KREDITNI PORTFELJ IN NJEGOVA OCENA PO BASLU IIold.epf.uni-mb.si/ediplome/pdfs/persuh-gorazd-spec.pdf · 2008-04-22 · Ključne besede: kreditno tveganje, kreditna politika, kreditni

REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

SPECIALISTIČNO DELO

KREDITNI PORTFELJ IN NJEGOVA OCENA PO BASLU II

Kandidat: Gorazd Peršuh, dipl. ekon., rojen leta 1977 v kraju Ptuj, zaposlen v Raiffeisen Krekovi banki d.d. kot manager za kreditna tveganja. Absolvent na smeri Poslovne finance. Tema odobrena na seji senata EPF, dne 7. 7. 2006, z delovnim naslovom Kreditni portfelj in njegova ocena po Baslu II. Mentor: Prof. dr. Jože Glogovšek, redni profesor.

2

Povzetek Vse večja konkurenca, ki jo je prinesla globalizacija, sili banke k vedno bolj učinkovitemu obvladovanju tveganj. Med največje izzive, s katerimi se sooča kreditna institucija, sodi nadzor in upravljanje s kreditnim tveganjem. Tveganost bančnega poslovanja najbolj zmanjšuje prav spoštovanje objektivnih meril kreditne sposobnosti komitentov kot tudi racionalna politika kreditnih in drugih plasmajev. Nova pravila za ugotavljanje kapitalske ustreznosti bank naj bi bolje povezala regulativne kapitalske zahteve z dejanskim ekonomskim kapitalom, ki ga banke potrebujejo glede na obseg in tveganost svojih poslov. Osrednji poudarek novega kapitalskega sporazuma je tako prav na učinkovitejši obravnavi in merjenju kreditnih tveganj. Interne bonitetne ocene neplačil in izgub morajo igrati glavno vlogo v procesu odobritve kreditov, upravljanju s kreditnimi tveganji, notranji alokaciji kapitala in vodenju banke, ki uporablja pristop, temelječ na internih bonitetnih ocenah. Bonitetni sistemi in ocene, ki so izdelani in uvedeni izključno za pridobitev dovoljenja uporabe nadzornih organov, ter se bodo uporabljali izključno za zagotovitev vhodnih podatkov za izračun kapitalske ustreznosti, ne dosegajo svojega namena uporabe, ampak le-tega dosežejo šele tedaj, ko se uporabljajo za bolj učinkovito upravljanje kreditnega portfelja v skladu s kreditno politiko kreditne institucije. Da bi proučevana kreditna institucija lahko ustrezno ocenila in merila kreditna tveganja v skladu z novo kapitalsko ureditvijo, je poleg poznavanja ekonomskega in pravnega položaja komitenta morala nujno vzpostaviti kvaliteten proces odobravanja kreditov, ki pa je odvisen od najmanj dveh dejavnikov: transparente in izčrpne predstavitve tveganj ob odobravanju kredita ter ustrezne ocenitve in vrednotenj teh tveganj. Zaradi pomembnih razlik v naravi različnih komitentov, različnih vrst financiranja ter velikega števila produktov in njihove kompleksnosti, pa je bilo nujno potrebno diferencirati procese odobravanja tako z vidika ocenjevanja tveganj kot z vidika doseganja zadostne učinkovitosti. Prav stopnja učinkovitosti omenjenih procesov je pomemben element bonitetne ocene komitenta Kapitalsko usodo kreditne institucije pa v prihodnje na bodo krojili samo izračuni kapitalskih zahtev, podprti z bolj ali manj naprednimi sistemi merjenja kreditnih tveganj in portfelja, ampak tudi nadzorniki s svojo presojo v okviru drugega stebra nove kapitalske ureditve. Ključne besede: kreditno tveganje, kreditna politika, kreditni portfelj, pristop internih bonitetnih ocen, kapital banke, merjenje kreditnega tveganja, nova kapitalska regulativa, parametri kreditnega tveganja, bonitetni sistemi, minimalne kapitalske zahteve, modeli upravljanja kreditnega tveganja.

3

Summary Credit portfolio and its valuation under BASEL II Increasing banking competition, initiated by globalization processes, is forcing banks towards more efficient risk control measurements. The biggest challenges, banks are facing at the moment, are best loan portfolio management practices. Banking governance of the risk is most commonly mitigated with exercising of objective borrower’s credit standing measures as well as implementing of rational credit policies. The main focus of a new capital accord is closer connection of regulatory capital with economic capital needed regarding the risk profile of specific bank business operations. The main point of the new capital accord is in implementing more efficient credit risk measurements. Internal ratings assessment of defaults and losses have to play the main role in the credit approval process, credit risk management, internal capital allocation and governance of the bank, which is by using internal rating base approach. Implementing internal rating systems exclusively for the purposes of ensuring input data for the capital requirements calculations and consequently acquiring of usage agreement from the national bank should not be the main goal. The main aim should represent performing more efficient credit portfolio management which is closely monitored and verified with credit policy goals. In order to properly evaluate and assess the credit risk in accordance with new regulative accord, it is necessary to take a close look at the borrower’s economic and legal situation as well as the relevant environment. The quality of credit approval processes depends on two factors, i.e. a transparent and comprehensive presentation of the risks when granting the loan on the one hand, and an adequate assessment of these risks on the other. Furthermore, the level of efficiency of the credit approval processes is an important rating element. Due to the considerable differences in the nature of various borrowers and the assets to be financed as well the large number of products and their complexity, there cannot be a uniform process to assess credit risks. Therefore, it is necessary to differentiate credit approval process in terms of risk and efficiency. Capital adequacy compliance of the bank with the new regulatory accord will not be determinated in the future only with the bank’s ability to calculate capital requirement, supported with more or less sophisticated credit risk portfolio measurement tools, but will be to a large extend also depended from supervisors judgments and policies within second pillar of the new capital accord. Key words: credit risk, credit policy, credit portfolio, internal rating base approach, capital of the bank, credit risk measurement, new capital accord, credit risk parameters, rating systems, minimum capital requirements, credit risk models.

4

KAZALO

1 UVOD________________________________________________________________6

1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA _______________________________6 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE ______________________________________7 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE __________________________________9 1.4 METODE RAZISKOVANJA _____________________________________________10

PRVI DEL: IZHODIŠČA ZA MERJENJA KREDITNEGA TVEGANJA___________11

1 OPREDELITEV POJMOV: KREDITNO TVEGANJE, MERJENJE IN UPRAVLJANJE KREDITNEGA TVEGANJA TER KREDITNEGA PORTFELJA __11

2 REGULATIVA IN PRIPOROČILA V ZVEZI S KREDITNIM TVEGANJEM __16

2.1 ZAKONODAJA IN PREDPISI BANKE SLOVENIJE _____________________________16 2.2 PRIPOROČILA BANKE SLOVENIJE ZA UPRAVLJANJE S KREDITNIM TVEGANJEM _____18 2.3 KAPITAL BANKE ____________________________________________________23

2.3.1 Regulatorni in ekonomski kapital banke _______________________________23 2.3.2 Količnik kapitalske ustreznosti, kapitalske zahteve _______________________26 2.3.3 Tveganju prilagojena aktiva ________________________________________27 2.3.4 Nujnost sprememb kapitalske regulative_______________________________29

3 MERJENJE KREDITNEGA TVEGANJA ________________________________31

3.1 MERJENJE KREDITNEGA TVEGANJA POSAMEZNE NALOŽBE ____________________31 3.1.1 Ocena kreditne bonitete in bonitetno razvrščanje komitentov_______________31 3.1.2 Sprejemanje odločitev v kreditnem procesu ____________________________33 3.1.3 Kreditna analiza _________________________________________________33 3.1.4 Določevanje zgornje meje zadolževanja – limiti _________________________36 3.1.5 Zavarovanja kreditov _____________________________________________37

3.2 MERJENJE TVEGANJA KREDITNEGA PORTFELJA_____________________________39 3.2.1 Pristop k merjenju kreditnih tveganj in značilnosti različnih modelov ________39 3.2.2 Modeli za upravljanje kreditnega tveganja _____________________________39

4 NOVA KAPITALSKA REGULATIVA ___________________________________42

4.1 BASELSKI ODBOR ZA BANČNI NADZOR V ZVEZI S KREDITNIM TVEGANJEM ________42 4.2 GLAVNI CILJI NOVEGA KAPITALSKEGA SPORAZUMA _________________________42 4.3 STRUKTURA NOVEGA KAPITALSKEGA SPORAZUMA__________________________43 4.4 STANDARDIZIRANI PRISTOP K MERJENJU KREDITNEGA TVEGANJA ______________45 4.5 PRISTOP, TEMELJEČ NA INTERNIH BONITETNIH OCENAH ______________________45

4.5.1 Mehanizem pristopa na podlagi internih bonitetnih ocen _________________47 4.5.2 Kategorizacija izpostavljenosti v okviru IRB pristopa ____________________47 4.5.3 Parametri kreditnega tveganja in njihova pretvorba v uteži za tveganje ______48 4.5.4 Minimalne zahteve za uvedbo in uporabo pristopa internih bonitetnih ocen ___51

5

DRUGI DEL: PRIMER UVAJANJA PRISTOPA NA PODLAGI INTERNIH BONITETNIH OCEN _____________________________________________________59

1 REDOSLED UVAJANJA PRISTOPA ____________________________________59

1.1 POTREBNE ORGANIZACIJSKE IN PROCESNE SPREMEMBE KREDITNEGA POSLOVANJA _59 1.2 VZPOSTAVITEV USTREZNE INFORMACIJSKE INFRASTRUKTURE _________________62 1.3 KATEGORIZACIJA KOMITENTOV BANKE ZA POTREBE DELITVE NALOŽB V NALOŽBENE KATEGORIJE _____________________________________________________________64 1.4 IZRAČUN UTEŽI NA PODLAGI PARAMETROV TVEGANJA IN IZRAČUN TVEGANJU PRILAGOJENE AKTIVE ______________________________________________________67 1.5 IZRAČUN VIŠINE KAPITALA POTREBNEGA ZA KRITJE TVEGANJ _________________75

2 MINIMALNE ZAHTEVE ZA INTERNE BONITETNE OCENE______________78

2.1 ZASNOVA IN STRUKTURA BONITETNIH SISTEMOV ___________________________78 2.1.1 Bonitetni sistemi za velika podjetja ___________________________________78 2.1.2 Bonitetni sistemi za majhna in srednje velika podjetja ____________________81

2.2 DELOVANJE BONITETNIH SISTEMOV _____________________________________85 2.3 UPRAVLJANJE IN NADZORSTVO BONITETNIH SISTEMOV ______________________87 2.4 UPORABA INTERNIH BONITETNIH OCEN __________________________________88 2.5 KOLIČINSKE OPREDELITVE OZ. MERJENJE TVEGANJ _________________________91

3 SKLEP ______________________________________________________________97

4 LITERATURA IN VIRI_______________________________________________ 100

5 PRILOGE __________________________________________________________ 103

6

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema Novi kapitalski sporazum (imenovan tudi »Basel II«) je s posebno evropsko direktivo CAD III (CAD III je okrajšava za Capital Adequency Directive) postal del evropskega pravnega reda in je obvezen za vse države članice. Omenjena direktiva CAD III vsebuje veliko večino določil samega Baselskega sporazuma oz. standarda (vendar pa obstojajo določene razlike v nekaterih segmentih), ki je prilagojen ciljem in posebnostim evropskega bančnega trga. Osnovno izhodišče specialističnega dela izhaja prav iz dejstva, da je proučevana poslovna banka del mednarodne bančne skupine, katere matično podjetje ima sedež v državi članici Evropske unije (CAD III je veljaven dokument za vse članice skupine), kar tudi pomeni, da poslovna banka uvaja izbrane pristope za merjenje kreditnega tveganja po novem kapitalskem sporazumu za posamezne naložbene kategorije v skladu z usmeritvami in terminskimi načrti celotne skupine. V skladu z novimi pravili bodo banke kapitalske zahteve za pokrivanje kreditnega tveganja izračunavale s pomočjo standardiziranega pristopa in pristopa, temelječega na notranjih bonitetnih ocenah. V okviru slednjega bosta bankam na voljo osnovni in napredni pristop, njuna uporaba pa naj bi bankam prinesla pomembne kapitalske olajšave. Specialistično delo v prvi vrsti obravnava postopek uvajanja pristopa, temelječega na internih bonitetnih ocenah (v nadaljevanju IRB pristop – Iternal Rating Based approach), za merjenje kreditnega tveganja v poslovni banki v okviru politike upravljanja s kreditnim tveganjem za vse kategorije izpostavljenosti, razen bančništva na drobno, katere osnovni cilj je zajeti dejansko ekonomsko tveganje posameznih naložb ali poslov banke, temelječ na lastnem sistemu internih bonitetnih ocen oz. sistemu razvrščanja komitentov, ki omogoča diferenciacijo kreditnega tveganja in s tem posledično natančnejši izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje. Vendar pa bo uvajanje IRB pristopa v banki/skupini, podkrepljeno s kapitalskimi vzpodbudami iz naslova uporabe IRB pristopa, na drugi strani ostro soočeno s posebnim izzivom obvladovanja pragov, pod katere ne smejo pasti izračunane kapitalske zahteve v prvih dveh letih po uveljavitvi novega kapitalskega sporazuma. Konec leta 2007, ko naj bi banke prvič izračunavale kapitalske zahteve po novem, in v letu 2008, izračunane skupne kapitalske zahteve ne smejo biti manjše od 90 % obstoječe kapitalske zahteve za kreditna, valutna in tržna tveganja. V drugem letu po uveljavitvi Basla II, torej v letu 2009, pa je omenjeni prag zmanjšan na 80 % obstoječih kapitalskih zahtev. Uporaba internih bonitetnih sistemov za namen določanja potrebnega kapitala za pokrivanje kreditnega tveganja je nedvomno ena največjih novosti, ki jih prinaša novi kapitalski sporazum – Basel II. Novost pa ni samo za poslovne banke, ampak tudi za nadzornike. Samo banke, ki bodo pridobile soglasje s strani nadzornika, bodo torej imele možnost uporabljati

7

svoje lastne ocene tveganj in na podlagi le-teh tudi določati kapitalske zahteve za posamezne kategorije izpostavljenosti. Specialistična naloga tako kritično problematizira pogoje in obseg uporabe pristopa IRB ter minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB po posameznih kategorijah izpostavljenosti. Problemsko področje naloge je torej usmerjeno v kvalitetno analizo ključnih komponent kreditnih tveganj in njihovih meril, sistematično razvrščanje in merjenje le-teh ter analizo vpliva na upravljanje s kreditnim portfeljem.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Izbrano temo sem se odločil raziskati, ker se poklicno ukvarjam, na eni strani s samim procesom odobravanja transakcij (določevanjem bonitetnih ocen komitentov ter bonitetnih ocen zavarovanj), na drugi strani pa s projektom uvedbe novih kapitalskih standardov (Basel II) v banki. Namen specialističnega dela je analiza področja komponent tveganj, povezanih s kreditiranjem, ki jih banke ne le spremljajo, ampak skušajo z njimi tudi čim bolj aktivno in učinkovito upravljati v okviru politike upravljanja s kreditnim portfeljem. Ob tem želimo na podlagi analiz pri lastnem delu in s pomočjo proučevanja tuje in domače literature celovito obdelati področje uvajanja in uporabe IRB pristopa, ki zahteva specifična vsebinska, tehnološka ter druga znanja, da bi se banka postopoma približevala točki večje varnosti in transparentnosti poslovanja. Cilji Prvi cilj specialističnega dela je na osnovi teoretičnih in praktičnih izsledkov poiskati odgovor na vprašanje, zakaj potrebujemo IRB pristop kot enega od možnih načinov merjenja kreditnega tveganja banke, definirati in pojasniti regulatorne okvire za obvladovanje kreditnih tveganj ter prikazati celovit postopek uvajanja IRB pristopa v poslovni banki. Drugi cilj specialističnega dela je analiza najpomembnejših komponent kreditnih tveganj in internih bonitetnih sistemov z vidika minimalnih zahtev za uporabo IRB pristopa in preveriti, kako bo izpolnjevanje minimalnih zahtev vplivalo na bolj učinkovito merjenje kreditnih tveganj in posledično učinkovitejšemu in aktivnemu upravljanju kreditnega portfelja v banki. Ostali cilji specialističnega dela so:

• Definirati pojme elementov kreditnih tveganj in njihovih meril. • Proučiti regulatorne vidike različnih možnosti merjenj kreditnih tveganj. • Pojasniti nujnost kapitalske ustreznosti. • Analizirati uporabo IRB pristopa kot orodje aktivnejšega upravljanja kreditnega

portfelja, ki omogoča natančnejše merjenje in upravljanje kreditnih tveganj.

8

• Proučiti uporabo internih bonitetnih sistemov kot podlaga za izračunavanje regulatornega kapitala in za učinkovitejše upravljanje s kreditnim portfeljem.

• Analizirati spremembe, ki jih prinaša Basel II v delovni proces odobravanja kreditov. Tako proučevana poslovna banka kot ostale banke v Sloveniji in drugod po svetu, izvajajo intenzivne aktivnosti prilagajanja novim kapitalskim standardom, vendar prihaja pri sami izvedbi mnogokrat do težav zaradi pomanjkanja izkušenj v bankah samih, kot tudi pri nacionalnih regulatorjih. Ker gre v večji meri za »enkraten projekt«, primanjkuje tako znanja kot svetovalcev v bankah, ki bi se učili na napakah bank, ki bi že uvedle IRB pristope. Težave se prav tako pojavljajo pri zbiranju in obdelovanju velike količine raznovrstnih podatkov, ki jih banke po sedanji kapitalski ureditvi niso zbirale oz. obdelovale. Cilj specialistične naloge v teoretičnem delu je zoženo predstaviti bančno regulativno okolje, ki ureja kreditna tveganja in hkrati pomeni uveljavljanje evropskih bančnih direktiv v slovensko prakso, ter orisati teoretične izkušnje priznanih strokovnjakov pri merjenju in upravljanju kreditnega portfelja. V aplikativnem delu bomo izvedli podrobno analizo uvajanja in učinkov IRB pristopa merjenja kreditnega tveganja za vse kategorije izpostavljenosti, razen bančništva na drobno, ter podrobno analizirali vse potrebne spremembe postopkov, delovnih navodil, delovnih procesov organizacijskih sprememb, ki so potrebni v prvi vrsti za aktivno upravljanje kreditnih tveganj ter za izračun tveganju prilagojenih postavk po novih kapitalskih standardih. Osnovne trditve V specialistični nalogi preverjamo naslednje hipoteze:

• Pristop, ki temelji na internih bonitetnih ocenah bolje povezuje regulativne kapitalske zahteve z dejanskim ekonomskim kapitalom, ki ga banka potrebuje glede na obseg in tveganost svojih poslov, česar model obstoječega kapitalskega sporazuma ne omogoča. Pri tej trditvi bomo analizirali oz. preverjali, ali bo banka lahko izkoristila priložnost novega IRB pristopa, ki omogoča natančnejše merjenje kreditnih tveganj. To pomeni, da bo z internimi bonitetnimi sistemi zmogla boljše razlikovati med razredi tveganj, pokrivati veliko večje število dolžnikov (velikih in najmanjših, nerangiranih) in zmogla upoštevati vse dodatne dejavnike tveganja (v internih bonitetnih ocenah so vključene informacije, ki jih npr. bonitetne agencije pri oblikovanju svojih bonitetnih ocen slabo ali sploh ne poznajo).

• Zaradi relativne nerazvitosti statističnih pristopov merjenja kreditnega tveganja v

slovenskem bančništvu bo velika večina poslovnih bank v Sloveniji vsaj na začetku implementacije novih pravil uporabljala standardizirani pristop merjenja kreditnega tveganja. V specialistični nalogi bomo analizirali v kolikšni meri (in kateri) so interni bonitetni sistemi proučevane banke razviti do te mere, da jih je mogoče uporabljati za namene izračunavanja kapitalskih zahtev po IRB pristopu in predvsem za namene aktivnega upravljanja kreditnega portfelja. V tej zvezi bomo preverjali, ali je

9

diferenciacija kreditnega tveganja ustrezna (dovolj bonitetnih skupin in ustrezna koncentracija po bonitetnih skupinah), in če so podatki, tako po času kot po strukturi, ustrezni za učinkovito (upo)rabo internih bonitetnih sistemov.

• Standardi za interne bonitetne sisteme bank za merjenje kreditnega tveganja so

osredotočeni predvsem na sposobnost merjenja komponent tveganja (verjetnost neplačila komitenta, izgubo ob neplačilu, raven izpostavljenosti ob neplačilu itd.). Pri tej trditvi bomo analizirali, ali banka na smiseln in preverljiv način uporablja merljive značilnosti tveganja, če ima ustrezne postopke odobravanja kreditov ter ustrezno organiziranost postopkov, da bi zmogla identificirati in meriti kreditna tveganja na način, kot to zahteva IRB pristop.

Uporaba IRB pristopa v nadzorne namene pomeni velik korak naprej pri razvoju bankam bolj »prijaznega« nadzora (tj. nadzora, ki priznava dolgoletne aktivnosti in napredek bank pri identifikaciji, spremljanju in obvladovanju tveganj). S tem IRB pristop postavlja odgovornost za upravljanje kreditnih tveganj na banke in njihovo vodstvo. Pri tej trditvi bomo analizirali ustreznost politike upravljanja s kreditnim tveganjem v banki in instrumentov obvladovanja kreditnih tveganj in portfelja.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke: Temeljna predpostavka specialističnega dela je, da bodo v bančni skupini izpeljani vsi potrebni sistemski in organizacijski postopki ter koraki, ki se nujno potrebni za uspešno izvedbo uvedbe izbranih pristopov za merjenje kreditnega tveganja za posamezne kategorije izpostavljenosti v celotni bančni skupini. Omejitve: Zaradi obsežnosti obravnavane tematike uvajanja novega kapitalskega sporazuma v bančništvo ter načina uvajanja izhodiščnega primera v konkretne rešitve v poslovni banki, izhajamo iz naslednjih omejitev:

• Analiza je usmerjena na IRB pristop za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje in se standardiziranega pristopa dotika samo tam, kjer je to potrebno zaradi vsebinske razlage. Operativna in tržna tveganja so prav tako izključena iz obravnavane tematike, ker bi to preseglo obseg in namen specialističnega dela.

• Analiza IRB pristopa v poslovni banki vključuje vse kategorije izpostavljenosti, razen bančništva na drobno. Bančništvo na drobno je izključeno zaradi določenih specifičnosti pri uvajanju novih kapitalskih standardov v banki/skupini.

• Analiza in samo uvajanje omenjenih pristopov je omejena z dostopnostjo do podatkov in pomanjkanjem izkušenj ostalih kreditnih institucij, ki uvajajo različne pristope merjenja kreditnega tveganja po novem kapitalskem sporazumu, kot tudi nacionalnih regulatorjev

10

(npr. študije in konkretne raziskave konkretnih posledic uvedbe novih kapitalskih standardov).

• Uvajanje novih kapitalskih standardov je v času pisanja specialističnega dela v obdobju intenzivnega uvajanja ter prilagajanja obstoječih infrastruktur in sistemov v kreditnih institucijah, zato končna in zanesljiva evalvacija rezultatov ter učinkov uvedbe oz. uvajanja različnih pristopov v kreditnih institucijah še ne bo mogoča.

• Ker je proučevana poslovna banka del mednarodne bančne skupine, lahko zaradi zbiranja določenih podatkov v centralnem podatkovnem skladišču nastanejo ovire pri pridobivanju bodisi samih »surovih« podatkov bodisi izvedenih podatkov ali analiz, še posebej agregiranih podatkov, namenjenih za višje odločevalske ravni.

1.4 Metode raziskovanja V specialističnem delu kritično analiziramo ter sistematiziramo teoretična in empirična spoznanja s področja procesov uvajanja IRB pristopa merjenja kreditnega tveganja, predvsem z vidika vplivov teh procesov na posamezne kategorije kreditne politike banke. Teoretični del, ki je nastal na osnovi znanstvene analize in deskripcije obstoječih dognanj v domači in tuji literaturi, smo dopolnili s študijo primera izbrane slovenske banke kot članice mednarodne bančne skupine ter rezultati raziskav uvajanja IRB pristopa drugih bank. Specialistična naloga je zastavljena kot dinamična raziskava in analiza, ki proučuje spremembe na področju kreditnega poslovanja bank, kot posledica uvajanja novega kapitalskega sporazuma v bančni prostor. Pri izdelavi specialističnega dela so uporabljene naslednje metode raziskave: V prvem, teoretičnem delu specialistične naloge se opiramo predvsem na deskriptivni pristop. Metodo deskripcije smo uporabili pri opisovanju teoretičnih spoznanj s področja kreditnih tveganj, merjenja le-teh ter upravljanja s kreditnim porfeljem banke. Naslonili smo se na obstoječa dognanja v domači in tuji strokovni literaturi. Pri tem smo uporabili strokovno literaturo domačih in tujih avtorjev, zakonodajo, elektronske vire, prispevke in članke z najnovejšimi teoretičnimi spoznanji s področja kreditnega poslovanja banke. V teoretičnem delu naloge smo se poslužili tudi metode kompilacije za povzemanje spoznanj, stališč in sklepov predvsem glede merjenja kreditnih tveganj in zakonodajne ureditve bančnega poslovanja. Teoretična spoznanja smo nato poskušali empirično preveriti in prikazati ter analizirati dejansko uvedbo IRB pristopa za merjenje kreditnih tveganj na primeru izbrane slovenske poslovne banke (kar predstavlja aplikativni del naloge). V tem delu naloge smo se poslužili analitičnega pristopa. Evalvacija uspešnosti poteka uvajanja IRB pristopa v banki bo potekala na podlagi analize parametrov kreditnih tveganj, ki je zajemala vzorec vseh izpostavljenosti banke, razen bančništva na drobno, in je naravnana tako, da je omogočala interakcijo deduktivnega in induktivnega načina sklepanja. Komparativna metoda je bila uporabljena pri ocenjevanju ustreznosti komponent internih bonitetnih sistemov v banki kot podlaga za boljše

11

upravljanje s kreditnim porfeljem. Podatki, uporabljeni v aplikativnem delu, so se v največji meri naslonili na interne vire podatkov, poročila banke/skupine in ostalih javno dostopnih baz podatkov in publikacij (Združenja bank Slovenije, Banke Slovenije, ostalih kreditnih institucij itd.).

PRVI DEL: IZHODIŠČA ZA MERJENJA KREDITNEGA TVEGANJA

1 OPREDELITEV POJMOV: KREDITNO TVEGANJE, MERJENJE IN UPRAVLJANJE KREDITNEGA TVEGANJA TER KREDITNEGA PORTFELJA

Kreditno tveganje Pri opredelitvi pojma »kreditno tveganje« se v literaturi tujih in domačih avtorjev srečamo s številnimi razlagami, vrstami in definicijami le-tega. Za potrebe specialističnega dela se bomo omejili le na nekaj najpomembnejših in najpogostejših. Zakon o bančništvu v svojem 76. členu opredeljuje kreditno tveganje kot tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke (Zakon o bančništvu, 1999). Povezano je torej z nepravočasno izpolnitvijo obveznosti ali pa z neizpolnitvijo obveznosti do banke, z nepripravljenostjo dolžnika ali nesposobnostjo dolžnika (začasna nesposobnost zaradi nelikvidnosti ali trajna nesposobnost zaradi nesolventnosti), da v dogovorjenem roku izpolni obveznosti. Banka mora tako računati z možnostjo izpada pri vračilu kredita in pri plačilu obresti. Če je izpad plačila občasen, prizadene likvidnost banke, pri trajnem izpadu pa je prizadeto premoženje, s katerim banka razpolaga. Zato mora banka skrbno nadzirati sprejeto kreditno tveganje, pri čemer izvaja aktivnosti, povezane s presojanjem kreditne sposobnosti potencialnih komitentov, limitiranjem kreditne linije, izvajanjem nadzora nad odobrenimi naložbami ter določanjem in spremljanjem ustreznosti zavarovanj naložb. Kreditno tveganje torej izhaja iz negotovosti plačila glavnice in/ali obresti ob njihovi zapadlosti s strani kreditojemalca. Prav tako kreditno tveganje izhaja tudi iz prerazvrstitev kreditov navzgor ali navzdol (Schimko 1999, 137). V teku življenjskega cikla kredita se namreč zaradi razlogov na strani kreditojemalca banka lahko odloči za oblikovanje dodatnih rezervacij ali ukinitev le-teh. Odločitev je odvisna od rednosti odplačevanja kredita, zavarovanja kredita, finančnih rezultatov podjetja, zakonodaje v posamezni državi in strategije banke. Kot kredit se (za potrebe specialističnega dela) štejejo vsa posojila, obresti, provizije in druge terjatve, naložbe v vrednostne papirje in kapitalske udeležbe ter potencialne in prevzete obveznosti. Kreditno tveganje je največje tveganje v finančnem sistemu. Je neizogiben del večine poslovnih transakcij in ga je potrebno upoštevati tudi pri izvajanju planskih aktivnosti banke. Za kreditno tveganje je značilno tudi, da je v veliki meri odvisno od specifične situacije in je nestandardizirano. V primeru kreditnega dogodka (credit event), ki ga neplačilo obveznosti iz naslova kredita predstavlja, lahko banka izgubi del ali celotno glavnico in zasluži nič ali le del obresti. Na osnovi zavarovanja kredita ali po zaključku stečajnega postopka ali postopka likvidacije podjetja, lahko banka del ali celoto izposojenih sredstev dobi nazaj (Jorion 2003,

12

412). Zaradi navedenih razlogov mora banka stalno nadzorovati podjetja, katerim je odobrila kredite in zbirati informacije o njih. Kreditno tveganje lahko razvrščamo glede na več kriterijev. V osnovi ga delimo na splošno ter specifično kreditno tveganje, glede na vpliv diverzifikacije naložb na kreditno tveganje pa ga lahko razdelimo na specifično in sistematično kreditno tveganje. Osnovna delitev kreditnega tveganja je torej delitev na (ibid., 393−396):

• Splošna kreditna tveganja – sem prištevamo kreditna tveganja, ki so povezana z naložbami v posojila, ki so še vedno ena glavnih področij naložbenih aktivnosti v banki. Splošno kreditno tveganje delimo na tveganje kratkoročnega kreditiranja in tveganje financiranja investicij. Dejavniki, ki bankam pri kratkoročnem kreditiranju povzročajo izgube, so nesposobnost banke, ki se odraža v napačni oceni kreditne sposobnosti in zgrešeni kreditni politiki, nadalje specifične okoliščine, v katerih se nahaja dolžnik, in končno tudi splošne ekonomske okoliščine. Dejavniki, ki opredeljujejo tveganje financiranja investicij so številni, med pomembnejšimi pa so roki in vrednosti investicijskega projekta in gospodarska stabilnost države. Tveganje je tem večje, čim daljši je rok projekta, čim večja je vrednost projekta, čim zahtevnejša je tehnologija ter čim nižja je gospodarska stabilnost države.

• Specifična kreditna tveganja − sem prištevamo tveganje vrednostnih papirjev, tveganje izvenbilančnih operacij in deželno tveganje. Z rastjo obsega investicijskega bančništva se je, kot posledica večjega obsega naložb v vrednostne papirje, povečalo tudi kreditno tveganje. Finančna institucija z nakupom dolžniškega vrednostnega papirja prevzame kreditno tveganje, ki se kaže v možnosti, da izdajatelj tega papirja ne bo izpolnil svojih obveznosti iz pogodbenega razmerja bodisi v obliki neplačanih obresti in/ali glavnice. Kreditno tveganje se pojavlja tudi pri izvenbilančnih aktivnostih, ki povzročajo nastanek potencialne obveznosti banke, ter pri instrumentih terminskega poslovanja (garancijske pogodbe, kreditne linije, prodaja terjatev, listinjenje, izvedeni finančni instrumenti). Deželno tveganje je povezano z naložbami v tujino, kamor spadajo vse oblike bilančnih naložb in izvenbilančnih aktivnosti s tujino. Deželno tveganje nastaja zaradi specifičnih ekonomskih in političnih razmer v posamezni državi. Kaže se v tveganju neplačila zaradi nastanka neugodnega ekonomskega oz. političnega položaja v državi.

Glede na vpliv diverzifikacije naložb na kreditno tveganje ga lahko razdelimo na (Saunders 2000, 108):

• specifično kreditno tveganje podjetja (Firm specific credit risk) je tveganje, povezano z neizpolnitvijo dolžniških obveznosti s strani določenega podjetja (kreditojemalca) zaradi tveganosti njegovih projektov. To kreditno tveganje je specifično za posamezno podjetje in se mu banka z diverzifikacijo naložb lahko izogne.

• sistemsko kreditno tveganje (Systematic credit risk) predstavlja tveganje neizpolnitve obveznosti s strani določenega podjetja (kreditojemalca) zaradi splošnih gospodarskih razmer v okolju oz. makropogojev, ki prizadenejo vse kreditojemalce. Tega tveganja banka z diverzifikacijo naložb ne more odpraviti.

13

Kreditno tveganje pa lahko razdelimo tudi na sledeče tri segmente (Festič 2005, 7):

• Merjenje kreditnega tveganja, ki zajema pojme: exposure (izpostavljenost izgubi zaradi nepredvidenih dogodkov), default1 (verjetnost, da posojilojemalec ne bo vrnil posojila), recovery rate (delež dolga, za katerega se pričakuje, da ga bo posojilojemalec vrnil kljub prisotnosti defaulta), default rates volatility (spreminjanje deleža nepovrnjenih posojil).

• Ekonomski kapital (= kapital, ki ga banke nujno potrebujejo za ohranjanje solventnosti v primeru večjih izgub), ki meri diverzifikacijo in koncentracijo kapitala: credit default in loss distribution (porazdelitev izgub znotraj portfelja), scenario analysis (analiza v različnih scenarijih).

