I

UNIVERZA V MARIBORU

F I L O Z O F S K A F A K U L T E T A

Oddelek za zgodovino

Diplomska naloga univerzitetnega študijskega programa

"KRONIKA GROFOV CELJSKIH" IN

"SEZNAM DEŽELNIH SOVRAŽNIKOV"

KOT VIRA ZA ZGODOVINO SPODNJE SAVINJSKE

IN ŠALEŠKE DOLINE V PRVI POLOVICI

15. STOLETJA

KANDIDATKA: Mateja ROŽIČ

VPISNA ŠTEVILKA: 61198180

ŠTUDIJSKI PROGRAM: Univerzitetni, dvopredmetni

SMER: Zgodovina in angleščina s književnostjo

MENTOR: dr. Tone RAVNIKAR

II

Maribor, marec 2009

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Mateja Rožič, rojena 14. 04. 1983, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer zgodovina in angleški jezik s književnostjo,

izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom "Kronika grofov Celjskih" in

"Seznam deželnih sovražnikov" kot vira za zgodovino Šaleške doline v prvi

polovici 15. stoletja pri mentorju dr. Tonetu Ravnikarju, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti

niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Mateja Rožič

Maribor, marec 2009

U N I V E R Z A V M A R I B O R U

F I L O Z O F S K A F A K U L T E T A

Koroška cesta 160 2000 Maribor

III

ZAHVALA

Zahvaliti bi se želela mentorju dr. Tonetu Ravnikarju za strokovno vodenje in

svetovanje v procesu nastajanja diplomske naloge.

Zahvala pa tudi mojim staršem in družini za vso podporo v študijskem procesu.

IV

POVZETEK

Kronika grofov Celjskih in Seznam deželnih sovražnikov predstavljata glavna

vira diplomske naloge, ki prikazujeta burno obdobje slovenske srednjeveške

zgodovine. V preučevanju navedenih virov sem se omejila na področje Spodnje

Savinjske in Šaleške doline v prvi polovici 15. stoletja, kjer se je odvijala t. i.

fajda, ki se je vnela med Celjskimi grofi in Habsburžani. Cilj diplomske naloge

je bil topografsko popraviti Goliev prevod Kronike grofov Celjskih, ter zgodbo

preveriti s Seznamom deželnih sovražnikov, ki sem ga izbrala kot dodatni vir.

Le-ta predstavlja tiste osebe, ki so v času habsburško-celjske vojne delovale na

Kranjskem in Štajerskem proti deželnemu pravu.

Pri topografskem popravljanju slovenskega prevoda sem se posluževala

Kronesove izdaje Celjske kronike in naletela na precej napak, ki se nanašajo na

obravnavano področje. Tako je npr. v Golievem prevodu stolp v Šaleški dolini

Turn pri Škalah, Ravne pa so v bistvu Forhtenek. Pri usklajevanju zgodbe, ki jo

podajata Kronika in Seznam deželnih sovražnikov, pa sem naletela na ljudi in

gradove oz. gospostva, ki so obema viroma skupni. Tako oba vira omenjata

Jošta Soteškega in Henrika Erlauerja ter gradove Lindek, Helfenberg, Forhtenek

itd.

Ključne besede: Celjsko-Habsburška vojna, Seznam deželnih sovražnikov,

Kronika grofov Celjskih, Zgodovina prve polovice 15. stoletja, Šaleška dolina,

Spodnja Savinjska dolina

V

SUMMARY

The Chronicle of the Counts of Celje and the Register of country’s enemies

show the stormy period in Slovenian medieval history and represent the main

sources of the diploma. I limited my research of the listed sources within the

area of the Lower Savinjska and Šaleška valley in the first half of the 15th

century. In this particular period the well known war between the counts of

Celje and the Habsburgs was taking place. One of the main goals of this

diploma was the topographical correction of Golia’s translation of the Chronicle

and the confirmation of the story with another source; the List of county’s

enemies which represents those who worked against the land law during the war

time.

I used the Krones’s edition of the Celje Chronicle in order to topographical

correct the Slovenian translation and came across many mistakes. Golia names

“Turn pri Škalah” as “stolp v Šaleški dolini” and “Forhtenek” as “Ravne” which

is obviously incorrect. In reconciliation between the story which is shown by the

Chronicle and the Register of country’s enemies I have come across men and

castles that are in common to both sources. Both mention Jošt Soteški and

Henrik Erlauer and castles Lindek, Helfenberg, Forhtenek, etc.

Key words: Celje-Habsburg war, Register of country’s enemies, The Chronicle

of the Counts of Celje, History of the first half of the 15th century, Šaleška

valley, Lower Savinjska yalley

VI

KAZALO

1 UVOD………………………….………………………………...……………1

2 KRONIKA KOT SREDNJEVEŠKI VIR….……………………..………...2

3 KRONIKA GROFOV CELJSKIH….……………………………..……….4

4 ULRIK IN HERMAN, ŽOVNEŠKA SVOBODNIKA, POSTANETA

CELJSKA GROFA.………………………………………………….………9

5 SEDEŽ CELJSKE GROFIJE……………………………..………………12

6 SEZNAM DEŽELNIH SOVRAŽNIKOV NA KRANJSKEM IN

ŠTAJERSKEM IZ OKOLI LETA 1440. IZ BORB MED CELJSKIMI

GROFI IN HABSBURŽANI V LETIH 1436–1443………………………19

6. 1 Celje – Knežji dvorec………………………..…………………..………22

6. 2 Žovnek……………………….…………………………………….........23

6. 3 Gornji grad……………………………….…………………….………..27

6. 4 Šoštanj…………………………………….……………………………..30

6. 5 Forhtenek……………………………………………………………......34

6. 6 Ojstrica……………………………………………………………..........37

7. CELJSKO-HABSBURŠKA VOJNA…..………………………………....40

7. 1 GRADOVI CELJSKIH, KI SO JIH MED VOJNO PORUŠILI SAMI...47

7. 1. 1 Vojnik…………………………………………………..…………..47

7. 1. 2 Kacenštajn……………………………………………….…….........50

7. 1. 3 Šenek.…………………………………………………………….....53

7. 2 GRADOVI, KI SO JIH MED VOJNO PORUŠILI CELJANI IN SO BILI

LAST DRUGIH GOSPODOV IN PLEMIČEV……………………….55

7. 2. 1 Pakenštajn…………………………………………………..............55

7. 2. 2 Turn pri Velenju…..…………………………………………….......57

7. 2. 3 Helfenberg…………………………………………………..............59

7. 2. 4 Anderburg………………………………………………………......62

7. 2. 5 Ranšperk…………………………………………………………....64

7. 2. 6 Lemberg……………………………………………………….........66

7. 2. 7 Auerjev dvor………………………………………………..............69

VII

8 OSEBE IN KRAJI TER GRADOVI, KI SO OMENJENI NA SEZNAMU

DEŽELNIH SOVRAŽNIKOV…………………………………………….70

8. 1 Lindek………………………………………………….………………..70

8. 2 Švarcenštajn…………………………………………….………….........73

8. 3 Ekenštajn…………………………………………………….…………..77

9 ZAKLJUČEK……………………………………………….………………80

10 VIRI IN LITERATURA………………………………….…………........82

POPIS SLIK…………………………………………………………………..84

POPIS PRILOG………………………………………………………………84

1

1 UVOD

Kronika grofov Celjskih nam predstavlja čudovit vir za srednjeveško

zgodovino, ki nam postreže z dogodki in podatki ene najpomembnejših

slovenskih rodbin. Kronika je pisana religiozno in včasih tudi čustveno, kar

nam pove, da ni vedno najbolj objektivna. Celjski frater, ki naj bi napisal to

kroniko, je še vedno neznanka. Vemo pa, da ni bil najbolje obveščen o

dogodkih, ki so se dogajali npr. v hrvaških deželah, in o gospostvih, ki so jih

Celjani tam imeli.

Franz Krones je leta 1883 v Gradcu objavil Kroniko grofov Celjskih v nemškem

jeziku, 1972 pa jo je prevedel v slovenski jezik in z opombami opremil Ludovik

Modest Golia. Ta prevod pa ni najboljši, saj Golia imena gradov in mest iz

nemškega jezika večkrat predrugači in narobe prevede. Eden od ciljev te naloge

je Goliev prevod topografsko popraviti za območje Spodnje Savinjske in

Šaleške doline do Celja.

Kot drugi cilj naloge sem si zastavila predstaviti zgodovino omenjenega

področja, kot ga predstavlja Kronika grofov Celjskih in kot dodaten vir

uporabiti Seznam deželnih sovražnikov na Štajerskem iz okoli leta 1440.

Poskušala bom najti skupne točke teh dveh virov, ki se razlikujeta že v sami

zvrsti. Seznam sovražnikov je nekakšen birokratski popis, medtem ko Kroniko

grofov Celjskih uvrščamo med literarne zvrsti, oba vira pa sta sekundarna.

Seznam deželnih sovražnikov bom uporabila kot vir za preverjanje Celjske

Kronike, saj oba vira izhajata iz zgodovine Celjskih grofov ter omenjata iste

kraje in ljudi, zgodbo pa bom dopolnjevala in preverjala tudi z literaturo. Prav

tako bom opisala tudi grajske stavbe in njihove graščake na obravnavanem

področju.

2

2 KRONIKA KOT OBLIKA SREDNJEVEŠKEGA ZAPISA

Leksikon Cankarjeve založbe iz leta 1973 označuje kroniko kot zapis

zgodovinskih dogodkov po časovnem zaporedju. Bogo Grafenauer v Strukturi

in tehniki zgodovinske vede piše, da se je do 4. stoletja razvila kronografija,

vzporeden prikaz zgodovine raznih držav in svetopisemskih dogodkov, in z

Euzebijem1 dobila tisto obliko, ki je postala ena izmed začetkov poznejših

srednjeveških kronik.2 V svojih časovnih tabelah (Chronicorum canones, do

325) je Euzebij po letih od Abrahamovega rojstva, ki ga je izračunal po

Septuagini, grškem prevodu stare zaveze, sinhroniziral biblično zgodovino z

antičnimi dinastijami in olimpiadami. Ta kronika, ki jo je Hieronim kasneje

prevedel v latinščino in jo dopolnil do leta 378, je postala temelj srednjeveškega

zgodovinopisja.3 V najstarejših kronikah je prišlo do zanimivega zlitja biblijske,

perzijske in starogrške tradicije.4 V 8. stoletju se je zgodovinopisje povzpelo ob

podpori krščanskega koledarja in računanja mesta premičnih praznikov v raznih

letih. Zgled biblije in poznoantična dela so pomagali, da se je zgodovinopisje

povzpelo do, še vedno le pripovedujoče, kronike.5

Do nove prevlade pragmatičnega zgodovinopisja nad pripovednim pa je prišlo

pod obnovljenim stikom z antično kulturo v dobi humanizma. Renesansa in

renesančni humanizem sta bila avtohtoni sad Italije in sta začela prodirati v

tedaj še povsem srednjeveško Srednjo Evropo predvsem prek dvorov

najmogočnejših fevdalnih gospodov. Današnje slovensko ozemlje je imelo ob

prvih vzgibih iz Italije razširjajoče se nove duhovne usmeritve in življenjskega

občutja en sam dvor, na katerem so obstajale obetajoče možnosti za vznik

humanizma, in to je bil celjski dvor. V tej ambiciozni in pridobitniški fevdalni

družini je bila vsa moč in energija usmerjena v prilaščanje novih posestev in

1 Škof Euzebij (309–310) iz Cezareje, panegirik in biograf cesarja Konstantina. Herbert Grundmann, Zgodovinopisje v srednjem veku, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 2000, str. 19. (Dalje kot Grundmann, Zgodovinopisje.) 2 Bogo Grafenauer, Struktura in tehnika zgodovinske vede, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 1980, str. 56–57. (Dalje kot Grafenauer, Struktura.) 3 Grundmann, Zgodovinopisje, str. 19. 4 Oto Luthar, Marjeta Šašel Kos, Nada Grošelj, Gregor Pobežin, Zgodovina historične misli, ZRC SAZU, Ljubljana, 2006, str. 347. (Dalje kot Luthar, Historična misel.) 5 Grafenauer, Struktura, str. 56–57 .

