 401 1995 4029 911 170 3118 235.813 814 427 1996 4246 554 337 3692 222.610 776 458 1997 4356 474 364 3882 214.317 805 521 1998 4406 410 360 3996 211.793 799 525 1999 4431 386 361 4045 205.320 800 574 2000 4446 337 322 4109 200.202 798 603 2001 4479 343 310 4136 201.898 815 635 2002 4616 788 650 3828 209.126 817 688 2003 4662 456 410 4206 204.212 837 729

Vir: Polanec, 2004

V Sloveniji je bilo število vstopov novih podjetij precej visoko v prvi polovici devetdesetih let (911 novih podjetij leta 1995). V drugi polovici devetdesetih let se je njihovo število zmanjšalo. V zadnjem letu opazovanega obdobja (2003) je novih podjetij 456.

52

Tabela 3-2: Povprečna in agregatna produktivnost dela Agregatna produktivnost Povprečna

produktivnost Vsa Mikro Mala Srednja Velika 1994 2153 1818 2262 1889 1687 1848 1997 2670 2430 2779 2506 2183 2539 2000 3184 3010 3154 3128 2558 3226 2003 3582 3570 3559 3353 3060 3893 Povp. rast 5,64 7,79 5,16 6,58 6,84 8,63

Vir: Polanec, 2004

V opazovanem obdobju (1994-2003)se je produktivnost v velikih podjetjih najbolj povečala. Najmanjša rast produktivnosti je zabeležena v mikro podjetjih. V nadaljevanju bomo na primeru evropskih držav prikazali gibanje nekaterih kazalcev konkurenčnosti (rast BDP, zaposlenosti, delovne produktivnosti..). Slovensko gospodarstvo je v obdobju 1995-2003 zabeležilo višjo rast BDP-ja kot stare članice EU. Irska in Estonija sta v določenih letih dosegli celo več kot 8% rast BDP-ja.

Slika 3-10: Rast BDP-ja v izbranih državah (stalne cene 1995)

-2

0

2

4

6

8

10

12

EU (15) Češka Estonija Irska Madžarska Slovenija Finska

199519961997199819992000200120022003

Vir: Eurostat, lasten izračun

Zanimivo je, da je bila rast BDP-ja v zadnjih letih opazovanega obdobja precej nizka. Češka in Estonija sta zabeležili celo negativno rast. Estonija dosega največjo razvojno dinamiko, čeprav je bila na začetku tranzicije na precej nižji ravni kot Slovenija. Estonija je v letih 2000, 2001 in 2002 beležila več kot 6% gospodarsko rast. V zadnjem letu opazovanega obdobja (2003) je bila 5%.

53

Slika 3-11: Rast BDP na prebivalca po kupni moči v izbranih državah (EU 25 = 100)

0

20

40

60

80

100

120

140

160


199519961997199819992000200120022003

Vir: Eurostat, lastni izračun

V obdobju 1995-2003 so vse analizirane države (razen Češke) zabeležile dvig standarda v primerjavi s starimi članicami EU (EU-15). Irska ekonomija je v tem obdobju iz evropskega povprečja prešla med najbogatejše članice. Slovenska ekonomija bo kmalu dosegla 80% standarda razširjene EU. Estonija, Madžarska in Češka po tem kriteriju zaostajajo za Slovenijo.

Slika 3-12: Delovna produktivnost na zaposlenega (BDP po kupni moči na zaposlenega EU-25=100)

DELOVNA PRODUKTIVNOST NA ZAPOSLENEGA (BDP po kupni moči na zaposlenega-EU25=100)

0

20

40

60

80

100

120

140


199519961997199819992000200120022003


54

Delovna produktivnost se je v Sloveniji izboljšala tako v primerjavi s starimi kot novimi članicami EU. Zanimivo je, da beleži Irska višjo delovno produktivnost kot Finska. Slovenija beleži višjo delovno produktivnost kot Madžarska, Češka ter Estonija.

Slika 3-13: Rast zaposlenosti v izbranih državah (letne stopnje rasti)

-8

-6

-4

-2

0

2

4

6

8

10


199519961997199819992000200120022003

Vir: Eurostat, lastni izračun

Rast zaposlenosti je eden od klasičnih pokazateljev konkurenčnosti. Irska ekonomija je v opazovanem obdobju (1995 – 2003) zabeležila najvišji dvig zaposlenosti. Slovenija je zabeležila največji dvig zaposlenosti v letu 2000, medtem ko v letih 2002 in 2003 beleži upad.

3.1 Ocenitev konkurenčnosti po metodologijah IMD in WEF

Ker je Slovenija z vključitvijo v EU vstopila v evropski notranji trg, si je zanimivo pogledati, kakšen je že zaznan učinek na intenzivnost konkurence. Konkurenca je dobrodošel dejavnik vsakega razvojnega procesa le toliko časa, dokler vodi do racionalnih rešitev. Smiselna je namreč le, dokler povečuje učinkovitost poslovanja, vodi do oblikovanja optimalne tržne strukture in dokler omogoča prenos koristi na potrošnika. Konkurenčna zakonodaja mora vsebovati določila, ki vsem ekonomskim subjektom zagotavljajo enake pravice in dolžnosti pri medsebojnem tekmovanju. Sistem, ki daje prednost enim in zapostavlja druge, bo pripeljal do anomalij, ki ne bodo omogočale popolne izrabe zmogljivosti gospodarstva, pri čemer se bo moralo le-to zadovoljiti z drugo najboljšo rešitvijo.

55

Anketa WEF omogoča spremljanje intenzivnosti konkurence. Čim bližje je država vrednosti 7, tem bolj je konkurenca intenzivna.

Slika 3-14: Ocene intenzivnosti konkurence v izbranih državah

0 1 2 3 4 5 6 7

Kvaliteta konkurence med ponudniki spletnihstoritev 2002



Intenzivnost konkurence na domačem trgu 2002



Razmah domače konkurence 2002



Učinkovitost protimonopolne politike 2002



FinskaIrskaAvstrijaMadžarskaSlovenijaPoljskaSlovaškaČeška

Vir: Raziskava konkurenčnosti EF – IER, 2005.

V Sloveniji je opazno izboljšanje kakovosti konkurence med ponudniki spletnih storitev. V letu 2002 je zaostajala za Finsko, Irsko, Avstrijo ter Madžarsko, v letu 2004 pa samo še za Finsko, Avstrijo ter Češko. Razlike v intenzivnosti konkurence na slovenskem trgu so se v opazovanem obdobju (2002 - 2004) zmanjšale. Ostale nove članice EU pa so Slovenijo po tem kriteriju dohitele. Pri razmahu domače konkurence je viden precejšen napredek pri drugih novih članicah EU. Pri učinkovitosti protimonopolne politike pri Sloveniji ni zaznati izboljšanja. Finska, Irska in Avstrija beležijo pri tem pregledu precej ugoden položaj. Slovenija je v boljšem položaju kot druge nove članice EU. Konkurenčna zakonodaja ureja širše področje kršitev kot sicer bolj znana protimonopolna zakonodaja. Konkurenčna zakonodaja uravnava delovanje monopolov in ostalih oblik prevladujočega položaja, kartelov, vertikalnih omejitev, združitev, ki pripeljejo do omejevanja konkurence in zajema prepovedi, ki se nanašajo na dejanja nelojalne konkurence.

56

Slika 3-15: Uravnavanje konkurence v izbranih državah

0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

Vladne subvencije gospodarstvu neotežujejo gospodarskega razvoja

Konkurenčna zakonodaja je učinkovita inodpravlja nekorektno konkurenco

Kontrola cen nima izrazitega vpliva napostavljanje cen v večini industrij

Siva ekonomija ne otežujegospodarskega razvoja

Ustanavljanje novih podjetij je podprto szakonodajno regulativo

Češka 2004

Češka 2003

Češka 2002

Slovaška 2004

Slovaška 2003

Slovaška 2002

Poljska 2004

Poljska 2003

Poljska 2002

Slovenija 2004

Slovenija 2003

Slovenija 2002

Madžarska 2004

Madžarska 2003

Madžarska 2002

Avstrija 2004

Avstrija 2003

Avstrija 2002

Irska 2004

Irska 2003

Irska 2002

Finska 2004

Finska 2003

Finska 2002


Finska ekonomija je glede varstva konkurence na vodilnem položaju pri tem, da vladne subvencije ne otežujejo gospodarskega razvoja, konkurenčna zakonodaja je učinkovita, kontrola cen nima izrazitega vpliva na določanje cen v večini industrij in siva ekonomija ne otežuje gospodarskega razvoja. Vodilni položaj ima tudi Irska pri tem, da ustanavljanje novih podjetij podpira zakonodajna regulativa. Slovenija se uvršča visoko pri tem, da siva ekonomija in vladne subvencije ne otežujejo gospodarskega razvoja. Slabo se uvršča po tem, da konkurenčna zakonodaja ni učinkovita, ne odpravlja nelojalne konkurence ter slabo podpira ustanavljanje novih podjetij.

57

4 OCENJEVANJE RAZVOJNE RAVNI S SISTEMOM KAZALCEV

Uspešen razvoj je proces uspešnega nadgrajevanja. Porter deli države glede njihove razvojne ravni v tri skupine. Gospodarstva na prvi razvojni ravni temelje na ceneni delovni sili ter razpoložljivih naravnih virih, ki omogočajo enostaven (primitiven, izhodiščen) razvoj. Država dosega gospodarsko rast predvsem z opiranjem na primarne proizvodnje dejavnike, kot so zemlja, surovine in neizobražena delovna sila. Naloga države na tej stopnji je, da zagotovi splošno politično in makroekonomsko stabilnost ter pravilno poveže delovanje naštetih dejavnikov. Zaradi gospodarskih ciklov, sprememb valutnih tečajev, ki vplivajo na povpraševanje in na relativne cene, tehnoloških sprememb, ki pogojujejo odkritja novih virov, so te ekonomije zelo občutljive, gospodarstva na drugi razvojni ravni temelje na vlaganjih.. Položaj v državi omogoča dvig učinkovitosti proizvodnje standardnih izdelkov, medtem ko tehnološka razvitost zaostaja za najrazvitejšimi državami. Podjetja proizvajajo standardizirane proizvode, ki jih sicer čedalje bolj izpopolnjujejo, vendar večji del tehnologij oziroma znanj še vedno prihaja iz razvitejših držav. Država lahko s pomočjo neposrednih tujih naložb (licenc, skupnih vlaganj, imitacij) pridobi nove tehnologije in doseže višji razvojni nivo. Z investicijsko strategijo ter z večjo pritegnitvijo tujih naložb lahko država doseže le neko določeno razvojno raven. Irska je s svojo veliko privlačnostjo za tuje naložbe sicer dosegla precejšno razvojno dinamiko, vendar ne takšno kot Finska, ki sama razvija nova znanja. Da bi države presegle drugo razvojno raven se morajo iz uvoznic znanja in tehnologij spremeniti v izumiteljice oziroma ponudnike znanja vsaj v nekaterih sektorjih ali globalnih nišah. Gospodarska rast in razvoj na tretji razvojni ravni temeljita na sposobnosti nenehnega učenja družbe in hitre izrabe najnovejših tehnologij. Gospodarstvo, ki temelji na inovacijah, je sposobno ustvarjati inovativne izdelke in storitve ob uporabi najnovejših tehnoloških postopkov.

Slika 4-1: Razvojne ravni držav po Porterju

Vir: WEF, 2001, str 58

V sedemdesetih letih je nekaj znanih ekonomistov (Stewart, Hicks, Ul Haq) poudarjalo pomen izobraževanja, zdravstva, socialnega varstva ter človeškega razvoja za gospodarski razvoj. Združeni narodi so na podlagi teh in podobnih ugotovitev oblikovali indeks človekovega razvoja "Human Development Index" (IČR), ki poleg klasičnega

58

izračunavanja BDP-ja omogoča dobro razvojno primerjavo med državami. IČR je skupni pokazatelj, sestavljen iz treh (samostojnih) indeksov, ki ločeno predstavljajo tri področja razvoja: zdravje (pričakovana dolžina življenja), izobrazba (kombiniran indeks pismenosti in bruto vpisnega količnika) in življenjski standard (korigiran bruto domači proizvod po kupni moči)' (Poročilo o razvoju, 2002, str. 100). Glavna kritika IČR se nanaša na nevključitev človekovih pravic in gospodarske svobode kot pomembnih dejavnikov kakovosti življenja. Zato sta se je kasneje izooblikovala še 'Human Freedom Index' ter 'Authentic Socio-Economic Development Index'. Danes merimo sistemsko konkurenčnost, ki prikazuje več determinant razvojne pripravljenosti držav. Klasična razlaga globalnega uspeha posameznih dejavnosti izhaja iz teorije primerjalnih prednosti. Adam Smith je izpostavil pomen absolutnih prednosti s tezo, da države izvažajo tiste izdelke, ki jih na svetu proizvajajo najcenejše. David Ricardo, ki je absolutne prednosti zamenjal s primerjalnimi, ugotavlja da tržne sile povzročijo, da posamezne države razvijajo tiste industrije, ki so relativno najbolj produktivne. Država ob tem uvaža tudi izdelke, za katere bi bila lahko najcenejši proizvajalec v primeru, da je bolj produktivna pri proizvodnji drugih izdelkov. Ricardova teorija temelji na diferenciaciji delovne produktivnosti med narodi. Teorijo primerjalnih prednosti sta dopolnila Heckscher in Ohlin s tem, da sta faktorjev zemlja in delo dodala še kapital. Države imajo torej primerjalne prednosti v panogah, kjer so močno zastopani tisti proizvodni faktorji, ki so v državi v obilju. Zadnjih dvesto let so neo-klasični ekonomisti upoštevali predvsem tri konkurenčne dejavnike: delo, kapital in zemlja. Konkurenca je pojav, ki je nad vplivom posameznih ekonomskih subjektov, in nastaja na podlagi proizvodnih dejavnikov. Premiki spodbujajo razlike med normalnimi in tržnimi cenami, ki povzročajo, da so stopnje donosnosti v nekaterih sektorjih nadpovprečne v drugih pa podpovprečne. Vsak posamezen ekonomski subjekt skrbi za povečanje svoje koristi, pri čemer ni ovir za mobilnost kapitala, dela in zemlje. Pomemben prispevek k razumevanju konkurenčnosti sta podala Heckscher in Ohlin v teoriji faktorskih razmerij oz. H-O teoremu (factor - proportions theory). Po tej teoriji država izvaža tiste proizvode, v proizvodnji katerih bolj intenzivno uporablja faktorje, ki jih ima v relativnem izobilju, in obratno. To pomeni, da se država, ki ima večjo relativno razpoložljivost delovne sile, specializira v delovno intenzivni proizvodnji, medtem ko se država, ki ima večjo razpoložljivost kapitala, specializira v kapitalsko intenzivni proizvodnji. Osnovna kritika H-O modela je na račun nesprejemljivosti izhodiščne ideje, da so razlike v relativni razpoložljivosti virov osnovni dejavnik menjave. Nekateri pripisujejo realnejšo ključno vlogo razlikam v tehnologiji. Zato se z vidika mednarodne menjave in razlage koncepta konkurenčnosti med državami H-O model uporablja predvsem za napovedi razdelitve dohodka kot učinkov menjave (Krugman, Obstfeld, 1994, str. 64-81). Številni avtorji so H-O model dopolnjevali. Linder (1961) npr. je izpostavil pomen povpraševanja. Prednost ekonomskih subjektov in držav je opredelil s poznavanjem izbora domačih izdelkov, ki lahko uspešno presežejo nacionalne meje ter tekmujejo na drugih trgih. Države, ki dosegajo višjo razvojno raven (BDP/preb.),

59

proizvajajo izpopolnjene ter zahtevnejše izdelke zaradi zahtevnejšega povpraševanja na domačem trgu. Domače povpraševanje ob tem določa obliko mednarodne specializacije. Nadalje Vernon (1966) ugotavlja, da z razvojnimi cikli (uvajanje, rast, zrelost, upad) konkurenčne prednosti posameznih izdelkov po določenem času prehajajo iz države v državo. Klasične teorije mednarodne menjave vse težje pojasnjujejo današnji položaj držav. Ker je EU območje visokih plač, je ob povečani globalizaciji prišlo do vidnega povečevanja deleža visokotehnoloških panog in prenos nizkotehnoloških panog v druge države. Kljub temu ostaja na primer tekstilna industrija močno zastopana v italijanskem izvozu, čeprav so se italijanske plače (izguba primerjalne prednosti) v zadnjem obdobju zvišale. Klasična teorija mednarodne menjave, ki temelji na raznih variacijah Heckscher-Ohlin/Stoper-Samuelsonovega modela, slabo pojasnjuje mednarodno menjavo znotraj triade (ZDA, EU, Japonska), kjer prevladuje znotrajpanožna menjava. S pomočjo tega modela, ki poudarja primerjalne prednosti in prisotnost dejavnikov, se lahko zelo dobro razloži menjavo med takoimenovanim »Severom« in »Jugom«. Po klasičnih teorijah mednarodne menjave ima gospodarstvo vedno primerjalno prednost v eni od panog, zaradi česar je v mednarodni menjavi korist vedno obojestranska. To ugotovitev pa za realni svet ne velja vedno. Koncept konkurenčne prednosti namreč ne zagotavlja, da bo imelo gospodarstvo vedno konkurenčno prednost v eni od panog, če je ta odvisna od uspeha podjetij. Podjetja morajo organizirati proces proizvodnje tako, da le-ta postane konkurenčna, kar pa ne gre brez skupne vloge gospodarstva in države, ki se na primer kaže v relativni višini stroškov (cena delovne sile, kreditov, lokalnih dobaviteljev, nepremičnin). Kay ugotavlja, da Velika Britanija vzdržuje nacionalno primerjalno prednost na področjih, kjer je pomemben angleški jezik (založništvo, avdio-vizualni mediji in univerzitetno izobraževanje) (Hirst, Thompson, 1999, str. 135). Velika Britanija teh svojih prednosti ne bi mogla ohraniti brez določenega števila konkurenčnih podjetij na tem področju. Od podjetij samih je odvisno, ali bodo določene primerjalne prednosti nadgradile in si tako zagotovile konkurenčne prednosti. Nova teorija konkurenčnih prednosti upošteva strategijo podjetij v mednarodni konkurenci. Različne strategije so prisotne v različnih panogah, saj so strategije močno odvisne od strukture podjetij in narave konkurenčnih virov. Tudi znotraj ene panoge se podjetja odločajo za različne strategije in sicer glede na to, kakšne konkurenčne prednosti gradijo. Uspeh države je dosežen, če pogoji v nacionalnem okolju podpirajo in omogočajo izbiro pravilnih strategij v podjetjih in panogah. Značilnosti nacionalnega okolja lahko podpirajo ali otežujejo izvajanje izbranih strategij v podjetjih. To velja tako za sistem vrednot, ki vpliva na način vodenja podjetij (menedžment), kot tudi za razpoložljivost visokoizobraženih profilov na trgu dela, ki vpliva na hitrost prehajanja podjetij na višjo dodano vrednost.

60

Pojem globalne konkurenčnosti države se velikokrat uporablja v povezavi s posameznimi pokazatelji makroekonomskega okolja, predvsem z zunanjetrgovinsko (ZT) bilanco, ki jo opredeljujeta izvoz in uvoz. Pogosto se pojavlja mnenje, da so države, ki so izboljšale svojo ZT bilanco, napredovale v luči globalne konkurenčnosti. Tukaj se postavlja vprašanje, v kolikšni meri je lahko izboljšanje ZT-bilance posledica izboljšanja konkurenčnosti države? Izboljšanje ZT bilance je vsekakor odvisno od povprečja števila inovacij, dviga kakovosti ter izboljšanja. Zanimivo je pogledati, kako vključevanje v EU vpliva na višino izvoza blaga in storitev v izbranih novih članicah EU. Spodnja tabela prikazuje gibanje izvoza v Sloveniji, Slovaški, Poljski, Madžarski ter Češki. V obdobju 1993-2002 je viden precejšen porast izvoza pri Slovaški, Češki in Madžarski, kjer vrednost izvoza predstavlja več kot 70% BDP-ja. Ker je glavni zunanjetrgovinski partner teh držav EU, lahko zaključimo, da dvig izvoza pomeni istočasno tudi dvig konkurenčnosti v teh državah.

Slika 4-2: Izvoz blaga in storitev v izbranih članicah EU (kot % v BDP)

0 10 20 30 40 50 60 70 80

Češka R

Madžarska

Poljska

Slovaška

Slovenija

2002200120001999199819951993

Vir: Eurostat, lasten izračun Zakaj pri merjenju globalne konkurenčnosti ne ostajamo pri analizah izvozno-uvoznih tokov? Problem je v tem, da se zunanjetrgovinska bilanca spreminja tudi takrat, ko ostaja konkurenčnost države nespremenjena. Ugoden premik ZT bilance dosežemo, ko cene uvoženih surovin (nafta, kovinski materiali, hrana) rastejo počasneje kot cene izvoznih izdelkov. Ko povpraševanje na glavnih izvoznih trgih raste hitreje kot na domačem, ima to ugoden vpliv na ZT bilanco. Če pa povpraševanje na domačem trgu raste hitreje kot na tujih trgih, ima slab vpliv. V tej luči je na primer državam EU že sam pristop k pridruženemu članstvu Poljske, Madžarske, Češke, Slovenije, Slovaške, Romunije,

61

Bolgarije, Litve, Latvije in Estonije, omogočil prednosti, ki jih prinašajo izboljšanje ZT bilance, saj je pripomogel k občutnim zunanjetrgovinskim presežkom.

Slika 4-3: Trgovinska bilanca (neto) v izbranih novih članicah EU (% delež v BDP)

-12 -10 -8 -6 -4 -2 0

Češka R

Madžarska

Poljska

Slovaška

Slovenija

2002200120001999199819951993


Skupni notranji trg EU ugodno vpliva na trgovinske bilance novih članic EU. Iz gornje tabele je razvidno, da je Slovenija v zadnjem obdobju precej zmanjšala svoj primanjkljaj v zunanjetrgovinski bilanci. Madžarska, Poljska in Slovaška so v opazovanem obdobju 1990-2002 beležile primanjkljaj, ki je bil celo večji od 8% BDP-ja.

62

Slika 4-4: Bilanca storitev v izbranih novih članicah EU (kot delež v BPD)

-2 -1 0 1 2 3 4

Češka R

Madžarska

Poljska

Slovaška

Slovenija

2002

2001

2000

1999

1998

1995

1993

Vir: Eurostat, lasten izračun Konkurenčnost nacionalnih ekonomij je v zadnjem času odvisna predvsem od razvoja storitvenih dejavnosti. Slovenija v letih 2000, 2001 in 2002 beleži presežek v bilanci storitev za več kot 2% BDP-ja. Razvoj storitvenega sektorja lahko spremljamo tudi z drugimi metodami. Razmah informacijsko-komunikacijskih tehnologij je gonilo razvoja storitvenega sektorja. Zaradi teh tehnologij prihaja do vse večjega prekrivanja značilnosti storitvenih in proizvodnih dejavnosti (Miles, Boden 2000). Govorimo o zbliževanju proizvodnega in storitvenega sektorja, v katerem vsak sektor privzema značilnosti, ki so nekdaj predstavljale svojevrstne značilnosti drugega sektorja. Poleg privzemanja značilnosti približevanje med obema sektorjema poteka tudi preko vse večje uporabe proizvodov enega sektorja v proizvodnji drugega sektorja. Storitveni sektor uporablja vse več tehnoloških proizvodov predelovalne industrije, na primer avtomobilske in podobne sisteme v transportnih storitvah, farmacevtske, operacijske in zdravstvene instrumente v zdravstvu ter informacijsko-komunikacijsko tehnologije v praktično vseh storitvenih dejavnostih. Na drugi strani predelovalna industrija usmerja vse večji delež storitvenih vložkov v proizvodnjo. Storitveni sektor pogosto pomeni večji delež v končnem proizvodu kot industrijska dejavnost (Industrial Competitiveness and Business Services, 1999, str. 10). Iz pregleda razširjene EU je razvidno, da je storitveni sektor največji v Luksemburgu, Nizozemski, Švedski in Veliki Britaniji. Slovenija je na repu razvoja tega sektorja, kar prikazuje spodnja slika (merjeno z deležem zaposlenih).

63

Slika 4-5: Delež zaposlenih v storitveni dejavnosti v letu 2002 (v %)

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

BelgijaDans

kaNem

čija GrčijaŠpanija

Francija Ital

ijaIrsk

a

Luksem

burg

Nizozem

skaAvst

rija

PortugalskaFins

ka

Švedska

Velika B

ritanija EU-15 Ciper

ČeškaEsto

nija

Madžars

kaLat

vija LitvaPoljs

ka

Slovenija

Slovaška

Vir: European Commission 2003, Employment in Europe 2003 Gonilo razvoja družbe znanja so večinoma storitvene dejavnosti, to so predvsem na znanju temelječe storitve, povezane z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo. Lahko govorimo o novem procesu strukturnih sprememb v razvitih gospodarstvih, to je o procesu »kvartarizacije«, katerega značilnost je neprekinjena rast informacijskih ter na znanju temelječih storitev (Peneder, Kaniovski, Dachs, 2001, str. 13-14).

64

Slika 4-6: Struktura storitvenega sektorja

0% 20% 40% 60% 80% 100%

EU-15

Belgija

Danska

Nemčija

Grčija

Španija

Francija

Irska

Italija

Nizozemska

Portugalska

Finska

Švedska

Velika Britanija

Češka

Madžarska

Slovenija

Slovaška

Na znanju intenzivne finančnestoritveNa znanju intenzivne visokotehnološke storitveNa znanju intenzivne tržne storitve

Druge na znanju intenzivne storitve

Manj na znanju intenzivne tržnestoritveDruge manj na znanju intenzivnestoritve

Vir: Eurostat 2005

Po strukturi storitvenih dejavnosti je Slovenija na ravni evropskega povprečja. Z razliko od drugih držav je njen delež finančnih storitev majhen, največjega pa beležijo Belgija, Irska, Finska, Češka ter Slovaška.

65

Slika 4-7: Rast po skupinah storitvenih dejavnosti v obdobju 1997-2002

-5 0 5 10 15 20

EU-15

Belgija

Danska

Nemčija

Grčija

Španija

Francija

Irska

Italija

Nizozemska

Avstrija

Portugalska

Finska

Švedska

Velika Britanija

Češka

Estonija

Madžarska

Slovenija

Slovaška

Storitve Na znanju intenzivne storitve High-tech storitve

Vir: Eurostat, 2004 V opazovanem obdobju največji porast visokotehnoloških storitev viden pri Irski, Španiji, Finski, Avstriji, Švedski ter Nizozemski. Največji porast na znanju intenzivnih storitev je viden pri Irski, Španiji ter Portugalski. Slovenija beleži višjo rast visokotehnoloških storitev ter na znanju intenzivnih storitev kot druge nove članice EU. Negativno rast zabeležitea samo Slovaška in Češka. Rast na znanju temelječih storitev dviguje pomen človeškega kapitala v podjetjih. Trenutno pomanjkanje visoko izobraženega kadra predstavlja glavni problem v nekaterih državah in podjetjih. Vlade ob tem iščejo različne poti za dvig izobrazbene ravni delovne sile. To vključuje reforme izobraževalnega sistema ter iniciative podjetjem, da vlagajo v vseživljenjsko učenje. Na znanju intenzivne storitve presegajo 40% delež pri Švedski, Danski, Nizozemski ter Veliki Britaniji. Belgija, Francija ter Finska so že presegle 35% delež. Slovenija je na samem repu obravnavanih držav.

66

Slika 4-8: Delež na znanju intenzivnih storitev v celotni storitveni panogi leta 2002 (v %)

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

50

Belgija

Danska

Nemčija

Grčija

Španija

Francija

Italija

Irska

Lukse

mburg

Nizoze

mska

Avstrija

Portug

alskaFins

ka

Šveds

ka

Velika B

ritanija

EU-15 Ciper

Češka

Estonija

Madža

rskaLa

tvija

Litva

Slovenija

Slovaška

Vir: European Commission 2003, Employment in Europe 2003

Podobno kot druge nove članice EU Slovenija zaostaja pri razvoju na znanju temelječih storitev. Skandinavske države so na primer zaradi višjega standarda hitreje prešle v storitveno družbo. Delež na znanju intenzivnih storitev pri Švedski presega 45%. Danska in Velika Britanija presegata 40%. Finska, Nizozemska, Luksemburg ter Belgija so dosegle že skoraj 40% delež. Nemčija, Francija, Irska, Avstrija ter Estonija spadajo v skupino evropskih držav, ki je presegla 30% delež. Slovenska ekonomija z 22,8% deležem prehiteva samo Portugalsko in Grčijo.

67

Slika 4-9: Zaposlenost po panogah dejavnosti v letu 2003

0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100%

EU-15

Belgija

Danska

Nemčija

Grčija

Španija

Francija

Irska

Italija

Luksemburg

Nizozemska

Avstrija

Portugalska

Finska

Švedska

Velika Britanija

Češka

Estonija

Madžarska

Slovenija

Slovaška

Na znanju temelječe storitve Ostale storitveOstalo (niti industrija, niti storitve) Ostala industrijaVisoko-tehnološka in srednje-tehnološka industrija

Vir: Eurostat 2004.

Z vidika konkurenčnosti visokotehnoloških dejavnosti je prav, da si podrobnejše ogledamo panoge, kot so (1) proizvodnja farmacevtskih surovin in preparatov, (2) proizvodnja pisarniških strojev in računalnikov, (3) proizvodnja zračnih in vesoljskih plovil, (4) proizvodnja radijskih, televizijskih in komunikacijskih naprav in opreme ter (5) proizvodnja medicinskih, finomehaničnih in optičnih instrumentov. V srednjo visokotehnološko skupino spadajo na primer avtomobilska in kemična industrija, ki sta z vidika konkurenčnosti ravno tako pomembni.

Izmed analiziranih držav beleži Nemčija v teh panogah največji delež, t.j. 11,4. Slovenija, Češka, Madžarska ter Slovaška presegajo 8% delež. Najvišjo stopnjo zaposlenosti v sektorju na znanju temelječih storitev dosegajo Švedska, Danska in Velika Britanija. Te države imajo v tem sektorju več kot 40% zaposlenih.

68

Slika 4-10: Struktura panog dejavnosti po tehnološki intenzivnosti (v %) 2003

0 10 20 30 40 50 60

EU-15

Belgija

Danska

Nemčija

Grčija

Španija

Francija

Irska

Italija

Nizozemska

Finska

Švedska

Velika Britanija

Češka

Švedska

Velika Britanija

Češka

Madžarska

Slovenija

Slovaška

Visoko-tehnološka industrija Srednjevisoka tehnološka industrija

Srednjenizka tehnološka industrija Nizko-tehnološka industrija

Vir: Eurostat 2004.

Zgornja tabela prikazuje strukturo zaposlenih po skupinah glede na vse zaposlene v kmetijstvu, gradbeništvu in industriji. Iz analize strukture industrij po tehnološki intenzivnosti je razvidno, da imajo najvišji delež v visokotehnoloških industrijah Finska (54,9 %), Španija (49,4 %), Belgija (44,9 %), Irska (39,7 %) ter Francija (39,0 %). V obdobju 1997-2002 je bila rast obeh tehnoloških skupin najvišja na Slovaškem, Madžarskem, Finski ter Irski. Pri visokotehnološki skupini sta Slovaška in Madžarska zabeležili več kot 10% rast. Irska, Grčija in Danska so presegle 5% rast. Slovenija beleži negativno rast.

69

Slika 4-11: Letnje stopnje rasti po tehnoloških skupinah v obdobju 1997 – 2002

-10 -5 0 5 10 15 20

EU-15

Belgija

Danska

Nemčija

Grčija

Španija

Francija

Irska

Italija

Nizozemska

Avstrija

Portugalska

Finska

Švedska

Velika Britanija

Češka

Estonija

Madžarska

Slovenija

Slovaška

Visoko in sredne-visoke tehnološke industrije Visoke tehnološke skupine

Vir: Eurostat, 2005.

Turistična dejavnost pomeni pomemben vir dohodkov v novih članicah EU. Ker se na drugi strani povečuje tudi odliv, je zanimivo ugotoviti, kakšna je bilanca potovalnih storitev. V Sloveniji, Madžarski in Češki presega 2% BDP-ja. Primanjkljaj beleži le Poljska.

70

Slika 4-12: Bilanca potovalnih storitev v izbranih članicah EU (% v BDP)

-1 0 1 2 3 4 5

Češka R

Madžarska

Poljska

Slovaška

Slovenija

2002200120001999199819951993

Vir: Eurostat 2005, lasten izračun

Slika 4-13: Bilanca transportnih storitev (% v BDP)

-1 -0,5 0 0,5 1 1,5 2 2,5 3

Češka R

Madžarska

Poljska

Slovaška

Slovenija

2002

2001

2000

1999

1998

1995

1993


71

V novih članicah EU je viden porast prihodkov iz transportnih dejavnosti. Opažen je predvsem pri članicah, ki neposredno mejijo na stare članice. Ker Slovenija namenja veliko sredstev za dokončanje avtocestnih križev je zanimivo ugotoviti, kako to vpliva na konkurenčnost gospodarstva. Poleg tega, da visoka vlaganja v infrastrukturo nove članice zbližujejo, izboljšujejo tudi njihovo transportno bilanco. Pri Sloveniji se le-ta v opazovanem obdobju (1993-2002) izboljšuje. Največji presežek beleži Slovaška, primanjkljaj pa samo Madžarska.

Slika 4-14: Bilanca ostalih storitev v izbranih novih članicah EU (% v BDP)

-2,5 -2 -1,5 -1 -0,5 0 0,5

Češka R

Madžarska

Poljska

Slovaška

Slovenija

2002200120001999199819951993

Vir: Eurostat 2005, lasten izračun Poleg že analiziranih skupin storitvenih dejavnosti nas zanimajo tudi komunikacije, gradbeništvo ter finančne in zavarovalniške storitve. Njihov razvoj v veliki meri določa konkurenčen položaj držav. Ker so analizirane države razvojno na nižjem nivoju kot EU, je primanjkljaj razumljiv. Najmanjši primanjkljaj v zadnjem obdobju beleži Slovenija. Po novi teoriji mednarodne menjave, ki izhaja iz nove teorije gospodarske rasti, so determinante tehnološkega razvoja in uporaba novega znanja v praksi ključni vzvodi rasti.

72

Inovacije so bolj pogoste v državah, ki imajo bolj razvito znanstveno infrastrukturo, višjo tehnološko raven in kakovostnejši izobraževalni sistem. Preko transferja tehnologij imajo od njih korist tudi druge države. Nova teorija gospodarske rasti opredeljuje znanje kot ključen dejavnik rasti. Tako nova teorija mednarodne menjave in kot tudi nova teorija gospodarske rasti poudarjata pomen tehnologij in širjenja novega znanja med državami. Vse bolj očitno postaja, da primerjalne prednosti, ki temeljijo na faktorskih dejavnikih proizvodnje, ne morejo več zadostno pojasniti stanje na področju mednarodne menjave. Tako je npr. Južna Koreja, ki je bila po korejski vojni brez kapitala, kljub temu dosegla visok izvoz pri industrijah, ki so srednje kapitalsko intenzivne (ladjedelništvo, avtomobilska industrija). Na drugi strani pa v ZDA, ki imajo visoko izobraženo delovno silo in precej kapitala, izvoz izdelkov visoke elektronike vidno upada (Porter, 1998, str. 12). Standardna teorija primerjalnih prednosti ne upošteva obstoja ekonomije obsega. Predpostavlja, da so tehnologije povsod enake, da so izdelki nediferencirani in da se nacionalni faktorji ne spreminjajo. Teorija primerjalnih prednosti je vezana na ekonomijo, ki temelji na virih (delo, zemlja, kapital). Z razmahom ekonomije, temelječe na znanju, postaja znanje ključni dejavnik gospodarske rasti in konkurenčnosti, saj je v svojem najširšem pomenu kapital in osrednji dejavnik razvoja konkurenčnih prednosti (Das, 1998). Vloga znanja je trojna. Je kapital podjetja, njegova konkurenčna prednost in upravljalnik sprememb (Huseman, Goodman 1999). Trg delovne sile pa je postal trg znanja, saj se z njim določa vrednost delovne sile (Bradley, 1997). Danes konkurenčnost pomeni sposobnost razvijanja in uporabe znanja. To potrjujejo rezultati vse bolj pogostega proučevanja razvitosti finančnega sistema. Uvajanje skupne valute evro potrjuje pomen, ki ga ima razvitost finančnega trga na konkurenčnost evropskega gospodarstva. Enotna evropska valuta je bila zamišljena že leta 1957 v Rimskih pogodbah o Evropski gospodarski skupnosti. V Maastrichtu (1991) je bil določen rok za ustanovitev gospodarske in monetarne unije. Monetarna unija naj bi povečala kakovostno konkurenčnost na evropskem notranjem trgu. Enotni trg EU z enotno valuto pomeni:

− večjo konkurenco med podjetji držav članic EU (notranja konkurenca), − večjo konkurenco med podjetji tretjih držav, ki jih privlači velik in stabilen trg

(zunanja konkurenca), − večji konkurenčni pritisk na vse panoge in podjetja, − večjo globalno težo trga in večjo internacionalizacijo podjetij, − manjšo zaščito javnega sektorja s strani nacionalnih držav.

Z uvedbo skupnega trga se je povečala konkurenčnost znotraj Evrope. To je povzročilo zmanjševanje stroškov na vseh področjih in dvig produktivnosti. Notranji trg je spodbudil konkurenčnost na področjih, ki jih je država že nekdaj ščitila. Za področja industrije, energetike, vodovoda in javne snage, ki niso bila nikoli prepuščena prosti konkurenci. se sedaj uvajajo pravila prostega trga, saj se njihova domača zaščita zmanjšuje.

73

Slika 4-15: Menjalni tečaj v izbranih novih članicah EU glede na evro (izračun letne spremembe razmerja med nacionalno valuto in evrom)

-15

-10

-5

0

5

10

15

20

25

30

35

1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002

Češka R

Madžarska

Poljska

Slovaška

Slovenija

Vir: Lasten izračun Maastrichtski kriteriji, katere so morale države, kandidatke za vstop v evro območje izpolnjevati, so zelo dobro vplivali na zmanjšanje proračunskega primanjkljaja. Evro pomeni nastanek nove mednarodne valute, ki ima ogromno zaledje v 290-milijonskem trgu. Višja likvidnost in večje število finančnih instrumentov s seboj prinašata tudi nižje finančne stroške za podjetja. Enotna valuta ukinja menjalna oz. devizna tveganja znotraj držav članic. Pri novih članicah EU se spreminjanje nacionalnih menjalnih tečajev glede na evro v opazovanem obdobju (1995-2002) zmanjšuje. Slovenija v zadnjem obdobju beleži manj kot 5% letno spremembo menjalnega tečaja glede na evro. Cenovna konkurenčnost izdelkov na tujih trgih poveča zmanjšanje vrednosti domače valute. Gre za kratkoročni učinek na industrijsko konkurenčnost, saj se s podcenitvijo poslabšajo pogoji menjave, kar vpliva na zmanjšanje realnega dohodka (Dornbusch, 1996). To vodi v znižanje življenjskega standarda ali v inflatorne pritiske (Gandolfo, 1995). Taggart (1998) ugotavlja, da pričakovanje stabilnosti realnega tečaja pozitivno vpliva na dvig konkurenčnosti države tako na kratek kot dolg rok. Na kratek rok se konkurenčnost običajno ocenjuje glede na razmerje med menjalnim tečajem, obrestno mero in višino BDP-ja. Na kratek rok je stabilnost menjalnega tečaja sprejemljiv pokazatelj konkurenčnosti, na srednji in dolg pa je njegova vrednost izenačena s stopnjo rasti produktivnosti v gospodarstvu (Dornbusch 1996, Balassa 1987). Realni tečaj odseva cenovno je privlačnost izvoza domačega gospodarstva v primerjavi z izvozom drugih držav. Čim višji je realni menjalni tečaj, tem bolj konkurenčno je gospodarstvo. Ob

74

dviganju menjalnega tečaja se zaradi intenzivnega odnosa med realnim tečajem in pogoji menjave zmanjšujejo koristi od mednarodne menjave (Dornbusch 1994). Novejši pogledi poudarjajo stabilnost menjalnega tečaja, ki je v prid konkurenčnosti. Z vidika Slovenije je zato najugodneje, da tečaj čim manj niha glede na evro.

Slika 4-16: Obrestni razmik

0 1 2 3 4 5 6 7

Finska

Irska

Avstrija

Maržarska

Slovenija

Poljska

Slovaška

Češka

200320022001

Vir: WEF's Competitiveness Report, WEF Geneve, IER-EF, Ljubljana

Tekoči račun plačilne bilance, ki kaže uspešnost blagovnih in kapitalskih izvozno-uvoznih tokov, se z vidika konkurenčnosti umika kot kriterij merjenja, saj primanjkljaj v tekočem računu še ne pomeni tudi nizke produktivnost ali industrijske konkurenčnosti, lahko pa je pokazatelj visoke stopnje domačega vlaganja v primerjavi s stopnjo prihrankov (Leamer, 1987). Precejšen pomen za konkurenčnost držav ima razvitost finančnih institucij. Slovenija je bila do nedavnega deležna očitkov, da prepočasna privatizacija državnih bank zavira priliv neposrednih tujih naložb. EU se je dolgo časa pritoževala nad njeno ureditvijo bančništva, zavarovalništva in trga vrednostnih papirjev. Konkurenčnost bančnega sektorja se najpogosteje ocenjuje ob pomoči obrestnega razpona (interest spreed). Čim bolj je bančništvo v državi konkurenčno in učinkovito, tem manjši sme biti obrestni razpon. Od analiziranih držav beleži najmanjši obrestni razpon Finska. Slovenska ekonomija je v opazovanem obdobju (2001-2003) svoj položaj nekoliko izboljšala, vendar pa zaostaja za vsemi analiziranimi državami. To pomeni da je razvoj njenega bančnega sektorja po vstopu v EU prepočasen.

75

Slika 4-17: Konkurenčnost finančnega sistema v izbranih državah

0 1 2 3 4 5 6 7 8

Sofisticiranost finančnih trgov v državi

Zdravje bank v državi

Možnost pridobitve posojila izključno z dobrimposlovnim načrtom

Razpoložljivost tveganega kapitala

Izboljšanje dostopa do kreditov v zadnjih letih

Dostop na domači kapitalski trg

ČeškaSlovaškaPoljskaSlovenijaMaržarskaAvstrijaIrskaFinska


Z uporabo metodologije konkurenčnosti po WEFu dobimo dober vpogled v stanje razvoja finančnih institucij v izbranih državah. Podatki so zbrani z anketo, katere vrednosti se gibljejo od 1 od 7. Čim bolj se vrednost ankete približuje vrednosti 7, tem višja je razvitost obravnavanega področja. Finska in Irska močno izstopata tako po razvitosti finančnega trga in bančništva kot tudi dostopa do kreditov. Slovenija je glede razvitosti finančnega trga pred Češko in Slovaško. Zaostaja za Madžarsko, ki po razvitosti finančnega trga dohaja Avstrijo. Po razvitosti bančništva Slovenija zaostaja za Slovaško in se uvršča pred Češko, Poljsko ter Madžarsko. Po dostopu do kreditov je Slovenija v zelo ugodnem položaju. Uvršča se pred analiziranimi novimi članicami EU ter nekoliko za Avstrijo. Dolgo je prevladovalo mnenje, da se konkurenčnost države odraža v ravni plač. Še na začetku devetdesetih let jo je OECD definiral z vidika gibanja relativnih plač, predvsem v predelovalnih dejavnostih. Merjenje ravni plač ni dovolj za celovito ocenjevanje nacionalne konkurenčnosti. So samo ena izmed številnih komponent konkurenčnosti. Njihov delež v celotnih stroških podjetja je majhen. Uspešnost prodaje in donos sta vse bolj odvisna od industrijskega oblikovanja, dodatnih storitev, marketinga, vlaganj ter menedžmenta. Ključni dejavniki, ki motivirajo lastnike in menedžerje, da na ravni podjetij izboljšujejo konkurenčnost so: (1) močne delniške in lastniške strukture ter upravljanje, (2) primerna politika varstva konkurence, (3) urejen finančni sektor in (4) stečajna zakonodaja ter režim najemanja posojil. Ko so podjetja motivirana za dvig konkurenčnosti, se morajo osredotočiti še na uporabo, vključitev in obnavljanje obstoječe tehnologije, pridobivanje, ustvarjanje ter obdržanje ustreznega človeškega kapitala, vodenje logističnih povezav ter verig dodane vrednosti.

76

Globalizacija je proces, ki širi in poglablja mednarodno menjavo, tuje neposredne naložbe ter sestavo naložb. Konkurenčna tekma je osnovana na: hitri dostavi, diferenciaciji izdelkov, prožnosti, kakovosti in inovativnosti. Rast podjetij je vse bolj odvisna od zmožnosti uporabe novih tehnologij in globalnih verig dodane vrednosti, saj globalizacija narekuje koriščenje proizvodnih tvorcev po vsem svetu, ob koriščenju konkurenčnih prednosti posameznih držav ali regij. Zaradi tega prihaja do vse večje specializacije posameznih regij ter mednarodne delitve dela. V takšnih razmerah ni več jasne razmejitve med konkurenčnostjo na domačih in tujih trgih, evropskih ali svetovnih. Podjetja, ki žele biti konkurenčna, morajo izkoriščati vse vire, ki so na razpolago doma in v tujini, ter vse prednosti, ki jih ponuja globalni trg.