• Aplikacijo oz. obvladovanje tveganj: postavljanje limitov in portfolio management. Merjenje in upravljanje kreditnega tveganja ter kreditnega portfelja Merjenje kreditnega tveganja je odločilno za oblikovanje pravilne cene kredita in postavitev ustreznih limitov zadolžitve za posameznega komitenta (Saunders 2000, 176). Z merjenjem kreditnega tveganja ugotavljamo verjetnost, da kreditojemalec svojih obveznosti ne bo poravnal. To lahko banka ugotavlja na osnovi informacij, ki jih ima o komitentu, bodisi iz zunanjih virov ali pa neposredno od komitenta. Kreditno tveganje samo po sebi še ne prinaša škode. Ta se pojavi šele takrat, ko se tveganje uresniči. Največji stroški so običajno povezani z odpravo posledic nastale škode, zato je najbolj racionalno vlagati napore ter sredstva v dejavnosti za ugotavljanje tveganj in preprečevanje njihovega razvoja. Vse banke se tega zavedajo in poskušajo v svoje poslovanje vpeljati učinkovit sistem upravljanja s tveganji. Upravljanje s tveganji je eden izmed ključnih elementov za uspešno poslovanja banke, saj je banka po naravi poslovanja »proizvajalec tveganj«. Banka namreč tveganje sprejema, ga transformira ter vgrajuje v bančne produkte in storitve. Tveganje potencialno zmanjšuje dobiček oz. povečuje izgubo, zato postaja upravljanje s tveganji ključna bančna funkcija. Banka, ki aktivno upravlja s tveganji, ima namreč odločilno prednost pred ostalo konkurenco (povzeto po Bessis 2002, 1–2).

Modeli kreditnega tveganja torej merijo potencialno izgubo bančnega portfelja zaradi kreditne izpostavljenosti posameznim posojilojemalcem v določenem intervalu zaupanja določenega časovnega obdobja. Modeli imajo kreditne zapore, in sicer (Festič 2005, 9):

• sistem bonitetne ocene posojil, ki temelji na verjetnosti izgub posojilojemalca (PD),

• predpostavke o korelaciji PD med posojilojemalci, • ocene deleža kreditov, ki predstavljajo izgubo banke (LGD),

1 Exposure:

*Probability of Default (PD), *Loss Given Default (LGD), *Exposure at Default (EAD), = Expected loss (EL).

14

• predpostavke o korelaciji med PD in LGD. Kreditiranje, ki zanemarja kontrolo in spremljavo posameznega kredita od odobritve do plačila, vodi k slabim in problematičnim kreditom. Izkušnje kažejo, da kadar npr. zastavna pravica nad nepremičninami ali premičninami nadomešča kreditno analizo in kreditno kontrolo, se tveganost kreditnega portfelja povečuje, kakor dokazuje primer Japonske. Učinkovito upravljanje kreditnega tveganja vpliva tudi na donosnost kreditnega portfelja. Za učinkovito upravljanje je zelo pomembno, da banka v čim večji meri diverzificira svoje kreditno tveganje tako, da izkorišča ekonomijo obsega. Učinek diverzifikacije je namreč takšen, da zmanjšuje verjetnost slabih naložb v portfelju. Seveda pa diverzifikacija zmanjšuje le specifično kreditno tveganje, ki je značilno za posamezno podjetje. Banka pa je kljub diverzifikaciji še vedno izpostavljena sistematičnemu kreditnemu tveganju, ki je značilno za celotno gospodarstvo. Koncentracija kreditnega portfelja ima na nasprotni strani številne pomanjkljivosti in praktično nobene prednosti, saj povečuje občutljivost na neugodne spremembe, kjer so krediti koncentrirani, in na poslabšanje kvalitete zavarovanj. Večja koncentracija kreditnega tveganja znotraj bančnega portfelja pomeni večji kreditni riziko, če ima posamezna banka večji delež kreditov, dodeljenih posameznemu podjetju, posameznemu posojilojemalcu, posamezni panogi oz. sektorju, geografski regiji ali sektorjem/gospodarstvom, ki so zelo povezani/a. Koncentracijo predstavljajo tudi krediti glede na zapadlost. Koncentracija je pogost dejavnik kreditnih težav, tako da lahko govorimo o veliki izpostavljenosti banke oz. o visokem odstotku portfelja, ki predstavlja potencialno izgubo oz. LGD. Kreditno koncentracijo lahko razdelimo v dve skupini (Festič 2005, 7):

• na konvencionalno kreditno koncentracijo glede na panoge oz. sektorje, • na koncentracijo glede na korelirane dejavnike tveganosti (povezana gospodarstva,

prenos učinkov krize med gospodarstvi itd.). Omejitev koncentracije kreditnega portfelja se doseže s postopki za razpršitev kreditov, omejitvami glede velikosti naložb, izdelano politiko načinov zavarovanja in drugimi postopki, ki predstavljajo optimiranje kreditnega portfelja. Romeike (2003) poudarja, da izvaja banka za upravljanje kreditnega tveganja sledeče aktivnosti:

• aktivnosti, povezane s presojanjem bonitete komitentov, • razpršitev tveganja s pomočjo limitiranja − določanjem zgornje meje izpostavljenosti do

komitenta in skupine komitentov, • nadzor nad odobrenimi naložbami, • določanje in spremljanje ustreznosti zavarovanja naložb, • delitev tveganja z drugimi kreditnimi institucijami, t. i. bančni sindikati, • uporabo instrumentov varovanja pred tveganjem (hedging), • vkalkuliranje tveganja, v obliki premije za tveganje, v obrestno mero (kar je po mnenju

mnogih avtorjev le delno sprejemljivo).

15

Po (Jorion 2003, 509) je upravljanje kreditnega tveganja proces, ki ga lahko opredelimo kot skupine naslednjih aktivnosti:

• merjenje in analiziranje obstoječega in potencialnega kreditnega tveganja, kateremu je banka izpostavljena pri opravljanju svojih poslovnih aktivnosti,

• oblikovanje učinkovitih postopkov za odobravanje posojil, njihovo dokumentiranje in spremljavo v celotni dobi odplačevanja posojil,

• učinkovito spremljanje in nadzor vrste, značilnosti in kvalitete kreditnega portfelja.

16

2 REGULATIVA IN PRIPOROČILA V ZVEZI S KREDITNIM TVEGANJEM

2.1 Zakonodaja in predpisi Banke Slovenije Zakonsko podlago za ugotavljanje, merjenje in obvladovanje kreditnega tveganja v bankah − poleg Zakona o bančništvu − predstavljajo še podzakonski akti, ki izhajajo iz Zakona o bančništvu (1999). Ti podzakonski akti so:

• Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic, • Sklep o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic, • Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic, • Sklep o oblikovanju posebnih rezervacij bank in hranilnic.

Izkušnje kažejo, da je kvaliteta kreditov močno povezana s finančno skrbnostjo. Poslabšanje kvalitete kreditov je pogosto znak težav v banki. Glavni tveganji, ki spremljata tveganje poslabšanja kreditnega portfelja, sta slabša likvidnost in zmanjšanje kapitala. Upravljanje s kreditnim tveganjem mora biti vključeno v splošni poslovni načrt. Čeprav se ta dokument osredotoča na upravljanje in nadzor kreditnega tveganja, to nikakor ne pomeni, da se lahko s kreditnim tveganjem upravlja neodvisno od upravljanja s sredstvi in obveznostmi do virov sredstev (kot denimo vzdrževanje ustrezne likvidnosti) ter upravljanja z drugimi tveganji. Naloga bančne zakonodaje je ustvariti takšno okolje, ki vodi in spodbuja banke k varnemu in stabilnemu poslovanju. Temeljni akt, ki je stopil v veljavo 1999, je Zakon o bančništvu (v nadaljevanju ZBan). Bankam nalaga, da morajo za ugotavljanje, merjenje in upravljanje tveganj določiti načrt ukrepov obvladovanja tveganj. Banka Slovenije je na osnovi ZBan izdala vrsto podzakonskih aktov, ki podrobneje urejajo posamezne vrste tveganj in hkrati pomenijo uveljavljanje evropskih bančnih direktiv, pri tem področje upravljanja kreditnega tveganja natančneje opredeljujejo. Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic (2002), ki:

• nalaga banki, da oceni višino potencialnih izgub iz naslova kreditnega in deželnega tveganja;

• razvrsti aktivne in zunajbilančne postavke v pet skupin (A, B, C, D, E); • določa kriterije za razvrstitev; • zahteva, da banka napravi sistematični pregled bančnega portfelja (ta služi Banki

Slovenije, v prvi vrsti pa interni bančni reviziji pri nadzoru kreditnega portfelja bank); • določa najmanjše, največje in povprečne verjetnosti izgube terjatev, t. i. potencialne

izgube za vsako skupino; • daje bankam možnost, da za majhne dolžnike in prebivalstvo v večji meri uporabijo

merilo rednosti poravnavanja obveznosti do banke, kot kriterij za presojo bonitete; • opredeljuje prvovrstna zavarovanja in prvovrstne dolžnike; • prestrukturiranje terjatev do dolžnika obravnava kot kritičen dogodek za razvrstitev

komitenta v skupine C, D in E;

17

• določa kriterije za ustreznost zavarovanj; • opredeljuje izključevanje prihodkov za terjatve do dolžnikov, razporejenih v skupine C,

D in E, do dejanskega plačila, tj. pritoka na račun ali v blagajno banke; • natančneje opredeljuje vodenje kreditnih map in drugo; Sklep o oblikovanj posebnih

rezervacij bank in hranilnic (2002); • je v tesni povezavi s predhodno navedenim sklepom, ki okvirno določa višino

potencialnih izgub (za kreditno in deželno tveganje), ta pa določa način in višino pokrivanja ugotovljenih potencialnih izgub z oblikovanjem posebnih rezervacij;

• v izkazih banke se oblikovanje posebnih rezervacij odraža: za terjatve, razporejene v A boniteto skupino, in zunajbilančne terjatve iz ostalih bonitetnih skupin: kot odhodki za posebne rezervacije v izkazu poslovnega izida, v bilanci stanja pa v pasivi kot posebne rezervacije;

• za bilančne terjatve, razporejene v skupine B, C, D, E: kot prevrednotovalni popravek − izgube iz danih kreditov in terjatev v izkazu poslovnega izida, v bilanci stanja pa kot popravki vrednosti nedonosnih terjatev zaradi oslabitve v aktivi.

TABELA 1: POTENCIALNE IZGUBE – POSEBNE REZERVACIJE Bonitetna skupina

Možni % za izračun potencialnih izgub za terjatve (povprečno)

Oblikovanje posebnih rezervacij

A 0 % vrednosti terjatev (0 % vrednosti terjatev)

Vsaj 1 % višine terjatev

B 5−15 % vrednosti terjatev (10 % vrednosti terjatev)

V višini ugotovljene potencialne izgube

C 15−40 % vrednosti terjatev (25 % vrednosti terjatev)


D 40−99 % vrednosti terjatev (50 % vrednosti terjatev)


E 100 % vrednosti terjatev (100 % vrednosti terjatev)

100 % vrednosti terjatev

Vir: Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilancnih postavk bank in hranilnic (2002) in Sklep o oblikovanju posebnih rezervacij bank in hranilnic (2002). Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic (2002), katerega namen je zavarovanje banke oz. hranilnice pred tveganjem, povezanim s koncentracijo kreditne izpostavljenosti do posameznih oseb (ene same osebe in skupine povezanih oseb). Natančneje opredeljuje pojem in izračun izpostavljenosti, velike izpostavljenosti ter postavlja omejitve, ki so vezane na višino kapitala banke. Posebno pozornost namenja izpostavljenosti do: posamezne osebe, skupine povezanih oseb, oseb v posebnem razmerju do banke, do bank, držav in ekonomskih sektorjev. Sklep o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic (2002) podrobneje določa sestavine, omejitve in odbitne postavke pri izračunu kapitala banke, stopnje za tehtanje kreditnega tveganja, konverzijske faktorje v izračunu tveganju prilagojene aktive, način izračuna drugih tveganju prilagojenih postavk ter izračun kapitalskega količnika. Banka mora zagotoviti, da vedno razpolaga z ustreznim kapitalom glede na obseg in vrste storitev, ki jih opravlja, ter

18

glede na tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju teh storitev. O tem bo več govora v nadaljevanju.

2.2 Priporočila Banke Slovenije za upravljanje s kreditnim tveganjem Prva priporočila je Banka Slovenija objavila in z njimi seznanila banke v oktobru 1998. V teh priporočilih se je Banka Slovenija opirala na priporočila Baselskega odbora za nadzor bančnega poslovanja, ki so bila sprejeta v septembru 1998. Priporočila so se nanašala na upravljanje s poslovnim tveganjem (Priporočila za upravljanje z bančnimi tveganji 1998). V nadaljevanju v strnjeni obliki povzemamo omenjena načela z namenom, da orišemo najpomembnejše sestavine le-teh za potrebe specialističnega dela. Program upravljanja s kreditnim tveganjem Upravljanje s kreditnim tveganjem je bistvena sestavina skrbnega in varnega poslovanja banke. Skrbno upravljanje s kreditnim tveganjem vključuje preudarno upravljanje razmerja med tveganjem in donosom ter nadzor in znižanje kreditnega tveganja preko različnih vidikov, kot so kvaliteta, koncentracija, valuta, rok dospelosti, zavarovanje in vrsta kredita. Čeprav se podrobnosti upravljanja s kreditnim tveganjem razlikujejo med posameznimi bankami glede na naravo ter zapletenost njihovih kreditnih funkcij in portfeljev, mora splošen program upravljanja s kreditnim tveganjem:

• prepoznati obstoječe in potencialno kreditno tveganje, ki mu je banka izpostavljena pri opravljanju svojih poslovnih aktivnosti, ter razviti in uporabljati skrbne in previdne politike za učinkovito upravljanje in nadzor kreditnega tveganja;

• razviti in uporabljati učinkovite postopke odobravanja kreditov, njihovega dokumentiranja in izterjave;

• razviti in uporabljati postopke za učinkovito spremljanje in nadzor vrste, značilnosti in kvalitete kreditnega portfelja.

Politike prepoznavanja in upravljanja s kreditnim tveganjem Osnova učinkovitega programa za upravljanje s kreditnim tveganjem je prepoznavanje obstoječih in potencialnih tveganj, značilnih za kreditne proizvode in aktivnosti banke ter razvoj in uporaba jasno določenih, formalno zapisanih politik, ki določajo filozofijo kreditnega tveganja banke ter parametre, s pomočjo katerih bo to tveganje nadzorovano. Pritiski za povečanje donosnosti, razmere na trgu in vedno bolj zapleteno finančno okolje imajo za posledico vedno nove kreditne instrumente in pristope do kreditov. Merjenje tveganj, povezanih z posameznimi kreditnimi aktivnostmi, omogoča določanje skupne izpostavljenosti do posameznih komitentov. Kreditne politike morajo vsebovati najmanj:

• filozofijo kreditnega tveganja, ki določa obseg kreditnega tveganja, ki ga je banka pripravljena prevzemati;

19

• splošna področja kreditnih aktivnosti, ki jih banka želi opravljati oz. tista, kjer obstajajo ovire za njihovo opravljanje;

• jasno določene nivoje delegiranja pooblastil za odobravanje kreditov, oblikovanje rezervacij in odpisovanje ter skrbne in previdne omejitve koncentracije kreditnega portfelja.

Omejitve koncentracije kreditnega portfelja Koncentracija se pojavi, kadar vsebuje kreditni portfelj banke prekomerno izpostavljenost do:

• posameznega komitenta, • skupine povezanih komitentov, • posamezne panoge, • geografske regije, • posamezne tuje države ali skupine držav, • posamezne vrste kreditov, • posamezne vrste zavarovanja.

Prekomerna koncentracija povečuje občutljivost banke na neugodne spremembe na področju, kjer so krediti skoncentrirani in na poslabšanje kvalitete zavarovanj. Skrbno in previdno upravljanje in nadziranje kreditnega portfelja vključuje zniževanje tveganja koncentracije z razvijanjem ter uporabo politik in postopkov za zagotavljanje razpršenosti kreditnega portfelja. Te politike morajo biti jasno izražene in morajo:

• vključevati cilje glede sestavljenosti portfelja, • določati omejitve izpostavljenosti do posameznih komitentov, skupin povezanih

komitentov panog, geografskih regij ter novih ali že obstoječih proizvodov. Kadar je kreditni porfelj banke osredotočen na eno geografsko regijo, lahko banka doseže razpršenost z odobravanjem kreditov tistim skupinam komitentov, ki se na geografske cikle odzivajo različno ali z različnimi vrstami proizvodov. V izogib prekomerni izpostavljenosti banke posameznemu komitentu ali skupini povezanih komitentov, morajo biti omejitve za odobravanje kreditov postavljene glede na skupno izpostavljenost banke do takih komitentov. Posamezne komitente ali skupine povezanih komitentov je potrebo redno pregledovati, da ne bi prišlo do sprememb, ki bi lahko zahtevale spremembo razvrstitve kreditov. Ocenjevanje kreditnih predlogov Čeprav se lahko nekateri dobri krediti poslabšajo zaradi nastopa nepredvidenih okoliščin, večina problemov, povezanih s krediti, vendarle izvira iz njihovega neustreznega ocenjevanja ter neupoštevanja osnovnih načel odobravanja kreditov, ki med drugim vključujejo:

• namen kredita in vir vračila kredita,

20

• lastnosti in sloves dolžnika glede pravočasnega vračanja dolgov oz. izpolnjevanja pogodbenih obveznosti,

• dolžnikovo sposobnost vrniti kredit, ki temelji na preteklih finančnih trendih in projekcijah finančnih oz. denarnih tokov,

• ustreznost zavarovanja. Dobro razvit postopek odobravanja kreditov, ki je ločen in neodvisen od funkcije trženja, zagotavlja ustrezno ocenjevanje in spremljanje kreditnega tveganja, izvajanje sprejetih politik odobravanja kreditov banke ter spoštovanje omejitev, ki jih te določaje. Podrobnosti analize se razlikujejo po različnih področjih delovanja. Medtem ko krediti pravnim osebam zahtevajo zelo poglobljeno analizo, krediti prebivalstvu običajno zahtevajo analize, ki niso tako obširne (samo vračilo kredita je v večini primerov odvisno od zaposlitve za nedoločen delovni čas in administrativne prepovedi na izplačilo plače). V vseh primerih pa mora biti analiza dovolj poglobljena, da ustrezno oceni dolžnika, njegovo zmožnost vrniti kredit in, kjer je potrebno, tudi vrednost zastavljenega premoženja oz. drugo obliko zavarovanja. Postopek izterjave kreditov Banke morajo imeti izdelane postopke izterjave glavnice, obresti in provizij, ki zagotavljajo pravočasnost plačil, so skladni s pogoji vračila kredita in ustrezno dokumentirani. Čeprav je večina kreditov na koncu vrnjenih v celoti, so banke izpostavljene tveganju neplačila in je zato določen obseg odpisov pričakovan. Poslabšanje kvalitete kredita je pomembno ugotoviti čim hitreje, ko še obstaja več različnih strateških možnosti za upravljanje tveganja neplačila in s tem možnosti znižanja potencialne izgube banke. Te možnosti lahko vključujejo: predajo kredita v obravnavo posebni delovni skupini in opozorilu kreditnemu odboru, pridobitev dodatnega zavarovanja kredita, sklenitev nove pogodbe s spremenjenimi pogoji vračila ter sprožitev postopka reorganizacije ali stečaja dolžnika. Reševanje zahteva dobro in natančno izdelano strategijo ter časovni načrt prestrukturiranja. Sam postopek izterjave je pri kreditih, ki so materialno zavarovani (depoziti, vrednostni papirji, bančne plačilne garancije,…) dokaj preprost, saj lahko banka dokaj hitro unovči omenjeno zavarovanje. Pri kreditih, ki pa so zavarovani z nepremičninami in tudi nekaterimi premičninami (plovila daljša od 10 metrov, umetniške slike,…) pa se sam postopek izterjave oz. prodaje podaljša, vsaj je celotna realizacija odvisna tudi od hitrosti dela sodišč (trenutno velik problem). Še večji problem pa predstavljajo krediti, ki so zavarovani samo z menicami, osebnimi poroštvi ter raznimi patronatskimi izjavami (t. i. bianco krediti). V vsakem primeru pa je banka v primeru izostanka plačila dolžna ponovno opraviti analizo kreditojemalca oz. dolžnika in po potrebi oblikovati ustrezne rezervacije.

21

Spremljanje in nadzor kreditnega portfelja Neustrezni postopki spremljanja in nadzora kreditne funkcije znotraj uveljavljenih smernic so vzrok za težave s krediti pri velikem številu bank. Drugi pomemben vzrok je neupoštevanje oz. prirejanje določenih politik in postopkov odobravanja kreditov. Zato mora vsaka banka razviti ter uporabljati postopke in informacijske sisteme za učinkovito spremljanje ter nadzor značilnosti in kvalitete kreditnega portfelja. Ti postopki morajo določiti kriterije za ugotavljanje in poročanje o poslih, ki bi utegnili postati problematični, zagotoviti pogostejše in bolj natančno spremljanje teh poslov ter predvideti morebitne korektivne akcije, kot npr. spremembo razvrstitve ali oblikovanje dodatnih rezervacij. Elementi učinkovitega in skrbnega spremljanja ter nadzora kreditnega portfelja so tudi razporeditev porfelja po značilnostih kreditov in njihovi tveganosti, redni pregledi posameznih kreditov oz. skupin kreditov ter neodvisna notranja revizija. Sistem razvrščanja kreditov Vsaka banka mora imeti izdelane kriterije za razvrstitev in vzpostavljen sistem razvrščanja kreditov. Podrobnejši interni sistem razvrščanja kreditov zagotavlja učinkovito pomoč pri spremljanju kvalitete ter trendov posameznih kreditov in s tem celotnega kreditnega porfelja ter pri prepoznavanju tistih kreditov ali delov portfelja, ki zahtevajo posebno pozornost. Omogoča tudi razvrstitev kreditov glede na vrsto sprejetih tveganj. Banka mora tudi sprejeti in uporabljati politiko izključevanja prihodkov. Pregledi kreditov Učinkovit sistem notranjih pregledov kreditov združuje neodvisen pregled z redno analizo in ponovnim ocenjevanjem strani kreditnih referentov. Zaradi stalnih stikov z dolžniki so referenti sposobni hitreje odkriti spremembe v dolžnikovem poslovanju ali finančnem položaju kot neodvisni ocenjevalci kreditov. Zato morajo sistemi spremljanja in pregledov kreditov zagotavljati, da referenti redno spremljajo kvaliteto kreditov, in kjer je potrebno, tudi njihova zavarovanja. Narava in kompleksnost analize ter obseg pregledanih kreditov so odvisni od vrste in zapletenosti kreditov v porfelju. Kredite je potrebno redno pregledovati. Cilj učinkovitega sistema pregledov kreditov je zagotoviti:

• poznavanje trenutnega finančnega stanja dolžnika, • zadostnost in izterljivost zavarovanj glede na dolžnikov trenutni položaj, • izvajanje kreditnih pogodb v okviru sprejetih omejitev, • zgodnje zaznavanje kreditov, ki bi utegnili postati problematični, • tekoče informiranje o kvaliteti kreditnega portfelja.

Vloga uprave Uprava banke je odgovorna za celovitost funkcije upravljanja s kreditnim tveganjem. Svojo odgovornost običajno izpolni tako, da poslovodstvo zadolži za oblikovanje politik

22

odobravanja kreditov. Uprava sprejme predlagane politike upravljanja s kreditnim tveganjem potem, ko pridobi soglasje nadzornega sveta. Poslovodstvo mora razviti in uporabljati takšne postopke upravljanja ter nadziranja strukture in kvalitete kreditnega portfelja, da le-ta ostaja v okvirih, začrtanih s politikami odobravanja kreditov, ki morajo biti ustrezne, splošne in previdne. Uprava mora zagotoviti izvajanje programa upravljanja s kreditnim tveganjem. To navadno doseže z rednim poročanjem poslovodstva in neodvisne notranje revizije. Poročila morajo vsebovati informacije, iz katerih uprava lahko razbere, ali banka posluje v skladu s sprejetimi politikami upravljanja s kreditnim tveganjem.

Vloga poslovodstva Poslovodstvo2

banke je odgovorno za izvajanje politik upravljanja s kreditnim tveganjem in za zagotavljanje, da so uporabljeni postopki upravljanja in nadzora kreditnega tveganja ter kvaliteta kreditnega portfelja v skladu s temi politikami. Čeprav se lahko specifične odgovornosti poslovodstva med bankami razlikujejo, je poslovodstvo vsake banke odgovorno za:

• oblikovanje in predlaganje politik upravljanja s kreditnim tveganjem upravi banke, • izvajanje politik upravljanja s kreditnim tveganjem, ki jih je sprejela uprave banke, • upravljanje in nadzor kreditnega tveganja v skladu s programom upravljanja s kreditnim

tveganjem, • vzpostavitev in uporabo ustreznih sistemov poročanja glede na vsebino, obliko in

pogostost informacij o kreditnem portfelju ter kreditnem tveganju, ki omogočajo učinkovito analizo, skrbno in varno upravljanje ter nadzor obstoječe in potencialne izpostavljenosti kreditnemu tveganju,

• spremljanje ter nadziranje narave in sestave kreditnega porfelja, • spremljanje kvalitete kreditnega portfelja ter zagotavljanje njegovega skrbnega in

previdnega vrednotenja, odpisovanje neizterljivih kreditov in oblikovanje ustreznih rezervacij,

• pregled kreditnega porfelja in programa upravljanja s kreditnim tveganjem s strani neodvisne notranje revizije,

• razvoj sistema komunikacij, ki bo zagotovil pravočasno obveščenost vseh posameznikov, vključenih v postopek odobravanja kreditov, o politikah in postopkih upravljanja s kreditnim tveganjem,

• izčrpno poročanje o pomembnih kreditnih aktivnostih, sestavi in kvaliteti kreditnega porfelja ter o programu upravljanja s kreditnim tveganjem upravi in nadzornemu svetu vsaj enkrat letno.

2 Za potrebe specialističnega dela se kot poslovodstvo štejejo osebe, ki jih uprava pooblasti za vodenje posameznega področja poslovanja banke. Število teh delavcev in njihova pooblastila morajo biti opredeljena v enem od aktov banke. Poslovodstvo izbere in imenuje uprava banke ob soglasju nadzornega sveta, v kolikor je takšno soglasje predvideno v statutarnih aktih ali določeno s sklepom nadzornega sveta.

23

2.3 Kapital banke Konkurenca sili banke k prevzemanju vedno večjih tveganj. Zato je postal nadzor nad kapitalom eden najpomembnejših dejavnikov učinkovitega upravljanja bank. Osnovni namen kapitala v bankah je predvsem absorbirati nepričakovane izgube3 in preprečiti stečaj. Kapital namreč predstavlja v bankah edino pravo zavarovanje pred izgubami.

2.3.1 Regulatorni in ekonomski kapital banke Regulatorni kapital banke Najenostavnejši način za določanje kapitala za tveganja je uporaba regulatornega kapitala. Ta način se uporablja večkrat v primeru, ko ni na voljo drugih ustreznih metod za določanje kapitala. Poleg tega so banke dolžne računati potrebni zakonsko predpisani kapital. Vendar pa uporaba regulativnega kapitala povzroča pomembne napake, ker dejanska tveganja niso enaka tveganjem, ki jih predvidevajo predpisi v svojih pravilih za izračun kapitala. Napake v izračunu kapitala se odrazijo naprej v vseh postopkih in odločitvah v banki, ki temeljijo na kapitalu. To so npr. ugotavljanje tveganju prilagojene donosnosti posameznih področij oz. poslov, določanje obrestnih mer in drugo (Bessis 2002, 239−240). V bančni teoriji in praksi pogosto naletimo na problem definiranja bančnega kapitala. Pojem »bančni kapital« lahko razlagamo na različne načine, in sicer kot (Beloglavec in Glogovšek 2002, 79):

• knjižno vrednost kapitala oz. regulatorni ali zakonsko predpisani kapital, • tržno vrednost kapitala oz. ekonomski ali rizični kapital, • razdelitev na lastni in tuji kapital banke, • razdelitev na človeški kapital, strukturni kapital, fizični oz. finančni kapital.

Bistveni sestavini kapitala bank sta osnovni kapital in rezerve. Skupaj tvorita kapital 1. reda ali temeljni kapital. V izračun kapitala banke se štejejo tudi druge sestavine, imenovane kapital 2. reda ali dodatni kapital, vendar v okviru določenih pogojev in omejitev. Temeljni kapital banke po definiciji Zakona o bančništvu sestavljajo4:

• vplačani osnovni kapital (vendar brez vplačanega osnovnega kapitala na podlagi zbirnih − kumulativnih − prednostnih delnic),

• rezerve banke, • preneseni dobiček iz prejšnjih let, • rezervacije za splošna bančna tveganja,

odšteva pa se: • odkupljene lastne delnice, • neopredmetena dolgoročna sredstva banke,

3 Za pokrivanje pričakovanih izgub (Expected Loss – EL) so namenjene kreditne rezervacije in tekoči čisti dobički. 4Podrobneje v Zakonu o bančništvu, v členih 64., 65. in 66., Uradni list Republike Slovenije št. 7, Ljubljana 1999.

24

• prenesena izguba in izguba tekočega leta. Dodatni kapital pa sestavljajo:

• osnovni kapital in presežek kapitala, vplačan na podlagi prednostnih (kumulativnih) delnic,

• podrejeni dolžniški instrumenti5.

Po še trenutno aktualnih baselskih standardih (BASEL I), je definicija kapitala banke podobna (Borak 1998, 20−22):

• kapital 1. reda; trajni delniški lastniški kapital in razkrite rezerve (vplačani presežek kapitala, zakonske rezerve, splošne rezerve, nerazdeljeni dobiček);

• kapital 2. reda; dodatni kapital – nerazkrite rezerve, revalorizacijske rezerve, splošne rezervacije in hibridni kapitalski instrumenti;

• kapital 3. reda: kratkoročni podrejeni dolg. Bančni kapital sestavljata lastniški in dolžniški kapital ter ga izkazujemo na pasivni strani bilance stanja. Osnovne funkcije kapitala so naslednje (Dimovski, Gregorič 2000, 104):

• absorbira nepričakovane izgube in tako omogoča nemoteno poslovanje banke tudi v primeru nepredvidljivih negativnih dogodkov;

• ščiti nezaščitene imetnike bančnih vlog v primeru nesolventnosti ali nelikvidnosti banke6; • je vir sredstev za nakup osnovnih sredstev; • omogoča nadzornim institucijam omejevanje obsega tveganih dejavnosti.

Definicija kapitala ostaja v baselskemu predlogu nove kapitalske sheme nespremenjena glede na sporazum iz leta 1988 in njegove dopolnitve v letu 1996. Kapital je tako sestavljen iz temeljnega in dodatnega kapitala, katerih vsoto zmanjšujejo odbitne postavke. Temeljni kapital (»Tier 1«), sestavljen iz osnovnega kapitala in rezerv, je ključna sestavina kapitala banke, ki s svojimi lastnostmi daje banki najboljšo zaščito banke pred pojavom nesolventnosti, saj omogoča absorpcijo nepričakovanih izgub, nastalih v poslovanju banke. Predstavljati pa mora vsaj polovico vsega kapitala, s katerim banke pokrivajo kapitalske zahteve za različna tveganja. Novi kapitalski sporazum torej ohranja nespremenjeno definicijo kapitala, kapitalski koeficient in metodologijo merjenja tržnih tveganj (Sušnik 2001, 41). 5To so vrednostni papirji in drugi finančni instrumenti, iz katerih ima imetnik v primeru stečaja oz. likvidacije izdajatelja pravico do poplačila šele po poplačilu drugih upnikov izdajatelja. 6 Vendar kapital zagotavlja kritje vlog le kratkoročno, dolgoročno črpanje sredstev iz naslova kapitala za poplačilo bančnih depozitov pa bo z veliko verjetnostjo vodilo banko v propad. Pogosto so prav imetniki bančnih vlog tisti, ki s svojimi vpoklici vlog zaradi izgube zaupanja v banko, peljejo slednjo v propad. Zagotavljanje zaupanja v banko je tako ena izmed najpomembnejših funkcij bančnega kapitala.

25

Ekonomski kapital Ekonomski kapital je statistična mera potrebnih sredstev za pokrivanje nepričakovanih izgub v določenem časovnem obdobju, z določeno stopnjo verjetnosti, z namenom čim natančneje približati potrebno višino kapitala dejanskim tveganjem poslov banke (Smithson 2003, 7). Je bolj natančen pokazatelj dejanske stopnje tveganosti kot regulatorni kapital. S tem, ko meri tveganje portfelja, upošteva tudi učinke diverzifikacije. Objektivno diferencira različne portfelje glede na kvaliteto in obseg izpostavljenosti ter je hkrati dinamični pokazatelj, ki odraža spremembe v tveganosti portfelja in ga zato lahko uporabljamo kot orodje za optimizacijo portfelja (Špragar 2006, 7). Pojem ekonomskega kapitala je nastal v zvezi z metodologijo tvegane vrednosti in so zanj značilne naslednje lastnosti (Smithson 2003, 8):

• Kapital je namenjen za zavarovanje pred izgubami, ki so večje od povprečnih oz. pričakovanih. Le za odklone od povprečnih izgub, ki predstavljajo nepričakovane izgube, je potreben kapital.

• Izgube, ki presegajo določeno stopnjo zaupanja, so izjemne. Že po definiciji kapitala jih le-ta ne more pokriti in v primeru njihovega nastanka pride do neplačila banke.

• Stopnja zaupanja predstavlja verjetnost, da bodo izgube večje od določenega nivoja izgub (vsote rezervacij in kapitala). Tako predstavlja stopnja zaupanja verjetnost neplačila banke.

• Merjenje nepričakovanih izgub na nivoju celotne banke se razlikuje od merjenja na nivoju posameznih enot ali področij poslovanja. Tako je na primer 2,5 % stopnja zaupanja lahko ustrezna za določanje zgornjih mej zadolževanja pri dnevnem spremljanju in obvladovanju tveganj, ne more pa hiti sprejemljiva za merjenje nepričakovanih izgub v celotni banki. saj predstavlja preveliko verjetnost neplačila banke.