3

širjenje političnih moči, tako so bili kulturni in izobrazbeni interesi močno v

ozadju. Pokneženi grofje Celjski pa na tem področju niso bili izjema v

primerjavi s svojimi tekmeci.6

Celjska kronika, ki jo je napisal neznani celjski minorit, je pisana na značilni

srednjeveški kronistični način, ki se zanima za vojaške in politične dogodke,

posebej v zvezi s pomembnejšimi dinastičnimi rodbinami. Vesti o slovenski

zgodovini ne izvirajo iz posebnega zanimanja piscev za slovensko ljudstvo,

ampak so ta dela plod osebnega zanimanja piscev, navaja Grafenauer.7 Kronike

so navadno ohranjale vsaj časovno zaporedje dogodkov, vendar pa se pri njih že

kaže težnja po združevanju dogajanja v večje zaokrožene skupine. Nastajale

niso s pisanjem od leta do leta kot anali, ampak z enkratnim, istočasnim opisom

daljših razdobij, opisanih pod bolj enotnim vidikom. Takšno zgodovinopisje je

bilo močno razširjeno v srednjem veku, zlasti v njegovih poznejših obdobjih.

Pri historiografskih virih te vrste se v prvi vrsti postavlja vprašanje, v kolikšni

meri so si avtorji ustvarili predstavo o dogajanju in v kolikšni meri so to potem

podali dalje. Bralec oziroma zgodovinar se sprašuje, ali pisec zaradi določene

tendence ne ponareja vsebine resničnega dogajanja.8 Vsak srednjeveški pisec je

sam precenil, kaj je vredno povedati njegovim sodobnikom in naslednjim

rodovom. Ali je bil glavni kriterij resnica, ali pa so bila to dejanja, ki jih je bilo

vredno ohraniti v spominu, je bila stvar njihove lastne presoje. Pri izbiri kriterija

so pisce vodili lastni motivi, pri čemer so težko skrili svojo subjektivnost.9

6 Primož Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Slovenska matica, Ljubljana, 1979, str. 15, 225. (Dalje kot Simoniti, Humanizem.) 7 Grafenauer, Struktura, str. 217. 8 Grafenauer, Struktura, str. 394. 9 Grundmann, Zgodovinopisje, str. 3-4.

4

3 KRONIKA GROFOV CELJSKIH – Die Chronik der grafen

von Cilli

Socialna baza renesanse in humanizma je bila v Srednji Evropi sprva skoraj

izključno omejena na knežje dvore in bogate škofovske rezidence, deloma tudi

na večja, gospodarsko močna, meščanska središča. Na Slovenskem je še nekaj

let čez sredo 15. stoletja obstajal en sam dvor, ki bi lahko bil mesto za prodor in

uveljavljanje renesanse v njenih mnogoterih družbenih, političnih in s tem

predvsem tudi kulturnih manifestacijah. To je bil celjski dvor. Celjska dinastija

propade že leta 1456, le dobro desetletje po tem, ko se v dednih deželah

Habsburžanov pojavijo prvi zametki humanizma s prihodom Eneja Silvija

Piccolominija (Kasnejši papež Pij II., 1458–1464) na dvor in v cesarsko pisarno

Friderika III. (1440–1493).10

Religiozno-moralistična srednjeveška Kronika grofov Celjskih11 je v osnovi

nastala nedolgo po smrti Hermana II., a pred umorom Ulrika v Beogradu (okoli

1456). Nadaljevanje kronike je nekoliko mlajše, vendar je prav tako nastalo v

15. stoletju. V prid tej domnevi govori tudi dejstvo, da na neznanega kronista ni

vplival s svojimi deli Piccolomini, čigar dela so bila natisnjena šele proti koncu

15. stoletja, in ne Thuroczy ali Bonfin, ki sta vključena šele v kasnejši redakciji

kronike. Za 15. stoletje pričajo, kot je to že zdavnaj podčrtal Franz Krones, tudi

jezikovne oblike. Avtor Kronike grofov Celjskih je bil nedvomno duhovnik,

zelo verjetno frančiškan celjskega frančiškanskega samostana, ki so ga osnovali

sami knezi Celjski. Temu v prid govori med drugimi tudi natančen opis

Ulrikovega pogreba, ki mu je nedvomno prisostvoval tudi sam pisec. Franz

Krones je celo mnenja, da je bil pisec zaupna oseba zadnjega kneza, kajti

drugače si je težko predstavljati, kako bi lahko prišel do tolikšnega števila

podatkov o njihovi rodovini. Pisec vključuje v svoje delo tudi nekatere

najpomembnejše listine. Čeprav avtor Kronike ni imel namena pisati celotne

10 Simoniti, Humanizem, str. 10, 15. 11 Franz Krones, Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli, Graz, 1883. (Dalje kot Krones, Chronik.) Prevod: Ludovik Modest Golia, Kronika grofov Celjskih, Založba Obzorja Maribor, Ljubljana 1972. Lokacija kronike: original ne obstoja, obstojajo pa 3 redakcije po izgubljenem originalu. Ohranjenih je 17 izvodov iz 16.–18. stoletja. Vsaj en prepis je tudi v Arhivu Slovenije.

5

kronike, je le-ta postala glavni vir o rodovini Celjskih. Kronist ne more in ne

zataji svojih čustev do gospodarjev, vendar pri tem ne gre tako daleč, da bi z

izmišljenimi zgodbami črnil njihove nasprotnike, kot je to pogosto počel

Piccolomini s Celjskimi.12 Dokaz o času nastanka nam priča že uvodno

poglavje, v katerem avtor poudari, da je bil grof Herman Celjski moder in

previden gospod in da je zato njemu na čast in v spomin pričel pisati kroniko.13

Vendar pa je Kronika enostranski vir, ki povzdiguje Celjske grofe in zavoljo

tega tudi izpusti kakšen podatek, kar kaže na to, da se je pisec lotil pisanja

zaključka svojega dela šele potem, ko je družina izumrla.14

Kroniko grofov Celjskih je leta 1883 v Grazu izdal Franz Krones, z naslovom

Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli. Krones je bil

pomemben avstrijski zgodovinar, ki se je rodil leta 1835. Od leta 1865 poučeval

na Univerzi v Grazu, umrl pa leta 1902.15 Ludovik Modest Golia je Kroniko

grofov Celjskih prevedel v slovenski jezik in opremil z opombami, prevod pa je

založila Založba Obzorja Maribor leta 1972. Prevod te Kronike uvrščamo torej

med sekundarne zgodovinske vire. Golia v pojasnilih k svojemu prevodu

pojasnjuje, da se Krones16 v svoji izdaji ni dovolj oziral na piščev slog, iz

katerega bi lahko razbral njegov poklic. Značilno je, da je kronist izražal svojo

vdanost, poleg uvodne kritike, do svojih gospodarjev še z izrazitim pisarniškim

slogom. Nikjer ni izpustil nobenega naslova, kar kaže, da je bil zelo domač v

jeziku, ki se je uporabljal pri izdaji raznih listin. Golia hkrati poudarja, da se kar

vsiljuje mnenje, da je moral biti pisec Kronike eden izmed pisarjev grofa

Hermana.17

12 Tukaj naj le omenim, da je tudi Celjanom docela nenaklonjeni Piccolomini označil zadnjega kneza Ulrika II. v nasprotju z njegovim očetom, moralnim slabičem Friderikom, kot človeka, ki da je »ingenio tantum et eloquentia maior«. V Piccolominijevem vrednostnem sistemu pa stojita ingenium, prirojena duševna zmožnost, in eloquentia, retorična sposobnost, na vrhu piramide vrednot. Kot je znano, je bil le-ta strupeno kritičen do razmer in je nekoč tudi zapisal, da se je v naših krajih znašel med divjaki. Simoniti, Humanizem, str. 16. 13 Ludovik Modest Golia, Kronika grofov Celjskih, Založba Obzorja Maribor, Ljubljana 1972, str. 108. (Dalje kot KGC) 14 Nada Klaić, Zadnji knezi Celjski v deželah Sv. Krone, Svetovni slovenski kongres 1991, Prese 1991, str. 15. (Dalje kot Klaić, Zadnji knezi Celjski.) 15 http://aeiou.iicm.tugraz.at/aeiou.encyclop.k/k875417.htm (11. 02. 2009) 16 Franz Krones, Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli, Graz, 1883. (Dalje kot Krones, Chronik.) 17 V pojasnilih k svojem prevodu. KGC, str. 109.

6

V kronistovem pričevanju je prišlo do velikih netočnosti v kronoloških

podatkih. Kronist je pisal po spominu, morda na osnovi kakšnih svojih zapiskov

ali mogoče celo brez njih, torej na osnovi doživetij, kot so se mu vtisnili v

spomin. Kronika je zgrajena tudi iz epizod, ki niso nujno povezane v

kronološkem zaporedju. Napake se ne ponavljajo le pri letnici rojstva Hermana

II., ampak tudi pri letu Hermanove smrti, kar govori listinsko gradivo iz

Slavonije.18 Prav isto gradivo izziva dvome o kronistovem sporočilu, da je knez

Herman II. umrl v Bratislavi in da je Hermanova pot k zetu Sigmundu (rimski

cesar 1410–1437)1435 imela drugačen namen.19 V Kroniki piše, da je

Maksimiljana za lorškega nadškofa potrdil papež Silvester (314-335), v resnici

pa ga potrdil Sikst II. (257-258).20 Kronist navaja tudi, da sta bila sinova

Friderika Žovneškega, Ulrik in Herman, povzdignjena v grofa leta 1362 s strani

cesarja Karla. Pravilna letnica je 1372.21 Herman I., sin Friderika I., je imel dva

sinova, Hansa in Hermana II. Tudi to, da je bil Janez (Hans) poročen z grofico

Mondfordsko, je napačno. Hans, ki je umrl leta 1372, je bil poročen z grofico

Margareto Pfannberško.22 V kroniki je sin Hermana II. imenovan Ludovik, v

genealoški razpredelnici pa je Ludvik. Vse te in podobne napake potrjujejo

misel, da se je prizadevni menih lotil pisanja, da bi prihodnjim rodovom zapustil

zapiske o svojih dobrotnikih brez namena, da bi bil uradni zgodovinar knezov

Celjskih. Verjetno je izobrazba prizadevnega kronista bila preslaba in se ni

mogel preleviti v dvornega kronista. Ko prebiramo Kroniko, dobimo občutek,

da pisec piše predvsem o tistem, kar je slišal ali sam videl, slabo pa je bil

poučen o dogajanjih, ki so bila daleč od njegovega Celja. Kronist le malo ve o

oblasti svojih knezov v hrvaških deželah. Kljub temu je kronistova pripoved

tudi brez kronologije zelo živahna, povedana preprosto, a z veliko ljubezni, kar

ji daje še poseben čar.23

18 Klaić, Zadnji knezi Celjski, str. 16. 19 Klaić, Zadnji knezi Celjski, str. 16. 20 V pojasnilih k svojemu prevodu, KGC, str. 113. 21 1372, september 30. Brno, original v: ARS CE II. št. 3 in št. 4. Listini se med seboj razlikujeta v opisu meja Celjske grofije. Kako je do tega prišlo, ostaja odprto. Peter Štih, Celjski grofje,vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske, v: Grafenauerjev zbornik, Ljubljana, 1996, str. 233. (Dalje kot Štih, Celjski.) 22 Dušan Kos, Vitez in grad, Založba ZRC, Ljubljana, 2005, str. 260–261. (Dalje kot Kos, Vitez.) 23 Klaić, Zadnji knezi Celjski, str. 16.

7

Kronika je sestavljena iz uvodnega poglavja, v katerem kronist govori o

krepostih, ki jih omenja že Seneca.24 Govori o tem, kako bodo nekateri vladarji

pozabljeni, hkrati pa poudarja, da je bil njegov gospod grof Herman Celjski

moder in da njemu na čast piše to kroniko. Kronika grofov Celjskih prične

opisovati antično Celeio in nato preskoči k Frideriku Žovneškemu ter opisuje,

kako so Žovneški postali grofje Celjski. Sestavljena je iz sedeminštirideset

poglavij, ki opisujejo življenje, boje in posesti grofov Celjskih. Na koncu

kronike avtor doda še svoboščine, po katerih so Celjani postali grofje in za tem

knezi. Slovenski prevod vsebuje še opombe, poglavje o vzponu celjskih grofov,

širjenju oblasti in propadu, pojasnila, literaturo in seznam ilustracij.

Goliev prevod obravnavanega dela je sicer tekstovno relativno korektno izdelan,

kar se tiče pa krajevnih imen in imen gradov, pa večkrat naletimo na napake v

prevodu. Popravek teh napak je tudi eden izmed ciljev diplomskega dela. Naj

tukaj navedem le en primer. Golia med gradovi, ki so jih Celjani sami porušili,

navede stolp v Šaleški dolini. Bralec, ki si ne ogleda Kronesove izdaje Celjske

kronike, ne ve, da je omenjeni stolp v resnici grad Turn v Škalah pri Velenju.