Slika 4-18: Stroški delovne sile pri članicah EU (realna %, 1995-2000)

-20

-15

-10

-5

0

5

Irska

Portug

alska

Finska

Italija

Luks

embu

rg

Španij

a

Avstrij

a

Velika

Britanij

a

Belgija

Dansk

a

Nemčija

Nizoze

mska

Francija

Grčija

Šveds

ka

Vir: Eurostat, 2001, str. 28; lasten izračun

V mednarodnih primerjavah nacionalne konkurenčnosti igra pomembno vlogo cena dela na enoto (unit labour cost) v predelovalnih dejavnostih. Preveliko poudarjanje cene dela na enoto, ki v klasičnih študijah konkurenčnosti predstavlja sposobnost prodaje na tujih trgih, je lahko zelo zavajajoče. Tako npr. Švedska, ki se glede cene dela na enoto uvršča najslabše, ne izgublja na konkurenčnosti. Povezavo med rastjo izvoznih tržnih deležev in rastjo cene dela na enoto, ki je v razvitih gospodarstvih pogosto pozitivna, imenujemo Kaldorjev paradoks (Hirst, Thompson, 1999, str. 123). To pomeni, da se pri dvigu cene dela na enoto izvozni tržni deleži ne zmanjšajo, kot trdijo klasične teorije. Razlog za to stanje je v prisotnosti še močnejše povezave med rastjo izvoznih tržnih deležev in spremembo izdatkov za R & R v BDP. Precej močnejša povezava kaže, da se izvozni tržni deleži povečujejo bolj po zaslugi rasti tehnoloških

77

inovacij kot zaradi znižanja cene dela na enoto. S ceno dela na enoto merimo predvsem stroškovno in cenovno konkurenčnost, ob čemer se kakovostna konkurenčnost zanemarja. Podatki o mednarodni menjavi kažejo, da razvitejše države postopoma povečujejo svojo specializacijo v trgovanju in se osredotočajo predvsem na specifične končne proizvode. Številni analitiki to razlagajo s specializacijo znanja v teh državah, vgrajenega v kompleksnih institucionalnih in podjetniških odnosih. Posamezna območja razvijejo posebne inovacijske zmožnosti in znanja, ki omogočajo hitrejše učenje in dopolnjevanje znanja, kar ima za posledico doseganje večjih deležev na svetovnem trgu. Ob tem informacije in znanje zamenjujejo klasične dejavnike bogastva narodov (delo, zemlja in kapital). Za podjetja je konkurenčna prednost vedno bolj povezana z inovacijskimi procesi, trženjem ter delom z zaposlenimi v smislu reševanja sedanjih in prihodnjih problemov. Sposobnost tekmovanja na evropskem trgu je odvisna od hitrosti uvajanja novih tehnologij v proizvodnji in storitvenem sektorju ter od sposobnosti hitre odzivnosti na vse bolj dinamično in spreminjajoče povpraševanje. Tradicionalni model konkurence (Best, 1990), ki je temeljil na nizkih stroških in cenah, je zamenjal model, ki temelji na kakovosti, zanesljivosti ter mrežnem povezovanju. Nenazadnje je sposobnost ustvarjanja inovativnih izdelkov odvisna tudi od izobraženosti delovne sile. Za Dollarja in Wolfa (1993, str. 3) je konkurenčnost države sposobnost tekmovanja na mednarodnih trgih z visoko tehnologijo in kakovostjo. Koncept konkurenčnosti lahko vidimo tudi kot sposobnost države, da doseže ekonomsko-socialne cilje, opredeljene v svojih strategijah razvoja (Fagerberg, 1986, str. 4). Sodobno konkurenčnost opredeljujemo kot sistemsko konkurenčnost, po kateri so najbolj konkurenčne tiste države, kjer skupine ekonomskih subjektov uspejo uskladiti hitro in učinkovito učenje ter procese odločanja z zahtevami poslovnega okolja (Messner, 1996, str. 27-90). Rugman meni (1995, str. 99), da konkurenčnost države izvira iz sposobnosti podjetij, da delujejo v dejavnosti, kjer ustvarjajo dodano vrednost v določeni panogi te dejavnosti in to dodano vrednost ohranjajo na dolgi rok kljub mednarodni konkurenci.

78

Slika 4-19: Dodana vrednost v predelovalni dejavnosti v obdobju 1993 – 2002 (kot % v BDP)

0

5

10

15

20

25

30

Češka R Madžarska Poljska Slovaška Slovenija

199319951996199719981999200020012002

Vir:Eurostat 2005, lasten izračun V opazovanem obdobju (1993 – 2002) je dodana vrednost v predelovalnih dejavnostih dosegla najvišjo vrednost pri Češki. Slovenija je med državami pristopnicami na drugem mestu. Zaradi povečevanja storitvenega sektorja v BDP-ju vse analizirane države beležijo rahel padec deleža predelovalnih dejavnosti.

Slika 4-20: Rast industrijske proizvodnje v izbranih novih članicah EU (% letna sprememba)

-5

0

5

10

15

20


19951996199719981999200020012002


79

V opazovanem obdobju je samo Madžarska presegla letno rast 15% industrijske proizvodnje. Leta 1999 so Češka, Slovaška in Slovenija zabeležile negativno rast. Gospodarstvo Slovenije zaostaja za drugimi analiziranimi državami. Tudi v rasti delovne produktivnosti v industriji je njen položaj podoben. Slovenija nikoli ni presegla 10%. Na drugi strani so Češka, Madžarska, Poljska in Slovaška presegli to vrednost.

Slika 4-21: Rast delovne produktivnosti v industriji v izbranih novih članicah EU

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

20


19951996199719981999200020012002


Primerjava med EU in ZDA pokaže, da problem EU ni samo v neprilagodljivem trgu dela ampak tudi v tehnološkem razvoju. Ključno za konkurenčnost držav je sposobnost ustvarjanja novih tehnologij. Tudi če je država pri privabljanju transferja tehnologij zelo uspešna (Irska), je v poznejši fazi prisiljena začeti ustvarjati nove tehnologije. Rosenthal poudarja, da konkurenčne prednosti podjetij v večjem delu pogojuje dovršenost obstoječe tehnološke baze skupaj z njihovo sposobnostjo, da stalno uvajajo nove tehnologije (Lawton, 1999, str. 23). Michael Porter in Scott Stern sta razvila posebno metodo za ocenjevanje moči nacionalnih inovacijskih sistemov. Ob pomoči regresijske analize in količinskega vrednotenja sta zajela faktorje, ki močno korelirajo z inovacijskim rezultatom države in z njegovim relativnim prispevkom (Porter, Stern, 1999, str. 3). Inovacijski indeks predstavlja objektivno primerjavo glede razvojne uspešnosti posameznih držav. Uspešnost nacionalnih inovacijskih sistemov je razvidna iz:

− obsega delovne sile, ki se ukvarja z R & R ali drugim tehnično usmerjenim delom, − obsega naložb v R & R, − sredstev za visoko izobraževanje in − stopnje, do katere nacionalne politike spodbujajo vlaganja v inovacije in

komercializacijo (Porter, Stern, 1999, str. 3).

80

Nacionalni inovacijski sistem ni zgolj odsev vladnih politik temveč tudi stanja povezave med zasebnim in javnim sektorjem. Medtem ko se nacionalna konkurenčnost v kratkoročnem pogledu lahko izboljšuje z zmanjševanjem stroškov in krčenjem javnega primanjkljaja, je nacionalni inovacijski potencial ključ nacionalne industrijske konkurenčnosti v dolgoročnem smislu.

Slika 4-22: Inovacijski indeks pri izbranih državah (1975–1995)

0

50

100

150

200

250

1975

1976

1977

1978

1979

1980

1981

1982

1983

1984

1985

1986

1987

1988

1989

1990

1991

1992

1993

1994

1995

DanskaFinskaFrancijaNemčijaNizozemskaŠvedskaŠvicaZDA

Vir: Council on Competitiveness, The New Challenge to America's Prosperity: Findings from the

Innovation Index, str. 83

Po inovacijskem indeksu za obdobje 1975–1995 je razvidno, da sta ZDA in Švica že precej časa v vrhu, medtem ko so se jim Japonska, Nemčija in Švedska pridružile v osemdesetih letih. Te države skupaj s Finsko in Dansko tvorijo prvo inovacijsko skupino. V drugi skupini so Francija, Avstrija, Norveška, Italija, Španija, Velika Britanija, Nizozemska, Avstralija in Nova Zelandija, v tretji pa Irska, Izrael, Singapur, Koreja in Tajvan (Porter, Stern, 1999, str. 25–41). Z opazovanjem tekočih trendov Ameriški urad za konkurenčnost (Council on Competitiveness) napoveduje v prihodnosti še boljši položaj skandinavskim državam. Finska naj bi do leta 2005 napredovala za štiri mesta, Danska pa za tri. ZDA pa naj bi nazadovale za pet mest. Pri tem ne gre toliko za nazadovanje ZDA kot za tehnološko dohajanje drugih držav. Pri nekaterih inovacijskih indikatorjih vodilne države EU prekašajo ZDA in Japonsko. Finska, Nizozemska in Švedska so vodilne pri javnem financiranju raziskav in razvoja, Švedska pa pri poslovnem financiranju raziskav in razvoja.

81

Slika 4-23: Evropski inovacijski indeks

0

0,1

0,2

0,3

0,4

0,5

0,6

0,7

0,8

Poljsk

a

Romun

ijaCipe

rGrči

ja

Slovaš

kaMalt

a

Madža

rskaČeš

ka

Portug

alska

Španij

aIta

lija

Sloven

ija

Estonij

a

Avstrij

a

Norveš

kaEU-15 Irs

ka

Nizoze

mska

Francija

Belgija

Velika

Britanij

a

Dansk

a

Nemčija

Švica

Finska

Šveds

ka

Vir: European Innovation Scoreboard, 2004 Vse članice EU so v zadnjem času izboljšale svojo inovacijsko dejavnost. Grčija, Luksemburg in Španija, ki so bile inovacijsko vedno nizko, kažejo znake dohajanja. Nemčija, Francija in Velika Britanija napredujejo počasneje od povprečja EU. Skandinavske države pa so z izjemo Norveške v samem vrhu (European Innovation Scoreboard 2004). Evropska politika raziskovanja in razvoja je imela sredi osemdesetih let majhen vpliv na tržni položaj podjetij EU, ker ni reševala ključnih problemov evropske konkurenčnosti. Ključni problem takrat ni bil tehnološki zaostanek, ampak strukturne ovire v poslovnem okolju. Konkurenčna pomanjkljivost evropskih podjetij ni v osnovni tehnologiji, ampak v trženju, komercializaciji in uvajanju novih tehnologij. Evropska podjetja in inštituti so takrat v svetu vodili pri invencijah in zaostajali pri inovacijah (Lawton, 1999, str. 45). Oblikovanje okvirnih programov (framework programmes in Eureke) je imelo pozitivni učinek na politični ravni z vidika enotnega pristopa med članicami. Kljub temu okvirni programi niso bili uspešni pri izboljševanju tržnih deležev evropskih proizvajalcev. Večina raziskav je bila preveč akademskih in ni imela pozitivnega vpliva na industrijsko konkurenčnost.

82

Slika 4-23: Struktura izdatkov za raziskave in razvoj v izbranih članicah EU

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

EU-25EU-15

Belgija

Češka

Dansk

a

Nemčija

Estonij

aGrči

ja

Španij

a

Francija Irs

kaIta

lija

Madža

rska

Nizoze

mska

PoslovniJavni

Vir: European Innovation Scoreboard 2004

83

5 RAZVOJ INFORMACIJSKE DRUŽBE V SLOVENIJI

Raven digitalne pripravljenosti držav kaže, kakšne so možnosti za dolgoročni razvoj s pomočjo IT. V Sloveniji se IT uvaja tako v gospodarstvu kot v gospodinjstvih ter vladnih inštitucijah. V zadnjem času postaja vse pomembnejši razvoj informacijske družbe na podjetniški ravni. Ugodni podjetniški pogoji omogočajo klimo za spreminjanje obstoječe gospodarske strukture. Nova podjetja običajno prinašajo nove tehnologije. Slabi podjetniški pogoji otežujejo razvoj informacijske družbe v Sloveniji. Tehnološki napredek v širšem pomenu besede zajema tudi organizacijske spremembe. Vse večja diferenciacija proizvodnje in naraščajoča kompleksnost proizvodnega procesa zahtevata vedno več posebnega strokovnega znanja, ki ga pogosto tudi največja industrijska podjetja niso sposobna v celoti zagotoviti sama. Običajno gre za visokotehnološke, specializirane storitve, ki zahtevajo visoko izobraženo delovno silo. Za podjetja je smiselno, da z vidika stroškov (kakovosti kot prilagodljivosti poslovanja) te storitve (razen strateških) kupijo od zunanjih specializiranih izvajalcev. Tak nakup (outsourcing), ki pravzaprav predstavlja organizacijsko spremembo poslovanja, je torej naslednji dejavnik naraščajočega storitvenega sektorja (European Competitiveness Report 2000, str 91). Nove tehnologije (predvsem IT) so na podjetniški ravni povzročile povečano povpraševanje po visoko izobraženih strokovnjakih ter decentralizacijo dela. Empirične raziskave na podjetniški ravni so pokazale, da kombinacija digitalizacije, spreminjanje organizacije dela ter povečano povpraševanje po visoko izobraženih strokovnjakih spreminjajo naravo modernih podjetij (Bresnahan, Brynjolfsson, Hitt, 1999). Vse troje je del sprememb v strukturah podjetij. Razlike pri razvoju informacijske družbe so se najprej pojasnjevale z možnostjo fizičnega dostopa do IT (računalniki, telefon, ISP, internet, sateliti). Kasneje je na pomenu pridobila vsebina in pomembnost za uporabnika, predvsem glede njegove rase, kulture, dohodka, spola, izobrazbe in morebitne invalidnosti. Vse bolj pomembna pa postaja tudi razprava o geopolitičnih vidikih IT. Dejavnika dostopa in uporabe interneta sta (Aicholzer, Schumtzer, 2000):

− raven dostopnosti, ki predstavlja socialno-kulturne, tehnične in ekonomske dejavnike, ki povzročajo delitev na privilegirane skupine z dostopom in de-privilegirane skupine brez dostopa;

− raven uporabe, torej medijska pismenost, invalidnost in vsebina kot dejavniki, ki povzročajo delitev na skupine ljudi s posebnimi spretnostmi in znanjem, kako učinkovito uporabiti internet, ter skupine, ki teh znanj nimajo.

Informacijsko družbo opredeljuje vrsta medsebojno prepletenih dejavnikov, katerih skupna značilnost je razvoj. Ti dejavniki so predvsem ustvarjanje znanja (vlaganje v izobraževanje, raziskave, tehnološki razvoj, inoviranje) in prenos znanja (prenos raziskovalnih rezultatov, uporaba znanja in informacijsko-komunikacijske tehnologije) v vse segmente gospodarstva in družbe. Samo vzporedno razvijanje vseh omenjenih

84

dejavnikov lahko na dolgi rok prispeva k uveljavljanju na znanju temelječe družbe (Poročilo o razvoju, 2002, str. 30). Poleg ustvarjanja novih tehnologij je pomembno tudi njihovo širjenje preko ostalih sektorjev gospodarstva, kar dviguje produktivnost in pospešuje razvoj. Pilat in Lee (2001) poudarjata, da se ugodnosti IT ne nanašajo samo na razvoj sektorja IT. Z vidika podjetij je pomembno, da poleg absorpcije uporabe novih tehnologij uspešno uvajajo tudi nova znanja pri zaposlenih ter da dosežejo organizacijski napredek.

Tabela 5-1: Informacijska pripravljenost držav 2005

e-pripravljenost rang

2004 rang

Država 2005 e-pripravljenost

indeks

2004 e-pripravljenost

indeks 1 1 Danska 8,74 8,28 2 6 ZDA 8,73 8,04 3 3 Švedska 8,64 8,25 4 10 Švica 8,62 7,96 5 2 Velika Britanija 8,54 8,27 6 9 Hong Kong 8,32 7,97 7 6 Finska 8,32 8,08 8 8 Nizozemska 8,28 8,00 9 4 Norveška 8,27 8,11

10 12 Avstralija 8,22 7,88 11 7 Singapur 8,18 8,02 12 11 Kanada 8,03 7,92 13 13 Nemčija 8,03 7,83 14 12 Avstrija 8,01 7,68 15 16 Irska 7,86 7,45 16 19 Nova Zelandija 7,82 7,33 17 17 Belgija 7,71 7,41 18 14 J. Koreja 7,66 7,73 19 18 Francija 7,61 7,34 20 22 Izrael 7,45 7,06 21 25 Japonska 7,42 6,80 22 20 Tajvan 7,13 7,32 23 21 Španija 7,08 7,20 24 23 Italija 6,95 7,05 25 24 Portugalska 6,90 7,01 26 26 Estonija 6,32 6,54 27 31 Slovenija 6,22 6,06 28 27 Grčija 6,19 5,47 29 27 Češka 6,09 6,47 30 30 Madžarska 6,07 6,22 31 29 Čile 5,97 6,35 32 36 Poljska 5,53 5,41 33 37 J. Afrika 5,53 5,79 34 39 Slovaška 5,51 5,33 35 33 Malezija 5,43 5,61 36 39 Mehika 5,21 5,33 37 34 Latvija 5,11 5,60 38 35 Brazilija 5,07 5,56 39 37 Argentina 5,06 5,38 40 38 Litva 5,04 5,35

Vir: EIU, 2004.

85

Širitev uporabe IT lahko spremljamo v različnih domenah kot so gospodinjstva, podjetja, izobraževalne institucije, vladni in administrativni uradi in ostali. Med »mehkimi« pogoji za širitev IT so namreč ključni tudi izboljšani komunikacijski viri in znanja, ki jih zahteva nova tehnologija, storitve in infrastruktura. Taka znanja se zahtevajo tako od posameznikov kot od organizacij (Nurmela, Vihera 2000). Pri podjetjih se pri uvajanju IT pojavlja vrsta učinkov (pozitivnih in negativnih). Najizrazitejši so zmanjšanje stroškov proizvodnje, dvig produktivnosti, večja fleksibilnost, izboljšanje kakovosti izdelkov (Brynjolfsson, Hitt, 2000). IT na primer zmanjša potrebo po kapitalu, če zmanjša število zaposlenih z nižjo izobrazbo, ko jih zamenja z manjšim številom strokovnjakov. Pri podjetjih so vidne različne ovire pri uvajanju novih tehnologij. Lahko jih razvrstimo v pet skupin: (1) slabi finančni pogoji v podjetju (slaba likvidnost, velike investicijske zahteve), (2) omejitve pri človeškem kapitalu (primanjkljaj strokovnjakov IT ter visoko izobraženih strokovnjakov), (3) ovire na področju informacij in znanja kot na primer negotovost glede nadaljnjega razvoja IT, (4) organizacijske in menedžerske ovire, (5) stroški substitucije pri obstoječih tehnologijih zaradi uvajanja novih tehnologij (Link, Kapur, 1994). Revija The Economist sedaj že peto leto zapored ocenjuje e-pripravljenost (e-readiness) petinšestdesetih ekonomij. V letu 2005 je najvišje uvrščena Danska. Med prvih deset se uvršča sedem zahodnoevropskih držav: Danska (1), Švedska (3), Švica (4), Velika Britanija (5), Finska (7), Nizozemska (8) ter Norveška (9). V Aziji se najvišje uvrščajo Hong Kong (6), Singapur (11) ter J. Koreja (18). Med novimi članicami EU se najvišje uvrščajo Estonija (26), Slovenija (27) in Češka (29), ki imajo močan razvoj e-storitev. Indija se uvršča na zelo slabo 49. mesto. Gledano po posameznih skupinah, se Slovenija najvišje uvršča pri kakovosti poslovnega okolja ter pri podpori e-storitvam. Problem je viden pri digitalni priključenosti ter pri prilagodljivosti kupcev in podjetij. V obdobju 1995-2000 je bilo v EU ustvarjenih skoraj deset milijonov novih delovnih mest. Obseg zaposlovanja je bil največji v visokotehnoloških dejavnostih in dejavnostih povezanih z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo in v sektorjih, ki zahtevajo visoko izobraženo delovno silo. Izobrazbena struktura novo zaposlenih kaže, da se je najbolj povečala zaposlenost visoko izobraženih »ljudi belih ovratnikov«, katerih rast zaposlenosti je bila zabeležena v vseh gospodarskih dejavnostih. Zaposlenost srednje in nizko izobraženih ljudi se je povečala samo v hitro rastočih gospodarskih sektorjih, medtem ko je v ostalih sektorjih mirovala ali upadala (Employment in Europe 2001, str. 29). Povečana uporaba izdelkov in storitev IT je motivirana z visoko donosnostjo investicij, pridobljenih preko tehnologij samih ali pa tudi preko sprememb v regulacijskem sistemu. V zadnjem obdobju je kar nekaj dejavnikov povzročilo povečano potrebo po naložbah v IT in po izobraženih strokovnjakih.

86

Tabela 5-2: E-pripravljenost držav

Splošni indeks

Priključenost Poslovno okolje

Prilagoditev kupcev in podjetij

Pravno in politično okolje

Socialno in kulturno okolje

Podpora e-storitvam

Teža skupine 0,25 0,20 0,20 0,15 0,15 0,05 Danska 8,74 8,20 8,58 8,85 8,65 9,60 9,25 ZDA 8,73 7,65 8,57 9,80 8,41 9,20 10,00 Švedska 8,64 7,80 8,41 9,10 8,57 9,60 9,25 Švica 8,62 8,25 8,51 8,90 8,23 9,20 9,25 Velika Britanija 8,54 7,80 8,56 9,80 8,34 8,00 9,25 Hong Kong 8,32 8,10 8,57 9,20 9,16 6,20 8,75 Finska 8,32 7,10 8,57 8,85 8,50 8,80 9,25 Nizozemska 8,28 7,50 8,62 8,65 8,37 8,20 9,25 Norveška 8,27 7,55 8,21 9,10 8,35 8,00 9,25 Avstralija 8,22 6,75 8,27 8,65 9,06 9,00 8,75 Singapur 8,18 7,65 8,62 9,05 8,74 6,60 8,75 Kanada 8,03 6,85 8,70 8,20 8,72 7,80 9,25 Nemčija 8,03 6,40 8,23 9,10 8,09 8,60 9,25 Avstrija 8,01 7,20 8,06 8,40 8,38 8,00 9,25 Irska 7,86 6,35 8,48 8,80 8,57 8,00 9,00 Nova Zelandija 7,82 6,10 8,25 8,20 8,62 8,60 8,50 Belgija 7,71 6,40 8,26 8,40 7,82 7,60 9,25 J. Koreja 7,66 7,20 7,32 7,60 8,14 8,20 8,50 Francija 7,61 6,30 8,24 8,00 8,05 7,60 8,75 Izrael 7,45 6,85 7,67 7,40 7,24 8,00 8,75 Japonska 7,42 6,90 7,34 8,00 7,27 7,60 8,00 Tajvan 7,13 6,70 8,15 7,10 7,46 6,00 7,75 Španija 7,08 6,20 7,97 6,50 7,88 6,80 8,75 Italija 6,95 6,10 7,39 6,40 7,87 7,00 8,75 Portugalska 6,90 6,15 7,72 6,50 8,04 6,00 8,25 Estonija 6,32 5,20 7,89 5,60 6,84 6,20 7,50 Slovenija 6,22 5,50 7,42 5,25 6,40 6,60 7,25 Grčija 6,19 4,40 6,88 6,00 7,39 6,60 8,25 Češka 6,09 4,90 7,49 5,70 6,73 5,60 7,50 Madžarska 6,07 4,80 7,37 5,70 6,71 5,80 7,50 Čile 5,97 3,80 7,99 5,60 7,72 5,60 6,00 Poljska 5,53 4,00 7,34 4,50 6,43 5,60 7,25 J. Afrika 5,53 2,10 6,94 6,10 7,48 6,00 7,50

Vir: EIU, 2004. Število zaposlenih v javnih telekomunikacijskih podjetjih upada od začetka osemdesetih let. Takšen razvoj je značilen za države, ki so zgodaj liberalizirale svojie trge telekomunikacij (Nova Zelandija, Japonska in Velika Britanija), ter države kjer liberalizacija še poteka (Irska in Grčija). Liberalizacija in privatizacija telekomunikacij sta povzročili zmanjšanje števila delovnih mest. Povečana konkurenca je vodila v vlaganja v nove tehnologije in razvoj novih organizacijskih oblik. Liberalizacija evropskega trga telekomunikacij se je začela januarja 1998. Od takrat se je 1237 novih podjetij vključilo v mrežo javnih telekomunikacij, kar je dvignilo povpraševanje po visoko usposobljenih strokovnjakih (Sixth Report on the Implementation of the Telecommunications Regulatory Package, Brussels 2000). Transfer državnega premoženja v zasebne roke je pomemben pospeševalec gospodarskega razvoja koncem dvajsetega stoletja. OECD navaja, da je v obdobju 1990–99 v svetu obsežna privatizacija zajela 850 milijard dolarjev državnega premoženja (Brown, 2001, str. 6). Več kot 40% ga je bilo v Evropi, predvsem v EU, pa tudi na Madžarskem, Poljskem in Češkem. Proces privatizacije pomeni predvsem: (1) lažje

87

doseganje kriterijev za monetarne in gospodarske integracije, (2) poostritev konkurence med podjetji, (3) pospešitev razvoja kapitalskih trgov (Brown, 2001, str. 6). Danes panoge, kot so telekomunikacije, vodovod in energetika v raznih državah (Velika Britanija, Madžarska) upravljajo tuja podjetja ali pa so v lasti tujih vlagateljev (Nestor, Mahboobi, 2000, str. 17). Problem, ki je značilen za javni sektor, je, da se enote z nekomercialno naravo velikokrat obravnavajo kot integralni del države (ministrstva) ali kot avtonomna država. Obsežna privatizacija v javnem sektorju je omogočila rast informacijskega in telekomunikacijskega trga.

Slika 5-1: Rast svetovnega informacijskega in komunikacijskega trga (IKT) po regijah 2002 – 2004 (v %)

SVETOVNA RAST INFORMACIJSKEGA IN KOMUNIKACIJSKEGA TRGA PO REGIJAH, 2002-2004 v %

-4

-2

0

2

4

6

8

10

12

Zahodna EU ZDA Japonska Ostali del sveta Svet

2002

2003

2004

Vir: EITO, 2003

V obdobju 2002-2004 je bila zabeležena največja rast informacijskega in telekomunikacijskega trga v državah, ki niso del triade (EU, ZDA in Japonska). V zahodnem delu EU je rast informacijskega in telekomunikacijskega trga bistveno manjša kot v ZDA in Japonski. Uvajanje IT igra pomembno vlogo pri gospodarsko-socialnem napredku države iz dveh razlogov:

− sektor IT se uvršča med tiste sektorje, ki so intenzivni na področju znanja. Vlaganja v neoprijemljivo premoženje (raziskave in razvoj), usposabljanje na delovnem mestu in programska oprema imajo značilnosti na znanju temelječih industrij in storitev. V večini ekonomij sta raven raziskav in intenzivnost industrij IT precej višji kot v klasičnih industrijah.

− IT postaja vsakdanje orodje, ki omogoča pravočasen dostop do pomembnih informacij in podatkov. Internet ter strežniki omogočajo hitrejše širjenje novega

88

znanja in mrežno povezovanje. Že uvajanje in razvoj IT sama po sebi pospešuje ta razvoj klasične tehnologije (Lipsey et al, 1998).

Ker se pokazatelji, s katerimi spremljamo razvoj informacijske družbe, uporabljajo na vseh celinah sveta, so po naravi precej klasični in kot taki razpoložljivi za večino držav. Informacijski razvoj je zaznan tako pri prebivalstvu, podjetjih, vladi ter gospodinjstvih. Koncept informacijske družbe se nekoliko razlikuje od koncepta ekonomije znanja. Pri sprejemanju novega znanja preko raznih oblik učenja (learning by doing, learning by using) prihaja v ospredje praktično znanje. Struktura delovne sile mora s svojimi sposobnostmi slediti vse hitrejšemu inovacijskemu procesu, kar zahteva redno komunikacijo (z dobavitelji, specializiranimi instituti, kupci, itd..) (Dodgson, Bessant 1996). Pri konceptu ekonomije znanja prideta do izraza predvsem proces učenja ter nastanek dejavnosti, ki so intenzivne na področju znanja. Različne oblike znanja, informacij in tehnologij igrajo pomembno vlogo v inovacijskem procesu, kjer novo znanje nastaja na podlagi obstoječega. Tako obstoječe znanje kot učni proces se lahko razlikujeta od primera do primera. Država, ki je na primer močna pri znanstvenem znanju, je lahko šibkejša v inovacijskem procesu zaradi slabe povezave med akademsko in poslovno sfero. Zaradi informacijsko-komunikacijske tehnologije prihaja do vse večjega prekrivanja značilnosti storitvenega in industrijskega sektorja (Miles, Boden 2000). Govorimo o približevanju industrijskega in storitvenega sektorja, v procesu katerega vsak sektor prevzema značilnosti, ki so nekdaj predstavljale svojevrstne značilnosti drugega sektorja. Poleg prevzemanja značilnosti približevanje med obema sektorjema poteka tudi prek vse večje uporabe proizvodov enega sektorja v proizvodnji drugega sektorja. Storitveni sektor uporablja vse več tehnoloških proizvodov predelovalne industrije, na primer avtomobilske in podobne sisteme v transportnih storitvah, farmacevtske, operacijske in zdravstvene instrumente v zdravstvu ter informacijsko-komunikacijsko tehnologijo v praktično vseh storitvenih dejavnostih. Na drugi strani predelovalna industrija uporablja vedno večji delež storitvenih vložkov v proizvodnji. Storitveni sektor pogosto predstavlja večji delež v končnem proizvodu kot industrijski element (Industrial Competitiveness and Business Services, 1999, str. 10). Izsledki ekonomskih raziskav pokažejo na bistvene izboljšave ekonomskega položaja pokrajin in držav, kar je posledica vlaganja v telekomunikacijsko infrastrukturo na teh območjih (Parker, 2000). Na primeru ZDA celo ugotavljajo, da je povračilo vlaganj toliko večje, kolikor bolj je okolje, v katerem se vzpostavlja nova infrastruktura, kmečko. Slednje pa ni presenetljivo, saj sta dve največji prepreki za ekonomsko rast v kmečkih območjih razdalje in odsotnost ekonomij obsega (Drabenstott, 2001). Kot pravi Berst (Berst, 1999) bo ravno tehnologija, ki bi lahko postala most v boljši svet, tista, ki bo odtegnjena manj srečnim, saj je 86% prenosnih zmogljivosti interneta zgoščenih v samo dvajsetih največjih ameriških mestih. Kot ugotavlja Parker (2000), lahko telekomunikacijska infrastruktura, še posebej širokopasovne podatkovne komunikacije, nevtralizira obe zgoraj omenjeni težavi in izenači razmere tekmovanja med podjetji iz kmečkih in mestnih okolij.

89

Na začetku tretjega tisočletja se v svetu oblikuje nova paradigma konkurenčnosti, ki postavlja na prvo mesto človeški kapital. Temelji na inovativnosti in nadgrajevanju obstoječih tehnologij. Podjetja so se v preteklosti preveč ukvarjala z izboljševanjem že obstoječih znanj (izboljševanje učinkovitosti proizvodnih procesov, širitev palete izdelkov, racionalizacija procesov). V prihodnosti bodo podjetja bolj podobna univerzam. Vpostaviti bodo morala inovativno okolje, kjer bo človeški kapital s svojo inovativnostjo in idejami ukinjal starejše izdelke podjetja, še preden jih bo konkurenca izrinila s tržišča (Kovačič, 2004). Zaradi hitro rastoče konkurence, globalizacije ter sprememb v poslovnem okolju morajo podjetja povsod po svetu nenehno iskati izvore svoje konkurenčnosti. Finančna sredstva in tehnologija so danes razmeroma lažje dostopni kot v preteklosti, zato postajajo ključni izvor konkurenčnosti v sodobnem podjetju ljudje, njihovo znanje in ustvarjalnost (Zupan, Ograjenšek, 1999, str. 195). Cilj družbenega razvoja ni samo povečevanje nacionalnega bogastva, temveč tudi optimiziranje kakovosti človeškega življenja, kjer se poleg ekonomske uspešnosti upoštevajo tudi drugi dejavniki, kot so zdravje, izobrazba in znanje, kultura, vrednote in podobno. S tem pa gospodarska rast ni izključni cilj ekonomskega in družbenega razvoja, ampak postane tudi sredstvo za doseganje večje kakovosti življenja. Potreben je postopen prehod v ekonomijo in družbo, ki temelji na znanju in katere konkurenčnost temelji na ustvarjenih dejavnikih, s poudarkom na razvijanju človeškega dejavnika v najširšem smislu in pospešenem tehnološkem razvoju kot osnovnima pogojema za zapiranje vrzeli v učinkovitosti. Pri tem ne gre le za tako imenovano novo ekonomijo, ki temelji na informacijsko-komunikacijskih in drugih novih tehnologijah z novimi dejavnostmi in organizacijskimi oblikami, marveč tudi za vnašanje in krepitev elementov na znanju temelječe ekonomije v »staro« ekonomijo ter za oblikovanje novim razmeram prilagojenih pravil igre in učinkovitejše javne uprave (SGRS, 2001, str. 26). Prehod v družbo, temelječo na znanju, zahteva hitrejše prestrukturiranje gospodarstva v smeri storitvenega sektorja. Podatki po posameznih storitvenih dejavnostih kažejo, da je v obdobju 1987-1997 svoj delež v skupni dodani vrednosti najbolj povečala skupina, ki vključuje finančne storitve, zavarovalništvo, poslovanje z nepremičninami in poslovne storitve, sledila pa ji je skupina skupnih socialnih in osebnih storitev, ki je svoj delež v skupni zaposlenosti povečala najbolj. Pomen transportnih in komunikacijskih storitev se je v večini držav zmanjšal. Isto velja za trgovino in gostinstvo. Zmanjšanje pomena je v nekaterih primerih posledica zasičenosti povpraševanja po teh storitvah, v drugih, mednje sodijo komunikacijske storitve, pa je posledica hitrega naraščanja produktivnosti, kar je imelo za posledico spremembe relativnih cen (OECD, 1999, str. 7) Države lahko dosežejo ugoden razvoj informacijske družbe tudi brez lastnega sektorja IT, ki bi proizvajal računalnike in programsko opremo pod pogojem, da države zagotovijo dovolj visoka vlaganja v IT in da je povpraševanje po njej dovolj visoko. Če izobraževalni sistem sledi novim trendom, so postavljeni dobri izhodiščni pogoji. Patenti IT se lahko ustvarjajo v državi, realizirajo pa drugje. V začetku devetdesetih let je prevladovalo mnenje, da bo IT popolnoma spremenila delovanje gospodarstev. Tiste države, ki so

90

najhitreje uvajale IT, so beležile visoke uvrstitve tudi v konkurenčnosti nacionalnih ekonomij. V EU so predvsem skandinavske države precej pridobile zaradi hitrega uvajanja IT. Pomemben je predvsem razvoj informacijske družbe, kar pomeni precejšen dvig dodane vrednosti in ustvarjalnosti. Razvoj informacijske družbe ima precejšen pomen tako za globalno konkurenčnost kot za gospodarsko rast. EU zaostaja za ZDA v naložbah v nove tehnologije, kar se pozna pri produktivnosti. Čeprav je po precejšnjem padcu vrednosti internetnih podjetij na svetovnih borzah nova ekonomija manj zanimiva, internet kljub temu ostaja del vsakdanjega življenja. Navzočnost interneta sama po sebi ne pomeni več konkurenčne prednosti za podjetja, lahko pa precej pripomore k boljšemu povezovanju med posameznimi enotami ter k vzpostavljanju globalnih verig dodane vrednosti. Zahodnoevropski trg informacijske in telekomunikacijske opreme je najbolj rasel v obdobju 1998-2000, ko je rast presegala 10%. V zadnjih letih se je rast trga informacijske in telekomunikacijske opreme spustila pod 5%. Gledano po posameznih segmentih, je v obdobju 2003-2005 zabeležena precej večja rast trga programske opreme in storitev IT v primerjavi z računalniško opremo.

Slika 5-2: Rast zahodnoevropskega trga opreme IT po segmentih 2003 – 2005 (v %).

RAST ZAHODNOEVROPSKEGA TRGA INFORMACIJSKE IN TELEKOMUNIKACIJSKE OPREME, PO SEGMENTIH 2003-2005, v %

-8

-6

-4

-2

0

2

4

6

RAČUNALNIŠKIHARDWARE

RAČUNALNIŠKISOFTWARE IN IT

STORITVE

TELEKOMUNIKACIJSKAOPREMA

KARIERNE STORITVE

2003

2004

2005

Vir: EITO, 2004

Michael Porter meni, da lahko način povezovanja med klasičnimi panogami in internetnimi dejavnostmi deluje kot konkurenčna prednost. EU se pripravlja na družbo, temelječo na znanju, ki v ospredje postavlja kakovost izobraževalnega sistema ter razvoj informacijske in ostalih novih tehnologij. Tehnološki napredek in spremembe v končnem povpraševanju so namreč v zadnjih letih najbolj pospešile rast na znanju temelječih storitev, ki so pogosto povezane z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo. Lahko govorimo o novem procesu strukturnih sprememb v razvitih gospodarstvih, to je o procesu »kvarterizacije«,

91

katerega značilnost je neprekinjena rast informacijskih ter na znanju temelječih storitev (Peneder, Kaniovski, Dachs, 2001, str. 13-14). Razvoj sektorja IT v državi je sam po sebi že zagotovilo dolgoročnega razvoja informacijske družbe. Takšen razvoj ima na domačih tleh večkraten učinek tudi na razvoj celotnega gospodarstva. Ekonomija znanja je precej širši pojem kot informacijska družba. V preteklosti je bila informacijska družba vezana predvsem na razvoj IT (računalniška in programska oprema), kar so močno podpirali finančni trgi pred padcem vrednosti delnic sektorja IT. Z razvojem informacijske družbe nastaja novo okolje, pogojeno z globalizacijo, tehnološkim napredkom ter procesom staranja evropskega prebivalstva. Z razmahom globalizacije države tekmujejo v pridobivanju neposrednih tujih naložb, uspešnost takega tekmovanja v veliki meri odvisna od kakovosti poslovnega okolja, ki spodbuja podjetniško konkurenčnost. Na drugi strani pa je konkurenčnost odvisna od sposobnosti podjetij, da pravočasno zadovoljujejo potrebe kupcev. Pogoj za pospešeno in celovito uvajanje informacijske družbe je visoko zmogljiva in cenovno dostopna informacijsko-komunikacijska infrastruktura, ki pa hkrati spodbuja razvoj novih, na znanju in informacijah temelječih storitev v gospodarstvu in javnem sektorju (npr. elektronsko poslovanje med podjetji, med podjetji in strankami, med podjetji in državo, med državo in posamezniki, delo na daljavo, izobraževanje na daljavo). Najpomembnejša posledica takšnega razvoja je povečanje učinkovitosti gospodarstva in blaginje državljanov. Zmanjšanje ogrožanja/propadanja okolja na enoto dodane vrednosti bo ena od neposrednih posledic informacijsko pogojenega razvoja (SGRS, 2001, str. 20). Pojem informacijska družba ne pomeni samo povečane uporabe interneta ter informacijskih dejavnosti ampak tudi povečanje človeškega kapitala, storitev ter socialne družbe. Poudarjajo se predvsem določene spremembe, ki so povzročile, da gospodarstvo sedaj deluje drugače (OECD, 2000). V najrazvitejših svetovnih gospodarstvih je opazno, da njihova gospodarstva vedno bolj temeljijo na znanju (knowledge-based). Razlog za to bo razmah IT, hiter znanstveni napredek, povečana globalna konkurenca, sprememba v okusih potrošnikov ter spremenjen življenjski slog ob dvigu dohodkov (Coates, Warwick, 1999). V zadnjih dveh desetletjih je tehnološka revolucija (računalniki, telekomunikacije in internet) spremenila vlogo posameznih dejavnikov konkurenčnosti držav. Zdaj k infrastrukturi ne štejemo samo cest, železnic, pristanišč in letališč. Tehnološka infrastruktura (IT) postaja ključen dejavnik konkurenčnosti držav. Poceni in učinkovit telekomunikacijski sistem, povezanost v internet in razvoj mobilne telefonije so samo nekatere prioritete držav, ki želijo izboljšati svojo konkurenčnost. Produktivni viri nove razvojne paradigme, globalne konkurenčnosti in gospodarske rasti so predvsem neotipljive naložbe ter ustvarjeni in specializirani viri.

92

Izmed vseh tehnologij našega časa na globalno gospodarstvo najmočneje vpliva razvoj IT. Omogoča zbiranje, obdelavo in prenos informacij z izjemno hitrostjo in ob vse nižjih stroških, kar povečuje produktivnost in izboljšuje kakovost ter učinkovitost v celem nizu panog dejavnosti. Večina razvitih držav ter vse večje število držav v razvoju uporablja IT na številnih področjih, kot so izobraževanje, zdravstvo, industrijska proizvodnja, finance in bančništvo, transport, trgovina, tisk, ohranjanje energetskih virov ter upravljanje okolja. Hkrati se na tehnološkem področju razmere hitro spreminjajo in tekoče inovacije prinašajo nove ter tehnično in ekonomsko boljše rešitve in širi spekter uporabe IT. Poročilo OECD o globalni informacijski družbi navaja, da z vidika gospodarskega in družbenega vpliva novih tehnologij ni bistvenega pomena le dinamika njihovega širjenja, ampak predvsem njihova sposobnost povezovati različne funkcije v proizvodnem procesu, omogočati nadzor in zagotavljati zahtevane informacije o različnih procesih ter njihovo vlogo v povezovanju različnih gospodarskih sektorjev in spreminjanju obstoječih distribucijskih kanalov. IT dajejo inteligenco različnim opravilom in transakcijam v proizvodnji in trgovini, spreminjajo organizacijsko strukturo podjetij ter vsebino in dostopnost javnih storitev (OECD, 1997, str. 25). Danes mednarodno konkurenčnost držav in podjetij določajo predvsem ustvarjeno premoženje (created assets), kot so: rezultati raziskav in razvoja, izobražena delovna sila, informacijsko-komunikacijska tehnologija in infrastruktura, socialni kapital in kultura ter negovano okolje in prostorske strukture, ki z uveljavljanjem ekonomije, temelječe na znanju, postajajo vse pomembnejši dejavnik konkurenčnosti glede na premoženje pridobljeno od narave (natural assets). Razvijanje ustvarjenega premoženja zaradi rastočih stroškov in vse večjega deleža transakcijskih v skupnih stroških pogosto zahteva, da podjetja širijo svoje trge in proizvodne zmogljivosti v druge države, ki ponujajo najboljše poslovne priložnosti (SGRS, 2001, str. 26). Institucionalno okolje močno vpliva na konkurenčnost in gospodarsko rast s povečevanjem individualnih in organizacijskih iniciativ. Ta proces zajema akumulacijo virov in nadgradnjo, tehnološki razvoj in aplikacijo inovacij, prerazporeditev virov ter usklajevanje, interakcijo med kupci in prodajalci na trgu blaga in storitev in internacionalizacijo poslovnih dejavnosti. Tehnološki napredek in človeški kapital sta bila vedno ključna dejavnika gospodarske uspešnosti. Romer (1990) ugotavlja, da gospodarska rast ni dana sama po sebi, ampak jo usmerjajo institucije in politika. V ekonometričnih študijah rasti je tehnološki napredek običajno zasnovan na delu in kapitalu ter na ostalih dejavnikih. Ko se je v osemdesetih letih pojavila IT, se je pričel proučevati doprinos k rasti. IT izrazito prispeva k rasti produktivnosti države (Jorgenson, Stiroh 2000). V devetdesetih letih je pri socialno-gospodarskem razvoju ter pri strukturnih spremembah opaziti povečano vlogo informacij in znanja. Informacijska družba je postala metafora sedanjih razvojnih paradigm. Vse širša uporaba IT, širitev sektorja IT ter večji pretok informacij in znanj so privedli do sprememb na vseh ravneh gospodarskih dejavnosti (znotraj podjetij, med podjetji in globalno) (Brynjolfsson, Kahin 2000). Uporaba IT, ustvarjanje novih znanj in njihovo širjenje v gospodarstvo so postali osrednji del razvojnih teorij. Znanje ima v

93

primerjavi z informacijami širši obseg saj vključuje tudi praktična znanja in usposobljenosti. Koncept ekonomije znanja izpostavlja kopičenje novega znanja ter njegovo uporabo v smislu pospeševanja razvojnega procesa (Cowan, Paal 2000).