Merjenje negotovosti oz. variabilnosti izgub in verjetnosti možnih nivojev nepričakovanih izgub v portfelju je ključnega pomena za učinkovito obvladovanje kreditnega tveganja. Tvegana vrednost predstavlja mero za merjenje prevzetega tveganja in ima več koristi: je bolj primerna mera kot mere, določene v okviru predpisov, meri tveganje na nivoju porfelja, upošteva učinke razpršenosti in koncentracije ter je uporabna za obvladovanje porfelja, saj se spremembe v njem neposredno odrazijo v spremenjeni tvegani vrednosti. Sistemi merjenja in obvladovanja kreditnih tveganj so v splošnem skrčeni na eno številko, ki predstavlja alocirani kapital za pokrivanje tveganj. Ta proces je analogen metodi tvegane vrednosti pri tržnih tveganjih7. Alocirani kapital je izračunan tako, da je verjetnost, da bodo izgube večje od alociranega kapitala za tveganja (kar hkrati pomeni verjetnost stečaja banke), enaka oz. nižja od izbrane ciljne vrednosti (stopnje zaupanja). Stopnja zaupanja je običajno izbrana glede na želeno bonitetno oceno banke. Enaka je odstotku podjetij z enako bonitetno

7 Več o izračunu tvegane vrednosti za tržna tveganja glej Jorion, 2003.

26

oceno, ki niso poravnala svojih obveznosti v preteklosti8. Seveda pa lahko banke izberejo tudi drugačne stopnje zaupanja. Alocirani kapital kaže tudi tveganost porfelja, saj bo za bolj tvegane portfelje potrebno imeti več alociranega kapitala za tveganje na denarno enoto izpostavljenosti (Smithson 2003, 243).

2.3.2 Količnik kapitalske ustreznosti, kapitalske zahteve Bančna regulativa predpisuje kot osrednji koncept zaščite pred tveganji t. i. kapitalsko ustreznost, saj Zakon o bančništvu (1999) v 62. členu določa: »Banka mora zagotoviti, da vedno razpolaga z ustreznim kapitalom glede na obseg in vrste storitev, ki jih opravlja, ter tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju teh storitev (kapitalska ustreznost)«. Kapitalska ustreznost bank se nanaša na minimalno zahtevano višino kapitala banke, ki je potrebna glede na tveganost poslovanja banke. Zakon o bančništvu v 68. členu določa kapitalsko ustreznost banke. Kapital banke mora biti vedno najmanj enak vsoti kapitalskih zahtev, izračunanih z uporabo količnika minimalne kapitalske ustreznosti in kapitalskih zahtev za prekoračenje stanja udeležbe v kapitalu nefinančnih organizacij (Zakon o bančništvu, 1999).

• Kapitalske zahteve, izračunane z uporabo količnika minimalne kapitalske ustreznosti Količnik kapitalske ustreznosti, ki je razmerje med kapitalom banke in tveganju prilagojene aktive, povečane za drugim tveganjem prilagojene postavke, mora vedno znašati najmanj 8 %9 (količnik minimalne kapitalske ustreznosti).

• Kapitalske zahteve za prekoračenje stanja udeležbe v kapitalu nefinančnih organizacij se izračunajo kot vsota vrednosti naložb banke, ki presegajo naslednje omejitve:

A) vrednost naložb banke iz naslova udeležbe v kapitalu nefinančnih organizacij skupno ne sme presegati 60 % višine kapitala banke, B) vrednost naložb banke iz naslova udeležbe v kapitalu posamezne nefinančne organizacije ne sme presegati 15 % višine kapitala banke.

Če naložbe banke presegajo tako prvo kot tudi drugo omejitev, se pri izračunu kapitalskih zahtev upošteva samo tista od obeh vrednosti, ki je višja.

8Banke, ki želijo doseči bonitetno oceno AA, bodo tako izbrale stopnjo zaupanja 0,03 %, kar je povprečni delež podjetij z bonitetno oceno AA, ki v preteklosti v toku enega leta od pridobitve oz. potrditve ocene niso poravnala svojih obveznosti (Moody's Investors Service. 1997, str.16). 9 Banka Slovenije lahko posamezni banki z odločbo določi količnik minimalne kapitalske ustreznosti, ki je višji od 8 % (višji količnik minimalne kapitalske ustreznosti), vendar ne višji od 12 %.

27

2.3.3 Tveganju prilagojena aktiva Tveganju prilagojena aktiva je seštevek knjigovodskih stanj vseh aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk, zmanjšanih za oblikovane posebne rezervacije za te postavke in tehtane po stopnji kreditnih tveganj, ki jih določi Banka Slovenije. Zunajbilančne postavke se pri izračunu upoštevajo z uporabo konverzijskih faktorjev, ki jih tudi določi Banka Slovenije. Stopnje za tehtanje kreditnih tveganj določa Banka Slovenije, in sicer v razponu od 0 % (gotovina, terjatve do Banke Slovenije in terjatve, zavarovane z denarnimi vlogami v banki), pa vse do 100 % (terjatve brez kakovostnega zavarovanja, naložbe v osnovna sredstva). Zaradi zavarovanja pred neznanimi bodočimi izgubami banke oblikujejo splošne rezervacije. Dolgoročne rezervacije morajo banke oblikovati kot oceno finančnih stroškov, ki bodo najverjetneje nastali v prihodnosti, vendar sta njihova velikost in učinek v času oblikovanja neznana. Banke morajo oblikovati tudi posebne rezervacije10 za posebna tveganja, ki izhajajo iz posameznih poslov oz. skupine poslov. Tržnim tveganjem prilagojene postavke se izračunajo tako, da se vrednosti finančnih instrumentov (v posesti banke), terjatev in obveznosti banke iz poslov trgovanja z njimi, ki jih je sklenila za svoj račun, pomnožijo z ustreznimi utežmi za tehtanje posebnih in splošnih tveganj spremembe cen vrednostnih papirjev, tveganj izpolnitve nasprotne stranke ter tveganj velike izpostavljenosti do posamezne osebe. Valutnim tveganjem prilagojene postavke se ugotovijo s primerjavo vrednosti bilančnih in zunajbilančnih postavk v tujem denarju. Zunajbilančne postavke pa se najprej razvrstijo v skupine, zmanjšajo za oblikovane posebne dolgoročne rezervacije in pomnožijo z ustreznim konverzijskim faktorjem. Šele nato se obremenijo z utežmi, predvidenimi za bilančne aktivne postavke. Aktivne bilančne in zunajbilančne postavke ter uteži za njihovo tehtanje predstavljata tabeli 2 in 3: 10 Med te rezervacije se po Zakonu o bančništvu štejejo tudi rezervacije, ki jih banke oblikujejo glede na posebno tveganje neizterljivosti terjatev, iz naslova zajamčenih vlog v primeru stečaja druge banke.

28

TABELA 2: SKUPINE AKTIVNIH BILANČNIH POSTAVK IN NJIHOVE UTEŽI

0 % • bankovci, kovanci in plemenite kovine; • terjatve do Banke Slovenije in terjatve, zavarovane z vrednostnimi papirji Banke

Slovenije; • terjatve do Republike Slovenije in terjatve, zavarovane z vrednostnimi papirji ali

drugimi jamstvi Republike Slovenije s preostalo dospelostjo do enega leta; • terjatve, pokrite z bančnimi vlogami;

10 % • tekoči računi v tujem denarju v tujini; • čeki prvovrstnih tujih bank in domačih bank; • vezane vloge v tujem denarju; • kratkoročne terjatve v tujem denarju;

20 % • terjatve do Republike Slovenije in terjatve, zavarovane z vrednostnimi papirji ali

drugimi jamstvi Republike Slovenije s preostalo dospelostjo preko enega leta; • terjatve do mednarodnih finančnih institucij in terjatve, zavarovane z vrednostnimi

papirji ali drugimi jamstvi finančnih institucij; • terjatve do domačih bank in terjatve, zavarovane z jamstvi teh bank; • terjatve do prvovrstnih tujih bank in terjatve, zavarovane z jamstvi teh bank;

50 % • ustrezno zavarovane terjatve z zastavo premoženja dolžnika v državi;

100 % • terjatve brez pokritja z bančnimi vlogami oz. brez zavarovanja z ustrezno zastavo

premoženja; • terjatve do javnega sektorja; • naložbe v osnovna sredstva in zaloge materiala; • naložbe v vrednostne papirje drugih bank in hranilnic, ki se odštevajo od jamstvenega

kapitala; • vsa ostala bilančna aktiva.

Vir: Banka Slovenije.

29

TABELA 3: SKUPINE ZUNAJBILANČNIH AKTIVNIH POSTAVK IN NJIHOVE UTEŽI

0 % • garancije, pokrite z garancijami in drugimi jamstvi Republike Slovenije; • akreditivi, garancije, in druga jamstva, pokrita z bančnimi vlogami; • neizkoriščeni, brezpogojno preklicni okvirni krediti do enega leta; • preklicni akreditivi;

20 % • kratkoročni, nepreklicni dokumentarni akreditivi; • potrjeni dokumentarni akreditivi;

50 % • storitvene garancije; • neizkoriščeni, brezpogojno preklicni okvirni krediti preko enega leta;

100 % • vsa ostala zunajbilančna aktiva.

Vir: Banka Slovenije.

2.3.4 Nujnost sprememb kapitalske regulative Začetki baselskega kapitalskega sporazuma (Basel Capital Accord) segajo v leto 1988 kot rezultat prizadevanj Baselskega komiteja za poenotenje minimalnih kapitalskih zahtev za banke. Okoliščine, ki so spodbudile ta prizadevanja, so bile povezane s hitro rastjo obsega poslovanja bank, počasno rastjo kapitala, z dolžniško krizo in razvojem izvenbilančnih aktivnosti. Guvernerje centralnih bank iz skupine G-10 (desetih gospodarsko najrazvitejših držav), je začelo skrbeti za stabilnost mednarodnega finančnega sistema, saj se je kapital nekaterih največjih svetovnih bank zaradi konkurenčnega boja nevarno znižal. Kot smo že omenili, je kapital za banke izrednega pomena, saj deluje kot blažilnik nepričakovanih izgub in omogoča vodstvu banke, da preudarno upravlja s tveganji. Osnovni namen vzpostavitve kapitalskega sporazuma je bil torej okrepiti kapitalsko osnovo bank, povečati stabilnost mednarodnega finančnega sistema in izenačiti pogoje poslovanja za vse udeležence na trgu. V prvi fazi je bil kapital namenjen predvsem pokrivanju kreditnega tveganja bank. Kmalu se je pokazala potreba po dopolnitvi sporazuma, zato je leta 1996 nekoliko modificiran kapitalski sporazum uvedel tudi kapitalske zahteve za tržna tveganja. V okvir tržnih tveganj štejemo predvsem obrestno in valutno tveganje. Prvič je bila na razpolago tudi možnost, da posamezne banke uporabijo lastne metode merjenja tržnih tveganj. Obstoječi kapitalski sporazum iz leta 1988 ter njegove poznejše spremembe in dopolnitve so pripomogle k zgraditvi varnega in stabilnega mednarodnega bančnega sistema ter pospešile

30

doseganje konkurenčne enakosti med mednarodno aktivnimi bankami. Prednost sporazuma je tudi njegova enostavnost in splošna razširjenost, saj ga je uzakonilo več kot 100 držav sveta. V času svoje uveljavitve je bil sporazum revolucionaren predvsem zaradi uvajanja pristopa tehtanja pri izračunu tveganosti poslovanja bank, v katerega je bilo zajeto tudi njihovo izvenbilančno poslovanje. Sedaj pa sistem tehtanja, uporabljen pri izračunu tehtane tvegane aktive bank, ne omogoča več zadostne diferenciacije med različnimi dolžniki bank, zato je pogosto slab približek dejanskega ekonomskega tveganja, ki ga prevzemajo banke. Tudi na 8-odstotni minimalni koeficient letijo očitki, da je arbitrarno določen. Ne glede na vse pozitivne premike, ki jih je sprožilo sprejetje kapitalskega sporazuma, je le-ta z leti postajal tarča vse glasnejših kritik, predvsem bančne industrije. Hitro razvijajoči se trg, zmanjšanje učinkovitosti poslovanja bank ter določene pomanjkljivosti sporazuma so zahtevali korenite spremembe kapitalske regulative za banke. Zaupanje v finančne institucije se je namreč zmanjšalo, saj so bile le-te nesposobne učinkovito obvladovati svoja tveganja pri novih oblikah poslovanja. V preteklih osemnajstih letih, odkar je bil kapitalski sporazum sprejet, so nastale na finančnih trgih velike spremembe, zaradi katerih kazalniki kapitalske ustreznosti, izračunani v skladu s staro metodologijo, niso več dober kazalnik resnične tveganosti bank in posledično njihove kapitalske moči. Tudi obstoječi predpisi s področja kapitalske ustreznosti ne ustrezajo več sodobni praksi bančnega poslovanja, saj so se v minulih letih na finančnih trgih pojavili številni novi produkti in storitve, s tem pa tudi nova oz. spremenjena bančna tveganja. Če je kapitalski sporazum iz leta 1988 še primeren za banke, katerih glavnino poslov predstavlja predvsem odobravanje kreditov, pa zagotovo ne ustreza več bankam z zelo kompleksnim poslovanjem. Te banke so iznašle veliko načinov za kapitalsko arbitražo (listinjenje, izvedeni finančni instrumenti) – tj. izigravanje predpisov z namenom, da bi zmanjšale kapitalske zahteve, po drugi strani pa so razvile številne tehnike, s katerimi lahko učinkovito obvladujejo svoja tveganja (Sušnik 2001b, 31). Tehnološka revolucija, ki pomeni ustvarjanje vedno novih finančnih proizvodov ter premišljeno oblikovanje njihovih cen, razvoj telekomunikacij in globalizacija financ, so omogočili neverjetno povečanje finančnih transakcij glede na ostalo gospodarsko aktivnost. V letu 1999 se je Baselski odbor za nadzor bank lotil načrtne spremembe svojih standardov za določitev kapitalske ustreznosti bank iz leta 1988. V to je bil tako rekoč prisiljen zaradi dinamičnega razvoja finančnih instrumentov ter pojava z njimi povezanih tržnih in kreditnih tveganj. Vzrok za to je bila kriza zaupanja v finančne institucije, povzročena z neobvladovanjem tveganj pri novih oblikah poslovanja, težave japonskega bančništva in dinamičnosti na področju prevzemov ter združevanj finančnih institucij. Izjemen napredek informacijske tehnologije je na eni strani omogočil globalizacijo finančnega poslovanja, na drugi strani pa tudi izdelavo dovršenih modelov za merjenje tržnih in kreditnih tveganj (Borak 1995, 2).

31

3 MERJENJE KREDITNEGA TVEGANJA Ustrezno obvladovanje kreditnih tveganj omogoča oblikovanje rezervacij v skladu s sprejetimi tveganji, daje odgovore na vprašanja, kako velik naj bo kapital, da bo ustrezen z vidika zahtevanih donosov in ustrezen glede na potrebno višino, ki bo lahko pokrila nepričakovane izgube. Podlaga za učinkovito upravljanje s kreditnimi tveganji predstavlja zgrajen sistem merjenja kreditnih tveganj tako posameznih naložb kot kreditnega portfelja. Natančna ter celovita obdelava tematike merjenja kreditnih tveganj in kreditnega portfelja ter modelov merjenja kreditnih tveganj, presega okvirje ter obseg specialistične naloge. Namen sledečega poglavja je orisati in predstaviti pomembnejše elemente merjenj kreditnih tveganj ter portfelja v skladu s cilji specialistične naloge.

3.1 Merjenje kreditnega tveganja posamezne naložbe Tveganje posameznega komitenta oz. tveganje posameznega posla je pomembno pri sprejemanju odločitev o odobritvi novih poslov ali odobritev le-teh novim komitentom. Tako posamezen sklenjen posel vpliva na celotno tveganje portfelja, prav tako pa vpliva na kapitalsko ustreznost banke skozi kreditno tveganje portfelja. Ko analiziramo tveganje posameznega posla oz. posameznega komitenta, je porazdelitev izgub enostavna. V kolikor komitent svoje obveznosti poravna, je izguba enaka 0, nasprotno, če komitent obveznosti ne poravna, nastane izguba v višini izpostavljenosti po posameznem poslu. Pričakovana izguba (EL) je tako odvisna od izpostavljenosti in verjetnosti neplačila. Ob dani izpostavljenosti se pričakovana izguba povečuje s povečano verjetnostjo neplačila. Variabilnost izgub je enaka kvadratnemu korenu variance. Pričakovana izguba kot tudi variabilnost izgub pa sta odvisni od verjetnosti neplačila, če imamo dano izpostavljenost.

3.1.1 Ocena kreditne bonitete in bonitetno razvrščanje komitentov Banke ocenjujejo izpostavljenost bilančnih in zunajbilančnih postavk kreditnemu tveganju tako, da merijo verjetnost neporavnavanja obveznosti s strani komitentov. Za merjenje verjetnosti neplačila potrebujejo banke veliko informacij o posameznem dolžniku. Informacije o svojih dolžnikih dobijo iz različnih virov, kot so: računovodski izkazi, različna poročila, informacije o tržnih vrednosti delnic, obveznic in informacije iz tiska ter sredstev obveščanja (Filipan 2003, 31). Ocenjevanje kreditne bonitete komitentov in njihovo razvrščanje je pomembna naloga pri upravljanju kreditnega tveganja, kjer se uporabljajo različni pristopi, od tradicionalnih metod do modernih, ki temeljijo na kvantitavnih metodah.

32

Bankam je že dolgo časa poznano, da je poznavanje komitentov v prvi vrsti učinkovita zaščita pred kreditnim tveganjem. V ta namen banke uporabljajo metode za ocenjevanje bonitet velikih, srednjih in malih komitentov. Prav tako banke uporabljajo bonitetno razvrščanje glede tveganosti posla in njegovo trajanje do zapadlosti. Banke za razvrščanje komitentov uporabljajo najmanj 5-stopenjsko lestvico. Najpogostejša oblika, ki jo uporabljajo banke, je 10-stopenjska lestvica, kjer prvih šest razredov pomeni še sprejemljivo boniteto, zadnji štirje razredi pa predstavljajo že problematične naložbe. Nekatere banke imajo interne modele z več bonitetnimi skupinami; ugotovljeno je bilo, da so imele banke celo osemnajst skupin kot število bonitetno sprejemljivih bonitetnih skupin (Gordy 1998, 16). V svetu banke uporabljajo interne sisteme razvrščanja, ki so oblikovani tako, da veliko bolj natančno določajo kreditno boniteto strank, kot to predpisujejo monetarne oblasti. Tako banke običajno uporabljajo stopnje kot so: v redu, posebna spremljava, podpovprečen, dvomljiv in izguba11. Banke v Sloveniji morajo v okviru predpisov12 razvrščati aktivne bilančne in zunajbilančne postavke po tveganosti in ocenjevati višino potencialnih izgub iz naslova kreditnih tveganj. Banke na osnovi kreditne presoje oblikujejo rezervacije, način oblikovanja le-teh pa določa Banka Slovenije. Rezervacije so odbitna postavka stanja naložb in zmanjšujejo dobiček. Skladno z bančno regulativo morajo banke razvrščati komitente v bonitetne skupine (od A do E). Bonitetna skupina vpliva na zahtevano zavarovanje naložb, bonitetni razred pa delno tudi na višino aktivne obrestne mere in nadomestil za storitve. Centralna banka (Banka Slovenije) predpisuje odstotke za oblikovanje obveznih rezervacij za posamezne skupine komitentov, in sicer glede na zamude pri poravnavanju obveznosti:

• V skupino A se uvrščajo najboljši komitenti, za katere niso potrebne posebne rezervacije. To so dolžniki, ki plačujejo svoje obveznosti v roku zapadlosti ali izjemoma z zamudo do 15 dni.

• V skupino B se uvrščajo komitenti, za katere mora banka oblikovati od 5 do 15 % rezervacije. To so dolžniki, ki plačujejo svoje obveznosti z zamudo do 30 dni ali občasno z zamudo od 31 do 90 dni.

• V skupino C se uvrščajo komitenti, za katere mora banka oblikovati od 15 do 40 % rezervacije. To so dolžniki, ki plačujejo svoje obveznosti z zamudo od 31 do 90 dni ali občasno z zamudo od 91 do 180 dni.

• V skupino D se uvrščajo komitenti, za katere mora banka oblikovati od 40 do 99 % rezervacije. To so dolžniki, ki plačujejo svoje obveznosti z zamudo od 91 do 180 dni ali občasno z zamudo od 181 do 365 dni.

• V skupino E se uvrščajo komitenti, za katere mora banka oblikovati 100 % rezervacije. To so dolžniki, za katere se ocenjuje, da svojih terjatev ne bodo poplačali, in dolžniki, do katerih ima banka terjatve s sporno pravno podlago.

11 Angleško: pass, special mention, substandard, doubtful and loss. 12 Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic, Banka Slovenije, april 1999.

33

Tudi banke v Sloveniji so že razvile (oz. razvijajo v sklopu »Basel II projektov«) interne kriterijev za določanje bonitetnih razvrščanj v obliki več kot pet stopenjske lestvice.

3.1.2 Sprejemanje odločitev v kreditnem procesu Banke lahko z dobro strategijo opravijo izbiro med posli, ki jih bodo opravljale, načine dela dopolnijo z učinkovitimi metodami vrednotenja in kriteriji dobičkonosnosti, ki so prepleteni na vseh nivojih odločanja in se morajo vključiti v poslovno politiko. Za bančno okolje je v zadnjih letih značilna naraščajoča konkurenca, zato banke potrebujejo učinkovito kreditno politiko ter jasne kriterije za sprejemanje odločitev o naložbah in svojih komitentih. Spremenjeno bančno okolje zahteva od bank učinkovito kreditno analizo, določanje obrestnih mer in upravljanje kreditnega portfelja. Vse naložbe imajo določeno verjetnost, da se ne bodo poplačale, in na splošno se zdi, da je vnaprej nemogoče določiti katere. Objektivna kreditna analiza nam omogoča določitev te verjetnosti vnaprej. Bolj kot je ostro in konkurenčno bančno okolje, večja je potreba po natančno opredeljenih in jasnih politikah, ki določajo izbiro poslov in komitentov. Zgolj le prilagajanje trgu in konkurenci se bo gotovo na koncu pokazalo kot zelo tvegana politika (Kramer 1995, 16). Banke si morajo prizadevati, da povečujejo vrednost banke za lastnike, zato je pomembno, da ponujajo bančne storitve dobrim strankam in se izogibajo napačnim odločitvam. Kreditno tveganje je na koncu povezano s kreditnimi odločitvami v posameznih poslih. Odločitve v posameznih poslih morajo biti sprejete v skladu s strategijo banke.

3.1.3 Kreditna analiza S presojo kreditne sposobnosti je treba razumeti predvsem kritično in analitično preverjanje poslovanja jemalca kredita z vidika njegove bonitete. Presoja kreditne sposobnosti je rezultat sistematičnega in metodološkega preverjanja vseh faktorjev, ki vplivajo na kreditno sposobnost. Ekonomika podjetij je razvila zelo obsežen instrumentarij analize v celoti za presojo kreditne sposobnosti; uporabiti ga v celoti bi bilo neracionalno, zato so se v praksi izkristalizirali le nekateri postopki, s katerimi banka učinkovito in hitro presodi kreditno sposobnost (Bobek 1991, 107−108). Pri ocenjevanju kreditne bonitete gospodarskih družb se slovenske banke opirajo predvsem na analizo finančnega stanja, analizo tržnega položaja, analizo kvalitete vodstva in zadnjih nekaj let na ocenjevanje denarnih tokov, kjer pridobivanje podatkov od dolžnikov v fazi odplačevanja posojil še vedno predstavlja težave, saj vsi dolžniki ne načrtujejo denarnih tokov in ne spremljajo njihovega uresničevanja. Načrte denarnih tokov in njihovo uresničitev pa banke navadno zahtevajo pri ocenjevanju večjih investicij.

34

Ocenjevanje kreditnega tveganja sestoji iz kvantitativne in iz kvalitativne analize (Dimovski, Gregorič 2000, 82−83):

• Kvantitativna analiza zajema zbiranje podatkov o finančni odgovornosti kreditojemalca in o naravi njegovi finančnih potreb.

• Kvalitativna analiza pa se osnuje na finančni analizi predloženih računovodskih podatkov s strani kreditojemalca, njegovih planiranih finančnih rezultatov in denarnih tokov, da bi ocenili kreditojemalčevo sposobnost servisiranja dolga.

Banka odloča o kreditnem tveganju tako, da si vnaprej določi usmeritve (kriterije) za dajanje kreditov, kot so: vrste kreditov, vrste komitentov, omejitve za posamezne komitente, omejitve za posamezna geografska področja, omejitve koncentracije na posamezne komitente, omejitve glede ročnosti (oz. zapadlosti) kreditov, ceno (obrestne mere) kreditov, obliko in kriterije zavarovanja kreditov, določitev pooblastil pri kreditnem poslovanju in določitev postopkov nadzora nad kreditnim portfeljem (Majič 1999, 4). Pred vsako odobritvijo posameznega kredita mora banka opraviti kreditno analizo. Obseg takšne analize je odvisen od vrste in ročnosti kredita ter odobrene višine kredita in drugih posebnosti komitenta. Tako poznamo v osnovi klasične kreditne analize ter sodobnejše pristope, ki so se razvili v zadnjem stoletju. Klasična kreditna analiza je postopek, ki se opira na subjektivno presojo strokovnjaka – analitika, in poteka v naslednjih korakih (Caouette, Altman, Narayanan 1998, 85):

• Ugotavlja se, ali se potreba kreditojemalca sploh ujema z našo bančno politiko. • Analizira se bilančne postavke za daljše obdobje ter ugotavlja trende in nihanja. • Preizkuša se bruto bilanca in s tem preverja finančne postavke. • Postavke se prilagaja modelom, ki jih uporablja banka za analizo. • Ovrednoti se namen kredita glede na predvideni denarni tok. • Identificira se potrebne predpostavke in se jih testira (ang. stress-tested). • Analizira se potrebno panogo, trende in položaj podjetja v panogi. • Ovrednoti se kakovost poslovodstva, kakovost vodenja in strategijo podjetja. • Pripravi se kreditna dokumentacija, pogoje črpanja, zavarovanja, garancije. • Predvidi se postopke, kako ravnati, če pride do neplačevanja obveznosti.

Čeprav je kreditna analiza lahko zelo strokovno pripravljena in analitična, ne smemo spregledati tudi nekaterih njenih slabosti:

• Kreditne analize so sorazmerno drage, že zaradi dejstva, da jih lahko izdelujejo le izkušeni strokovnjaki, ki se morajo nenehno dodatno izobraževati.

• Ne obstaja neka splošno veljavna ali splošno uporabljana kreditna analiza. Vsaka banka lahko razvije svoje postopke in modele merjenja kreditnega tveganja.

• Kreditne analize pogosto ustvarijo varljiv občutek varnosti. • Sistem analiziranja je le tako dober, kot so dobri strokovnjaki, ki ga izvajajo: tako lahko

subjektivni pristop posameznikov prinese tudi napačne odločitve.

35

• Z večanjem obsega poslov je vedno manj možnosti za posamično odločanje vodstva, vedno več ljudi odloča o odobravanju kreditov, odgovornost se razprši.

• Kreditna analiza je dokaj birokratsko opravilo. • Letna poročila o kreditih, ki temeljijo na objavljenih podatkih podjetij, so vedno

nekoliko za časom, saj gre za pretekle podatke. • Analize se osredotočajo na kreditojemalca in njegovo boniteto, zato lahko pride do

koncentracije tveganja (npr. posamezne panoge). V kolikor je kreditojemalec že v poslovnem odnosu z banko, ima banka na razpolago pomembne informacije o poslovanju tega komitenta. Banke preverjajo pretekli razvoj poslovnega odnosa s komitentom in predvsem njegovo disciplino pri plačevanju obveznosti. Nadalje lahko banke pridobivajo informacije o kreditojemalcih še s strani zunanjih organizacij, tj. rating podjetij13 in seveda z uporabo interneta. Najbolj tehnični del kreditne analize predstavlja izračun finančnih kazalnikov14 poslovanja komitenta, ki naj bi bili osnova za analizo finančnega stanja v podjetju. Izračun finančnih kazalcev temelji na bilanci stanja, izkazu uspeha, izkazu finančnih tokov in na vseh dodatnih informacijah, ki jih podjetje posreduje banki. Da bi lahko ocenili dejansko finančno stanje podjetja, moramo izračunane vrednosti finančnih kazalcev primerjati v času (trend analiza) in z ostalimi podjetji v panogi (peer group analiza). Kazalniki so relativna števila, dobljena z delitvijo dveh ekonomskih kategorij in jih delimo na več vrst:

• na kazalnike likvidnosti, • na kazalnike aktivnosti, • na kazalnike stanja zadolženosti, • na kazalnike dobičkonosnosti.

Najbolj pogosto uporabljene metode in tehnike so: analiza absolutnih podatkov, indeksi rasti, strukturni deleži, preseki bilanc stanja in finančni kazalci. Pri analizi absolutnih podatkov se postavke poslovanja analizirajo z vidika njihovega vpliva na dobiček in plačilno sposobnost podjetja. Pri tem se običajno vzame neka osnova, s katero se vrednosti posameznih postavk primerjajo. Na tej osnovi se sklepa, ali določene poslovne odločitve pozitivno ali negativno vplivajo na cilj poslovanja. Absolutne podatke se tako običajno:

• primerja z načrtovanimi vrednostmi, • ocenjuje glede na njihovo gibanje v času, • primerja z vrednostmi primerljivih podjetij.

13 Kot so: Moody's Industrial Manuals, Standard and Poor's Corporation Records in druga. 14 Tematiko vsebine in analize ter razlage finančnih kazalnikov obravnavajo številna dela domačih in tujih avtorjev (npr.: Caouette John B., Altman Edvard I., Narayanan Paul: Managing Credit Risk, 1998) in se na tem mestu ne bomo poglabljali v omenjeno tematiko, ker bi preseglo namene specialističnega dela.

36

Razvoj sodobnih metod Do velikih sprememb in razvoja je prišlo po letu 1930, ko je Fisher s konceptom sedanje vrednosti postavil temelje, ki so omogočili izdelavo različnih modelov vpliva poslovnih odločitev na tržno vrednost delnic podjetja. Po analogiji so se tudi za naložbe ostalih upnikov v podjetje začele uporabljati metode analize, ki so temeljile na enakih temeljih. Naslednji pomemben korak v napredku sodobne teorije je naredila teorija z opredelitvijo obsega in cene tveganja pričakovanih denarnih tokov. Pri tem je pomembna Markowitzeva teorija razpršitve finančnih naložb na premoženje finančnih investitorjev. Kendallova statistična analiza je pokazala, da so trgi kapitala verjetno učinkoviti. Pomembno vlogo pri razvoju sodobnih metod ima tudi Sharpov model določanja cen dolgoročnih naložb ali CAMP model. Z njim se lahko ocenjuje zahtevana donosnost določene finančne naložbe (Brigham, Gapenski in drugi, 1999, 950). Na podlagi teh spoznanj so se razvili uporabni modeli za določanje obsega tveganja in njihovo prevedbo v zahtevano donosnost (diskontno stopnjo) naložb. Tako se je način za določanje diskontnih stopenj, ki se uporablja za izračunavanje sedanje vrednosti prihodnjih pričakovanih denarnih tokov (njihove tržne vrednosti) bistveno spremenil. Ocenjevanje ustreznih zahtevanih stopenj donosa so podprli dokaj uporabni modeli, ki so s tem bistveno izboljšali kakovost analize. V šestdesetih letih sta Modligliani in Miller razvila sodobno finančno analizo dolgoročnih virov financiranja, ki predstavlja analizo strukture kapitala in politike dividend. Finančna analiza naj bi dala odgovor na vprašanje, pri katerem deležu dolgoročnega dolga v dolgoročnih virih financiranja podjetja in pri katerem deležu čistega dobička, izplačanega v obliki čistih dividend, bo tržna vrednost podjetja največja. Pri odgovoru na vprašanje najustreznejše strukture kapitala posameznega podjetja je teorija dobro razvita, praktična uporabnost te vrste analize pa je sedaj manjša kot pri dolgoročnih investicijskih odločitvah (ibid. 1999, 364−375).

3.1.4 Določevanje zgornje meje zadolževanja – limiti Poslovne banke imajo vgrajene sisteme za določanje limitov, ki predstavljajo največji znesek vseh posojil, odobrenih posameznemu komitentu, zgornji znesek posojil, ki ga banke investirajo v posamezno panogo, najvišje zneske, ki jih banke investirajo v skupino komitentov z veliko izpostavljenostjo do banke. Pred sprejemanje kreditnih odločitev je potrebno v banki opredeliti sistem pristojnosti, ki mora vsebovati opredelitve glede najvišjega, še sprejemljivega tveganja po posameznih komitentih, skupinah komitentov, panog, vrsti produkta in podobno. V okvirih tako določenih pristojnosti, se potem lahko sprejemajo kreditne odločitve, pod pogojem, da ustrezajo vsem notranjim merilom in postopkom. Informacijski sistem in sistem notranjega poročanja morata omogočiti

37

spremljavo izpostavljenosti po posameznem komitentu in to po vseh poslih, da ne prihaja do prekoračitve tako postavljenih limitov. Namen postavljanja limitov je zmanjšati kreditno tveganje, oz. zagotoviti, da posamezna velika izguba ne more ogroziti obstoja posamezne banke. Tako banka lahko diverzificira svojo izpostavljenost po posameznih komitentih, panogah in po posameznih regijah. Sistem limitov banki onemogoča, da bi posameznemu komitentu odobrila večji znesek kredita, kot ga je sam sposoben odplačati. Tako so posojila odobrena v razumnih zneskih v primerjavi z dolžnikovim finančnim vzvodom – razmerje obveznosti/kapital (Bessis 2002, 86). Limiti se lahko določajo tudi na podlagi kapitala banke, kar praviloma pomeni, da morajo banke postaviti zapletene sisteme merjenja in spremljanja kreditnih tveganj na nivoju posameznih poslov kot na nivoju celotnega portfelja. Kadar banke poslujejo z velikimi komitenti; s komitenti, kjer je vzpostavljen stalen odnos, ki predstavlja manjše kreditno tveganje, se zmanjšuje pomen določanja limitov. Razlogi so predvsem v tem, da poslovanje temelji ne stalnih odnosih in na posojanju na osnovi imena komitenta (ibid., 90). Osnove za določanje limitov so zelo preproste, kjer je potrebno zagotoviti, da posamezna izguba ne more ogroziti obstoja banke; da so izpostavljenosti diverzificirane po različnih kriterijih, kot so panoge in regije; da izpostavljenost do posameznega komitenta ne preseže zneska, ki ga je le ta sposoben odplačati.

3.1.5 Zavarovanja kreditov Vrsta zavarovanja, ki ga bo zahtevala banka od komitenta, ko bo ta želel najeti kredit, je odvisna od številnih dejavnikov, kot so npr.:

• bančna kreditna politika in strategija, • kreditna sposobnost kreditojemalca, • namen in ročnost kredita, • vrsta kreditojemalca, • pretekli odnosi kreditojemalca do banke, • kakovost zavarovanja, • stroški, povezani z zavarovanjem in drugo.