Kroniko grofov Celjskih v svojih delih uporabljajo Janko Orožen,25 Ignac

Orožen,26 Franjo Baš,27 Peter Štih,28 Dušan Kos,29 Ivan Jakič,30 Stanislav

Južnič,31 Klaić Nada,32 Božo Otorepec,33 Jože Mlinarič,34 Tone Ravnikar,35

Primož Simoniti36 in Ivan Stopar.37

24 Lucius Annaeus Seneca, rojen leta 4 p.n.š. je bil rimski stoični filozof, govornik, dramatik. Bil je učitelj in svetovalec Nerona, umrl je leta 65 po Kristusu. 25 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, Od začetka do leta 1848, Celje 1971. Janko Orožen, Zgodovina Celja II. del, Srednjeveško Celje kot središče državotvornega stremljenja: doba narodne samostojnosti, Savinjska marka, knezi in grofje Celjani, Celje, 1927. 26 Ignac Orožen, Celska Kronika, Celje, 1854. 27 Franjo Baš, Celjski grofi in njihova doba, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije. Izbrani zgodovinski spisi, Maribor 1989. 28 Peter Štih, Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske, v: Grafenauerjev zbornik, Ljubljana, 1996. Peter Štih – Vasko Simoniti, Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, Celovec – Ljubljana, 1996. 29 Dušan Kos, Vitez in Grad, Založba ZRC, Ljubljana, 2005. 30 Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, DZS, Ljubljana, 1997. 31Stanislav Južnič, Kostel do konca 15. stoletja v: ZČ, leto 1999, letnik 53, št. 3, str. 295–323. 32 Nada Klaić, Zadnji knezi Celjski v deželah Sv. Krone, Svetovni slovenski kongres 1991, Prese 1991. 33 Božo Otorepec, Seznam deželnih sovražnikov na Kranjskem in Štajerskem iz okoli 1440. Iz borb med Celjskimi grofi in Habsburžani v letih 1436–1443. V: Grafenauerjev zbornik, Ljubljana, 1996, str. 331–332.

8

Ker imamo opravka s sekundarnim virom, sem kot vir za preverjanje Celjske

kronike, poleg Seznama deželnih sovražnikov iz okoli 1440,38 uporabila še

listinski korpus celjskih listin, ki so bile vrnjene Sloveniji iz avstrijskega

Hišnega, dvornega in državnega arhiva na Dunaju. Prepise teh listin, ki jih je

uredil Božo Otorepec, sem dobila v vpogled od mentorja, dr. Ravnikarja.

34 Jože Mlinarič, Celjani in njihov odnos do samostanov, v: Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, Stara tema – nova spoznanja, Celje 1998. 35 Ravnikar Tone, Vzhodna polovica Šaleške doline v srednjem veku, Velenje: Razprave o zgodovini mesta in okolice, Velenje, 1999. 36 Primož Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Slovenska matica, Ljubljana, 1979. 37 Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, Tretja, četrta in peta knjiga, Viharnik, Ljubljana, 1993. 38 Original se pod signaturo AS CE II, 208, s.d. (ad 1441 IX. 4. ) hrani v listinski zbirki Arhiva Republike Slovenije.

9

4 ULRIK IN HERMAN, ŽOVNEŠKA SVOBODNIKA,

POSTANETA CELJSKA GROFA

Kronist prične pisati o grofih Celjskih, v poglavju, katerega naslov je Tukaj se

začenja kronika grofov Celjskih in začenja se z gospodom Friderikom,

Žovneškim svobodnikom, in nadaljuje, kako so postali grofje in kako so drug za

drugim vladali. Friderik Deseti,39 Žovneški svobodnik in gospod Celjski, je

umrl leta 1359, na petek pred Velikim Šmarnom. Za sabo je pustil dva potomca,

svobodnika Ulrika in svobodnika Hermana. Cesar in češki kralj Karel ju je

povzdignil za grofa in podeljen jima je bil grofovski naslov Celjski.40

Pisec Kronike grofov Celjskih molči ne omenja, da je bil Friderik Žovneški že

dvajset let povzdignjen za grofa. Cesar Ludvik IV. Bavarec je že leta 1341

povzdignil njega in njegove dediče v grofe.41 Grofovski naslov je leta 1372

ponovno potrdil cesar Karel IV. Luksemburški ter hkrati podelil znatno

obsežnejšo grofijo, katere središče je bilo Celje.42

Kako je cesar Karel (cesar Karel IV. 1347–1378 iz luksemburške vladarske

hiše) povzdignil Žovneška svobodnika, plemenitega Ulrika in Hermana, za

grofa s pridevkom Celjski,43 pa govori poglavje, v katerem je strnjena listina

cesarja Karla, s katerim javno oznanja povzdigovanje. Poudari, da je na prošnjo

Albrehta in Leopolda, avstrijskih, štajerskih in koroških vojvod, po nasvetu

cesarskih knezov, grofov, svobodnikov in po dobrem preudarku, bilo sklenjeno

navedeno dejanje. Dana jima je bila celjska grofija, ki se začenja pri gradu

Žovnek in se razteza na eni strani do gradu, imenovanega Gornji Grad, od tega

pa po dolini do poslopja in gradu, ki se imenuje Šoštanj, navzdol do vasi

Koblek, Vojnika in sega do vasi Gaberje. Tam so tudi meje ozemlja, ki se

imenuje Rogatec. Od tod na drugi strani teče meja do omenjene celjske grofije

39 Friderik I. (1318–1359). Če pogledamo nazaj v zgodovino žovneških svobodnikov, lahko naštejemo ravno devet Friderikovih prednikov. Ti so: Gebhard I., Leopold I., Gebhard II., Konrad I., Leopold II., Gebhard III., Konrad II., Ulrik I., Leopold III. KGC, str. 117. 40 KGC, str. 12. 41 1341, april 16. München, prepis: StLA, št. 2185a. 42 Heinz Dopsch, Die Freien von Sannegg als Steirische Landherren und ihr Aufstieg zu Grafen von Cilli, Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, Stara tema–nova spoznanja, Celje, 1998, str. 35. (Dalje kot Dopsch, Die Freien von Sannegg.) 43 1372, november 7. Klosterneuburg; prepis: StLA, št. 3152.

10

in do gradu Ojstrica, ter se zopet vrača do omenjenega gradu Žovnek. Po

dolžini je merilo to gospostvo okrog deset milj, po širini pa je segalo do vasi

Grobelce, kjer je trčilo na mejo pri Podčetrtku, ki je pripadalo krški škofiji. Vsi

ti kraji in gradovi so zopet omenjeni v listini, ki sta jo izdala avstrijska kneza

Albreht in Leopold (Albreht III. in Leopold III., sinova Rudolfa IV. 1358–

1365), v kateri sta privolila in dovolila, da je cesar Karel Žovneške svobodnike

naredil za grofe. Te celjske grofije, z zgoraj omenjenimi gospostvi, mejami in

mejniki, so namreč ležale v njihovi vojvodini Štajerski. 44

Slika 1: Listina cesarja Ludvika Frideriku Žovneškemu iz leta 1341

(IV 16. Munchen, št. 212), s katerim naznanja, da povzdiguje Friderika in

dediče v grofe. (www.gradovi.net, 26. 11. 2008)

Pismo se konča: »V potrdilo tega pisma zapečateno z našim cesarskega

veličanstva pečatom, ki je bil pritisnjen v Brnu po Kristusovem rojstvu trinajsto

in nato v dvainšestdesetem letu.« Letnica, ki je navedena v tej listini, je

napačna.45 Omenjeni dogodek se je zgodil 10 let kasneje, leta 1372.

44 KGC, str. 68–68. 45 1372, november 7. Klosterneuburg; prepis: StLA, št. 3152.

11

Sledi opis gradov, ki so bili zajeti v tem pismu ter podarjeni Ulriku in Hermanu

ob povzdigovanju, in gradov, ki so bili v lasti Celjanov.

12

5 SEDEŽ CELJSKE GROFIJE

Kronika se prične z opisom legende o Svetem Maksimiljanu,46 ki naj bi živel v

Celju v drugi polovici tretjega stoletja in bil tam tudi mučen. Kronist o mestu

piše, da je bilo prebogato z dobrinami in plemiči, z lepim obzidjem in stolpi,

marmorjem in prekrasnimi palačami. Bilo je mogočno mesto, ki so ga primerjali

s Trojo. Dalje piše, da se še v njegovem času vidi, kako mogočno je bilo mesto

za časa Maksimiljana po silnih zidovih in po velikih kosih marmorja, ki se tam

najde, zlasti pri dvižnem vodnjaku, kjer je nekdaj stala neka dvorana. »Če se

tam najde tako velik kos, ki ga ne more peljati noben lesen voz, je bilo tam

zares veliko moči in bogastva«, zaključi poglavje.47

Naselje Celje je bilo ob sotočju reke Savinje in Voglajne eno najpomembnejših

spodnještajerskih središč. Strateško pomemben kraj je bil po letu 970 središče

grofov iz rodu Askvincev in od 11. stoletja središče Savinjske grofije. Vsekakor

so imeli ti na območju kasnejšega Zgornjega gradu skromno utrdbo v 11.

stoletju. Po polomu grofa Starchanda iz rodu Askvincev okoli leta 1105/06 je bil

nato okoli leta 1130 savinjski grof Günther, sin Vovbržana Pilgrima s

Hohenwart – Puzzuola, celo imenovan kot celjski mejni grof. Po Guntherjevi

smrti v virih ni več vesti o savinjskih grofih, alodialno celjsko gospostvo pa so

dedovali vovbrški grofje. Ko so od srede 12. stoletja Vovbržani kopičili posest v

Savinjski dolini, so jo upravljali z ministeriali in gradiščani na celjskem

Gornjem gradu, ki so ga po I. Stoparju zgradili v prvi polovici 13. stoletja. Po

mnenju Jožeta Curka48 pa grad ni nastal zaradi nadzorovanja trškega naselja,

marveč zaradi širših deželnih strateških interesov. Za neodvisnost od naselja naj

bi govorila sama lokacija gradu, ki ni imela možnosti za nadzor naselja in

prometa. Pa tudi trška naselbina se je intenzivneje razvijala šele od 13. stoletja

46 Maksimiljan naj bi bil edinec plemiške, bogate in pobožne družine iz Celja. Po smrti svojih staršev je podaril svoje bogastvo in vse imetje revnim in izpustil sužnje. Zaradi močne želje, da bi postal misijonar, je romal v Rim. Po dvajsetih letih misijonarskega dela se je vrnil v Celje kot pridigar. Ko je zavrnil sodelovanje v malikovanju, ga je Eulasius 12. oktobra obglavil. Njegovo truplo je bilo pokopano izven mesta. Ruth Weber, SaintMaximilian of Celeia, http://www.phil.unipassau.de/histhw/stadtgeschichte/english/Maximilian.html, (12. 11. 2008). 47 KGC, str. 7–9. 48 Jože Curk, Celjski Stari grad, posebno v 16. stoletju. ČZN 23 (LVIII) (1987), 107–117.

13

dalje, ko se je cesta proti Ljubljani prestavila k njej, in po letu 1224, ko je bil

zgrajen most v Zidanem Mostu.49

Okoli leta 1185 je neki Bernard iz Celja pričal v Admontu v listini Hartnida iz

Orta. Njegovo poreklo in delovanje nista povsem jasna. Pirchegger je domneval,

da so imeli po smrti grofa Guntherja, gotovo pa že leta 1147, deželsko sodišče v

Savinjski dolini kot koroški fevd štajerski deželni ministeriali iz Orta. 50

Leta 124151 med pričami vovbrškega grofa nastopa Hiltprando de Cilli

(Hilbrand), prvi vitez, za katerega upravičeno domnevamo, da je domoval na

celjskem gradu, ki se prvič neposredno omenja šele leta 1323 kot Cylie die

purch.52 Pozneje srečamo ime zapisano kot vest Cili (1341), castrum Cilie

(1451).53 Ime za grad Gornje Celje – Obercilli (1468) – se uveljavi šele v času,

ko so grofi celjski že izumrli.54

Vovbrški izumrejo leta 1322.55 Del celjske zapuščine je ostal vdovi, Elizabeti

Vovbrški, in sodediču, grofu s Pfannberga, ki pa sta jo že prihodnje leto za tri

leta zastavila Konradu z Aufensteina. O tem priča Kronika grofov Celjskih, kjer

piše, da sta se navedena odločila za omenjeno dobo zastaviti grad Celje, trg pod

njim in stolp, ki stoji na trgu, ter plemiče, naseljene v trgu in oborožence. K

temu so spadale tudi vse pravice, ljudje, posestva, dajatve izven trga in petdeset

mark denarja skupaj s trško tlako.56 Aufenstein ga je obdržal do leta 1331,57 ko

je po dolgotrajni fajdi med Aufensteini in Wallseejevci polovico gospostva

prejel Friderik Žovneški. Leta 1333 je Konrad z njim zamenjal še svoj del za

polovico vovbrškega gospostva Guštanj58 in dodatno vsoto srebra.59 Celjska

49 Kos, Vitez, str. 259. 50 Kos, Vitez, str. 259. 51 1241, december 18. Mozirje. V: Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, peta knjiga (1201-1246), Leonova družba, Ljubljana, 1928, št. 776, str. 375. (Dalje kot: Kos, Gradivo.) 52 Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji,Tretja knjiga, Viharnik, Ljubljana, 1993, str. 14. (Dalje kot Stopar, Grajske, 3.) 53 Stopar, Grajske 3, str. 14. 54 Stopar, Grajske 3, str. 14. 55 Kos, Vitez, str. 262. 56 KGC, str. 65. 57 Štih, Celjski, str. 231. 58 Guštanj je historično ime za Ravne na Koroškem. 59 Kos, Vitez, str. 262.