Slika 5-3: Diamant informacijske družbe - 2003 (1)

0

10

20

30

40

50

60

70BDP/prebivalca

delovna produktivnost

produktivnost storitev

celotni izdatki za R&R

poslovni izdatki za R&R

R&R osebje

R&R osebje v podjetjih

število patentov

patentna produktivnost

cena mednarodnega telefonskega klica

število mobitelov

število OR

uporabniki interneta

dosežena visoka izobrazba

javni izdatki za izobraževanje

delež storitev v BDP

Slovenija Češka Madžarska Estonija

Vir: Lasten model

V primerjavi z izbranimi novimi članicami EU se Slovenija najbolje uvršča po večini indikatorjev informacijske družbe. Razlog se skriva v tem, da so v diamantu zajeti samo statistični indikatorji. Pri številu prenosnih telefonov je v boljšem položaju Češka. Pri doseženi visoki izobrazbi je v boljšem položaju Estonija. V primerjavi z mediteranskimi državami ima Slovenija prednost pri celotnih izdatkih za raziskave in razvoj, poslovnih izdatkih za raziskave in razvoj, raziskovalno razvojnem osebju, patentni produktivnosti ter doseženi visoki izobrazbi.

94

Slika 5-4: Diamant informacijske družbe - 2003 (2)

01020304050607080

BDP/prebivalca

delovna produktivnost

produktivnost storitev

celotni izdatki za R&R

poslovni izdatki za R&R

R&R osebje

R&R osebje v podjetjih

število patentov

patentna produktivnost

cena mednarodnega telefonskega klica

število mobitelov

število OR

uporabniki interneta

dosežena visoka izobrazba

javni izdatki za izobraževanje

delež storitev v BDP

Slovenija Portugalska Grčija Španija

Vir: Lasten model

Čeprav so ugotovitve glede uvajanja novih IT v skupini novih članic EU za Slovenijo relativno dobre, to ne zadostuje potrebam slovenskega gospodarstva. Slovenija ima zelo močne gospodarske stike z Nemčijo, Avstrijo ter ostalimi članicami EU. Če bo Slovenija pri uvajanju novih IT zaostajala za ostalimi članicami EU, se bo njen konkurenčni položaj poslabšal. Za nove članice EU je nadvse pomembno, da poleg različnih vladnih programov, namenjenim pospeševanju uvajanja tehnologij IT, pospešujejo mednarodno menjavo in tuje naložbe na tem področju, saj le-te postajajo pomemben vir inovativnih podjetniških konceptov. Visokotehnološka dejavnost je doživela izjemen razmah v mednarodni menjavi v devetdesetih letih, večinoma v znotraj-panožni menjavi, ki prinaša proizvodne in inovacijske učinke na svetovnem trgu ter uporablja lokalno znanje in ostale konkurenčne prednosti (OECD, 2000). Tuje neposredne naložbe so v zadnjem desetletju doživele večji razmah kot rast mednarodne menjave. Igrajo pomembno vlogo pri razširjanju znanja v sektorju storitev,

95

kjer je lokalna prisotnost skoraj vedno potrebna. Države z velikim pritokom teh naložb (Irska) imajo koristi iz prenosa novih tehnologij in znanja. Države, kjer je delež vhodnih tujih naložb v BDP nizek (Japonska), niso prejemnice koristi iz prenosa znanja in tehnologije. Zadnje študije dokazujejo, da se produktivnost domačega gospodarstva dviguje, če se izhodne naložbe selijo v razvojno raziskovalno intenzivne dejavnosti in če tuje neposredne naložbe prinašajo nove tehnologije iz tujine. Za države, ki želijo izboljšati svojo globalno konkurenčnost, so investicije v IT ključnega pomena. Informacijska družba spreminja vrednotenje človeških virov. Vse pomembnejše postaja sposobnost človeškega kapitala, da sprejme nove izzive, ki jih omogoča razvoj informatike in telekomunikacij. Povečevanje števila računalnikov in internetnih strežnikov pa samo po sebi še ne zagotavlja razmaha nove ekonomije. Večkraten učinek na produktivnost je dosežen le, če je človeški kapital dovolj usposobljen, da sprejme nove organizacijske možnosti, ki jih omogoča razvoj interneta in telekomunikacijskih tehnologij. V globalnem gospodarstvu postaja vse pomembnejše, da mednarodne korporacije vzpostavijo verigo dodane vrednosti. Ob tem se je zanimivo vprašati, kakšna je dodana vrednost internetne mreže. Vpliv internetne tehnologije na globalno vodenje podjetij je precejšen. Dosežena bo večja učinkovitost globalnega vodstva prek vrednotenja strateških načrtov podjetja in boljše preglednosti delovanja posameznih enot IT omogoča večji pritisk na finančno transparentnost posameznih oddelkov in enot ter pogostejše poročanje globalnemu vodstvu, nov in jasnejši vpogled delničarjev ter lastnikov v delo menedžerjev in vsekakor večji dotok informacij, vodstvu pa daje več znanja in razumevanja tako glede IT kakor tudi industrijskih procesov. Raziskave in razvoj omogočajo odkrivanje novih izdelkov, procesov in realizacijo idej, ki korporacijam podjetji zagotavljajo dolgoročen razvoj in konkurenčen položaj na globalnem trgu. Glavna področja so inovativna dejavnost, širitev izbora izdelkov, integracija procesov. IT omogoča geografsko razdvojenim raziskovalnim ekipam skupno delovanje preko elektronskih medijev in hitro izmenjavo idej med samim razvojem izdelkov, podjetjem pa vzpostavitev močnejše povezovalne mreže z inštituti in univerzo in večji vpliv kupcev na razvoj izdelkov. Sprememba, ki jo opažamo je, da se uporabo razpoložljive opreme vse bolj proučuje. Število osebnih računalnikov ni več toliko pomembno, kot je bilo na začetku devetdesetih let. Uporaba interneta kaže na stopnjo razvoja informacijske družbe ter napredek ljudi. Na bodoči razvoj Slovenije bo najbolj vplival pojav informacijske družbe, ki je eden izmed najpomembnejših globalnih dejavnikov v mednarodnem okolju in temelji na dinamičnem in neprekinjenem napredku informacijsko-komunikacijskih tehnologij ter na ključni vlogi znanja in storitev, ki zagotavlja visoko zmogljivo telekomunikacijsko omrežje. Prehod v informacijsko družbo v veliki meri opredeljuje tudi novo razvojno paradigmo Slovenije.

96

Kljub prevladujoči vlogi informacijsko-komunikacijske tehnologije in širjenju njene uporabe v vse sfere gospodarstva, javnega sektorja in družbe se je nujno zavedati, da problem prehoda v informacijsko družbo v osnovi ni zgolj tehnološki, ampak izrazito razvojni z globokimi gospodarskimi, kulturnimi in socialnimi razsežnostmi, ki zahtevajo mobilizacijo človeških in materialnih potencialov ter najširši domači konsenz. Ob neupoštevanju teh dejstev bo težko izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja informacijska družba ter se hkrati izogniti neugodnim posledicam za gospodarstvo (zmanjšanje konkurenčnosti) in posameznike (SGRS, 2001, str. 20). Razmah IT spreminja vzvode gospodarske rasti in konkurenčnosti. Klasični tehnološki razvoj, ki prinaša nove proizvode in procese, je še vedno pomemben dejavnik dolgoročne gospodarske rasti. Kljub temu je hitro uvajanje IT ključnega pomena za konkurenčnost države. Ob tem prihajajo v ospredje neoprijemljive naložbe in znanje. Razvoj informacijske družbe ima precejšen pomen tako za globalno konkurenčnost kot za gospodarsko rast. EU zaostaja za ZDA po naložbah v nove tehnologije, kar se pozna pri produktivnosti. Ambiciozen načrt (eEurope 2002 Action Plan), ki ga mora vsekakor upoštevati tudi Slovenija, predvideva da bo EU do leta 2010 postala najbolj dinamično gospodarstvo na svetu. EU je sredi devetdesetih let z Bangemanovim poročilom pripravila temeljni strateški dokument in podala osnovne smernice prehoda v informacijsko družbo, ki jih sproti dopolnjuje in nadgrajuje z vidika sprememb v okolju. Kljub doseženemu napredku na tem področju pa EU zaostaja za ZDA glede ustvarjanja vzpodbudnega okolja za nastanek inovacijsko usmerjenih podjetij, še posebej majhnih in srednje velikih, glede učinkovitosti finančnega trga in uporabe mehanizmov za pospeševanje podjetništva pri uvajanju novih tehnologij in glede prilagodljivosti trga delovne sile. Vloga internetne tehnologije pri globalnem vodenju podjetij je občutna. Pripombe k večji učinkovitosti globalnega vodstva prek vrednotenja strateških načrtov podjetij in boljši preglednosti delovanja posameznih enot. Omogoča večjo finančno transparentnost posameznih segmentov in enot ter pogostejše poročanje globalnemu vodstvu, nov in jasnejši pogled delničarjev ter lastnikov v delo menedžerjev in vsekakor večji dotok informacij, vodstvu pa posreduje več znanja in razumevanja tako glede IT kot tudi industrijskih procesov. V EU je opaziti novo okolje, ki ga je ustvarila globalizacija, tehnološki napredek ter proces staranja evropskega prebivalstva. Z razmahom globalizacije države tekmujejo pri privabljanju neposrednih tujih naložb. Njihov uspeh je pri tem odvisen od kakovosti poslovnega okolja, ki spodbuja podjetniško konkurenčnost. Podjetniška konkurenčnost odraža sposobnost podjetij, da pravočasno zadovoljujejo potrebe kupcev. To vključuje menedžersko vodenje znanja z uporabo IT. Na Lizbonskem vrhu EU so primerjalno metodo, v svetu poznano kot »benchmarking metoda« izbrali za najprimernejšo za skoraj vsa politična področja. Izkazala se je kot pomemben element pri usklajevanju medsebojnih vplivov pri razvoju informacijske

97

družbe, podjetniške politike, strukturnih reform in izobraževalne, raziskovalne ter socialne politike. »Benchmarking« lahko po posameznih indikatorjih prispeva h konvergenci nacionalnih ciljev in instrumentov znotraj EU, poleg tega pa spodbuja inovativnost in socialno kohezijo. Z razmahom IT postaja neoprijemljivo premoženje (intangible assets) vse pomembnejše. Njegovo merjenje pa ni enostavno, saj v ta namen potrebujemo večje število spremenljivk.

98

99

6 VLOGA LIZBONSKE STRATEGIJE V EVROPSKI

KONKURENČNOSTI

V tem poglavju ocenjujemo vlogo Lizbonske strategije ter vrednotimo slovensko razvojno strategijo glede na evropske usmeritve. Gospodarska strategija EU predvideva, da bo EU v desetih letih postala najmodernejše in najkonkurenčnešje gospodarstvo na svetu. EU namerava v prihodnjih letih nadaljevati liberalizacijo trgov in proces lastninjenja, spodbujati podjetniško politiko in nameniti več sredstev za znanost in tehnologijo. Lizbonska strategija, ki predvideva dvig konkurenčnosti, velja tudi za Slovenijo. Med drugim pomeni tudi nov način dela in odprto usklajevanje, kar naj bi zagotovilo visoko stopnjo konvergence med politikami članic na področjih, ki niso del skupne politike Unije. To velja tudi za politiko spodbujanja znanosti in razvoja, ki ostaja v pristojnosti nacionalnih oblasti. Študija CEPS (Centre for European Policy Studies) ugotavlja, da je nizka produktivnost v EU posledica šibkega znanstveno-raziskovalnega sektorja. V obdobju 1995-1999 je tako poraba za področje raziskav in razvoja v EU znašala le 1,8%, v ZDA kar 2,5%, na Japonskem pa skoraj 3% BDP. Prepad med EU, ZDA in Japonsko je opazen tudi v številu raziskovalcev. V omenjenem obdobju je bilo v EU teh le 0,5%, v ZDA 0,8%, na Japonskem pa celo 1% vseh zaposlenih. Unija zaostaja tudi po številu prijav patentov na število prebivalcev. Precejšnje so tudi razlike med članicami EU, predvsem med severnimi in južnimi. Medtem ko skandinavske države lahko tekmujejo z ZDA in Japonsko, so sredozemske članice daleč za njimi. EU beleži nizko stopnjo doseženega znanja, predvsem pa se v članicah Unije znanstveni dosežki zelo slabo prenašajo na področje tehnoloških inovacij. Med ukrepi, ki bi bili zelo dobrodošli, so krepitev politike konkurence, prilagoditev davčnih sistemov, v prid podjetnikom, spremembe na področju zakonodaje, ki ureja stečaje, in olajšanje financiranja kapitalskih naložb. Predvsem pa primanjkuje ukrepov, osredotočenih na zvišanje ravni znanja delavcev in na povečanje sposobnosti podjetnikov, da znanstvene dosežke prenesejo v prakso. Na CEPS nadalje ugotavljajo, da je relativna neučinkovitost raziskovalnega in razvojnega sektorja v EU tudi posledica neusklajenosti programov in slabe izrabe človeških virov. Poročilo o razvoju (UMAR, 2004) navaja, da se Slovenija po strukturnih pokazateljih Evropske komisije v primerjavi s povprečjem EU bolje uvršča po stopnji izobraženosti mladih in deležu poslovnih naložb v BDP. Stopnja zaposlenosti je v Sloveniji približno na ravni povprečja EU-15, medtem ko je stopnja dolgotrajne brezposelnosti nižja od povprečja. Za povprečjem EU Slovenija zaostaja pri petih od devetih pokazateljev, vendar pa se po večini od njih uvršča bolje od večine novih članic EU. Zaostanek za povprečjem EU je viden pri splošnih gospodarskih pokazateljih (BDP na prebivalca po kupni moči in produktivnosti dela po kupni moči). Na področju inovacijske in raziskovalne dejavnosti Slovenija zaostaja po višini izdatkov za raziskovalno-razvojno dejavnost glede na BDP, na področju trga dela pa glede na stopnjo zaposlenosti starejših oseb. Stopnja aktivnosti starejših je v Sloveniji med najnižjimi v EU in je v veliki meri posledica masovnega zgodnjega upokojevanja v prvih letih tranzicije (Poročilo o razvoju, 2004). Prihodnost države in družbe je najtesneje povezana z doseganjem višje ravni

100

nacionalne konkurenčnosti. Vlada je v zadnjem obdobju premalo naredila za dvig konkurenčnosti. Prvo vprašanje, ki se zastavlja, je, kako izboljšati makroekonomske dejavnike nacionalne konkurenčnosti, drugo, kako vzpostaviti mehanizme, ki bodo privedli do višje ravni tehnološke inovativnosti in tretje, kako izboljšati poslovno okolje, v katerem delujejo podjetja. V devetdesetih letih prešnjega stoletja se je precej izboljšal makroekonomski menedžment v novih članicah EU. To je privedlo do višje ravni makroekonomske stabilnosti, stabilnosti deviznih tečajev ter znižanja ravni inflacije. To ne pomeni, da je Slovenija »porabila« ključne vzvode za nacionalno konkurenčnost temveč, da le-ti izgubljajo svoj pomen. Naše razmišljanje moramo zato preusmeriti k preostalima viroma konkurenčnosti, to je k razvijanju sposobnosti za tehnološko inovativnost in sposobnosti za izboljšavo poslovnega okolja podjetij. Pri tem imajo pomembno vlogo vlada in organizacije, ki delujejo v okviru državne uprave. Njihova naloga je omogočiti ustrezne razmere. Gre za zavestne ukrepe, ki še posebej poudarjajo vodstvene in menedžerske sposobnosti vseh odločilnih udeležencev. Slovenska vlada je v zadnjih letih vzpostavila zgolj tiste pogoje nacionalne konkurenčnosti, ki sodijo v makroekonomijo. Za zmanjšanje inflacije in stabilizacijo deviznega tečaja lahko poskrbijo aktivna politika centralne banke in dejavnosti ministrstva za finance, zahteve po poviševanju plač in vzdrževanju socialne varnosti pa lahko zmanjšata parlament in vlada. Precej težje pa je presojati, nagrajevati in sankcionirati delovanje institucij. Potrebni so menedžerski pristopi, ki so v slovenski državni upravi premalo prisotni. Stopnja zaposlenosti starejših je pokazatelj zaposlenosti starejšega prebivalstva (med 55 in 64 letom starosti). Staranje prebivalstva vpliva na zoževanje kontingenta delovno sposobnega prebivalstva. Obsežno upokojevanje ob relativno nizki starosti je problematično z vidika nedejavnosti pomembnega dela delovno aktivnih. Ker so starejše osebe težko zaposljive, je njihova brezposelnost dolgoročne narave. Najvišjo zaposlenost starejših beležijo Danska, Estonija, Finska in Portugalska. Slovenija spada po tem kriteriju med problematične države. Prezgodno upokojevanje v obdobju njene tranzicije ima dolgoročne posledice.

101

Slika 6-1: Zaposlenost starejših v obdobju 2002 - 2004

0 10 20 30 40 50 60 70

Avstrija

Danska

Finska

Španija

Irska

Nizozemska

Portugalska

EU-25

EU-15

Češka

Estonija

Madžarska

Slovenija

Slovaška

200420032002

Vir: strukturni pokazatelji EU

Slika 6-2: Vseživljenjsko učenje v obdobju 2002 - 2004

0 5 10 15 20 25 30

Avstrija

Danska

Finska

Španija

Irska

Nizozemska

Portugalska

EU-25

EU-15

Češka

Estonija

Madžarska

Slovenija

Slovaška

200420032002

Vir: Strukturni pokazatelji EU

102

Vseživljenjsko učenje je pomemben pokazatelj vključenosti prebivalstva v izobraževalni sistem. Slovenija se po njem uvršča v sam evropski vrh. Vidne razlike so med evropskim severom in mediteranskimi državami.

Slika 6-3: Delež zaposlenosti v obdobju 2002 - 2004

0 10 20 30 40 50 60 70 80

Avstrija

Danska

Finska

Španija

Irska

Nizozemska

Portugalska

EU-25

EU-15

Češka

Estonija

Madžarska

Slovenija

Slovaška

200420032002


Delež zaposlenega prebivalstva je pokazatelj sposobnosti ekonomije, da ustvarja zaposlitvene možnosti za tiste, ki to iščejo. Visoko stopnjo zaposlenosti lahko država doseže ob intenzivnem razvoju, ki zagotavlja zadostno število novih delovnih mest. Danska in Nizozemska beležita več kot 70% delež zaposlenosti v obdobju 2002-2004. Slovenija po tem kriteriju presega Slovaško, Madžarsko, Estonijo ter Češko.

103

Slika 6-4: Izdatki za človeški kapital v obdobju 2000 - 2002

0 1 2 3 4 5 6 7 8 9

Avstrija

Danska

Finska

Španija

Irska

Nizozemska

Portugalska

EU-25

EU-15

Češka

Estonija

Madžarska

Slovenija

Slovaška

200220012000


Izdatki za človeški kapital so pomemben pokazatelj dolgoročnega razvoja. Skandinavske države so po tem kriteriju v precej boljšem položaju kot druge članice EU. Slovenija precej presega ostale nove članice.

Slika 6-5: Znanstveno tehnološka terciarna raven 2001 – 2003

0 5 10 15 20 25 30

Avstrija

Danska

Finska

Španija

Irska

Nizozemska

Portugalska

EU-25

EU-15

Češka

Estonija

Madžarska

Slovenija

Slovaška

2003

2002

2001


104

Znanstveno-tehnološka terciarna raven kaže na tisti kadrovski potencial, ki je razvojno najpomembnejši. Irska, Finska, Danska in Španija se po tem kriteriju uvrščajo zelo visoko, Slovenija pa zaostaja za evropskim povprečjem.

Slika 6-6: Izobraževalna vključenost mladih v obdobju 2002 - 2004

0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100

Avstrija

Danska

Finska

Španija

Irska

Nizozemska

Portugalska

EU-25

EU-15

Češka

Estonija

Madžarska

Slovenija

Slovaška

200420032002


Brezposelnost mladih je pokazatelj deleža mladih, ki nimajo zaposlitve. Mladi se dostikrat po končanem izobraževanju znajdejo na trgu delovne sile. Če so razlike med izobraževalnim sistemom in potrebami trga delovne sile velike, se to odraža v višji stopnji brezposelnosti mladih. Nekatere nove članice EU v tem segmentu precej presegajo evropsko povprečje. Slovenija se uvršča v sam evropski vrh.

105

Slika 6-7: NTI intenzivnost v obdobju 2002 – 2004 glede na BDP

-10 -5 0 5 10 15 20

Avstrija

Danska

Finska

Španija

Irska

Nizozemska

Portugalska

EU-25

EU-15

Češka

Estonija

Madžarska

Slovenija

Slovaška

200420032002


Obseg neposrednih tujih naložb kaže, kakšna je odprtost držav. Irska in Slovaška sta z vidika tako vhodnih kot izhodnih naložb precej odprti. Slovenija je na tem področju zelo nizko intenzivna in stanje se je v zadnjem obdobju še poslabšalo.

Slika 6-8: Dolgoročna brezposelnost v obdobju 2002 - 2004

0 2 4 6 8 10 12 14

Avstrija

Danska

Finska

Španija

Irska

Nizozemska

Portugalska

EU-25

EU-15

Češka

Estonija

Madžarska

Slovenija

Slovaška

200420032002


106

Dolgoročna brezposelnost opozarja na obstoj skupine prebivalstva, ki je težje zaposljiva. Visoko dolgoročno brezposelnost beležita Slovaška in Estonija. Španija in Češka beležita višjo dolgoročno brezposelnost kot Slovenija.

Slika 6-9: Nastajanje novih podjetij v obdobju 2000 – 2002 (kot % od že obstoječih podjetij)

0 2 4 6 8 10 12 14 16

Danska

Finska

Španija

Nizozemska

Portugalska

Češka

Estonija

Madžarska

Slovenija

Slovaška

200220012000


Nastajanje novih podjetij kaže na prisotnost podjetniške dejavnosti. Slovaška, Estonija ter Madžarska v tem pogledu beležijo visoko stopnjo v obdobju 2000-2002. V Sloveniji je ta stopnja nizka.

Slika 6-10: Izstopi podjetij (kot % od že obstoječih podjetij)

0 2 4 6 8 10 12 14 16

Danska

Finska

Španija

Nizozemska

Portugalska

Češka

Estonija

Madžarska

Slovenija

Slovaška

20012000


107

Izstop podjetij je drugi pomemben pokazatelj podjetniške dejavnosti. Slovaška, Estonija, Češka in Madžarska beležijo visoko stopnjo izstopa podjetij, Slovenijo pa nizko. Slovenija je na področju zaposlovanja v primerjavi z drugimi članicami EU v razmeroma ugodnem položaju. Delež brezposelnih je namreč nizek in se giblje med 6%-7%, medtem ko je v drugih državah brezposelnost precej višja. Poročilo EC, 2005 navaja, da je napredek še posebej otežen pri povečevanju zaposlenosti oseb starejših od 55 let, saj ima država s 23,5% eno najnižjih stopenj zaposlenosti med starejšimi delavci v celotni EU. Cilj vse večje integracije EU sta dvig globalne konkurenčnosti in doseganje razvojno-tehnološke stopnje ZDA. Čeprav je bil precejšen napredek v nekaterih državah EU dosežen že z deregulacijo, privatizacijo in konkurenčnostjo, je še vedno občutiti, da reforme še niso dosegle zastavljenih ciljev, predvsem v primerjavi z ZDA. Evropska podjetja še vedno poslujejo v nizko konkurenčnem poslovnem okolju. Evropska konkurenčnost še vedno zelo zaostaja za ZDA pri ustvarjanju okolja, ki bi vzpodbujalo inovacijsko usmerjena podjetja, še posebej majhna in srednje velika, s ciljem povečanja učinkovitosti finančnega trga, uporabe mehanizmov za pospeševanje podjetništva pri uvajanju novih tehnologij in prilagajanja trga delovne sile. Evropska podjetja so uspešna zaradi visoke kakovosti izdelkov in storitev, vodilna so tudi pri inovacijah v kemični in avtomobilski industriji, strojegradnji in inženiringu. Globalizacijski pritisk je v razvitih ekonomijah najmočnejši pri delovno intenzivnih panogah. Vzrok temu je internacionalizacija nizko kvalificiranega trga delovne sile sredi 90. let (Palier, Sykes, 2000, str. 8). Zato se v Severni Ameriki in Evropi zmanjšuje delež delovno intenzivnih panog. Sredstva za izvajanje Lizbonske strategije niso majhna. Zagotovljena so tudi v novi finančni perspektivi 2007-2013, s katero bo začrtana proračunska poraba EU v tem obdobju. Trg storitev EU bo potrebno liberalizirati, vendar bo potrebno ohraniti tudi evropski socialni model. V nasprotju s prvotnimi načrti pa EU od držav članic ne bo zahtevala, da na nacionalni ravni imenujejo koordinatorje za izvajanje Lizbonske strategije. Lizbonska strategija se osredotoča na konkurenčnost gospodarstva in predvideva naslednje usmeritve (Rodrigues, 2002):

− s politiko informacijske družbe izboljšati življenjski standard prebivalstva na podlagi konkretnih izboljšav na področjih, kot so izobraževanje, javne storitve, elektronsko poslovanje, zdravstvo in upravljanje mest, pospeševati IT z boljšim dostopom do svetovnega spleta na eni strani ter s približevanjem evropske kulturne in znanstvene podlage informacijskim izzivom na drugi;

− okrepiti razvojno-raziskovalne politike v smislu večjega povezovanja v evropskem raziskovalnem prostoru in dosegati čim večje število evropskih patentov;

− okrepiti podjetniške politike na področju koordinacije z obstoječimi programi evropske družbe z namenom zagotavljanja boljših pogojev za podjetništvo (poenostavitev administrativnih ovir, dostop do tveganega kapitala, menedžersko izobraževanje - MBA izobraževalne inštitucije)

108

− uvesti gospodarske reforme z namenom ustvarjanja višje gospodarske rasti in inovativnosti, izboljšati delovanje kapitalskih trgov za podporo novim vlaganjem, ter uresničevati skupni evropski trg;

− postaviti nov socialni model, ki bo temelij na dveh vzvodih razvoja, t.j. več vlaganj investicij v ljudi in aktiviranje socialnih politik za razvoj;

− določiti nove prioritete izobraževalnih sistemov, z namenom spremembe klasične šole v izobraževalne centre za vsakogar in e-pismenost;

− izvajati aktivno politiko zaposlovanja z večjim poudarkom na vseživljenjskem izobraževanju, povečati delež zaposlenih v storitvenem sektorju, izboljšati življenjske pogoje ter zagotaviti enake zaposlitvene možnosti za moške in ženske;

− spodbujati večjo koordinacijo med članicami pri modernizaciji socialne zaščite ter pri reševanju obstoječih problemov (pokojninska reforma);

− postaviti nacionalne načrte za boj proti socialni izključenosti s poudarkom na razvoju ciljnih področij (izobraževanje, zdravstvo ter stanovanja);

− izboljšati socialni dialog na podjetniški ravni in zagotoviti več podpore podjetjem, ki imajo visoko socialno odgovornost.

− podpirati trajnostni razvoj in vse večjo integracijo okoljske politike s kmetijstvom, transportom in energetiko. Trajnostni razvoj uvajati na dolgoročnejši rok ob večji zaščiti okolja in ljudi.

Vloga panog dejavnosti, ki temeljijo na visokem znanju, se v Evropi povečuje, to omogoča ohranjanje visokih plač ob povečani globalni konkurenci. Ljudje se po vsem svetu navdušujejo nad vsem, kar je povezano z informacijsko družbo. Pojavljajo se nove teorije, razlage in napovedi gospodarskega napredka. Z vidika informacijskega razvoja v tem trenutku EU zaostaja za ZDA (po številu naložb v nove tehnologije), kar se odraža tudi v nižji ravni produktivnosti. Vendar načrt EU (eEurope 2002 Action Plan), ki ga morajo upoštevati tudi najmlajše članice, ambicizno predvideva, da bo EU do leta 2010 postala najbolj dinamično gospodarstvo. Evropsko gospodarstvo je zelo konkurenčno v srednje in visokotehnoloških panogah dejavnosti, medtem ko se kažejo pomanjkljivosti predvsem pri visokotehnoloških panogah dejavnosti. Evropska podjetja imajo v primerjavi z ameriškimi bolj omejen dostop do tistih orodij, ki spodbujajo inovativnost (raziskave, patenti, tvegani kapital in povezovanja kot na primer industrijski grozdi), (European Commission, 1999, str. 10). Osrednji cilj Lizbonske strategije je postati najbolj konkurenčno in dinamično na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki bo zagotavljalo vzdržno gospodarsko rast z več in boljšimi delovnimi mesti in močnejšo socialno povezanostjo. Po štirih letih izvajanja Lizbonske strategije ugotavljamo naslednje: 1. Gospodarska rast EU je bila v obdobju 2001 - 2003 daleč pod zastavljenim ciljem 3%.

V povprečju le 1,2%. Prav tako je zaostajala tudi za rastjo ZDA, ki so v tem obdobju dosegale v povprečju 1,9% letno rast. Tudi po napovedani gospodarski rasti za letos, t.j. 2,3%, močno zaostaja za ZDA, ki naj bi letos dosegla 4,4% (napovedi sta povzeti po Consensusu, avgust 2004). Zaenkrat še ne moremo reči, da je gospodarstvo Evrope najbolj dinamično gospodarstvo na svetu. Ključno pa je, da za skromno evropsko rast

109

niso krivi ciklični razlogi. Po sinhronizaciji recesije konec devetdesetih prešnjega stoletja si Evropa še ni opomogla tako hitro kot drugi. Vzroke za to je treba iskati v strukturnih dejavnikih, počasnosti strukturnih reform in - v primerjavi z ZDA – v skromni podjetniški iniciativnosti.

2. Stopnja zaposlenosti se je v obdobju 2000 - 2003 povečala za 1%. Lani je bila v EU-15 64,4%, kar je daleč od ciljanih 70% do leta 2010 in od vmesnega cilja 67% v prihodnjem letu. Stopnja zaposlenosti v ZDA se giblje okoli 80%. EU torej ni dežela polne zaposlenosti. Da bi stopnja zaposlenosti v EU dosegla 70%, bi se morala zaposlenost do leta 2010 povečevati po 1,2% povprečni letni stopnji (ob pretirano optimistični predpostavki, da se število delovno sposobnega prebivalstva v tem obdobju ne bo zmanjševalo), kar je več, kot je dosegla v obdobju 2000 - 2003. Da bi se dosegla 50% stopnja zaposlenosti starejših (od 55 do 64 let), bi se morala zaposlenost te starostne kategorije v EU-25 povečevati v povprečju s 3,3% stopnjo na leto. Obstaja torej upravičen dvom, da Evropa do leta 2010 ne bo dosegla zastavljenih zaposlitvenih ciljev. V obdobju 2004 - 2010 bi namreč morala EU-25 ustvariti kar 21,6 milijona delovnih mest, da bi dosegla ciljno stopnjo zaposlenosti. Od tega bi morali pet milijonov delovnih mest zasesti starejši delavci, 7,6 milijona pa ženske. Še najmanj sporno je doseganje stopnje zaposlenosti pri ženskah, kjer je cilj 60% v letu 2010, saj je že lani dosegala 55,1% v EU-25 in 56% v EU-15.

3. Produktivnost dela (merjena z BDP na zaposlenega na uro) v EU se je po približevanju ameriški ravni v sedemdesetih in osemdesetih letih v drugi polovici devetdesetih in na začetku novega desetletja zmanjšala. V letu 1995 je produktivnost EU dosegala 87%, lani pa 82% ameriške. Skromno rast produktivnosti v EU lahko pripišemo upočasnjenemu kapitalskemu poglabljanju in manjši sposobnosti evropskih podjetij, da izkoristijo naložbe, predvsem v nove tehnologije. Počasnost prehoda EU v gospodarstvo, temelječe na znanju, je tudi eden izmed razlogov za počasno rast produktivnosti, saj so se izdatki za IT v EU v obdobju 2000 - 2003 celo nekoliko zmanjšali. EU zaostaja za ZDA tako glede izdatkov za izobraževanje, vključno s terciarnim izobraževanjem, kot tudi glede podjetniških izdatkov za raziskave in razvoj, ki imajo na gospodarsko rast večji vpliv kot javni izdatki za raziskave in razvoj. Če pogledamo na gospodarsko rast z vidika produktivnosti in zaposlenosti, lahko rečemo, da Evropa zaposluje razmeroma manj produktivne delavce kot ZDA.

Strokovnjaki Evropske komisije ugotavljajo, da sta glavna razloga za izvedbeni primanjkljaj Lizbonske strategije prepočasen in premalo intenziven proces strukturnih reform in slabo upravljanje Lizbonske strategije. Glavni dejavniki izvedbenega primanjkljaja so pomanjkanje jasnosti in prioritet ciljev Lizbonske strategije (Mednarodni denarni sklad ugotavlja, da ima Lizbonska strategija kar 102 cilja brez jasnih prioritet) nekonsistentnost ciljev (na primer zahteva po povečanju javnih izdatkov za raziskave in razvoj ob zahtevi po javnofinančni vzdržnosti, pri čemer javnofinančno stanje v EU v prihodnjih letih še najbolj ogroža problem staranja prebivalstva), ter nezadostna komunikacija med članicami o nujnosti in koristih reform in nezadosten pritisk po izvajanju in spremljanju učinkov reform. Lizbonski strategiji do sedaj še ni uspelo

110

pospešiti reform trga dela, ki so pogoj za doseganje zastavljenih ciljev. Reforme trga dela, ki jih vključujejo že letošnje smernice politike zaposlovanja in ekonomske politike, bodo morale povečati prilagodljivost trgov dela, vključno s prilagoditvami sistemov pogajanj o plačah, za potrebe zagotavljanja večje povezanosti gibanja produktivnosti dela in plač ter razmer na lokalnem trgu dela; posodobiti koncept varnosti zaposlitve s poudarkom na povečanju zaposljivosti in preveriti sistem socialne varnosti in davkov z vidika spodbujanja delovne aktivnosti (povečati njeno privlačnost). Za doseganje ciljev Lizbonske strategije bo morala EU jasneje opredeliti svoje prioritete in velike napore usmeriti v strukturne reforme, kot je to potrebno za povečanje konkurenčnosti in pospešitev rasti produktivnosti (z inovacijami, podjetništvu prijaznim okoljem, učinkovitim izobraževanjem in usposabljanjem ter dobro delujočim kapitalskim trgom). Slovenija, ki je znana po postopnem pristopu k ekonomski politiki, se je torej pridružila EU, ki tudi do zdaj ni slovela po hitrosti in učinkovitosti strukturnih reform. Nova Evropska komisija in slovenska vlada bosta torej pred velikim izzivom in zahtevami po hitrejših strukturnih spremembah. Brez njih jima namreč ne bo uspelo doseči zastavljenih ciljev Lizbonske strategije (Kajzer, finance 26.9.2004). Londonski Center za evropsko reformo (CER 2005) je objavil svoj peti letni pregled izvajanja Lizbonske strategije. V njem ugotavlja, da države članice EU na splošno precej zaostajajo za svojimi cilji. Nove države članice so sorazmerno uspešne pri doseganju ciljev Lizbonske strategije. Tu se Slovenija uvršča na sedmo mesto med petindvajsetimi državami članicami, kar je ugleden položaj pri izvajanju Lizbonske strategije v celoti. Pri uporabi novih tehnologij je skupaj s Češko in Estonijo prehitela ostale države članice. Velik uspeh se ji priznava na področju raziskav in razvoja ter glede razmaha razmaha informacijske družbe. Pohvalno je, da je skupaj z Estonijo, Latvijo in Litvo namenila najmanj državnih pomoči podjetjem. Glede podjetništva je na repu, saj se komaj 3,5% Slovencev ukvarja s podjetniško dejavnostjo ob evropskem povprečju, ki je 5%. Deležna je ostre kritike, ker je edina nova država članica, ki ni izpolnila svojih obveznosti do Kjotskega sporazuma o zmanjševanju učinkov globalnega ogrevanja.

111

Tabela 6-1: Uspešnost držav po kriterijih Lizbonske strategije, 2005 Država Napredek od leta 1999 v rangih Število doseženih ciljev 1 Švedska 5 12 2 Danska 6 9 3 Velika Britanija 2 7 4 Nizozemska 12 6 5 Finska 11 7 6 Avstrija 21 5 7 Slovenija 18 2 8 Luksemburg 19 1 9 Nemčija 20 3 10 Francija 4 3 11 Irska 3 1 12 Estonija 17 4 13 Belgija 14 1 14 Litva 15 4 15 Latvija 13 2 16 Češka 27 2 17 Španija 9 3 18 Portugalska 16 5 19 Ciper 22 5 20 Grčija 10 0 21 Madžarska 1 1 22 Slovaška 23 2 23 Italija 8 2 24 Poljska 25 2 25 Romunija 26 1 26 Bolgarija 7 1 27 Malta 24 1

Vir: CER 2005, The Lisbon Scorecard V Ocenjevanje uspešnosti držav EU po kriterijih Lizbonske strategije kaže, da je skandinavska trojka (Švedska, Danska in Finska) v zelo dobrem položaju. Ugoden položaj, tako po kriterijih konkurenčnosti, razvoja informacijske in trajnostne družbe, jo postavlja v sam vrh držav članic. Slovenija se z uvrstitvijo na sedmo mesto uvršča med najuspešnejše države EU. Lizbonska strategija, ki predvideva, da bo EU do leta 2010 postala najbolj konkurenčno in dinamično gospodarstvo na svetu, je bila sprejeta leta 2000. Že ob sprejemu je bila za leto 2005 predvidena njena revizija. V njej je poudarek predvsem na dveh ciljih, zaposlenosti in rasti, pa tudi na nujnosti obdržanja oziroma povečanja socialne varnosti. Glavna težava EU pri zagotavljanju konkurenčnosti je zaostajanje pri gospodarski rasti. Zaostaja za ZDA, stopnja brezposelnosti je previsoka, veliko težavo pa povzroča staranje prebivalstva Unije. Vsled ugotovljenega je vprašljivo ali je možno vse zastavljene cilje, t.j. zagotovitev delovnih mest, predvidene gospodarske rasti ter ohranjanja socialne varnosti, doseči istočasno. Med državami Unije, ki ne zaostajajo pri zagotavljanju ciljev Lizbonske strategije so na prvih treh mestih Finska, Danska in Švedska, ki presegajo celo ZDA. Slovenija se po teh merilih rangira na sedmo mesto, celo pred Nemčija. Po proizvodih visoke tehnologije je daleč za povprečjem Unije, ki sicer sploh ni visoko. Po ustvarjanju

112

novih delovnih mest je v slabem položaju, saj je podjetij, ki bi bila sposobna rasti in zaposlovati, malo. Davčni sistem potrebuje radikalno reformo. Dokončati je treba privatizacijo oziroma tranzicijo. Država s svojimi lastniškimi deleži v podjetjih še vedno preveč otežuje njihov normalen razvoj. S prisotnostjo v nadzornih svetih celo škoduje menedžmentu. Usklajenost ukrepov in ohranjanje sozvočja med izrečenimi in konkretnimi dejavnostmi vlade nista zadovoljiva. Če primerjamo gospodarstvo EU in ZDA, je v EU poleg neprilagodljivosti trga problematičen tudi tehnološki razvoj. Ključno za konkurenčnost držav je njihova sposobnost ustvarjanja in trženja novih tehnologij. Države, ki so sicer uspešne pri mednarodnem prenosu tehnologij (Irska), so v poznejši fazi prisiljene začeti sama ustvarjati nove tehnologije. Rosenthal poudarja, da je konkurenčna prednost podjetij predvsem odvisna od izpopolnjenosti svoje obstoječe tehnološke baze ob stalnem uvajanju novih tehnologij (Lawton, 1999, str. 23). Trije bistveni vzroki, zakaj EU v konkurenčnem razvoju zaostaja za ZDA so (The Competitiveness Advisory Group, 2000, str. 6):

− EU je še vedno v fazi konsolidiranja. Evropske razsežnosti še niso popolnoma izkoriščene. Postopki popolnega skupnega trga, statutov evropskih podjetij in uskladitev davčnih sistemov so še vedno nedokončani.

− Zgodovinska in obrambna specifičnost članic EU je močno vidna pri podeljevanju državnih pomoči nacionalnim podjetjem in prikritem omejevanju tuje konkurence. Čeprav politika varstva konkurence pridobiva na pomenu, določenih stvari ni možno spremeniti v kratkem roku. Večina držav je ob vstopu v EU vztrajala na zaščiti lastnega kmetijstva.

− Velik konkurenčni problem držav EU je javni sektor. Kljub obsežni privatizaciji v 90. letih so konkurenčni pritiski v javnem sektorju še neobvladljivi. Ob poudarjanju pomena industrije in predelovalnih dejavnosti (Nemčija) se je zanemarjal razvoj storitvenega sektorja. Predpogoj za razvoj konkurenčnosti storitvenega sektorja pa je dvig učinkovitosti in konkurence v javnem sektorju.

Uspešnost izvajanja Lizbonske strategije se ocenjuje po metodologiji za ocenjevanje konkurenčnosti, ki jo uporablja svetovni gospodarski forum (World Economic Forum). Kazalci te metodologije so razdeljeni v sedem skupin. Kot je razvidno iz spodnje slike, je njena posebnost v tem, da prikazuje položaj razvitejših evropskih ekonomij na podlagi anketnih pokazateljev. Ocene menedžerjev glede uresničevanja Lizbonske strategije so drugačne kot pri drugih metodah ocenjevanja.

113

Slika 6-11: Ocenjevanje Lizbonske strategije v članicah EU (leta 2003)

0 1 2 3 4 5 6 7

Razvoj informacijske družbe

Inovativnost in enotni raziskovalni prostor

Liberalizacija enotni trg, državne pomoči,varstvo konkurence)

Finančne storitve

Podjetništvo

Socialna kohezija

Trajnostni razvoj

GrčijaItalijaIrskaBelgijaAvstrijaLuksemburgNemčijaVelika BritanijaŠvedskaFinska

Vir: Lastni izračuni na osnovi WEF, 2003-2004 Analizirane kriterije Lizbonske strategije najbolje izpolnjujejo skandinavske države:

− Trajnostni razvoj: najvišje se uvrščajo Finska, Nemčija in Švedska. − Socialna kohezija: najvišje se uvrščajo Danska, Švedska in Finska. − Raven podjetništva: najvišje se uvrščajo države, ki imajo visok BDP na prebivalca,

t.j. Danska, Velika Britanija ter Finska. − Kakovost finančnih storitev: najvišje se uvrščajo Finska, Velika Britanija ter

Danska. − Liberalizacija enotnega trga: najvišje se uvrščajo Finska, Danska in Velika

Britanija. − Inovativnost in razvoj enotnega raziskovalnega prostora: najvišje se uvrščajo

Finska, Švedska ter Nemčija. − Razvoj informacijske družbe: najvišje se uvrščajo Danska, Švednska in Finska.

Težave, ki jih povzroča evropski model socialne družbe, so v članicah EU pogoste in ponekod zelo velike. V evropskem prostoru so izoblikovale tri izrazite skupine modelov konkurenčne družbe: anglosaksonski, severno in južnoevropski model. Anglosaksonski model, (značilen za Veliko Britanijo ter tudi ZDA, Kanado, Singapur), se nanaša na deregulacijo, privatizacijo javnega sektorja, prilagodljivost trga dela in sprejemanje velikih podjetniških tveganj. Severnoevropski model imajo za primernega Nemčija, Francija, Belgija, Nizozemska, Švedska, Danska, Avstrija in Švica. Njegova značilnost so velika stabilnost, socialni konsenz in visoka regulacija trga dela. Ta model daje prednost dolgoročnemu razvoju družbe (Garelli, 2001, str. 47–48). Po doseženih rezultatih razvoja, izkazanih s strukturnimi pokazatelji, ki večinoma temelje na podatkih za obdobje 2002 -

114

2003, je Slovenija manj razvita od povprečja držav EU, predvsem pa od držav petnajsterice, razvitejša pa je v primerjavi s povprečno razvitostjo novih članic EU. Med posameznimi pokazatelji Slovenija prehiteva povprečje EU po stopnjah izobraženosti mladih, dolgotrajne brezposelnosti in tveganju revščine, socialnih transferjih, poslovnih naložbah in obsegu tovornega prometa. Zaostajanje Slovenije za povprečjem EU je po splošnih gospodarskih pokazateljih opaziti na področjih inovacijske in raziskovalne dejavnosti, trga dela in varstva okolja (Poročilo o razvoju, 2005). Z vidika doseganja Lizbonskih ciljev je Slovenija najvišje pri trajnostnem razvoju, informacijski družbi, inovativnosti ter skupnem raziskovalnem prostoru. Njen položaj je najslabši pri podjetništvu, finančnih storitvah ter liberalizaciji.