Tveganje neplačila je prav tako odvisno od vrste neplačila, saj je v primeru, ko komitent zamuja s plačilom, še ne pomeni, da banka ne bo dobila vrnjenega celotnega posojila. Velikokrat pride v takšnih primerih do ponovnih pogajanj in reprogramiranja obveznosti, v kolikor dolžnik spoštuje sklenjene dogovore. V takšnih primerih je poplačilo odloženo do zaključka postopkov, v najslabšem primeru pa se banka ne poplača, če izpostavljenost ni bila zavarovana.

38

Garancije in zaveze zmanjšujejo višino izgube v primeru neplačila. Navedeni instrumenti so vezani na pravne postopke, stroške in zahtevajo določen čas, da se z njihovo uporabo izvede poplačilo pogodbeno dogovorjenih obveznosti. Merjenje stopnje poplačila je težavna naloga. Običajno so pri tem zelo pomembni statistični podatki o poplačilih v preteklosti, kjer je potrebna dovolj velika populacija opazovanih dogodkov. Uporaba oz. unovčenje garancij, ki jih je komitent predložil upniku, predstavlja tveganje pravne ureditve in zakonov, ki urejajo dolžniška razmerja. Tveganje pravnega sistema in zakonov je odvisno od vrste garancije, ki jo je banka pridobila. Tako so pisma o nameri manj zavezujoča kot druge garancije, saj v njih praviloma ni toliko pravno zavezujočih dejstev. Zavarovanja na podlagi zastavne pravice nad nepremičninami in premičninami pomenijo večjo varnost za upnika, saj se osnovno kreditno tveganje ob neplačilu preoblikuje v tveganje poplačila ter tveganje vrednosti nepremičnin in premičnin. Tveganje poplačila je v teh primerih odvisno od narave stvari, ki se prodaja, njihove lokacije in pravne ureditve okolja, v katerem se prodajajo zastavljene stvari (Tratnik 2001, 140). Tveganje unovčitve zastavljenih stvari je odvisno tudi od vrste predmeta zastave. Depoziti, ki zastavljeni v zavarovanje naložb, ne predstavljajo nobenega tveganja poplačila. Takšno zavarovanje zmanjša tveganje poplačila le, ko je predmet enostavno prevzet in prodan. Kot predmet zavarovanja se lahko uporabljajo depoziti, finančne naložbe, nepremičnine in oprema. Vrednost zavarovanja je odvisna od razmer na trgu. Opredmetena sredstva, še posebno oprema, imajo običajno razmeroma nizko vrednost. Poroštva oz. garancije tretje strani imajo dvojno tveganje. Tveganje pravne ureditve in predpisov, da se izvede poplačilo na podlagi garancije tretje osebe in prevalitev kreditnega tveganja od osnovnega dolžnika na osebo, ki je prevzela poroštvo. Tveganje poplačila za banko je kljub temu manjše, saj lahko do neplačila pride v primeru, da ne plačata osnovni dolžnik in porok (ibid., 144). Zaveze v sklenjenih pogodbah zahtevajo aktivnejšo vlogo upnika pri spremljavi posojil v odplačevanju in učinkovito upravljanje s kreditnim tveganjem. Kako učinkovita in uporabljena so določena pogodbena določila, je odvisno od pravočasno opaženih težav v poslovanju dolžnika. Kvaliteta in vrednost zavarovanja imata zelo pomemben vpliv na dobičkonosnost banke. Naložbe, ki so dodatno zavarovane, imajo manjše tveganje poplačila, vendar na drugi strani predstavljajo tudi potencialne stroške v primeru, da na podlagi zavarovanj banka pridobi instrumente zavarovanj v svojo posest. Potencialni stroški so v tem primeru stroški financiranja instrumentov do njihove prodaje in možne spremembe tržnih cen.

39

3.2 Merjenje tveganja kreditnega portfelja

3.2.1 Pristop k merjenju kreditnih tveganj in značilnosti različnih modelov Tveganje kreditnega portfelja je odvisno od verjetnosti izgub pri posameznih komitentih in od korelacij med njimi. Med komitenti navadno obstajajo določene korelacije, saj v primeru gospodarske recesije več komitentov hkrati ne more poravnati svojih obveznosti. Učinke diverzifikacije kreditnega portfelja je lažje meriti na nivoju portfelja, kot pa izhajati iz posameznih poslov. Glavni razlog je v tem, da statistično opazovani portfelj že vsebuje učinke diverzikacije. Za statistično opazovani portfelj lahko izgube teoretično variirajo od nič do celotnega števila posameznih izpostavljenosti. V dejanskem portfelju bo zelo malo število neplačil zaradi učinkov diverzifikacije. Tako podatki o neplačilih v kreditnem portfelju z dovolj dolgim opazovanim obdobjem ponujajo preprost način za določitev pričakovanih izgub in variabilnost izgub, ki že vključujeta učinke diverzifikacije (Bessis 2002, 301). Pristop k merjenju tveganj kreditnega portfelja je predstavljen v dveh korakih. V prvem se predpostavlja, da velja za vse komitente ista spremenljivka, tj. verjetnost neplačila, brez upoštevanja korelacije verjetnosti izgub. Ta tehnika se lahko uporabi v vseh primerh, kjer obstajajo podatki o neplačilih za celoten portfelj, interni podatki o neplačilih ali podatki o neplačilih, ki jih objavljajo agencije za ugotavljanje bonitete. V veliko primerih so na voljo le zunanji podatki o neplačilih. Takšni podatki se ne morejo uporabiti direktno za merjenje tveganj specifičnega kreditnega portfelja posamezne banke, saj se interni modeli razvrščanja komitentov v bonitetne skupine razlikujejo od tistih, kot jih uporabljajo agencije. Bančni portfelj je tako potrebno razdeliti, oz. oblikovati več manjših portfeljev komitentov, ki pripadajo istemu bonitetnemu razredu ali panogi. Zunanji podatki za t. i. manjše portfelje obstajajo in se jih lahko uporabi. Za merjenje tveganj celotnega portfelja je potrebno tveganja neplačil posameznih manjših portfeljev agregirati v skupno tveganje portfelja. Postopek agregiranja na nivoju celotnega portfelja zahteva, da se uporabijo korelacije tveganj neplačila med bonitetnimi skupinami ali panogami. Ta pristop se lahko uporabi za katerekoli banko (Bessis 2002, 304).

3.2.2 Modeli za upravljanje kreditnega tveganja V praksi so se najprej začeli razvijati modeli za kreditno tveganje pri izpostavljenosti do srednjih in velikih podjetij, kjer je bila večina bank najbolj izpostavljena. Vsem metodam oz. modelom pa je skupno načelo, da je potrebno naložbe razpršiti. Za oblikovanje optimalnega kreditnega portfelja je potrebno poznati:

• pričakovane donose posameznih naložb, • standardne odklone za posamezne naložbe, • korelacije med njimi.

40

Cilj vseh modelov za upravljanje kreditnega tveganja je, da ob nekem zahtevanem donosu kreditnega portfelja skušajo doseči čim nižjo vrednost variance kreditnega portfelja in s tem tudi njenega korena, ki je standardni odklon in predstavlja variabilnost oz. tveganje. Pri merjenju in upravljanju s kreditnim tveganjem je teoretična izhodišča težko v celoti prilagoditi oz. upoštevati pri dejanskem portfelju, zato so banke in določena svetovalna podjetja razvila različne modele z določenimi predpostavkami, ki postopke poenostavijo. Modeli temeljijo na merjenju kreditnega tveganja celotnega portfelja, kjer banke v večini primerov tega ne delijo na podskupine portfeljev. Vhodni podatki modelov so navadno podatki o velikosti izpostavljenosti, dospelosti, kreditni razvrstitvi komitentov in sistematičnem tveganju. Pri napovedovanju neplačil se uporabljajo kvantitativne tehnike za napovedovanje dogodkov, kot je nastanek neplačila. Te metode se v večini primerov uporabljajo v zavarovalništvu. Ob uporabi različnih modelov za merjenje in upravljanje s kreditnim tveganjem je potrebno upoštevati, da so modeli le projekcija dejanskih procesov in stanj. Pri odločitvi za uporabo določenih modelov se je potrebno zavedati tveganj z njihovo uporabo, katera je potrebno ustrezno oceniti. Ta tveganja so predvsem:

• v tem, da so dejanski dogodki odvisni od različnih dejavnikov in so lahko različni od napovedanih, kljub ustreznosti modelov in uporabljenih parametrov; to tveganje je moč zmanjšati z določitvijo stopnje zaupanja podatkov;

• v tem, da parametri, ki se uporabljajo v modelih, izhajajo iz preteklih podatkov in so zato lahko neustrezni za prihodnost;

• v tem, da je velikost navedenega tveganja mogoče oceniti z analizo občutljivosti na spremembe vključenih parametrov;

• v tem, da modeli niso odraz dejanskih procesov, zato različni modeli dajejo različne rezultate.

Modele, ki jih za merjenje in upravljanje s kreditnimi tveganji uporabljajo banke, delimo na (Gordy 1998, 17−20):

• agregatne − poskušajo oceniti celotno tveganje poslovanja direktno iz koeficienta kapitalske ustreznosti ali pa iz preteklih podatkov o variabilnosti denarnih tokov, ki so povezani s posameznimi aktivnostmi. Tako se ocenjuje vsota kreditnih, tržnih in operativnih tveganj.

• strukturne − strukturni pristop omogoča, da lahko banke ocenjujejo celotno poslovno tveganje, s tem da se ločeno ocenjujejo kreditna, tržna, operativna in druga poslovna tveganja − za ocenjevanje kreditnega tveganja banke uporabljajo več pristopov za različne vrste poslov.

Banke in finančne institucije so v preteklih letih razvile modele za merjenje, analizo in upravljanje kreditnega tveganja. Samo določeni modeli so v celoti javno objavljeni, nekateri

41

so bili javno objavljeni le delno, določeni modeli pa so bankam na voljo ob nakupu. Večina internih modelov, ki jib banke uporabljajo, pa ni javno objavljenih. Med najbolj poznanimi modeli, ki so bili javno objavljeni so (Oesterreichische Nationalbank 2004, 40−43):

• CreditRisk+ − model je razvilo podjetje Credit Suisse Financial Product leta 1996 in je bil javnosti predstavljen koncem leta 1997. Model predpostavlja, da do izgub pride na osnovi neplačila, zato navedeni model ne obravnava tveganja spremembe obrestne mere, oz. pribitkov na obrestno mero. V modelu so deleži neplačil slučajne spremenljivke. Model z uporabo tehnik, poznanih iz zavarovalništva, na podlagi vnesenih podatkov omogoča izračun celotne porazdelitve izgub v kreditnem portfelju.

• CreditMetrics − je prvi model, ki je bil dostopen javnosti. Razvila ga je ameriška družba JP Morgan in ga objavila v začetku leta 1997. Model meri tveganje znižanja bodoče vrednosti naložbenega portfelja, ki je posledica spremembe bonitetnih ocen komitentov. Temelji na principu migracije kreditne kvalitete posojil ali drugih instrumentov. Osnova migracij je verjetnost, da se kreditojemalec ali instrument iz dane bonitetne skupine, razvrsti v drugo bonitetno skupino skupaj z nastopom plačilne nesposobnosti v danem časovnem obdobju. Model sestavljajo metodologija, baza podatkov in programski paket.

• KMV Model − model pričakovane frekvence neplačil izhaja iz predpostavke, da so bonitetne ocene podjetij lahko varljive. Razlogi naj bi bili predvsem v tem, da so bonitetne ocenitve v določenih primerih subjektivne in ne merijo dobro tistega, kar naj bi merile. Tako naj bi se v skupino podjetij z eno bonitetno oceno vključevala tudi podjetja, ki tja naj ne bi sodila, kar ima za posledico, da pride do popačenja celotne lestvice ocen. Omenjeni model temelji na teoretičnem modelu določanja cen opcij in meri verjetnost, da bo podjetje v določenem časovnem obdobju zašlo v težave. Ta verjetnost je odvisna od začetne relativne tržne vrednosti sredstev podjetja glede na dolg podjetja in spremenljivost tržne vrednosti sredstev a (standardni odklon). Model predpostavlja, da bo šlo podjetje v stečaj takrat, ko tržna (likvidacijska) vrednost sredstev podjetja znaša manj kot znaša njegov dolg (Mramor in drugi 1998, 12).

42

4 NOVA KAPITALSKA REGULATIVA

4.1 Baselski odbor za bančni nadzor v zvezi s kreditnim tveganjem Baselski Komite kot združenje bančnih nadzornih oblasti so leta 1974 ustanovili guvernerji centralnih bank držav članic skupine desetih najrazvitejših držav, imenovanih G-10. Komite sestavljajo predstavniki nadzornih institucij iz Belgije, Kanade, Francije, Nemčije, Italije, Japonske, Luksemburga, Nizozemske, Švedske, Švice, Velike Britanije in ZDA. Baselska priporočila oz. minimalni standardi, ki jih objavlja Komite, so namenjena predvsem državam članicam Mednarodne banke za poravnavo (BIS) in niso zavezujoča. Države se sicer same odločajo, ali jih bodo sprejele v svojo zakonodajo, vendar pa so standardi mednarodno tako uveljavljeni, da jih uporabljajo povsod po svetu. Komite želi, da bi priporočila iz novega kapitalskega sporazuma v svoje poslovanje vpeljalo čim več bank, zato se je pri razvoju novega kapitalskega sporazuma posvetoval z nadzorniki iz vsega sveta. Tako so glavna načela uporabna za vse banke, ne glede na raven njihove kompleksnosti oz. sofisticiranosti. Ker so oblikovani kot minimalni standardi, imajo države, ki jih sicer sprejmejo, še vedno pravico postaviti višje zahteve (Bank for International Settlements 2003, 2). Kapitalski sporazum Basel II je s posebno evropsko direktivo CAD III (Capital Adequency Directive oz. krajše CAD III) postal del evropskega pravnega reda in bo obvezen za vse države članice. Omenjena direktiva CAD III vsebuje veliko večino določil samega Baselskega sporazuma oz. standarda, ki je prilagojen ciljem in posebnostim evropskega bančnega trga. Tudi Slovenija, ki je članica Evropske skupnosti, se ne bo mogla izogniti strogim zahtevam sporazuma glede izpolnjevanja kapitalske ustreznosti, saj ta predstavlja osnovo za obvladovanje tveganj. Hkratna uveljavitev baselskega sporazuma in evropske direktive CAD III naj bi zagotovila enakovreden konkurenčni položaj bank iz držav članic EU z neevropskimi bankami. Direktiva naj bi imela predvsem naslednje učinke: raven regulatornega kapitala naj bi bila bližje dejanskemu tveganju bank; kapital v posameznih bankah naj bi se porazdelil glede na tveganost njihovega poslovanja; procesi obvladovanja tveganj v bankah naj bi se priznavali v večjem obsegu kot doslej; spodbude za kapitalsko arbitražo naj bi se zmanjšale (Rubin 2003, 27−41).

4.2 Glavni cilji novega kapitalskega sporazuma Nova pravila za ugotavljanje kapitalske ustreznosti bank naj bi bolje povezala regulativne kapitalske zahteve z dejanskim ekonomskim kapitalom, ki ga banke potrebujejo glede na obseg in tveganost svojih poslov. Osrednji poudarek novega kapitalskega sporazuma je tako na učinkovitejši obravnavi kreditnega tveganja, kapitalskim zahtevam za kreditno tveganje pa so dodane tudi zahteve za operativno tveganje. V večji meri naj bi bile priznane tehnike za upravljanje s kreditnim tveganjem in druge finančne inovacije (npr. kreditni izvedeni finančni instrumenti). Novost v novi kapitalski ureditvi sta dva kvalitativna stebra, regulativni nadzor in tržna disciplina, ki dopolnjujeta kvantitativno ugotavljanje kapitalskih zahtev v prvem

43

stebru. Pri tem bo nov sporazum ohranil poslanstvo starega, tj. promoviranje varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Še naprej naj bi bil usmerjen v izenačevanje konkurenčnih pogojev za poslovanje bank po vsem svetu (level playing field), obravnavanje bančnih tveganj naj bi bilo po njegovi zaslugi bolj celovito. Raven agregatnega kapitala naj se ob uveljavitvi novih pravil ne bi zmanjšala pod njegovo obstoječo raven. Čeprav se nov kapitalski sporazum podobno kot vsi dosedanji baselski dokumenti osredotoča na mednarodno aktivne banke, naj bi bila njegova glavna načela uporabna za vse banke, ne glede na raven njihove kompleksnosti oz. sofisticiranosti.

4.3 Struktura novega kapitalskega sporazuma Glavna kritika starega kapitalskega sporazuma je, da premalo upošteva predvsem nekreditna tveganja15, ki so v zadnjih letih pridobila na pomenu, poleg tega se osredotoča zgolj na kvantitativno merjenje kapitalske ustreznosti, zanemarja pa kvalitativni vidik, ki je prav tako pomemben (Sušnik 2001a, 40). V novem kapitalskem sporazumu je zato več pozornosti namenjene operativnemu tveganju, ki ga do sedaj niso obravnavali posebej. Razen tega novi sporazum predlaga bankam različne pristope za merjenje zahtev za kreditno in operativno tveganje. S tem omogoča prosto izbiro tistega pristopa, ki najbolje ustreza njihovi velikosti, razvitosti in ostalim značilnostim njihovega poslovanja (Bank for International Settlements 2003, 2). Nov sporazum bo sestavljen iz treh medsebojno povezanih stebrov, ki bi naj vsi skupaj pripomogli k večji varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Osrednji del še vedno predstavlja ugotavljanje minimalnih kapitalskih zahtev (Minimum capital requirements) in predstavlja t. i. prvi steber. Po zaslugi spremenjene metodologije merjenja bo ugotavljanje različne stopnje kreditnega tveganja bolj občutljivo in bi naj bilo zato prilagojeno realnosti. Temeljnemu kvantitavnemu stebru sta v novi shemi dodana dva kvalitativna stebra, regulativni nadzor in tržna disciplina. V okviru drugega stebra, ki predstavlja regulativni nadzor (Supervisory review), gre za preverjanje nadzornikov, ali banka korektno ocenjuje tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju svojih storitev. Nadzorniki bodo imeli pooblastilo, da lahko zahtevajo tudi višjo kapitalsko ustreznost od zakonsko določene, še posebej če je banka pomembna iz sistemskega vidika. Vse pomembnejšo vlogo pri vzpodbujanju stabilnega in varnega finančnega sistema igra tudi tržna disciplina (Market discipline) kot tretji steber novega sporazuma. Eden izmed vzvodov za to je večja transparentnost poslovanja bank, ki pomeni večji obseg javnega razkritja ter objave podatkov in informacij, povezanih z bančnim poslovanjem. Tržna disciplina naj bi

15 Predvsem gre za operativno tveganje zaradi vse večje informacijsko-tehnološke podprtosti poslovnih procesov v bankah.

44

zahtevala aktivnejšo vlogo tržnih udeležencev, ki bi preko svojih poslovnih odločitev »nagrajevali« banke, katerih poslovanje je transparentno, in »kaznovali nedisciplinirane« banke (Sušnik 2002, 2). SLIKA 1: TRISTEBRNI SISTEM DOLOČANJA KAPITALSKE USTREZNOSTI PO NOVEM SPORAZUMU

Vir: Banka Slovenije, 2003 (prirejeno po shemi na spletni strani − http://www.bsi.si/). Na tem mestu bi radi omenili, da se v nadaljevanju poglabljamo podrobneje v tematiko različnih pristopov za kreditna tveganja po novem kapitalskem sporazumu (še posebej pristopov, temelječih na internih bonitetnih ocenah), ki so temeljnega pomena za cilje specialističnega dela kasneje v aplikativnem delu naloge. Zaradi tega v tem poglavju podrobneje ne predstavljamo ostalih dveh stebrov (regulativni nadzor in tržna disciplina), kakor tudi ne različnih pristopov merjenja operativnih in tržnih tveganj.

45

4.4 Standardizirani pristop k merjenju kreditnega tveganja Standardiziran pristop k merjenju kreditnega tveganja je najenostavnejši izmed vseh pristopov, ki jih bodo lahko banke uporabljale za določitev kapitalskih zahtev za kreditno tveganje v okviru novih kapitalskih sporazumov. Pristop je skoraj enak tistemu iz Basla I, le da je bolj občutljiv na tveganja. Po Rubinovi (2002, 31–42) so bistvene novosti tega pristopa naslednje:

• banke bodo uporabljale več različnih uteži tveganja pri izračunu tehtane aktive. S tem naj bi se regulatorni kapital približal ekonomskemu tveganju, kateremu so banke izpostavljene;

• za ugotavljanje tveganosti terjatev bodo banke uporabljale zunanje ratinge oz. bonitetne ocene specializiranih agencij;

• v večji meri se bodo priznavale tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja.

Z vidika kapitalskih vzpodbud bo standardiziran pristop manj ugoden, vendar bo njegova uporaba zaradi njegove enostavnosti zelo pogosta (prav tam, 31). Kategorizacija in tehtanje terjatev v okviru standardiziranega pristopa V primerjavi s prvim kapitalskim sporazumom, ki je poznal štiri različne uteži za tehtanje tvegane aktive, je v novem kapitalskem sporazumu kar sedem različnih uteži, ki naj bi bolj natančno odražale tveganost terjatev. Največje spremembe v tehtanju terjatev so strnjeno prikazane v naslednji tabeli. TABELA 4: RAZLIKE V TEHTANJU TERJATEV MED STARIM IN NOVIM KAPITALSKIM SPORAZUMOM

Standardiziran pristop Basel I. Basel II.

Število kategorij tveganja (uteži) 4 (0 %, 20 %, 50 %, 100 %)7 (0 %, 20 %, 35 %, 50 %, 75 %

100 %, 150 %)

Države in državna telesa Klubski pristop (OECD/ne-OECD)

Zunanji ratingi (rating agencije alinacionalne izvozne agencije)

Banke in borzno posredniške družbe

Vezano na tveganost države(OECD/ne-OECD)

Dve alternativi: - vezano na zunanji rating države - vezano na zunanji rating banke

Podjetja 100 % ne glede na tveganostZunanji ratingi, več uteži Vir: Rubin 2002, 33.

4.5 Pristop, temelječ na internih bonitetnih ocenah Uporaba internih bonitetnih sistemov za namen določanja potrebnega kapitala za pokrivanje kreditnega tveganja je nedvomno ena največjih novosti, ki jih prinaša novi kapitalski

46

sporazum Basel II oz. direktiva CAD III. Ker so interni bonitetni sistemi izredno kompleksni, njihova uporaba zahteva specifična vsebinska, tehnološka ter druga znanja, in še kako pomembno je, da banke izpolnjujejo niz pogojev oz. minimalnih standardov, ki zagotavljajo stabilne in verodostojne sisteme internih bonitetnih ocen (Banka Slovenije 2004, 2). Sam proces določevanja internih bonitetnih ocen je in bo izredno dinamičen, saj se bodo dobljene ocen nenehno preverjale in po potrebi tudi popravljale. Je največji izziv, s katerim se banke trenutno ukvarjajo in predstavlja tudi osrednjo temo specialističnega dela. S tem namenom bomo tudi podrobneje predstavili značilnosti omenjenega pristopa. Osnovne potrebe za uporabo IRB pristopa so po Čargo in Strajner (2004, 89) sledeče:

• povečati občutljivost kapitalske zahteve na tveganja (IRB zahteve čimbolj približati tveganju izgube),

• spodbuditi izboljšanje sistemov upravljanja s tveganji, • vgraditi banki lastno oceno tveganja (postavi se vprašanje, kdo je najboljši »sodnik«

izpostavljenosti banke kreditnemu tveganju – so to bonitetne agencije, nadzorniki ali banke same).

Z namenom približevanja regulatornega kapitala dejanskim tveganjem, ki jim je banka izpostavljena, novi baselski sporazum merjenja kreditnega tveganja in na njemu temelječ izračun kapitalskih zahtev dopolnjuje s metodologijo, ki temelji na internih bonitetnih ocenah (v nadaljevanju IRB pristop). Ta bolj razviti pristop bo pri bankah z manj tveganim portfeljem in učinkovitimi sistemi za obvladovanje kreditnega tveganja prispeval h kapitalskim olajšavam, kar naj bi bila spodbuda za uporabo in nadaljnji razvoj takšnih pristopov. IRB pristop naj bi uporabljale predvsem bolj sofisticirane banke, za katere je značilna visoka stopnja diferenciacije kreditnega tveganja in katerih interni sistemi izpolnjujejo minimalne kvantitavne in kvalitativne standarde, določene s strani nacionalnega nadzornika. Te banke bodo imele možnost uporabljati svoje lastne ocene tveganj in na podlagi teh tudi določati kapitalske zahteve za posamezne kategorije izpostavljenosti. IRB pristop, katerega osnovni cilj je torej zajeti dejansko ekonomsko tveganje posameznih naložb ali poslov banke, temelji na lastnem sistemu internih bonitetnih ocen oz. sistemu razvrščanja komitentov, ki omogoča diferenciacijo kreditnega tveganja in s tem posledično natančnejši izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje. Poleg tega bo za izpolnjevanje minimalnih zahtev potreben tudi konzervativni pristop bank k obvladovanju tveganj. Banke, ki bodo pridobile soglasje s strani nadzornika, bodo torej imele možnost uporabljati svoje lastne ocene tveganj in na podlagi le-teh tudi določati kapitalske zahteve za posamezne kategorije izpostavljenosti. Standardi za oceno internih sistemov bank za določanje kreditnega tveganja morajo biti osredotočeni predvsem na verjetnost neplačila komitenta, izgubo ob neplačilu, raven izpostavljenosti ob neplačilu, pričakovano izgubo (ki je funkcija prej navedenih spremenljivk) in nepričakovano izgubo. Prag vstopa banke za uporabo internih kreditnih ratingov mora biti sposobnost banke, da razvršča dolžnike v dovolj veliko število bonitetnih razredov na smiseln

47

in preverljiv način z uporabo merljivih značilnosti tveganja. Interne sisteme ratingov je treba ločiti od modelov kreditnega tveganja, ki uporabljajo analize korelacije na ravni portfelja za generiranje ocene o pričakovani izgubi na ravni portfelja. Osnovne značilnosti IRB pristopa so (ibid., 90):

• različni pristopi (osnovni, napredni) za različne vrste portfelja (podjetja, fizične osebe, kapitalske naložbe),

• IRB temeljni na bančni lastni oceni dolžnika in izpostavljenosti, • IRB temelji na treh elementih: kategorijah tveganja (PD, LGD, EAD, velikost dolžnika,

zapadlost naložbe), »risk-weight function« in minimalnih zahtevah, • IRB pristop mora biti potrjen in odobren s strani nadzornika.

4.5.1 Mehanizem pristopa na podlagi internih bonitetnih ocen IRB pristop za namen določanja potrebnega kapitala za pokrivanje kreditnega tveganja poteka v naslednjih korakih, ki bodo natančneje predstavljeni v aplikativnem delu specialističnega dela (prav tam, 90):

• razčlenitev (kategorizacija) bančnega portfelja v kategorije in podrazrede glede na tip izpostavljenosti (do podjetij, držav, bank, majhnih dolžnikov itd.);

• pripisovanje verjetnosti neplačila za posamezen bonitetni razred ter izgube in prilagojene izpostavljenosti v primeru neplačila za posamezno terjatev;

• izračun uteži na podlagi komponent tveganja in izračun tveganju prilagojene aktive; • izračun višine kapitala, ki je potreben za kritje tveganj.

4.5.2 Kategorizacija izpostavljenosti v okviru IRB pristopa IRB pristop opredeljuje pet glavnih kategorij izpostavljenosti. To so (Štajner 2004, 5):

• podjetja, • države, • banke, • majhni dolžniki, • izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov (kapitalskih naložb).

Izpostavljenosti do podjetij zajemajo naslednje podkategorije (ibid., 6−7):

• velika podjetja, • posebni kreditni aranžmaji (ang. specialised lending − SL); mednje se uvrščajo

projektno financiranje, financiranje osnovnih sredstev, financiranje blaga oz. proizvodov, naložbe v nepremičnine, ki ustvarjajo dohodek, in naložbe v poslovne nepremičnine z visoko spremenljivostjo stopnje izgube;

• srednja in majhna podjetja (ang. small- and medium-sized entities − SME), do katerih je izpostavljenost enaka ali večja od 1 mio EUR in se zato obravnajo kot podjetja;

48

• podjetniške odkupljene terjatve. Izpostavljenosti do držav zajemajo (ibid., 8):

• terjatve do držav in centralnih bank ter regionalnih in lokalnih oblasti, pri katerih je majhna stopnja tveganja zaradi dogovora o financiranju s strani države;

• terjatve do multiratelarnih razvojnih bank (npr. IBRD, EBRD, EIB) in mednarodnih organizacij (npr. BIS, IMF), ki se v standardiziranem pristopu tehtajo z utežjo 0 %.

Izpostavljenosti do bank se delijo na naslednje podkategorije (ibid., 9):

• banke in finančne institucije; • regionalne in lokalne oblasti, ki se v standardiziranem pristopu ne štejejo za

izpostavljenosti do držav; • osebe javnega sektorja (ang. public sector entities − PSE), ki se kot terjatve do bank

obravnavajo tudi v okviru standardiziranega pristopa. Izpostavljenosti do majhnih dolžnikov se delijo na (ibid., 9−10):

• kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti do posameznikov; • izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjskimi hipotekami; • srednja in majhna podjetja (SME), ki se obravnavajo kot majhni dolžniki

(izpostavljenost do 1 mio EUR); • ustrezne odkupljene terjatve do majhnih dolžnikov.

Izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov nimajo podkategorij.

4.5.3 Parametri kreditnega tveganja in njihova pretvorba v uteži za tveganje Basel II opredeljuje dva možna IRB pristopa − osnovni in napredni IRB pristop. V osnovnem IRB pristopu bodo banke morale zagotavljati svoje ocene verjetnosti neplačila (PD) in uporabljati ocene ostalih komponent tveganja, kot jih bo določil nadzornik. Banke z naprednim IRB pristopom bodo uporabljale svoje ocene za komponente tveganja PD, LGD in EAD in zagotavljale lastne ocene zapadlosti (M). Pristop na osnovi internih bonitetnih ocen za merjenje kreditnih tveganj za vsako kategorijo izpostavljenosti opredeljuje tri ključne elemente, in sicer:

• komponente tveganja; • funkcije za pretvorbo ocen komponent tveganja v uteži za tveganje (angl. Risk weight

functions), • minimalne zahteve, ki jih mora izpolnjevati banka, ki bo želela uporabljati IRB pristop.

Glavne komponente tveganja, ki predstavljajo ključne vhodne podatke za metode v okviru IRB pristopa so podane v nadaljevanju (Čargo in Štajner 2004, 90). Verjetnost neplačila (angl. Probability of Default – PD) poda oceno verjetnosti, da dolžnik ne bo poravnal svoje obveznosti, in sicer na podlagi kvantitativnih informacij (računovodski

49

izkazi) in kvalitativnih informacij (ocena kakovosti managementa dolžnika, lastniška struktura, itd.). Časovni horizont za oceno verjetnosti neplačila (PD) je eno leto. Izračunavanje PD za posameznega dolžnika zahteva v prvi vrsti opredelitev dogodka, ki se imenuje neplačilo (default). Banka mora uskladiti definicijo neplačila z Baslom II (BIS 2005, 80). V skladu z Baslom II je časovni horizont izračunavanja PD eno leto. Torej, za vsakega dolžnika izračunamo verjetnost naplačila v obdobju enega leta. V praksi obstaja več načinov izračunavanja PD:

• s preštevanjem primerov neplačila v obdobju enega leta, • s pomočjo ratinga, ki ga dolžniku določi rating agencija in z matrikami prehodov, • s pomočjo »credit spread«, • z modeli vrednotenja sredstev, • empirično (Altman, Moody's, S&P).