14

kronika navaja listino,60 ki sta jo napisala Konrad Aufensteiner in njegova

zakonska žena Dimuta, in se glasi: »S premišljeno voljo in z dobrim

premislekom našemu ljubemu svaku Frideriku, svobodniku na Žovneku,

njegovi zakonski ženi in njunima obema dedičema prodali in dali polovico

deleža, ki smo ga imeli na gradu Celje, trgu in tamkajšnji sodniji … in smo zato

dobili polovico deleža, ki sta ga imela na gradu Guštanj, trgu, sodniji in urbarju

…. k temu za dodatek smo prejeli dvesto mark srebra.«61 Grad je bil do smrti

zadnjega celjskega kneza Ulrika II. sedež te mogočne rodovine, kasneje pa

postal deželnoknežja last.62

Slika 2: Celje in Zgornji grad iz leta 1683

(http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/ponudba/1997/kocbek/Celjski/Lela.htm,

28. 11. 2008)

Zgornji grad je tako leta 1333 postal novi glavni sedež gospodov Žovneških, po

letu 1341 pa tudi središče na novo povzdignjene Celjske grofije. Dvor z vsemi

knežjimi atributi so grofje Celjski osnovali v Spodnjem, mestnem gradu. Tu so

živeli tudi dvorni uradniki: dvorni mojster, kletar (vicedom), pisar (kasneje

kancler). Verjetno je tukaj šlo za prezidavo stolpa, ki se je omenjal v zastavni

60 1333, februar 28. Celje. V: Dušan Kos, Celjska knjiga listin I, Listine svobodnih gospodov Žovneških do leta 1341, SAZU, Ljubljana, Celja, 1996, št. 146, str. 163 (Dalje kot: Kos, Celjska knjiga.). Primerjaj tudi: KGC, str. 66. 61 KGC, str. 66. 62 Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, DZS, Ljubljana, 1997, str. 73. (Dalje kot: Jakič, Gradovi.)

15

listini iz leta 1323. V razviti obliki je bila to prava renesančna knežja palača,

ena redkih te vrste pri nas. Zgornji grad pa je imel za Celjske grofe bolj vojaški

in obrambni kot reprezentativni in bivalni pomen. V začetku 15. stoletja se na

gradu omenja gradbeni mojster, ki je bil hkrati gradiščan, Hans Melfrid, kar

priča o stalni gradbeni oskrbi.63

Trška naselbina pod gradom je imela od prihoda gospodov Žovneških do

njihovega izumrtja kontroverzen značaj. Šele s prehodom ozemlja k Žovneškim

je trg postal nekakšna prestolnica. Toda naselje je bilo celo vse do srede 15.

stoletja, ko je dobilo mestne pravice, pravno zgolj trg. Celjski grofje so naselju

puščali le pogojno samoupravo, saj je bil trški sodnik v prvi vrsti zastopnik

grofov, ne pa predstavnik naselja. Temu primerno so se zelo pozno, sredi 15.

stoletja, izoblikovali organi mestne avtonomije (sodnik, mestni svet). Hitra

krepitev Celjanov ni bila po godu Habsburžanom kot deželnim knezom. Zato

trg v 14. stoletju ni mogel pričakovati ne formalnega in ne ekonomskega

povzdiga v mesto, ker je bilo v pristojnosti fevdnega gospoda Žovneško-

Celjskih-Habsburžanov.64

Kronika grofov Celjskih opisuje, da je leta 1422 umrla žena Friderika II.,

Elizabeta Modruška v Krapini, nato pa naj bi jo prepeljali v Celje.65 Kronika

opisuje, da se je po deželi govorilo, da naj bi jo ubil Friderik sam, da bi lahko

bil s svojo novo ljubeznijo Veroniko Deseniško. Oče, Herman II., se s to poroko

ni strinjal in je tako dal oba ujeti in stražiti. Friderika naj bi iz Ojstrice prepeljali

v celjski Gornji grad,66 kjer bi ga naj stražil Jošt Soteški. Veronika je bila

pripeljana iz Ojstrice, kjer je bila zaprta, v Celje, da bi ji sodili, ker bi naj

začarala Friderika.67

63 Kos, Vitez, str. 262. 64 Kos, Vitez, str. 263. 65 KCG, str. 18. 66 Na tem mestu bi želela opozoriti na pomanjkljivost v Golievem prevodu. Le-ta piše, da je bil Friderik prepeljan v celjski Gornji grad. Bralec, ki prvič prebira Kroniko, lahko Celjski grad zamenja z gradom v Gornjem Gradu, saj je ta bil tudi celjski. Mogoče bi boljša rešitev prevoda bila celjski Zgornji grad, kot ga tudi uporablja Dušan Kos. KGC, str. 19. 67 KGC, str. 19.

16

Slika 3: Celje iz leta 1441

(http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/ponudba/1997/kocbek/Celjski/Lela.htm,

27.11. 2008)

Cesar Sigmund je leta 1436 povzdignil Friderika in Ulrika v poknežena grofa.

Odtlej sta bila onadva in njuni potomci popolnoma svobodni.68 Poknežil ju je na

celjsko, ortenburško in strmško grofijo. Te grofije naj bi od tedaj veljale za

kneževine svetega rimskega cesarstva. Od tedaj so smeli postavljati ter imeti

popolne in prave mitnice z vsemi pravicami, tako v Celju kot kjerkoli drugje v

njihovem gospostvu. Od vseh plemičev, ki so bili naseljeni ali so stanovali v

njihovih deželah, grofijah ali gospostvih, pa tudi od drugih, ki so šli skozi te

mitnice, so imeli pravico jemati, kakor je bilo predpisano. Lahko so izdelovali

tudi lastne novce. Kronist je še zapisal: »Vse svoboščine, dostojanstva, časti in

vse pravice, kakor jih imajo ali bi jih lahko imeli drugi knezi in pokneženi

grofje rimskega cesarstva, naj jih imajo tudi Celjani.«69

Leta 1451 so po pričevanju Celjske Kronike pričeli Celjani zidati novo obzidje

okoli mesta Celje, ki pa prej ni bilo obzidano, ampak obdano s plotom in

jarkom. V opombah prevajalec piše, da je 4. julija 1448 pogorelo središče Celja.

68 1436, november 30. Praga. Orig. perg. listina v: ARS CE II., št. 190. Primerjaj: Štih, Celjski, str. 243. 69 KGC, str. 22.

17

Zato je Friderik II. leta 1451 podelil Celju mestne pravice, da bi vanj privabil

več ljudi in tako spet dvignil naselje. V listini, s katerim je grof Friderik Celjski

povzdignil trg Celje v mesto, navaja, da so prišli k njemu občinski možje v

imenu meščanov in ga ponižno prosili, da jim podeli takšne milosti in

svoboščine, s katerimi so bila druga mesta na Štajerskem obdarjena. Odtlej ni

bilo treba plačevati davka od gostiln in pijače. V mestni ustanovni listini je bila

tudi točka o uvedbi tlake za obzidje, popolnoma pa so bili oproščeni tlake, ki so

jo morali opravljati za Friderika, da bi lahko svoje hiše zidali. Obzidje je bilo

končano šele leta 1473. V listini je opredeljeno tudi območje, ki je bilo

določeno za obmestje. Začelo se je pri mostu čez Ložnico, od tod mimo loke do

hoste, na pol poti do Sv. Duha in od tam do hriba Golovca, kjer so stale vislice,

nato do Hudinje, čez Voglajno do križa, ki stoji na jahaški poti proti Gornjemu

Celju, ob Savinji do dvorca in nato spet čez Savinjo do Mladega studenca in

nato prek vinogradov do Lisce, do dvorca Pobrežje in zopet čez Savinjo do

mostu čez Ložnico.70

Leta 1454 je umrl Friderik Celjski na Žovneku.71 Prepeljan je bil v Celje v

tamkajšnji minoritski samostan in položen v grobnico. Kronika na tem mestu

prinaša še zgodbo o Ulriku, ki naj bi po očetovi smrti našel na Žovneku zaklad,

katerega je dal prepeljati na Zgornji grad v Celju. Ko so zaklad naložili, naj bi

zapihal močan veter, kot ga ni pomnil še nihče. Podrl naj bi mnogo dreves in

odnesel s hiš mnogo streh.72

1455. leta je grof Ulrik Celjski potrdil listino očeta Friderika Celjskega in

celjskim meščanom dovolil izbrati vsako leto župana, sodnika in svet, pri čemer

jim je zagotovil, da jim ne bo ugovarjal ali nasprotoval. V tej listini Ulrik

podarja meščanom še hišo v celoti, ki je bila last Henrika Erlauerja. Že Friderik

je meščanom podelil to hišo, a je še obdržal del, v katerem je hranil orožje.73

Henrik, ki je bil med leti 1434 in 1438 mestni sodnik v Celju, se je znašel tudi

na seznamu deželnih sovražnikov, kjer piše, da naj bi bil Henrik Erlawer

70 KGC, str. 40, 67-77. 71 Kronika opisuje, da je Friderik umrl na dan Sv. Marjete 1453, kar pa je napačno, saj je le-ta preminil leta 1454. Kos, Vitez, str. 261. 72 KGC, str. 43. 73 KGC, str. 78.

18

obveščevalec deželnih sovražnikov, in tisti, ki naj bi skupaj z Gašparjem Pirsom

skušal zasesti Ranšperk.74

74 Povzeto po: Božo Otorepec, Seznam deželnih sovražnikov na Kranjskem in Štajerskem iz okoli 1440. Iz borb med Celjskimi grofi in Habsburžani v letih 1436–1443. V: Grafenauerjev zbornik, Ljubljana, 1996 str. 337. (dalje kot: Otorepec, Seznam)

19

6 SEZNAM DEŽELNIH SOVRAŽNIKOV NA KRANJSKEM

IN ŠTAJERSKEM IZ OKOLI 1440. IZ BORB MED

CELJSKIMI GROFI IN HABSBURŽANI V LETIH 1436–1443.

Med listinami grofov Celjskih, vrnjenih Sloveniji iz avstrijskega Hišnega,

dvornega in državnega arhiva na Dunaju,75 je gotovo posebnost papirni zvezek

podolgovatega formata, ki je bil priložen listini o sklenitvi premirja med

Habsburžanom Friderikom V. mlajšim in grofi Celjskimi, z datumom 12. marec

1441. Ta papirni zvezek vsebuje seznam »deželnih sovražnikov«, to je tistih, ki

so v času Celjsko-Habsburške vojne na Kranjskem in Štajerskem delovali proti

deželnemu pravu in so bili zato zajeti v sklepe o premirju.76 Ta seznam

predstavlja imeniten vir za slovensko srednjeveško zgodovino, na podlagi

katerega spoznamo kršitev deželnega miru oziroma tistega dela deželnega

prava, ki je določal pravila fajde; srečamo se s srednjeveškimi »kriminalci«.

Seznam dobro ilustrira ljudi in dobo, v kateri je nastal, zlasti pa je enkraten vir

za ilustracijo dogajanj v fajdi. 77

Seznam je že v prvi polovici 19. stoletja objavil Joseph Chmel v svoji zbirki

virov Materialien zur österreichischen Geschichte, vendar brez podatkov o

osebah, ki se v njem omenjajo, ter z drugačnim branjem osebnih in krajevnih

imen. 78

Božo Otorepec je v Grafenauerjevem zborniku, ki je izšel leta 1996 v Ljubljani,

objavil Seznam deželnih sovražnikov na Kranjskem in Štajerskem iz okoli

1440. V uvodnem delu podaja kratek opis vzrokov Celjsko-Habsburške vojne in

omenja premirja, nato pa naniza seznam v nemškem jeziku, ki je sproti

preveden v slovenski jezik in hkrati opremljen z opombami, ki nam predstavijo

določene osebe in kraje.