Slika 6-12: Položaj Slovenije in nekaterih sredozemskih članic EU po kriterijih Lizbonske strategije (EU 15 =100)

Vir: Lastni izračun V primerjavi s Portugalsko in Grčijo se Slovenija najvišje uvršča po inovativnosti, razvoju informacijske družbe, trajnostnem razvoju ter socialni koheziji. Najslabši položaj ima pri finančnih storitvah ter podjetništvu. Nekatere nove članice EU hitreje uvajajo nove tehnologije od starih. Glede politike informacijske družbe poročilo Komisije najvišje uvršča Češko, Estonijo ter Slovenijo. Delež ljudi, ki uporablja »on-line« vladne storitve, dosega pri Estoniji 61%, medtem ko pri EU-15 samo 21%. 94 %podjetij v Sloveniji ter 93% podjetij na Češkem ima dostop do interneta, medtem ko samo 86% v EU-15. Liberalizacija je eden ključnih vzvodov gospodarske rasti in evropske konkurenčnosti. Komisija ocenjuje, da je evropski enotni trg v zadnjem desetletju ustvaril 2,5 milijonov delovnih mest in povečal BDP za 1,8%. Nekateri sektorji še niso popolnoma integrirani,

0102030405060708090

100

Razvo

j infor

macijsk

e druž

be

Inova

tivno

st in

R&R

Libera

lizacij

a stor

itven

ih de

javno

sti

Mrežne

indus

trije (

pove

zova

nje)

Finanč

ne st

oritve

Podjet

ništvo

Socialna

kohe

zija

Trajnostn

i razv

oj

Slovenija

Portugalska

Grčija

115

cene pa se med članicami EU še vedno preveč razlikujejo. Povečana konkurenca je znižala cene telefonskih klicev. Povprečna cena deset minutnega telefonskega pogovora je v EU-15 padla z 1,67evrov (1999) na 1 evro (2003). Grčija je zabeležila največji upad cen telefonskih klicev. Cena deset minutnega telefonskega klica se je spustila z 2,78 evrov (1999) na 0,73 evre (2004). Cena lokalnih klicev je upadla v Avstriji z 0,8 evra (1999) na 0,49 evra (2004). Premiki pri liberalizaciji energetskega trga so počasni. V letu 2004 je bila cena električne energije za industrijo za 15 %manjša kot v letu 1995 (EC, Towards a competitive and regulated European electricity and gas market, 2005). Cena električne energije za proizvodnjo se je najbolj znižala v Avstriji. Nujno je povečati konkurenco v transportnem sektorju. Učinkovit transportni sistem prispeva 10% BDP-ja ter zaposluje okoli 10 milijonov ljudi. Po indeksu liberalizacije IBM so pri železnicah v najboljšem položaju Velika Britanija, Švedska ter Nemčija. Slovenija se tu uvršča slabše.

Slika 6-13: Položaj Slovenije po kriterijih Lizbonske strategije 2003 (EU 15 =100)

POLOŽAJ IZBRANIH NOVIH ČLANIC EU PRI DETERMINANTAH LIZBONSKE STRATEGIJE (lastni izračun glede na WEF)

0

20

40

60

80

100

120

Razvo

j infor

macijsk

e druž

be

Inova

tivno

st in

R&R

Libera

lizacij

a

Mrežne

indus

trije

Finanč

ne st

oritve

Podjet

ništvo

Socialna

kohe

zija

Trajnostn

i razv

oj

Slovenija

Estonija

Madžarska

Vir: Lasten izračun

116

117

7 OCENJEVANJE SISTEMSKE KONKURENČNOSTI

Z ocenjevanjem sistemske konkurenčnosti vrednotimo nekatere politike in strategije, ki sooblikujejo širše razvojne pogoje. Ko z anketnim vprašalnikom poizvedujemo, kaj menijo menedžerji glede delovanja vlade na posameznih področjih, s tem ocenjujemo sistemsko konkurenčnost. Pri analiziranju posameznih panog lahko ugotavljamo, kakšno je stanje v industriji. Ne moremo pa spoznati, kako deluje sistem v celoti. Tudi pri analiziranju zunanjetrgovinskih tokov glede sistema samega ne moremo ugotoviti nič bistvenega. Če se na primer izboljša zunanjetrgovinska politika, to lahko ugodno vpliva na zunanjetrgovinsko stanje, spleta politik pa ob tem ne moremo analizirati. Splet politik se odraža v delovanju sistema. Okolje, v katerem podjetja delujejo, na podjetja vpliva in jim omogoča dvig konkurenčnosti. Na podoben način je Mayer-Stamer opredelil sistemsko konkurenčnost (Systemic Competitiveness, 2005). Med najpomembnejše avtorje, ki so prispevali k opredelitvi konkurenčnosti, nedvomno sodi Porter. (1990). V svojem prvem poskusu oblikovanja teorije konkurenčnih prednosti razlaga konkurenčnost gospodarstva s stopnjo nacionalne produktivnosti. Dejavnike nacionalne konkurenčnosti pripiše predvsem mikro ravni, podjetjem, ki medsebojno konkurirajo na domačem in mednarodnem trgu ter tako pospešujejo ali zavirajo razvoj konkurenčnih prednosti. Vendar pa konkurenčnosti danes ne moremo obravnavati le v luči produktivnosti in bruto domačega proizvoda, saj se gospodarski subjekti spopadajo tudi s političnimi, socioalno kulturnimi, izobraževalnimi in drugimi razsežnostmi poslovnega okolja. Današnje poslovno okolje lahko opredelimo na makro in mikro ravni (Gilligan, Hird 1993). Na makro ravni analiziramo obseg, strukturo, trende rasti prebivalstva, dohodek, ekonomski sistem in stopnjo odprtosti gospodarstva, na mikro ravni pa kulturološke-sociološke, politične in pravne značilnosti okolja. Analiza navedenih sestavin nam omogoči ugotovitev sprememb celovitega okolja. Porter v svojo opredelitev konkurenčnosti ne vključuje vpliva državnega in regionalnega okolja, ki sta pomembna dejavnika uspeha poslovnih izvajanj podjetij. Pomemben je Porterjev prispevek k razvoju diamanta konkurenčnosti. Narava konkurence v panogi dejavnosti je določena s petimi silami konkurenčnosti, t.j. nevarnostjo vstopa novih podjetij, nevarnostjo zamenjav, pogajalsko močjo dobaviteljev, pogajalsko močjo kupcev ter rivalstvom med obstoječimi konkurenti. Moč teh sil se spreminja po dejavnostih ter določa dolgoročno donosnost panog (Porter, 1998, str. 35). Porter je opredelil tudi dejavnike vzdržnosti konkurenčnih prednosti (Porter, 1998, str.49–51). Le-ti so: Vir konkurenčne prednosti. Nizko raven konkurenčnih prednosti, katerih vir je nizka cena delovne sile ali poceni surovine, se lahko hitro posnema. Visoka raven konkurenčnih prednosti, kot so inovativni izdelki ali dobra diferenciacija prodajnega programa, je težje

118

izničiti, saj so za to potrebne precejšnje kapitalske naložbe in dvig človeškega potenciala (inovativnost). Število virov konkurenčne prednosti. Konkurenčne prednosti so običajno sistemske in zato tudi zgodovinsko pogojene. Ker je prenos celotnega sistema vsled tega zelo težak in nepopoln, so konkurenti v zelo težkem položaju. Neprestane izboljšave in nadgrajevanje obstoječe tehnologije. Za podjetja je pomembna dinamika in stalno spreminjanje obstoječega stanja. Schumpeter je pred desetletji poudarjal, da so izboljšave in inovacije v industriji neprekinjen proces (Porter, 1998, str. 70). Podjetja morajo biti za svoje konkurente premikajoča se tarča. Da bi zagotovili trajno prednost, morajo biti viri konkurenčne prednosti neločljivi od sistema. Ko si nek določen mobilen vir prednosti (npr. človeški) pridobi višjo vrednost zunaj sistema, je malo verjetno, da bo znotraj obstoječega sistema ostal dalj časa. Na primer, visoko usposobljeni strokovnjaki zapuščajo državo, ko sta njihova produktivnost in nagrada v drugi državi višji, če pa so viri konkurenčnih prednosti povezani s sistemom tako, da njihove celotne vrednosti ni možno realizirati v drugem okolju, prispevajo k trajni konkurenčni prednosti. Kako države dosežejo konkurenčno prednost v posameznih industrijah? Dosežejo jo z dejavniki, s katerimi oblikujejo svoje poslovno okolje, v katerem lokalna podjetja tekmujejo in ustvarjajo konkurenčne prednosti. Podjetja ustvarjajo konkurenčne prednosti tam, kjer njihova domača baza (poslovno okolje) podpira hitro kopičenje specializiranega premoženja in znanja. (Porter, 1998, str. 71). Vsak dejavnik zase in vsi skupaj ustvarjajo poslovno okolje, v katerem podjetja nastajajo, delujejo, tekmujejo in s tem oblikujejo mehanizem konkurenčnih prednosti. Poslovno okolje lahko gledamo z vidika štirih soodvisnih vplivov, kot so stanje proizvodnih dejavnikov, strategija, struktura podjetij in rivalstvo, stanje povpraševanja in podporne dejavnosti ter dobavitelji (Porter, 1999, str. 31). Porterjev pristop h konkurenčnosti je posodobil Dunning (1992), ki je zaradi regionalizacijskih trendov v evropskih državah dodal še dva dodatna dejavnika, t.j. tuje vhodne in izhodne neposredne naložbe. Dejavniki konkurenčnosti so stanje proizvodnih dejavnikov. Tu gre za razpoložljivost proizvodnih dejavnikov, kot so zemlja, kapital, delo, vse do usposobljene delovne sile in infrastrukture. Izobilje določenega proizvodnega dejavnika lahko negativno vpliva na konkurenčnost, saj je pogosto neučinkovito uporabljena. Dejavnik stanja povpraševanja se nanaša na domače povpraševanje po izdelkih ali storitvah. Domači industrijski bazi daje razvojne impulze. Zahtevnejši domači kupci silijo podjetja v nenehno izboljševanje izdelkov, kar je predpogoj za mednarodno konkurenčnost. Deajvnik povezave s sorodnimi in podpornimi dejavnostmi se nanaša na strukturo sorodnih in podpornih panog, ki močno vplivajo na konkurenčnost. Prisotnost konkurenčno močnih sorodnih in podpornih panog vpliva na uspeh posameznih podjetij in

119

je obenem podlaga za njihovo uveljavitev v vse ostrejši globalni tekmi. Te dejavnosti omogočajo oblikovanje industrijskih grozdov. Dejavnik strategije, strukture podjetij in domače konkurence se nanaša na intenzivnost konkurence na domačem trgu, ki močno vpliva na razvoj posameznih industrijskih panog. Tekmovalnost med posameznimi podjetji se kaže v različnih menedžerskih izvajanjih, organizacijskih običajih in različnih virih konkurenčnih prednosti. Močna domača konkurenca ustvarja pritisk na inovacijsko dejavnost in izboljšave v podjetjih, kar dviguje splošno produktivnost. Dejavnik države se nanaša na vitalno vlogo države, ki je za nekatere celo najpomembnejša pri oblikovanju konkurenčnih prednosti tako podjetij, panog kot države same. Država močno vpliva na razvoj infrastrukture, izobraževanja, šolstva, zdravstva, inovacijskega sistema. Dejavnik vhodne neposredne tuje naložbe se nanašajo na mednarodne korporacije, ki razpolagajo z drugačnimi viri kot domača podjetja saj izhajajo iz drugega okolja. Mednarodne korporacije uporabljajo te vire in sposobnosti drugače, deloma zaradi tuje lastnine in deloma zaradi prepoznavnosti. Dejavnik izhodne neposredne tuje naložbe se nanaša na razlike v dostopnosti do virov in trgov med mednarodnimi korporacijami in domačimi podjetji, ki niso internacionalizirana. Konkurenčnost je v podjetniškem smislu pomembna kategorija, ne glede na to, ali podjetja poslujejo na domačem ali globalnem trgu. Konkurenčnost pa seveda ni samo mikroekonomska, t.j. na ravni podjetij, je tudi makroekonomska kategorija. Slednja pomeni sposobnost države, da s svojimi proizvodi v stroškovnem in kakovostnem pogledu konkurira na globalnem trgu ali uvoženim proizvodom na domačem trgu. Najpogosteje uporabljena merila konkurenčnosti so:

− Saldo tekočega dela plačilne bilance. Primanjkljaj pomeni, da država več uvaža kot izvaža, kar povzroča izgubo globalne konkurenčnosti. Primanjkljaj tekočega dela plačilne bilance pomeni neto uvoz kapitala, kar omogoča presežek vlaganj nad prihranki in s tem potencialno možnost dolgoročnega povečanja konkurenčnosti gospodarstva.

− Delež v svetovnem izvozu. Ko gospodarstvo kakovostno napreduje, lahko proda več izdelkov na trgu EU. Ob vse intenzivnejši konkurenci je nujno, da nacionalno gospodarstvo napreduje tako hitro kot konkurenčne države. Zunanje trgovinska bilanca se na primer lahko spremeni tudi zaradi drugih dejavnikov. Ko cene izvoznih izdelkov na svetovnem trgu rastejo hitreje od uvoznih se ta bilanca izboljša brez napredka v konkurenčnosti.

− Gibanje menjalnega tečaja. Ko je domača valuta podcenjena, se poveča cenovna konkurenčnost proizvodov na tujih trgih, domači proizvajalci pa so na domačem trgu zaščiteni. Gre le za navidezne in kratkoročne učinke na konkurenčnost, saj se s podcenitvijo poslabšajo pogoji menjave, zaradi česar se zmanjša realni dohodek (Dornbusch, 1996, str. 26-29). Menjalni tečaj vpliva predvsem na kratkoročno konkurenčnost. Vstop Slovenije v evro območje zmanjšuje pomen menjalnega tečaja za konkurenčni položaj slovenskih podjetij.

− Cena delovne sile. Tradicionalno plače pomenijo velik delež v strukturi stroškov proizvodov ali storitev, zato nižje plače zagotovljajo višjo cenovno konkurenčnost,

120

kar je strategija doseganja izvoza tistih držav, ki imajo primanjkljaj znanja in kapitala. Vendar na razvitih trgih ta kriterij ne zdrži več (Frolich, 1989, str. 21-40), poleg stroškovnih (cenovna konkurenčnost) za globalno konkurenčnost pomembni tudi necenovni dejavniki, kot so kakovost, inovativnost, dizajn, fleksibilnost, itd.

− Produktivnost. Raven produktivnosti v državi na dolgi rok določa višino dohodka na prebivalca. Tu ne gre za dvig produktivnosti le v smislu tehnološke tekme ampak vse bolj v smislu povečevanja inovacij v širšem smislu, to je inovacij v neproizvodnih funkcijah podjetij. Boltho (1996, str. 10) je prepričan, da je bolj smiselno dvigovati konkurenčnost s produktivnostjo kot pa z uravnavanjem menjalnega tečaja, saj so tako učinki na realni dohodek pozitivni, pri čemer je potrebno produktivnost spremljati na dolgi in ne na kratki rok. Hufbauer in Stephenson (1995, str. 45-63) opredeljujeta produktivnost z vidika odprtosti davčnega sistema in vlaganj, ki jih dosega nacionalno gospodarstvo.

− Vrednost enote izvoza. Vrednost enote izvoza je pomemben pokazatelj »mehkih« determinant konkurenčnosti. Ko vrednost enote odseva ceno homogenih izdelkov postanejo države z nižjimi stroški neto izvoznice količine, države z visokimi stroški pa neto uvoznice. Ko je država neto izvoznca količine kljub visoki vrednosti na enoto, je to vsekakor posledica razlike v kakovosti (Aiginger, 1998, str. 10). Vrednost enote izvoza opredeljujemo kot vrednost izvoza v evrih na kilogram. Vrednost enote je močno odvisna od povpraševanja in ravni cen. Močno odraža spremembo v kakovosti, kar ima za posledico premik v višji ali nižji cenovni razred (Aiginger, 2000, str. 13). Vrednost enote je pokazatelj, s katerim merimo kakovost in vertikalno diferenciacijo izdelkov. Vrednost enote izvoza lahko izračunamo za celoten izvoz (SMTK 0-9), za predelovalne dejavnosti (SMTK 5-8) ali za več kot tisoč izdelkov na šeststopenjski ravni gospodarstva.

Evropski urad za konkurenčnost obravnava elemente kot so produktivnost, učinkovitost ter donosnost, ki dvigujejo življenjski standard ter socialno blagostanje (CEC, 1996, str. 1). Scott in Lodge navajata (1985, str. 5), da je bil po drugi svetovni vojni velik premik predelovalne dejavnosti v tehnološko zahtevnejše izdelke. Zaradi tega so nekateri dejavniki konkurenčnosti (tehnologija, vlaganja ter znanje) pridobili na pomenu. Tudi sposobnost doseganja višje stopnje zaposlenosti je pomembno z vidika povečevanja življenjskega standarda, saj tako država ustvarja dohodek na širši bazi populacije. Ko produktivnost in zaposlenost rasteta enakomerno lahko država doseže močno gospodarsko rast. Ob tem se zastavlja zanimivo vprašanje, kako evropski notranji trg vpliva na konkurenčnost članic EU.

121

Slika 7-1: Konvergenca v evropski proizvodnji (dodana vrednost v proizvodnji na enoto, EU = 100)

0

0,2

0,4

0,6

0,8

1

1,2

1,4

1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997

Belgija Danska Nemčija Grčija ŠpanijaFrancija Irska Italija Luksemburg NizozemskaAvstrija Portugalska Finska Švedska Velika Britanija

Vir: Eurostat Competitiveness Indicators, 2000, lasten izračun

V Sloveniji lahko v naslednjih letih pričakujemo doseganje EU povprečja. Če pogledamo dodano vrednost v predelovalnih dejavnostih, je v letu 1989 opaziti precejšnjo razliko med švedsko in grško industrijo. V letu 1997 se ta razlika precej zmanjša. Maastrichski kriteriji, ki so jih članice morale doseči kot pogoj za vstop v evro območje, so zelo dobro vplivali na zmanjšanje proračunskega primanjkljaja. Evro pomeni nastanek nove mednarodne valute, ki ima ogromno zaledje v 290-milijonskem trgu. Zvečana likvidnost in večje število finančnih instrumentov prinašata s seboj tudi nižje finančne stroške za podjetja. Enotna valuta odstranjuje menjalna oz devizna tveganja znotraj držav članic, saj podjetja veliko lažje poslujejo v eni sami valuti kot pa ob nenehnem pretvarjanju valut iz ene v drugo. To dejstvo je še posebej dobrodošlo pri multinacionalnih podjetjih, ki imajo svoje podružnice po vsej Evropi in so bile prisiljene voditi poslovne knjige tako, da zneske pretvarjajo v eno izmed evropskih valut, pri tem pa se soočajo s številnimi problemi, ki jih prinaša devizno tveganje. Ta postavka se izraža predvsem v bančnem in finančnem sektorju. To dejstvo je bilo vidno pri multinacionalnih podjetjih, euro precej vpliva na evropski kapitalski trg. Mnoge banke in zavarovalnice so sedaj prisiljene, da svoje poslovanje širijo po vsej Evropi, saj je lokalnih poslovnih možnosti vse manj.

122

Slika 7-2: Zniževanje dolgoročnih obrestnih mer pri članicah EU

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

20

1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998

Belgija Danska Nemčija Španija FrancijaItalija Luksemburg Nizozemska Avstrija PortugalskaFinska Švedska Velika Britanija

Vir: Eurostat Competitiveness indicators, 2000

Tako dolgoročne kot kratkoročne obrestne mere so se v članicah EU v obdobju 1989–1998 precej zmanjšale, kar pozitivno vpliva na njihovo naložbeno okolje. Na kapitalskem trgu EU se poznajo precejšnje spremembe, saj je recimo lokalnega bančništva vse manj. Gospodarska rast v EU je bila v letu 2000 dosežena tudi ob pomoči šibkega evra, kar ima ugoden kratkoročen vpliv na gospodarstvo. Zaenkrat še ni opaziti večjega vpliva evra na dvig produktivnosti zaradi povečane uporabe IT. V osemdesetih letih so nekatere ekonomije (Japonska, Finska, Irska, Portugalska in Španija) rastle precej hitreje kot ZDA. ZDA so kot vodilna ekonomija stare tehnološko-razvojne paradigme prve občutile povečane strukturne probleme. Evropske države so se s podobnimi problemi srečale sredi devetdesetih let. Precej vodilnih ekonomij, vključno z ZDA, je imelo eno ali več let negativno gospodarsko rast. Recesija je močno prizadela Japonsko, Finsko, Švedsko in Švico. To je bil konec stare tehnološko razvojne paradigme. Sredi devetdesetih let je močna gospodarska rast ZDA, spodbujena z močnimi naložbami v IT, kazala znamenja nove tehnološko-razvojne paradigme. V zadnjem desetletju se je življenjski standard članic EU precej poslabšal v primerjavi z ZDA, merjeno z BDP na prebivalca. Spodnja tabela prikazuje, da relativni standard EU glede na ZDA v zadnjih petindvajsetih letih ni bil še nikoli tako nizek. To je posledica izredne rasti ameriškega gospodarstva v devetdesetih letih. Tri članice EU (Grčija, Portugalska in Španija) dosegajo 45–55 % ameriškega BDP na prebivalca, medtem ko enajst članic EU dosega 60–80 % (European Commission, 2001, str. 20).

123

Tabela 7-1: BDP na prebivalca v članicah EU, ZDA in Japonski v letu 2001 (ZDA = 100)

Država BDP p.c. Država BDP p.c. Država BDP p.c. Luksemburg 127 Finska 68 Španija 53 Irska 80 Nemčija 68 Portugalska 48 Danska 78 Velika Britanija 67 Grčija 45 Nizozemska 77 Italija 66 EU-15 65 Belgija 73 Švedska 66 ZDA 100 Avstrija 71 Francija 64 Japonska 71

Vir: Evropska komisija, 2001, str. 20 Med posameznimi članicami EU so razlike precejšnje. Portugalska ima raven BDP podoben Španiji, vendar je produktivnost tu precej nižja. Dosega samo 60% povprečja EU in 90% povprečja Španije. Ob tem je 68% delovne populacije zaposlene na Portugalskem, v Španiji pa 45%. Medtem ko je produktivnost v Španiji približno enaka povprečju EU, je zaposlenost tu precej nižja od evropskega povprečja. Povečanje zaposlenosti je zato eden od glavnih izzivov v prihodnje. Na Portugalskem, kjer je zaposlenost precej višja od evropskega povprečja, ostaja glavni izziv dvig produktivnosti. V devetdesetih letih sta se Irska in Portugalska precej približali evropskemu povprečju. Sredi osemdesetih let Irska ni dosegala niti 50 % ameriškega BDP na prebivalca. Po nekajletni gospodarski rasti na ravni nad 7% je Irska postala druga najbogatejša država v EU. Ob precejšnji rasti »keltskega tigra« v zadnjem desetletju ne smemo pozabiti, da je le-ta pred tem stagniral.

Tabela 7-2: Rast BDP v članicah EU, ZDA in Japonski v obdobju 1975–2001 Rast v %

1975–1985 1985–1990 1990–1995 1995–2001

Irska 3,5 4,6 4,7 9,1 Luksemburg 2,4 6,4 5,4 6,1 Finska 2,9 3,3 -0,7 4,9 Nizozemska 1,9 3,1 2,1 3,7 Španija 1,6 4,5 1,5 3,7 Grčija 2,1 1,2 1,2 3,5 Portugalska 3,0 5,5 1,8 3,4 Švedska 1,5 2,3 0,6 2,9 Velika Britanija 1,9 3,3 1,6 2,8 Belgija 2,1 3,1 1,5 2,8 Danska 2,1 1,3 2,0 2,6 Avstrija 2,4 3,2 2,0 2,5 Francija 2,4 3,3 1,1 2,5 Italija 3,0 2,9 1,3 2,0 Nemčija 2,2 3,4 2,0 1,8 EU-15 2,3 3,2 1,5 2,6 ZDA 3,4 3,2 2,4 3,9 Japonska 3,8 5,2 1,5 1,1

Vir: Evropska komisija, 2001, str. 21

124

Ko je leta 1987 Irska dosegla gospodarsko dno, je med vlado, delodajalci in sindikati prišlo do konsenza, s katerim so si zadali izvleči državo iz krize. Nacionalno ekonomijo je bilo treba odpreti tujemu kapitalu, saj je tedanja zaprtost prinašala same težave. Ker imajo Irci precejšnje sorodstvene vezi z Američani, je njihov kapital pritegnil predvsem nizek davek na dobiček (10 %). Irska je sčasoma postala ameriška poslovna odskočna deska za stari kontinent. V drugi polovici devetdesetih let je bila gospodarska rast v EU solidna. Irska, Luksemburg in Finska so v tem času dosegale gospodarsko rast nad 5 %.

Slika 7-3: Najuspešnejše članice EU glede na rast BDP

-8

-6

-4

-2

0

2

4

6

8

10

12

1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999

Rea

lna

rast

BD

P v

%

Irska Finska Nizozemska EU-15

Vir: OECD, Economic Outlook, št. 67, junij 2000

Nemčija in Italija sta beležili najnižjo gospodarsko rast. Dosegala ni niti 2%. Povprečna gospodarska rast v EU (2,5 %) je bila precej nižja od ZDA, ki je znašala 4% (European Commission, 2001, str. 20–21). Države lahko dvigujejo globalno konkurenčnost tako, da povečujejo produktivnost in zaposlenost. Medtem ko sta imeli ZDA in EU približno enako stopnjo zaposlenosti v sedemdesetih letih, so ZDA v naslednjem obdobju dosegle 10% dvig. V letu 2001 beležijo precej višjo stopnjo zaposlenosti (75 %) kot EU (66 %). Voditelji članic EU so se na srečanju v Lizboni dogovorili, da je treba dvigniti stopnjo zaposlenosti v EU za 9% do leta 2010. Tako naj bi zmanjšali zaostanek EU za ZDA.

125

Tabela 7-3: Rast zaposlenosti v članicah EU, ZDA in Japonski v obdobju 1975–2001 in stopnja zaposlenosti v 2001

Rast v % 1975–1985 1985–1990 1990–1995 1995–2001 Stopnja zaposlenosti

(2001) Irska 0,0 1,1 1,9 5,1 68 Španija -1,6 3,3 -0,5 2,8 59 Luksemburg 0,0 1,4 0,5 2,6 66 Nizozemska 0,5 2,3 1,1 2,6 77 Finska 0,5 0,3 -3,8 2,0 66 Francija 0,2 1,0 -0,2 1,2 63 Velika Britanija -0,2 1,8 -0,9 1,2 71 Belgija -0,4 1,0 -0,2 1,1 60 Italija 0,8 0,8 -0,7 1,1 59 Danska 0,5 0,1 -0,5 1,0 76 Švedska 0,5 1,0 -2,2 0,9 75 Grčija 1,2 0,7 0,6 0,7 56 Nemčija 0,2 1,4 -0,3 0,6 69 Avstrija 0,1 0,7 0,2 0,6 74 Portugalska -0,3 1,1 -0,5 0,4 73 EU-15 0,1 1,4 -0,5 1,2 66 ZDA 2,2 2,0 0,9 1,4 75 Japonska 0,9 1,0 0,7 0,0 76

Vir: Evropska komisija, 2001, str. 22 Stopnja zaposlenosti se pri članicah EU giblje od 56 % v Grčiji do 77 % na Nizozemskem. Nizozemska, Švedska in Danska imajo stopnjo zaposlenosti podobno ali višjo kot ZDA. Od sredine devetdesetih let se je zaposlenost najbolj povečevala v petih članicah EU, ki so beležile najvišjo stopnjo rasti BDP (Irska, Luksemburg, Finska, Nizozemska in Španija).

Slika 7-4: Gibanje brezposelnosti v izbranih državah

0

5

10

15

20

25

1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000

stop

nja

brez

pose

lnos

ti

ŠpanijaItalijaFrancijaEU-15

Vir: OECD, 2000, The World Competitiveness Yearbook, 2001, IMD, Ženeva

126

V opazovanem obdobju je ekonomija Španije precej zmanjšala stopnjo brezposelnosti. Sredi devetdesetih let se je gibala med 20 - 25%, v letu pa padla pod 15%. Brezposelnost je v EU pričela upadati od leta 1995 naprej.

Tabela 7-4: Rast delovne produktivnosti v članicah EU, ZDA in Japonski v obdobju 1975–2001

(rast v %) 1975–1985 1985–1990 1990–1995 1995–2001 Delovna produktivnost

v 2001 (ZDA=100)

Irska 3,5 3,5 2,7 3,9 87 Luksemburg 2,3 5,0 4,9 3,4 145 Portugalska 3,3 4,4 2,3 2,9 48 Finska 2,4 3,0 3,2 2,9 76 Grčija 1,0 0,5 0,7 2,7 59 Avstrija 2,3 2,5 1,9 1,9 70 Švedska 1,0 1,2 2,8 1,9 67 Belgija 2,5 2,1 1,7 1,6 92 Velika Britanija 2,2 1,5 2,5 1,6 72 Danska 1,6 1,2 2,5 1,5 76 Francija 2,3 2,2 1,2 1,3 78 Nemčija 2,0 2,0 2,3 1,2 71 Nizozemska 1,4 0,8 1,0 1,0 72 Italija 2,2 2,0 2,0 0,9 82 Španija 3,2 1,2 2,0 0,9 65 EU-15 2,2 1,8 2,0 1,3 73 ZDA 1,2 1,2 1,5 2,5 100 Japonska 2,9 4,1 0,8 1,1 67


Dolgoročna težnja EU, da dohiti ZDA glede delovne produktivnosti, se je sredi devetdesetih let ustavila, saj se je razlika med njima še povečala. V drugi polovici devetdesetih let je pospešena rast delovne produktivnosti v ZDA zaostanek EU povečevala. Od članic EU ima samo Luksemburg višjo delovno produktivnost od ZDA. V večini članic EU je le-ta približno 60–80% ameriške (European Commission, 2001, str. 24).

127

Tabela 7-5: Prikaz najkonkurenčnejših članic EU z vidika rasti zaposlenosti in delovne produktivnosti

Rast zaposlenosti

Podpovprečna Povprečna Nadpovprečna

Podpovprečna Italija

Španija

Povprečna Nemčija Japonska

Belgija Velika Britanija Danska Francija

Nizozemska

Rast delovne produktivnosti

Nadpovprečna Grčija Portugalska Avstrija

ZDA Švedska

Irska Finska Luksemburg

Vir: Evropska komisija, 2001, str. 24 Čeprav je EU z oblikovanjem monetarne unije sicer pridobila, je bolj kot monetarna enotnost pomemben učinek združevanj in prevzemov med podjetji. EMU omogoča pogoje, ob katerih nastaja kapitalsko združevanje tako znotraj Evrope kot tudi z ZDA in Azijo. Problem ostaja regulacija gospodarstev v EU, ki velike multinacionalke odvrača od sodelovanja znotraj tega enotnega gospodarskega sistema. Če želi Evropa povečati konkurenčno tekmo med podjetji, se morajo državne intervencije v gospodarstvo zmanjšati, podjetja, ki ustvarjajo izgubo, pa zapreti. Zaradi regulacije gospodarstva EU so se gospodarske naložbe v evro območje v obdobju 1990–99 dvignile za samo 16%, ameriške pa podvojile. Upočasnjuje se tudi rast storitvenih dejavnosti. Te v ZDA zaposlujejo kar tri četrtine, v EU pa le dve tretjini vseh zaposlenih. Glavni razlogi za izboljšanje konkurenčnosti EU gospodarstva so naslednji:

1) Z enotnejšim trgom so se ustvarile večje možnosti za gospodarstva, ob tem pa se je povečal tudi delež mednarodne trgovine in naložb. Ob vse bolj globalnem trgu blaga in storitev so evropska podjetja prisiljena v vse večjo konkurenčno tekmo za razpoložljiv kapital.

2) Enotna valuta evro je pripravila temelje za finančno reformo znotraj EU. Ob tem se dviguje zavest, da integracija ni samo združila različnih držav, ampak je stvar evropske pripadnosti.

3) Deregulacija javnega sektorja, od telefonije pa vse do naftnih družb, je povzročila demonopolizacijo, večjo konkurenčnost in prilagodljivost.

4) Strah menedžerjev pred prevzemom in njihovo zamenjavo se je povečal. Menedžerji so dolgo časa izboljševali konkurenčnost podjetij tako, da so ali odpuščali zaposlene ali prodali nekaj nerentabilnih imetij podjetij. Ker je danes vse več podjetij na borzah, je nevarnost prevzemov precej večja. Menedžerji morajo preoblikovati podjetja in ohranjati visoko ceno delnic na borzi, kajti to je najboljša zaščita pred sovražnim prevzemom s strani konkurence.

128

5) Privatizacija državnih podjetij je močno zmanjšala vmešavanje države v gospodarstvo in dala večjo iniciativo zasebnemu sektorju. Od leta 1990 pa do danes je bilo prodanih za 200 milijard dolarjev vrednega premoženja državnih podjetij. Čeprav so evropske vlade prodajale premoženje tudi zato, ker so potrebovale denar za doseganje maastrichtskih kriterijev, je sprememba lastništva oživila stare monopole in jih prisilila h konkurenčnemu boju na tržišču.

6) Evropske vlade in sindikati postajajo v zadnjem času vse bolj razumevajoči za težave in potrebe gospodarstva (Francija, Nemčija). V tej luči se zmanjšujejo tako javna poraba in zadolženost držav kot tudi regulacija trga dela (European Commission, 2000).

Ob vse ugodnejših pogojih je v Evropi pričakovati večjo kapitalsko koncentracijo z vsemi njenimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Glede na to, da je v trenutno najuspešnejši ekonomski sili, t.j. ZDA, koncentracija kapitala velika, lahko govorimo o prihodnjih možnostih večanja ekonomske moči razširjene EU. Rast delovne produktivnosti je pogojena s povečevanjem kapitala in njegovih zalog na zaposlenega ter s tehnološkim napredkom, ki ga merimo s faktorsko produktivnostjo (total factor productivity). V drugi polovici devetdesetih let sta Irska in Finska beležili visoko rast, Grčija, Švedska, Portugalska, Luksemburg in Avstrija pa so dosegale višjo rast kot ZDA. Dober napredek je viden predvsem pri majhnih članicah EU, medtem ko večje (Nemčija, Italija in Španija) beležijo slabe rezultate (European Commission, 2001, str. 26).

Tabela 7-6:Rast produktivnosti vseh faktorjev v članicah EU, ZDA in Japonski v obdobju 1975–2001

1975–1985 1985–1990 1990–1995 1995–2001

Irska 1,8 2,9 2,6 4,0 Finska 1,5 2,0 1,8 3,3 Grčija -0,2 -0,1 0,1 1,9 Švedska 0,5 0,8 1,7 1,9 Portugalska 1,8 3,6 1,3 1,8 Luksemburg 1,6 3,1 1,9 1,6 Avstrija 1,3 1,9 1,5 1,5 Belgija 1,3 1,6 0,8 1,2 Velika Britanija 1,6 1,3 1,7 1,2 Danska 1,2 0,5 2,0 1,2 Francija 1,4 1,7 0,6 1,1 Nizozemska 1,1 1,1 1,0 1,1 Italija 1,3 1,5 1,2 0,7 Nemčija 1,2 1,7 1,1 0,7 Španija 1,6 1,0 0,6 0,5 EU-15 1,4 1,5 1,1 1,0 ZDA 1,0 0,9 0,9 1,5 Japonska 1,4 2,8 -0,3 0,2


129

V zadnjem času se pri globalni konkurenčnosti vse bolj poudarja lokacijska privlačnost, ki je povezana z različnimi oblikami prenosa tehnologij (zlasti prek neposrednih tujih naložb). Tehnologija postaja eden najučinkovitejših dejavnikov konkurenčnosti. Čeprav podjetja lahko dosegajo precejšnjo konkurenčnost na mednarodnem trgu, to še ne vpliva dovolj na konkurenčnost njihovih držav, če imajo le-te večino tehnološko zahtevnih in dobičkonosnih dejavnosti v tujini. Konkurenca med posameznimi vladnimi programi glede privabljanja neposrednih tujih naložb, se v zadnjih letih stopnjuje. Povečuje se število držav v razvoju, ki postajajo vse bolj odprte za tuj kapital. Države privabljajo neposredne tuje naložbe na več načinov. Najenostavnejše je privabljanje s pomočjo fiskalnih in finančnih iniciativ vlad in vlagateljem (davčne olajšave, dovoljenja, dotacije zemlje in objektov, subvencioniranje plač ter usposabljanje zaposlenih, olajšave pri davkih ter socialnih prispevkih, popusti pri plačevanju elektrike ter vode, garancije pri mednarodnih kreditih). Privabljajo jih tudi s pomočjo svoje institucionalne ureditve (spreminjanje pravic zaposlenih in okoljevarstvenih norm, sklepanje meddržavnih sporazumov, pospeševanje regionalno-integracijskih procesov, dvig zaščite intelektualne lastnine, povečanje učinkovitost konkurenčnega prava, spreminjanje pravnega reda in podobno). Merila in opredelitve mednarodne konkurenčnosti se torej zelo razlikujejo glede na teoretična izhodišča in raven merjenja. Konkurenčnost merimo na nivoju nacionalne države, panoge, podjetja, proizvoda, strateške poslovne enote, mrežnih povezav in multiorganizacijskih poslovnih enot (Gugler, 1992, Schill, McArthur 1992).

130

131

8 MERJENJE SISTEMSKE KONKURENČNOSTI PO

METODOLOGIJAH IMD IN WEF

8.1 Letopis svetovne konkurenčnosti

V letu 2005 je slovenska sistemska konkurenčnost ocenjena po metodologiji IMD (švicarski inštitut za razvoj menedžmenta), nekoliko nazadovala. Poudarek letopisa IMD (The World Competitiveness Yearbook) je na merjenju sposobnosti nacionalnega gospodarstva pri pridobivanju novih ter ohranjanju starih vlagateljev z ohranjanjem konkurenčnega poslovnega okolja. V poročilu IMD so vključeni podatki 60 ekonomij, ki se nahajajo na različnih stopnjah gospodarske razvitosti: OECD države, hitro rastoče države Azije, vodilne države Latinske Amerike, nekatere tranzicijske države srednje in vzhodne Evrope ter Južnoafriška republika. Indeks konkurenčnosti je po metodologiji IMD sestavljen iz 323 pokazateljev. Statistične podatke, kot so recimo: BDP, BDP na prebivalca, število patentov, javni izdatki za izobraževanje, zberejo partnerski inštituti iz nacionalnih in mednarodnih statističnih virov. Dve tretjini zbranih podatkov predstavljajo statistični, eno tretjino pa anketni podatki, zbrani letno z anketno raziskavo med vodstvenimi delavci na reprezentativnem vzorcu podjetij. V Sloveniji sta partnerski organizaciji IMD-ja, odgovorni za zbiranje podatkov, Ekonomska fakulteta in Inštitut za ekonomska raziskovanja. Metodologija IMD upošteva predvsem štiri skupine dejavnikov, ki vplivajo na konkurenčnost posameznih držav oziroma njihovih podjetij:

− Privlačnost posameznih držav na domačem trgu v primerjavi s prodornostjo njihovih podjetij na tujih trgih. Nekatere države gospodarsko uspevajo s stalno in intenzivno prisotnostjo na tujih trgih z izvozom ali z neposrednimi tujimi vlaganji. Tipični primeri takih držav so Nemčija, Južna Koreja in Japonska. Po drugi strani pa uspevajo tudi države, ki ustvarjajo na notranjem domačem trgu privlačno okolje za tuje vlagatelje in za domača podjetja. Primeri takih držav so Irska, Tajvan in Velika Britanija.

− Pomen domačega trga v primerjavi z globalizacijo. Tu gre za upoštevanje razlik in (ne)ravnotežij, pri katerih nekatere države vodijo navznoter naravnano ekonomsko politiko (proizvajalci blaga ali storitev so blizu končnega kupca, kot so to primeri storitev državnih uprav, obrtnih storitev na domačem trgu ali ponudnikov socialnih storitev) ali navzven usmerjeno globalno ekonomijo, kjer se uveljavlja menedžment na področju mednarodne delitve dela in svetovne dodane vrednosti (tipični primeri so na področju telekomunikacijske industrije, računalništva in avtomobilske industrije).

− Dejansko premoženje v primerjavi s predelovalnimi oziroma inovacijskimi potenciali. S skupino dejavnikov se proučujejo razmerja posameznih kazalcev med državami, ki se predvsem naslanjajo na domače surovinske vire (npr. Brazilija), in državami, ki dajejo večjo težo predelovalnim oziroma informacijskim procesom s ciljem ustvarjanja visoke dodane vrednosti (ZDA, Japonska). Te primerjave upoštevajo razlike med konceptom naslanjanja na domače surovinske vire ter

132

konceptom dinamičnih primerjalnih prednosti in mednarodne specializacije (Krugman, 1998).

− Individualna podjetniška tveganja v primerjavi s socialno kohezivnostjo. Z zadnjo skupino ekonomskih dejavnikov se ovrednoti obseg konkurenčnosti, pri katerem posamezne države spodbujajo predvsem individualna podjetniška tveganja, deregulacijo in privatizacijo (anglosaksonski model) v primerjavi z družbeno kohezivnostjo (model kontinentalne Evrope in Skandinavije).

Konkurenčnost se ocenjuje z globalnim indeksom konkurenčnosti (indeks IMD) in več podindeksi: 1. Indeks gospodarske uspešnosti, ki meri

uspeh na področju: • Domačega gospodarstva, • Mednarodne menjave, • Mednarodnih naložb, • Zaposlenosti • Cen.

2. Indeks vladne učinkovitosti, ki meri uspeh na področju:

• Javnih financ, • Fiskalne politike, • Institucionalnega okvirja, • Poslovne zakonodaje • Socialnega modela.

3. Indeks učinkovitosti menedžmenta, ki meri:

• Produktivnost, • Trg dela, • Finance, • Menedžerske prakse • Sistem vrednot.

4. Indeks infrastrukture, ki meri uspeh na področju

• Osnovne infrastrukture, • Tehnološke infrastrukture, • Znanstvene infrastrukture, • Zdravja in okolja • Izobraževalnega sistema.

8.2 Poročilo o globalni konkurenčnosti

Poročilo o globalni konkurenčnosti (The Global Competitiveness Report) analizira sposobnost držav za doseganje ustrezne gospodarske rasti, merjene z BDP na prebivalca v srednjeročnem obdobju. Poročilo pripravlja Svetovni ekonomski forum (World Economic Forum - WEF), ki je za leto 2004 razvrstil več kot sto držav, glede na njihovo gospodarsko razvitost. Namen Foruma je bil razviti globalni konkurenčni indeks, ki bi vseboval vse ključne kriterije, potrebne za zagotovitev ustreznega poslovnega okolja, gospodarsko naravnano (de)regulacijo ter učinkovite institucije, ki bi omogočile tržno učinkovitost, kar vse skupaj ustvarja pogoje za trajno gospodarsko rast v srednjeročnem obdobju. Globalna konkurenčnosti po WEF-u je sposobnost držav, da dosegajo trajno visoko rast BDP na prebivalca. Po mnenju enega izmed glavnih strokovnjakov Foruma, Jeffrey D. Sachsu, "je konkurenčnost sposobnost narodnega gospodarstva, da ustvari hitro in trajno rast življenjskega standarda."

133

Indeks nacionalne konkurenčnosti po metodi WEF ima teoretična izhodišča v novi teoriji rasti, po kateri se družbe razvijajo od nizkih stopenj razvoja in dohodka (gospodarski razvoj na temelju lastnih proizvodnih faktorjev) preko srednjih (na podlagi vlaganj in tujih tehnologij) do visokih (razvoj na podlagi lastnih inovacij). Hkrati s stopnjo razvoja se spreminja tudi strukturna osnova globalne konkurenčnosti okolja in podjetij, načina proizvodnje in konkuriranja ter vloga vlade (Poročilo o razvoju, UMAR, 2002, str. 106). Celotna konkurenčnost države je odvisna od rezultatov po delnih indeksih, t.j. mikroekonomskega, makroekonomskega, tehnološkega, pravnega sistema in korupcije. Mikroekonomski indeks konkurenčnosti kaže, ali je sedanja raven BDP na prebivalca dolgoročno vzdržljiva glede na obstoječo podjetniško okolje v državi in v svetu. Ker BDP ustvarjajo podjetja, je mikroekonomsko okolje nadvse pomembno. Mikroekonomski indeks je sestavljen iz dveh delov. Prvi del so strategije in delovanje podjetij, drugi del pa je razvitost poslovnega okolja. Indeks makroekonomskega okolja je sestavljen iz naslednjih pokazateljev: pričakovanje recesije, poslovna cena terorizma, obstoj škodljivih vladnih intervencij v gospodarstvo, razvitost finančnega trga, učinkovitost bančnega sistema, dostop do posojil, razpoložljivost tveganega kapitala, sprememb pri dostopu do kreditov, vladne intervencije pri podjetniških vlaganj, dostop na trg kapitala, učinkovitost bančne zakonodaje, obstoj skritih uvoznih ovir, cena kmetijske politike, cena pri uvozu tuje opreme, kreditni položaj države, javni dolg, stopnja varčevanja, inflacija, menjalni tečaj in obrestni razmik. Indeks korupcije je sestavljen iz naslednjih pokazateljev: dajanje provizij in podkupnin s strani podjetij (pri uvozno-izvoznih dovoljenjih, dostopu do javnih storitev, letnem plačevanju davkov in prispevkov, prošnjah za posojila, vlagateljskih projektih, vplivu pri sprejemanju zakonodaje, pridobivanju ugodnih sodnih odločb, dodeljevanju javnih sredstev podjetjem), poslovna cena korupcije, zaupanje javnosti v politike, običajnost nezakonitih donacij političnim strankam, vpliv zakonitih prispevkov političnim strankam na posamezne politike, pranje denarja preko bančnega sistema in ne-bančnih kanalov. Indeks pravnega sistema in državne regulacije je sestavljen iz naslednjih pokazateljev: ocena neodvisnost sodstva, ocena učinkovitosti pravnega sistema, zaščita zasebne lastnine, zaščita intelektualne lastnine, svoboda tiska, administrativna ureditev, preglednost vladnih politik, objektivnost vladnih uradnikov, čas, porabljen s strani podjetij za vladne uradnike, učinkovitost parlamenta, učinkovitost davčnega sistema, decentralizacija odločanja, učinkovitost policije, poslovna cena kriminala in nasilja, vladni napori glede revščine in zmanjšanja dohodkovne neenakosti, organiziran kriminal in siva ekonomija. Tehnološki indeks je sestavljen iz: inovativnosti podjetij, prenosa tehnologij in uporabe informacijske tehnologije (IT).