Izguba v primeru neplačila (angl. Loss Given Deafult – LGD) se izraža v odstotku od izpostavljenosti (pri oceni se upoštevajo zavarovanja, prednostne pravice) za vsako posamezno interno bonitetno oceno. LGD = 1 – »recovery rate«. »Recovery rate« je odvisen od vrste in obsega zavarovanja, morebitne podrejenosti dolga, časa, ki ga potrebujemo za izterjavo. Banke, ki bodo uporabljale napredne pristope v okviru Basla II, se bodo srečale z zahtevami po lastnem izračunu LGD za segment malih dolžnikov (osnovni IRB pristop) oz. za vse segmente (napredni IRB pristop). LGD lahko izračunamo na podlagi diskontiranih ali nediskontiranih denarnih tokov. Formule za izračun so naslednje:

R - CEAD

Nediskontirani LGD = 1- (1),

PV * (R - C)

EADDiskontirani LGD = 1-

(2), pri čemer pomenijo: R − denar, prejet od dolžnika, vključno z vnovčitvijo morebitnih zavarovanj, C − stroški, povezani z izterjavo, EAD − izpostavljenost v trenutku neplačila. Izhajajoč iz določil Basla II, ki za osnovni IRB pristop, za naložbe malih dolžnikov (angl. retail) zahteva izračunavanje izgub v primeru neplačila na osnovi homogenih bazenov ( angl. pool), lahko sklepamo, da bodo morale banke zbirati podatke na nivoju posameznega posla. Le tako bo namreč možno oblikovanje homogenih bazenov. Na splošno velja, da lahko LGD izračunamo za komitenta, kot tudi za posamezen posel. Homogenost posameznega poola se

50

ugotavlja na osnovi PD v času variance LGD vrednosti v bazenu. Bazeni morajo biti oblikovani tako, da se med seboj razlikujejo po vrednosti PD in/ali LGD. Izpostavljenost ob neplačilu (angl. Exsposure at Default – EAD) izraža dejavnik odvisnosti velike izgube od zneska izpostavljenosti banke v trenutku neplačila (praviloma enaka nominalnemu znesku, v primeru odprtih kreditnih linij pa je potrebno upoštevati tudi pričakovane prihodnje odlive iz naslova neizkoriščenega dela kreditne linije). Ob nastanku neplačila banka le redko izgubi celoten znesek izpostavljenosti, saj ji različne oblike zavarovanja omogočajo vsaj delno poplačilo. Še dve pomembni komponenti tveganja sta zapadlost (angl. M – Effective Maturity) in velikost dolžnika. Iz zgoraj opredeljenih kategorij tveganja pa dobimo tveganju prilagojeno aktivo (RWA) na naslednji način (»risk-weight function«): RWA = EAD * utež tveganja (3), oz. RWA = EAD * f (PD, LGD, M) (4), pri čemer pomenijo: RWA − tveganju prilagojena aktiva (Risk Weighted Assets), EAD − izpostavljenost ob neplačilu (Exsposure at Default), PD − verjetnost neplačila (Probability of Default), LGD − izguba v primeru neplačila (Loss Given Deafult), M − zapadlost (Maturity). Pri osnovnem IRB pristopu banka sama oceni povprečno enoletno PD, ostale kategorije tveganja določi nadzornik, medtem ko pri naprednem IRB pristopu večino kategorij tveganja oceni banka sama. Pri portfelju podjetij banka lahko uporabi bodisi osnoven ali napreden IRB pristop, pri portfelju fizičnih oseb (retail) pa je obvezna uporaba naprednega IRB pristopa. Funkcija za pretvorbo ocen komponent tveganja v uteži za tveganje Uteži za tehtanje kreditnega tveganja se v IRB pristopu izračunajo kot funkcija vhodnih podatkov PD, LGD in v nekaterih primerih tudi M. Komponente tveganja se s pomočjo kontinuirane funkcije (ang. risk weight function) pretvori v uteži, s katerimi se nato določa kapitalske zahteve za posamezne kategorije izpostavljenosti, pri čemer funkcijo uteži določi nacionalni nadzornik. Ta pristop opušča enoten nabor uteži, ki se uporablja v standardiziranem pristopu in s tem omogoča večjo diferenciacijo tveganja ter prilagajanje različnim bonitetnim strukturam bank. Izračunavanje tveganju prilagojene aktive (Risk Weighted Assets − RWA) je

51

podano z naslednjo formulo (Štajner 2004, 13): Regulatorni kapital >= 8 % x tveganju prilagojena sredstva (5), RWA = EAD x f (PD, LGD, M) = EAD x utež tveganja = kap. zahteva x 12,5 x EAD (6), pri čemer pomenijo: RWA − tveganju prilagojena aktiva (Risk Weighted Assets), EAD − izpostavljenost ob neplačilu (Exsposure at Default), PD − verjetnost neplačila (Probability of Default), LGD − izguba v primeru neplačila (Loss Given Deafult), M − zapadlost (Maturity). Primer enačbe za izračun kapitalske zahteve (capital requirement) za portfelj podjetij, držav in bank:

(7), pri čemer pomenijo: PD − verjetnost neplačila, LGD − izguba v primeru neplačila, M – zapadlost, Φ − kumulativna standardizirana normalna porazdelitev, Φ -1 − inverzna kumulativna standardizirana normalna porazdelitev, R – korelacija, b(PD) − prilagoditev zapadlosti.

4.5.4 Minimalne zahteve za uvedbo in uporabo pristopa internih bonitetnih ocen Banke, ki bodo želele uvesti IRB pristop, bodo morale imeti ustrezen bonitetni sistem za razvrščanje in oceno tveganj, ki mora omogočati:

• dobro presojo značilnosti dolžnika in posamezne transakcije oz. posla, • smiselno diferenciacijo tveganj, • primerno in dosledno kvantitativno oceno tveganj.

Banka bo morala za uvedbo in uporabo IRB pristopa pridobiti soglasje nacionalnega nadzornika, pri čemer bo morala zadostiti obsežnemu naboru minimalnih zahtev, ki se nanašajo na naslednje elemente, ki jih v nadaljevanju tudi podrobneje razlagamo (Bank for International Settlements 2005, 81):

52

1.) zasnovo in strukturo bonitetnega sistema, 2.) delovanje bonitetnega sistema, 3.) upravljanje in nadzor v bankah, 4.) uporabo internih bonitetnih ocen, 5.) količinsko opredelitev oz. merjenje tveganj, 6.) potrditev (validacijo) veljavnosti internih bonitetnih ocen, 7.) ocene izgube v primeru neplačila (LGD) in izpostavljenosti ob neplačilu (EAD),

določene s strani nadzornikov, 8.) zahteve za priznavanje zakupa oz. lizinga, 9.) izračun stroškov kapitala za izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov, 10.) razkritje postopkov.

Če banka v določenih okoliščinah ne bo izpolnjevala vseh standardov, bo morala pripraviti načrt za časovno uskladitev s predpisanimi minimalnimi zahtevami in pridobiti odobritev nadzornika ali mu dokazati, da takšno neizpolnjevanje ne vpliva bistveno na njeno izpostavljenost tveganjem. Nadzornik bo ponovno presojal primernost banke za uporabo IRB pristopa, hkrati pa bo za obdobje, ko banka ne bo izpolnjevala minimalnih zahtev, od banke zahteval dodaten kapital v okviru drugega stebra ali drug primeren ukrep (Bank for International Settlements 2005, 81). 1.) Zasnova in struktura bonitetnega sistema Bonitetni sistem obsega metode, procese, kontrolo, zbiranje podatkov ter potrebno informacijsko tehnologijo, kar vse skupaj služi za ocenjevanje kreditnega tveganja, dodelitev internih bonitetnih ocen posameznim dolžnikom ali terjatvam ter določitev ocen neplačil in izgub (Bank for International Settlements 2005, 82). Banka lahko v okviru vsake posamezne kategorije izpostavljenosti uporablja različne metodologije razvrščanja. Tako se standard dimenzij bonitetnega sistema za podjetja, države in banke razlikuje od standarda za majhne dolžnike, kar je posledica različnih značilnosti posameznih portfeljev. Bonitetni sistem za podjetja, banke in države Bonitetni sistem za podjetja, banke in države sestavljata ima dve ločeni meri oz. dimenziji. To sta:

• tveganje neplačila dolžnika, • faktorji, značilni za posamezen posel.

Pri tveganju neplačilu dolžnika mora banka upoštevati naslednje:

• vse terjatve do enega dolžnika naj bi bile uvrščene v isti bonitetni razred, ne glede na razlike v naravi posamezne terjatve. Različne bonitetne ocene so dovoljene samo v primeru deželnega transfernega tveganja, kjer so bonitetni razredi lahko različni glede na

53

to, ali je terjatev denominirana v domači ali tuji valuti in v primeru, ko se upoštevanje garancije za terjatev lahko odraža v prilagojeni bonitetni oceni;

• banka mora v kreditni politiki določiti višino tveganja za vsak posamezen bonitetni razred z opisom verjetnosti neplačila v posameznem razredu in kriterije za razlikovanje kreditnega tveganja (Bank for International Settlements 2005, 82).

Druga mera mora odražati posebne značilnosti posla. V osnovnem IRB pristopu bo ta zahteva izpolnjena z bonitetno oceno terjatve, ki bo izkazovala oboje − lastnosti dolžnika in posebnosti samega posla. V naprednem IRB pristopu pa mora bonitetno oceno terjatev podajati izključno verjetna izguba v primeru neplačila (LGD), v kateri se lahko odražajo dejavniki, ki nanjo vplivajo (vrsta zavarovanja, produkta, panoge ali namena). Značilnosti kreditojemalca so lahko upoštevane kot kriterij za določanje LGD le v takšnem obsegu, kot je njihova napovedna moč za LGD (Čargo in Štajner 2004, 93). Banka dolžnike razvršča v bonitetne razrede. Bonitetni razred dolžnika je na podrobnih in jasnih kriterijih temelječa ocena tveganosti kreditojemalca, iz katere je izvedena ocena verjetnosti neplačila — PD. Definicija razreda mora vsebovati opis stopnje tveganja neplačila glede na profil dolžnikov in uporabljene kriterije. Definicije bonitetnih razredov in kriteriji zanje morajo odražati smiselno razlikovanje tveganj (Bank for lnternational Settlements 2005, 84). V osnovnem IRB pristopu mora banka oblikovati najmanj 7 bonitetnih razredov za dolžnike, ki izpolnjujejo obveznosti, in enega za tiste, ki so v statusu neplačila. V naprednem IRB pristopu število bonitetnih razredov ni posebej določeno. Banka mora zagotavljati primerno število bonitetnih razredov, da ne bi prihajalo do prekomerne koncentracije in da je preprečeno razvrščanje terjatev z zelo varirajočimi ocenami izgube v primeru neplačila (LGD) v isti razred (prav tam, 84). Bonitetni sistem za majhne dolžnike Kot smo že omenili v uvodu, obravnava tematike merjenja kreditnega tveganja majhnih dolžnikov ne bo osrednja tema specialističnega dela v aplikativnem delu, zato bomo samo na kratko predstavili osnovne značilnosti bonitetnih sistemov. Bonitetni sistem za izpostavljenosti do majhnih dolžnikov zajema tveganje kreditojemalca in tveganje posla. Poglavitna značilnost obravnavanja izpostavljenosti do majhnih dolžnikov je, da se vsaka terjatev do majhnega dolžnika razporedi v določeno skupino (pool). Razporejanje v skupine mora omogočati smiselno diferenciacijo tveganja, grupiranje izpostavljenosti na primeren in homogen način ter natančno in dosledno ocenjevanje izgube v okviru skupine (Čargo in Štajner 2004, 93). Pri razporejanju izpostavljenosti v določeno skupino mora banka upoštevati (Bank for International Settlements 2004, 83):

54

• značilnosti tveganja kreditojemalca (npr. vrsta oz. tip kreditojemalca, demografske značilnosti, kot so: starost, zaposlitev...);

• značilnosti terjatve (vrsta naložbe in/ali vrsta zavarovanja); • terjatve do dolžnikov v zamudi: zapadle neplačane terjatve se izkazujejo ločeno.

Banka mora za vsako skupino sama zagotoviti kvantitativne ocene tveganja − verjetnost neplačila (PD), izgubo v primeru neplačila (LGD) in izpostavljenost ob neplačilu (EAD). Število izpostavljenosti v posamezni skupini mora biti zadostno za ocenjevanje in veljavnost karakteristik izgube te skupine. Razvrstitev izpostavljenosti in dolžnikov po skupinah mora biti smiselna, pri čemer v posamezni skupini ni dovoljena prekomerna koncentracija glede na celotno izpostavljenost do majhnih dolžnikov (prav tam, 85). 2.) Delovanje bonitetnega sistema Minimalne zahteve glede delovanja bonitetnega sistema so naslednje (Bank for International Settlements 2005, 878−9):

• že v procesu odobritve kredita mora banka podati bonitetno oceno dolžnika in terjatve oz. pri majhnih dolžnikih uvrstiti terjatev v posamezno skupino (pool);

• banka mora izvajati redne periodične preglede veljavnosti dodeljenih ocen in jih po potrebi spremeniti, pri majhnih dolžnikih pa pregledati karakteristike izgube in neplačila za vsako skupino. Celotni kreditni portfelj mora biti pregledan vsaj enkrat letno;

• bonitetne ocene in periodične preglede portfelja morajo izvajati neodvisne osebe, ki nimajo koristi od podaljšanja kreditov;

• banka mora zbirati in hraniti podatke o dolžnikih, uporabljene metodologije, relevantne značilnosti in ostale pomembne informacije, še posebej o neplačnikih;

• banka mora izdelati učinkovite teste izjemnih situacij, ki ji služijo za ocenitev kapitalske ustreznosti. Testi naj bi prepoznavali oz. napovedovali tako verjetne, pričakovane dogodke in spremembe v prihodnosti kot bodoči ekonomski položaj, ki bi lahko imel neugodne posledice glede na strukturo izpostavljenosti banke in oceno sposobnosti banke, da se zoperstavi tem spremembam.

3.) Zahteve glede ocenjevanja oz. merljivosti tveganja Splošne zahteve Banke, ki bodo uporabljale osnovni IRB pristop, bodo morale določiti lastne ocene verjetnosti neplačila (PD). Te morajo predstavljati dolgoročno povprečje stopenj neplačila (realiziranih v obdobju 1 leta) za vsakega posameznega dolžnika oz. pri majhnih dolžnikih za skupino kreditov. Za ta namen morajo banke razpolagati s podatki za petletno obdobje (Kelson 2003, 1). V naprednem IRB pristopu bo treba določiti tudi značilno dolgoročno, z neplačili tehtano povprečje izgube ob neplačilu (LGD) za vsako terjatev (oz. skupino pri majhnih dolžnikih) in povprečje izpostavljenosti ob neplačilu (EAD) za vsako terjatev (Bank for International Settlements 2005, 92).

55

Lastne ocene verjetnosti neplačila (PD), izgube ob neplačilu (LGD) in izpostavljenosti ob neplačilu (EAD) morajo temeljiti na vseh relevantnih in dosegljivih podatkih, informacijah in metodah. Banka lahko poleg notranjih podatkov uporabi tudi informacije iz zunanjih virov, vključno z zbirkami podatkov (prav tam, 92). Opredelitev neplačila Banke bodo morale za vsakega posameznega dolžnika (oz. terjatev pri majhnih dolžnikih) natančno opredeliti neplačilo. Šteje se, da neplačilo nastane, ko se zgodi eden ali oba od sledečih dogodkov (Bank for International Settlements 2005, 92−93):

• banka meni, da obstaja majhna verjetnost, da bo dolžnik poravnal svoje obveznosti, brez da bi se banka za poplačilo poslužila postopkov, kot je npr. unovčenje zavarovanja;

• dolžnik zamuja s plačilom katerekoli bistvene kreditne obveznosti do banke več kot 90 dni. Prekoračitve se smatrajo kot neplačane, ko dolžnik preseže odobren limit in se stanje računa v 90 dneh ne spusti pod odobreno mejo.

Pokazatelji verjetnosti, da ne bo prišlo do poravnave obveznosti, so (prav tam, 93):

• banka obravnava kreditno obveznost kot nedonosno; • banka zaradi zaznave občutnega poslabšanja kvalitete kredita oblikuje odpis ali posebno

rezervacijo; • banka proda kredit po nižji ceni in tako ustvari ekonomsko izgubo; • banka odobri restrukturiranje problematične terjatve; • zoper dolžnika je vložen predlog za stečajni postopek ali za prisilno poravnavo; • dolžnik razglasi oz. je prisiljen iti v stečajni postopek ali podoben postopek zaščite

upnikov, ki lahko vodi k izognitvi ali odložitvi plačila obveznosti. Pri majhnih dolžnikih se neplačilo obravnava na nivoju posamezne terjatve. To pomeni, da v primeru, ko pride do neplačila ene obveznosti stranke, banki ni potrebno kot neplačanih obravnavati tudi ostalih strankinih obveznosti do banke (prav tam, 93). Specifične zahteve za ocene verjetnosti neplačila (PD) Pravila novega kapitalskega sporazuma glede ocen verjetnosti neplačila se razlikujejo glede na kategorijo dolžnika. Pri terjatvah do bank, držav in podjetij bodo banke lahko uporabljale eno ali več specifičnih tehnik za določitev verjetnosti neplačila (Čargo in Štajner 2004, 99−100):

• interne izkušnje glede neplačil, pri čemer bo morala banka dokazati, da njene ocene izpolnjujejo predpisane standarde;

• vzporejanje (angl. mapping) s podatki zunanjih bonitetnih institucij: banka lahko lastne izpostavljenosti razvrsti glede na skalo, ki jo uporabljajo zunanje bonitetne institucije, in nato dodeli lastnim razredom stopnjo neplačila, prevzeto po zunanji bonitetni instituciji. Vzporejanje mora temeljiti na primerjavi notranjih kriterijev za razvrščanje s kriteriji, ki

56

jih uporabljajo zunanje bonitetne institucije, ter na primerjavi zunanje in interne bonitetne ocene za vsakega dolžnika;

• statistični modeli za izračun verjetnosti neplačila: v tem primeru bo banka lahko uporabljala enostavno povprečje ocen PD za posamezne dolžnike z določeno bonitetno oceno, ki bodo razporejeni v določen bonitetni razred.

Pri terjatvah do majhnih dolžnikov naj bi banke upoštevale interne podatke kot glavni vir informacij za oceno verjetnosti neplačila. Podatke zunanjih agencij in statistične modele bo banka lahko uporabljala, če bo dokazala močno povezavo med postopkom banke za razporeditev terjatve v določeno skupino (pool) in postopkom, ki ga uporablja zunanja agencija, ter med notranjim profilom tveganja banke in sestavo zunanjih podatkov (prav tam, 100). Za vse kategorije dolžnikov velja, da ne glede na vir podatkov obdobje zbiranja in opazovanja ne sme biti krajše od petih let oz. skladno s prehodnimi določbami za osnovni IRB pristop vsaj dve leti. Opredelitev izgube v primeru neplačila (LGD) V novem kapitalskem sporazumu je izguba v primeru neplačila (LGD) opredeljena kot ekonomska izguba, ki vsebuje znesek odpisa glavnice kredita oz. terjatve, znesek izgube pri obrestih ter neposredne in posredne stroške, povezane z izterjavo (Sklep o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje po pristopu IRB 2006, 7). Izračun izgube v primeru neplačila temelji na denarnih tokovih, diskontiranih na datum neplačila z uporabo primernega diskontnega faktorja (prav tam, 7). Izguba v primeru neplačila je podana kot odstotek izpostavljenosti oz. delež terjatve, za katero obstaja verjetnost, da ne bo vrnjena. Specifične zahteve za oceno izgube v primeru neplačila Specifične zahteve za oceno izgube v primeru neplačila (LGD) se razlikujejo glede na to, ali bo banka uporabljala osnovni ali napredni IRB pristop. V osnovnem IRB pristopu ocene LGD, ki jih uporablja banka, poda nacionalni nadzornik, priznane pa so, v primerjavi s standardiziranim pristopom, nekatera dodatna zavarovanja terjatev, pri katerih se lahko uporablja nižja utež. To so: zavarovanje s poslovnimi hipotekami, zastava z ustreznimi terjatvami, ki imajo originalno zapadlost do enega Zeta ter druge vrste fizičnih zavarovanj z zastavo, ki izpolnjujejo pogoje likvidnega trga za vnovčitev zavarovanja na hiter in ekonomsko učinkovit način ter stabilne in javno dostopne tržne cene za takšno obliko zavarovanja (Čargo in Štajner 2004, 102). V naprednem IRB pristopu banke same določajo dolgoročno oceno povprečne izgube ob neplačilu (LGD) za vsako terjatev. Ta ocena mora temeljiti na povprečni ekonomski izgubi

57

vseh opazovanih neplačil v okviru določenega vira podatkov (tehtano povprečje neplačil) in ne sme biti npr. povprečje povprečnih letnih stopenj izgube. Ocena izgube ob neplačilu (LGD) se določi na osnovi lastnosti kreditojemalca, značilnosti terjatve (vključujoč vpliv zavarovanja) ter zunanjih dejavnikov (npr. ekonomski cikel). Za terjatve do majhnih dolžnikov je zahtevano obdobje zbiranja podatkov, dolgo vsaj 5 let, za ostale izpostavljenosti pa celoten gospodarski ciklus oz. vsaj 7 let (prav tam, 102). Specifične zahteve za oceno izpostavljenosti ob neplačilu (EAD) Ocena izpostavljenosti ob neplačilu (EAD) za bilančne in zunajbilančne postavke je definirana kot pričakovana skupna izpostavljenost naložbe v trenutku neplačila (Čargo in Štajner 2004, 101). V osnovnem IRB pristopu oceno izpostavljenosti ob neplačilu poda nacionalni nadzornik, v naprednem IRB pristopu pa banke same določajo EAD. Kriteriji za določitev ocene izpostavljenosti ob neplačilu (EAD) morajo biti verjetni in intuitivni ter podkrepljeni z analizami. Za izpostavljenosti do majhnih dolžnikov je zahtevano obdobje zbiranja in analiziranja podatkov vsaj 5 let, za ostale izpostavljenosti pa vsaj 7 let oz. celoten gospodarski ciklus (prav tam, 101). 4.) Minimalne zahteve za presojo učinkov garancij Basel II določa dve metodi za merjenje učinkov zavarovanj: enostavno in razvito. Izbrano metodo mora banka uporabljati konsistentno za celoten portfelj. V osnovnem IRB pristopu banke lahko uporabljajo samo razvito metodo, v naprednem IRB pristopu pa metoda ni predpisana, temveč se učinki jamstva odražajo že v bančnih lastnih ocenah izgube ob neplačilu (LGD). Za terjatve do majhnih dolžnikov banka učinek zavarovanja upošteva v lastnih ocenah verjetnosti neplačila ali v lastnih ocenah izgube ob neplačilu (Bank for International Settlements 2005, 98). Če je terjatev zavarovana z garancijo, je treba dodeliti bonitetno oceno originalnemu dolžniku in garantu, pri čemer mora banka izpolnjevati vse minimalne zahteve glede določitve interne bonitetne ocene, vključno s spremljanjem garantove sposobnosti in pripravljenosti za izpolnjevanje prevzetih obveznosti. V osnovnem IRB pristopu banka za zavarovani del terjatve oceno izgube ob neplačilu originalnega dolžnika nadomesti z izgubo ob neplačilu garanta, za nezavarovani del terjatve pa uporabi oceno izgube ob neplačilu originalnega dolžnika. V naprednem IRB pristopu se učinek zavarovanja upošteva v lastnih ocenah verjetnosti neplačila ali oceni izgube ob neplačilu (prav tam, 99).

58

5.) Izračun stroškov kapitala za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov (kapitalskih naložb) V primeru lastniških instrumentov (kapitalskih naložb) naj bi banke za izračun stroškov kapitala uporabljale interne modele, zasnovane na tržnem tveganju. Gre za različne modele tvegane vrednosti (Value At Risk modeli), kot sta npr. variančno-kovariančni model ali Monte Carlo model. Noben izmed modelov ni predpisan, za njegovo uporabo je bistveno, da je sposoben zajeti vsa bistvena tveganja (Bank for International Settlements 2005, 107). Banke bodo morale nadzorniku dokazati, da uporabljen model izpolnjuje določene minimalne kvantitativne in kvalitativne standarde. Za razvoj in uporabo internih modelov bodo morale banke izoblikovati usmeritve in politike ter vzpostaviti procese in kontrole, ki bodo zagotavljali popolnost modela in postopka modeliranja. Banka bo morala redno kontrolirati ustreznost internih modelov in postopkov modeliranja. Če banka ne bo mogla zagotoviti izpolnjevanja minimalnih standardov, bo morala izdelati načrt za čim hitrejšo vzpostavitev skladnosti z minimalnimi zahtevami, ki ga bo moral odobriti nadzornik. V prehodnem obdobju naj bi banka izračunavala kapitalske zahteve z utežmi v okviru enostavnega pristopa. 6.) Potrditev (validacija) internega bonitetnega sistema Banke bodo morale dovoljenje za uporabo IRB pristopov pridobiti od nacionalnega nadzornika. Da pa bodo to dovoljenje pridobile, bodo morale vzpostaviti zanesljiv način oz. metodologijo za ugotavljanje točnosti in skladnosti bonitetnih sistemov, postopkov in ocen komponent tveganja ter internih modelov. Vsi bistveni elementi bonitetnega sistema, postopki in metodologije (kriteriji) za ocenjevanje komponent tveganja bodo morali biti dokumentirani. Banka bo morala redno primerjati stopnje neplačila z določenimi ocenami verjetnosti neplačila (PD) in dokazati, da se realizirane stopnje skladajo s pričakovanimi intervali za vsak posamezen razred. V naprednem IRB pristopu je analiza razširjena tudi na primerjavo realiziranih izgub in izpostavljenosti ob neplačilu z ocenjenimi izgubami v primeru neplačila (LGD) in izpostavljenosti ob neplačilu (EAD). V primeru, ko bodo dejanske vrednosti višje od pričakovanih, bo morala banka ocene popravljati navzgor, vse dokler ne bodo odražale dejanskega stanja neplačil in izgub (Čargo in Štajner 2004, 102). Isto velja tudi za notranje modele za izračun regulatornega kapitala za izpostavljenosti iz naslova lastniških inštrumentov, kjer se od bank pričakuje, da bodo vzpostavile zanesljive metode za potrditev oz. presojo natančnosti notranjih modelov in postopkov modeliranja, vključno s podporno dokumentacijo.

59

DRUGI DEL: PRIMER UVAJANJA PRISTOPA NA PODLAGI INTERNIH BONITETNIH OCEN

1 REDOSLED UVAJANJA PRISTOPA

1.1 Potrebne organizacijske in procesne spremembe kreditnega poslovanja Da bi kreditne institucije lahko ustrezno ocenile kreditna tveganja v skladu z novo kapitalsko ureditvijo, je poleg poznavanja ekonomskega in pravnega položaja komitenta nujno potrebno vzpostaviti kvaliteten proces odobravanja kreditov, ki pa je odvisen od najmanj dveh dejavnikov: transparente in izčrpne predstavitve tveganj ob odobravanju kredita ter ustrezne ocenitve in vrednotenj teh tveganj. Zaradi pomembnih razlik v naravi različnih komitentov, različnih vrst financiranja ter velikega števila produktov in njihove kompleksnosti pa je nujno potrebno diferencirati procese odobravanja tako z vidika ocenjevanja tveganj kot z vidika doseganja zadostne učinkovitosti. Prav stopnja učinkovitosti omenjenih procesov je pomemben element bonitetne ocene komitenta (Oesterreichische Nationalbank 2005, 9). Tudi po Osnutku sklepa o upravljanju tveganj in izvajanju procesa ocenjevanja potrebnega notranjega kapitala (Banka Slovenije 2006, 5), mora banka vzpostaviti ter uresničevati trden in zanesljiv sistem upravljanja, ki mora obsegati naslednje medsebojno povezane elemente:

• jasen organizacijski ustroj, • učinkovit proces upravljanja tveganj, • ustrezen sistem notranjih kontrol.

Tako mora banka na temelju strategij in politik prevzemanja in upravljanja tveganj vzpostaviti učinkovit proces upravljanja tveganj. Proces upravljanja tveganj vključuje (ibid., 8):

• postopke ugotavljanja, merjenja oz. ocenjevanja, obvladovanja in spremljanja tveganj, • notranje poročanje o tveganjih.

Kreditna institucija je s tem namenom vzpostavila oddelek upravljanja s tveganji z vsemi nalogami in pooblastili za obvladovanje različnih vrst finančnih tveganj v banki, v skladu z novimi kapitalskimi zahtevami (npr. zagotavljanje ločenosti funkcije upravljanja s tveganji od prodajne funkcije itd.), še posebej kreditnih, tržnih in operativnih tveganj. Osrednjo vlogo tako zaseda implementacija/uporaba standardov, metod in instrumentov za potrebe merjenja, spremljanja, kontroliranja in upravljanja s tveganji, z namenom ustrezno obvladati tveganja bančnega poslovanja ob istočasnem zagotavljanju skladnosti funkcije obvladovanja tveganj z zahtevami lastnikov, bančnih nadzornikov, zunanjih revizorjev in splošno bančno prakso. V okviru procesa upravljanja s tveganji se bomo v nadaljevanju omejili na naloge in odgovornosti, ki jih prevzemajo (bodo morale prevzeti) posamezne enote pri procesu upravljanja s kreditnimi tveganji gospodarskih družb (izpuščamo segment poslovanja s prebivalstvom).

60

Kreditne analize tako sodelujejo pri procesu: • Priprave poglobljene kvantitativne in kvalitativne kreditne analize (vključno z analizo

finančnih izkazov) z namenom prepoznati, oceniti in omiliti vsa tveganja, ki izhajajo iz poslovanja komitenta (oceniti verjetnost poplačila terjatev, oceniti strukturo skupine/podjetja/panoge itd).

• Priprave ustreznih finančnih zavez za minimizacijo tveganj. • Priprave analiz in pregleda gospodarskih panog/sektorjev s kritično oceno vseh dejstev,

ki vplivajo na boniteto komitenta banke. • Implementacije ustreznih analitičnih orodij in bonitetnih modelov v skladu z zahtevami,

skrb za njihovo ustrezno uporabo in spremljanje bonitetnih ocen za posamezne segmente komitentov banke.

• Vzpostavljanja in vzdrževanja sistema za dokumentiranje informacij za gospodarske panoge ter specifičnih informacij za gospodarske družbe.

Enota upravljanja s kreditnimi tveganji gospodarskih družb pregleduje limitne predloge za gospodarske družbe oz. skupine povezanih oseb z vidika:

• identificiranja, ugotavljanja ter ovrednotenja (naj)pomembnejših (kreditnih) tveganj, • ocene bonitete komitenta in kvalitete zavarovanj; • skladnosti (ustreznosti) s kreditno politiko banke (credit policy paper); • preoblikovanja/strukturiranja (kreditnih) poslov, če je to potrebno z vidika ocene

tveganosti, • kontroliranja izpolnitev pogojev odobritve, finančnih in drugih zavez ob rednem letnem

pregledu z namenom zniževanja/minimaliziranja tveganja ter posledično izboljševanja razmerja tveganje/donos do komitenta/skupine ter portfelja gospodarskih družb.

Ukvarja se tudi z naslednjimi nalogami:

• Sodelovanje v procesu oslabljevanja finančnih sredstev za segment gospodarskih družb, v postopku restrukturiranja naložb banke in upravljanju s slabimi naložbami.

• Priprava politike oslabljevanja terjatev banke, njena implementacija, kontrola in zagotavljanje ustreznega nivoja rezervacij v odvisnosti od ocene tveganosti portfelja gospodarskih družb, priprava kvartalnih poročil o stanju in gibanju oslabitev/rezervacij, priprava planskih podatkov o predvidenih rezervacijah banke za prihodnja obdobja.

• Sodelovanje pri pripravi kreditne politike banke in pri njeni implementaciji, poročanje o odklonih od kreditne politike banke na zahtevo uprave ali nadzornikov banke;

• Ustrezno evidentiranje in kvaliteta podatkov o boniteti (ratingih) in limitih v ustreznih podatkovnih bazah banke.

• Ocenjevanje zavarovanj na osnovi posamezne transakcije ob odobritvi limita z namenom določitve ustrezne bonitetne ocene zavarovanj (collateral ratinga), izvajanje rednih letnih pregledov zavarovanj.

V procesu odobravanja limitnih predlogov pomembno funkcijo opravlja tudi kreditna kontrola (20. člen Osnutku sklepa o upravljanju tveganj in izvajanju procesa ocenjevanja potrebnega notranjega kapitala, Banka Slovenije 2006, 10), ki pa je v kreditni instituciji opredeljena takole:

61

• Izvajanje kontrole izpolnitve (s kontrolo kreditne dokumentacije) vseh pogojev odobritve, podpisov in urejenosti vse kreditne dokumentacije, (dokumentarne) urejenosti zavarovanja.

• Zagotavljanje kontrole črpanja limitov samo do dovoljene višine (s kontrolo posameznih črpanj).

• Kontrola izpolnjevanja pogojev odobritve in vseh finančnih in drugih zavez v smislu poročanja o odstopanjih ter pravočasnega aktiviranja postopkov za zavarovanje interesov banke.

• Izvajanje kontrole nad izpolnjevanjem začasnih odlogov in poročanje o morebitnih odstopanjih.

V skladu z Osnutkom sklepa o upravljanju tveganj in izvajanju procesa ocenjevanja potrebnega notranjega kapitala bo potrebno vzpostaviti tudi enoto kontrole tveganj, ki bo na podlagi notranjih raziskav in samostojnega razvoja zagotavlja banki najboljše metodologije, parametre in nasvete, kako upravljati z operativnimi, tržnimi in kreditnimi tveganji. Pri tem se opira na splošno veljavno bančno prakso in najnovejšo finančno teorijo. Pomembnejše naloge kontrole tveganj so/bodo naslednje:

• interne raziskave, obdelava in (statistična) analiza podatkov, • sodelovanje pri razvoju različnih oblik podatkovnih baz in podatkovnih skladišč, • razvoj in validacija (statističnih) modelov, • neodvisna kontrola tveganj in poročanje, • implementacija in izvajanje zahtev regulative na področju obvladovanja tveganj (Basel

II). Omenjene spremembe organizacijskega vidika kreditnega poslovanja v kreditni instituciji v luči novih kapitalskih zahtev obvladovanja tveganj pa so na drugi strani povod tudi za reorganizacijo poslovnega dela procesa kreditnega poslovanja in odobravanja kreditnih poslov. S tem namenom je (bo) nujno potrebno proces odobravanja kreditov v vsebinskem smislu reorganizirati tako, da se sam proces začne že s t. i. »pred-segmentacijo«16 komitentov banke (tj. notranja segmentacija kreditne institucije in ni regulatorno določena), ki je začetna točka segmentacije naložb v posamezne kategorije izpostavljenosti po novem kapitalskem sporazumu, in to ne glede na to, ali gre za standardizirani ali IRB pristop. Glede na dejstvo, da so kategorije izpostavljenosti po Baslu II tako za standardiziran kot tudi za IRB pristop različne (in temeljijo tako na transakcijskih karakteristikah kot na karakteristikah komitenta), je potrebno najprej izvesti segmentacijo komitentov po vrsti komitenta. Tako se za vse tiste izpostavljenosti, ki niso že takoj razvrščene v točno določeno kategorijo izpostavljenosti (kot to velja v IRB pristopu za npr. lastniške instrumente, druge izpostavljenosti iz naslova nekreditnih postavk, pozicije listinjenja in listinjenih izpostavljenosti, ki se takoj razvrstijo v posamezno kategorijo izpostavljenosti brez segmentacije komitentov), na najbolj granularnem

16 Glej tudi DRUGI DEL, podpoglavje 1.3 specialistične naloge.

62

nivoju za vsako izpostavljenost določi razred komitenta, izhajajočega iz te transakcije. Skozi proces predsegmentacije se torej definira najmanjši skupni imenovalec za kasnejšo končno določitev kategorije izpostavljenosti, saj je razvrstitev komitentov v posamezne razrede identična, ne glede na to, ali gre v končni fazi za IRB ali standardizirani pristop. »Glavna segmentacija« pa sledi rezultatom pred-segmentacije naložb po razredih komitentov. V fazi »glavne segmentacije« pa se poleg značilnosti komitentov prvič upoštevajo tudi transakcijske značilnosti posamezne izpostavljenosti. V tej fazi se torej razporedi določeno naložbo v regulatorno BASEL II kategorijo izpostavljenosti, razen pri tistih izpostavljenostih, ki jih poleg značilnosti komitenta in transakcijskih značilnosti determinirajo tudi značilnosti v povezavi z zavarovanjem (npr. izpostavljenosti, zavarovane z nepremičninami v standardiziranem pristopu). Za te izpostavljenosti je potrebna še dodatna faza, imenovana »post segmentacija«. Pravilna določitev razreda (t. i. »pred-segmentacija) daje namreč osnovo ne samo za določitev kategorije izpostavljenosti po BASLU II, temveč definira tudi samo vrsto procesa odobravanja kreditov in vse s tem povezane elemente ocenjevanja kreditnih tveganj (raven zahtevanih informacij, uporaba ustreznega bonitetnega modela, odobravanje na ustreznih organih odločanja, itd.). Pred-segmentacija vseh komitentov, razen komitentov iz naslova bančništva na drobno (Retail), se sproti izvaja v podpori poslovanja z gospodarskimi družbami v procesu odobritve transakcije in/ali ob rednih letnih pregledih komitentov. Ustreznost določitve pred-segmentacijskega razreda posameznega komitenta pa se v procesu odobravanja novega posla in/ali ob rednih letnih pregledih preveri v kreditni analizi. To pomeni:

• skrbnik komitenta je odgovoren, da pred sklenitvijo prvega kreditnega posla pridobi vse potrebne informacije, ki so potrebne za enoznačno določitev pred-segmentacijskega razreda komitenta; prav tako je skrbnik komitenta odgovoren, da za svoje komitente pravočasno priskrbi zadostne informacije, ki bi v primeru spremembe poslovanja komitenta vodile k spremembi pred-segmentacijskega razreda komitenta;

• podpora poslovanja z gospodarskimi družbami pa je odgovorna, da zahtevane podatke nemudoma vnese (ažurira) v pred-segmentacijsko platformo.