75 Seznam je bil skupaj z listinami grofov Celjskih na podlagi avstrijsko-jugoslovanskega arhivskega sporazuma iz leta 1923 Sloveniji leta 1985 vrnjen iz Dunajskega arhiva in se pod signaturo AS CE II, 208, s.d. (ad 1441 IX. 4) hrani v listinski zbirki Arhiva Republike Slovenije. Andrej Nared, Seznam deželnih sovražnikov iz okoli 1440 ali podoba fajde iz prve roke. Zgodovinski časopis, št. 56, 2002, 3–4 (126), str. 327. (Dalje kot Nared, Seznam.) 76 Povzeto po: Otorepec, Seznam str. 331–332. 77 Nared, Seznam, str. 327. 78 Otorepec, Seznam, str. 331–332.

20

Leta 2002 pa je Andrej Nared v Zgodovinskem časopisu objavil članek Seznam

»deželnih sovražnikov« iz okoli 1440 ali podoba fajde iz prve roke,79 v katerem

piše o poti, ki privede do seznama deželnih sovražnikov, o samem pojmu

»deželni sovražnik«, kako se je kršilo deželno pravo, o socialnem položaju teh

srednjeveških kriminalcev, razpiše pa se tudi o žrtvah. Nared seznama v svojem

delu ne objavi, ampak ga analizira in na določenih mestih tudi ovrže

Otorepčeve trditve.

Z eno takšno trditvijo se srečamo v Otorepčevem prepisu in prevodu na strani

334, kjer naletimo na sovražnike Celjskih, vendar Nared opozarja, da gre tukaj

za napako. Otorepčev prevod se glasi, da so vsi, ki so krivi za Bizeljsko,

sovražniki Celjskih in s tem deželni sovražniki, ker je imel svoje ljudi zaradi

iste stvari na bojišču pred Bizeljskim in Kunšperkom. Nared se na tem mestu

sprašuje, kako je bilo možno, da so ti »sovražniki Celjskih« bili istočasno

Celjski vazali, ki so tudi zasedli krški (Celjanom sovražni) grad Bizeljsko.80 To

zadrego reši Chmelov prepis, ki na strani 68 odkriva, da je namesto besede

»veindt« beseda »kundt« in se tako pravilen prevod glasi: »Vsi, ki so krivi za

Bizeljsko, so Celjanu (grofu) dobro znani kot deželni sovražniki, ker je imel

svoje (ljudi) zaradi iste stvari na bojišču pred Bizeljskim in Kunšperkom.«81

Že v prvem premirju avgusta 1440 sta se obe strani morali obvezati, da

sovražnikov Friderika ali Celjskih oziroma tistih, ki ravnajo proti kateremukoli

in proti deželnemu pravu, ne bo nobena stran vzdrževala oziroma ščitila v svojih

gradovih dokler traja premirje. Izpustiti je bilo treba tudi vse ujetnike. V tej

listini se torej prvič omenjajo »lannd veinde«, in to ne le habsburški, ampak tudi

celjski. Seznam vsebuje veliko oseb, ki so sodelovale pri takšnem kršenju

deželnega prava, in krajev, kjer se je to dogajalo.82

Ohranjeni seznam je delo habsburške strani in vsebuje le habsburške

sovražnike. V tekstu zasledimo, kot običajno formulo, da so hlapci nekega

79 Andrej Nared, Seznam »deželnih sovražnikov« iz okoli 1440 ali podoba fajde iz prve roke, Zgodovinski časopis, št. 56, (2002), 3–4 (126), str. 327–344. 80 Glej Otorepec, Seznam, str. 333. 81 Nared, Seznam, str. 331. 82 Otorepec, Seznam, str. 331.

21

deželnega sovražnika »zajeli in oropali ljudi našega gospoda kralja«. Seznam

lahko razumemo kot neke vrste obtožnico, lansirano v času premirja, ki je

vsebovala tiste ljudi, ki jih Celjski ne smejo več ščititi oziroma na podlagi

katere naj bi deželne sovražnike izročili vojvodovim sodiščem. Friderik je

deželne sovražnike in kršilce miru tožil pred graškim ograjnim sodiščem,

vendar se ti kljub trikratnem pozivu tam niso pojavili, nakar je deželni glavar

dosodil v korist vojvode. To nam dokazuje, da celjski podaniki niso več

priznavali ograjnih sodišč notranjeavstrijskih dežel, ampak le celjsko ograjno

sodišče.83

V nadaljevanju bom predstavila zgodovino Šaleške in Spodnje Savinjske doline

v prvi polovici 15. stoletja skozi oči Celjske kronike in podatkov iz Seznama

deželnih sovražnikov na Štajerskem iz okoli 1440.

83 Nared, Seznam, str. 331.

22

6.1 CELJE – Knežji dvorec, Spodnji grad

Slika 4: Celjski Spodnji grad

(http://www.gradovi.jesenice.net/celje2.html, 2. 12. 2008)

Spodnji grad ali Mestni grad stoji v jugozahodnem delu srednjeveškega

mestnega jedra ob izteku Ložnice v Savinjo. Prvič se omenja leta 1323 v listini,

s katero sta Ulrik Pfannberški in vdova Elizabeta zastavila koroškemu

deželnemu glavarju Konradu Aufensteinskemu, njegovi soprogi Diemuti in

njunima dedičema pol gospoščine Celje in pol trga s stolpom.84 Iz tega stolpa je

nastal poznejši Mestni grad, ko so ga Celjani prezidali in povečali. Postal je

njihova rezidenca, v katerem so večidel prebivali. Grad je bil dobro utrjen ter

obdan z obzidjem in obrambnimi jarki.85

V današnji stavbi sta ohranjena gotska stanovanjska stavba z dvoetažno viteško

dvorano in gotski obrambni stolp z nekdanjo grajsko kapelo, v katerem so

gotska okna in portali.86

84 KCG, str 65. 85 Stopar, Grajske (3), str. 24. 86 Jakič, Gradovi, str. 74.

23

6. 2 ŽOVNEK

Na pomolu grebena Dobroveljskega pogorja jugozahodno od Braslovč, so nad

vasjo Podvrh razvaline nekdaj mogočnega gradu Žovnek, rodnega gradu

svobodnih gospodov Žovneških, kasneje grofov in knezov Celjskih.87 Žovnek

sodi med najstarejše gradove na Slovenskem. Njegovo ime je povzeto po

Savinji, ki je dala ime tudi prostrani dolini med Kamniškimi Alpami in

Zasavskim gričevjem. Žovneški so sodili k staremu domačemu plemstvu. Prvi

med njimi nastopa okoli leta 1130 kot priča v neki spanheimski listini Gebhard,

imenovan de Soune. Ponovno ga srečamo v listini iz leta 1144, 1173 pa v njej

nastopa njegov istoimenski sin, ki se ne imenuje več po Savinji, marveč po

gradu Gebehardi de Sonekke in Gebahrdus de Sonhec. Ime je dobil po ostrem

prelomu toka Savinje, varoval alode okoli Braslovč in Mozirja ter skupaj z

Libenštajnom nadzoroval cesto med Štajersko in Kranjsko.88 Žovneški so svoj

čas uživali velik ugled in tako jih 1224. srečamo na viteškem turnirju v

Brežicah. Grad se omenja pozno, šele leta 1278 kot castrum Sovnekke.89

Čeprav listine in pripovedni viri že od 12. stoletja dalje redno omenjajo gospode

Žovneške, se je njihov strmi vzpon do najpomembnejših zemljiških gospodov

na južnem Štajerskem, Koroškem in Kranjskem ter do državnih knezov rimsko-

nemškega cesarstva udejanjil šele v 14. in 15. stoletju. Ali je rod Žovneških

segal nazaj do Askuina, krvnega sorodnika sv. Heme in krškega odvetnika, ali

pa do Preslava,90 nekega drugega Heminega odvetnika, o tem si raziskave niso

edine.91

Na začetku 14. stoletja so se Žovneški zapletli v vojno med vojvodo Friderikom

Avstrijskim in vojvodo Henrikom Koroškim. Ulrik Žovneški se je pridružil

Habsburžanom, jim pozneje z listino dne 22. aprila 130892 odstopil svoja

gradova Žovnek in Ojstrico ter stolpa Šenek in Libenštajn ter jih nato prejel

87 Jakič, Gradovi, str. 390. 88 Povzeto po: Kos, Vitez, str. 409. 89 Stopar, Grajske, (3), str. 160–163. 90 Ustanovitelj bližnje vasi Braslovče, odvetnik grofice Heme Breško-Seliške. Stopar, Grajske, (3), str. 160–163. 91 Dopsch, Die Freien von Sannegg, str. 35. 92 1308, april 22. Gradec. V: Kos, Celjska knjiga, št. 80, str. 101.

24

nazaj v fevd.93 Cesar Friderik pa je zato Žovneškim odstopil v oskrbo vsa mesta

in gradove, ki jih je zavzel v Savinjski dolini. V fevdni odvisnosti od

Habsburžanov so Žovneški oziroma poznejši Celjski ostali za svojo alodialno

posest v Savinjski dolini vse do leta 1423, ko se je vojvoda Ernest odpovedal

vrhovni fevdalni oblasti.94 Šele od tega trenutka dalje se Žovneški pojavijo med

štajerskimi deželnimi gospodi – med višjim štajerskim deželnim plemstvom. Za

nadaljnji vzpon rodbine pa je bilo odločilno, da si je Friderik I. Žovneški leta

1333 po dolgoletnih bojih uspel iz dediščine grofov Vovbrških zagotoviti grad

in trg Celje. Kot Celjski grofje so Žovneški prevzeli tudi vovbrški družinski grb:

tri zlate zvezde na modrem polju, ki je še danes grb mesta Celja. 95

Lastniki Žovneka so se po letu 1333 selili na Zgornji celjski grad, Žovnek pa so

v času njihove odsotnosti varovali vitezi Žovneški. Ti so živeli na Žovneku,

poveljevali oborožencem, njihova bivališča pa so bila oddaljena od gospodovih

prostorov. Poleg vojaških poveljnikov sta na gradu živela tudi gospodarski

upravitelj, ki se je prvič omenjal šele 1358, in grajski kaplan, prvič omenjen leta

1347. Med letoma 1369 in 1377 je grad varoval Eberhard Schurr, vsaj med

letoma 1378 in 1393 pa Friderik Forhteneker.96

Vrhunec strmega vzpona grofov je sledil leta 1436, ko je Sigmund

Luksemburški, oženjen z Barbaro Celjsko, povzdignil celjske grofe v državne

kneze rimsko-nemškega cesarstva ter s tem dejanjem nadaljeval

protihabsburško politiko svojega očeta Karla IV.97 Kronika grofov Celjskih

opisuje, kako je Sigmund povzdignil Friderika II. in sina Ulrika v poknežena

grofa. Dokler so bili Celjani samo grofje, so bili podložni deželnemu knezu, ki

je bil Habsburžan. Ko pa so postali pokneženi grofje, so bili izvzeti izpod

oblasti deželnega kneza in podrejeni neposredno cesarju. 98

93 S tem je stara Žovneška rodbinska posest postala štajerski deželnoknežji fevd in Žovneški štajerski deželnoknežji vazali, kar prej z alodi niso bili. Štih, Celjski, str. 230. 94 Stopar, Grajske, (3), str. 160–163. 95 Dopsch, Die Freien von Sannegg, str. 35. 96 Kos, Vitez, str. 410. 97 Dopsch, Die Freien von Sannegg , str. 35. 98 KGC, str. 22–24.

25

Leta 1439 je papež Evgen IV. dovolil Frideriku Celjskemu zasebno kapelo na

gradu.99 Grof Friderik II. Celjski leta 1453 na tem gradu umre, nato pa ga

prepeljejo v Celje. Ulrik, sin Friderika II., naj bi našel na Žovneku zaklad, ki ga

naj bi dal nato prepeljati v celjski grad.100

Grajska razvalina je še vedno precej obsežna, čeprav že dosti razsuta. Grajski

kompleks je sestavljen iz dvojnega predgradja in notranjega gradu. Predgradje

oblikujeta obzidana obora, ločena od okolice, med seboj in od notranjega gradu

z globokimi obrambnimi jarki. Pri notranjem oboru se na jugovzhodni strani

vidijo sledovi okroglega obrambnega stolpiča. Obodno zidovje je že skoraj v

celoti izravnano z notranjim nivojem zemljišča. Skozi obora je nekdaj vodila

pot do mogočnega portala notranjega gradu. Portal je bil urejen v vhodnem

stolpu, ki je zapiral dostop v notranje medzidje. Od tod je držala pot h

grajskemu jedru. Jedro je imelo obliko obodnega gradu. Večnadstropni trakti so

obdajali majhno dvorišče. Na jugozahodnem vogalu je bil v romansko obodno

zasnovo sekundarno vpet mogočen gotski okrogli stolp, ki je imel funkcijo

bergfrida. V drugem nadstropju ima stolp nastavke rebrastega oboka, ki kažejo,

da je bila nekdaj tu grajska kapela. 101

99 Jakič, Gradovi, str. 216. 100 KGC, str. 43. 101 Stopar, Grajske (3), str. 164–165.

26

Slika 5: Grad Žovnek, Georg Matthäus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae,

Gradec 1681

Desno spodaj so še vidne razvaline prvotnega Žovneka.