134

8.3 Konkurenčnost in dosežen razvoj v Sloveniji

Razvoj nacionalnega gospodarstva poteka na treh razvojnih ravneh (Porter, 1998). Na najnižji ravni razvoja država dosega gospodarsko rast predvsem z opiranjem na primarne proizvodnje dejavnike, kot so zemlja, surovine in neizobražena delovna sila. Naloga države na tej ravni je, da zagotovi splošno politično in makroekonomsko stabilnost ter pravilno poveže delovanje naštetih dejavnikov. Na drugi ravni razvoja postanejo gonilo razvoja neposredne tuje naložbe, skupna vlaganja, licence in druge vrste pogodbenih odnosov s podjetji iz razvitih držav. Na tej ravni podjetja proizvajajo standardizirane proizvode, ki se sicer čedalje bolj izpolnjujejo, vendar večji del tehnologije oziroma znanja še vedno prihaja iz razvitejših držav. Slovensko gospodarstvo je po gospodarskih kazalnikih sicer že na samem koncu druge razvojne stopnje, čeprav bi jo glede na nezadostno razvito infrastrukturo, majhen delež tujih vlaganj in šibko sodelovanje v obliki grozdov med podjetji upravičeno umestili šele na začetek ali sredino druge stopnje. V vrh držav na drugi stopnji nas uvršča visok BDP na prebivalca. Ker zaradi velikih stroškov in plač težko konkuriramo ostalim omenjenim državam, mora Slovenija čimprej preiti na tretjo razvojno stopnjo in tako ohraniti sedanjo gospodarsko rast. Slovenija namreč postaja občutljiva na konkurenco držav z nižjimi stroški in s podobno gospodarsko strukturo. Da bi upravičila naraščajoče stroške poslovanja oziroma višje plače, mora izoblikovati okolje, ki bo podpiralo razvoj inovacij in novih tehnologij, podjetjem pa omogočilo izpolnitev pogojev za prehod na najvišjo razvojno stopnjo (Jaklič, Cotič Svetina, 2003, str. 108). Prehod iz druge faze v tretjo je najtežavnejši in mnogim državam, bodisi ne uspe bodisi se niti ne zavedajo, da je prehod v naslednjo fazo nujen. Države se morajo namreč iz uvoznic znanja in tehnologij spremeniti v inovatorje oziroma ponudnike znanja vsaj v nekaterih svojih sektorjih ali globalnih nišah. Gospodarska rast in razvoj sta na tretji razvojni stopnji odvisna od sposobnosti nenehnega učenja družbe in hitre izrabe najnovejših tehnologij. Inovacijsko sposobnost držav oziroma podjetij lahko merimo tudi po številu patentov na milijon prebivalcev. Med 60 državami je Slovenija z osmimi patenti na petindvajsetem mestu, kar jo uvršča pred vse države v tranziciji, še vedno pa močno zaostaja za Hongkongom, ki je na štirindvajsetem mestu. To je še en dokaz več, da je Slovenija na razvojni prelomnici (Jaklič, Cotič in Svetina, 2003, str. 108).

8.4 Primer merjenja konkurenčnosti po metodologiji IMD

IMD in WEF obravnavata globalno konkurenčnost vsak na svoj način. Za WEF je konkurenčnost sposobnost države, da dosega stabilno gospodarsko rast (merjeno v letni spremembi BDP na prebivalca) v srednjeročnem obdobju. Poudarek daje strategijam in politikam tako na vladni kot podjetniški ravni. IMD se osredotoča na lokacijsko privlačnost držav ter na kakovost poslovnega okolja. Podjetja se pri svojem delovanju redno soočajo s političnimi, ekonomskimi, socialno-kulturnimi ter izobraževalnimi dimenzijami v okviru posameznih držav ter na globalnem trgu. IMD je pri svoji obravnavi globalne konkurenčnosti precej dopolnil metodologije drugih inštitutov ter ustanov, ki se ukvarjajo z globalno konkurenčnostjo, saj se je od vseh najbolj približal pojmovanju

135

konkurenčne družbe s temeljitim raziskovanjem povezanosti med globalizacijo, konkurenčnostjo ter družbeno kohezijo. IMD je zelo kritičen do merjenja BDP kot ključnega kazalca dodane vrednosti. IMD meni, da se napredek v izobraževanju, znanosti in tehnologiji ter socialni koheziji premalo upošteva. Država, ki želi izboljšati svoj ekonomski položaj v prihodnosti, mora nujno zagotoviti kompleksno delovanje podjetij, države in ostalih socialnih partnerjev, še posebno pa so pomembne naložbe v ljudi. Visoko razvite države ne konkurirajo med seboj zgolj z izdelki in storitvami temveč tudi s človeškim kapitalom. Sposobnost države, da razvije vrhunski izobraževalni sistem ter z njim povečuje znanje delovne sile, je ključni korak k dvigu globalne konkurenčnosti. V nadaljevanju prikazujemo rezultate uvrstitev na lestvici konkurenčnosti s posebnim poudarkom na tekočih rezultatih.

Tabela 8-1: Uvrščenost držav v letopisu konkurenčnosti IMD (v %; 100 = ZDA) 2005 2004 2003

ZDA 100,0 1 100,0 1 100,0 1 Hong Kong 93,1 2 85,8 6 79,2 10 Singapur 89,7 3 89,0 2 86,1 4 Islandija 85,3 4 86,02 5 80,1 8 Kanada 82,6 5 86,63 3 80,7 6 Finska 82,6 6 83,6 8 86,7 3 Danska 82,5 7 84,4 7 80,8 5 Švica 82,5 8 78,8 14 79,4 9 Avstralija 82,0 9 86,05 4 80,6 7 Luksemburg 80,3 10 83,1 9 87,7 2 Tajvan 78,3 11 79,5 12 71,1 17 Irska 77,8 12 80,3 10 78,0 11 Nizozemska 77,4 13 78,6 15 76,6 13 Švedska 76,3 14 79,6 11 77,4 12 Norveška 76,2 15 75,5 17 74,9 15 Nova Zelandija 75,5 16 74,4 18 72,7 16 Avstrija 74,3 17 78,9 13 75,5 14 Bavarska 74,1 18 73,7 20 60,3 31 Čile 72,2 19 69,9 26 62,1 26 Zhejiang 69,7 20 74,3 19 53,8 38 Japonska 68,7 21 71,9 23 63,2 25 Velika Britanija 68,5 22 72,2 22 70,3 19 Nemčija 67,8 23 73,4 21 69,8 20 Belgija 67,5 24 70,3 25 70,4 18 Izrael 67,3 25 63,5 33 55,9 33 Estonija 66,7 26 68,4 28 66,6 22 Tajska 66,0 27 68,2 29 60,9 30 Malezija 65,8 28 75,9 16 68,3 21 Koreja 64,2 29 62,2 35 54,2 37 Francija 64,2 30 67,7 30 65,8 23 Kitajska 63,2 31 70,7 24 60,9 29 Katalonija 62,2 32 69,8 27 61,3 28 Ile-de-France 61,7 33 64,6 32 65,6 24

136

Rhone-Alps 61,4 34 61,4 37 60,0 32 Škotska 61,3 35 62,0 36 Češka 60,1 36 56,4 43 55,3 35 Madžarska 59,9 37 57,2 42 55,8 34 Španija 59,4 38 67,4 31 61,8 27 Indija 59,0 39 62,9 34 45,5 50 Slovaška 58,6 40 57,5 40 48,3 46 Lombardija 54,2 41 55,3 46 55,2 36 Maharadža 53,5 42 59,6 38 48,8 44 Sao Paulo 53,3 43 55,0 47 49,3 43 Jordanija 52,7 44 54,1 48 46,7 48 Portugalska 52,4 45 58,5 39 52,0 39 Juž. Afrika 51,9 46 53,8 49 47,7 47 Kolumbija 51,4 47 57,4 41 48,4 45 Turčija 51,3 48 43,5 55 30,8 56 Filipini 51,1 49 49,7 52 45,9 49 Grčija 50,3 50 56,3 44 51,6 42 Brazilija 49,8 51 48,1 53 44,5 52

Slovenija 4499,,33 5522 55,5 45 51,8 40 Italija 45,8 53 50,3 51 51,6 41 Rusija 43,6 54 52,1 50 36,7 54 Romunija 41,8 55 47,9 54 44,6 51 Mehika 41,5 56 43,2 56 39,4 53 Poljska 39,0 57 41,9 57 33,9 55 Argentina 37,8 58 36,9 59 21,9 58 Indonezija 33,8 59 38,1 58 26,2 57 Venezuela 30,3 60 24,7 60 21,7 59

Vir: IMD 2005, raziskava EF – IER, 2005. Slovenija se uvršča na dvainpetdeseto mesto. V celotnem obdobju 2003 – 2005 dosega najboljši konkurenčni položaj ZDA. Hong Kong je zaradi svoje kapitalske privlačnosti najbolj napredoval. Izmed skandinavskih držav je najkonkurenčnejša Islandija, ki se uvršča pred Dansko ter Finsko. Slovenija je nazadovanje v opazovanem obdobju zabeležila predvsem zaradi vključitve izbranih regij v letopis konkurenčnosti ter zaradi metodoloških sprememb. Realen padec slovenske konkurenčnosti ni bil tako izrazit kot prikazuje metodologija IMD.

137

Največje prednosti Slovenije v opazovanem obdobju so:

• celotni izdatki za izobraževanje-% v BDP-ju (5. mesto),

• podjetniški davek na dobiček (7. mesto),

• delež odvisnega prebivalstva, pod 15-nad 64 (9. mesto)

• število izdanih kreditnih kartic (14. mesto),

• plače menedžerjev (15. mesto), • menedžerji imajo občutek za

podjetništvo (15. mesto), • podjetja dobijo kredite pri bankah

pod ugodnimi pogoji (25. mesto), • vladne subvencije (20. mesto), • prihodki od turizma (11. mesto), • cena mobilne telefonije (11. mesto), • število prenosnih telefonov (22.

mesto), • razmerje med učenci in učitelji v

osnovnih šolah (8. mesto).

Največje slabosti Slovenije v opazovanem obdobju so:

• prispevek zaposlenih za socialno varnost (55. mesto),

• nizka rast delovne sile (46. mesto) • nizek obseg prometa na borzi (50.

mesto), • zbrani davčni prihodki (49. mesto), • visokotehnološki izvoz (49. mesto), • cena uporabe interneta (48. mesto), • zaprtost nacionalne kulture za tuje

ideje (60. mesto), • ogroženost nacionalne ekonomije

zaradi selitve R & R dejavnosti (60. mesto),

• nadzorni sveti slabo nadzirajo delo menedžerjev (58. mesto),

• investicijske iniciative niso privlačne za tuje investitorje (59. mesto),

• višina dohodnine odvrača ljudi od dodatnega dela (58. mesto),

• kvalificirani inženirji niso razpoložljivi na trgu dela (54. mesto).

Za Slovenijo je nujno, da odpravi čim več ugotovljenih slabosti. Da bi njen položaj prikazali čimbolj nazorno, smo naredili primerjavo z nekaterimi primerljivimi državami. Poljska, Madžarska, Estonija, Slovaška in Češka imajo podobne post tranzicijske probleme kot Slovenija. Finska, Danska, Islandija, Norveška in Irska nimajo več kot pet milijonov prebivalcev, Grčija in Portugalska pa imata primerljiv BDP na prebivalca.

138

Slika 8-1: Indeks gospodarskega uspeha

Vir: IMD 2005, raziskava EF – IER, 2005. Od analiziranih držav se po gospodarski uspešnosti najbolje uvršajo Irska, Nizozemska, Islandija ter Estonija. Danska beleži precejšnje nazadovanje, Slovenija pa v zadnjem letu poslabšanje (39. mesto leta 2001, 31. mesto leta 2002, 41. mesto leta 2003, 33. mesto leta 2004 ter 39. mesto leta 2005). Pri podindeksih je njen položaj najboljši pri cenah (15. mesto) in mednarodni menjavi (19. mesto), najslabši pa pri mednarodnih naložbah (59. mesto) in domači ekonomiji (52. mesto).

Slika 8-2: Indeks vladne učinkovitosti

Vir: IMD 2005, raziskava EF – IER, 2005.

Gibanje Indeksa makro ekonomska učinkovitost 2000 - 2005159

131721252933374145495357

2000 2001 2002 2003 2004 2005

Met

so u

vrsti

tve

SlovenijaČeškaDanskaEstonijaFinskaIrskaIslandijaMadžarskaNizozemskaPortugalskaSlovaška

Gibanje Indeksa vladna uč inkovitost 2000 - 2005159

1317212529333741454953

2000 2001 2002 2003 2004 2005

Met

so u

vrst

it

Slov enijaČeškaDanskaEstonijaFinskaIrskaIslandijaMadžarskaNizozemskaPortugalskaSlov aška

139

Od analiziranih držav se najvišje uvrščajo Finska, Danska ter Islandija. Estonija precej prekaša Slovenijo, ki se uvršča najslabše med analiziranimi državami (44. mesto leta 2001, 42. mesto leta 2002, 47. mesto leta 2003, 47. mesto leta 2004 ter 49. mesto leta 2005.). Pri podindeksih je njen položaj najboljši pri javnih financah (17. mesto) in pri socialnem modelu (36. mesto), najslabši pa pri poslovni zakonodaji (55. mesto) in fiskalni politiki (52. mesto).

Slika 8-3: Indeks učinkovitosti menedžmenta

Vir: IMD 2005, raziskava EF – IER, 2005. Od analiziranih držav se najvišje uvrščajo Islandija, Danska ter Finska. Slovenija je v zadnjih dveh letih precej nazadovala (40. mesto leta 2001, 32. mesto leta 2002, 38. mesto leta 2003, 51. mesto leta 2004, 52. mesto leta 2005). Pri podindeksih je njen položaj najboljši pri trgu dela (47. mesto) in pri menedžerski praksi (47. mesto), najslabši pa pri merilih in vrednotah (54. mesto) ter produktivnosti in učinkovitosti (53. mesto).

Gibanje Indeksa poslovna učinkovitost 2000 - 2005159

1317212529333741454953

2000 2001 2002 2003 2004 2005

Met

so u

vrst

it


140

Slika 8-4: Indeks infrastrukture

Vir: IMD 2005, raziskava EF – IER, 2005.

Od analiziranih držav se najvišje uvrščajo Finska, Danska, Islandija ter Nizozemska. Slovenija se uvršča pred Slovaško ter Estonijo. Njen položaj je najboljši pri osnovni infrastrukturi (32. mesto) in izobraževanju (38. mesto), probleme pa ima pri znanstveni (41. mesto) in pri tehnološki infrastrukturi (40. mesto) ter zdravju in okolju (41. mesto).

8.5 Primer merjenja konkurenčnosti po metodologiji WEF

Na metodologiji WEF v globalni konkurenčnosti že nekaj let vodi Finska predvsem zaradi stabilne gospodarske rasti, visoke inovacijske sposobnosti podjetij, močnega finančnega sistema ter pomembne vloge tehnološko najbolj zahtevnih dejavnosti v celotni gospodarski strukturi. Sledijo ji ZDA, Švedska, Danska, Tajvan, Singapur, Švica, Islandija in Norveška. Slovenija se uvršča na 33. mesto, kar pomeni, da je v srednjeročnem obdobju (5 let) v boljšem razvojnem položaju kot so na primer Madžarska (39), Grčija (37), Češka (40) ter Italija (47). Članice EU v zadnjem času povečujejo svojo globalno konkurenčnost, predvsem zaradi bolj usklajene monetarne politike in boljše delitve dela znotraj EU. V zadnjih nekaj letih so zmanjšale prednosti glede internacionalizacije in menedžmenta v globalnem pomenu. To velja predvsem za najuspešnejše države, kjer so multinacionalna podjetja že skoraj izničila razlike. Ker je prišlo do oblikovanja močnih integracij (EU, NAFTA, ASEAN) so praktično vse pomembnejše države napredovale glede internacionalizacije. Povečuje se pomen infrastrukture ter znanosti in tehnologij. Razlogi so predvsem v vse večjem gibanju kapitala in povečanem prenosu tehnologij in znanja med državami. Neposredne tuje naložbe se najpogosteje usmerjajo tja, kjer je razvitost infrastrukture dobra, raven znanosti in tehnologije pa ugodna. Z vse večjo globalizacijo in

Gibanje Indeksa infrastrukturna učinkovitost 2000 - 20051

5

9

13

17

21

25

29

33

37

41

452000 2001 2002 2003 2004 2005

Met

so u

vrsti

tve


141

delitvijo dela na mednarodni ravni se spreminjajo tudi merila globalne konkurenčnosti. Delovanje vlad in javnih uprav je zelo pomembno in ima velik vpliv na ostale dejavnike globalne konkurenčnosti. Večina članic EU se glede delovanja vlad in javnih uprav uvršča slabo (izjema so Irska, Luksemburg, Nizozemska in Finska). Razlogi za slabšo uvrstitev so visoki davki in socialni prispevki, potrebni za doseganje visoke stopnje socialne varnosti v EU.

Tabela 8-2: Uvrstitev držav po indeksu WEF Država 2004/2005 2003/2004 2002/2003 2001/2002 2000/2001 Finska 1 1 2 1 1 ZDA 2 2 1 2 2 Švedska 3 3 5 6 7 Tajvan 4 5 3 21 21 Danska 5 4 10 8 6 Norveška 6 9 9 19 20 Singapur 7 6 4 10 9 Švica 8 7 6 5 5 Japonska 9 11 13 15 14 Islandija 10 8 12 22 22 Velika Britanija 11 15 11 7 8 Nizozemska 12 12 15 3 4 Nemčija 13 13 14 4 3 Avstralija 14 10 7 9 10 Kanada 15 16 8 11 11 Združeni Arabski Emirati 16 - - - - Avstrija 17 17 18 9 10 Nova Zelandija 18 14 16 20 19 Izrael 19 20 19 17 18 Estonija 20 22 26 29 Hong kong 21 24 17 18 16 Čile 22 28 20 28 26 Španija 23 23 22 23 23 Portugalska 24 25 23 29 28 Belgija 25 27 25 14 12 Luksemburg 26 21 - Francija 27 26 30 13 15 Bahrain 28 - - - - Juž. Koreja 29 18 21 27 27 Irska 30 30 24 22 22 Malezija 31 29 27 34 30 Malta 32 19 - Slovenija 33 31 28 31 Tajska 34 32 31 35 40 Jordanija 35 34 47 39 35 Grčija 37 35 38 38 33 Madžarska 39 33 29 26 32

Vir: WEF 2004 - 2005, raziskava EF – IER, 2005.

142

Mikroekonomski indeks konkurenčnosti kaže, ali je glede na obstoječo podjetniško okolje v državi sedanja raven BDP na prebivalca dolgoročno vzdržna. Ker pomemben del BDP ustvarjajo podjetja, je mikroekonomsko okolje nadvse pomembno. Raven dohodka na prebivalca (Y) je običajno odvisna od obsega kapitala na posameznika (k), kar imenujemo kapitalska intenzivnost gospodarstva. Tu gre tako za fizični kot človeški kapital. Človeški kapital ne prestavlja samo ravni izobrazbe zaposlenih ampak tudi njihove delovne izkušnje in menedžersko znanje. V enostavnih modelih je BDP na prebivalca sorazmeren obsegu kapitala na posameznika:

Y = Ak

(A) predstavlja raven tehnologije, merjene kot povprečna produktivnost posamezne enote kapitala. Raven dohodka je tako pogojena z zalogo kapitala in ravnjo tehnologije. V modelih rasti se zelo poudarja potreba po privarčevanju dela nacionalnega dohodka: dK = sY; (Y) je GDP ali dohodek, (s) je stopnja varčevanja in (dK) je sprememba v zalogi kapitala.

Rast dohodka pri državah, kjer je tehnološki napredek majhen, je odvisna od stopnje varčevanja, pomnožena z ravnjo tehnologije (A). Ker se raven tehnologije pri posameznih ekonomijah zelo spreminja, je gospodarska rast sestavljena iz dveh glavnih komponent, t.j. tehnološke spremembe in povečevanja obsega kapitala.

DY/Y = dA/A + sA

Rast = tehnološke spremembe + povečevanje obsega kapitala

Pri razvrščanju držav se tako lahko tako osredotočimo na raven dohodka ali gospodarsko rast. Indeks mikroekonomske konkurenčnosti postavlja v ospredje merjenje kapitala (k) in trenutno raven tehnologij (A), medtem ko indeks rasti postavlja v ospredje stopnjo varčevanja (s), trenutno raven tehnologij (A) in tehnološki napredek (dA/A). Ker se bogastvo ustvarja na mikro ravni, je za države zelo pomembna uvrstitev pri mikroekonomskem indeksu konkurenčnosti. Premik na mikro ravni je ključnega pomena, če želi država preiti na višji razvojni nivo. Uvrščenost Slovenije na 30. mesto je ugodna, saj je od novejših članic EU pred njo samo Estonija.

143

Tabela 8-3: Uvrstitev držav po mikroekonomskem indeksu konkurenčnosti Mikroekonomski indeks

konkurenčnosti 2004/2005 Mikroekonomski indeks

konkurenčnosti 2003/2004 Mikroekonomski indeks

konkurenčnosti 2002/2003

Finska 2 1 2 ZDA 1 2 1 Švedska 4 3 6 Danska 7 4 8 Nemčija 3 5 4 Velika Britanija 6 6 3 Švica 5 7 5 Singapur 10 8 9 Nizozemska 9 9 7 Francija 12 10 15 Avstralija 13 11 14 Kanada 15 12 10 Japonska 8 13 11 Islandija 19 14 17 Belgija 14 15 13 Tajvan 17 16 16 Avstrija 16 17 12 Nova Zelandija 18 18 22 Hong Kong 11 19 19 Izrael 21 20 18 Irska 22 21 20 Norveška 20 22 21 Koreja 24 23 23 Italija 33 24 24 Španija 26 25 25 Malezija 23 26 26 Juž. Afrika 25 27 29 Estonija 27 28 30 Latvija 47 29 45 Slovenija 30 30 27 Tajska 36 31 35 Čile 28 32 31 Tunizija 31 33 32 Brazilija 37 34 33 Češka 34 35 34 Portugalska 32 36 36 Indija 29 37 37 Madžarska 40 38 28 Grčija 39 39 43


144

Največje prednosti Slovenije v opazovanem obdobju so: • dostop do kreditov (11. mesto), • stopnja varčevanja (30. mesto), • univerzitetno izobraževanje (12.

mesto), • uporabniki interneta (20. mesto), • obstoj verig dodane vrednosti (20.

mesto), • izdatki podjetij za R&R (21 .mesto), • internetni dostop v šolah (21. mesto), • zakonodaja, vezana na IT (23. mesto), • osebni računalniki (23. mesto), • število patentov (26. mesto), • prioritizacija energetske učinkovitosti

(23. mesto), • sodelovanje med akademsko in

poslovno sfero (30. mesto).

Največje slabosti Slovenije v opazovanem obdobju so: • inflacija (72. mesto), • nenamenska vladna potrošnja (63.

mesto), • neodvisnost sodstva (54. mesto), • transfer tehnologije preko

neposrednih tujih naložb (88. mesto), • konkurenca med ponudniki dostopa

do interneta (57. mesto), • vladni programi za promocijo

uporabe IT (53. mesto), • informacijska in komunikacijska

tehnologija kot prioriteta vlade (55. mesto),

• podjetja slabo absorbirajo nove tehnologije (50. mesto),

• razmah marketinga (44. mesto), • tuje lastništvo podjetij je ovirano (85.

mesto), • intenzivnost konkurence na lokalni

ravni (70. mesto), • zakonodaja glede materinstva ovira

zaposlovanje žensk (94. mesto).

Po kakovosti poslovnega okolja se najbolje uvršča Finska. Ker vlada ne more neposredno vplivati na strategije in delovanje podjetij, je kakovost v poslovnem okolju zanjo najpomembnejša, saj lahko na ta način krepi rast podjetij. Slovenija se tu uvršča pred Portugalsko, Češko, Madžarsko in Estonijo. Javni sektor je dostikrat zaviralen element nacionalne konkurenčnosti. Še posebej je to očitno v Sloveniji, kjer so problemi vidni pri delovanju sodstva, ki je pod raznimi vplivi ter ne deluje povsem neodvisno. Opazna je nizka svoboda tiska ter slaba učinkovitost parlamenta pri sprejemanju zakonov in nadzoru nad institucijami.

145

Slika 8-5: Razvoj makroekonomskega okolja (gibanje rangov)


Po indeksu makroekonomskega okolja se Slovenija uvršča pred Madžarsko, Hrvaško ter Slovaško. Bolje se rangirajo Finska, Danska, Estonija, Portugalska in Grčija. Prednost večine evropskih držav je v sprejetju evro valute. Maastrichtski konvergenčni kriteriji (inflacija, obrestna mera, stabilnost deviznega tečaja, javnofinančni primanjkljaj ter javnofinančni dolg) bodo ugodno vplivali tudi na slovensko makroekonomsko okolje v prihodnjih letih. Slika 8-6: Indeks razvoja javnih institucij (gibanje rangov)

0

10

20

30

40

50

60

70

80

Sloven

ija

Finska

Dansk

a

Estonij

a

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Hrvašk

a

Slovaš

ka

2001-20022002-20032003-20042004-2005


0

10

20

30

40

50

60

70

80

Slovenij

a

Finska

Dansk

a

Estonij

a

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Hrvašk

a

Slovašk

a

2001-2002

2002-2003

2003-2004

2004-2005

146

Po delovanju javnih institucij se Slovenija uvršča slabše od Finske, Danske, Estonije ter Portugalske. Uvrščamo se bolje od Madžarske, Grčije, Hrvaške ter Slovaške. Najizrazitejši slovenski problemi so slabe ocene glede učinkovitosti slovenske vlade, interesov podjetij in posameznikov. Zakonodaja na primer slabo ščiti finančno premoženje, sodstvo pa ne deluje neodvisno od zunanjih vplivov. Pri korupciji je ocena Slovenije slaba in to še posebej, če se primerjamo z Madžarsko in Estonijo. Raziskava WEF je pokazala, da imajo posamezne interesne skupine, ki financirajo politične stranke, precejšen vpliv na oblikovaje posameznih politik. Opazna je slaba učinkovitost pravnega sistema za podjetja, slaba svoboda medijev, birokratsko oteževanje poslovanja, nizka učinkovitost parlamenta ter davčnega sistema. Kljub sprejetju v EU je zaostanek Slovenije na tem področju prevelik.

Slika 8-7: Gibanje tehnološkega indeksa (rangiranje)

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

50

Sloven

ija

Finska

Dansk

a

Estonij

a

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Hrvašk

a

Slovaš

ka

2001-20022002-20032003-20042004-2005

Vir: WEF 2004 - 2005, raziskava EF – IER, 2005. Po tehnološkem indeksu je položaj Slovenije precej slab. Podjetja niso dejavna pri uvajanju novih tehnologij, prenos tehnologij preko neposrednih tujih naložb pa je zelo nizek. Teža lastne inovativnosti je v primerjavi s prenosom tehnologij iz tujine odvisna od stopnje tehnologij določene države. Svetovni gospodarski forum opredeljuje za ključne inovatorje tiste države, ki dosegajo na leto najmanj 15 patentov na milijon prebivalcev. Konkurenca med temi državami je močno povezana z inovacijskimi zmogljivostmi in s prodorom tehnološko intenzivnih proizvodov in storitev na globalni trg. Države, ki ne sodijo v skupino glavnih inovatorjev, lahko dosegajo nadpovprečno gospodarsko rast le s

147

hitro absorpcijo novih tehnologij iz tujine. To pomeni, da lahko države v razvoju dohitevajo inovativne države tudi s pritegnitvijo neposrednih tujih naložb. Le-te prinašajo nove tehnologije, kapital, izvozne trge in organizacijsko znanje. Slovenija je svoj položaj po tehnološkem indeksu izboljšala ter presenetljivo hitro dohiteva Irsko. Razlog za takšen položaj je v tem, da je Irska v preteklem obdobju prejela nove tehnologije preko neposrednih tujih naložb. Portugalska, Finska, Danska in Estonija se uvrščajo pred Slovenijo. Slovenija se uvršča bolje od Madžarske, Grčije, Hrvaške ter Slovaške. Razlog za boljši položaj teh držav je tudi v strukturi tehnološkega indeksa. Ker je velika teža na anketnih kazalcih, pride bolj do izraza uporaba novega znanja v gospodarski praksi, kar predstavlja slabost Slovenije. Razvijanje novih tehnologij pa pride bolj do izraza pri tehnološkem indeksu IMD ter pri »European Innovation Scoreboard«, kjer je teža na statističnih kazalcih.

148

149

9 KONKURENČNOSTNI POLOŽAJ SLOVENSKIH PANOG

9.1 Kaj je panožna konkurenčnost?

Panoge niso v enakem položaju glede doseganja donosnosti, saj so pritiski na izbrane dejavnike konkurenčnosti med panogami različni. V določenih panogah se lahko te pritiske uravnoteži in odpravi, v določenih pa ne. Porter meni, da doseganje dobička v panogi ni le posledica izgleda proizvoda in tehnološkega napredka v njem, ampak odraz celovitosti strukture v panogi. Zato se morajo podjetja osredotočati na tiste trende v panogi, ki so bistveni za doseganje dobička na dolgi rok in na tej podlagi sprejemati ustrezne strategije. Ključ za izbor ustrezne strategije so dobro poznavanje zahtev kupcev glede lastnosti proizvodov, obstoja tistih konkurenčnih prednosti podjetja, ki ga branijo pred napadi obstoječih in potencialnih konkurentov, ter sprememb zahtev kupcev, ponudnikov proizvodnih dejavnikov in substitutov (Porter, 1986). Zunanjetrgovinski uspeh posameznih držav je dober pokazatelj konkurenčnosti, saj lahko zunanjetrgovinska menjava privede do visoke rasti BDP. Zunanjetrgovinsko uspešnost navadno opredeljujemo s posameznimi pokazatelji, kot so raven odprtosti (celotna menjava blaga in storitev deljeno z BDP) ali z rastjo izvoza v nekem obdobju. Ker je uspeh držav v mednarodni menjavi težko oceniti, konkurenčnost posameznih panog ovrednotimo z več kazalci. V okviru raziskav konkurenčnosti na ravni panoge so bile opravljene meritve predelovalnih panog (Hughes, Hare 1994), avtomobilske (Fahy 1998), tekstilne (Taggart 1998), kovinsko-predelovalne (Buckley et al 1988). Meritve temeljijo na mednarodni primerljivosti panožnih analiz. Aaker ocenjuje konkurenčne prednosti panog na podlagi tržnega položaja, kakovosti in zanesljivosti delovanja proizvodov v primerjavi s konkurenčnimi, relativne višine stroškov, razvoja novih proizvodov, sposobnosti menedžmenta, produktivnosti dela in odnosa zaposlenih do matičnih podjetij (Aaker 1988). Uspeh na mednarodnih trgih, merjen z rastjo tržnega deleža, je pokazatelj globalne integracije nacionalne ekonomije. Struktura industrijskega izvoza posameznih držav je rezultat njihovih proizvodnih zmogljivosti, menedžmenta, inovacijskega sistema, poslovne kulture ter institucionalnega okolja. Na izvozni uspeh kratkoročno vpliva tudi kakovost makro-ekonomskega menedžmenta, kot je stabilnost menjalnega tečaja. Uspeh držav na mednarodnih trgih je treba obravnavati celovito. Izguba tržnih deležev pri nekaterih izdelkih še ne pomeni poslabšanje nacionalne konkurenčnosti, v kolikor se tržni deleži pri drugih izdelkih povečujejo. Za ocenitev konkurenčnosti je treba podrobno analizirati vzroke spreminjanja tržnih deležev. Uspeh države na mednarodnih trgih odseva konkurenčnost domačega gospodarstva. Odprtost do mednarodnih ekonomskih dejavnosti že sama po sebi izboljšuje gospodarsko uspešnost držav (Guertechin, 1997, str. 43). Internacionalizacija se v najširšem smislu nanaša na vse oblike mednarodnega sodelovanja. Gre za širjenje gospodarske dejavnosti med več državami oziroma vključevanje v mednarodno menjavo, mednarodno proizvodnjo in kapitalsko-finančne tokove. Svetličič ugotavlja, da internacionalizacija ni enosmerna cesta temveč dvosmeren proces (Svetličič,

150

1996, str. 291). Domače gospodarstvo se lahko vhodno internacionalizira zaradi širjenja ali rasti tujih podjetij, na primer z uvozom, prenosom tehnologij, skupnimi vlaganji tujcev v domači državi ali s poslovnimi enotami v popolnoma tuji lasti. Po drugi strani se lahko gospodarstvo internacionalizira tako, da domača podjetja razširjajo svojo dejavnost prek nacionalnih meja (izhodna internacionalizacija). Zelo pogosta je tudi internacionalizacija kooperativnega tipa, ki je z naraščanjem nekapitalskih povezav vse pogostejša. Stanje tržnih deležev in premikov znotraj njih ugotovimo z razgraditvijo povečanja izvoza izbrane države i na določen trg (v našem primeru EU), kar prikažemo kot iX∆

( ) [ ] [ ]∑ ∑∑ ∆−∆+∆−∆+∆=∆ )/()/()/()/(/ jjijijijijjijiijii MMxxxMMMMxMMxX kjer ijx predstavlja izvoz i-te države pri j-ti panogi. jM predstavlja celotni uvoz EU pri j-ti panogi. V našem primeru to predstavlja celoten uvoz iz držav, ki niso članice EU. M predstavlja celoten uvoz EU. ( )∑ ∆ MMxiji / je komponenta splošnega povpraševanja, medtem ko je [ ]∑ ∆−∆ )/()/( MMMMx jjiji komponenta strukturne spremembe. S tretjo komponento [ ]∑ ∆−∆ )/()/( jjijijiji MMxxx merimo konkurenčni učinek. Naraščajoča globalizacija mednarodnega gospodarstva terja tudi funkcionalno povezovanje med mednarodno razpršenimi gospodarstvi, kar pomeni višjo stopnjo internacionalizacije. Globalno delujejo le redka podjetja. To za tista, ki imajo svoje enote, na najpomembnejših svetovnih trgih. Teorije mednarodne proizvodnje, ki se ukvarjajo z vprašanji internacionalizacije, so z vidika neposrednih tujih naložb dolgo časa zapostavljale izhodno internacionalizacijo. Vlade držav so zanimala predvsem področja vhodnih tujih neposrednih vlaganj in njihov vpliv na gospodarstvo tako držav gostiteljic kot držav vlagateljic. Razlika med prodornostjo na tujih trgih in lokacijsko privlačnostjo je v tem, da izhodne naložbe povečujejo dobičke, medtem ko vhodne naložbe povečujejo število delovnih mest (Garelli, 1998, str. 42).

Tabela 9-1: Konkurenčnosti položaj panoge DELEŽ IZDELKOV NA SVETOVNEM TRGU DELEŽ NACIONALNEGA IZVOZA NA SVETOVNEM TRGU

RASTOČ (dinamičen)

PADAJOČ (v zastoju)

RASTOČ (konkurenčen)

Vzhajajoče »zvezde«

Padajoče »zvezde«

PADAJOČ (nekonkurenčen)

Izgubljene možnosti

Dolgoročno

neperspektiven

Vir: Trade Can, 2000 Podjetja in panoge so konkurenčna, če se njihovi tržni deleži na svetovnem trgu povečujejo. Izvozni izdelki so dinamični, če njihovi tržni deleži rastejo hitreje od povprečja. Če ima država velik del svojih izdelkov v skupni »vzhajajoče zvezde« pomeni,

151

da razvija panoge, ki so trenutno najbolj rastoče. Če je država uspešna pri industriji IT, ima to dvojen pomen. Ker ta industrija pridobiva na pomenu, tak uspeh ugodno vpliva na celoten izvoz. Uspeh v mednarodni menjavi je odvisen od povečanja konkurenčnosti. Konkurenčni učinek izračunamo s pomočjo razčlenitve povečanja izvoza določene države na svetovni trg. Na povečanje izvoza vplivajo dvig povpraševanja na svetovnem trgu, ugodna strukturna sprememba v svetu ter konkurenčni učinek. Če izločimo spremembe povpraševanja ter strukturne spremembe, pridemo do konkurenčnega učinka, ki vpliva na dvig izvoza. Poleg konkurenčnega učinka lahko izračunamo tudi geografsko specializacijo, specializacijo proizvodov ter prilagodljivost. Geografska specializacija pomeni ugodnost določene države pri regionalni specializaciji izvoza v skladu z dinamičnim spreminjanjem svetovnega povpraševanja. Specializacija proizvodov pomeni ugodnost domačih panog (ponudbe) glede na spreminjajoče se svetovno povpraševanje. Prilagodljivost pomeni zmožnost hitrega odziva na svetovno povpraševanje, tako geografsko kot proizvodno. Relativna vrednost enote prikazuje kakovostno konkurenčnost posameznih novih članic EU glede na Avstrijo. Z navedenimi pokazatelji lahko ocenimo, ali je sprememba pri svetovnih tržnih deležih posledica spremenjene konkurenčnosti ali ne.

Tabela 9-2: Konkurenčnost kmetijskih izdelkov v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002

KMETIJSKI IZDELKI

Avstrija

Slovenija

Madžarska Češka Estonija

Rel. sprememba v svet. tržnem deležu

2,61 2,53 -1,62 -5,46 -1,28 0,95 10 5,57 28,64 1,04

Konkurenčni učinek

6,39 3,12 0,72 -4,06 1,03 2,22 24,24 9,10 25,82 -3,69

Geografska specializacija

-1,73 -1,47 -0,07 -0,55 -1,58 -0,75 0,04 -1,66 0,57 2,14

Specializacija proizvodov

0,15 1,39 0,93 1,32 1,33 1,70 -2,81 0,70 8,88 6,07

Prilagodljivost

-2,21 0,50 -3,2 -2,16 -2,06 -2,22 -11,48 -2,58 -6,63 -3,47

Relativna vrednost enote

1 1 0,69 0,68 0,92 0,84 1,5 0,79 0,54 0,42

Vir: UNCTAD, lasten izračun Pri kmetijskih izdelkih se je delež Slovenije na svetovnem trgu v prvem opazovanem obdobju (1996-2000) zmanjšal za 1,62%. Od primerljivih držav so napredek dosegle Estonija, Češka, Poljska in Avstrija. Po konkurenčnem učinku se Slovenija uvršča najslabše. Pri relativni vrednosti enote, s katero merimo kakovostno konkurenčnost, Slovenija prehiteva samo Estonijo. V drugem opazovanem obdobju (1998-2002) se je delež Slovenije na svetovnem trgu zmanjšal še za 5,46%. Od primerljivih držav sta največji napredek dosegli Češka in Avstrija. Po konkurenčnem učinku sta v najboljšem položaju Češka in Avstrija. Slovenija se tudi tokrat uvršča najslabše. Po uspehu geografske

152

specializacije izvoza glede na spreminjajoče se svetovno povpraševanje sta v najboljšem položaju Estonija in Slovenija. Glede na koeficient prilagodljivosti je Slovenija (0,50) v precej boljšem položaju kot Madžarska, Češka ter Estonija.

Tabela 9-3: Konkurenčnost živilske industrije v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002

ŽIVILSKA INDUSTRIJA

Avstrija

Slovenija


Rel. sprememba v svet. tržnem deležu 8,64 8,14 -0,2 2,83 -3,84 -3,78 -1,64 2,57 -10,13 -3,80 Konkurenčni učinek 7,56 6,07 3,93 4,71 1,55 -1,15 2,71 2,61 4,48 2,67 Geografska specializacija -1,34 -0,16 -3,39 0,54 -4,52 -2,48 -3,15 -0,55 -8,99 -3,64 Specializacija proizvodov 1,6 2,96 2,32 0,62 -0,43 -0,86 -0,77 0,43 -1,04 1,99 Prilagodljivost 0,82 -0,74 -3,07 -3,04 -0,44 0,71 -0,44 0,07 -4,59 -4,81 Relativna vrednost enote 1 1 1 0,63 0,92 0,63 1,25 0,69 0,5 0,75

Vir: UNCTAD, lasten izračun V živilski industriji se je delež v Sloveniji na svetovnem trgu v prvem opazovanem obdobju (1996-2000) zmanjšal za 0,2%. Po konkurenčnem učinku se Slovenija uvršča pred Madžarsko in Češko. Glede geografske specializacije se najbolje uvrščajo Avstrija, Češka in Slovenija. Zanimivo je, da se pri specializaciji proizvodov najvišje uvršča Slovenija (2,32) in presega Avstrijo (1,6). Pri relativni vrednosti enote je Slovenija izenačena z Avstrijo. V drugem opazovanem obdobju (1998-2002) se je delež Slovenije na svetovnem trgu povečal za 2,83%. Večjo rast je zabeležila samo Avstrija. Pri geografski specializaciji, ki kaže, v kakšnem položaju so domači izvozniki glede na spremembe v partnerskih državah, je Slovenija v najboljšem položaju. Industrijska specializacija, ki kaže v kakšnem položaju je sektorska struktura proizvodnje glede na spreminjajoče povpraševanje, postavlja Avstrijo in Estonijo v najboljši položaj. Kakovostna konkurenčnost živilske industrije Slovenije, merjeno z relativno vrednostjo enote, se je poslabšala.

Tabela 9-4: Konkurenčnost lesne industrije v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002 LESNA INDUSTRIJA

Avstrija

Slovenija


Rel. sprememba v svet. tržnem deležu -2,82 1,45 -1,52 -1,34 5,07 3,61 0,98 11,42 15,19 4,43 Konkurenčni učinek -1,08 2,25 0,34 -1,81 4 -0,20 4,4 8,99 19,5 5,80 Geografska specializacija -1,33 -0,88 -1,32 0,80 -0,35 2,11 -1,35 0,98 -0,4 -0,02 Specializacija proizvodov -0,02 0,50 -0,1 -0,81 1,57 1,17 -0,73 0,55 1,29 -0,02 Prilagodljivost -0,39 -042 -0,44 0,49 -0,16 0,52 -1,35 0,90 -5,2 -1,33 Relativna vrednost enote 1 1 1,15 1,21 0,85 0,86 0,77 0,86 0,69 1

Vir: UNCTAD, lasten izračun

153

V lesni industriji se je delež Slovenije na svetovnem trgu v prvem obdobju (1996-2000) zmanjšal za 1,52%. V geografski specializaciji in specializaciji proizvodov beleži Slovenija podobne rezultate kot Avstrija. Po relativni vrednosti enote se najvišje uvršča Slovenija (1,15%) kar nakazuje kakovostno prednost lesne industrije Slovenije pred izbranimi primerljivimi državami. V drugem obdobju (1998-2002) se je delež Slovenije na svetovnem trgu poslabšal. V tem obdobju so zabeležile dvig vse ostale analizirane države. Po konkurenčnem učinku so v najboljšem položaju Češka, Estonija in Avstrija. Po geografski specializaciji, ki kaže, v kakšnem položaju so domači izvozniki glede na spremembe v partnerskih državah, je Slovenija v relativno dobrem položaju (0,80%). Samo Madžarska in Češka imata boljši položaj. Industrijska specializacija, ki kaže, v kakšnem položaju je sektorska struktura proizvodnje glede na spreminjajoče povpraševanje, postavlja v drugem obdobju Madžarsko in Češko v najboljši položaj. Slovenija se uvršča na zadnje mesto. Kakovostna konkurenčnost lesne industrije Slovenije, merjeno z relativno vrednostjo enote, se je še izboljšala. Glede na Avstrijo je vrednost enote višja za 21% ter presega vse ostale države.

Tabela 9-5: Konkurenčnost tekstilne industrije v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002

TEKSTILNA INDUSTRIJA

Avstrija

Slovenija


Rel. sprememba v svet. tržnem deležu -6,23 -6,27 -2,73 0,28 5,72 2,90 4,03 2,16 0,88 0,82 Konkurenčni učinek -3,53 -2,72 -0,79 2,19 5 4,94 7,45 5,25 0,96 -0,22 Geografska specializacija -1,9 -2,37 -0,67 -2,03 -0,61 -1,89 -2,15 -2,47

-0,65 -0,94

Specializacija proizvodov -1,49 -0,82 0,27 0,00 2,89 0,58 0,72 1,21

-1,46 3,38

Prilagodljivost 0,69 -0,36 -1,53 0,12 -1,56 -0,73 -1,99 -1,83 2,03 -1,40 Relativna vrednost enote 1 1 1 0,6 0,75 0,8 0,63 0,55 0,69 2,05

Vir: UNCTAD, lasten izračun V tekstilni industriji se je delež Slovenije na svetovnem trgu v prvem obdobju (1996-2000) zmanjšal za 2,73%. Največji porast beležita Poljska in Madžarska. Po specializaciji proizvodov Slovenijo prehitevajo Poljska (7,19), Madžarska (2,89) in Češka (0,72). Čeprav Slovenija težko tekmuje z ostalimi novimi članicami, se njena relativna vrednost enote izenačuje z Avstrijo. Od novih članic se po relativni vrednosti enote samo Poljska uvršča pred Slovenijo, kar pomeni, da Slovenija ohranja določeno kakovostno prednost v tej panogi. V drugem obdobju (1998-2002) se je delež Slovenije na svetovnem trgu izboljšal. Od analiziranih držav je padec deleža zabeležila Avstrija. Po geografski specializaciji, ki kaže, v kakšnem položaju so domači izvozniki glede na spremembe v partnerskih državah, je Slovenija v relativno slabem položaju (-2,03%). Madžarska in Estonija dosegata boljši položaj. Industrijska specializacija, ki kaže, v kakšnem položaju je sektorska struktura proizvodnje glede na spreminjajoče povpraševanje, postavlja v drugem obdobju Estonijo in Češko v najboljši položaj. Slovenija se uvršča na predzadnje mesto. Kakovostna

154

konkurenčnost tekstilne industrije Slovenije, merjeno z relativno vrednostjo enote, se je poslabšala. V primerjavi z Avstrijo vrednost njene enote zaostaja za 40%.