• kreditni analitik (upravljanje s tveganji) je odgovoren, da iz razpoložljivih finančnih, statutarnih podatkov in drugih »soft« informacij, ki so mu običajno na voljo ob pripravi kreditne analize, preveri pravilnost določitve pred-segmentacijskega razreda. To pomeni, da je kreditni analitik odgovoren, da imajo komitenti, ki so predmet kreditne analize, ustrezno določen pred-segmentacijskega razred, saj le-ta determinira uporabo točno določenih bonitetnih orodij.

1.2 Vzpostavitev ustrezne informacijske infrastrukture Vsi do sedaj omenjani in opisani vsebinski koncepti (ocene parametrov tveganja in izračuni le-teh, modeliranje in potrditev modelov, izračuni tehtane aktive, itd.) zahtevajo za namene izpolnjevanja zahtev nove kapitalske regulative ustrezno prilagojeno tehnično okolje oz.

63

informacijsko infrastrukturo v banki. Zato se v nadaljevanju osredotočamo najprej na ilustracijo poslovne in tehnične arhitekture izračuna tveganju prilagojene aktive (RWA) po novi kapitalski ureditvi in končujemo s konceptualnim pregledom trenutne in ciljne IT infrastrukture. Osnovna naloga poslovne in tehnične arhitekture je ločiti na eni strani funkcionalnost orodja za izračun kapitalske ustreznosti, ki temelji na modularnem načinu delovanja in na drugi strani prikazati medsebojno povezanost teh modulov. Na tej osnovi bomo v nadaljevanju analizirali poslovno in tehnično infrastrukturo za IRB pristop. Eno izmed najpomembnejših vprašanj v okviru modela poslovne in tehnične arhitekture v kreditni instituciji zadeva interakcijo BASEL II podatkovnega skladišča za izračun tehtane aktive (RWA) s podatkovnim skladiščem za BASEL II v smislu bazena (poola) podatkov, kar prikazuje Slika 2. SLIKA 2: BASEL II OSNOVNA PROGRAMSKA ARHITEKTURA Podatkovno skladišče Podatkovno skladišče za izračun tehtane aktive 3Bskjhdfdsfdsfsdfdsgdfgfvbdfs

Podatkovni model Izhodiščni PM Ciljni PM Izvajalni PM (PM) 1 – Oskrbovanje podatkov 2 – BASEL II orodje za izračun tehtane aktive 3 – Orodje za poročanje Vir: Banka X. Zgoraj prikazan podatkovni model za BASEL II podatkovno skladišče je interno razvit model kreditne institucije in je povezano razdeljen na tri glavna področja:

• izhodiščni podatkovni model − je podsistem za model BASEL II podatkovnega skladišča in vsebuje polja, v katera se vnesejo parametri tveganja iz podatkovnega skladišča za izračun tehtane aktive;

64

• ciljni podatkovni model – je enako podsistem BASEL II podatkovnega skladišča in vsebuje polja, ki so zahtevana za hranjenje tako vmesnih kot končnih podatkov v kalkulaciji tehtane aktive (skladno z novo kapitalsko regulativo).

• izvajalni podatkovni model – preuredi podatke ciljnega podatkovnega modela in je namenjen kreiranju poročil.

S pomočjo zgoraj navedene ločitve podsistemov, lahko skupen funkcionalni obseg le-teh razdelimo na 3 dele (glej Sliko 2):

• Vzporejanje podatkov (ang. mapping) – tukaj govorimo o urejanju podatkov iz podatkovnega skladišča na takšen način, da so ti dostavljeni podatki lahko uporabljeni za vnos parametrov v skladu z BASEL II zahtevami. Vsak relevanten podatek nosi točno določeno specifikacijo za izračun tehtane aktive pred tehnikami zmanjševanja kreditnega tveganja (CRM techniques) in za izračun tehtanega aktive po izvedbi tehnik CRM.

• BASEL II orodje za izračun tehtane aktive – vsebuje funkcionalnosti, ki so zahtevane za preoblikovanje dostavljenih vhodnih parametrov tveganja v zaželene vmesne in končne rezultate.

• Orodje za poročanje – z namenom, da se lahko v celoti izkoristi funkcionalnost poročanja, morajo biti podatki obdelani v pravilno (ustrezno) obliko. To je doseženo z združevanjem primernih podatkov. Orodje za poročanje se bo v kreditni instituciji implementiralo ločeno od vzporejanja (mappinga) podatkov in izračuna tehtane aktive ter bo moralo biti definirano kot samostojen projekt.

Prednost omenjenega pristopa je prav v ločeni (posamični) in neodvisni implementaciji vzporejanja podatkov (mapping) in izračuna tehtane aktive. Trenutno lahko predpostavljamo, da se polnjenje izhodiščnega podatkovnega modela v kreditni instituciji izvaja v zadovoljivem obsegu, hitrosti in kvaliteti skozi razvojno obdobje izračuna tehtane aktive. Prednost omenjenega pristopa pa je prav v tem, da pa v primeru, da to ne bi bilo tako, manjkajoče kategorije podatkov nimajo nobenega vpliva na razvoj samega modela izračuna. Z drugimi besedami to pomeni, da so že ustrezno ocenjene predpostavke o oskrbovanju podatkov v izhodiščni podatkovni model s strani kreditne institucije dovolj, da se lahko model izračuna razvija nemoteno v skladu s pričakovano kvaliteto. Na drugi strani pa lahko na ta način definiramo postopke pri oskrbovanju podatkov neodvisno od razvoja modela izračuna tehtane aktive. Ločitev ciljnega podatkovnega modela od izvajalnega pa ima prednost v tem, da je lahko obstoječa razvijajoča se verzija zamenjana med proizvodnjo rešitvijo (če je uporabljen profesionalen sistem poročanja) brez kakršnegakoli vpliva na funkcionalnost predhodnih modulov.

1.3 Kategorizacija komitentov banke za potrebe delitve naložb v naložbene kategorije Kot že omenjeno, v teoretičnem delu specialistične naloge s ciljem izpolnitve Basel II zahtev na področju kreditnih tveganj, je potrebno tako za standardizirani kot tudi IRB pristop izvesti

65

segmentacijo komitentov/transakcij kreditne institucije v ustrezne Basel II naložbene kategorije, t. i. »Asset Class« kategorije, ki opredeljujejo enačbo za izračun tveganju prilagojene aktive (RWA), zahteve za izračun parametrov tveganja, zahteve glede (optimirane) alokacije zavarovanj s ciljem minimiranja kapitalskih zahtev za kreditna tveganja. Slika 3 prikazuje splošno ločitev med t. i. pred-segmentacijo, t. i. glavno segmentacijo in t. i. post-segmentacijo (segmentacijo po izvedenih tehnikah zmanjševanja kreditnih tveganj (CRM techniques)) v kreditni instituciji kot podlago za izračun tveganju prilagojene aktive. SLIKA 3: POTEK SEGMENTIRANJA KOMITENTOV/TRANSAKCIJ

Vir: Banka X. Pri samem procesu odobravanja kreditov kreditna institucija na splošno kot prvo »raven« segmentacije uporablja vrsta komitenta, ki je določena z enim od različnih t. i. TIGER razredov. S tega vidika je določitev vrste komitenta (TIGER razreda) poleg drugih transakcijskih karakteristik prvi korak v procesu določanja kategorije izpostavljenosti po novem kapitalskem sporazumu. Ta t. i. TIGER segmentacija pa ne predstavlja zgolj segmentacije na nivoju posamezne stranke, temveč v skladu s potrebo po doseganju ustrezne učinkovitosti definira tudi samo vrsto procesa odobravanja kreditov in vse s tem povezane elemente ocenjevanja kreditnih tveganj (raven zahtevanih informacij, uporaba ustreznega

Ugotavljanje ustreznega BASEL II pristopa

Glavna segmentacija standardiziranega pristopa

Glavna segmentacija IRB pristopa

Post-segmentacija

Pred-segmentacija

66

bonitetnega modela, odobravanje na ustreznih organih odločanja, različne ravni zahtev po dokumentaciji, itd.). Skladno s potrebo po enotni bazi za ustrezno segmentiranje komitentov/transakcij v kategorije izpostavljenosti za vse kategorije izpostavljenosti, razen bančništva na drobno, je kreditna institucija vzpostavila enoten register komitentov preko t. i. »TIGER platforme«, ki je dostopna preko interneta. Le-ta med drugim zajema aplikacijo, kjer so preko enotne številke zavedeni matični podatki o vseh »non-retail« komitentih kreditne institucije. Poleg tega so na isti platformi zajete tudi druge aplikacije, ki so namenjene zavedbi bonitetnih ocen različnih vrst komitentov, kot tudi aplikacija s podatki o neplačnikih in neplačilih (Default). Pri prvem vnosu komitenta v t. i. TIGER platformo, je poleg vseh ostalih podatkov o komitentu (naziv, prilagojen naziv stranke, naslov, matična števila, struktura potencialne skupine povezanih oseb, itd.), obvezno določiti tudi ustrezno vrsto komitenta z določitvijo »TIGER razreda«. Kategorije izpostavljenosti za IRB pristop, opredeljene po Evropski Kapitalski Direktivi (CAD), so:

• Enote centralne ravni držav in centralnih bank »Central Government or Central Bank«, • Institucije »Institutions«, • Podjetja »Corporates«, • Bančništvo na drobno »Retail«, • Lastniški instrumenti »Equity«, • Pozicije listninjenja »Securitization«, • Druga sredstva iz naslova nekreditnih obveznosti »Other items«.

V Prilogi 1 je prikazana segmentacija naložb kreditne institucije v različne kategorije izpostavljenosti po IRB pristopu na podlagi segmentacije komitenta v različne TIGER razrede. Prav tako je znotraj izpostavljenosti do podjetij »Corporate« po Evropski Kapitalski Direktivi (CAD) kot dodatna podkategorija izpostavljenosti tudi izpostavljenost iz naslova posebnih posojilnih aranžmajev. V prilogi 1 je omenjena podkategorija opredeljena pod kategorijo izpostavljenosti »Corporate (Specialised Lending)«. Kategorije izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov (»Equity«), drugih sredstev iz naslova nekreditnih postavk (»Other items«), pozicij listinjenja in listinjenih izpostavljenosti (»Securitization«, v prilogi 1 podano pod »ABS«), se ne segmentirajo glede na vrsto komitenta, temveč se pri izračunu tveganju prilagojene aktive (RWA) neposredno razvrstijo v omenjene kategorije izpostavljenosti (v prilogi 1 omenjene kategorije izpostavljenosti razen »ABS« niso zajete, saj le-ta temelji na segmentiranju po vrsti komitenta). Pomembno je poudariti, da se pri segmentaciji naložb v kategorijo izpostavljenosti »Retail« (TIGER razred Micro SME) in »Corporate« upoštevata tako izpostavljenost (Exposure) kot tudi promet (T/O) na nivoju Skupine, pri čemer se pri izpostavljenosti vzame kot osnova odobreni limit na nivoju Skupine. Tako je kreditna institucija kot mejo za prehod iz kategorije

67

izpostavljenosti bančništva na drobno (Retail), v kategorijo izpostavljenosti do podjetij (Corporate), postavila letni promet EUR 0,5 Mio in izpostavljenost manjšo od EUR 100 tsd. Pri določitvi TIGER razreda je potrebno v prvi vrsti izhajati iz transakcije (posla). Praktičen primer implikacije navedenega dejstva je lahko primer kategorije izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev (Specialized lending), kjer se npr. cerkveni ustanovi ne dodeli TIGER razred cerkvenih institucij (Church and Religious Community), ampak TIGER razred posebnih kreditnih aranžmajev (Specialized lending Corporate). Pri določitvi TIGER razreda je potrebno prav tako upoštevati (še posebej pri pravnih entitetah, ki spadajo v javni sektor) način generiranja prihodkov (ali iz komercialne dejavnosti ali iz občinskega ali državnega proračuna) ter vse ostale dejavnike, ki so lahko značilni za vsako posamezno konkretno pravno obliko pri ocenjevanju kreditnega tveganja, upoštevaje definicije, navedene v zunanjih referenčnih dokumentih. T. i. »glavna segmentacija« pa sledi rezultatom pred-segmentacije naložb po razredih komitentov. V fazi »glavne segmentacije« pa se poleg značilnosti komitentov prvič upoštevajo tudi transakcijske značilnosti posamezne izpostavljenosti. V tej fazi se torej razporedi določeno naložbo v regulatorno BASEL II kategorijo izpostavljenosti, razen pri tistih izpostavljenostih, ki jih poleg značilnosti komitenta in transakcijskih značilnosti determinirajo tudi značilnosti v povezavi z zavarovanjem (npr. izpostavljenosti zavarovane z nepremičninami v standardiziranem pristopu). Za te izpostavljenosti je potrebna še dodatna faza, imenovana »post-segmentacija«.

1.4 Izračun uteži na podlagi parametrov tveganja in izračun tveganju prilagojene aktive

Kot je že bilo omenjeno, je osnovni pogoj za izračun kapitalskih zahtev segmentacija vseh izpostavljenosti banke glede na:

• Specifični vidik stranke – pri izpostavljenostih do podjetij so to npr. posojilojemalčeva celotna prodaja ali njegova bonitetna ocena ene izmed zunanjih agencij.

• Specifični vidik transakcije so npr. vrste transakcije kot skladi ali listninjene pozicije. Poizvedba, ali se terjatve določene stranke nanašajo na posle fizične osebe ali pa na gospodarsko družbo, katere lastnik je stranka, je npr. element transakcijskega vidika in ne vidika stranke.

• Specifični vidik zavarovanj – sestavina zavarovanj je uporabljena npr. skozi klasifikacijo kreditov zavarovanih z nepremičninami.

Slika 4 prikazuje implementirane funkcionalnosti izračuna za IRB pristop v kreditni instituciji. Koraki izračuna so prikazani za vsako posamezno transakcijo, ki mora biti izračunana v IRB pristopu za vse izpostavljenosti kreditne institucije (razen prebivalstva). Potek izračuna vključuje vse za kreditno institucijo pomembne produkte (standardne kreditne produkte, nestandardne kreditne produkte, projektno financiranje, itd.).

68

SLIKA 4: SHEMATSKI PRIKAZ POSTOPKA IZRAČUNA TVEGANJU PRILAGOJENE AKTIVE PO NOVI KAPITALSKI UREDITVI Glavna segmentacija Izračun kapitalskih Priznavanje zahtev in parametrov zavarovanj tveganja pred CRM

Segmentacija transakcije/produkta

Segmentacija tehnik CRM

Vrednotenje (bonitetna ocena) zavarovanj

EAD/parametri tveganja pred CRM

Začetek/Oskrbovanje podatkov

Pristop izračuna

Pristop izračuna

Znesek kreditnega ekvivalenta/uteži tveganja

RWA/kapitalske zahteve pred CRM

EAD/parametri tveganja pred CRM

Osnovni IRB pristop

Osnovni IRB pristop

Standardizirani pristop

IRB pristop za bančništvo na drobno Tveganju prilagojena

zavarovanja/določitev PD zavarovanj

69

Izračun kapitalskih zahtev in parametrov tveganja po CRM Izračun kapitalskih zahtev na ravni portfelja Poročanje Vir: Banka X. Pri čemer pomenijo: RWA – tveganjem prilagojena aktiva, EAD – izpostavljenost ob neplačilu, CRM – tehnike zmanjševanja oz. upravljanja s kreditnimi tveganji, IRB – pristop, temelječ na internih bonitetnih ocenah.

Pristop izračuna

Osnovni IRB pristopStandardizirani

pristop

IRB pristop za bančništvo na drobno

Pristop izračuna

Osnovni IRB pristop

EAD/parametri tveganja po CRM

RWA/kapitalske zahteve po CRM

Združevanje portfelja

Poročanje

Segmentacija po CRM

EAD/parametri tveganja po CRM

Segmentacija po CRM

Znesek kreditnega ekvivalenta/uteži tveganja

70

V nadaljevanju na kratko opisujemo v zgornji sliki prikazane sestavine t. i. glavne segmentacije (naj spomnimo, da je bila t. i. pred-segmentacija izpostavljenosti do te faze že izvedena17) v vsebinski povezavi z vsakim pod-sistemom tehnične infrastrukture, kot osnova izračuna tehtane aktive posameznega pod-sistema. Obširna in natančna razlaga delovanja vseh treh pod-sistemov tehnične arhitekture pri izračunu tveganju prilagojene aktive bi presegla namen tega podpoglavja. Glavna segmentacija, upoštevajoč transakcijske značilnosti V omenjeni funkcionalni skupini se »doda« k razvrstitvi določene izpostavljenosti stranke še določeno transakcijsko značilnost. Določeno naložbo se razporedi v regulatorno BASEL II kategorijo izpostavljenosti. Poudarek te segmentacije je torej na individualni transakciji. Kriterij za segmentacijo predstavlja razločevanje transakcij, ki so pomembne za izračun kapitalske ustreznosti. V glavni segmentaciji so torej razdeljene transakcije in stranke banke (kot pogodbena stranka, dajalec zavarovanj, porok in komitent). To razlikovanje je potrebno z vidika določevanj uteži tveganj pred upoštevanjem tehnik upravljanja oz. zmanjševanja kreditnih tveganj (CRM). V tej fazi se predpostavlja, da so bile različne vrste izpostavljenosti (kot so opisane v podpoglavju 1.3) že izvedene v »pred-procesnem« sistemu, ki je osnova za glavno segmentacijo. Vmesni končni rezultat na ravni regulatornih BASEL II naložbenih kategorij izpostavljenosti je namreč zagotovljen z pred-procesnim sistemom (npr.: naložbena kategorija podjetij je namreč lahko po IRB pristopu prepoznana tako kot kategorija posebnih posojilnih aranžmajev, kot kategorija SME-jev (malih in srednje velikih podjetij) ali pa kaj drugega – odvisno od transakcije). Informacijski pod-sistemi kreditne institucije v t. i. glavni segmentaciji pa morajo v IRB pristopu določiti ustrezno BASEL II naložbeno kategorijo. Glavna segmentacija, upoštevajoč tehnike upravljanja oz. zmanjševanja kreditnih tveganj (CRM) Znotraj te funkcionalne skupine se izvaja segmentacija naložbenih kategorij, filtriranje in vrednotenje zavarovanj bančnih naložb. Definicija instrumentov zastave kreditnih aranžmajev obsega zastavo nepremičnin, terjatev, poroštva, kreditne derivative, delna zavarovanja, netiranje itd… V prvem koraku segmentacije se, upoštevajoč značilnosti posameznih zavarovanj, določi BASEL II razred, kateri obsega več vrst instrumentov zastave banke. Glede na značilnosti posameznih zavarovanj in vrste zavarovanj tako razlikujemo:

• stanovanjske in poslovne nepremičnine, • ostalo fizično zavarovanje, • finančno zavarovanje (gotovina, zlato, delnice in poslovni deleži, vzajemni skladi,

dolžniški instrumenti, itd.), • zastava in odkup terjatev,

17 Glej tudi DRUGI DEL; podpoglavje 1.1.

71

• kreditni derivativi, • garancije (zavarovane in nezavarovane), • pogodbeno pobotanje terjatev in obveznosti (bilančno in izvenbilančno netiranje).

Po opravljeni segmentaciji zavarovanj sledi korak, v katerem se preveri, ali določena kategorija zavarovanja izpolnjuje BASEL II zahteve in kot takšna izpolnjuje pogoje za njeno priznanje. Ta korak se izvede s t. i. filtracijo. Kateri pogoji morajo biti natančno izpolnjeni, je odvisno od izbranega pristopa (IRB ali standardni) in nadaljnjih specifičnih značilnosti zavarovanja. Kot rezultat filtriranja dobi vsaka vrsta zavarovanja oznako (flag), ki nam sporoči, za kateri pristop je zavarovanje sprejemljivo, nakar se za sprejeta zavarovanja izvede vrednotenje. Rezultati vrednotenja so odvisni od značilnosti posamezne vrste zavarovanja. Za priznanja vrednosti zavarovanj razlikujemo naslednje značilnosti zavarovanj:

• opredelitev vrednosti zavarovanj za finančna zavarovanja, • opredelitev vrednosti zavarovanj za fizična zavarovanja, • opredelitev vrednosti zavarovanj za garancije, vrednostne papirje in kreditne derivative, • opredelitev vrednosti zavarovanj za finančne terjatve, ki služijo kot zavarovanje.

Izračun kapitalskih zahtev in parametrov tveganja pred zmanjševanjem kreditnih tveganj (CRM) Če povzamemo vsa do sedaj navedena dejstva, je ustrezna segmentacija izpostavljenosti bančnih naložb pomembna za:

• opredelitev pravilnega BASEL II pristopa, • definiranje formule za kapitalsko ustreznost, uporabljeno znotraj določenega pristopa, • opredelitev minimalnih zahtev glede izračuna parametrov tveganja.

V spodaj navedeni Tabeli 5 navajamo razrede, ki morajo biti pravilno razvrščeni, da lahko vsebujejo ustrezne informacije, ki morajo biti zagotovljene v procesu segmentiranja za izračun tehtane aktive pred tehnikami CRM. TABELA 5: ZNAČILNOSTI SEGMENTACIJE ZA IZRAČUN TVEGANJEM PRILAGOJENE AKTIVE

ZNAČILNOSTI SEGMENTACIJE Podjetja (Corporates) Banke (Banks) Javni zavodi (Sovereigns) Srednje velika in mala podjetja (SME) Lastniške izpostavljenosti (Equity) Odkupljene terjatve (Purchased receivables) Skladi (Funds) Listinjenje (Securities) Bančništvo na drobno (Retail) Posebni kreditni aranžmaji – projektno financiranje (Specialised lending) Vir: Banka.

72

Izračun izpostavljenosti ob neplačilu (EAD) Če sledimo procesnemu toku izračuna tehtane aktive, se po ustreznih segmentacijah (pred uporabo tehnik CRM), izračuna funkcija parametra izpostavljenosti ob neplačilu. Funkcije izračuna EAD v kreditni instituciji se nanašajo na vse produkte in transakcije (tako standardne kot tudi nestandardne). Na tem mestu naj omenimo, da bi podroben opis posebnosti in elementov pri izračunu vseh v nadaljevanju navedenih parametrov tveganja (EAD, PD, LGD, M) glede na vrsto produkta presegel namen in obseg specialističnega dela. Želimo prikazati načelno strukturo in pristop delovanja in poteka izračunov parametrov tveganja in tehtane aktive. Osnovna shema izračuna izpostavljenosti ob neplačilu za standardne produkte razlikuje tri različne vrste:

• Bilančne postavke (npr. posojila); osnova za izračun izpostavljenosti ob neplačilu se uporablja knjižna vrednost vsake posamezne transakcije (v nasprotju s standardnim pristopom se pri izračunu ne upoštevajo posebne rezervacije).

• Zunajbilančne postavke (npr. obveze); osnova za izračun izpostavljenosti ob neplačilu se uporablja nominalna (face) vrednost vsake posamezne transakcije, pomnožena z ustreznim konverznim faktorjem (CCF).

• Hibridne postavke (npr. kreditne linije); v nekaterih primerih lahko namreč transakcija vsebuje tako sestavine bilančne kot zunajbilančne postavke. V tem primeru se posamezne postavke izračunajo ločeno in se na koncu seštejejo.

Izračun uteži tveganja – verjetnost neplačila (PD), izguba ob neplačilu (LGD), korelacije in zapadlost (M) Po izračunu vrednosti izpostavljenosti ob neplačilu, je naslednji korak izračun uteži tveganja. Na splošno znotraj IRB pristopa obstojata dva pristopa izračuna uteži tveganja, in sicer:

• izračun uteži tveganja na osnovi izračuna PD in LGD (v povezavi z ustreznimi formulami predpisanimi v CP3 dokumentu) ali

• določitev že vnaprej opredeljenih uteži tveganja, kot je opredeljeno v CP3 dokumentu – npr. za posebne kreditne aranžmaje).

Uteži tveganja za transakcije se izračunajo in shranijo v ciljnem podatkovnem modelu in so opredeljene kot zmnožek osnovne uteži tveganja in uteži tveganja, pri čemer je osnovna utež tveganja rezultat več parametrov, ki pa je zopet odvisen od rezultatov izračunov parametrov tveganja.

73

Izračun tveganju prilagojene aktive (RWA) in kapitalskih zahtev pred in po uporabi tehnik CRM RWA je izračunana kot produkt izračuna izpostavljenosti ob neplačilu in uteži tveganja. Naslednji zaporedni korak izračuna je določanje uteži tveganja za zavarovanja kot tudi določevanje odbitkov (diskontov) pri zavarovanjih ter neskladja pri zapadlostih zavarovanj. Ko je bilo slednje opravljeno, se ovrednoti vrednost zavarovanj ter določi bonitetna ocena (kreditno vrednotenje) zavarovanj. Jasna dodelitev zavarovanj k posameznim kreditnim transakcijam je nujna za nadaljevanje izračuna kapitalske ustreznosti in določitev bonitetne ocene zavarovanjem in vodi k koherentnosti obravnave transakcij in zavarovanj. To pomeni, da je cilj kreditne institucije povezati kreditno oceno zavarovanj s transakcijami na takšen način, da bo potreba po kapitalu na nivoju celotnega portfelja čim manjša (algoritem minimiziranja kapitala). Po IRB pristopu je nujno potrebno izvesti optimalno distribucijo tehnik zmanjševanja kreditnega tveganja, z namenom minimiziranja rezultata izračuna RWA. Cilj segmentacije po izvedbi tehnik zmanjševanja kreditnega tveganja je določiti ustrezen segment po IRB pristopu. Izvedena optimizacija zavarovanj kreditne institucije je namreč osnovna komponenta orodja izračuna tveganju prilagojene aktive. Pogoj, da se izvede segmentacija izpostavljenosti, ki je prilagojena vrednotenju zavarovanj, je pravilno izvedena glavna segmentacija in distribucija zavarovanj. Naslednja tabela prikazuje različne vrste in učinke različnih tehnik zmanjševanja kreditnega tveganja, ki so predpostavljene kot izhodišče.

74

TABELA 6: TEHNIKE CRM IN NJIHOV UČINEK KOT ELEMENT ZAVAROVANJA

CRM Učinki Dodatne CRM za enako tranšo* za dodaten prihranek kapitala

Neting (bilančni) Celotno zmanjšanje tveganja za tranšo (LGD=0)

ne

Finančna zavarovanja Celotno zmanjšanje tveganja za tranšo (LGD zavarovanja je z LGD=0)

ne

Zavarovane garancije Zmanjšanje (mitigation) PD-ja in LGD-ja

ne

Zavarovani kreditni derivativi

Zmanjšanje (mitigation) PD-ja in LGD-ja

ne

Življenjska zavarovanja Zmanjšanje (mitigation) samo PD-ja

Vse vrste CRM z učinkom na LGD

Nezavarovane garancije Zmanjšanje (mitigation) samo PD-ja


Nezavarovani kreditni derivativi

Zmanjšanje (mitigation) samo PD-ja


Terjatve Zmanjšanje (mitigation) samo LGD-ja

Vse vrste CRM z učinkom na PD

Stanovanjske nepremičnine Zmanjšanje (mitigation) samo LGD-ja


Poslovne nepremičnine Zmanjšanje (mitigation) samo LGD-ja


Ostala zavarovanja Zmanjšanje (mitigation) samo LGD-ja


Vir: Banka X. * tranša je del transakcije, ki je zavarovan z isto vrsto zavarovanja. Kot je prikazano v zgornji tabeli, lahko uporaba »netting« aranžmajev in finančnih zavarovanj zmanjša učinek tveganj na nič, ker bo izračunani LGD za omenjene vrste tehnik zmanševanja kreditnih tveganj (CRM) enako nič. Zatorej v tem primeru ni smiselno uporabljati dodatnih vrst tehnik CRM za isto tranšo. Na drugi strani imajo nezavarovane garancije in kreditni derivativi učinek na verjetnost neplačila (PD) in prav tako dovoljujejo uporabo tehnik CRM z učinkom na izgubo ob neplačilu (LGD) za isto tranšo. Za nekatere transakcije je izračun tveganju prilagojene aktive že znan pred izvedbo omenjenih postopkov, ker le-ti niso bili spremenjeni v postopku (v primeru, da ne pride do sprememb v postopku izvedbe tehnik CRM-ja).

75

1.5 Izračun višine kapitala potrebnega za kritje tveganj Funkcija izračuna kapitalskih zahtev po uporabi tehnik zmanjševanja kreditnega tveganja (CRM techiques) določi obseg potrebnega angažiranega kapitala za vsako izračunano postavko v skladu z IRB pristopom izračuna kapitala. Različne tranše iste postavke se v kreditni instituciji izračunajo ločeno. Ena tranša je del transakcije, ki je zavarovana z isto vrsto zavarovanja in opisuje vsoto vseh odnosov med terjatvijo (zahtevo) in vsemi zavarovanji iste vrste, ki zavarujejo to terjatev. Definicijo tranše prikazuje tudi spodnja slika.

76

SLIKA 5: TRANŠA DOLOČENE TRANSAKCIJE izpostavljenost limit EAD – bilančna postavka EAD terjatve EAD – izven bilančna postavka 4 4a 4b 3 2 1 tranša A B C E F G EAD CRE/RRE nezavarovano ostala zavarovanja CRE/RRE finančna

zavarovanja 35 % 45 % 40 % 35 % 0 % LGD D PD Zavarovane garancije PD garantorja PD komitenta Vir: Banka X. Pri čemer pomenijo: PD – verjetnost neplačila, EAD – izpostavljenost ob neplačilu, LGD – izguba ob neplačilu, CRE – poslovne nepremičnine (kot zavarovanje), RRE − stanovanjske nepremičnine (kot zavarovanje). Na zgoraj prikazani sliki so posamezne tranše določene transakcije prikazane nad izpostavljenostjo ob neplačilu (EAD) posamezne transakcije in so oštevilčene od 1 do 4. Limiti med tranšami in ostale pomembne razvrstitve so označene od A do G. Garancije kreditna institucija opredeljuje kot del transakcije s svojim izračunom verjetnosti neplačila (PD) in je lahko na samostojni osnovi dodatno zavarovana.

77

Na osi EAD so prikazani EAD-ji posameznih tranš. Vsako zavarovanje namreč doda svoj LGD k posamezni tranši. Nezavarovani del transakcije pa je lahko nadalje zavarovan (zmanjšan) z uporabo garancije. V navedenem primeru izračuna smo uporabili transakcijo, zavarovano z garancijo z EAD limitom od A do D in zavarovanjem od A do B. Na ta način je originalna tranša 4 razdeljena na tranši 4a in 4b. Vrednotenje (boniteta) garancije nima nadaljnjih posledic na razdelitev tranš na a in b del, ker garancija vpliva samo na verjetnost neplačila (PD), medtem ko se tranše nanašajo tako na izpostavljenostjo ob neplačilu (EAD) kot na izgubo ob neplačilu (LGD). Da pa bi kreditna institucija poenostavila postopek, je efektivna izguba ob neplačilu garancije izračunana skozi postopek vrednotenja zavarovanj. Zato tranša 4 ne potrebuje delitve na tranšo 4a in 4b. Verjetnost neplačila (PD) posamezne tranše se vnese v izračun uteži tveganja (risk weight) na proporcionalni osnovi. Funkcija za izračun uteži tveganja je odvisna od značilnosti transakcije in se razlikuje med posameznimi transakcijami. Za tranše, na katere vpliva verjetnost neplačila garantorja, je uporabljena funkcija uteži tveganja za garantorja. Tveganju prilagojene aktive so izračunane glede na posamezno tranšo, in sicer kot rezultat izgube ob neplačilu, uteži tveganja in izpostavljenosti ob neplačilu, ter so akumulirane k tveganju prilagojeni aktivi posamezne transakcije. Tehtanje posameznih izračunanih RWA-jev daje kapitalske zahteve posamezne transakcije. Z razvrščanjem izgub ob neplačilu na naraščajoč način (od desne proti levi) in verjetnosti neplačila prav tako na naraščajoč način (od leve proti desni), so nizka tveganja izgub ob neplačilu vrednotena z visokimi izgubami ob neplačilu in obratno. Zaradi tega nizke vrednosti verjetnosti neplačil niso uporabljene za izgube ob neplačilu pri 0 %. Zaradi tehničnih rešitev mora biti tranša, ki se nanaša na eno terjatev, razdeljena še na bolj granularno raven, imenovano »pod-tranšo«. Pod-tranše so opredeljene v okviru priznavanja zavarovanj. Pod-tranša vsebuje odnos med enim zavarovanjem in eno terjatvijo. Ena terjatev je lahko namreč zavarovana z več kot eno vrsto zavarovanja in ena vrsta zavarovanja lahko zavaruje več terjatev, zato je vsak tak odnos ena pod-tranša. Izračun RWA poteka enako kot za tranše. Torej se za vsako pod-tranšo izračunajo omenjeni parametri tveganja in nato se izračuna RWA za vsako pod-tranšo posebej. Kapitalska ustreznost za celotno terjatev se izračuna kot vsota kapitalskih zahtev posameznih pod-tranš. Zadnji korak v procesu izračuna kapitalske ustreznosti je izračun le-te na ravni celotnega portfelja bančnih naložb. Zadnja funkcionalnost izračuna torej doda rezultate posameznih poslovnih ravni. Znotraj omenjenega koraka izračuna je poudarek na izračunavanju potencialnih rezervacij na posamičnih kategorijah naložb (skupinah terjatev). Pogoj za izvedbo so izračunane kapitalske zahteve na ravni posamičnih transakcij. Za izračunavanje kapitalskih zahtev za vsako posamezno naložbeno kategorijo pa preprost seštevek kapitalskih zahtev na poslovno aktivnost ni dovolj. Najprej je potrebno določiti oz. odobriti »povezavo« posamezne transakcije na nivo portfelja. To se izvede s povezavo BASEL II portfelja z BASEL II segmentom. Nato pa se vse tveganju prilagojene aktive izračunajo na ravni vseh transakcij BASEL II naložbenih kategorij (portfelja).