27

6. 3 GORNJI GRAD – Oberburg

Gornji grad (Oberburg) se nahaja na hribu Gradišče ob Dreti, vzhodno od

naselja Gornji Grad v Zgornji Savinjski dolini v občini Mozirje. Njegovih

ostankov pa ni več moč zaslediti.

Grad se prvič omenja brez imena kot castrum, alod pa kot allodium suum

Obbremburch. Gruden meni, da kaže ime na prvotni slovenski pomen – obrana,

obramba. Pozneje se grad omenja le še kot Obernburg, torej Gornji grad. Gornji

grad z ozirom na starejši grad Vrbovec – Altenburg,102 ki je prav tako stal na

območju gospoščine. V srednjeveških virih se grad označuje še kot castrum

Obernburg (1268), haws Obernbuch (1334), vest Obernburch (1349) in nato

spet castrum Oberburg (1369).103

Gornji grad se prvič omenja pred letom 1140 v falsificirani listini oglejskega

patriarha, ki pa je nastala na podlagi prave listine, a z določenimi

interpolacijami zaradi posestnega spora med gornjegrajskim samostanom in

uradniki oglejskega patriarha Bertolda leta 1243. S to listino, ki ima potrjen

obstoj v sedem let mlajši potrdilni listini kralja Konrada III., je patriarh

naznanjal, da sta mu svobodni gospod Diepold iz Chagra in žena Trauta

prepustila grad, vso posest in ministeriale v gospostvu. To gospostvo je

obsegalo tudi kasnejša gospostva Mozirje in Vrbovec, ki sta kasneje ostala fevd

oglejske patriarhije. Drugi del chagerske posesti, ki ga patriarh leta 1140 ni

prejel, je postal osnova tamkajšnjemu benediktinskemu samostanu, ki sta ga

donatorja obnovila skupaj s patriarhom. Diepold se je v bavarskih virih že

omenjal okoli leta 1120, oba Chagra sta se po letu 1140 vrnila na Bavarsko in s

savinjskimi posestmi nista imela nič več skupnega.104

102 Na tem mestu sem med Golievem prevodom in Kronesovi izdaji naletela na razliko. Golia prevede Altenburgk kot Stari grad in nato v opombah dopiše, da je le-ta pri Gornjem gradu. Pravilen prevod imena »Altenburgk« pa je grad Vrbovec. Golia omenja Stari grad v seznamu gospostev, ki so jih imeli Celjani (na tem istem seznamu pa še omenja grad Heckenberg ali Stopnik), in v seznamu, ki navaja, kateri gradovi se niso vdali cesarju Frideriku. KGC, str. 49, 62. Krones, Chronik, str. 133, 156. 103 Stopar, Grajske (4), str. 30. 104 Kos, Vitez, str. 278.

28

Oglejski patriarhi gradu niso namenili samostanu, pač pa so vanj naselili

ministeriale in uradnike ter na njem bivali ob vizitacijah. V ustanovni listini se

je omenjalo kar sto, gradu pripadajočih ministerialov, vendar je šlo na tem

mestu za interpolacijo. Leta 1243 je patriarh Bertold v neki svoji listini, izdani v

gornjegrajskem samostanu, govoril o castrum antiqum Obberemburch. Že

Pirchegger se je spraševal, kje naj bi stal patriarhov novi grad v Gornjem Gradu,

ker ni bilo o njem nikoli nobenih vesti. I. Stopar je zapisal, da naj bi bilo ime

Gornji grad nasprotje Vrbovcu (Altenburg), a ni navedel, zakaj se je

gornjegrajski grad imenoval stari. Glede na to, da je bila listina iz leta 1243

izdana v samostanu, jo je najbrž spisal samostanski pisar živeč v samostanu, ki

pa je bil vsekakor mlajši od gradu. Njemu se je očitno zdel stari Chagerjev

oziroma patriarhov grad na Gradišču nad Dreto starejši oziroma zastarel, da ga

je imenoval stari.

Skrbništvo na gradu so imeli od začetka 14. stoletja dalje vrboviški vitezi, ki so

leta 1349 svoj tretjinski delež utrdbe prodali Celjskemu grofu Frideriku. Celjani

so nato dobili Gornji grad od patriarha v fevd in se 1425 kot njegovi fevdniki

poslednjič omenjajo. Kdaj in kako je utrdba opustela viri ne poročajo.105

V 13. stoletju se oglejska uprava ni razlikovala od tiste na Kranjskem in

Goriškem. Grajska uprava je temeljila na zamenljivih gradiščanih, ki jih je tako

kot poveljnikov lahko bilo več. Bilo so ministerialnega izvora iz Zgornje

Savinjske doline. Gospodarsko upravo je izvajal poseben upravnik, oficial. V

začetku 14. stoletja se je upravni sistem zamenjal. Gornji grad, pripadajoče

gospostvo in deželno sodišče so dobili v fevd bivši ministeriali, vitezi iz

Vrbovca. V letih 1349 in 1350 so Vrboviški bratranci Eberhard, Friderik in

Viljem prodali svoje tretjine grofu Frideriku Celjskemu. Prodaja je bila nujna

zaradi nezmožnosti za odplačilo dolgov celjskim Judom in nekaterim plemičem,

za kar je bil porok Friderik Celjski. Prodajalci so obljubili pridobitev

patriarhovega soglasja. Vsakokratni novi oglejski patriarh je moral Celjskim

potrditi Gornji grad in Vrbovec. Zadnja patriarhova potrditev je bila leta 1425.

Celjski so menda obdržali Gornji grad do izumrtja, leta 1456, čeprav ga Celjska

105 Povzeto po: Kos, Vitez, str. 287.

29

kronika v svojem popisu ne omenja. Po tem je skupaj z odvetništvom postal

deželnoknežji.106 V štiriinštiridesetem poglavju Celjske kronike, katerega naslov

je: O gospostvih in mestih, ki so jih imeli Celjani, je omenjen Stari grad, ki naj

bi bil omenjeni grad v Gornjem Gradu.107

V Kroniki grofov Celjskih je Gornji grad omenjen v VI. poglavju, kjer kronist

opisuje, kako sta bila sinova Friderika Desetega, svobodnika Žovneškega in

gospoda Celjskega, povzdignjena v grofa od presvetlega kneza, cesarja in

češkega kralja Karla. Podeljen jima je bil grofovski naslov Celjski. Dal jima je

celjsko grofijo in ju pogrofil. Gornji grad pisec omenja med gradovi, ki jih je

Karel podelil Ulriku in Hermanu I. 108 Omenjeni grad je zopet omenjen v

poglavju Tukaj so svoboščine, po katerih so Celjani postali grofje in zatem tudi

knezi in kako so se glasila ta pisma. Grad navaja v podpoglavju Kako je cesar

Karel povzdignil Žovneška svobodnika, plemenita Ulrika in Hermana, za grofa

s pridevkom Celjski.109

Friderik II. je imel z Elizabeto Modruško tri otroke. Ulrik III., ki so ga umorili v

Beogradu leta 1456, je bil zadnji Celjski knez. Ko je le-ta umrl, so svetovalci

pripeljali cesarja Friderika v Celje ter mu izročili gradove in gospostva. Kronist

piše, da sta bila mogoče samo dva ali komaj eden, ki ni izročil gradu, katerega

je imel v posesti, in to je skrbnik Žebniškega gradu; danes so tam samo še

razvaline v bližini Radeč pri Zidanem mostu. Naprej opisuje, da so se cesarju

Frideriku vdali vsi gradniki na Nemškem razen Žovneka, Ojstrice, Starega

gradu110 in gradu Forhtenek (Ravne111 oz. Furchteneg)112.

106Kos, Vitez, str. 279. 107 KGC, str. 62. 108 KGC, str. 12. 109 KGC, str. 68. 110 Tukaj zopet pride do napake v Golievem prevodu, saj Krones navaja na tem seznamu Altenburgk, ki pa je v slovenskem prevodu Vrbovec. KGC, str. 49. Krones, Chronik, str. 133. 111 Golia prevede grad Furchtenegk, kot je naveden v Kronesovi izdaji Kronike, kot Ravne. KGC, str. 49. Krones, Chronik, str. 133. 112 KGC, str 49.

30

6. 4 ŠOŠTANJ – Schonstein, Pusti grad

Grad se nahaja sredi strmega pobočja nad istoimenskim naseljem in je najbrž

zrasel v drugi polovici 12. stoletja. Nemško ime gradu, po katerem je prirejeno

tudi slovensko, v dobesednem prevodu pomeni lep kamen, torej lepi grad.

Drugače je z domačim imenom Pusti grad, ki je pač nastalo šele potem, ko je bil

grad že razvaljen oziroma opustel. V listini, nastali med 1193 in 1220, so

našteta posestva, ki so jih predniki šentpavelskega opata Ulrika dali v fevd, a jih

opat ni mogel vnovič pridobiti samostanu. V 14. odstavku listine je zapisano:

»Brata Eberhard in Herman iz Šoštanja imata kot fevd vas in novine v kraju

Gaffid imenovanem.« 113

Šoštanjski vitezi so se v virih pojavili med letoma 1189 in 1268. Za to družino

sta značilni imeni Eberhard in Herman. Zanje je značilno, da se ne pojavljajo v

šaleških listinah, ampak le v koroških. Leta 1210 je bil Oto z Drave (Otto de

Trehe) označen kot sin Hermana s Šoštanja. Očitno je, da gre v tem primeru za

tesno sorodnost obeh družin.114 Že v drugi polovici 12. stoletja so se Dravski

osvobodili spanheimskih vezi, zato je bilo šoštanjsko gospostvo kasneje alod in

ne fevd.115 Šentpavelska fevdnika Eberharda in Hermana srečamo v Šoštanju

leta 1236 kot priči salzburšega nadškofa.116

Šoštanj se je po izumrtju Šoštanjskih sredi 13. stoletja spet pojavil v virih šele

leta 1311 v imenu Pfafflina. Ta je bil vovbrški vitez, verjetno gradiščan.

Omenjal se je še enkrat istega leta v spremstvu grofov Vovbrških ter še leta

1318, vendar brez izvornega imena. Šele tega leta se izrečno omenja kot purch

Schonstain. Grad in gospostvo sta bila tedaj alod Vovbrških, po mnenju Toneta

Ravnikarja od približno 1286. leta dalje, ko so prevzeli posest, ter gornjegrajsko

in krško odvetništvo od Kraigov, prvotnih krških odvetnikov na tem področju.

Proces vovbrškega prodora na jug je bil povezan z odrivanjem Ptujskih. Leta

113 Stopar, Grajske (4), str. 96. 114 Tone Ravnikar, Vzhodna polovica Šaleške doline v srednjem veku. V: Velenje, Razprave o zgodovini mesta in okolice, Velenje, 1999, str. 173. (Dalje: Ravnikar, Vzhodna polovica.) Glej tudi Kacenštajn, str. 36. 115 Kos, Vitez, str. 377. 116 Stopar, Grajske (4) str. 96.

31

1318 je grof Herman zastavil in istočasno prodal grad lavantinskemu škofu

Dietriku Wolfsauerju, pridržal pa si je predkupno pravico. Vovbrški so kmalu

nato utrdbo že spet odkupili in jo imeli v lasti do leta 1322, saj je po njihovem

izumrtju Šoštanj pripadel Žovneškim, ki so ga leta 1329 zastavili sorodnikom

Wallseejevcem.117 Celjski grofje so zadržali grad, gospostvo, šoštanjske fevde

in trg vse do izumrtja leta 1456. Kot celjski upravnik gradu se leta 1436 omenja

Jošt Vaist.118 Istega leta, 3. oktobra, pa je za trg Šoštanj Celjski knez Friderik

izdal listino. Le-ta je ukazal Joštu in šoštanjskemu sodniku Hieronimu

Voitländerju, tudi omenjenega v Seznamu deželnih sovražnikov, da morata

uveljaviti stari red. Šoštanjčani so se namreč pritoževali zaradi škode, ki se jim

je godila. Pojavile so se točilnice na kmetih, kar bi sicer naj bil trški privilegij,

in kmetje so začeli obiskovati sejem v Velenju. Poleg tega pa so trgovci opustili

še pot za tovor soli, ki bi morala voditi skozi Šoštanj, in začeli uporabljati

drugo.119 Trg je bil zanimiv za lokalno nižje plemstvo, kateremu so Celjski

podeljevali manjše fevde. Za grofe ga je nadzoroval sodnik. Leta 1387 je

Šoštanj v zameno za Krško in Vipavo dobila v preužitek vdova grofa Hermana

I., Katarina. V bojih s Habsburžani so Celjani delno porušili Šoštanj. Kasneje se

še omenja Šoštanjski gradiščan, ampak le do začetka 16. stoletja, ko nastopi

njegov propad.120

117 1329, december 30. Gradec. V: Kos, Celjska knjiga, št. 127, str. 141. 118 Stopar, Grajske (4) str. 96. 119 Ravnikar, Vzhodna polovica, str. 198. 120 Kos, Vitez, str. 377–378.