Tabela 9-6: Konkurenčnost kemične industrije v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002

KEMIČNA INDUSTRIJA

Avstrija

Slovenija


Rel. sprememba v svet. tržnem deležu -4,84 -1,97 -2,24 1,40 3,82 1,12 -0,69 6,61 -6,95 -5,32 Konkurenčni učinek -2,19 -0,93 0,65 3,18 4,97 3,51 3,99 8,96 -1,59 0,36 Geografska specializacija -1,24 -0,37 -1,77 0,11 -1,38 -0,16 -1,52 -036 0,42 0,02 Specializacija proizvodov -1,91 1,06 0,23 -0,48 2,44 -1,09 0,49 -0,87 -3,12 -3,52

Prilagodljivost 0,51 -1,73 -1,35 -1,41 -2,22 -1,15 -3,65 -1,13 -2,66 -2,18 Relativna vrednost enote 1 1 0,82 0,63 0,82 0,69 0,65 0,56 0,76 0,88

Vir: UNCTAD, lasten izračun V kemični industriji se je delež Slovenije na svetovnem trgu v prvem obdobju (1996-2000) zmanjšal za 2,24%. Največjo rast beleži Madžarska. Po specializaciji proizvodov Slovenijo prehitevajo Madžarska (2,44%), Poljska (1,23%) in Češka (0,49%). Od novih članic se po relativni vrednosti enote uvršča Slovenija na prvo mesto. Zaostanek Avstrije je majhen. V drugem obdobju (1998-2002) se je delež Slovenije na svetovnem trgu povečal. Od analiziranih držav je samo Češka zabeležila večji dvig. Po konkurenčnem učinku so v najboljšem položaju Češka, Madžarska ter Slovenija. Po geografski specializaciji, ki kaže, v kakšnem položaju so domači izvozniki glede na spremembe v partnerskih državah, je Slovenija v relativno dobrem položaju (0,11%), saj presega vse analizirane države. Industrijska specializacija, ki kaže v kakšnem položaju je sektorska struktura proizvodnje glede na spreminjajoče povpraševanje, postavlja v drugem obdobju Avstrijo v najboljši položaj. Slovenija se po tem kriteriju uvršča na drugo mesto. Kakovostna konkurenčnost kemične industrije Slovenije, merjeno z relativno vrednostjo enote, se je poslabšala,. Glede na Avstrijo vrednost njene enote zaostaja za 37%.

Tabela 9-7: Konkurenčnost usnjarske industrije v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002

USNJARSKA INDUSTRIJA

Avstrija

Slovenija


Rel. sprememba v svet. tržnem deležu -0,64 -3,52 -7,24 -2,47 -1,86 -3,44 -10,53 -3,08 9,1 4,62 Konkurenčni efekt 1,76 -3,99 -4,23 -3,00 0,43 -1,45 -8,54 -0,64 17,74 10,53 Geografska specializacija -3,13 -2,29 0,17 0,00 -1,57 -0,87 -2,73 -0,60 0,54 -1,35 Specializacija proizvodov 0,26 0,43 -3,41 -0,81 -1,55 -1,25 -1,02 -0,97 -1,66 0,37

Prilagodljivost 0,47 2,34 0,23 1,35 0,83 0,14 1,76 -0,86 -7,52 -4,94 Relativna vrednost enote 1 1 0,96 0,53 0,92 1 0,28 0,8 1,28 0,8


155

V usnjarski industriji se je delež Slovenije na svetovnem trgu v prvem opazovanem obdobju (1996-2000) zmanjšal za 7,24%. Največjo rast beleži Estonija. Po specializaciji proizvodov se Slovenija uvršča najnižje. Od novih članic se po relativni vrednosti enote samo Poljska uvršča pred Slovenijo, kar kaže, da Slovenija ohranja določeno kakovostno prednost. V drugem opazovanem obdobju (1998-2002) se je delež Slovenije na svetovnem trgu poslabšal. Od analiziranih držav so še večji padec zabeležile Avstrija, Madžarska ter Češka. Po konkurenčnem učinku sta v najboljšem položaju Češka in Madžarska. Po geografski specializaciji, ki kaže, v kakšnem položaju so domači izvozniki glede na spremembe v partnerskih državah, je glede na analizirane države Slovenija v najboljšem položaju. Po industrijski specializaciji, ki kaže v kakšnem položaju je sektorska struktura proizvodnje glede na spreminjajoče povpraševanje, sta v najboljšem položaju Estonija in Avstrija. Slovenija se uvršča slabo (-0,81%). Kakovostna konkurenčnost usnjarske industrije Slovenije, merjene z relativno vrednostjo enote, se je poslabšala. Slovenija se uvršča na zadnje mesto.

Tabela 9-8: Konkurenčnost kovinske industrije v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002

KOVINSKA INDUSTRIJA

Avstrija

Slovenija


Rel. sprememba v svet. tržnem deležu -3,74 -2,88 0,7 1,70 4,23 1,73 0,1 1,72 6,2 6,29 Konkurenčni učinek -3,17 -1,41 1,46 1,86 4,96 2,54 3,74 3,41 12,18 4,48 Geografska specializacija -0,58 -1,08 -0,07 -0,35 -0,95 -0,57 -1,14 -0,75 6,12 2,73 Specializacija proizvodov -0,38 0,00 0,14 0,94 1,19 0,17 -1,73 -0,15 -2,65 -0,09

Prilagodljivost 0,4 -0,59 -0,82 -0,74 -0,96 -0,42 -0,78 -0,79 -9,45 -0,83 Relativna vrednost enote 1 1 0,44 0,90 0,48 1,43 0,74 0,95 0,56 0,48

Vir: UNCTAD, lasten izračun V kovinski industriji se je delež Slovenije na svetovnem trgu v prvem opazovanem obdobju (1996-2000) povečal za 0,7%. Največjo rast beležita Estonija in Madžarska. V specializaciji proizvodov se pred Slovenijo uvršča samo Madžarska. Od novih članic se po relativni vrednosti enote najvišje uvršča Češka. V drugem opazovanem obdobju (1998-2002) se je delež Slovenije na svetovnem trgu povečal. V tem obdobju se je delež Estonije, Madžarske in Češke še povečal. Po konkurenčnem učinku so v najboljšem položaju Estonija, Češka in Madžarska. Po geografski specializaciji, ki kaže, v kakšnem položaju so domači izvozniki glede na spremembe v partnerskih državah, je Slovenija v najboljšem položaju. Industrijska specializacija, ki kaže, v kakšnem položaju je sektorska struktura proizvodnje glede na spreminjajoče povpraševanje, postavlja Slovenijo v najboljši položaj. Kakovostna konkurenčnost kovinske industrije Slovenije, merjena z relativno vrednostjo enote, se je še izboljšala,.

156

Tabela 9-9: Konkurenčnost proizvodnje strojev in naprav v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002

STROJI IN NAPRAVE

Avstrija

Slovenija


Rel. sprememba v svet. tržnem deležu -4,1 -0,44 0,41 3,12 72,36 5,53 3,82 5,01 13,32 11,70 Konkurenčni učinek -3,23 0,19 1,3 1,95 66,31 3,59 6,49 6,77 14,9 11,00 Geografska specializacija 0,57 0,03 -0,09 0,33 -0,03 -0,27 -0,09 -0,08 1,88 0,90 Specializacija proizvodov 0,42 -0,44 0,07 2,10 0,23 2,58 0,07 -0,24 6,9 3,39

Prilagodljivost -1,87 -0,23 -0,87 -1,26 5,85 -0,37 -2,65 -1,43 -10,36 -3,58 Relativna vrednost enote 1 1 0,53 0,69 0,33 1,13 0,67 0,69 0,73 0,81

Vir: UNCTAD, lasten izračun Po strojih in napravah se je delež Slovenije na svetovnem trgu v prvem opazovanem obdobju (1996-2000) povečal za 0,41%. Največjo rast beležijo Madžarska (72,36%), Estonija (13,32%) ter Poljska (11,36%). Po specializaciji proizvodov se pred Slovenijo uvršča samo Madžarska. Od novih članic se po relativni vrednosti enote najvišje uvršča Češka. V drugem opazovanem obdobju (1998-2002) se je delež Slovenije na svetovnem trgu izboljšal (3,12%). Od analiziranih držav so večji dvig zabeležile Estonija, Madžarska in Češka. Po konkurenčnem učinku sta v najboljšem položaju Estonija in Češka. Po geografski specializaciji, ki kaže, v kakšnem položaju so domači izvozniki glede na spremembe v partnerskih državah, je Slovenija na drugem mestu. Industrijska specializacija, ki kaže, v kakšnem položaju je sektorska struktura proizvodnje glede na spreminjajoče povpraševanje, postavlja v drugem obdobju Estonijo in Madžarsko v najboljši položaj. Slovenija se uvršča relativno dobro (2,10%). Kakovostna konkurenčnost proizvodnje strojev in naprav Slovenije, merjeno z relativno vrednostjo enote, se je izboljšala.

Tabela 9-10: Konkurenčnost elektronske industrije za široko potrošnjo v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002

IT in ELEKTRONIKA ZA ŠIROKO POTROŠNJO

Avstrija

Slovenija


Rel. sprememba v svet. tržnem deležu -6,09 4,46 -11,72 1,67 253,37 5,44 15,47 102,65 80,49 -0,72 Konkurenčni učinek -4,03 6,29 -0,9 3,72 295,75 6,41 23,92 88,57 22,64 -7,36 Geografska specializacija 0,33 -0,15 -6,67 4,40 -1,39 -2,78 -2,45 -2,36 2,18 -2,17 Specializacija proizvodov 0,28 -0,69 -3,01 -3,00 -4,71 -5,45 -0,34 -0,92 -3,65 5,97

Prilagodljivost -2,68 -0,99 -1,14 -3,46 -36,27 7,26 -5,66 17,36 59,32 2,84 Relativna vrednost enote 1 1 2,4 0,78 1,45 1,53 1,65 0,38 0,8 1,03


157

Po potrošniški elektroniki se je delež Slovenije na svetovnem trgu v prvem opazovanem obdobju (1996-2000) najbolj zmanjšal. Največjo rast beležijo Madžarska (253,37), Estonija (80,49) ter Poljska (22,2). Po specializaciji proizvodov se pred Slovenijo uvršča samo Madžarska. Od novih članic se po relativni vrednosti enote najvišje uvršča Češka. V drugem opazovanem obdobju (1998-2002) se je delež Slovenije na svetovnem trgu povečal za 1,67%. Večjo rast sta v opazovanem obdobju zabeležili Češka in Madžarska. Po geografski specializaciji, ki kaže, v kakšnem položaju so domači izvozniki glede na spremembe v partnerskih državah, je Slovenija v najboljšem položaju. Industrijska specializacija, ki kaže, v kakšnem položaju je sektorska struktura proizvodnje glede na spreminjajoče povpraševanje, postavlja Avstrijo in Estonijo v najboljši položaj. Slovenija se uvršča za njima. Kakovostna konkurenčnost elektronske industrije Slovenije, merjena z relativno vrednostjo enote, se je poslabšala.

Tabela 9-11: Konkurenčnost proizvodnje elektronskih komponent v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002

ELEKTRONSKE KOMPONENTE

Avstrija

Slovenija


Rel. sprememba v svet. tržnem deležu -5,23 -0,56 -3,33 0,34 9,75 3,88 10,35 1,41 12,11 7,50 Konkurenčni učinek -1,82 0,33 3,57 2,00 14,55 5,26 13,17 4,25 13,45 11,95 Geografska specializacija -1,48 -0,18 -4,21 -2,45 -3,33 -3,04 -3,18 -3,03 -1,89 -0,19 Specializacija proizvodov 0,67 0,34 -2,22 2,00 1,02 1,97 2,7 -0,56 1,45 -0,97

Prilagodljivost -2,6 -1,05 -0,47 -1,21 -2,49 -0,31 -2,34 0,74 -0,9 -3,28 Relativna vrednost enote 1 1 1,11 0,88 2,56 0,68 2,22 0,6 1,17 0,84

Vir: UNCTAD, lasten izračun Po elektronskih komponentah se je delež Slovenije na svetovnem trgu v prvem opazovanem obdobju (1996-2000) zmanjšal za 3,33%. Največjo rast beležijo Estonija (12,11%), Češka (10,35%) ter Madžarska (9,75%). Po konkurenčnem učinku se Slovenija uvršča najnižje. Od novih članic se po relativni vrednosti enote najvišje uvršča Madžarska. V drugem opazovanem obdobju (1998-2002) se je delež Slovenije na svetovnem trgu izboljšal (0,34%). Od analiziranih držav so večji dvig zabeležile Estonija, Madžarska in Češka. Po konkurenčnem učinku so v najboljšem položaju Estonija, Madžarska in Češka. Po geografski specializaciji, ki kaže, v kakšnem položaju so domači izvozniki glede na spremembe v partnerskih državah, je Slovenija na tretjem mestu. Industrijska specializacija, ki kaže, kakšnem položaju je sektorska struktura proizvodnje glede na spreminjajoče povpraševanje, postavlja Slovenijo v najboljši položaj. Slovenija se po tem kriteriju uvršča zelo dobro (2,00%). Kakovostna konkurenčnost proizvodnje elektronskih komponent Slovenije, merjena z relativno vrednostjo enote, se je poslabšala. Kljub temu je njen položaj ugoden, saj zaostaja samo za Avstrijo.

158

Tabela 9-12: Konkurenčnost industrije prometnih sredstev v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002

PROMETNA SREDSTVA

Avstrija

Slovenija


Rel. sprememba v svet. tržnem deležu -0,71 1,78 -1,28 -9,49 60,62 19,54 20,65 15,05 1,21 6,82 Konkurenčni učinek 2,2 0,89 0,63 -4,86 76,75 24,70 24,28 15,25 9,07 2,27 Geografska specializacija -1,69 -0,58 -1,4 -0,11 -3,77 -0,59 -2,14 -0,52 -7,21 -0,22 Specializacija proizvodov -0,76 1,87 -0,18 -5,06 1,95 -1,98 3,09 0,02 1,93 4,49

Prilagodljivost -0,46 -0,40 -0,33 0,54 -14,32 -2,58 -4,58 0,31 -2,58 0,27 Relativna vrednost enote 1 1 0,5 0,77 0,69 1 0,69 1,54 0,38 1

Vir: UNCTAD, lasten izračun Po prometnih sredstvih se je delež Slovenije na svetovnem trgu v prvem opazovanem obdobju (1996-2000) najbolj zmanjšal. Največjo rast beležita Madžarska (60,62%) in Češka (20,65%). Po konkurenčnem učinku se vse države uvrščajo pred Slovenijo. Od novih članic se po relativni vrednosti enote najvišje uvrščata Češka in Madžarska. V drugem opazovanem obdobju (1998-2002) se je delež Slovenije na svetovnem trgu izboljšal (0,34%). Od analiziranih držav so večji dvig zabeležile Estonija, Madžarska in Češka. Po konkurenčnem učinku so v najboljšem položaju Estonija, Madžarska in Češka. Po geografski specializaciji, ki kaže, v kakšnem položaju so domači izvozniki glede na spremembe v partnerskih državah, je Slovenija na tretjem mestu. Industrijska specializacija, ki kaže, v kakšnem položaju je sektorska struktura proizvodnje glede na spreminjajoče povpraševanje, postavlja Slovenijo v najboljši položaj. Slovenija se uvršča zelo dobro (2,00%). Kakovostna konkurenčnost proizvodnje elektronskih komponent Slovenije, merjena z relativno vrednostjo enote, se je poslabšala. Njen položaj glede na primerljive države je ugoden, saj zaostaja samo za Avstrijo.

Tabela 9-13: Konkurenčnost proizvodnje oblačil v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002

OBLAČILA Avstrija

Slovenija


Rel. sprememba v svet. tržnem deležu -9,06 -7,69 -11,17 -11,09 -1,8 -2,61 -3,19 -3,52 1,98 -0,12 Konkurenčni učinek -5,46 -4,80 -5,92 -7,11 1,73 -1,48 4,98 1,53 4,61 3,25 Geografska specializacija -3,52 -0,39 -5,47 -3,65 -3,97 -2,07 -5,59 -3,39 -1,77 -1,59 Specializacija proizvodov 0,13 -1,25 -0,66 -1,21 -0,26 -0,03 -0,42 -0,81 -0,13 -1,81

Prilagodljivost -0,21 -1,24 0,87 0,87 0,7 0,97 -2,15 -0,86 -0,73 0,02 Relativna vrednost enote 1 1 1,51 2,8 0,59 2,3 0,46 3,3 0,68 2,4


159

Po proizvodnji oblačil se je delež Slovenije na svetovnem trgu v prvem opazovanem obdobju (1996-2000) najbolj zmanjšal. Rast izvoza beleži samo Estonija. Po konkurenčnem učinku se najvišje uvrščata Češka in Estonija. Po relativni vrednosti enote se najvišje uvršča Slovenija. V drugem opazovanem obdobju (1998-2002) se je delež Slovenije na svetovnem trgu izboljšal (0,34%). Od analiziranih držav so največji dvig zabeležile Estonija, Madžarska in Češka. Po konkurenčnem učinku so v najboljšem položaju Estonija, Madžarska in Češka. Po geografski specializaciji, ki kaže, v kakšnem položaju so domači izvozniki glede na spremembe v partnerskih državah, je Slovenija na tretjem mestu. Industrijska specializacija, ki kaže, v kakšnem položaju je sektorska struktura proizvodnje glede na spreminjajoče povpraševanje, postavlja Slovenijo v najboljši položaj. Slovenija se po tem kriteriju uvršča zelo dobro (2,00%). Kakovostna konkurenčnost proizvodnje elektronskih komponent Slovenije, merjena z relativno vrednostjo enote, se je poslabšala. Kljub temu je njen položaj glede na primerljive države ugoden, saj zaostaja po tem kriteriju samo za Avstrijo.

Tabela 9-14: Konkurenčnost druge proizvodnje v obdobjih 1996-2000 in v 1998-2002

DRUGA PROIZVODNJA

Avstrija

Slovenija


Rel. sprememba v svet. tržnem deležu -1,42 -0,35 -4,35 1,25 10,67 7,58 -0,91 5,43 10,7 9,64 Konkurenčni učinek 1,97 -0,63 1,23 1,64 16,68 8,05 5,13 7,36 14,97 10,87 Geografska specializacija -1,85 -1,39 -2,75 -1,38 -2,81 1,70 -3,02 -1,75 0,78 -0,90 Specializacija proizvodov -0,79 3,67 -2,63 3,07 -0,05 0,48 -2,32 0,48 -3,65 0,84

Prilagodljivost -0,74 -2,00 -0,2 -2,07 -3,14 0,75 -0,69 -0,66 -1,4 -1,17 Relativna vrednost enote 1 1 1,47 0,83 1,59 0,66 0,71 0,41 3,76 0,48

Vir: UNCTAD, lasten izračun Po drugi proizvodnji se je delež na svetovnem trgu v prvem opazovanem obdobju (1996-2000) najbolj povečal pri Estoniji in Madžarski. Slovenija beleži padec deleža za 4,35%. Od novih članic se po relativni vrednosti enote najvišje uvršča Estonija. V drugem opazovanem obdobju (1998_2002) se je delež Slovenije na svetovnem trgu izboljšal (1,25%). Od analiziranih držav so dvig zabeležile Estonija, Madžarska in Češka. Po konkurenčnem učinku so v najboljšem položaju Estonija, Madžarska in Češka. Slovenija zaostaja za večino držav. Po geografski specializaciji, ki kaže, v kakšnem položaju so domači izvozniki glede na spremembe v partnerskih državah, je Slovenija v razmeroma slabem položaju (-1,38%). Industrijska specializacija, ki kaže, v kakšnem položaju je sektorska struktura proizvodnje glede na spreminjajoče povpraševanje, postavlja Slovenijo na drugo mesto. Slovenija se po tem kriteriju uvršča zelo dobro (3,07%). Kakovostna konkurenčnost druge proizvodnje Slovenije, merjena z relativno vrednostjo enote, se je poslabšala. Kljub temu je njen položaj na primerljive države ugoden, saj zaostaja samo za Avstrijo.

160

Tabela 9-15: Konkurenčnost rudarstva v obdobjih 1996-2000 in 1998-2002 RUDARSTVO Avstrija

Slovenija


Rel. sprememba v svet. tržnem deležu -9,06 -7,69 -11,17 -11,09 -1,8 -2,61 -3,19 -3,52 1,98 -0,12 Konkurenčni učinek -5,46 -4,80 -5,92 -7,11 1,73 -1,48 4,98 1,53 4,61 3,25 Geografska specializacija -3,52 -0,39 -5,47 -3,65 -3,97 -2,07 -5,59 -3,39 -1,77 -1,59 Specializacija proizvodov 0,13 -1,25 -0,66 -1,21 -0,26 -0,03 -0,42 -0,81 -0,13 -1,81

Prilagodljivost -0,21 -1,24 0,87 0,87 0,7 0,97 -2,15 -0,86 -0,73 0,02 Relativna vrednost enote 1 1 1,51 2,8 0,59 2,3 0,46 3,3 0,68 2,4

Vir: UNCTAD, lasten izračun Po pridelavi rud se je delež Slovenije na svetovnem trgu v prvem opazovanem obdobju (1996-2000) zmanjšal najmanj. Po konkurenčnem učinku se najbolje uvrščata Poljska in Estonija. Od novih članic se po relativni vrednosti enote najvišje uvršča Slovenija. Tudi Estonija se uvršča precej visoko. V drugem opazovanem obdobju (1998-2002) se je delež Slovenije na svetovnem trgu poslabšal (-8,28%). Od analiziranih držav je dvig zabeležila samo Avstrija. Po konkurenčnem učinku so v najboljšem položaju Avstrija, Slovenija in Češka. Po geografski specializaciji, ki kaže, v kakšnem položaju so domači izvozniki glede na spremembe v partnerskih državah, je Slovenija v razmeroma dobrem položaju (1,93%). Industrijska specializacija, ki kaže, v kakšnem položaju je sektorska struktura proizvodnje glede na spreminjajoče povpraševanje, postavlja Slovenijo na predzadnje mesto. Kakovostna konkurenčnost rudarstva Slovenije, merjena z relativno vrednostjo enote, se je poslabšala. Kljub temu je njen položaj na primerljive države ugoden, saj zaostaja samo za Češko.

161

10 KONKURENČNE PREDNOSTI IN INDUSTRIJSKI GROZDI

Povezovanje podjetij v grozde izboljšuje konkurenčne prednosti tako podjetjem kot lokacijam, kjer se podjetja povezujejo. Sinergijski učinki, ki izhajajo iz horizontalnih in vertikalnih povezav med podjetji in institucijami v grozdih, so ključen dejavnik konkurenčnosti. Različni avtorji navajajo številne pozitivne učinke, ki jih podjetjem in regionalnim gospodarstvom prinašajo industrijski grozdi in tudi druge oblike medpodjetniških povezav (Best, 1990). Teorija, zasnovana na virih, se osredotoča na določene vire in konkurenčne prednosti. Porter (1998) opredeljuje dejavnike, ki prispevajo k nacionalni konkurenčnosti. Kljub vse večji globalizaciji je pomen držav še vedno prisoten. Nacionalne ali regionalne okoliščine igrajo ključno vlogo pri uspešnosti podjetij. Njihovo povezovanje v posameznih industrijski okrožjih (grozdenju) prinaša tako konkurenco kot sodelovanje, ki sta pri globalnem nastopu podjetij bistvenega pomena. Michael Best (1990) ravno tako obravnava kooperativno konkurenco, kjer si podjetja sicer konkurirajo na večini področij, tam, kjer jim to prinaša korist pa sodelujejo. Ob proučevanju japonskega in italijanskega gospodarstva je spoznal tako vlogo konkurence kot sodelovanja. Precej majhnih podjetij med seboj sodeluje pri mednarodnem marketingu, medtem ko si močno konkurirajo pri proizvodnji. Gospodarski razvoj v pogojih nove konkurence temelji predvsem na novih idejah, znanju, informacijah in novih tehnologijah. Ključna dejavnika, ki spreminjata gospodarsko strukturo naprednih gospodarstev, sta inovativnost in podjetništvo (Petrin, 2002, str. 7). Hiter tehnološki napredek in intenzivna konkurenca zahtevata od podjetij stalne spremembe v poslovnih procesih, razvoju proizvodov in proizvodih samih. Da bi lahko bila podjetja inovativna, prilagodljiva in podjetniško usmerjena, morajo biti tudi ustrezno organizirana (Petrin, Vahčič, Best, 1990, str. 5). V razmerah nove konkurence konkurenčnost na trgu zato opredeljuje organizacijski in institucionalni okvir, v katerem podjetja delujejo. Prilagodljivost in odzivnost sta lastnosti, ki jih že od nekdaj pripisujemo predvsem manjšim podjetjem, vendar pa je prav majhnost lahko tudi ovira za izvajanje nenehnih sprememb, na primer zaradi omejenih virov (delovne sile, finančnih sredstev), omejenega dostopa do trgov, nezmožnosti doseganja ekonomij obsega ter šibkega vpliva na ekonomsko in politično okolje. Ovire, ki izhajajo iz majhnosti, lahko podjetja premagajo z vključevanjem v podjetniške mreže. Kot kažejo izkušnje, pa je vključevanje v mreže in sklepanje strateških zavezništev nujno tudi za največja podjetja (Petrin, Vahčič, Best, 1990, str. 6-7). Povezovanje v mreže ter sodelovanje z drugimi podjetji in institucijami vzpostavljata pogoje za takšno organizacijo. S tem se zagotavljata prilagodljivost in odzivnost, saj mu ta način (omejene) vire usmerjajo v dejavnosti, povezane z njihovimi osrednjimi sposobnostmi, neustrezne dejavnosti pa izločijo. Poleg tega so medpodjetniške povezave in interakcije vir novih idej, ki spodbujajo inovativnost in nastanek novih podjetij (Petrin, 1990).

162

Tabela 10-1: Kakovost in prisotnost lokalnih dobaviteljev (max. = 7) 2001 2002 2003 2004 kakovost količina kakovost količina kakovost količina kakovost količina Španija 5,7 5,9 5,5 5,5 5,3 5,4 5,2 5,5 Portugalska 4,5 5,2 4,6 4,9 4,5 4,7 4,5 4,8 Grčija 4,2 4,8 4,2 4,6 4,5 4,7 4,5 4,8 Estonija 4,7 4,6 4,5 4,4 4,8 4,7 4,7 4,6 Madžarska 4,9 5,2 4,7 4,3 4,2 4,8 4,3 4,9 Slovenija 4,6 4,7 4,6 4,8 4,7 4,5 4,8 4,8 Irska 5,2 5,3 5,1 5,0 5,4 5,0 5,4 5,2 Finska 5,8 5,8 5,9 5,3 6,0 5,5 5,9 5,6

Vir: WEF raziskava, raziskava EF – IER, 2005. Možnost za povezovanje v industrijske grozde v veliki meri pogojujeta kakovost in količina lokalnih dobaviteljev. Po svoje je razumljivo, da Slovenija kot majhna ekonomija ne more doseči takšnega obsega kvantitete lokalnih dobaviteljih kot večje države. V obdobju 2001-2004 se je kakovost lokalnih dobaviteljev dvignila pri Irski, Finski, Grčiji ter Sloveniji. Med analiziranimi državami se po obsegu lokalnih dobaviteljev najvišje uvrščata Finska in Španija. Najslabši položaj ima Estonija. Po kakovosti lokalnih dobaviteljev se najvišje uvrščata Finska in Irska. To je po svoje razumljivo, saj sta ti dve državi na precej višjem razvojem nivoju kot ostale. Slovenija po tem kriteriju presega Portugalsko, Grčijo, Estonijo ter Madžarsko. Best (2001) poudarja razvoj tehnološkega menedžmenta na določenem območju. Napredek in inovativnost sta odvisni od poslovnega modela, proizvodnega sistema ter oblikovanje znanja. Ta trojnost ponazarja soodvisnost regionalne in podjetniške ravni pri doseganju konkurenčnih prednosti (Best, 2001). Od položaja določene regije na teh treh segmentih je odvisno, kakšne so razvojne možnosti podjetij. Poslovni model pomeni organizacijsko sposobnost podjetij za razvoj. Izhodišče so tehnološke zmogljivosti in dinamičnost tržnih priložnosti. Cilj večine podjetij je oblikovanje posebnih zmogljivosti za dosego konkurenčne prednosti na trgu. Različne oblike poslovnih modelov različno kombinirajo obstoječe tehnološke zmogljivosti in tržne možnosti. Razvoju novih izdelkov mora slediti tudi razvoj proizvodnega sistema. Tretji dejavnik je ustvarjanje znanja. Razvoj visokotehnoloških industrij je odvisen od dotoka tehničnih strokovnjakov ter visoko izobraženega kadra. Z vidika globalne konkurenčnosti danes ni več nujno, da so podjetja in države velika. Povečana globalizacija teh hiter tehnološki napredek omogočata tudi majhnim državam, da razvijajo infrastrukturo, delovno silo, politični sistem, javne institucije ter druge dejavnike ki močno prispevajo h konkurenčnosti. V novi konkurenci je nujno, da se podjetja organizirajo tako, da dvigujejo kakovost življenja ter produktivnost zaposlenih. Ker je pritegnitev dobro izobraženega človeškega kapitala izrednega pomena, se podjetja ne smejo osredotočati samo na dvigovanje produktivnosti. To pomeni, da ne smejo konkurirati na podlagi cenenih izdelkov, ampak s sinergijsko inteligenco zaposlenih, inovativnostjo ter dvigovanjem kakovosti proizvodov in storitev.

163

Tabela 10-2: Razlike med industrijskimi panogami in grozdi PANOGE GROZDI Podjetja iz istih strateških skupin Dopolnilne in različne strateške skupine Usmerjene na enega ali manjše število končnih izdelkov panoge

Zajemajo kupce, dobavitelje, ponudnike storitev in specializirane institucije

Udeleženci so neposredni ali posredni konkurenti

Vključujejo vrsto medsebojnih povezanih industrij -delitev tehnologij, znanja, informacij, vložkov, kupcev, distribucijskih kanalov

Zavira sodelovanje Spodbujajo sodelovanje; sodelujoči niso neposredni konkurenti; delijo si skupne potrebe, omejitve in priložnosti

Odnos z državo je omejen na dogovore o subvencijah, kvotah, zaščiti in omejevanju konkurence

Veliko možnih izboljšav na sorodnih področjih, ki dvigujejo učinkovitost in konkurenčnost Forum za konstruktivnejši dialog z državo

Tveganje oslabitve lokalne konkurence Večajo naložbe Diverzifikacije na obstoječih poteh Iščejo sinergijske učinke in nove kombinacije

Vir: Porter, On Competition, 1998 Konkurenčne prednosti grozdov so predvsem v sposobnosti učinkovite izmenjave informacij med kupci, dobavitelji, podizvajalci in drugimi udeleženci grozdov. Tesne povezave sodelujočih zagotavljajo dopolnjevanje znanj, veščin in tehnologij kot ključnih elementov učenja podjetij in njihovih inovativnosti. Proces učenja in inoviranja je še intenzivnejši zaradi vključevanja univerz, razvojnih inštitutov, svetovalnih in drugih podpornih organizacij.

Slika 10-1: Elementi nacionalnega inovacijskega sistema

Vir: Porter, Stern, 2001, str. 105

Pomen industrijskih grozdov se močno odraža v nacionalnem inovacijskem sistemu. Čeprav običajna inovacijska infrastruktura zagotavlja osnovne pogoje za inovativnost, je v komercializaciji inovacij teža na podjetjih. Inovativnost in komercializacija novih tehnologij se močno prepletata v industrijskih grozdih (Porter, Stern, 2001, str. 106).

164

Prisotnost industrijskih grozdov v določeni regiji že sama po sebi precej poveča konkurenčnost celotnega gospodarstva.

Slika 10-2: Ali so grozdi v vaši državi običajni? 2001 2002 2003 2004 Španija 3,3 3,5 3,5 3,6 Portugalska 3,7 3,4 3,3 3,6 Grčija 2,5 2,6 2,9 2,8 Estonija 2,7 2,5 2,7 2,7 Madžarska 2,6 3,2 2,7 2,6 Slovenija 2,4 2,7 2,8 3,1 Irska 4,6 4,3 4,8 4,6 Finska 5,7 5,3 6,0 5,3

Vir: WEF raziskava, raziskava EF – IER, 2005. Z metodologijo WEF ugotavljamo, da postajajo industrijski grozdi v Sloveniji vse bolj pogosti. V obdobju 2001-2004 je viden najugodnejši premik ravno v Sloveniji. Industrijski grozdi so med analiziranimi državami najbolj pogosti na Finskem in Irskem. To je po svoje razumljivo, saj sta ti dve ekonomiji z vidika konkurenčnosti na precej višji ravni. Slovenija se v drugem opazovanem obdobju uvršča pred Grčijo, Estonijo ter Madžarsko. V Sloveniji se podpora razvoju industrijskih grozdov povečuje. Industrijski grozdi so orodje za izboljšanje produktivnosti, pospeševanje inovativnosti podjetij in komercializacije inovacij. Raziskava Ministrstva za gospodarstvo je pokazala, da je medpodjetniško povezovanje, ki omogoča razvoj grozdov, v Sloveniji razmeroma šibko, da je infrastruktura za podporo razvoju grozdov v nastajanju, kljub temu pa v proizvodno storitvenih sistemih obstaja potencial razvoja. Zaradi tega se je industrijska politika v Sloveniji močno usmerila k podpori oblikovanja industrijskih grozdov. Takšna politika je vidna v obdobju 2002-2006. Do začetka 80. let so pristaši ekonomske teorije zatrjevali, da trg komajda vpliva na tehnološki razvoj. Klasičen inovacijski proces naj bi potekal znotraj raziskovalno-razvojnih dejavnosti, ki ustvarjajo nova znanja in jih prenašajo v proizvodne procese preko natančno določenih faz. Ta teorija je naletela na številne kritike zaradi pomanjkljivega opisa inovacij in zato, ker je dajala prevelik poudarek na raziskave in razvoj. Po sodobni inovacijski teoriji so strateško obnašanje in povezave podjetij ter tudi sodelovanje med podjetji, raziskovalnimi ustanovami, univerzami in drugimi ustanovami bistvo inovacijskega procesa. Inovacije so proces, ki se uspešno razvija v omrežju, kjer obstajajo močne povezave med dobavitelji, kupci, storitvami, znanji in tehnologijami, vključno z javno infrastrukturo, ki ustvarja znanje univerze in raziskovalnih inštitutov. Za pridobitev novih znanj pa je pogosto potrebno sodelovanje z uporabniki, kar zahteva tudi sodelovanje z dobavitelji surovin in komponentami v proizvodno-storitveni in inovacijski verigi, ki tvorijo industrijske grozde.

165

Razvoj podjetij po sistemu grozdov je torej oblika sodelovanja skupine neuradno povezanih podjetij kot so dobavitelji, ponudniki storitev, podjetja iz sorodnih dejavnosti, uporabniki in institucije (izobraževalne, finančne, državne, javne službe ...) v nekem okolju, z namenom povečevanja lastne in skupne globalne konkurenčnosti in doseganja boljših rezultatov v primerjavi s konkurenčnimi podjetji ali konkurenčnimi gospodarstvi. Pri preučevanju vpliva industrijskih grozdov na gospodarsko rast in gospodarski razvoj je opazna velika razlika med teorijo konkurenčnosti in teorijo gospodarske rasti. Teorija konkurenčnosti zelo upošteva sinergijske učinke grozdov na celotno gospodarstvo, medtem ko teorija gospodarske rasti njihov prispevek h gospodarski rasti zanemarja. Sestava celotnega sistema produktivnih virov, tehnologij, organizacijskih ureditev, tržnih struktur, mednarodnih poslovnih dejavnosti, institucionalnega ogrodja in vladne politike je tista, ki na koncu določa dolgoročno uspešnost ekonomskih sistemov. Pogoj za dosego trajne konkurenčnosti in ekonomske rasti sta dobro delovanje in sinergija v celotnem ekonomskem sistemu. Kompleksne interakcije in soodvisnosti znotraj ekonomskega sistema izpolnjujejo mnoge kriterije trajnosti, kot so opis sistemskih prednosti, redkost, družbeno kompleksnost in vzročno nejasnost. V najuspešnejših gospodarstvih je pogosto težko določiti, kje začeti z razlago konkurenčne prednosti. Kompleksnost medsebojnega delovanja in samopoglabljanja determinant je namreč tako velika, da zamegli vzrok in učinek. Konkurenčno prednost ima država takrat, ko je sistem edinstven. Podvajanje celotnega sistema je težko in zahteva veliko časa. Ni nujno, da slabe lastnosti ene ali dveh determinant preprečijo konkurenčno prednost države. Najpomembnejše konkurenčne prednosti so močno povezane s povečanjem in samopoglabljanjem prednosti posameznih determinant (Porter, 1990). Proces razvijanja sistemske prednosti je pogosto dolgotrajen proces, ki ga oblikujejo edinstvene zgodovinske okoliščine. Glede na njegovo dolgoročnost in odvisnost od prehojene poti, ga potencialni konkurenti zelo težko posnemajo, kajti sistemska prednost izvira iz specifične interakcije med sestavnimi deli sistema. Ker ni sistema, ki bi prinesel enake prednosti, bi morali potencialni posnemovalci podvojiti celoten sistem. Prednosti celotnega sistema so veliko trajnejše od tistih, ki so zgrajene na posameznih dejavnikih. Verjetnost, da lahko konkurenti podvojijo katerokoli posamezno determinanto konkurenčnosti, je pogosto zelo majhna. Potencialni posnemovalci morajo upoštevati vsa možna razmerja med determinantami, kar dodatno zmanjša verjetnost uspešnega podvajanja. Čim večje je število determinant, na katerih je zasnovana prednost, in čim bolj so te med seboj povezane, tem trajnejša je sistemska konkurenčna prednost. To je glavni razlog oblikovanja industrijskih grozdov, saj se s tem oblikujejo sistemske konkurenčne prednosti, ki jih drugi grozdi težko posnemajo. Industrijske grozde (angl. cluster) na poenostavljen način opisujemo kot kritično maso podjetij in institucij v določeni panogi (Porter, 1998, str. 78). Industrijski grozdi so skupina podjetij, ki si delijo horizontalne in vertikalne povezave (Kotler, Jatusripitak, Maesincee, 1999, str. 201). So geografska koncentracija neuradno povezanih podjetij, specializiranih

166

dobaviteljev, ponudnikov storitev, podjetij iz sorodnih dejavnosti in ustanov na določenem področju. Gre za večsektorska omrežja, v katerih se povezujejo neenaka in komplementarna podjetja, ki tvorijo verigo dodane vrednosti. Njihova prednost je v veliki inovacijski sposobnosti, ki je kot osnova stalnemu povečevanju učinkovitosti poslovnih procesov. Obstoj grozdov pomeni bistven dejavnik konkurenčnosti držav in regij, saj se v njih razvija lokalno znanje, ki ga drugi le s težavo posnemajo. Sinergijski učinki, ki izhajajo iz horizontalnih in vertikalnih povezav med podjetji in institucijami v grozdih, so ključna determinanta njihove konkurenčnosti. Različni avtorji navajajo številne pozitivne učinke, ki jih podjetjem in regionalnim ali nacionalnim gospodarstvom prinašajo tako grozdi kot tudi druge oblike medpodjetniških povezav. Na primeru podjetij v italijanskih industrijskih območjih se vidi pomen dejavnikov, kot so hitrost, prilagodljivost, vzpostavitev močnega lokalnega trga dela, razvoj kritične mase specializiranega znanja in poenostavljenje širjenje le-tega, vzpostavitev močnih socialnih vezi, ki poenostavljajo transakcije, izboljšan dostop do posojil in pomoč pri razvoju sodelovalnih dejavnosti ter oblikovanje lokalne ali regionalne industrijske identitete, ki podpira skupne strategije in skupne institucije (Doyle, 2000, str. 61). Grozdi povečujejo konkurenčnost vključenih podjetij na tri načine (Porter, 1998, str. 80):

− s povečevanjem produktivnosti podjetij na določenem področju, − z usmerjanjem in podpiranjem inovativnosti, − s spodbujanjem oblikovanja novih dejavnosti.

Boekholt in Thuriaux (1998, str. 5) utemeljujeta upravičenost potrebe po uveljavljanju javnih politik, ki bi zagotovile uveljavljavitev grozdov, z ugotovitvijo, da mala in srednje velika podjetja ne izkoristijo priložnosti za dvig konkurenčnosti in povečanja inovacije, ki bi jim omogočila sodelovanje z drugimi podjetji, prav tako pa ta podjetja težko pridobijo ali razvijejo strateška znanja. Opozarjata tudi, da podjetja ne izkoristijo znanja ustreznih institucij, ki same niso usposobljene, da bi to znanje tržile. Ugotavljata tudi, da obstoječim ali potencialnim grozdom pogosto primanjkujejo ključne komponente, s katerimi bi povečali sinergične učinke in konkurenčnost celote, ter da inovativnost in konkurenčnost posameznih grozdov ovirajo vladni predpisi. Grozdi se ne osredotočajo le na posamezne panoge, pač pa na celotno dobavno verigo. Glavni namen grozdov je povečati konkurenčnost podjetij v grozdih, poslovni procesi pa potekajo vzdolž dobavne verige in se zaključujejo z bolj ali manj zahtevnimi izdelki za končne uporabnike. Grozdi vključujejo podjetja različnih gospodarskih dejavnosti in različne institucije, katerih pridružitev lahko odločilno prispeva h konkurenčni prednosti grozdov, ne glede na to, ali gre za vertikalne, horizontalne ali institucionalne vezi. Pogoj za obstoj v grozdu je en sam. Zavisi od tega koliko neka povezava v določenem grozdu prispeva h konkurenčni prednosti celotnega grozda.