78

2 MINIMALNE ZAHTEVE ZA INTERNE BONITETNE OCENE V skladu s pristopom IRB kreditna institucija tako za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje kot tudi za interno upravljanje in kontrolo kreditnih tveganj uporablja osem različnih bonitetnih modelov in devet analitičnih orodij (spread sheetov), ki se uporabljajo glede na vrsto komitenta v procesu določitve interne bonitetne ocene komitenta. V nadaljevanju predstavljamo strukture bonitetnih modelov, postopke določitve interne bonitetne ocene glede na uporabo posameznega bonitetnega modela, metode, procese, kontrolo in zbiranje podatkov ter analiziramo pristojnosti in ustreznost različnih oddelkov znotraj kreditne institucije v procesu kreditnega poslovanja.

2.1 Zasnova in struktura bonitetnih sistemov

2.1.1 Bonitetni sistemi za velika podjetja Poudarili bi, da namen sledečih poglavij ni do podrobnosti predstaviti ter analizirati strukturo bonitetnih sistemov in njihovo delovanje, saj bi to preseglo obseg in namene specialističnega dela, ampak se bomo osredotočili na sestavine, ki so/bile predmet najpomembnejših sprememb v luči prilagajanja novi kapitalski ureditvi in izpolnjevanju minimalnih zahtev za uporabo IRB pristopa. V osnovi lahko bonitetni sistem za velika podjetja opredelimo kot obliko t. i. ekspertnega modela. To pomeni, da je končna bonitetna ocena v veliki meri odvisna od subjektivnega mnenja ocenjevalca oz. določevalca in je v manjši meri rezultat objektivnih dejavnikov in njihovih mer. Med drugimi je eden izmed najpomembnejših razlogov za uporabo takšnega bonitetnega sistema tudi specifičnost procesov (več o tem v nadaljevanju) kreditnega poslovanja velikih podjetij v kreditni instituciji kot del mednarodne bančne skupine, ki mora upoštevati veliko raznolikost ekonomskih in pravnih okolij, v katerih delujejo velika podjetja. Empirična testiranja so namreč pokazala, da so omenjene razlike prevelike, da bi lahko v večji meri uporabili objektivne dejavnike (točkovni modeli) v procesu določitve končne bonitetne ocene komitenta. V luči minimalnih zahtev za IRB pristop to tudi pomeni, da je velika odgovornost za objektivno in realno določevanje bonitetnih ocen postavljena na sistem izobraževanja in prenašanja izkušenj med kreditnimi institucijami v skupini z namenom, da bodo postavljene bonitetne ocene dejansko odražale enako stopnjo verjetnosti neplačila za vse komitente v skupini s podobnimi dejavniki tveganja. Osnovno analitično orodje, ki se uporablja za določevanje bonitetne ocene velikih podjetij v skladu z bonitetnim sistemom, je sestavljeno iz dveh datotek. V prvi datoteki se ročno opravijo vnosi finančnih podatkov (najmanj bilance stanja in izkaza uspeha) analizirane entitete s strani kreditnega analitika banke, medtem ko druga datoteka povzema vse pomembne informacije in kazalnike, ki so potrebni za celovito analizo kreditne sposobnosti komitenta. Med drugim

79

orodje izpostavi šest ključnih kazalnikov, ki so osnova za določitev kvantitativne bonitetne ocene komitenta na osnovi bonitetnega modela za velika podjetja. Glede na dejstvo, da je bonitetni model za velika podjetja t. i. ekspertni model, lahko analitik kvantitativno bonitetno oceno spremeni, upoštevajoč kvalitativne dejavnike (soft informacje), ki materialno vplivajo na kreditno stanje komitenta, in sicer lahko poljubno zniža izračunano kvantitativno bonitetno oceno oz. jo zviša. Pomembno je poudariti, da nobeden dejavnik kvalitativnega dela ocene ni točkoven in njegova vrednost ponderirana. Na sliki x prestavljamo sestavo bonitetne ocene za velika podjetja. SLIKA 6: SESTAVA BONITETNE OCENE VELIKIH PODJETIJ

Vir: Banka X. Kot je že bilo omenjeno, je ključna komponenta omenjenega bonitetnega modela kvalitativno ovrednotenje kvantitativne ocene, ki na koncu poda končno bonitetno oceno komitenta. Ker je bonitetni sistem v osnovi t. i. ekspertne narave, kvantitativen in kvalitativen del bonitetne ocene nista ponderirana v skupni bonitetni oceni. Spodaj prikazujemo elemente kvalitativne ocene komitenta.

80

TABELA 7: DOLOČEVANJE MATERIALNO POMEMBNIH KVALITATIVNIH DEJAVNIKOV BONITETNE OCENE KOMITENTA

Kvalitativni dejavnik Vrednotenje: (+) pozitvno (-) negativno ali (+/-)

Lastništvo Kreditno stanje lastnika/Skupine Vodstvo Kvaliteta vodstva Verodostojnost vodstva Pogostost menjave vodstev Poslovanje Kakovost finančnega poročanja Kakovost revizorjev Kakovost notranje kontrole/računovodstva Preglednost kupcev Razpršenost kupcev Razpršenost dobaviteljev Raznovrstnost/kvaliteta proizvodov Pridobljena naročila Izvozno/uvozno tveganje oz. usklajenost Lokacija Starost podjetja Velikost podjetja Izpolnitev plana do konca leta Poslovno okolje Tržni položaj Intenzivnost konkurence Razvoj panoge Odvisnost od ekonomskega cikla Tveganje onesnaževanja okolja Tečajno tveganje

Vir: Banka X. Bonitetna lestvica je sestavljena iz 10 bonitetnih razredov, v razponu od 0 do 5, ki si sledijo v nizu po pol koraka. Posamezne bonitetne ocene so opredeljene, kot sledi, v Tabeli 8:

81

TABELA 8: PRIKAZ BONITETNE LESTVICE V BANKI X

Bonitetna lestvica Definicija 0,0 Ni ocenjeno 0,5 Minimalno tveganje 1,0 Odlično kreditno stanje 1,5 Zelo dobro kreditno stanje 2,0 Dobro kreditno stanje 2,5 Povprečno kreditno stanje 3,0 Podpovprečno kreditno stanje 3,5 Šibko kreditno stanje 4,0 Zelo šibko kreditno stanje (oz. ni finančnih podatkov) 4,5 Velika verjetnost neplačila. 5,0 Neplačilo v skladu z definicijo Basel II.

Vir: Banka X. Kreditna institucija je v tem pogledu (CP4 dokument zahteva en razred namenjen neplačnikom in ne več dveh, kot je to zahteval CP3 dokument) modificirala definicijo razreda 4,5, ki je bil v prejšnji definiciji opredeljen kot dvomljive in/ali delno odpisane terjatve, tako da je za neplačnike namenila razred 5,0, medtem ko je razred 4,5 postal zadnji »še živeči« razred. Tako kreditna institucija v tem pogledu v celoti izpolnjuje zahteve nove kapitalske ureditve glede izračuna mere za tveganje neplačila dolžnika (PD-ja). Ker kreditna institucija ne bo pridobila v začetni fazi dovoljenja za uporabo naprednega IRB pristopa, ji ne bo potrebno podajati bonitetne ocene terjatev za verjetno izgubo v primeru neplačila (LGD), v kateri se lahko odražajo dejavniki, ki vplivajo na transakcijo (vrsta zavarovanja, produkta, panoge ali namena). Značilnosti kreditojemalca so namreč lahko upoštevane kot kriterij za določanje LGD le v takšnem obsegu, kot je njihova napovedna moč za LGD.

2.1.2 Bonitetni sistemi za majhna in srednje velika podjetja Na tem mestu se zopet osredotočimo na razlago ključnih in najpomembnejših razlik (tj. predvsem v vrednotenju kvalitativnega dela celotne bonitetne ocene) med bonitetnim sistemom za velika podjetja in bonitetnim sistemov za majhna in srednje velika podjetja (SMB bonitetni model) z namenom, da bi izpolnjevali minimalne zahteve za uporabo IRB pristopa po novi kapitalski ureditvi. V osnovi lahko SMB bonitetni model v kreditni instituciji opredelimo kot ekspertni model z določenimi elementi točkovnega modela. Končna bonitetna ocena komitenta je še namreč vedno odvisna od znanja in izkušenj ocenjevalca oz. določevalca bonitetne ocene, vendar pa je kvalitativen del ocene (za razliko od bonitetnega sistema za velika podjetja) točkoven in ponderiran s kvantitativnim delom ocene. Osnovno analitično orodje, ki se uporablja za določevanje bonitetne ocene podjetij v skladu z bonitetnim orodjem za majhna in srednje velika podjetja (SMB podjetja), je prilagojeno naravi

82

poslovanja omenjenega segmenta. To pomeni, da so parametri ocene in analitična orodja prilagojena glede na letno vrednost prodaje ter skupno izpostavljenost skupin povezanih oseb. SMB analitično orodje je sestavljeno, podobno kot bonitetno orodje za velika podjetja, iz dveh datotek. V prvi datoteki se ročno opravijo vnosi iz bilančnih podatkov analizirane entitete s strani svetovalca za majhna in srednje velika podjetja lokalne banke. Rezultat tega vnosa povzema vse pomembne informacije in kazalnike, ki so potrebni za celovito analizo kreditne sposobnosti komitenta. Med drugimi tudi šest kazalnikov, kateri so osnova za določitev bonitetne ocene komitenta na osnovi bonitetnega modela za majhne dolžnike. Omenjeni model temelji na (a) kvantitativnem izračunu bonitetne ocene na podlagi šestih finančnih kazalnikov, in na (b) kvalitativnem delu, kjer so kvalitativni parametri ustrezno ponderirani. Omenjeni model uporablja tudi t. i. točkovno komponento v končni bonitetni oceni (za razliko od modela za velika podjetja, ki ne temelji na ponderiranju kvantitativnega in kvalitativnega dela skupne bonitetne ocene). Kombinacija kvantitativnega in kvalitativnega dela da podlago za določitev končne bonitetne ocene.

83

TABELA 9: TOČKOVALNA KOMPONENTA KVALITATIVNIH DEJAVNIKOV BONITETNE OCENE SMB KOMITENTA

Kvalitativni dejavnik Vrednotenje odgovorov

Lastništvo/Vodstvo Zgodovina kreditnega poslovanja z banko Terjatve, starejše od 30 dni Restrukturirane/odpisane terjatve, črna lista Osebna zaveza Transparentnost finančnih informacij Finančne projekcije Panoga NACE koda Poslovno okolje Koncentracija prodaje v poslovnem okolju (največji trije ) (v %)

Koncentracija nabave v poslovnem okolju (najvišje trije dobavitelji) (v %)

Pravna tveganja Tečajno tveganje Lastništvo zgradb/poslovnih prostorov Starost podjetja (v mesecih) Negativni razvojni trendi Obseg poslovanja (celotna prodaja) Finančna fleksibilnost Tekoče stanje črpanih sredstev % obveznosti − manj kot 90 dni Vir: Banka X. Drugačno vrednotenje kvalitativnih dejavnikov (kvalitativen del bonitetne ocene) je torej glavna razlika med SMB bonitetnim modelom in modelom za velika podjetja z namenom, da:

• olajša in poenostavi sam proces določevanja kvalitativnega dela bonitetne ocene (v tem primeru lahko svetovalec za podjetja sam izpolni kvalitativen del ocene in se kasneje v oddelku upravljanja s tveganji samo preveri),

• standardizira način določevanja ocene z ciljem, da vsa SMB podjetja uporabljajo enake kriterije pri končni bonitetni oceni,

• izmeri kvalitativne dejavnike tako, da se kriteriji lahko uporabijo v procesu testiranja (back-testing), z namenom ugotavljanja obstoja korelacije med posameznim kriterijem in posameznim dogodkom neplačila.

84

Točkovalna sestavina kvalitativnega vrednotenja je bila uporabljena predvsem zaradi izboljšane objektivnosti samega bonitetnega modela za potrebe učinkovitejšega in zanesljivejšega testiranja (back-testing) bonitetnih ocen. Kreditni modeli točkovanja (angl. credit scoring models) in ostali procesi ocenjevanja običajno uporabljajo le del razpoložljivih informacij. Čeprav se mehanski procesi včasih lahko ognejo napakam, ki nastanejo v postopkih ocenjevanja, v katerih pomembno vlogo igra človeška presoja, pa lahko avtomatična uporaba nepopolnih informacij prav tako izvede napačne ocene. Kreditni modeli točkovanja in drugi mehanski postopki so dopustni kot glavna ali delna osnova za določanje bonitetnih ocen. Za ustrezno uporabo modela in zagotovitev upoštevanja vseh relevantnih informacij, vključno tistih, ki so izven dosega modela, pa je nujna tudi zadostna oz. primerna človeška presoja ter nadzor. Kot je razvidno iz Tabele x, točkovanje temelji na 23 kriterijih, združenih v 5 specifičnih skupin. Vsak od teh kriterijev je merjen z dvema ali tremi parametri (odvisno, ali parameter zahteva odgovor na DA/NE vprašanje ali pa zahteva določen številčni vnos). Vsak od teh kriterijev (odvisno od izbranega parametra in uteži) določi določeno število točk in s tem posledično skupno kvalitativno bonitetno oceno. Glede na kvalitativno oceno, se končna bonitetna ocena lahko zviša za največ en korak oz. zniža za največ štiri korake. Za razliko od modela za velika podjetja, kvalitativen del ocene ne more biti prilagojen za subjektivno mnenje, ker so parametri kvalitativnega dela ocene ponderirani (ne gre za t. i. ekspertni model). Prav tako je bila prilagojena tudi bonitetna lestvica za SMB podjetja, z namenom izpolnjevanja minimalnih zahtev IRB pristopa. Upoštevane so bile sledeče zahteve:

• bonitetna lestvica obsega 10 ocen (za vse kategorije tveganosti, za katere bo uporabljen IRB pristop);

• specifikacija kvantitativnih in kvalitativnih parametrov za določitev končne bonitetne ocene komitenta;

• panožna klasifikacija enoletnih verjetnosti neplačila za vsa kategorije bonitetnih ocen, • procesno preverjanje za nazaj – bonitetni model mora ustrezati statistično sprejemljivim

vrednostim v poskusnem obdobju. V tem kontekstu je pomembno opozoriti na pomembnost dejstva, da končna bonitetna ocena komitenta odraža objektivno kreditno stanje komitenta in njegovo verjetnost neplačila. V nasprotnem primeru testiranja oz. preverjanja za nazaj ne bodo pokazala ustrezne veljavnosti (validity) določenih bonitetnih ocen (če bo preveliko število komitentov v določeni bonitetni skupini postalo neplačnikov). V tem primeru se lahko celotnemu »poolu« določenih komitentov v določeni bonitetni oceni zniža bonitetna ocena z vsemi negativnimi posledicami (višji stroški kapitala, izgubljanje konkurenčnosti, itd.).

• Ustrezno dokumentiranje in ustrezna formulacija SMB bonitetnega modela, ki mora postati integralni del kreditne politike.

85

2.2 Delovanje bonitetnih sistemov V nadaljevanju poglabljamo in preverjamo ustreznost minimalnih zahtev glede delovanja bonitetnih sistemov v kreditni instituciji. Le-ta mora namreč izvajati redne periodične preglede veljavnosti dodeljenih ocen in jih po potrebi spremeniti, izvajati jih morajo neodvisne osebe, ki nimajo koristi od podaljšanja kreditov itd. Glede na že omenjene različne značilnosti tveganja posameznih segmentov izpostavljenosti, so tudi procesi in mehanika ugotavljanja dejavnikov tveganj (in posledično bonitetne ocene) različni. Osredotočili se bomo na dva segmenta izpostavljenosti: mala in srednje velika podjetja ter velika podjetja.

Velika podjetja Če se vrnemo na začetek procesa odobravanja kreditnih poslov, se na splošno segmentacija vseh komitentov (se pravi malih in srednje velikih podjetij ter velikih podjetij), razen komitentov iz naslova bančništva na drobno (Retail), izvaja v oddelku prodaje v procesu odobritve transakcije in/ali ob rednih letnih pregledih komitentov. Ustreznost določitve t. i. TIGER razreda (pred-segmentacije) posameznega komitenta pa se v procesu odobravanja novega posla in/ali ob rednih letnih pregledih preveri v oddelku upravljanja s tveganji (v kreditni analizi). S tem je zagotovljena osnovna funkcija ločenosti poslovne strani transakcije od ocenjevanja kreditnih tveganj pri odobravanju kreditnih transakcij. Skrbnik komitenta (prodajna enota) je odgovoren, da pred sklenitvijo prvega (kreditnega) posla pridobi vse potrebne informacije, ki so potrebne za enoznačno določitev t. i. TIGER razreda komitenta; prav tako je skrbnik komitenta odgovoren, da za svoje komitente pravočasno priskrbi zadostne informacije, ki bi v primeru spremembe poslovanja komitenta vodile k spremembi TIGER razreda komitenta. Referent v prodajni podpori oz. skrbnik registra komitentov pa je odgovoren, da zahtevane podatke nemudoma vnese v platformo, ki predstavlja enotni register komitentov skupine. Kreditni analitik (upravljanje s tveganji) je odgovoren, da iz razpoložljivih finančnih, statutarnih podatkov in drugih »soft« informacij, ki so mu običajno na voljo ob pripravi kreditne analize, preveri pravilnost določitve t. i. TIGER razreda. To pomeni, da je kreditni analitik odgovoren, da imajo komitenti, ki so predmet kreditne analize, ustrezno določen TIGER razred, saj TIGER razred determinira uporabo točno določenih bonitetnih orodij v okviru TIGER platforme. Pravilna določitev TIGER razreda daje namreč osnovo ne samo za določitev kategorije izpostavljenosti po novih kapitalski ureditvi, temveč definira tudi samo vrsto procesa odobravanja kreditov in vse s tem povezane elemente ocenjevanja kreditnih tveganj (raven zahtevanih informacij, uporaba ustreznega bonitetnega modela, odobravanje na ustreznih organih odločanja, itd.).

86

Odgovornost za določitev bonitetne ocene je v celoti v pristojnosti organov odločanja kreditne institucije. Na tem mestu je potrebno opozoriti na sam proces določitve končne bonitetne ocene (ratinga) stranke, ki ga opisujemo v nadaljevanju:

• Bonitetno oceno stranke (kvantitativni rating popravljen za kvalitativne informacije) predlaga kreditni analitik (upravljanje s tveganji). Kreditni analitik predstavlja v tem pogledu t. i. neodvisno bonitetno agencijo (Internal Rating Agency) v banki. Le-ta je neodvisni organ, ki ima pristojnost predlagati bonitetno oceno stranke organom odločanja, kar je najpomembnejši dejavnik pri oblikovanju bonitetne ocene komitenta. S tem je kreditna institucija zagotovila neodvisnost same bonitetne ocene od vplivov prodajnih enot, kar tudi zahtevajo novi standardi za IRB pristop.

• Vlogo organa, ki avtorizira s strani kreditnega analitika predlagano bonitetno oceno, ima lokalni manager za kreditna tveganja.

• Lokalni kreditni odbor je organ, ki končno potrdi bonitetno oceno komitenta. • Z vnosom datuma odobritve ratinga v bančni sistem manager za kreditna tveganja odigra

vlogo podpornega organa odločitvenim organom. V primeru, da je potrjena bonitetna ocena drugačna od predlagane, dobi bonitetna ocena status preglasovane bonitetne ocene (»overruled rating«). Zaradi kasnejše kontrole upravičenosti preglasovanja je potrebno vsako preglasovanje opremiti z razlogi za preglasovanje.

• Bonitetna ocena, potrjena s strani lokalnega kreditnega odbora, se obravnava kot dokončna, razen, če je ne spremeni nadzorni svet. V tem primeru dobi bonitetna ocena status preglasovanja (»over-ruled«).

Mala in srednje velika podjetja Podobno kot v primeru velikih podjetij, je tudi proces ocenjevanja kreditnega tveganja in s tem bonitetne ocene komitenta za mala in srednje velika podjetja ustrezno prilagojen posebnim značilnostim omenjenega segmenta (v luči celotnega portfelja izpostavljenosti gre za večje število manjših izpostavljenosti). Razlika z procesnega vidika je v tem, da ključne kazalnike, ki so potrebni za določitev kvantitativnega ratinga, in so izračunani v SMB bonitetnem sistemu, ter podatke o drugih kvalitativnih dejavnikih v bančni sistem ne vnese kreditni analitik (upravljanje s tveganji), temveč kar svetovalec za mala in srednja podjetja (prodajna enota). Zaradi kontrole pravilnosti vnosa in pravilnosti podatkov pa mora predlagano bonitetno oceno nato potrditi manager za kreditna tveganja. Omenjena sprememba je torej na eni strani še vedno v skladu z minimalnimi zahtevami za uporabo IRB pristopa, vendar pa na drugi strani še vedno omogoča dovolj hitro in učinkovito procesiranje kreditnih predlogov. Prav tako še vedno ohranja tri ključne principe procesa:

• jasne odgovornosti pri določevanju bonitetne ocene, • jasen princip »štirih oči« v kreditnem procesu, • potrjevanje končne bonitetne ocene, neodvisno od prodajne enote.

Ima pa manager za kreditno tveganje (upravljanje s tveganji) možnost spremeniti predlagano bonitetno oceno, kar predstavlja preglasovanje (»over-ruling«) in mora biti podobno kot ročna sprememba bonitetne ocene (»over-ride«) obvezno opremljena s komentarjem, ki pojasnjuje razloge za preglasovanje.

87

Odgovornost za določitev bonitetne ocene je prav tako odločitev organov kreditne institucije. Sam proces določitve končne bonitetne ocene (ratinga) stranke, se v določeni meri razlikuje od procesa za obravnavanje velikih podjetij, in sicer:

• Bonitetno oceno stranke predlaga svetovalec za majhna in srednje velika podjetja (prodajna enota).

• Vlogo organa, ki potrdi (avtorizira) s strani svetovalca za majhna in srednje velika podjetja predlagan rating, ima manager za kreditna tveganja (upravljanje s tveganji). Ta predstavlja v tem pogledu t. i. notranjo bonitetno agencijo (»Internal Rating Agency«).

• Bonitetna ocena, potrjena s strani managerja za kreditna tveganja, se smatra kot dokončen potrjen rating stranke, razen v izjemnih primerih, ko je potrebno za odobritev posla pridobiti tudi potrditev nadzornega sveta. V tem primeru ima tudi nadzorni svet, prav tako kot v primeru velikih podjetij, možnost preglasovanja bonitetne ocene.

2.3 Upravljanje in nadzorstvo bonitetnih sistemov Banka je vzpostavila neodvisno enoto za kontrolo kreditnega tveganja, ki je odgovorna za oblikovanje, izbiro, implementacijo in izvajanje sistema internih bonitetnih ocen. Te enota je funkcijsko neodvisna od tistih oddelkov in kadrov, ki so zadolženi za odobravanje kreditov v skladu z minimalnimi zahtevami IRB pristopa. Strukturno in funkcijsko je še vedno znotraj oddelka upravljanj s tveganji. Zadolžena je za razvoj in vzdrževanje metod upravljanja s tveganji (še posebej aktivno spremljanje kreditnega tveganja). Prav tako razvija kvantitativne metode bonitetnih sistemov v skladu z razvojem in gibanjem celotnega bančnega portfelja. Nato s pomočjo rezultatov omenjenega modeliranja revidira cilje kreditne politike in na osnovi tega korigira oz. če je potrebno, oblikuje novo kreditno politiko. V skladu z omenjenim mora postati glavna naloga omenjene enote razvoj in vzdrževanje metodologij upravljanja s tveganji in bonitetnih modelov za poslovno uporabo na eni strani, kot tudi za namene izpolnjevanja zahtev nove kapitalske ureditve na drugi strani. Primer rezultatov poslovne uporabe je postavljanje oz. oblikovanje obrestne politike banke za posamezne produkte, prilagojene glede na prevzeta tveganja. V nadaljevanju navajamo primer izračuna aktivnih obrestnih mer glede na bonitetno oceno komitenta.

88

TABELA 10: AKTIVNE OBRESTNE MERE V RAZMERJU DO BONITETNIH OCEN KOMITENTOV v bazičnih točkah

Bonitetna ocena/Ročnost

1 leto 2 leti 3 leta 4 leta 5 let 6 let 7 let 8 let 9 let

A 1 5 8 12 16 20 24 28 32 A − 7 13 20 25 31 37 42 47 51 B1 25 31 38 44 50 56 61 66 71 B2 35 49 60 69 77 83 89 93 97 B3 87 96 103 110 115 119 122 125 128 B − 167 174 179 181 183 184 185 186 186 C 400 400 400 400 400 400 400 400 400 D 400 400 400 400 400 400 400 400 400 Vir: Banka X. Na drugi strani pa se bo izpolnjevanje novih kapitalskih zahtev odražalo v boljšem upravljanju s tveganji, kot tudi izboljšanju učinkovitosti poslovanja (npr. z zbiranjem in transformacijo podatkov za ocenjevanje parametrov tveganja − PD, LGD itd.).

2.4 Uporaba internih bonitetnih ocen Interne bonitetne ocene neplačil in izgub morajo igrati glavno vlogo v procesu odobritve kreditov, upravljanju s tveganji, notranji alokaciji kapitala in vodenju banke, ki uporablja IRB pristop. Bonitetni sistemi in ocene, ki so izdelani in uvedeni izključno za pridobitev odobritve za IRB pristop ter se bodo uporabljali le za zagotovitev IRB vhodnih podatkov, niso sprejemljivi. Kot smo že v predhodnih dveh poglavjih navajali, je kreditna institucija vzpostavila takšne sistemske in procesne rešitve, ki omogočajo uporabo bonitetnih ocen tudi za potrebe učinkovitejšega upravljanja s kreditnim portfeljem (doseganje ciljne kvalitete kreditnega portfelja), za oblikovanje rezervacij v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja ter za kreditno politiko. Predvsem je glavni prispevek uporabe bonitetnih ocen (ki morajo čim realneje odsevati dejansko verjetnost neplačila komitenta) pri oblikovanju takšne kreditne politike v banki, ki vodi k preudarnemu sistemu postavljanja limitov oz. maksimiranju razmerja tveganje/donos. Povedano tudi drugače, večje prevzeto kreditno tveganje se mora odražati tudi v ustrezni cenovni politiki (večjih obrestnih merah) za posameznega komitenta oz. transakcijo. Metodologija določanja maksimalnega limita in maksimalne neto izpostavljenosti v kreditni instituciji za pravno osebo oz. skupino povezanih oseb sledi metodologiji kreditne politike celotne bančne skupine, z definicijo določenega maksimalnega zneska v procentih za vsak bonitetni razred posebej, ki je vezan na največji dovoljen limit kreditne institucije v celotni bančni skupini (in posledično tudi posredno na kapital kreditne institucije in njeno sposobnost prevzemanja tveganj). V Tabeli x navajamo kot primer nominalne zneske, ki so postavljeni

89

enkrat na leto v skladu s kreditno politiko tekočega leta. Poudariti moramo, da nominalni zneski posameznega bonitetnega razreda ne smejo biti večji kot nominalni znesek enakega bonitetnega razreda v kreditni politiki na ravni celotne bančne skupine. Pomembno je tudi navesti, da v primeru, če je komitent banke del skupine povezanih oseb, se vedno upošteva bonitetna ocena celotne skupine (uskopinjenih računovodskih izkazov) in ne bonitetna ocena posameznega komitenta. Če iz kakršnihkoli razlogov bonitetna ocena skupine povezanih oseb na more biti vzpostavljena v skladu z internimi navodili in postopki, se upošteva bonitetna ocena ključnega podjetja znotraj skupine povezanih oseb (če je takšnih ključnih podjetij več, se upošteva najslabši izmed bonitetnih ocen vseh ključnih podjetij znotraj skupine). V nadaljevanju podajamo kriterije, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko komitenta vključi v okvir kreditne politike po pristopu posamične obravnave (t. i. relationship clients). Izpolnjevati mora sledeče minimalne zahteve:

• zadovoljiv vpogled v notranjo strukturo organizacije podjetja/skupine, • zadovoljiv vpogled v finančno stanje podjetja/skupine, • redno zagotavljanje informacij o finančnem stanju podjetja/skupine in njenem tržnem

okolju (če potrebno, morajo biti zagotovljeni tudi četrtletni/polletni podatki), • možnost rednega vzdrževanja kontaktov s stranko in njenim vodstvom ter prav tako

rednega spremljanja izpostavljenosti in odprtih računov. Če omenjene minimalne zahteve niso izpolnjene, se posamezna stranka/skupina obravnava po principu portfelja. Torej »portfelj stranka« ne izpolnjuje zgoraj omenjenih kriterijev in se priznava kot stranka, na kateri se ne gradijo/bodo gradili poglobljeni odnosi. Odnosi s takšno stranko so redki in naključni ter ni rednega neposrednega stika z njo. V takšnih primerih se mora kreditna institucija zanesti na javno dostopne informacije zaradi pomanjkanja bilateralnih odnosov s stranko. Primeri so lahko sledeči: nakup obveznic v okviru investicijskega limita, pri čemer banka nima s komitentom drugih vrst poslov, sodelovanje pri sindiciranih posojilih (pri primarni sindikaciji ali na sekundarnem trgu – brez neposrednih stikov s stranko). V Tabeli 11 prikazujemo primer postavljanja limitov/čistih izpostavljenosti za »porfelj stranke« kot del kreditne politike banke.

90

TABELA 11: MATRIKA LIMITOV/IZPOSTAVLJENOSTI ZA »PORTFELJ STRANKE«

Bonitetna ocena stranke

Maksimalna čista izpostavljenost/nezavarovana

izpostavljenost (v % od dovoljenega lokalnega limita)

Maksimalna čista izpostavljenost/nezavarovana

izpostavljenost ** (v EUR mio)

0,5 25 % X 1,0 25 % X 1,5 20 % X 2,0 20 % X 2,5 15 % X 3,0 10 % X 3,5 5 % X Vir: Banka X. **= Lokalni limit skupine povezanih podjetij minus delež zavarovanih depozitov – globalen limit bančne skupine – tehtana vrednost zavarovanj – 50% limita za izdane garancije (za dobro izvedbo del).

91

TABELA 12: MATRIKA LIMITOV/IZPOSTAVLJENOSTI PO PRISTOPU POSAMIČNE OBRAVNAVE KOMITENTOV

Bonitetna ocena stranke

Maksimalni limit (v % od dovoljenega lokalnega

limita)

Maksimalen limit* (v EUR

mio)

Maksimalna čista

izpostavljenost/ nezavarovana

izpostavljenost (v % od

dovoljenega lokalnega limita)

Maksimalna čista

izpostavljenost/ nezavarovana izpostavljenost ** (v EUR mio)

0,5 100 % X 100 % X 1,0 100 % X 90 % X 1,5 80 % X 60 % X 2,0 70 % X 50 % X 2,5 60 % X 40 % X 3,0 50 % X 30 % X 3,5 40 % X 20 % X 4,0 20 % X 5 % X 4,5 0 % 0 0 % 0 5,0 0 % 0 0 % 0 Vir: Banka X. * = Lokalni limit skupine povezanih podjetij minus delež zavarovanih depozitov – globalen limit bančne skupine. **= Lokalni limit skupine povezanih podjetij minus delež zavarovanih depozitov – globalen limit bančne skupine – tehtana vrednost zavarovanj – 50 % limita za izdane garancije (za dobro izvedbo del).

2.5 Količinske opredelitve oz. merjenje tveganj Splošne in specifične zahteve za ocene verjetnosti neplačila (PD) in oceno izgube ob neplačilu (LGD) Kot je že bilo omenjeno, mora kreditna institucija za uporabo osnovnega IRB pristopa določiti lastne ocene verjetnosti neplačila (PD). Te predstavljajo za segment podjetij dolgoročno povprečje stopenj neplačila (realiziranih v obdobju 1 leta) za vsakega posameznega dolžnika. Za ta namen morajo banke razpolagati s podatki za petletno obdobje (Kelson 2003, 1). V naprednem IRB pristopu bo treba določiti tudi značilno dolgoročno, z neplačili tehtano povprečje izgube ob neplačilu (LGD) za vsako terjatev in povprečje izpostavljenosti ob neplačilu (EAD) za vsako terjatev (Bank for International Settlements 2005, 92). Tudi v skladu s sklepom Banke Slovenije (BS) o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic (2002), morajo kreditne institucije finančna sredstva in prevzete

92

obveznosti razvrstiti po zunajbilančnih postavkah v skupine po tveganosti ter oceniti višino izgub iz kreditnega tveganja, pri čemer pa morajo pri izračunu oslabitev sredstev na nadomestljivo vrednost in oblikovanju rezervacije za zunajbilančne postavke upoštevati tudi veljavna določila Mednarodnih standardov računovodskega poročanja (MSRP), predvsem IAS 39. Glede na to, da Sklep BS o ocenjevanju izgub v delu, ki se nanaša na skupinsko ocenjevanje izgub ni povsem skladen z določili MSRP, mora kreditna institucija v prihodnje skupinske oslabitve sredstev/rezervacije oblikovati na dva načina:

• Za namene skupinskega ocenjevanja izgub v skladu s sklepom BS se sredstva in zunajbilančne postavke razvrščajo v skupine od A do E, kar ni bistveno drugače od dosedanje ureditve, pomembno pa je poudariti, da tako oblikovane oslabitve/rezervacije nimajo vpliva na finančni rezultat banke, torej se ne izkažejo v bilanci uspeha banke, ampak so potrebne zaradi izračuna odbitne postavke od temeljnega kapitala banke in za poročanje BS (RAZ poročilo).