32

Slika 6: Šoštanj s trškim dvorcem, razvalino starega gradu in dvorcem Turn na

bakrorezu iz Vischerjeve Topografije, ok. 1681

Na Seznamu deželnih sovražnikov srečamo Jeronima iz Šoštanja, ki bi naj

vzdrževal deželne sovražnike, med katerimi so omenjeni Hans Slosperger,

Nikolaj Kranigell, Gašpar Čeh in drugi, ki so bili krivi, da je bil Gibler, verjetno

pristaš Habsburžanov, ujet. Jerome je verjetno Jerome Voytlannder, ki se leta

1438 omenja kot sodnik v Šoštanju, 1439 pa kot kastelan na Kacenštajnu in

sodnik v Šoštanju. Leta 1438 je prejel razne fevde Celjskih, ki jih je kupil od

Kacenštajnerja, 1441 stolp pri Šoštanju s kletjo in vsem pripadajočim, hiši na

trgu v Šoštanju ter še dva dvora v okolici, leta 1444 pa še posest v okolici

Braslovč in v šoštanjski fari.121

V prevodu Kronike grofov Celjskih je Šoštanj prvič omenjen v VI. poglavju,

kjer kronist opisuje, kaj cesar Karel podari Ulriku in Hermanu ob tem, ko jih

povzdigne v grofa.122 Naslednjič je Šoštanj omenjen v XVI. poglavju, kjer je

opisano, kako so se Celjski grofje Avstrijskim knezom upirali in se z njimi

bojevali. Dotični grad je omenjen med gradovi, ki so jih Celjani porušili sami

med vojno,123 naštet pa je tudi med gospostvi, ki so jih imeli Celjani124.

121 Otorepec, Seznam, str. 336–337. 122 KGC, str. 12, 68. 123 KGC, str. 27.

33

Po danes ohranjenih ostankih je utrdbo mogoče opredeliti kot tipično romansko

zasnovo pravilnih oblik, značilnih za 12. stoletje. Bergfrid, ki se je verjetno

kasneje prislonil k starejši zasnovi, je tu opravljal funkcijo osrednje utrjene

grajske točke, obenem pa je varoval tudi dostop prek grajskega obrambnega

jarka. Ta je ločeval grajsko ploščad od pobočja, od koder je bil grad nekdaj

edino dostopen. Fragment zidu pred bergfridom tik nad obrambnim jarkom

časovno zaenkrat ni opredeljiv, a je nedvomno sekundaren.125

Slika 7:

Romanski stolp starega šoštanjskega gradu

(www.gradovi.net, 11. 11. 2008)

124 KCG, str. 62. 125 Stopar, Grajske, str. 97–98.

34

6. 5 FORHTENEK – Forchtenegg

Na strmi skalnati vzpetini, ki obvladuje dolino potoka Velunja, so nad skromno

domačijo Vratarjevih blizu zaselka Pristava pri šoštanjskih Ravnah razvaline

gradu Forhtenek.126 Tega je konec 13. stoletja pozidal šentpavelski samostan,

upravljali pa so ga sprva njihovi fevdniki grofje Vovbrški, po letu 1322, ko so ti

izumrli, pa svobodni gospodje Žovneški. Zgodovinski viri omenjajo grad

Forhtenek šele leta 1317 kot Fuerchtenek, leta 1336 kot vest Furtnekk,127 leta

1435 je omenjen burck Fuerchtenegk, leta 1462 in 1480 pa kot gschloss.128 Prva

vovbrška kastelana na Forhteneku sta leta 1317 omenjena vitez Poepel in

Gebhard.129 Njun izvor razkriva Poplov grb (stilizirana ribja glava). Šlo je za

enega od rodov Turnskih, pri katerem je bilo osebno ime Gebhard

tradicionalno.130 Leta 1322 ga je upravljal Ulrik Forchtenek, leta 1356 ga je

dobil v celjski fevd Jošt Forhteneški, nato so ga upravljali celjski gradiščani:131

leta 1360 vitez Ivan (Hans) iz Rogatca, leta 1378 Heinzlein Raumschüssl, leta

1425 Žiga Dobrnski, leta 1435 sta imela grad v fevdu brata Jošt in Hans

Forhteneška, od leta 1441 pa je bil kastelan Hieronim Voitlander. 132

Predstavniki »originalne« rodbine Forhteneških so se odselili z gradu ter začeli

življenje kot poklicni gradiščani in vitezi na gradovih Celjskih. Vendar so

Forhteneški še obdržali nekatera posestva v Šaleški dolini, saj je Friderik, ki bo

omenjen kasneje, še leta 1376 z gornjegrajskim opatom Nikolajem menjal

posestva v Podgorju s posestmi na Klancu v Savinjski dolini.133 Vsaj od leta

1376 je bil Friderik II. turnsko- forhteneški gradiščan na starem sedežu Celjskih,

gradu Žovneku, kjer je ostal do približno 1393, njegov grb pa je imel v ščitu

ribjo glavo. Friderik ni imel sinov, pač pa se je z njegovo hčerjo Katarino pred

126 Golia prevaja na seznamu, ki navaja gospostva, ki so jih imeli Celjani v lasti, Furchtnek kot Ravne. V opombah tudi zapiše, da so to Ravne na Koroškem. Grad Forhtenek pa se nahaja v Ravnah pri Šoštanju. KGC, str. 62. Krones, Chronik, str. 156. 127 1336, marec 24. Šentpavel na Koroškem. V: Kos, Celjska knjiga, št. 162, str. 184. 128 Jakič, Gradovi, str. 103. 129 Jakič, Gradovi, str. 103. 130 Kos, Vitez, str. 273. 131 Žovneški so Turnskim prepustili grad v sekundarni fevd, saj že Ulrik vse do leta 1349 ni nikoli nosil naziva gradiščan. Okoli 1350 so Celjski spremenili grajsko upravo in namesto vazalov postavili gradiščane. Kos, Vitez, str. 273. 132 Jakič, Gradovi, str. 103. 133 Ravnikar, Vzhodna polovica, str. 190.

35

letom 1394 poročil Kaspar Zaichen, po njegovi smrti pa Jošt, ki je prevzel

vzdevek Forhteneker in ribji grb. Bil je gradiščan v celjski službi v Šoštanju.

Sinova Jošt II. in Hans sta leta 1437 za kratek čas dobila grad v svojo last.134

Božo Otorepec v opombah Seznama deželnih sovražnikov navaja, da sta brata

Jošt in Hans leta 1436 zastavila svaku Juriju Ekelhaimerju posest v Vižingi pri

Vuzenici in okolici. Ohranjena listina iz leta 1438, s katero je Ulrik

Stubenberški objavil, da je vojvoda Friderik Mlajši s svojimi svetovalci obtožil

Jošta Fuerchtnekerja (Forhteneker), da je zaradi Ulrika Celjskega prekinil

zvestobo Štefanu Modruškemu, deželnemu glavarju na Kranjskem, in oropal tri

vasi v Vividini, ki so spadale pod gospostvo Kostanjevica. Ljudem naj bi pobral

živino in lastnino, može, žene in otroke pa pretepel in ranil. Vdrli so v cerkev v

vasi Duebschendorf (?), zločinsko pokradli kelih, križ in drugo opremo, ki je

bila v cerkvi; vse to se je zgodilo z njegovo vednostjo, pomočjo in zaščito.

Čeprav je bil poklican pred sodišče, se tam ni pojavil, niti ni poslal svojega

pravnega zastopnika. Pri ropanju omenjenih treh vasi mu je pomagal tudi Jurij

Gall. Jošt je z bratom Hansom prejel od Celjskih v fevd grad Forhtenek s

pripadajočo posestjo, ki je v listini natančno našteta, in tudi razno drugo posest

v Savinjski dolini.135

Seznam deželnih sovražnikov še priča, da naj bi Klayner, ki je verjetno bil vazal

Celjskih, napadal deželane proti deželnemu pravu; tako je ujel tudi Rewtterja.136

Pri njem je imel svoje hlapce tudi Hans Lindeker. Sodeloval je v vojni krškega

škofa, nekoč tudi drugod, vmešal pa se je tudi v vojno Celjskih. Posodil je svoje

hlapce, da so ujeli Jošta Soteškega,137 ki so ga nato na Forhtneku izsiljevali.

Seznam nadalje piše, da so Forhteneški podpirali deželne sovražnike in s

Forhteneka dovoljevali ropanja.138

Ostanki gradu se razprostirajo po razsežni kopi nad naseljem. Vrh kope na

skalnem pomolu nad umetnim, v skalo usekanim grajskim jarkom, so temelji

134 Kos, Vitez, str. 273–274. 135 Otorepec, Seznam, str. 335. 136 Raewter- morda Simon Rewtter, ki je 1444 prejel od Habsburžanov v fevd kmetijo v Gostinci pod Osterbergom. Otorepec, Seznam, str. 335. 137 Jošt Soteški – imenovan po gradu Helfenberg – Soteški grad v Studenicah pri Veliki Pirešici. 138 Otorepec, Seznam, str. 335.

36

stolpa, na katere se pripenjajo ostanki obzidja, ki obkroža grajsko pobočje in se

pri tem v veliki meri prilagaja terenu. Ob vznožju pobočja se naslanjajo na

obzidje ostanki pomožnih stavb ob nekdanjem vhodu v grajski kompleks. Tu so

opazni tudi ostanki grajskega vodnjaka. Zidava ohranjenega dela obzidja in

stolpa teče v ravnih legah, šivani vogali pa le še v grobem določajo lego, kar

kaže na čas zgodnje gotike.139

Slika 8: Forhtenek

(www.destinacije.com, 28. 11. 2008)

139 Stopar, Grajske, str. 25.

37

6. 6 OJSTRICA – Osterwitz

Skromne razvaline gradu Ojstrica (Osterwitz) na strmem griču Stari grad

(nekdaj imenovanem Kukenberg), nad zaselkom Ojstrica, jugozahodno od

Tabora pri Ojstriški vasi, pričajo o nekdanji utrdbi svobodnih gospodov

Žovneških, kasnejših grofov Celjskih.140 Skromne razvaline komaj omogočajo

tipološko opredelitev nekdanjega gradu. Ta je sodil v vrsto tako imenovanih

potegnjenih gradov, kjer se ob jedru v vrsti nizajo dodatne grajske sestavine in

obrambne zapore. V grajskem jedru naj bi obstojal stolp, ki ga omenja Kronika

grofov Celjskih, pod njim pa so se ob pobočju vrstili drugi grajski objekti, med

seboj ločeni s kar tremi obrambnimi jarki, okrepljenimi z opornimi zidovi, ki so

delno še ohranjeni.

Grad se je omenjal leta 1288, ko ga je vdova Leopolda III.,141 Margareta

Vovbrška, odstopila nečaku Ulriku II. Alodialnost so Žovneški iz političnih

razlogov leta 1308 spremenili v deželno vazalstvo štajerskih vojvod.142 Tega

leta je Ulrik štiri alode (Libenštajn,143 Žovnek, Šenek in Ojstrica) predal vojvodi

Frideriku Habsburškemu in jih takoj prejel nazaj v fevd. Ojstrico so Žovneški

obdržali do izumrtja v letu 1456, ko je postala deželnoknežja last in so jo

upravljali menjajoči se oskrbniki.144

Grad, ki je bil v lasti starih žovneških svobodnikov, se prvič omenja leta 1280

kot Ostirwitz castrum, v naslednjih letih pa 1308 haus Osterwitz in dem

Sevntal,145 1362 schloss Osterwitz, 1372 geschloss Ostrawicz, 1423 vest

osterwitz, 1459 gesloss Osterwitz im Senntal, 1484 gesloss Osterbicz im

Sental.146 Grad so upravljali žovneško-celjski kastelani, ki so se v 14. stoletju

imenovali po gradu (leta 1320 vitez Uschalk, leta 1330 Mertl, 1352 pa

140 Jakič, Gradovi, str. 227. 141 Dušan Kos v knjigi Vitez in grad navaja, da je vdova Leopolda, Margareta Vovbrška, odstopila grad Ulriku II. (nečaku). Na strani 334 piše, da je bila to žena Leopolda II., na str. 313 pa Leopolda III. 142 1308, april 22. Gradec. V: Kos, Celjska knjiga, št. 80, str. 101. 143 Izginuli grad nad Preboldom. 144 Kos, Vitez, str. 334–335, 313. 145 1308, april 22. Gradec. V. Kos, Celjska knjiga, št. 80, str. 101. 146 Stopar, Grajske (3), str. 94–95.