167

Tabela 10-3: Lokalna razpoložljivost komponent, delov in procesnih strojev

2001 2002 2003 2004 komponente stroji komponente stroji komponente stroji komponente stroji Španija 4,7 4,0 4,8 4,0 4,9 4,3 4,5 4,2 Portugalska 3,9 2,7 4,1 3,0 3,5 2,8 4,1 3,5 Grčija 3,0 2,3 3,1 2,4 3,1 2,8 3,0 2,6 Estonija 3,3 2,3 3,1 2,4 3,0 2,4 3,3 3,1 Madžarska 4,1 2,5 3,6 2,8 3,3 3,0 3,4 2,7 Slovenija 3,5 3,0 3,6 2,7 3,4 2,7 3,3 2,6 Irska 4,0 2,8 3,7 3,1 3,6 3,2 3,4 3,0 Finska 4,8 4,8 4,2 4,2 5,1 4,9 5,1 4,6

Vir: WEF raziskava, raziskava EF – IER, 2005. Stanje razvoja strojegradnje, posameznih komponent in delov v lastni državi tudi določa, kakšne so možnosti za povezovanje v grozdih. Po razpoložljivosti strojev sta v najboljšem položaju Finska in Španija. Slovenija se uvršča najnižje. Slovenija je leta 2000 začela z intenzivnim spodbujanjem procesa grozdenja. Za spodbujanje grozdenja je vlada v obodbju 2001 - 2004 namenila približno 2,1 milijarde tolarjev oziroma slabih devet milijonov evrov. To je 6% vseh sredstev, ki jih je Ministrstvo za gospodarstvo namenilo spodbujanju podjetništva in povečevanju konkurenčnosti gospodarstva. To je približno znesek, ki ga je država kot pomoč namenila Muri (10 milijonov evrov), in kar štirikrat manjši znesek od zneska subvencije Revozu (40 milijonov evrov). Vlada selektivno izbira "zmagovalce" in pri življenju ohranja "poražence" z razliko od grozdenja, ki je odprt za vse skupine podjetij in institucij, ki imajo za to interes. Vanj se je do leta 2004 vključilo že več kot 400 podjetij z okoli 66 tisoč zaposlenimi. Dosedanji, in še bolj pričakovani rezultati kažejo, da je grozdenje ena najuspešnejših iniciativ vlade na področju industrijske politike. Čeprav predstavniki vlade napovedujejo ukinitev podpore grozdom, je smiselno, da Slovenija politiko grozdenja nadaljuje, saj si bo na ta način zagotovila podporo na ravni EU. Argumenti proti grozdenju so neumestni še posebno zato, ker je bilo v okviru evalvacije razpisov za področje spodbujanja podjetništva in konkurenčnosti v obdobju 2001-2003 ocenjeno kot eden najprimernejših ukrepov. Seveda je potrebno v prvotno obliko politike grozdenja vnesti spremembe, ki upoštevajo dosedanje slabosti. Še posebno je pomembno transparentno vključevanje uporabnikov že v času same priprave ukrepov, kar bo omogočilo boljše ugotavljanje enostranskih interesov in zagotoviti višjo stopnjo samonadzora (manj administriranja). Bodoča politika grozdenja mora biti precej bolj celostna kot sedanja in bolj prilagojena določenim razmeram v grozdih. Še dodatno mora spodbujati konkurenco z vključevanjem novih podjetij. Pri sofinanciranju razvojnih projektov je treba upoštevati tako "formalne" grozde, ki jih spodbuja država in ki oblikujejo formalne stične točke, kot tudi "neformalne", ki jih država spodbuja posredno in ki običajno nastajajo kot podjetniški odgovor v okviru formalno ustanovljenih grozdov (Cotič, Zagoršek, Jaklič, 2005). Pomanjkljivosti ankete WEF so v določeni meri pogojene z majhnostjo Slovenije.Le-ta se slabo uvršča po obsegu lokalnih dobaviteljev ter po lokalni razpoložljivosti proizvodnih strojev v večini panog. Razvoj podjetij po sistemu grozdenja je torej oblika sodelovanja

168

skupine (ne)formalno povezanih podjetij, t.j. dobaviteljev, ponudnikov storitev, podjetij iz sorodnih dejavnosti, uporabnikov in institucij (izobraževalne, finančne, državne oziroma javne službe itd.) v nekem okolju. S tem se povečuje lastna in skupna globalna konkurenčnost in dosegajo boljše rezultate v primerjavi s konkurenčnimi podjetji in gospodarstvi. Pri proučevanju vpliva industrijskih grozdov na gospodarsko rast in gospodarski razvoj je opaziti veliko razliko med teorijo konkurenčnosti in teorijo gospodarske rasti. Teorija konkurenčnosti upošteva sinergijske učinke grozdov na celotno gospodarstvo, medtem ko teorija gospodarske rasti zanemarja njihov specifičen doprinos k rasti gospodarstva. Grozdi se ne osredotočajo le na posamezne panoge, pač pa na celotne nabavno-prodajne verige. Njihov glavni namen je povečati konkurenčnost povezanih podjetij, poslovni procesi pa potekajo vzdolž dobavne verige in se zaključujejo z bolj ali manj zahtevnimi izdelki za končne uporabnike. Grozdi vključujejo podjetja različnih gospodarskih dejavnosti ter različne institucije, katerih pridružitev lahko odločilno prispeva h konkurenčni prednosti grozda, in sicer ne glede na to, ali gre za vertikalne, horizontalne ali institucionalne vezi. Omejitev pri grozdu je samo ena. Zavisi od tega koliko lahko posamezne povezave v grozdu prispevajo k mednarodni konkurenčni prednosti celotnega grozda. Konkurenčne prednosti grozdov so predvsem v sposobnosti učinkovite izmenjave informacij med kupci, dobavitelji, podizvajalci ter drugimi udeleženci grozdov. Tesne povezave sodelujočih zagotavljajo dopolnjevanje znanj veščin ter tehnologij kot ključnega elementa učenja podjetij ter njihove inovativnosti. Proces učenja in inoviranja je še intenzivnejši zaradi vključevanja univerz, razvojnih inštitutov, svetovalnih in drugih podpornih organizacij. Običajna inovacijska infrastruktura je z vidika današnjih potreb gospodarstva preveč univerzalna. Vse večja globalizacija pomeni tudi vse močnejšo specializacijo posameznih območij. Za to pa je potrebna specifična infrastruktura, ki dopolnjuje običajno znanstveno in tehnološko infrastrukturo. Čeprav običajna inovacijska infrastruktura zagotavlja osnovne pogoje za inovativnost, je pri komercializaciji inovacij teža na podjetjih. Inovativnost in komercializacija novih tehnologij se močno prepletata v industrijskih grozdih (Porter, Stern, 2001, str. 106). Sama prisotnost industrijskih grozdov v določeni regiji že sama po sebi precej poveča konkurenčnost celotnega gospodarstva. Slovenija se od analiziranih držav najbolje uvršča po razpoložljivosti specializiranih raziskav. usposabljanju lokalnih institucij ter kakovosti lokalnih dobaviteljev. Slabo se uvršča po kakovosti lokalnih dobaviteljev ter lokalni razpoložljivosti proizvodnih strojev v večini panog. Razvoj podjetij po sistemu grozda je torej oblika sodelovanja skupine (ne)formalno povezanih podjetij: dobaviteljev, ponudnikov storitev, podjetij iz sorodnih dejavnosti, uporabnikov in institucij (izobraževalne, finančne, državne oziroma javne službe itd.) v nekem okolju. S tem se povečujeta lastna in skupna globalna konkurenčnost in dosegajo boljši rezultati v primerjavi s konkurenčnimi podjetji ali s konkurenčnimi gospodarstvi.

169

11 KONKURENČNOST IN TEHNOLOGIJA

Nacionalna konkurenčnost izhaja iz inovativnosti podjetij. Čeprav inovacije nastajajo predvsem v zasebnem sektorju, je raven inovativnosti odvisna od različnih politik, institucij ter ostalih lokalnih dejavnikov. Inovacijski rezultat je odvisen tudi od odnosa med zasebnim in javnim sektorjem (politike in vlaganj). Inovativnost posameznih držav je torej odvisna od zagotavljanja primernega okolja (Porter, Stern, 2003, str. 228). Sodobna razvita ekonomija ne more ohranjati visokih plač ter življenjskega standarda le s proizvodnjo standardnih izdelkov ob uporabi klasičnih metod. Kakovost nacionalnega inovacijskega sistema je ključna. Inovacijska sposobnost postaja bistvo konkurenčnih podjetniških strategij. Ob tem razvojno–raziskovalna infrastruktura podpira inovativnost celotne ekonomije (vložki v bazične raziskave), industrijski grozdi pa pospešujejo inovativnost v posameznih dejavnostih (npr. avtomobilska industrija, sektor IT) ter mrežne povezave (med inštituti, univerzami ter podjetji). Čeprav vedenje posameznih podjetij ter industrijskih grozdov precej prispeva k inovativni uspešnosti posameznih ekonomij, inovacijsko dejavnost podpirajo še številni drugi dejavniki. Nelson je v svojem delu »National Innovation Systems: A Comparative Analysis« (1993) pokazal na ključne determinante nacionalnega inovacijskega sistema:

− vlaganja v bazične raziskave, − davčna politika, ki vpliva na podjetniško R&R dejavnost ter na obseg vlaganj, − razpoložljivost tveganega kapitala, − splošna raven izobrazbe prebivalstva, − število talentov na področju znanosti in tehnologije, − infrastruktura IT, − zaščita intelektualne lastnine, − odprtost do mednarodne menjave ter tujih vlaganj, − zahtevnost lokalnega povpraševanja.

Slovenija dosega nezadovoljivo tehnološko raven izdelkov in proizvodnih procesov. Njena industrija je že izčrpala precej možnosti z racionalizacijo poslovanja in z odpuščanjem delavcev. V naslednjem koraku bo morala povečati razvojno-inovativno in tehnološko dejavnost. Ugotovitve Evropske komisije za pridružene države srednje Evrope glede razvojne politike, tehnološkega razvoja in inovacij ter strukturne politike so zelo kritične, med drugim tudi za slovensko gospodarstvo, kjer je ugotovljena prešibka podpora razvojno-raziskovalnemu sistemu in industrijskim inovacijam. Sodobne informacijske tehnologije kot so kot so internet, elektronsko poslovanje in nove telekomunikacijske storitve; novi materiali; biotehnologija) so tisti dejavniki, ki povzročajo nastajanje nove ekonomije in nove razvojne paradigme in strukturnih sprememb, ne le v tranzicijskih, temveč tudi v večini drugih držav. Zato je prehod majhnih držav (Slovenija, baltske države) v novo razvojno fazo še toliko bolj zahteven v primerjavi z nekaterimi drugimi majhnimi

170

odprtimi gospodarstvi (Irska, Portugalska, Finska), ki imajo daljšo tradicijo uveljavljanja tržnega sistema in integracije v EU. Slovenija se je sorazmerno uspešno integrirala v EU v zunanjetrgovinskem smislu, ne pa tudi v proizvodnem in tehnološkem. Za dosego tega cilja je potrebno izgraditi sodoben nacionalen inovacijski sistem, sposoben povezovanja z evropskimi inovacijskimi sistemi. Ko govorimo o ključnem pomenu tehnoloških inovacij, ne smemo pozabiti na inovacije na družbeno-organizacijskem področju (razvoj ustreznega človeškega kapitala). Uveljavljanje informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij ter družbe, temelječe na znanju, zmanjšuje pomen razlik v razvitosti in povečuje vlogo krepitve sposobnosti za obvladovanje globalnega znanja in tehnološkega napredka kot temeljnih osnov uspešnega razvoja. To pa pomeni, da bo Slovenija na področju zunanje trgovine povsem opustila strategijo zasledovanja, ki je v določenem smislu sicer nujna zaradi majhne kritične mase (tako pri kadrih kot pri kapitalu). Za povečanje absorpcijske sposobnosti za obvladovanje obstoječih in zlasti uvajanje novih tehnologij bo potreben velik premik na področju izobraženosti in usposobljenosti kadrov na vseh ravneh, zlasti pa politične elite, vodilnega in srednjega menedžmenta v gospodarskih družbah, v domačih dejavnostih in v institucijah civilne družbe. Šele taka preobrazba bo Sloveniji zagotovila možnost nadpovprečne gospodarske rasti in zmanjševanja tehnološkega zaostanka. Slovenija ima razvit šolski sistem in relativno visoko število raziskovalcev na prebivalca, vendar pa močno zaostaja v komercializaciji znanosti in tehnologije. Pomanjkljivo je sodelovanje med univerzami in podjetji, primanjkuje usposobljenih inženirjev in nekaterih drugih profilov. Slovenija je bila v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami bolj uspešna pri ohranitvi sistema znanstvenih inštitutov, ni pa bila uspešna pri ohranitvi razvojnih oddelkov v podjetjih, kar je velika ovira za hitrejši tehnološki razvoj. Nova rastoča podjetja so v večini primerov prešibka za višja razvojna vlaganja. Na univerzah so bili navajeni delati na velikih projektih za večja podjetja in se le počasi navajajo na razvojno sodelovanje z manjšimi podjetji. Za slovenska podjetja velja slaba povezanost z zunanjimi viri znanstvenega in tehnološkega znanja. Dejstvo je, da je slabo delovanje slovenskega inovacijskega sistema velika cokla prihodnjega razvoja. Brez prehoda iz panog z nizko dodano vrednostjo na zaposlenega v panoge z visoko dodano vrednostjo na zaposlenega ne moremo pričakovati bodočega razvoja Slovenije kot države z visoko stopnjo blaginje svojih prebivalcev. To pa zahteva tudi tesnejše sodelovanje med univerzami, raziskovalnimi inštituti in podjetji, saj tudi sodobne oblike povezovanja podjetij (grozdi) zahtevajo vključenost raziskovalnih inštitutov in univerz. Sodelovanje mora biti predvsem aplikativno. Nepripravljenost in neusposobljenost slovenskih raziskovalnih organizacij za tesnejše sodelovanje s podjetji se že kaže kot ovira pri tvorbi grozdov v Sloveniji (Stanovnik, Kavaš, 2001, str. 268–270).

171

Tabela 11-1: Uvrstitev držav po tehnološki infrastrukturi (metoda IMD) 2001 2002 2003 2004 2005 Finska 3 2 3 11 15 Irska 12 21 18 27 34 Španija 32 35 12 34 41 Portugalska 33 33 26 32 29 Estonija 24 20 19 28 31 Madžarska 28 29 25 31 35 Slovenija 27 37 27 38 40

Vir: raziskava EF – IER, 2005. Po tehnološki infrastrukturi se med analiziranimi državami najviše uvrščata Finska in Portugalska. V opazovanem obdobju (2001-2005) je viden napredek Portugalske. Slovenija je izrazito nazadovala. Razlogov za tak položaj Slovenije je več. Komunikacijska tehnologija ne zadovoljuje potreb gospodarstva (50. mesto), cena uporabe interneta je visoka (48. mesto), razpoložljivost znanj s področja IT je nizka (48. mesto), tehnološko sodelovanje med podjetji je nizko (54. mesto), zakonodaja slabo podpira tehnološki razvoj in aplikacije (58. mesto), financiranje tehnološkega razvoja ni učinkovito (56. mesto), tehnološka zakonodaja slabo ustreza potrebam podjetij (59. mesto), Pri osredotočanju na gospodarsko rast ima tehnološki indeks ključno vlogo. Kakšno težo ima pri tem lastna inovativnost v primerjavi s transferjem tehnologij od drugod, v veliki meri zavisi od stopnje razvoja določene države. Svetovni gospodarski forum opredeljuje za ključne inovatorje tiste države, ki dosegajo najmanj 15 patentov na milijon prebivalcev na leto. Konkurenca med temi državami je močno vezana na inovacijske zmogljivosti in prodor tehnološko naprednih proizvodov na globalnem trgu.

Tabela 11-2: Vodilne države izumiteljice (inovatorke) ZDA Švedska Danska Singapur Irska Kanada Norveška Belgija Islandija Italija Finska Koreja Nizozemska Japonska Hongkong Tajvan Velika Britanija Nemčija Švica Avstralija Nova Zelandija Avstrija Izrael

Vir: WEF, 2001, str 30 Države, ki ne spadajo v skupino glavnih držav izumiteljic, običajno dosegajo visoko gospodarsko rast ob pomoči hitrega privzemanja tehnologij od drugod. To pomeni, da lahko države v razvoju dohitevajo države izumiteljice s privabljanjem neposrednih tujih naložb. Neposredne tuje naložbe prinašajo nove tehnologije, kapital, izvozne trge in organizacijski know-how. Estonija, Češka in Madžarska precej izstopajo med novimi članicami EU glede transferja tehnologij. Inovacije so rezultat raznih dejavnikov, kot so izobražen človeški kapital, dovolj razvite tržne iniciative za znanost in intenzivno sodelovanje med znanostjo ter poslovnim sektorjem.

172

Tabela 11-3: Učinkovitost izbranih držav pri tehnološkem indeksu (WEF) Tehnologija 2001 Tehnologija 2002 Tehnologija 2003 Tehnologija 2004 Indeks Rang Indeks Rang Indeks Rang Indeks Rang Finska 6,35 3 5,83 3 6,00 2 5,92 3 Irska 5,20 28 4,40 31 4,37 38 4,43 37 Estonija 5,68 8 4,91 14 5,16 10 5,01 15 Češka 5,39 20 4,81 20 4,84 21 4,88 19 Madžarska 5,39 21 4,77 21 4,57 32 4,66 29 Portugalska 5,27 25 4,91 13 4,82 22 4,78 23 Slovenija 5,18 30 4,65 25 4,73 24 4,71 26 Poljska 4,75 35 4,21 36 4,44 34 4,19 45 Grčija 4,62 38 4,41 30 4,64 30 4,42 38

Vir: Raziskava WEF, raziskava EF – IER, 2005.

Tehnološki indeks je sestavljen iz treh elementov: inovativnosti, transfera tehnologij in razvitosti informacijske tehnologije. Po indeksu tehnologije se v opazovanem obdobju (2001-2004) visoko uvrščata Finska in Estonija. Estonija se v tehnološkem indeksu uvršča precej više kot druge nove članice EU. Slovenija je svoj položaj izboljšala. Slovenija je bila leta 2001 rangirana na 30. mesto, v letu 2004 pa na 26. mesto.

Tabela 11-4: Učinkovitost izbranih držav po inovativnosti (WEF) Inovativnost 2001 Inovativnost 2002 Inovativnost 2003 Inovativnost 2004 Indeks Rang Indeks Rang Indeks Rang Indeks Rang Finska 6,12 4 5,47 3 5,71 3 5,74 3 Irska 4,43 23 3,47 22 3,48 24 3,47 22 Estonija 3,94 26 3,05 28 3,38 26 3,34 26 Češka 3,24 38 2,53 42 2,57 45 2,58 43 Madžarska 3,30 35 2,73 34 2,76 38 2,79 35 Portugalska 3,58 31 2,83 31 2,98 32 2,99 32 Slovenija 3,80 27 3,33 24 3,51 23 3,44 23 Poljska 2,98 43 2,90 29 3,20 29 3,07 31 Grčija 3,95 25 3,05 27 3,02 31 3,28 28

Vir: Raziskava WEF, raziskava EF – IER, 2005. Po indeksu inovativnosti se v opazovanem obdobju (2001-2004) visoko uvrščata Finska in Irska. Slovenija je močno zmanjšala zaostanek za Irsko. Prednosti Slovenije so kakovost njenih znanstvenih institucij (30. mesto), izdatki podjetij za R&R (21. mesto), ugodne subvencije in davčne ugodnosti za podjetniške raziskave in razvoj (28. mesto), sodelovanje med akademsko in poslovno sfero (30. mesto), število patentov (26. mesto). Problemi Slovenije so nizka tehnološka pripravljenost (48. mesto), tehnološka absorpcija podjetij (50. mesto), vladni nakupi naprednih tehnologij ne spodbujajo razvoja (44. mesto) ter razpoložljivost znanstvenikov in inženirjev (59. mesto).

173

Tabela 11-5: Učinkovitost izbranih držav po razvoju informacijskih tehnologij (WEF)

IT 2001 IT 2002 IT 2003 IT 2004 Indeks Rang Indeks Rang Indeks Rang Indeks Rang Finska 6,58 1 6,19 3 6,29 2 6,11 5 Irska 5,97 18 5,33 22 5,26 27 5,39 24 Estonija 5,88 20 5,18 23 5,55 20 5,42 23 Češka 5,45 29 4,83 28 5,04 30 5,14 28 Madžarska 5,30 30 4,77 29 4,68 35 4,79 34 Portugalska 5,68 25 5,12 24 5,04 29 5,04 31 Slovenija 5,47 28 5,08 26 5,28 26 5,29 26 Poljska 4,90 37 4,03 36 4,36 41 4,26 44 Grčija 5,14 35 4,59 31 4,82 33 4,62 37

Vir: Raziskava WEF, raziskava EF – IER, 2005. Informacijske tehnologije postajajo sestavni del tehnološkega razvoja. Prednosti Slovenije v opazovanem obdobju (2001-2004) so razpoložljivost prenosnih telefonov (24. mesto), dostop interneta v šolah (21. mesto), zakonodaja vezana na IT (27. mesto), število prenosnih telefonov (15. mesto), uporabniki interneta (20. mesto), število internetnih strežnikov (29. mesto), število osebnih računalnikov (23. mesto). Pomanjkljivosti so kakovost med ponudniki spletnih storitev (57. mesto), vrednotenje pomena razvoja IT (61. mesto) ter uspeh vlade pri promociji IT.

Tabela 11-6: Učinkovitost izbranih držav po transferju tehnologije (WEF) TT 2001 TT 2002 TT 2003 TT 2004 Indeks Rang Indeks Rang Indeks Rang Indeks Rang Španija 4,96 20 5,01 18 4,77 35 5,07 11 Portugalska 5,28 13 5,32 8 5,14 15 5,04 15 Estonija 5,98 4 5,16 11 5,24 11 5,02 16 Češka 6,03 3 5,55 4 5,35 5 5,30 7 Madžarska 6,19 2 5,45 6 5,04 21 5,10 10 Slovaška 5,81 6 4,50 38 5,13 16 5,47 2 Slovenija 5,24 14 5,21 10 4,42 51 4,36 46 Poljska 5,15 15 4,90 23 4,97 26 4,46 41 Grčija 4,15 31 4,62 31 4,95 27 4,54 38

Vir: Raziskava WEF, raziskava EF – IER, 2005. Ključni problem slovenskega tehnološkega razvoja je nizek prenos tehnologij od drugod. Ostale članice EU dosegajo boljše rezultate. Estonija je na primer v GCR 2001 uvrščena na četrto, Madžarska na drugo, Češka pa na tretje mesto. Na začetku opazovanega obdobja so vse analizirane nove članice EU prejele precejšen vnos tehnologij. Slovenija se v zadnjem opazovanem obdobju (2004) rangira najnižje med novimi članicami EU.

174

175

12 OCENJEVANJE RAZVOJNIH DEJAVNIKOV NA MIKRO

RAVNI

Razvojni dejavniki na mikro ravni so tehnološko učenje, podjetniška dejavnost, lokalni dobavitelji, zakonodajni okvir ter posebna znanja. Te komponente agregiramo z metodo standardnega odklona izbranih pokazateljev. Po razvoju je Slovenija v zadnjih letih prešla na višjo raven in zato so njene konkurenčne slabosti še bolj vidne. Takšna dejavnika sta npr. premalo fleksibilen trg dela ter premalo konkurenčen finančni trg. V nadaljevanju analiziramo dejavnike na mikro ravni, ki smo jih zbrali z metodologijama IMD in WEF. V oklepajih navajamo kode vprašanj iz vprašalnikov. TEHNOLOŠKO UČENJE

− Univerzitetno izobraževanje zadovoljuje potrebe konkurenčne ekonomije (4.5.08) − Transfer znanja med podjetji in univerzami je visoko razvit (4.5.14) − Tehnološko sodelovanje med podjetji je zelo razvito (4.2.14)

PODJETNIŠKA DEJAVNOST

− Zakonodajo močno podpira ustanavljanje novih podjetij (2.4.16) − Menedžerji imajo občutek za podjetništvo (3.4.08)

LOKALNI DOBAVITELJI

− Lokalnih dobaviteljev je veliko in vključujejo pomembne materiale, komponente in opremo (8.02)

− Kakovost lokalnih dobaviteljev je zelo visoka ter mednarodno konkurenčna, saj zagotavlja nove izdelke in postopke (8.03)

− Lokalna razpoložljivost komponent in delov je precejšnja (8.08) − Lokalna razpoložljivost procesnih strojev je visoka (8.09)

ZAKONODAJNI OKVIR

− Konkurenčna zakonodaja je učinkovita ter preprečuje nelojalno konkurenco (2.4.10)

− Domača zakonodaja ni pristranska do tujih vlagateljev (2.4.05) − Tuji partnerji lahko odpovedo mednarodne transakcije (2.4.04)

POSEBNA ZNANJA

− Izobraženi strokovnjaki so razpoložljivi na trgu dela (3.2.16) − Finančni strokovnjaki so razpoložljivi na trgu dela (3.2.17) − Domače poslovno okolje (gospodarstvo) privablja visokoizobražene tuje

strokovnjake (3.2.19)

176

Slika 12-1: Letne spremembe (v %) pri razvojnih dejavnikih na mikro ravni

EVALVACIJA SPREMEMB PRI RAZVOJNIH DETERMINANTAH NA MIKRO RAVNI (v obdobju 2002-2005)

-2,5

-2

-1,5

-1

-0,5

0

0,5

1

1,5

2

2,5

Šveds

kaFins

kaIrs

ka

Avstrij

a

Nizoze

mska

Italija

Slovenij

a

Madža

rska

Češka

Poljsk

a

Estonij

a

Slovašk

a

Tehnološko učenje 2002 Tehnološko učenje 2005 Podjetniška aktivnost 2002 Podjetniška aktivnost 2005

Lokalni dobavitelji 2002 Lokalni dobavitelji 2005 Regulacijski okvir 2002 Regulacijski okvir 2005

Razpoložljivost znanj 2002 Razpoložljivost znanj 2005

Vir: lasten izračun.

Ko države dosežejo višjo razvojno raven, postane razpoložljivost posebnih znanj pomembna komponenta konkurenčnosti. V opazovanem obdobju (2002-2005) so glede razpoložljivosti posebnih znanj v zelo ugodnem položaju Nizozemska, Irska ter Avstrija. Slovenija je v najslabšem položaju tako v letu 2002 kot tudi v letu 2005. Od novih članic EU se glede razpoložljivosti posebnih znanj najbolje uvršča Madžarska. V prvem letu opazovanega obdobja (2002) je bila Slovenija po kvaliteti poslovnega okolja v najboljšem položaju pri podjetniški dejavnosti. Najslabši položaj je imela pri zakonodajnem okvirju. V opazovanem obdobju (2002-2005) je v večini članic EU vidno izboljšanje regulacijskega okvirja. Pri tehnološkem učenju so svoj položaj izboljšale Nizozemska, Irska ter Madžarska. Podjetniška dejavnost se je povečala pri Finski, Irski, Avstriji, Estoniji ter Slovaški. Kakovost lokalnih dobaviteljev je napredovala pri Švedski, Finski ter Avstriji. Zakonodajni okvir se je izboljšal pri Finski, Avstriji, Nizozemski, Sloveniji, Madžarski, Češki ter Slovaški. V drugem letu opazovanega obdobja (2003) je položaj Slovenije najboljši pri zakonodajnem okvirju ter kakovosti lokalnih dobaviteljev.

177

12.1 Primerjava med državami (Benchmarking) po razvojnih skupinah

Analiza trendov v daljšem časovnem obdobju in primerjava z izbranimi državami omogočata ovrednotenje položaja Slovenije na področju gospodarskega uspeha. Slika 12-2: Položaj Slovenije po gospodarskem uspehu (rangi)

0

10

20

30

40

50

60

70

2000 2001 2002 2003 2004 2005

domače gospodarstvo

mednarodna menjava

mednarodne investicije

zaposlenost

cene

Vir: Raziskava IMD, raziskava EF – IER, 2005. Indeks gospodarske uspešnosti oblikujejo domače gospodarstvo, mednarodna menjava, mednarodna vlaganja, zaposlenost ter cene. V prvem letu opazovanega obdobja (2000) se je Slovenija najbolje uvrščala po cenah in delovanju domačega gospodarstva. Slab položaj je imela pa v mednarodnih vlaganjih, mednarodni menjavi ter zaposlenosti. V opazovanem obdobju je prišlo do precejšnjih sprememb. V letu 2004 je bila Slovenija najbolje uvrščena po mednarodni menjavi in ravni cen. Slabši položaj je imela pri v domačem gospodarstvu, zaposlenosti in mednarodnih vlaganjih. Indeks vladne učinkovitosti oblikujejo javne finance, fiskalna politika, institucionalno okolje, poslovna zakonodaja ter socialni model. V prvem letu opazovanega obdobja (2000) je bila Slovenija najbolje uvrščena pri javnih financah in socialnem modelu. Slab položaj je imela pri poslovni zakonodaji, fiskalni politiki in institucionalnem okolju. V opazovanem letu ni prišlo do večjih sprememb. isto velja za leto 2004, kjer ima slab položaj pri fiskalni politiki, poslovni zakonodaji ter institucionalnem okolju.

178

Slika 12-3: Položaj Slovenije po vladni učinkovitosti

0

10

20

30

40

50

60

2000 2001 2002 2003 2004 2005

javne f inance

f iskalna politika

institucionalno okolje

poslovna zakonodaja

socialni model

Vir: Raziskava IMD, raziskava EF – IER, 2005.

Slika 12-4: Položaj Slovenije po uspešnosti managementa

0

10

20

30

40

50

60

2000 2001 2002 2003 2004 2005

produktivnosttrg delafinancemanagerska praksavedenje in vrednote

Vir: Raziskava IMD, raziskava EF – IER, 2005.

Indeks vladne učinkovitosti oblikujejo produktivnost, trg dela, finance, menedžerska praksa, vedenje in vrednote. V prvem letu opazovanega obdobja (2000) je bila Slovenija najbolje uvrščena po produktivnosti in menedžerski praksi. Slab položaj je imela pri financah ter družbenih vrednotah. V tem času ni prišlo do večjih sprememb. V letu 2004 je Slovenija najbolje uvrščena po produktivnosti in trgu dela. Slab položaj je viden pri financah in vrednotah.

179

Slika 12-5: Položaj Slovenije po infrastrukturi

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

2000 2001 2002 2003 2004 2005

osnovna infrastrukturatehnološka infrastrukturaznanstvena infrastrukturazdravstvo in varstvo okoljaizobraževalni sistem

Vir: Raziskava IMD, raziskava EF – IER, 2005

Indeks infrastrukture oblikujejo osnovna, tehnološka in znanstvena infrastruktura, zdravstvo, varstvo okolja ter izobraževalni sistem. V prvem letu opazovanega obdobja (2000) je bila Slovenija najbolje uvrščena po osnovni infrastrukturi in izobraževalnem sistemu. Slab položaj je imela pri tehnološki in znanstveni infrastrukturi, zdravstvu in varstvu okolja. V opazovanem obdobju (2000-2004) je prišlo do poslabšanja položaja pri vseh elementih infrastrukture. V letu 2004 je Slovenija najbolje uvrščena pri osnovni infrastrukturi in izobraževalnem sistemu. Slab položaj je viden pri tehnološki in znanstveni infrastrukturi, ter zdravstvu in varstvu okolja.

Slika 12-6: Primerjava delovanja domačih gospodarstev v obdobju 2000 – 2005 (rangi)

0

10

20

30

40

50

60

70

Sloven

ija

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Poljsk

aČeš

ka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španij

a

Nizoze

mska

200020012002200320042005


180

Slika 12-7: Primerjava rangov mednarodne menjave v obdobju 2000 - 2005

0

10

20

30

40

50

60

Sloven

ija

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Poljsk

aČeš

ka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španij

a

Nizoze

mska

200020012002200320042005


Pri mednarodni menjavi se v opazovanem obdobju svoj položaj izboljšale Slovenija, Poljska, Avstrija, Italija in Španija. Vpliv evropskega integracijskega procesa na povečanje mednarodne menjave ni viden, saj je položaj držav ovrednoten po rangih. Ker v Lertopisu IMD prevladujejo evropske ekonomije, ta ocena ni možna. Pri Madžarski in Grčiji je vidno poslabšanje položaja. Madžarska beleži visoko internacionalizacijo ob koncu devetdesetih let, medtem ko je Češka po vstopu srednjeevropskih držav v EU manj internacionalizirana. Položaj Slovenije se je v mednarodni menjavi zelo povečal. 19. mesto na tem področju v letu 2005 je ena njenih najvišjih ocen.

Slika 12-8: Primerjava rangov mednarodnih investicij v obdobju 2000 - 2005

0

10

20

30

40

50

60

70

Sloven

ija

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Poljsk

aČeš

ka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španij

a

Nizoze

mska

200020012002200320042005


181

Pri mednarodnih vlaganjih so svoj položaj izboljšale Portugalska, Grčija ter Poljska. Poljska je v zadnjem času zabeležila visok obseg mednarodnih naložb. Slovenija je po mednarodnih naložbah pred Portugalsko, Grčijo ter Poljsko. V obdobju 2000-2005 se je položaj Slovenije pri mednarodnih naložbah poslabšal.

Slika 12-9: Primerjava rangov zaposlovanja v obdobju 2000 - 2005

0

10

20

30

40

50

60

70

Sloven

ija

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Poljsk

aČeš

ka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španij

a

Nizoze

mska

200020012002200320042005


V opazovanem obdobju (2000-2005) je pri zaposlovanju večina primerljivih držav poslabšala svoj položaj. Slovenija beleži relativno visoko raven zaposlenosti. Njen položaj je v letu 2004 na štiridesetem mestu in je boljši kot pri Grčiji, Poljski, Češki, Italiji, Franciji ter Španiji. Avstrija in Nizozemska se uvrščata najvišje. Prednosti Slovenije so stopnja brezposelnih, zaposlenost ter brezposelnost mladih. Problem je viden pri rasti zaposlenosti, zaposlenosti v javnem sektorju ter dolgoročni brezposelnosti.

Na področju zakonodaje cen je vidno poslabšanje pri Sloveniji, Portugalski, Madžarski, Grčiji, Avstriji, Italiji ter Nizozemski. Slovenija zaostaja za Portugalsko, Grčijo, Poljsko, Češko ter Španijo. Indeks zakonodaje cen je sestavljen iz ravni inflacije, življenjskih stroškov, najemnine za trisobno stanovanje ter poslovne prostore.

182

Slika 12-10: Primerjava rangov rasti cen v obdobju 2000 - 2005

0

10

20

30

40

50

60

Sloven

ija

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Poljsk

aČeš

ka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španij

a

Nizoze

mska

200020012002200320042005


Slika 12-11: Primerjava rangov javnih financ v obdobju 2000 - 2005

0

10

20

30

40

50

60

70

Sloven

ija

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Poljsk

aČeš

ka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španij

a

Nizoze

mska

200020012002200320042005


V opazovanem obdobju (2000-2005) je Slovenija na področju javnih financ v razmeroma ugodnem položaju. Portugalska, Madžarska, Grčija, Poljska, Češka, Italija, Avstrija ter Nizozemska beležijo poslabšanje. Uvrstitev Slovenije na 17 mesto je pomemben dosežek slovenske ekonomije. V obdobju zadnjih petih let se položaj še izboljšuje.

183

Slika 12-12: Primerjava rangov fiskalne politike v obdobju 2000-2005

0

10

20

30

40

50

60

70

Slovenija

Portuga

lska

Madžarsk

aGrči

ja

Poljska

Češka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španija

Nizoze

mska

200020012002200320042005


V obravnavanem obdobju (2000-2005) je pri fiskalni politiki opaziti, da je večina analiziranih držav poslabšala svoj položaj. Najboljše rezultate beleži Španija. Davčni sistem Slovenije ni dovolj konkurenčno naravnan.

Slika 12-13: Primerjava rangov institucionalnega okolja v obdobju 2000 - 2005

0

10

20

30

40

50

60

Sloven

ija

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Poljsk

aČeš

ka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španij

a

Nizoze

mska

200020012002200320042005


V opazovanem obdobju (2000-2005) je institucionalno okolje najbolje urejeno v Avstriji, Španiji in na Nizozemskem. Slovenija zaostaja za večino primerljivih držav. Samo Madžarska in Poljska beležita slabši položaj. Najvišje se uvrščata Avstrija in Nizozemska.

184

Slika 12-14: Primerjava rangov poslovne zakonodaje v obdobju 2000 - 2005

0

10

20

30

40

50

60

70

Slovenija

Portuga

lska

Madžarsk

aGrči

ja

Poljska

Češka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španija

Nizoze

mska

200020012002200320042005


Poslovna zakonodaja je pomemben element kakovosti poslovnega okolja. V opazovanem obdobju (2000-2005) sta samo Avstrija in Francija izboljšali svoj položaj. Slovenija se uvršča zelo slabo. Za njo zaostaja samo Poljska. Najvišje se uvrščajo Avstrija, Nizozemska ter Madžarska.

Slika 12-15: Primerjava rangov socialnega modela v obdobju 2000 - 2005

0

10

20

30

40

50

60

Slovenij

a

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Poljsk

aČeš

ka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španij

a

Nizoze

mska

2000

2001

2002

2003

2004

2005


Zanimivo si je ogledati, kakšna je konkurenčna naravnanost socialnega modela v analiziranih državah. V opazovanem obdobju (2000-2005) imata Avstrija in Nizozemska najbolj konkurenčno naravnan socialni model. Slovenski ni konkurenčno naravnan. Položaj Italije in Poljske je slab.

185

Slika 12-16: Primerjava rangov produktivnosti v obdobju 2000 - 2005

0

10

20

30

40

50

60

Sloven

ija

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Poljsk

aČeš

ka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španij

a

Nizoze

mska

200020012002200320042005

Vir: Raziskava IMD, raziskava EF – IER, 2005 Produktivnost je pomemben element konkurenčnosti. Slovenija je v zadnjem letu opazovanega obdobja (2005) svoj položaj precej poslabšala. Najvišje se uvrščajo Avstrija, Francija ter Nizozemska. Slovenija se v letu 2005 uvršča na 53. mesto.

Slika 12-17: Primerjava rangov trga dela v obdobju 2000 - 2005

0

10

20

30

40

50

60

70

Sloven

ija

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Poljsk

aČeš

ka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španij

a

Nizoze

mska

200020012002200320042005


Fleksibilnost trga dela postaja vse pomembnejši element konkurenčnosti. Madžarska, Češka, Nizozemska ter Avstrija so v opazovanem obdobju (2000-2005) v najboljšem položaju. Slovenija beleži preveliko togost trga. Najslabši položaj beležita Italija in Grčija.

186

Slika 12-18: Primerjava rangov financ v obdobju 2000 - 2005

0

10

20

30

40

50

60

Slovenij

a

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Poljsk

aČeš

ka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španij

a

Nizoze

mska

2000

2001

2002

2003

2004

2005


Razpoložljivost financ za podjetniški razvoj v opazovanem obdobju (2000-2005) kaže finančno podlago za razvoj. Avstrija, Francija, Španija ter Nizozemska so v precej boljšem položaju kot ostale primerljive države. Slovenija je slabo uvrščena. Slaba finančna razpoložljivost je zabeležena tudi pri Portugalski, Poljski, Češki ter Italiji.

Slika 12-19: Primerjava rangov menedžerske prakse v obdobju 2000 - 2005

0

10

20

30

40

50

60

70

Sloven

ija

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Poljsk

aČeš

ka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španij

a

Nizoze

mska

200020012002200320042005


Po menedžerski praksi se v opazovanem obdobju (2000-2005) zelo visoko uvrščata Avstrija in Nizozemska. Francija je po tem kriteriju na tretjem mestu. Slovenija se uvršča pred Portugalsko, Poljsko ter Italijo. Njen napredek je v zadnjih letih prepočasen. Kljub institucionalnemu vstopu v EU je njen prenos menedžerskega znanja premajhen. Druge nove članice EU beležijo večji napredek zaradi prisotnosti multinacionalnih podjetij.

187

Slika 12-20: Primerjava rangov vedenja in vrednot v obdobju 2000 - 2005

0

10

20

30

40

50

60

70

Sloven

ija

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Poljsk

aČeš

ka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španij

a

Nizoze

mska

200020012002200320042005


Glede vedenja in vrednot se v opazovanem obdobju (2000-2005) najvišje uvrščata Nizozemska in Avstrija. Slovenija je v primerljavi z ostalimi državami v zelo slabem položaju. Razlog je predvsem v prenizki globalni naravnanosti tujega gospodarstva. Slaba globalizacijska naravnanost je vidna tudi pri Portugalski, Poljski, Češki ter Franciji.

Slika 12-21: Primerjava rangov osnovne infrastrukture v obdobju 2000 - 2005

0

10

20

30

40

50

60

Slovenij

a

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Poljsk

aČeš

ka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španij

a

Nizoze

mska

2000

2001

2002

2003

2004

2005


Po razvitosti osnovne infrastrukture so v opazovanem obdobju (2000-2005) v najboljšem položaju Nizozemska, Avstrija ter Italija. Slovenija se uvršča na 32. mesto. Po razvitosti osnovne infrastrukture se uvršča pred Portugalsko, Grčijo, Poljsko ter Italijo. Njen položaj se je poslabšal, medtem ko druge države beležijo hitrejši napredek.

188

Slika 12-22: Primerjava rangov tehnološke infrastrukture v obdobju 2000 - 2005

0

10

20

30

40

50

60

Slovenij

a

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Poljsk

aČeš

ka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španij

a

Nizoze

mska

2000

2001

2002

2003

2004

2005


Po razvitosti tehnološke infrastrukture se v opazovanem obdobju (2000-2005) najbolje uvrščajo Nizozemska, Francija, Češka ter Avstrija. Položaj Slovenije je zelo slab v primerjavi z ostalimi državami (40. mesto). Mediteranske države beležijo nižji razvoj tehnološke infrastrukture kot severne članice EU.

Slika 12-23: Primerjava rangov znanstvene infrastrukture v obdobju 2000 - 2005

0

10

20

30

40

50

60

Sloven

ija

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Poljsk

aČeš

ka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španij

a

Nizoze

mska

200020012002200320042005


Po razvitosti znanstvene infrastrukture je v opazovanem obdobju (2000-2005) položaj Slovenije nekoliko boljši. Uvršča se pred Portugalsko, Grčijo ter Poljsko. V najboljšem položaju so Francija, Nizozemska ter Avstrija.

189

Slovenija se bo morala v bodoče bolj osredotočiti na izboljševanje znanstvene infrastrukture.

Slika 12-24: Primerjava rangov zdravstva in okolja v obdobju 2000 - 2005

0102030405060

Sloven

ija

Portug

alska

Madža

rska

Grčija

Poljsk

aČeš

ka

Avstrij

aIta

lija

Francija

Španij

a

Nizoze

mska

200020012002200320042005


Na področju zdravstva in varstva okolja se v opazovanem obdobju (2000-2005) najvišje uvrščata Avstrija in Nizozemska. Položaj Slovenije je slab v primerjavi z ostalimi državami. Ker je to področje eno izmed dejavnikov dolgoročne konkurenčnosti mu je potrebno nameniti več pozornosti.

190

191

13 POMEN RAZVOJNIH STRATEGIJ IN SKLEPNE

UGOTOVITVE

Metodologij za spremljanje posameznih dejavnikov konkurenčnosti je več. Najbolj znane so seveda tiste, ki merijo sistemsko konkurenčnost držav. Iz Evropskega poročila konkurenčnosti, Letopisa svetovne konkurenčnosti (IMD) ter Globalnega poročila konkurenčnosti (WEF) je razvidno, da se slovenska ekonomija prepočasi prilagaja spremembam na vse zahtevnejšem evropskem trgu in spremenjenim globalnim pogojem konkurence. Ko je bila slovenska ekonomija prvič vključena v Letopis svetovne konkurenčnosti (IMD), je bila njena uvrstitev glede konkurenčnosti razmeroma ugodna (40. mesto leta 1999, 35. mesto leta 2000). Metodološke spremembe, ki so se pojavile v najbolj znanih publikacijah na temo konkurenčnosti, so nekoliko zmanjšale težo klasičnim determinantam konkurenčnosti, kot so institucionalni okvir, osnovna infrastruktura, makroekonomski položaj, zdravstvo ter osnovno izobraževanje, ki skupaj pogojujejo osnove za normalen razvoj ekonomij. Po vstopu Slovenije v EU so postale dobre ocene na teh področjih samoumevne. Uspešnost evropskih ekonomij je sedaj vse bolj pogojena s sistemom visokega izobraževanja in usposabljanja, učinkovitostjo trgov, tehnološko razvitostjo, poslovno dovršenostjo ter inovativnostjo. V tej drugi skupini pokazateljev se Slovenija uvršča nižje kot v prvi. S tem, ko postaja druga skupina determinant konkurenčnosti pomembnejša, se v glavnih študijah konkurenčnosti, Slovenija uvršča slabše. Večja mednarodna odprtost ter višja razvojna raven Slovenije spreminjata pogled na proučevanje konkurenčnosti. Institucionalna konkurenčnost vsekakor sedaj ni več toliko pomembna, kot je bila v fazi vključevanja v EU. Evropski integracijski proces je dal na skupni imenovalec monetarni vidik (konvergenčni kriteriji za sprejem evra), institucionalni vidik (Acquis Communautaire) ter makroekonomsko sliko držav. Evropska integracija je pospešila kovergenco med samimi članicami EU. Za Slovenijo postajajo sedaj mikro dejavniki konkurenčnosti še večji izziv (podjetništvo, trg dela, razvijanje in uporaba znanja). Ena osnovnih pomanjkljivosti dosedanjih razvojnih strategij je bilo njihovo slabo izvajanje ter odsotnost dopolnjevanja in izboljševanja. Nov strateški pristop zato veliko pozornost namenja konkretni izvedbi in stalnemu izboljševanju strategij. Nova razvojna strategija posamezne usmeritve povezuje v pet razvojnih prioritet ((a) konkurenčno gospodarstvo in hitrejša gospodarska rast, (b) učinkovito ustvarjanje, dvosmerni pretok in uporaba znanj za gospodarski razvoj in kakovostna delovana mesta, (c) učinkovitejša in cenejša država (č), moderna socialna država in večja zaposlenost, (d) povezovanje ukrepov za doseganje trajnostnega razvoja), ki predstavljajo najpomembnejša področja delovanja za doseganje strateških ciljev in so podprta s konkretnimi akcijskimi načrti za naslednji dve leti. Na podlagi usmeritev so podani konkretni ukrepi z odgovornimi nosilci in merljivimi cilji.