• Za skupinsko oslabljevanje sredstev v skladu z MSRP je banka oblikovala lastno metodologijo razvrščanja sredstev v skupine od skupine 1 do skupine 21 (podrobna opredelitev v nadaljevanju). Tako oblikovane oslabitve/rezervacije banka upošteva pri izdelavi računovodskih izkazov.

Glede na to, da pri posamični ocenitvi rezervacij ni razlik med zahtevami MSRP in sklepom BS, se sredstva/zunajbilančne postavke dolžnikov, ki ustrezajo kriterijem za posamično ocenjevanje, razvrščajo v t. i. skupino posamezno pomembnih sredstev z oznako P, izračunan odstotek izgub pa je enoten, upoštevaje sklep BS, kakor tudi MSRP. Glede na navedeno, je v nadaljevanju poudarek samo na lastni metodologiji banke, ki temelji na določilih MSRP. Za potrebe skupinskega ocenjevanja oslabitev sredstev/rezervacij v skladu z MSRP, je banka oblikovala lastno metodologijo za segment velikih in majhnih ter srednje velikih podjetij. Razvrstitev dolžnikov banke v posamezne skupine temelji na dveh kriterijih:

• bonitetna ocena stranke (klasifikacija komitenta na osnovi analize finančnih podatkov in kvalitativne ocene komitenta),

• bonitetna ocena zavarovanja (klasifikacija zavarovanja na osnovi ocene zavarovanja, upoštevajoč celotni limit stranke).

Glede na to, da kreditna institucija nima lastnih ocen o preteklih izgubah po posameznih vrstah naložb, na osnovi katerih bi za posamezne skupine z enakim tveganjem lahko oblikovala potreben odstotek oslabitev/rezervacij in upoštevajoč razmeroma majhen portfelj naložb, se ocenjuje, da je najboljša trenutna rešitev v uskopinjevanju finančnih sredstev na osnovi pričakovane verjetnosti izgube (PD), ki jo odraža bonitetna ocena dolžnika, in na osnovi tehtane vrednosti zavarovanja (WCV), ki je določena z bonitetno oceno zavarovanja.

93

Vsaka stopnja bonitetne ocene stranke odraža določeno verjetnost izgube (PD), ki je ocenjena in mapirana k posamezni bonitetni stopnji na osnovi izkušenj bančne skupine. Bonitetna ocena zavarovanja upošteva ocenjevanja zavarovanj po katalogu zavarovanj, kakor tudi lokalne specifike in lastne izkušnje glede unovčljivosti zavarovanja. Vsaka stopnja bonitetne ocene zavarovanj odraža tehtano vrednost zavarovanja, izračunano na celoten limit dolžnika. Kot smo že omenili, je izračun pričakovane izgube oz. oslabitev/rezervacij sledeč: EL = LGD * PD = IFRS oslabitev/rezervacija (12), pri čemer pomenijo: EL (expected loss) − pričakovana izguba (oslabitev/rezervacija), WCV − tehtana vrednost zavarovanja, izražena v razponu glede na bonitetno oceno zavarovanja, LGD (loss given default) – izguba ob neplačilu = nezavarovana izpostavljenost (1 - WCV), izražena kot srednja vrednost v okviru posamezne skupine, PD (probability of default) − verjetnost izgube komitenta. V spodnji tabeli 13 je podana matrika razvrščanja dolžnikov banke v posamezne MSRP skupine od skupine 1 do skupine 24 s potrebnimi odstotki oslabitev/rezervacij (=EL v %).

94

TABELA 13: RAZVRŠČANJA DOLŽNIKOV BANKE S POTREBNIMI ODSTOTKI OSLABITEV Razred Bonitetna

ocena komitenta

PD Bonitetna ocena

zavarovanja

WCV LGD = (1−WCV)

EL

1 0,5−2,5 0,40 % 0,5−5,0 0 % − 100 % 0 % − 100 % 0 % 2 3 1,20 % 0,5−3,0 100 % − 45 % 0 % − 55 % 0 % 3 3,5−5,0 44 % − 0 % 56 % − 100 % 0,7 %4 3,5 4,00 % 0,5−1,5 100 % − 85 % 0 % − 15 % 0 % 5 2,0−3,0 84 % − 45 % 16 % − 55 % 1,0 %6 3,5−5,0 44 % − 0 % 56 % − 100 % 2,2 %7 4 12,00 0,5−1,0 100 % − 95 % 0 % − 5 % 0,0 %8 1,5−2,0 94 % − 70 % 6 % − 30 % 1,5 %9 2,5−3,0 69 % − 45 % 31 % − 55 % 3,6 %

10 3,5−4,0 44 % − 15 % 56 % − 85 % 5,9 %11 4,5−5,0 14 % − 0 % 86 % − 100 % 7,8 %12 4,5 23,50 0,5−1,0 100 % − 95 % 0 % − 5 % 0,0 %13 1,5−2,0 94 % − 70 % 6 % − 30 % 2,9 %14 2,5−3,0 69 % − 45 % 31% − 55 % 7,1 %15 35−40 44 % − 15 % 56 % − 85 % 11,6 %16 4,5−5,0 14 % − 0 % 86 % − 100 % 15,3 %17 5 100 % 0,5 100 % 0% 0,0 %18 1,0−1,5 99 % − 85 % 1 % − 15% 5,6 %19 2,0−25 84 % − 55 % 16 % − 45% 21,4 %20 3 54 % − 45 % 46 % − 55% 35,4 %21 3,5 44 % − 30 % 56 % − 70% 44,1 %22 4 29 % − 15 % 71 % − 85% 54,6 %23 4,5 14 % − 5 % 86 % − 95% 63,4 %24 5 4 % − 0 % 96 % − 100 % 68,6 %

Vir: Banka X. V nadaljevanju natančneje razložimo navedeno matriko:

• Oslabitev/rezervacija predstavlja pričakovano izgubo, ki se izračuna na nezavarovano osnovo, upoštevaje verjetnost izgube za posamezno bonitetno oceno stranke, pri čemer se nezavarovana osnova, izražena kot srednja vrednost znotraj posamezne skupine, zmanjša za dodatnih 30 % poplačila, ki ga banka pričakuje iz dolžnikovega denarnega toka iz poslovanja.

• V razred 1 (MSRP skupino) sodijo dolžniki banke, kateri imajo izvrsten oz. dober finančni položaj (bonitetna ocena stranke od 0,5 do 2,5), ki se odraža v močni dobičkonosnosti in ustrezni finančni strukturi ter kapitalski moči, in za katere se ocenjuje, da ne bo nobenih težav pri izpolnjevanju obveznosti do banke. Izpostavljenost do navedenih dolžnikov zato v večini primerov ni zavarovana, saj se pričakuje, da

95

denarni tokovi iz poslovanja ustvarjajo dovolj veliko osnovo za poravnavo obveznosti. Sled navedenega se za navedene dolžnike ne glede na zavarovanje oslabitve/rezervacije ne oblikujejo (0 %).

• S poslabševanjem finančnega položaja dolžnika, ki se odraža v slabši bonitetni oceni stranke, se povečuje segmentacija glede na zavarovanje (večje število skupin znotraj posamezne bonitetne ocene stranke), ki pri komitentu s šibkim finančnim stanjem v

primeru neplačila predstavlja glavni vir poplačila obveznosti. • Določanje skupin glede na bonitetno oceno zavarovanja temelji na združevanju

bonitetne ocene le-te, pri katerih so razlike v izračunanih oslabitvah/rezervacijah za posamezno bonitetno oceno zavarovanja majhne (pri bonitetni oceni stranke od 3,5 do 1 odstotne točke, pri bonitetni oceni zavarovanja od 4,0 do 1,5 odstotne točke, pri bonitetni oceni stranke od 4,5 do 2,5 odstotne točke), medtem ko za dolžnike v neplačilu (bonitetna ocena stranke 5,0) združevanje v skupine glede na bonitetno oceno zavarovanja poteka samo do bonitetne ocene zavarovanja 1,5 (razlika do 5 odstotnih točk), navzdol pa se tvorijo skupine za vsako posamezeno boniteto oceno zavarovanja, saj so razlike večje.

• Konsistentnost je zagotovljena tako med skupinami z enako bonitetno oceno stranke (odstotek potrebnih oslabitev/rezervacij se povečuje sorazmerno s povečanjem nezavarovane osnove) kot tudi med skupinami z različnimi bonitetnimi ocenami stranke in enakim zavarovanjem (npr.: izpostavljenost do dolžnika z bonitetno oceno stranke 3,5 in bonitetno oceno zavarovanja 1,5 se slabi z 0 %, medtem ko se izpostavljenost do dolžnika z bonitetno oceno stranke 4,0 in bonitetno oceno zavarovanja 1,5 slabi z 1,5 %).

• Izračunana izguba manjša od 0,5 % se ne materializira v obliki oslabitve/rezervacije in je med ostalimi tudi kriterij za določanje skupin glede na bonitetna ocena zavarovanja.

V nadaljevanju navajamo nekatere slabosti in omejitve predlaganega načina oblikovanja skupin in izračuna skupinskih oslabitev/rezervacij:

• Segmentacija portfelja samo na osnovi bonitete dolžnika in zavarovanja, ne upoštevaje segmentacije po panogi, vrsti posla ali dolžnika, zapadlosti, itd. Razmeroma majhen portfelj namreč ne opravičuje nadaljnjega segmentiranja dolžnikov, še posebej upoštevajoč dejstvo, da banka ne razpolaga s podatki o izgubah v preteklosti po skupinah sredstev z enakimi tveganji.

• Bonitetna ocena zavarovanj je določena z upoštevanjem celotnega odobrenega limita dolžnika in ne na osnovi dejanske izpostavljenosti, kar bi lahko v skupinah z bonitetno oceno stranke do 3,5 vodilo k precenjenem obsegu oslabitev/rezervacij, ne pa tudi v skupinah z bonitetno oceno stranke, slabšo od 3,5, pri katerih pa banka zaradi šibkega finančnega položaja dolžnika striktno znižuje limite na nivo izpostavljenosti.

• Model temelji na predpostavki, da tehtana vrednost zavarovanja odraža povprečne denarne tokove, ki izhajajo iz naslova vnovčitve zavarovanja, upoštevajoč tudi stroške, ki pri tem nastanejo.

• Skupinske oslabitve/rezervacije bi lahko povzročale večja nihanja v obsegu oslabitev/rezervacij, saj njihovo oblikovanje temelji na sistemu določevanja bonitetne ocene stranke in zavarovanj, ki se spreminjata, hkrati pa je njihovo oblikovanje

96

samodejno. To seveda na drugi strani pomeni, da obseg oslabitev/rezervacij odraža takojšnje spremembe v portfelju in daje banki signal za njegovo bolj podrobno analizo.

Ob koncu je potrebno poudariti, da bo banka morala redno spremljati trenutno predlagane odstotke oslabitev/rezervacij za posamezne skupine in jih bo v primeru večjih odstopanj od dejanskih izgub morala redno korigirati.

97

3 SKLEP Vse večja konkurenca, ki jo je prinesla globalizacija, sili banke k vedno bolj učinkovitemu obvladovanju tveganj. Med največje izzive, s katerimi se sooča kreditna institucija, sodi nadzor in upravljanje s kreditnim tveganjem, tj. tveganjem finančne izgube, ki bi jo le-ta utrpela zaradi neizpolnitve obveznosti nasprotne stranke v poslu. Tveganost bančnega poslovanja najbolj zmanjšuje spoštovanje objektivnih meril kreditne sposobnosti komitentov kot tudi racionalna politika kreditnih in drugih plasmajev. Za objektivno ugotavljanje kreditne sposobnosti in izpostavljenosti kreditna institucija pred odločanjem o izvedbi kreditnega plasmaja razpolaga s celo množico ustrezno obdelanih ter pripravljenih podatkov in informacij. Za spremljanje odobrenih kreditov pa mora kreditna mapa vsebovati razen teh podatkov in informacij še številne druge podatke o znesku in pogojih odobrenega kredita, instrumentih zavarovanja, tekočem poravnavanju obveznosti in drugo. Pri presojanju kreditnega tveganja, oz. ugotavljanju kreditne sposobnosti podjetja, kreditna institucija najprej temeljito prouči za to pomembne značilnosti kreditojemalca. S tem so mišljeni kvantitativni podatki iz letnih računovodskih izkazov, podatki o denarnem toku podjetja in ostale računovodsko finančne informacije o podjetju, kot npr. podatki o nepremičninah v lasti podjetja, hipotekah nad tem premoženjem in drugo. Pomembni so tudi podatki o tveganju držav, s katerimi obravnavano podjetje posluje in podatki o tveganju panoge, v katero spada. Skladno s sodobnimi trendi pri presojanju kreditne sposobnosti se analitiki kreditne institucije vedno bolj opirajo tudi na informacije o kvalitativnih dejavnikih bonitete podjetja, do katerih pa je za banko kot zunanjega uporabnika tovrstnih informacij pogosto težko priti, poleg tega pa je njihovo ocenjevanje pogosto tudi zelo subjektivno. Nova pravila za ugotavljanje kapitalske ustreznosti bank naj bi bolje povezala regulativne kapitalske zahteve z dejanskim ekonomskim kapitalom, ki ga banke potrebujejo glede na obseg in tveganost svojih poslov. Osrednji poudarek novega kapitalskega sporazuma je tako na učinkovitejši obravnavi kreditnega tveganja, kapitalskim zahtevam za kreditno tveganje pa so dodane tudi zahteve za operativno tveganje. V večji meri so priznane tehnike za upravljanje s kreditnim tveganjem in druge finančne inovacije (npr. kreditni izvedeni finančni instrumenti). Novost v novi kapitalski ureditvi sta dva kvalitativna stebra, regulativni nadzor in tržna disciplina, ki dopolnjujeta kvantitativno ugotavljanje kapitalskih zahtev v prvem stebru. Pri tem bo nov sporazum ohranil poslanstvo starega, tj. promoviranje varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Osnovni cilj pristopa, temelječega na internih bonitetnih ocenah, je zajeti resnično ekonomsko tveganje posameznih naložb ali poslov, česar obstoječi standardizirani model za določanje tvegane aktive ne omogoča. Zaradi nerazvitosti naprednejših oblik merjenja kreditnega tveganja v slovenskem bančništvu, bo najverjetneje velika večina bank vsaj na začetku, torej ob implementaciji novih pravil, uporabljala standardizirani pristop k merjenju kreditnega tveganja. Interni bonitetni sistemi v večini slovenskih bank namreč še

98

niso izpopolnjeni do te mere, da bi jih bilo mogoče uporabljati tudi za namene izračunavanja kapitalskih zahtev. Proučevani kreditni instituciji v precejšnji meri uspeva izkoriščati prednosti novega pristopa internih bonitetnih ocen, ki so se ji ponudile kot del velike mednarodne bančne skupine z dovolj velikim (tako po obsegu kot po številu) kreditnim portfeljem, ki opravičuje uporabo naprednih tehnik merjenja kreditnega tveganja. Standardi za oceno internih sistemov banke za določanje kreditnega tveganje so tako osredotočeni predvsem na verjetnost neplačila komitenta, izgubo ob neplačilu, raven izpostavljenosti ob neplačilu, pričakovano izgubo (ki je funkcija prej navedenih spremenljivk) in nepričakovano izgubo dovolj velikega števila proučevanih subjektov, da so statistično pomembni. Na ta način je kreditni instituciji tudi omogočeno, da razvršča dolžnike v dovolj veliko število bonitetnih razredov na smiseln in preverljiv način z uporabo merljivih značilnosti tveganja. Interne bonitetne sisteme je potrebno ločiti od modelov kreditnega tveganja, ki uporabljajo analize korelacije na ravni portfelja za generiranje ocene o pričakovani izgubi na ravni portfelja. Na drugi strani se je potrebno zavedati nekaterih pomanjkljivosti oz. slabosti pristopa, temelječega na internih bonitetnih ocenah. Gre predvsem za vprašanje primerljivosti med internimi bonitetnimi sistemi v različnih bankah, povezano z njihovo precejšnjo heterogenostjo in vlogo subjektivnih faktorjev, ki so obvezen del presoje vsake bonitetne ocene. Specifični elementi internih bonitetnih sistemov za razvrščanje in njihovo delovanje se med bankami razlikujejo v precejšnji meri. Da pa je kreditna institucija lahko ustrezno ocenila kreditna tveganja v skladu z novo kapitalsko ureditvijo, je poleg poznavanja ekonomskega in pravnega položaja komitenta morala nujno vzpostaviti kvaliteten proces odobravanja kreditov, ki pa je odvisen od najmanj dveh dejavnikov: transparente in izčrpne predstavitve tveganj ob odobravanju kredita ter ustrezne ocenitve in vrednotenj teh tveganj. Zaradi pomembnih razlik v naravi različnih komitentov, različnih vrst financiranja ter velikega števila produktov in njihove kompleksnosti pa je bilo nujno potrebno diferencirati procese odobravanja tako z vidika ocenjevanja tveganj kot z vidika doseganja zadostne učinkovitosti. Prav stopnja učinkovitosti omenjenih procesov je pomemben element bonitetne ocene komitenta. Tako je v proučevani kreditni instituciji potrebno prilagoditi in modificirati številne pred in po odobritvene procese odobravanja kreditnih poslov kot tudi organizacijski ustroj kreditnega poslovanja na takšen način, da omogočajo na eni strani izpolnjevanje minimalnih kapitalskih zahtev uporabe internih bonitetnih ocen, na drugi strani pa, kar je še pomembneje, učinkovito in transparentno upravljanje kreditnega portfelja banke. Kreditna institucija je torej morala vzpostaviti takšne sistemske in procesna rešitve, ki omogočajo uporabo bonitetnih ocen tudi za potrebe učinkovitejšega upravljanja s kreditnim portfeljem (doseganje ciljne kvalitete kreditnega portfelja) ter za oblikovanje rezervacij v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja ter kreditno politiko. Uvedeni bonitetni sistemi (tudi s pomočjo izkustvene podpore bančne skupine) se raztezajo med statistično zasnovanimi sistemi in sistemi, ki temeljijo na presoji. Interni sistemi

99

vsebujejo različno kombinacijo kvantitativnih (merljivih) in kvalitativnih (težko merljivih) faktorjev tveganja, tehtanih z različnimi utežmi glede na njihovo pripisano pomembnost. Spremembe v mednarodni ureditvi kapitalske ustreznosti bank so tako tudi proučevano kreditno institucijo prisilile k razmišljanju, kako v prihodnosti pristopiti k učinkovitemu in racionalnemu merjenju tveganosti terjatev ter določanju kapitalske ustreznosti. V tej zvezi je kreditni instituciji uspelo s pomočjo matične banke kot tudi ostalih bank, članic bančne skupine, premostiti težavo predvsem premajhne diferenciacije kreditnih tveganj (premalo bonitetnih skupin in prevelika koncentracija v najvišji bonitetni skupini) in prekratke časovne vrste statistik o neplačilih komitentov. V prihajajočem obdobju 2007−2008 bo prav sposobnost uporabe in sprotnega korigiranja mer kreditnega portfelja in internih bonitetnih sistemov odločilno vplivala na to, koliko bo kreditna institucija pridobila oz. izgubila z uvedbo enostavnega pristopa internih bonitetnih ocen po novih kapitalskih pravilih v letu 2007. Za konec ne gre pozabiti, da kapitalsko usodo kreditne institucije v prihodnje ne bodo krojili samo izračuni kapitalskih zahtev, podprti z bolj ali manj naprednimi sistemi za merjenje kreditnih tveganj in portfelja, pač pa tudi nadzorniki s svojo presojo v okviru drugega stebra nove kapitalske ureditve.

100

4 LITERATURA IN VIRI LITERATURA 1. Beloglavec, Sabina in Glogovšek Jože. 2002. Basel II, velikost in tržna usmerjenost

banke. V: 8. strokovno posvetovanje o bančništvu Portorož. Zveza ekonomistov Slovenije. str. 75–95.

2. Bessis, Joel. 2002. Risk Management in Banking. New York: John Wiley & Sons. 3. Bobek, Dušan. 1991. Organiziranje in poslovanje bank. Maribor: Ekonomsko-poslovna

fakulteta. 4. Borak, Neven. 1998. Banke in tveganja. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije. 5. Borak, Neven. 1995. Pomisleki ob baselskih standardih. Finance 18. oktober, 2. 6. Brigham, Eugene F., Louis C. Gapenski in Philips R. Daves. 1999. Intermediate

Financial Management – 6th edition. Fort Worth: The Dryden Press. 7. Caouette, John B., Edvard I. Altman. in Paul Narayanan. 1998. Managing Credit Risk.

New York: John Wiley & Sons. 8. Čargo, Aleksandra in Mojca Štajner. 2004. Minimalne zahteve za uvedbo IRB pristopa.

Novi bančni standardi in ERM 2. 10. strokovno posvetovanje o bančništvu, 89–105. 9. Dimovski, Vlado in Aleksandra Gregorič. 2000. Temelji bančništva. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta. 10. Festič, Mejra. 2005. Pregled merjenja kreditnega tveganja. Bančni vestnik 54, 61–1. 11. Filipan, Tina. 2003. Upravljanje kreditnega portfelja v poslovni banki – magistrsko delo.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 12. Gordy, Michael B. (1998). A Comparative Anatomy of Credit Risk Models. [online].

Board of governors of the Federal Reserve System. Dostopno na: http://www.federalreserve.gov/pubs/feds/1998/199847/199847pap.pdf [15. 7. 2006].

13. Jorion, Philippe. 2003. Financial risk manager handbook. New Jesey: John Wiley & Sons.

14. Kelson, David. (2003). IRB: Examing the Minimum Data Requirements. [online]. FitchRisk. Dostopno na: http://www.garp.com/garpriskreview/IRBFitch.pdf [6. 8. 2006].

15. Kramer, Gerald. 1995. Active Bank Risk Management – Enhancing Investment and Credit Portfolio Performance. Burr Ridge: Irwin Professional Publishing.

16. Mramor, Dušan, Aleš Košiček, Marko Pahor in drugi. 1998. Napovedovanje plačilne sposobnosti slovenskih podjetij v obdobju 1994–1997. Skupno poročilo o svetovalno raziskovalnih nalogah. Ljubljana: CISEF.

17. Majič, Mojca. 1999. Obvladovanje poslovnih tveganj. V: Gradivo za izobraževanje za pridobitev strokovnega naziva preizkušeni notranji revizor. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.

18. OeNB – Oesterreichische Nationalbank. 2004. Credit Approval Process and Credit Risk Management. Dunaj, 9.

19. OeNB – Oesterreichische Nationalbank. 2004. New Quantitative Models of Banking Supervision. Dunaj, 404–3.

20. Romeike, Frank. (2005). Zur Risikoverarbeitung in Banken. [online]. Dostopno na:

101

http://www.competencesite.de/banken.nsf [6. 8. 2006]. 21. Rubin, Saša. 2003. Kvantitativne študija učinkov novega kapitalskega sporazuma. Zbornik

4. strokovno posvetovanje o bančništvu, 27–41. 22. Rubin, Saša. 2002. Standardizirani pristop k merjenju kreditnega tveganja. Zbornik 8.

strokovno posvetovanje o bančništvu, 31–45. 23. Saunders, Anthony. 2000. Financial Institutions Management. Boston:

Irwin/McGraw−Hill. 24. Schimko, David. 1999. Credit Risk, Models and Management. London: Risk Books. 25. Smithson, Charles. 2003. Credit Portfolio Management. New Jersey: John Wiley & Sons. 26. Sušnik, Saša. 2002. Predlagane spremembe mednarodnih standardov kapitala in

kapitalske ustreznosti bank. Zbornik 6. strokovno posvetovanje o bančništvu. 27. Sušnik, Saša. 2001a. Prihodnost baselskih kapitalskih standardov (1). Bančni vestnik 4,

40–46. 28. Sušnik, Saša. 2001b. Prihodnost baselskih kapitalskih standardov (2). Bančni vestnik 6,

31–37. 29. Špragar, Matej. 2006. Upravljanje s kreditnim portfeljem. Združenje bank Slovenije. 30. Štajner, Mojca. 2004. Interni bonitetni sistemi v novem kapitalskem sporazumu. Nov

kapitalski sporazum ali Basel Il. Združenje bank Slovenije. 31. Tratnik, Matjaž. 2001. Stvarnopravna zavarovanja. Maribor: Studio Linea. VIRI

1. Banka Slovenije. 2006. Osnutek sklepa o izračunu kapitalske zahteve za kreditno

tveganje po pristopu IRB. 2. Banka Slovenije. 2006. Osnutek sklepa o upravljanju tveganj in izvajanju procesa

ocenjevanja potrebnega notranjega kapitala. 3. BIS – Bank for International Settlements. Secretariat of the Basel Comitee on Banking

Supervision. (2003). The New Basel Capital Accord: an explanatory note. [online]. Dostopno na: http://www.bis.org/publ/bcbsca0l.pdf [6. 6. 2006].

4. BIS – Bank for International Settlements. Basel Comitee on Banking Supervision. (2005). International Convergence of Capital Measurement and Capital Standards: a Revised Framework. [online]. Dostopno na: http://www.bis.org/publ/bcbs107.pdf [6. 6. 2006].

5. Uradni list RS. 2002. Sklep o oblikovanju posebnih rezervacij 24/02. 6. Uradni list RS. 2002. Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic

24/02. 7. Uradni list RS. 2002. Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk

bank in hranilnic 24/02, 85/02. 8. Uradni list RS. 1999. Zakon o bančništvu 7/99. 9. Uradni list RS. 2002. Sklep o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic 24/02. 10. RKB − Raiffeisen Krekova banka. 2005. Business and Technical Concept Asset Class

Segmentation V.2.0. 11. RKB − Raiffeisen Krekova banka. 2004. Asset Class Segmentation. 12. RKB − Raiffeisen Krekova banka. 2003. Corporate Limit Application Dealflow.

102

13. RKB − Raiffeisen Krekova banka. 2005. Handbook Asset Class Segmentation – Customer Types Non Retail, Group Standards for the RWA Calculations – Project: B – Rating, Version 1.1.

14. RKB − Raiffeisen Krekova banka. Credit Risk Management. 2005. Corporate Rating System, Part I, Conceptual Framework.

15. RKB − Raiffeisen Krekova banka. Credit Risk Management. 2005. Corporate Rating System, Part II, Special Rating Issues.

16. RKB − Raiffeisen Krekova banka. Credit Risk Management. 2005. Corporate Rating Database: release 1 – Complete User Manual.

103

5 PRILOGE PRILOGA 1: SEGMENTACIJA NALOŽB KREDITNE INSTITUCIJE V RAZLIČNE KATEGORIJE IZPOSTAVLJENOSTI PO IRB PRISTOPU

104

RBSI: Customer Type (TIGER) & Rating Structure (RZB rating models) & Basel II Asset Class Segmentation

Customer Type TIGER- class (N ame)TIGER-class

(Code)Comment

Ra ting M odel linked to TIGER Customer

Type

Ra ting Data to be stored in RDB

T/ O (X ) Ex posure (Y) Asset Class

Centra l Government 12Sovereigns (in RDB FI linked to Country Rating)

FI&S

Centra l Bank 30Centra l Ba nks (in RDB FI linked to Country Rating)

FI&S

Public sector (N on-Commercia l Undertak ing-Sovereigns)

53 N EWto be link ed to Country Ra ting

FI&S Public Sector Entity

Regiona l Government or Loca l Authority

32 Municipa lity LRGRegiona l Government / Loca l Authorities

Other Administra tive Body or N on-Commercia l Undertak ing

34 not ra ted n.a .Other Administra tive Body or N on-Commercia l Undertak ing

Internationa l Orga nisation

Interna tiona l Organisa tion

35 not ra ted n.a . Interna tiona l Organisa tion

M ultila tera l Development Bank

31 Bank FI M ultila tera l Development Bank s

Insurance Life 23Insurers doing only Life business

Insurance Life FI

Insurance N on-Life 24Insurers doing a ll other k ind of business, Life included

Insurance N on-Life FI

Fa ctor Companies 25Financia l Institutions not ha ving a bank ing license

Bank (FFC) FI

Fina nce Companies 26Financia l Institutions not ha ving a bank ing license

Bank (FFC) FI

Leasing Financia l Institutions

27

Leasing compa nies w ho are subsidia ries of any type of Financia l Institutions

FI-Lea sing FI

Leasing (Corporate/ Stand-a lone)

38 Corpora te Corporate

Securitiza tion / ABSAsset Back ed Securities

21 not ra ted n.a .Not Applicable Not Applicable

ABS

Purchased Receivables - Pool Corpora te

54 N EW Corpora te Corporate see Corporate customer type adjustments

see Corporate customer type adjustments

Corporate (one of Corporate Asset Classes)

Purchased Receivables - Pool LRG

55 N EW Municipa lity LRG

Not Applicable Not Applicable

Regiona l Government / Loca l Authorities

Purchased Receivables - Pool Reta il

56 N EW Scoring n.a . see Retail customer type adjustments see Retail customer type adjustments

Reta il (one of Reta il Asset Classes)

FundsCollective Investment Undertak ing (CIU)

57 N EW to be defined to be defined


Funds

Corporates (N on-GAM S)


Prospective Corporate (N on-GAM S)


Corporates (GAM S) 10 Corpora te CorporateProspective Corporate (GAM S)


Corporates (Top GAM S)


SUBGROUP Corporate 13 Corpora te Corporate

GROUP Corporate 16 Corpora te CorporatePublic Sector (Commercia l Undertak ing)


Associa tions 39 Corpora te Corporate

Consortia 8 Corpora te Corporate

Fiduciary Accounts 51 N EW not ra ted n.a .

ERP Customers 52 N EW not ra ted n.a .

Politica l Party 40 Corpora te Corporate

Church or Religious Community

33 not ra ted n.a .

Specia lised Lending Commodity

19w ill be tra nsferred to Corporate

Corpora te Corporate

Small M edium Business (SM B)

6 SM B SM B 0,5 Mio EUR < X <= 5 Mio EUR Y <= 1,5 Mio EUR

Prospective SMB 29 SM B SM B

Group SM B 41 N EW SM B SM B

Qualifying Revolving Reta il

Reta il secured by Residentia l Property

Other Reta il (Ind. Person)

Private Individua l

Banks

Securities Firms

20

Large Corpora te

Factor or Finance Companies

Leasing Companies


Institutions

Large Corpora te

Large Corpora te

Specia lised Lending Corporate (Specia lised Lending)

Not ApplicableNot Applicable

Reta il

1

n.a .

Scoring n.a .

rena med, previous classes: "Human Person-M ale" (1 ) / "Human Person-Fema le" (2 )

M icro-SM E (Reta il) Scoring

FI / Ba nks 11

37

Specia lised Lending Corporate

18

42 Public Sector EntityN EW

Sovereigns

Sub-Sovereigns

X <= 0,5 Mio EUR Y <= 0,1 Mio EUR Other Reta il (M icro SME)

all Exposures Large Corpora te

X <= 0,5 Mio EUR 0,1 Mio EUR < Y <= 1,5 Mio EURCorporate SM E (Small Business)SM B

Centra l Governments & Centra l Banks

X <= 5 Mio EUR Y > 1,5 Mio EUR

Corpora te

Corporate SM E (M iddle M a rk et)

5 Mio EUR < X <= 50 Mio EUR all Exposures

X > 50 Mio EUR / not delivered

Insurance

Public Sector (N on-Commercia l Undertak ing-Sub Sovereigns)

Institutions

Purcha sed Receiva bles

Municipa lity LRG

Bank FI

Bank FI

Project Fina nce Project Finance

105

DELOVNI ŽIVLJENJEPIS 1. IZOBRAZBA

• 2001−2006 Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor, podiplomski specialistični študij: Poslovna ekonomija, smer: poslovne finance,

• dodatni 7. semester, Esbjerg Business Academy, Danska, • 1996−2000 Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor,

visokošolski strokovni program: Poslovna ekonomija, smer: finance in bančništvo, • 1992−1996, Srednja trgovska šola Maribor.

2. BIBLIOGRAFIJA

Pomembnejša seminarska in raziskovalna dela: • Lastniško in dolžniško financiranje − davčni vidiki (prof. dr. Repovž, 2002), • Offshore podjetja (prof. dr. Markovič Hribernik, 2002), • Mehanika valutnih napadov in valutne krize (prof. dr. Zbašnik, 2002), • Prepoznavanje propadov bank (prof. dr. Filipič, 1999), • Problematika finančnih kriz (prof. mag. Skok, 1999), • Transformacijska depresija (prof. dr. Strašek, 1999), • Financiranje stanovanjske gradnje s poudarkom na gradnji socialnih stanovanj (smerni

seminar, prof. dr. Filipič, 1999).

Objavljena raziskovalna dela:

• Valutni napadi in finančne krize – diplomsko delo (prof. dr. Strašek, 2000). 3. ZAPOSLITEV

• Od leta 2002 zaposlen v Raiffeisen/Krekovi banki, Slomškov trg 18, Maribor. Opravljam naslednje naloge: • Manager za upravljanje s kreditnimi tveganji:

o Celovita ocena vseh tveganj kreditne transakcije v skladu s kreditno politiko banke in podajanje mnenj za odločevalne organe.

o Strukturiranje kreditnih poslov s predlaganjem ustreznih zavarovanj. o Predlaganje cenovnih elementov v transakcije. o Pripravljanje metodologije oblikovanja rezervacij. o Sodelovanje pri pripravljanju kreditne politike banke. o Sodelovanje v projektni skupini za uvajanje novih (BASEL II) kapitalskih

standardov za vse kategorije izpostavljenosti, razen bančništva na drobno.

106

• Kreditni analitik: o Finančna analiza bank, zavarovalnic in leasing podjetij. o Priprava delovnih postopkov in navodil ter procesnih rešitev kreditnega poslovanja

za vse segmente kreditne izpostavljenosti. o Implementacija in usklajevanje procesnih postopkov z matično banko. o Razvijanje in implementacija internih bonitetnih sistemov za podjetja. o Analiza kreditne sposobnosti velikih podjetij, skupin in internacionalnih podjetij. o Analiza kreditne sposobnosti občin. o Analiza panog.

Documents

KREDITNI PORTFELJ IN NJEGOVA OCENA PO BASLU IIold.epf.uni-mb.si/ediplome/pdfs/persuh-gorazd-spec.pdf · 2008-04-22 · Ključne besede: kreditno tveganje, kreditna politika, kreditni