192

Uresničevanje strategije vodi vlada kot odgovorno politično telo, ob sodelovanju nevladnih institucij. V okviru te strategije, ki bo usmerjena v implementacijo, bodo pripravljena natančna poročila o njenem izvajanju, ki bodo služila kot podlaga za široko razpravo o uresničevanju zastavljenih ciljev in morebitnih potrebnih spremembah. Nova strategija je s tega vidika odprta knjiga, ki predvideva sistematično in stalno dopolnjevanje in spreminjanje vsebinskih opredelitev, ciljev in ukrepov. Načrtovanje prihodnosti je namreč odprt proces, strategije pa so samo del neprestanega iskanja najboljših rešitev družbenega razvoja. Da bi Slovenija do leta 2013 dohitela povprečno razvitosti razširjene EU, bo morala v obdobju 2006-2013 v povprečju preseči stopnjo rasti razvitejših članic EU za 3%. Ta ambiciozen cilj predstavlja zgornjo možno mejo rasti slovenskega gospodarstva, dosegljivo le ob optimalni implementaciji ekonomskih in socialnih reform. V obdobju 1993-2003 je bila povprečna stopnja realne gospodarske rasti 3,8%. Za zastavljeno dohitevanje povprečja EU do leta 2013 bosta potrebna preskok v miselnosti in dvig potencialne gospodarske rasti (Strategija razvoja Slovenije, 2005). Lizbonska strategija predstavlja uresničevanje dolgoročne komponente konkurenčnosti. Evalvacija njenega izvajanja je narejena na podlagi pokazateljev konkurenčnosti WEF, ki so razvrščeni v sedem skupin. Tu je ocenjevanje menegerjev pri uresničevanju Lizbonske strategije drugačno kot pri drugih načinih ocenjevanja. Kot je razvidno iz analize v poglavju 6, se na posameznih področjih najbolje uvrščajo:

a) Trajnostni razvoj: najvišje se uvrščajo Finska, Nemčija in Švedska; b) Socialna kohezija: najvišje se uvrščajo skandinavske države (Danska,

Švedska in Finska); c) Raven podjetništva: najvišje se uvrščajo države, ki imajo visok BDP na

prebivalca (Danska, Velika Britanija ter Finska); d) Kakovost finančnih storitev: najvišje se uvrščajo Finska, Velika Britanija

ter Danska; e) Liberalizacija enotnega trga: najvišje se uvrščajo Finska, Danska in Velika

Britanija; f) Inovativnost in razvoj enotnega raziskovalnega prostora: najvišje se

uvrščajo Finska, Švedska ter Nemčija. g) Razvoj informacijske družbe: najvišje se uvrščajo skandinavske države

(Danska, Švedska in Finska). Po evalvaciji, opravljeni s pokazatelji konkurenčnosti WEF, Sem slovenska ekonomija glede Lizbonskih ciljev uvršča najvišje pri trajnostnem razvoju, informacijski družbi, inovativnosti ter skupnem raziskovalnem prostoru. Njen položaj je najslabši pri podjetništvu, finančnih storitvah ter liberalizaciji telekomunikacij, energetike in transporta. Mnenja menegerjev o konkurenčnem položaju Slovenije dajejo bolj kritično oceno kot strukturni pokazatelji. Podjetništvo obravnavajo širše ter ga ocenjujejo z vidika problemov, ki zavirajo uspešnost delovanja podjetij. To so:

1) davčna regulacija,

193

2) neučinkovita vladna birokracija, 3) omejevalna delovna zakonodaja, 4) dostop do posebnih znanj, 5) dostop do financiranja na podjetniški ravni.

Pri finančnih storitvah ugotavljamo nezadostno razvitost finančnih trgov glede mednarodnih standardov, delovanja bančnega in borznega sistema ter slabe razpoložljivosti tveganega kapitala. Vse nove članice EU so dolžne uvesti zakonodajne reforme, s katerimi spreminjajo zakonodajne mehanizme za potrebe izboljšanja tržnih funkcij, katerih končni cilj je izboljšanje blagostanja celotne družbe. Zakonodajne reforme so vladna intervencija na trg z namenom korekcije obstoječega stanja v javno dobro. Raziskava IMD omogoča ocenitev več vrst regulacije. Zanimivo si je ogledati, kako vključitev v EU vpliva na intenzivnost regulacije na različnih področjih, kot so ekonomski, socialni in administrativni. Anketni vprašalnik IMD omogoča evalvalcijo ekonomskih reform, ki obsega regulacijo odprtosti, delovanje trga, določanje cen, konkurenco ter vlogo zakonodajnih teles. Izračun odprtosti nacionalnih ekonomij, opravljen s pomočjo desetih anketnih indikatorjev kaže, da ostaja Slovenija kljub evropski integraciji dokaj zaprta ekonomija V primerjavi s Češko, Madžarsko ter Estonijo. Pri izračunih so bili upoštevani naslednji pokazatelji: nacionalni protekcionizem in njegov vpliv na gospodarstvo, odprtost javnega sektorja do tujcev, tuji vlagatelji lahko pridobijo kontrolni delež v domačem podjetju, dostop na kapitalske trge je enostaven, investicijske iniciative za tuje vlagatelje so privlačne, nacionalna kultura je odprta za tuje ideje, naravnanost vrednostnega sistema do globalizacije, politika menjalnega tečaja podpira konkurenčnost podjetij, politika centralne banke ima pozitiven vpliv na gospodarski razvoj, mednarodne transakcije pa se lahko prosto sklepajo s tujimi partnerji. Madžarska in Češka sta povečali svojo odprtost do evropskega prostora. Estonija je v opazovanem obdobju (2003-2005) po teh kazalcih gospodarsko najbolj odprta ekonomija. Indeksa zakonodajnih reform na trgu izdelkov je izračunan na podlagi naslednjih petih pokazateljev: zakonodaja glede izdelkov in storitev ne otežuje poslovnih dejavnosti, kontrola cen ne vpliva na določanje cen v večini industrij, konkurenčna zakonodaja učinkovito preprečuje nelojalno konkurenco, zaščita intelektualne lastnine ter zakonodaja razvoja tehnologij. Zakonodaja, ki ureja trg izdelkov, je v Sloveniji premalo učinkovita glede na primerljive države. V letu 2005 se po tem kriteriju najbolje uvršča Madžarska, ki je edina država, ki je v zadnjih dveh letih močno izboljšala zakonodajo na področju trga izdelkov Ugoden položaj po tem kriteriju beležita tudi Estonija in Češka. Indeks socialne regulacije, ki precej vpliva na konkurenčnost gospodarstva, je izračunan na podlagi naslednjih osmih anketnih pokazateljev: migracijska zakonodaja ne preprečuje podjetjem zaposlovanja tuje delovne sile, okoljska zakonodaja ne škoduje konkurenčnosti

194

podjetij, zakonodaja za področje dela (najemanje in odpuščanje zaposlenih, minimalne plače) ne otežuje poslovnih dejavnosti, odnosi na delovnem mestu so produktivni, sodelovanje med podjetji in univerzami (prenos znanja), poučevanje znanosti v šolah, razpoložljivost izobraženih tehničnih strokovnjakov ter učinkovitost izobraževalnega sistema. Najugodnejšo socialno regulacijo ima Madžarska. Češka in Estonija se uvrščata pred Slovenijo. Indeks administrativne zakonodaje je izračunan na podlagi naslednjih dvanajstih anketnih pokazateljev: menagement javnih financ, konsistentnost vladnih politik, učinkovitost pravnega sistema (korektnost vodenja), zakonodajni in pravni okvir spodbujata konkurenčnost podjetij, prilagodljivost vladnih politik na spremembe v gospodarstvu, transparentnost vladnih politik je zadovoljiva, neodvisnost javnih storitev od političnega vmešavanja, birokracija ne ovira poslovnih dejavnosti, carinska administracija omogoča učinkovit tranzit blaga, korektnost vodenja sodstva v državi, korupcija in goljufije v gospodarstvu ne obstajajo ter zaščita lastnine in ljudi. V najboljšem položaju po tem kriteriju je Estonija. Slovenija je bila v prvem letu opazovanega obdobja izenačena s Češko. Indeks zakonodaje za področje trga dela kaže, da je le-ta v Sloveniji premalo fleksibilen. Opaziti je togost izobraževalnega sistema ter neprilagodljivost pri najemanju in odpuščanju delavcev. Za tuje vlagatelje je zelo moteč slovenski nefleksibilen delovni čas. Podjetnik, ki želi podaljšati ali skrajšati dolžino delovnega časa, ima v Sloveniji precej več težav kot v drugih članicah EU. Nekatere pomanjkljivosti trga delovne sile, ki jih odkriva anketa WEF in ki s klasičnimi pokazatelji niso zaznavne, so nizka prilagodljivost glede najemanja in odpuščanja delavcev ter prilagodljivosti plač. V obdobju 2003-2005 je vidno rahlo izboljšanje razpoložljivosti znanstvenikov in tehničnih strokovnjakov. Anketa IMD prikazuje slabo razpoložljivost finančnih in strokovnjakov IT. Tudi raziskava Svetovne Banke (Doing Business) opozarja na nujnost zakonodajnih sprememb na področju trga dela. Po tem kriteriju imajo vse nove članice EU bolj prilagodljiv trg dela, kot Slovenija, kjer se opaža visoka togost pri delovnih urah, saj je čas dela zelo težko spreminjati. Indeks, ki meri težavnost zaposlovanja, meri: (i) možnost sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas samo za začasna dela, (ii) maksimalno dolžino pogodb za določen čas in (iii) razmerje med uradno višino minimalne plače ter povprečno dodano vrednostjo aktivnega prebivalstva. Slovenija je po težavnosti zaposlovanja v boljšem položaju kot večina analiziranih držav. Indeks kakovosti poslovnega okolja je izračunan s pomočjo naslednjih štirih komponent: tehnološko učenje, podjetniška dejavnost, lokalni dobavitelji ter zakonodajni okvir. Te komponente so združene s standardno metodo odstopanja in izbranih pokazateljev. V prvem letu opazovanega obdobja (2002) je bila Slovenija v najboljšem položaju po podjetniški dejavnosti. Najslabši položaj je imela pri zakonodajnem okvirju. V obdobju 2002-2005 je opaziti vidno izboljšanje zakonodajnega okvirja pri večini članic EU. Po tehnološkem učenju so svoj položaj izboljšale Nizozemska, Irska ter Madžarska.

195

Podjetniška dejavnost se je povečala pri Finski, Irski, Avstriji, Estoniji ter Slovaški. Kakovost lokalnih dobaviteljev je napredovala pri Švedski, Finski ter Avstriji. Zakonodajni okvir se je izboljšal pri Finski, Avstriji, Nizozemski, Sloveniji, Madžarski, Češki ter Slovaški. V drugem opazovanem obdobju (2005) je položaj Slovenije najboljši pri zakonodajnem okvirju ter kakovosti lokalnih dobaviteljev. Poročilo WEF (Global Competitiveness Report) analizira sposobnost držav za doseganje ustrezne gospodarske rasti, merjene z BDP na prebivalca v srednjeročnem obdobju. WEF v letu 2005 razvršča več kot sto držav, ki dosegajo različno gospodarsko razvitost. WEF je razvil globalni konkurenčni indeks, ki naj bi vseboval vse ključne kriterije, ki vodijo k ustreznemu poslovnemu okolju, gospodarsko naravnani (de) regulaciji ter k institucijam, ki omogočajo tržno učinkovitost. WEF opredeljuje globalno konkurenčnost kot sposobnost držav, da dosegajo trajno visoko rast BDP na prebivalca v srednjeročnem obdobju. Na indeksni lestvici globalne konkurenčne rasti, ki jo je izračunal WEF, že nekaj let vodi Finska. Ta visoka uvrstitev je posledica njene stabilne gospodarske rasti, visoke inovacijske sposobnosti podjetij, močnega finančnega sistema ter pomembne vloge tehnološko najbolj zahtevnih dejavnosti v njeni gospodarski strukturi. V letošnjem poročilu o globalni konkurenčnosti za obdobje 2005-2006 se visoko uvrščajo vse skandinavske države (t.j. Švedska (3), Danska (4), Islandija (7) ter Norveška (9)). Slovenija je napredovala za eno mesto. Njen letošnji položaj na 32. mestu je zadovoljiv glede na nekatere primerljive države (Ciper 34, Malta 35, Češka 38, Madžarska 39, Slovaška 41, Grčija 46, Italija 47 ter Poljska 51. mesto). Podatki Svetovnega gospodarskega foruma so pridobljeni s pomočjo vprašalnikov, sekundarnih virov vlad, mednarodnih organizacij ter akademskih in zasebnih analiz. Anketni odgovori podajajo oceno gospodarskih in ostalih indikatorjev, za katere ni statističnih baz. Zajamejo učinkovitost vladnih institucij, kakovost mreže lokalnih dobaviteljev in delovanje konkurence na lokalnem trgu. Letos je okoli 11.000 managerjev ocenilo položaj 117 ekonomij vseh celin. Pri članicah EU je opazen napredek ekonomije Irske za štiri mesta (26), Poljske za devet mest (51) ter nadaljevanje uspešnosti pri Estoniji (20), ki je najkonkurenčnejša nova članica EU. Pri Estoniji se ugotavlja, da so bile gospodarske spremembe v zadnjih desetih letih učinkovite, delovanje vladnih politik pa optimalno. Prednost Estonije je tudi v njeni precejšnji jezikovni in kulturni podobnosti Finski. Visoka neposredna vlaganja finskih in švedskih podjetij so prispevale k njenemu prestrukturiranju gospodarstva ter dvigu managerskih znanj. Konkurenčni položaj Slovenije je letos ugoden, saj se pri determinantah, ki so bistvenega pomena za njen dolgoročni razvoj, uvršča visoko . Konkurenčni položaj Slovenije je visok pri inovacijskem podindeksu (23), kreditnem tveganju države (27), korupciji (25) ter razvoju IT (27). Evropski integracijski proces je prispeval k njenemu boljšemu položaju glede kreditnega tveganja in delovanja institucij nasploh. Slab položaj je viden pri neracionalni državni porabi (62), nizkem transferju tehnologije preko tujih naložb (54) ter delovanju pravne države (48).

196

Gledano po posameznih pokazateljih ima Slovenija prednosti pri visoki vključenosti populacije v terciarno izobraževanje (13), številu prenosnih telefonov (18), kapacitetah za inovativnost (20) obstoju verig dodane vrednosti (20), razširjenosti interneta v šolah (21), osebnih računalniki (24), patentih (26), internetnih strežnikih (30), izdatkih podjetij za raziskave in razvoj (30), zakonodaji vezani na IT (31) ter telefonskih linijah (31). Njene pomanjkljivosti so pri predpisih glede najemanja in odpuščanja delovne sile (102), vplivu podjetij na pravila glede neposrednih tujih naložb (99), nizkem obsegu transferja tehnologije preko neposrednih tujih vlaganjih (99), slabi učinkovitosti davčnega sistema (95), omejevanju tujega lastništva (85), ceni kmetijske politike (82), preobsežni državni regulativi (79) ter nizki prilagodljivosti plačne politike (78). V letopisu konkurenčnosti IMD se Slovenija uvršča na 52. mesto. V celotnem opazovanem obdobju 2003–05 dosegajo najboljši konkurenčni položaj ZDA. Zaradi svoje kapitalske privlačnosti je najbolj napredoval Hong Kong. Islandija je sedaj najkonkurenčnejša skandinavska država. Uvršča se pred Dansko in Finsko. Od analiziranih držav se po gospodarski uspešnosti v opazovanem obdobju (2001-2005) najbolje uvršajo Irska, Nizozemska, Islandija ter Estonija. Danska beleži precejšnje nazadovanje. Slovenija je v zadnjem letu opazovanega obdobja (2005) beležila poslabšanje (39. mesto leta 2001, 31. mesto leta 2002, 41. mesto leta 2003, 33. mesto leta 2004 ter 39. mesto leta 2005). Pri podindeksih je njen položaj najboljši pri cenah (15. mesto) in mednarodni menjavi (19. mesto). Najslabši položaj ima pri mednarodnih naložbah (59. mesto) in domači ekonomiji (52. mesto). Od analiziranih držav se po vladni učinkovitosti najvišje uvrščajo Finska, Danska ter Islandija. Estonija precej presega Slovenijo, ki se uvršča najslabše (44. mesto leta 2001, 42. mesto leta 2002, 47. mesto leta 2003, 47. mesto leta 2004 ter 49. mesto leta 2005.). Pri podindeksih je položaj Slovenije najboljši pri javnih financah (17. mesto) in socialnem modelu (36. mesto). Njen položaj je najslabši pri poslovni zakonodaji (55. mesto) in fiskalni politiki (52. mesto). Od analiziranih držav se po managerski učinkovitosti najvišje uvrščajo Islandija, Danska ter Finska. Slovenija je v zadnjih dveh letih opazovanega obdobja (2004-2005) precej nazadovala (40. mesto leta 2001, 32. mesto leta 2002, 38. mesto leta 2003, 51. mesto leta 2004, 52. mesto leta 2005). Pri podindeksih je njen položaj najboljši pri trgu dela (47. mesto) in pri managerski praksi (47. mesto). Najslabši položaj ima pri merilih in vrednotah (54. mesto) in produktivnosti in učinkovitosti (53. mesto). Od analiziranih držav se po infrastrukturi najvišje uvrščajo Finska, Danska, Islandija ter Nizozemska. Slovenija se uvršča pred Slovaško ter Estonijo. Najvišji položaj ima pri osnovni infrastrukturi (32. mesto) in izobraževanju (38. mesto). Njen problem je viden pri znanstveni (41. mesto) in tehnološki infrastrukturi (40. mesto) ter pri zdravju in okolju (41. mesto). Digitalna pripravljenost držav kaže, kakšne so njihove možnosti za dolgoročni razvoj s pomočjo IT. V Sloveniji se IT uvaja tako v gospodarstvu kot v gospodinjstvih. V zadnjem času postaja vse pomembnejši razvoj informacijske družbe na podjetniški ravni. Ugodni podjetniški pogoji omogočajo razmere za spreminjanje obstoječe gospodarske strukture.

197

Slabi podjetniški pogoji otežujejo razvoj informacijske družbe v Sloveniji. Revija The Economist že peto leto ocenjuje e-pripravljenost (e-readiness) petinšestdesetih ekonomij. V letu 2005 je najvišje uvrščena Danska. Med prvih deset se uvršča sedem zahodnoevropskih držav: Danska (1), Švedska (3), Švica (4), Velika Britanija (5), Finska (7), Nizozemska (8) ter Norveška (9). V Aziji se najvišje uvrščajo Hong Kong (6), Singapur (11) ter J. Koreja (18). Med novimi članicami EU se najvišje uvrščajo Estonija (26), Slovenija (27) in Češka (29), ki imajo močan razvoj e-storitev. Gledano po posameznih skupinah je Slovenija najvišje uvrščena po kakovosti poslovnega okolja ter podpori e-storitvam. Njen problem je viden pri digitalni priključenosti ter prilagodljivosti kupcev in podjetij. V primerjavi z nekaterimi mediteranskimi državami ima ekonomija Slovenije določene prednost pri celotnih izdatkih za R&R, poslovnih izdatkih za R&R, R&R osebju, R&R osebju v podjetjih, patentni produktivnosti ter doseženi visoki izobrazbi. Zanimiva je primerjava med Estonijo in Slovenijo. Estonija najbolj prekaša Slovenijo glede konkurence pri ponudnikih dostopa do interneta, vladne podpore pri razvoju IT sektorja, razširjenosti državnih »on-line« storitev in javnega dostopa do interneta. Če primerjamo Slovenijo z Madžarsko, Češko in Poljsko, je slika nekoliko drugačna. Slovenija prekaša te države glede cene in hitrosti dostopa do interneta. Čeprav predstavlja Lizbonska strategija s svojimi determinantami primeren okvir ocenjevanja nacionalne konkurenčnosti, je potrebno upoštevati tudi druge vidike. Letopis IMD izpostavlja delno zaprtost Slovenije za tuje vlagatelje ter premajhno razvojno dinamiko na mikro ravni. Delna zaprtost za tuje vlagatelje se odraža na več načinov. Za zaposlovanje tujih strokovnjakov je ekonomija Slovenije manj privlačna kot sta ekonomiji Madžarske ali Češke. Dokaj tog trg dela in slaba razpoložljivost posebnih znanj otežujeta prihod tujih vlagateljev. Strokovnjaki za računalništvo, finance ter management so v Sloveniji slabo razpoložljivi. Po lokacijski privlačnosti, izračunani po metodologiji IMD, se visoko uvrščajo nekatere azijske države. Ekonomiji Indije in Kitajske sta v vzponu Visoko razvojno dinamiko beležita tudi zaradi tujih vlagateljev. Katere so skupne točke azijske konkurenčnosti in evropske kvalitete življenja, pa je že drugo vprašanje. Kot je razvidno iz deležev v svetovni trgovini, je azijski model konkurence precej uspešen. Letopis IMD v veliki meri upošteva cenovno konkurenčnost, po kateri so nove članice EU v boljšem položaju. Slovaška se zaradi visoke lokacijske privlačnosti v letopisu IMD rangira pred Slovenijo, v poročilu WEF pa ne.

198

Gospodarsko-socialne reforme, ki so potrebne za dvig konkurenčnosti, so osredotočene na naslednje spremembe (Odbor za reforme, 2005):

- uvedba enotne davčne stopnje, - umik države iz gospodarstva, - privatizacija državnih podjetij, - znižanje stroškov dela, - zvišanje delovne dobe do 70. leta starosti, - povečanje vlaganj v raziskave in razvoj, - umik KAD in SOD iz slovenskih podjetij, - spodbujanje novih borznih kotacij v družbah v lasti države, - sprejem zakona o delničarstvu zaposlenih in udeležbi zaposlenih v dobičku, - preglednejše trgovanje z delnicami ter preglednejšo ureditev trgovanja s svežnji, - zmanjšanje pomena sivega trga, - poenostavljeno črpanje evropskih sredstev.

Z vidka Lizbonske strategije in dolgoročnih dejavnikov konkurenčnosti se je položaj Slovenije v letu 2006 izboljšal. Konkurenčnost Slovenije se je v letošnjem letu nekoliko izboljšala. To še posebej velja za njen položaj v posameznih podskupinah. Zelo dober položaj ima pri raziskovalno-razvojni dejavnosti ter razvoju informacijske družbe. Z izvajanjem evropskega integracijskega procesa je izboljšala delovanje institucij. Ocenjevano po višjem razvojnem kriteriju pa je prilagodljivost trga dela prenizka, davčni sistem ni dovolj konkurenčno naravnan, za neposredne tuje naložbe pa kaže premajhno odprtost. Večina zaznanih pomanjkljivosti bo odpravljena v okviru sprejete strategije razvoja Slovenije. Z uresničevanjem Lizbonske strategije in predvidenih reform si Slovenija lahko v prihodnjem letu obeta določeno izboljšanje svojega konkurenčnega položaja.

199

LITERATURA 1. Aaker, D.A.: Managing Assets and Skills: The Key to a Sustainable Competitive Advantage,

California Management Review, Berkeley, No 31, Vol 2, 1989, str 91-105 2. Aicholzer, G., Schumtzer, R.: The digital divide in Austria, Country report prepared for the

conference “Stepping Stones into the Digital World, Bremen: Institute of Technology Assessment 3. Aiginger, K.: A Framework for Evaluating the Dynamic Competitiveness of Countries, Austrian

Institute of Economic Research, 1998 4. Aiginger, K: Europe’s Position in Quality Competition, Enterprise DG Working Paper WIFO 2000 5. Audretsch, D.B., Thurik, R., Linking Entrepreneurship to Growth, STI Working Papers 2001, Vol. 2,

OECD Paris, 2001 6. Auerbach, P.: Firms, Competitiveness and the Global Economy, Economies, International Business

Press, London 1996 7. Balassa, B.: Recent Developments in the Competitiveness of American Industry and Prospects for the

Future, New York Norton 1985, str 26-33 8. Berst, J.: Why the Digital Divide is Your Problem Too: Wiring for profits, ZDNet Anchor Desk, 1999 9. Besanko, D., Dranove, D., Shanley, M.: Economics of Strategy, John Wiley˛& Sons, Inc. 2000 10. Best, M.: The New Competition, The Institutions of Industrial Restructuring, Cambridge University

Press 1990 11. Best, M.: The New Competitive Advantage, Oxford University Press 2001 12. Bešter, J.: Analiza konkurenčnosti po dejavnostih glede na slovensko povprečje in v primerjavi z

državami EU: predelovalne dejavnosti, IER Ljubljana 2002 13. Boekholt, P, Thriaux, B.: Overview of Cluster Policies in International Perspective, The Hague,

Ministerie van Economische Zaken 2000 14. Bojnec, Š., Novak, M.: Kakšna je slovenska blagovna menjava po tehnološki intenzivnosti? IB revija

3/2004, UMAR Ljubljana str 37-56 15. Boltho, A.: The Assesment: International Competitiveness, Oxford Review of Economic Policy,

Oxford 12 (1996), 3, str 1-15 16. Bradley, F.: International Marketing Strategy, New York: Prentice Hall 1991 17. Brown, K.: Sell-offs Transform Economic Landscape, The transfewr of state assets to the private

sector has galvanised Europe’s economy and the process shows few signs of slowing down, Europe reinvented 3 FT, str 6-7

18. Brynjolfsson, E., Hitt, L.M.: Beyond Computation: Information Technology; Organizational Transformation and Business Performance, Journal of Economic Perspectives, Vol 14, No 4, 2000

19. Brynjolfsson, E., Kahin, B.: Understanding the Digital economy: Data, Tools and Research, Cambridge, MIT Press 2000

20. Buckley, P.J., Pass, L.C., Prescott, K.: Measures of International Competitiveness, Journal of Marketing Management, Journal of Marketing Management, Helensburg 1988, str 175-200

21. Buckley, The Role of Management in Internationalization Theory, Management International Review 1994

22. Cateora P. R.: International Marketing - eight edition. Irwin, 1997. 23. CEC, Benchmarking the Competitiveness of European Industry, Brussels 1996 24. CER, The Lisbon Scorecard V, Can Europe compete? Center for European Reform: London 2005 25. Coates, D., Warwick, K., The Knowledge Driven Economy: Analysis and Background, London:

Center for Economic Policy Research 26. Commission Staff Working Paper: Industrial Competitiveness and Business Services, 28 september

1999 OECD Paris 1999 27. Council on Competitiveness, US Competitiveness Report 2001 28. Cowan, R., Paal van de.: Innovation Policy in the Knowledge Based Economy, EC Brussels 2000 29. Day, G.: Market Driven Strategy, New York, Free Press 1994 30. Dmitrović, T.: Konceptualni in empirični model merjenja dejavnikov konkurenčne sposobnosti

proizvodnih podjetij, Poprivatizacijsko obnašanje slovenskih podjetij, GV, Ljubljana 1999 31. Dodgson, M., Bessant, J.: Effective Innovation Policy: A New Approach, London: International

Business Press 1996 32. Dollar, Wolff: Competitiveness, Convergence and International Specialization, Cambridge Mass

(MIT) 1993 33. Dornbusch, R.: The Effectiveness of Exchange-Rate Changes, Oxford Review of Economic Policy,

Oxford No 12, Vol 2, 1996, str. 26-38 34. Doyle, G.M.: Making Networks Work, Dublin Skillnets 2000

200

35. Drabenstott, M., New Policies for a Rural America, International Regional Science Review, No 24, 2001, str 3-15

36. Drucker, P.: Knowledge-Worker Productivity: The Biggest Challenge, California Management Review 1999

37. Dunning J.: Multinational Enterprises and the Global Economy. Workingham : Addison Wesley Publishing Company, 1993

38. Dunning, J.: Internationalizing Porter’s Diamond, Management International Review, Wiesbaden, str 7-17

39. Dunning, J.: Regions, Globalization and the Knowledge Economy, Oxford University Press 2000 40. Dunning, J.: The Competitive Advantage of Countries and Activities of Transnational Corporations,

Transnational Corporations 1992 41. Dunning, J.: The Geographical Sources of the Competitiveness of Firms, Transnational Corporations,

5 (1996) dec, str 1-31 42. Eastin, La Rose: Internet Self Efficacy and the Psychology of the Digital Divide 2000 43. Esping-Andersen: A new European social model for the twenty-first century? 2002 44. European Commission: White Paper on growth, competitiveness and employment, Brussel 1993 45. Fagerberg J.: Technology and Competitiveness, Oxford Review of Economic Policy, Oxford, 12

1996, str. 39-49 46. Fahy, J.: Resources and Global Competitive Advantage: A Study of the Automotive Componenets

Industry in Ireland, Irish marketing Review, No 10, Vol 2, Dublin, str 3-14 47. Frolich, H.P.: International Competitiveness, Alternative Macroeconomic Strategies and Changing

Perceptions in Recent Years, The Competitiveness of European Industry, London Routledge 1989, str 21-41

48. Garelli, S.: A Roller Coaster Year for World Competitiveness, The World Competitiveness Yearbook 2001, IMD Lausanne 2001, str 21-25

49. Garelli, S.: Executive Summary, The World Competitiveness Yearbook 2000, IMD Lausanne 2000, str 21-25

50. Gilligan C., Hird M.: International Marketing, Strategy and Management, Routledge 1993 51. Gugler, P.: Building Transnational Alliances to Create Competitive Advantage, Long Range Planning,

Oxford No 25, Vol 1, Oxford 1992, str 90-99 52. Hamalainen, T.J. National Competitiveness and Economic Growth, Edward Elgar 2003 53. Hand, J., Lev, B. Intangible Assets, Oxford Menedžment Readers 2003 54. Hausman, R., Goodman, J.: Leading with Knowledge, The Nature of Competition in the 21st Century,

London, Sage Publications 1999 55. Hill, P. Tangibles, intangibles and services: A new taxonomy for the classification of output,

Canadian Journal of Economics 1999 56. Hirst, P., Thompson, G. Globalization in Question, The International Economy and the Possibilities of

Governance, Polity press 57. Hollingsworth, J.R.: Continuities and Changes in Social Systems of Productions, Cambridge

University Press 1997 58. Hufbauer, G., Stephenson, S.: Competitive Advantages in the World economy, in Siebert H.; Location

Competition in the World Economy, Kiel, Institute fur Weltwirtschafts 1994, str. 44-63 59. Huges, G., Hare, P.: The International Competitiveness of Industries in Bulgaria, Czechoslovakia,

Hungary and Poland, Oxford Economic Papers, No. 46, Vol 2, Oxford 1994, str. 200-225 60. ILO: World Employment Report 2001: Life At Work in the Information Economy 2001 61. IMD: The World Competitiveness Yearbook, Lausanne 1998, 1999, 2000, 2001, 2002, 2003 62. Jaklič, M. Poslovno okolje podjetja, Ljubljana EF 2002 63. Jaklič, M., Cotič-Svetina, A.: Ocena mikroekonomskih učinkov vstopa Slovenije v EU, GZS 2003 64. Johnson, Turner: European Business, Routledge 2000 65. Jorgenson, D.W., Stiroh, K.J. Economic Growth in the New Millenium, Brooking Papers on

Economic Activity 2000 66. Jovanović, M.N.: European Economic Integration, Limits and Prospects, Routledge 1997 67. Jurčić, L.: Utjecaj države na izgradnju konkurentnosti, Konkurentska spsobnost poduzeća, Zagreb

1999, str 57-70 68. Kavaš D., Pečar. J.: Reforma “reforme” nacionalne regionalne strukturne politike, IER Ljubljana 2004 69. Kogut, B.: Country Capabilities and the Permeability of Borders, Strategic Management Journal, Vol.

12, 1991 70. Kotler, P., Jatusripitak, S., Maesincee, S.: The marketing of the Nations, A Strategic Approach to

Building national Wealth, The Free Press 1997 71. Kovač, B.: Novi izzivi menedžmenta in slovenski menedžerji, Menedžment, Didakta 2002

201

72. Kovač, M.: Spodbujanje neposrednih tujih investicij kot orodje ekonomske razvojne politike države - seminarsko gradivo. Ljubljana, CISEF, 1998

73. Kovačič, A., Stanovnik P.: Konkurenčnost Slovenije 2001/2002, IER Ljubljana 2002 74. Kovačič, A., Stanovnik P.: Konkurenčnost slovenskega gospodarstva ter pomen ekonomije znanja,

IER Ljubljana 2003 75. Kovačič, A., Stanovnik P.: Konkurenčnost slovenskega gospodarstva v letu 2002 ter mednarodne

primerjave poslovnega okolja, IER Ljubljana 2003 76. Kovačič, A., Stanovnik P.: Svetovna konkurenčnost Slovenije ter vplivi vključevanja v EU, IER

Ljubljana 2000 77. Kovačič, A.: Globalna konkurenčnost Slovenije in pomen finančnega trga, bančni vestnik, leto 51,

št1/2, 2002 str. 30-35 78. Kovačič, A.: Globalna konkurenčnost Slovenije v času njenega vključevanja v Evropsko unijo,

doktorska disertacija, EF Ljubljana 2004 79. Kovačič, A.: Harmonizacija slovenskega pravnega reda s pravnimi predpisi Evropske unije s

poudarkom na področju uravnavanja konkurence in trga kapitala: ekonomsko-poslovna fakulteta, magistrsko delo, Maribor 1998

80. Kovačič, A.: Nova ekonomija spreminja dejavnike konkurenčnosti, Bančni vestnik, leto 51, št.3, 2002 str. 13-17

81. Krugman P, Obstfeld M.: International Economics, Theory and Policy 3rd ed, new York, Harper Collins College Publisher 1994

82. Krugman P.: Competitivenes: A Dangerous Obsession. Foreign affairs, Vol 72, No 2, New York 1994, str 28-44

83. Krugman P.: Strategic Sectors and International Competition in Structural Change, Industrial Location and Competitiveness, Elgar, Cheltenham, 1998

84. Krugman, P.: Making Sense of the Competitiveness Debate, Oxford Review of Economic Policy, Oxford, No 12, Vol. 3, Oxford 1996, str. 17-25

85. Lall, S.: Comparing National Competitive Performance: An Economic Analysis of World Economic Forum's Competitiveness Index, QEH Working Paper Nr. 61, 2001

86. Lall, S.: Learning from the Asian Tigers: Studies in Technology and Industrial Policy, London Macmillan 1996

87. Landesmann, M, Stehrer, R.: The CEECs in Enlarged Europe: Convergence Patterns, Specialization and Labor market Implications, WIIW Research Reports No 286, Wien 2002

88. Lawton, T.C.: European Industrial Policy and Competitiveness, London 1999 89. Leamer, E.E.: Sources of Comparative Advantage: Theory and Evidence, Cambridge MIT Press 1987 90. Lee, S.M., Peterson, S.J. Culture, Entrepreneurial Orientation and Global Competitiveness, Journal of

World Business, No 35, Vol 4, 2000, str 401-416 91. Linder, S.B.: An essey on trade and transformation, New York 1961 92. Link, A.N., Kapur, P., A Note on the Diffusion of Flexible Manufacturing System Technology,

Economic Letters No. 46, str 357-362 93. Lipsey, R., Bekar, C., Carlaw, K. What Requires Explanation? General Purpose Technologies and

Economic Growth, Cambridge: MIT Press 1998 94. Lloyd-Reason, L.: Dimensions of Competitiveness, Issues and Policies, Edward Elgar 2000 95. Lopez-Bassols: ICT Skills and Employment, STI Working Papers 2002 96. Majumdar, S.K., Venkataraman, S.: New technology Adoption in US Telecommunications: The Role

of Competitive Pressures and Firm Level Inducements, Resrearch Policy, No 22, str 521-536 97. Mayer-Stramer, J.: Participatory Appraisal of Competitive Advantage, Institute for Development and

Peace, University of Duisburg 2001 98. Mayer-Stamer, J.: Systematic Competitiveness, Duisburg 2005 99. Messner, D. Governance and Networks, Tools to Study the Dynamics of Clusters and Global value

Chains, University of Duisburg 2000 100. Miles, I, Boden, M: Services and the Knowledge-based Economy, London Continuum 2000, str. 1-20 101. Moussis, N.: Evropska unija, pravo, ekonomija, politike, zbirka Evropa, Ljubljana 1999 102. Nabi, I., Luthria, M.: Building Competitive Firms, Incentives and Capabilities, The World Bank 2002 103. Nelson, R.: National Innovation Systems: A Comparative Analysis, Oxford University Press, 1993 104. Nestor, S., Mahboobi, L., Privatisation, Competition and Regulation, OECD Paris 105. Nurmela, J. Vihera, M.L.: Communication Capability is an Intristic Determinant for the Information

Society, Report Helsinki 2000 106. Odbor za reforme, Predlog konceptov ekonomskih in socialnih reform za povečanje konkurenčnosti

slovenskega gospodarstva, prvo poročilo, Ljubljana 2005 107. OECD, Globalisation and Local&Regional Competitiveness Report, Paris 1992

202

108. OECD, Industrial Competitiveness in the Knowledge Based Economy, The New Role of Government, Paris 1997

109. OECD, Managing of National Innovation Systems, Paris, 1999 110. OECD, Reforming the Economies of Central and Eastern Europe, Paris 1992 111. OECD, The Competitiveness of Transition Economies, Paris 1998 112. OECD: Competition, Innovation and Competitiveness in Developing Countries, Paris 1999 113. Pečar, J.: Izbrani socio-ekonomski kazalniki po regijah, UMAR številka 5, letnik XII/2003, ZMAR

2003 114. Peneder, M, Kaniovski S, Dachs, B: External Services, Structural Change and Industrial Performance,

EC 2001 115. Peneder, M.: Entrepreneurial Competition and Industrial Location, Edward Elgar 2001 116. Peteraf, M.: The Cornerstones of Competitive Advantage: A Resource-Based View, Strategic

Menedžment Journal 1993 117. Petrin, T, Dmitrović, T.: Is industrial policy appropriate for countries in transition? Third international

conference on enterprise in transistion, Šibenik 1999 118. Petrin, T., Vahčič, A., Best, M.: Graditev mreže vertikalno in horizontalno povezanih enot drognega

gospodarstva v skladu z zahtevami nove konkurence, Ljubljana, EF 1990 119. Petrin, T.: Competitiveness policy, theory and practice, Southern Economic Association Annual

Meeting, New Orleans 2002 120. Pilat, D., Lee, F.C., Productivity Growth in ITC Producing and ICT Using Industries: A Source of

Growth Differencials in the OECD, STI Working papers 2001/4, OECD Paris 121. Pinelli, D.: Regional Competitiveness Indicators, EU Commission Brussels 1998 122. Polanec, S.: Velikost in produktivnost slovenskih industrijskih podjetij v tranziciji, V Prašnikar, J.:

Razvojnoraziskovalna dejavnost ter inovacije, konkurenčnost in družbena odgovornost podjetij, Časnik Finance, Ljubljana 2004

123. Polzer, M.: Uresničevanje lizbonske strategije v Avstriji, 4. Noordungov forum, Državljani in lizbonska strategija, 14 junij, Ljubljana 2005

124. Poročilo o razvoju, UMAR Ljubljana 2002 125. Poročilo o strukturnih reformah 2004, UMAR Ljubljana 2004 126. Porter, E.M., Sachs, J.D., McArthur, J.W.: Competitiveness and Stages of Economic Development,

The Global Competitiveness Report 2001-2002, WEF str 16-25 127. Porter, E.M., Stern, S.: National Innovative Capacity, WEF, 2001 128. Porter, E.M.: Building Competitive Advantage: Lessons From Other Countries, World Bank 2000 129. Porter, E.M.: Clusters and the New Economics of Competition, Harvard Business Review 1998 130. Porter, E.M.: Competition in Global Industries, MA; Harward Business School Press, 1986 131. Porter, E.M.: Competitive advantage. New York, The Free Press, 1985. 132. Porter, E.M.: Competitive Strategy, Free Press, 1980 133. Porter, E.M.: Creating Tomorrow’s Advantages, London 1996 134. Porter, E.M.: Human Development and Global Competitiveness, World Bank, Washington 2000 135. Porter, E.M.: Microeconomic Competitiveness: Findings from the 1999 Executive Survey, Davos

1999 136. Porter, E.M.: The Competitive Advantage of the Nations, New York 1990 137. Porter, E.M.: The Impact of Location on Global Innovation: Findings from the National Innovative

Capacity Index, WEF, 2003 138. Prašnikar, J.: Poprivatizacijsko obnašanje slovenskih podjetij, GV, Ljubljana 1999 139. Randlesome, C.: Germany in Europe, European Business Cultures, FT prentice Hall, str 3-5 140. Reich, R. : But Now We Are Global, The Times Literaly Supplement 1990 141. Reyes, A.: Productivity and Competitiveness: Emulating America, The Spirit of Davos, Davos 2001,

str 36-38 142. Rodrigues, M.J.: European Strategy at the Turn of the Century, Edward Elgar 2002 143. Rojec, M.: Portugalska in neposredne tuje investicije po vstopu v Evropsko unijo - relevantnost za

Slovenijo. Naše gospodarstvo, Maribor, 40 (1994), št. 5, str. 514 - 519. 144. Rojec, M.: Tuje investicije v slovenski razvoj. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1994. 145. Rugman, A.: Research in Global Strategic Management, London, Jai Press 1995 146. Sachs, J.: Taking Stock of the Transition, CEER 1999 147. Sachs, J.: The Global Competitiveness Report 1996, World Economic Forum 1996 148. Sachs, J.: Year in Review, World Competitiveness Report 1999, Davos 1999 149. Sachs, Warner: Economic Reform and the Process of Global Integration, Booking Papers on

Economic Activity 1995 150. Samuelson, P.A., Nordhaus, W.D.: Economics, McGraw-Hill 1995

203

151. Schienstock, G, Kautonen, M, Roponen, P.: Cooperation and Innovation as Factors of Regional Competitiveness, A comparative Study of Eight European Regions 1998

152. Schill, R.L., McArthur, D.N.: Redefining the Strategic Competitive Unit: Towards a New Global Marketing Paradigm? International Marketing Review No 9, 1992, str 5-24

153. Scott, B.R., Lodge, G.C.: US Competitiveness in the World Economy, Harvard Business School Press 1985

154. Senjur M.: Uvod v analizo investicij - seminarsko gradivo. CISEF, Ljubljana, 1998. 155. SGRS 2001-2006, Slovenija v novem desetletju: trajnost, konkurenčnost, članstvo v EU, UMAR 2001 156. Sicherl, P., Vahčič, A.: Model indikatorjev za podporo odločanju o razvojni politiki in za spremljanje

izvajanja SGRS, ZMAR 2000 157. Slabe-Erker, R.: Ocenjevanje okoljske trajnosti za učvrstitev konkurenčnosti-grožnje in priložnosti,

IER, Ljubljana 2002 158. Srića, V., Spremić, M.: Informacijskom tehnologijom do poslovnog uspjeha, Sinergija Zagreb 2000 159. Stephens M.: Investment insurance. The Berne Union, 1997 160. Stephens, M.: Project Financing and the Export Credit Agencies. PFI, november 1995. 161. Stern, Porter: National Innovative Capacity, The Global Competitiveness report 2001-2002, WEF

2002 162. Štiblar F.: Vloga posebnih finančnih institucij za podporo izvozu v svetu in pri nas. Bančni vestnik,

Ljubljana, 45(1996), 12, str. 14-19. 163. Stone, A.: The Regional Business Environment in the Global Context, Globalization and Firm

Competitiveness, WB 2002, str 63-75 164. Stopford, Strange: Rival States, Rival Firms: Competition for World Market Shares, Cambridge

University Press 1991 165. Strategija razvoja Slovenije 2005, UMAR Ljubljana 166. Strauss-Kahn: A New Industrial Coordination, The World Competitiveness Report 1993, IMD 1993 167. Structural Indicators, Update of the Statistical Annex to the 2004 Report from the Commission to the

Spring European Council, Brussels 2004 168. Structural Indicators, Update of the Statistical Annex to the 2005 Report from the Commission to the

Spring European Council, Brussels 2005 169. Svetličič M.: Svetovno podjetje - Izzivi mednarodne proizvodnje. Ljubljana: Znanstveno in

publicistično središče, 1996. 170. Sweeney, P.: The Celtic Tiger, Ireland's Continuing Economic Miracle, Oak Tree Press 1999 171. Taeho K.: International Money and Banking. Routledge, 1993 172. Taggart, J.M.: Stable Currency and International Export Competitiveness, Journal of Marketing

Management, No. 14, Helensburg 1989, str 487-502 173. Thompson, G.F.: The supply side and industrial policy, Managing the UK Economy, Cambridge 1987 174. Thurow, L.C. Head to Head, The Coming Economic Battle Among Japan, Europe and America, New

York 1992 175. Tipurić, D.: Konkurentska sposobnost poduzeća, Zagreb 1999 176. Tyson, L.: Trade Conflict in high technology industries, Institute for International Economics 1992 177. Ul-Haq: United Kingdom: A pebble in the maelstrom? European Business Cultures 2000, str 48-64 178. UNCTAD: World investment report 1997 - Overview. New York and Geneva, 1997. 179. Uršič, S.: Analiza konkurenčnosti tržnih storitvenih dejavnosti v Sloveniji v primerjavi s EU,

magistrsko delo, Ekonomska fakulteta v Ljubljani 2003 180. US Council on Competitiveness: The US Competitiveness 2000, Washington 2000 181. Vahčič, Bučar: Osnove podjetništva, Ljubljana 1997 182. Vehovar, V., Bagatelj, Z., Lozar, K.: Lanugage as a barrier INET’99, Ljubljana 1999 183. Vernon R.: International investment and International Trade in the Product Cycle. Quartely Journal of

Economics, 80 (May 1966). 184. Warner, A.M.: Twenty Growth Engines for European Transition Countries, The European

Competitiveness and Transition Report 2001-2002, WEF 2002 185. WEF: The Global Competitiveness Report 2001-2002, 2002-2003, 2003-2004, WEF Geneva 186. Wolf, A.: Exposing the Great Equalizer: Demythologizing Internet Equity 1998 187. Wolfmayr-Schnitzer, J., Havlik, P., Aiginger, K.: The World Economy, Economic Growth and

Restructuring in Transition Countries, WIFO Wien 1998 188. Wolfmayr-Schnitzer, J.: Trade Performance of CEECS According to Technology Classes, WIFO

Wien 1997 189. World Bank, Doing Business, Washington 2005

Documents

KONKURENČNOST SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA IN …