38

Eberhard). Celjska gradiščana pa sta bila tudi Pavel Luegel iz Žalca (omenjen

leta 1417) in Jurij Minndorfer (1432).147

Z omenjenim gradom je ljudstvo povezovalo mnogo pripovedk, z njim pa je

tesno povezana tudi usoda celjskega grofa Friderika II. in njegove druge žene

Veronike Deseniške. Kronika grofov Celjskih kar dvakrat omenja ojstriški

grajski stolp. Prvič v zvezi s Friderikom: Der schickt ihn in eyssnen bandten in

einen Wagen heim und legt ihn gen Osterwitz in den thurn verschmidt und wohl

bewahrt; in drugič v zvezi z Veroniko: … do furt man sy gen Osterwitz in den

thurn Die lag da also auf etliche Zeit gefangen ungeessen und ungetrucken.148

Sam grad pa je v kroniki omenjen v obsegu grofije, ki jo je Karel podelil Ulriku

in Hermanu, nato v seznamu gradov, ki so jih imeli Celjski v lasti, in kot grad,

ki se ne vda cesarju Frideriku po Ulrikovi smrti, smrti zadnjega Celjskega grofa

(1456).

Kronika grofov Celjskih pripoveduje o sinu Hermana II., Frideriku II., ki je imel

s svojo ženo Elizabeto Frankopansko (iz Modruške hiše) sina z imenom

Ulrik.149 Kronist navaja, da je žena Friderika II. umrla leta 1422 ob porodu.

Umrla je v Krapini, bila pa prepeljana v Celje v samostan. Po deželi se je javno

govorilo, da naj bi jo Friderik zavoljo ljubke gospodične Veronike, ki jo je hotel

vzeti za ženo, ponoči zabodel in umoril. Po treh letih se je Friderik z Veroniko

tudi poročil, ta pa je bila le skromnega viteškega rodu. Vzel jo je proti volji

svojega očeta Hermana in svarilom svaka kralja Sigmunda. Le-ta ga je povabil k

sebi na Ogrsko, ga ujel in izročil očetu Hermanu v ječo. Ta ga je dal okleniti v

železne vezi, odpeljati domov z vozom in okovati v stolp na Ojstrici. Čez nekaj

časa je bil prepeljan v celjski Zgornji grad in bil izročen vitezu Joštu

Soteškemu,150 da ga je stražil.

147 Jakič, Gradovi, str. 227. 148 Stopar, Grajske (3), str. 94. 149 Ulrik III, zadnji Celjski grof, ki je bil ubit v Beogradu 1456. KCG, str. 46. 150 Celjski vazal iz soteškega gradu – Helfenberga, ki leži na koncu soteske Socke na Marofu pri vasi Studenec. Prvi znani lastnik gradu Henrik pl. Helfenberg se navaja leta 1256. Okoli 1300 je prešla polovica grajskega posestva v roke Friderika Žovneškega in takrat so postali grajski lastniki žovneški. Leta 1439 je grad zavzel in ga porušil celjski vojskovodja Jan Vitrovec, ker se je gori omenjeni lastnik postavil na stran Habsburžanov (povzeto po: Kos, Vitez in grad, 287-288). KGC, str. 122.

39

Veronika naj bi se po tem dogodku skrivala po gozdovih. Končno so jo ujeli in

jo zaprli v stolp na Ojstrici. Tam je po pričevanju kronista bila zaprta nekaj časa

brez hrane in pijače. Nato jo je dal grof Herman prepeljati v Celje, jo postavil

pred sodišče,151 kjer bi jo naj spoznali za krivo čarovništva in jo usmrtili. Vzrok

za njeno obsodbo naj bi bil ta, da je s čarovnijami premotila Friderika, ga

zalezovala s strupom in mu stregla po življenju. Veroniko je sodišče oprostilo,

za tem pa so jo zopet odpeljali na Ojstrico, kjer bi jo naj stradali do smrti. Ker

pa se ta načrt ni uresničil, je Herman poslal dva viteza, ki sta jo dala pod

Ojstrico utopiti v čebru. Po smrti so jo odpeljali na Vransko in jo tam pokopali.

Friderik jo da čez nekaj časa izkopati in jo prepelje v Žički samostan.152

Slika 9: Ojstrica

(gradovi.net)

151 Grof Herman ni imel pravice izvrševati krvnega sodstva, ker so bili na celjskem področju deželni knezi, katerim je bil vsaj formalno podložen, še vedno Habsburžani, piše v opombah Golia, ki povzema po Dolencu, ki piše v Kazenski pravdi zoper Veroniko Deseniško, da je prepričan, da do te pravde sploh ni prišlo in da je le-ta le plod kronistove domišljije (V: pojasnilih k tekstu, KCG, str. 122). Po drugi strani pa Peter Štih v svojem prispevku Celjski grofje piše, da je Herman od nemškega kralja in hkrati svojega zeta Sigismunda že leta 1415 dobil pravico do krvnega sodstva in postavljanja sodnikov v Celjski grofiji. Literatura največkrat trdi, da je sodni proces proti Deseniški potekal na trškem oz. mestnem sodišču v Celju, čeprav pove Celjska kronika samo, da je Herman dal sklicati sodišče, ne pa tudi, katere vrste sodišče. Mestno sodišče zagotovo ni moglo biti, piše Štih, saj je Celje status mesta dobilo šele po pokneženju Celjskih grofov leta 1436. (Štih, Celjski, str. 228). 152 KGC, str. 19–20.

40

7 CELJSKO-HABSBURŠKA VOJNA

Pisec Kronike grofov Celjskih piše, da je rimski cesar, Karel podelil Ulriku in

Hermanu grofovski naslov s pridevkom Celjski. Le-to sta morala dovoliti in

potrditi Albreht in Leopold Avstrijski. Slednja sta namreč bila vojvodi v

Avstriji, na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, kar navaja Kronika grofov

Celjskih. Torej, Habsburžani so bili na celjskem področju deželni knezi, ki so

jim bili Celjani vsaj formalno podloženi.153 Kasneje (leta 1436) pa Sigmund

Luksemburški povzdigne Friderika in sina Ulrika v poknežena grofa. Dokler so

bili Celjani samo grofje, so bili podložni deželnemu knezu, ki pa je bil

Habsburžan. Ko pa so postali pokneženi grofje, so bili izvzeti izpod oblasti

deželnega kneza in podrejeni neposredno cesarju in s tem popolnoma

svobodni.154

Kljub knežjemu naslovu so Celjski grofje še naprej pripadali štajerskemu

gosposkemu stanu in kot take so jih tudi vodili v uradnih stanovskih listinah.

Pokneženje grofov Celjskih, ob tem so kneževino predstavljala njihova

gospostva na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, ne pa tudi njihove obsežne

zemljiške posesti v ogrski-češki kraljevini, je služilo Habsburžanom za vzorec,

ko so pozneje na zelo podoben način podeljevali državnoknežje časti svojim

privržencem.155

Z izvolitvijo Sigmunda Luksemburškega za nemškega kralja leta 1410 se je

položaj Celjskih mahoma spremenil. Kralj, ki v cesarstvu ni imel opore, je bil

odvisen od podpore »drugorazrednih« knežjih rodbin. V sporih s Habsburžani,

še posebej s Friderikom IV. Tirolskim, se je posluževal pomoči grofov Celjskih,

ki so bili zasidrani tako v cesarstvu kot na Ogrskem.156 Sigmund

Luksemburški157 je povzdignil Friderika in Ulrika za poknežena grofa na

153 Celjski grofje so bili od leta 1308 habsburški vazali. 154 KGC, str. 69. 155 Dopsch, Die Freien von Sannegg, str. 35. 156 Wilhelm Baum, Grofje Celjski, nemško kraljestvo in »mednarodna politika«, Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, Stara tema-nova spoznanja, Celje 1998, str. 49. (Dalje kot Baum, Grofje Celjski.) 157 Herman Celjski reši v bitki pri Nikopolju, leta 1396, Sigmundu življenje, nato se pa še Hermanova hči Barbara omoži z madžarskim kraljem. Ti dogodki so Celjane tesno povezali z

41

grofijah Celje, Ortenburg in Strmec (Sternberg) ter jim podelil sodno,158

rudarsko in kovno pravico. Najpomembnejša s privilegijem podeljena pravica je

bila pravica do ograjnega sodišča, kar je pomenilo, da sodne oblasti nad

plemstvom iz celjskih grofij in gospostev ne bo imel več habsburški vojvoda kot

deželni knez notranjeavstrijskih dežel, ampak Celjski grof kot novi deželni

knez.159 Tako je Celjska grofija imela neposredno povezavo z državo, kar pa je

omejevalo oblast in vpliv deželnega kneza. Temu so seveda ugovarjali avstrijski

knezi, saj je ležala celjska grofija v njihovi deželi in kneževini Štajerski, grofiji

Ortenburg in Strmec pa v njihovi kneževini, deželi Koroški. Cesar zaradi tega

ne bi smel v njihovih kneževinah in deželah, kjer so bili samo oni knezi,

postavljati druge za kneze, še posebej pa ne brez njihove volje in dovoljenja.160

V kroniki še piše, da je cesar Karel, ko je povzdigoval svobodnike iz Žovneka,

to storil z voljo in dovoljenjem avstrijskih gospodov. Cesar Sigismund pa se je

odločil za dejanje brez vednosti le-teh. Novo pridobljene pravice so Celjske

postavile ob bok Habsburžanom, le-ti pa so Celjanom zavidali in jim niso

priznavali knežjega dostojanstva, kar je vzbudilo sovraštvo med njimi.

Avstrijski knez v svojih pismih ni uporabljal in opisoval Celjskega knežjega

dostojanstva in ni hotel povišati njihovega naslova od prejšnjega. Celjane je

takšen odnos zelo motil in zaradi tega ni bilo izdano večkatero pismo, jeza je

vodila v sovraštvo in sovraštvo je pripeljalo do vojne.161 Kdaj so se začele te

sovražnosti med pristaši ene ali druge stranke, ni točno znano. Po mnenju

nekaterih so izbruhnile po 17. avgustu 1439, po mnenju drugih pa že konec leta

Luksemburžani ter jim na široko odprli vrata v svet visoke politike. Herman je prejel številna posestva v Slavoniji in Hrvaškem Zagorju, leta 1406 pa je bil imenovan za slavonskega in hrvaško-dalmatinskega bana. S temi pridobitvami pa habsburško-celjski odnosi še niso bili v nevarnosti. Nared, Seznam, str. 328. 158 S podelitvijo pravice sodstva nad vsemi plemiči je cesar posegel v pridobljene pravice avstrijskih vojvod. Ob koncu maja 1437 je cesar očitke zavrnil in izjavil, da ni nikoli slišal za kakšno podvrženost grofov in da bo sleherno zoperstavljanje razumel kot poseg v svoje pravice in ga temu primerno kaznoval. Kmalu zatem je Sigmund umrl in po intermezzu habsburškega Albrechta II. je na cesarski prestol prišel kot Friderik III. avstrijski vojvoda Friderik V. Baum, Grofje Celjski, str. 49. 159 S tem je bila dana možnost nastanka nove Celjske dežele, saj bi se od starih dežel odcepili tisti teritoriji, katerih plemiči so za svoje sodišče začeli priznavati celjsko ograjno sodišče. Nared, Seznam, str. 329. 160 Cesar Sigismund je izrabil odsotnost deželnega kneza Friderika V. Habsburškega, ki je odšel na romanje v Jeruzalem, ker se je bal njegovega nasprotovanja glede povišanja Celjskih grofov. Janko Orožen, Zgodovina Celja II. del, Srednjeveško Celje kot središče državotvornega stremljenja: doba narodne samostojnosti, Savinjska marka, knezi in grofje Celjani, str. 89. (Dalje kot Orožen, Zgodovina.) 161 KGC, str. 25.

42

1436, kar je verjetneje. Na to kaže tudi dejstvo, da je bilo 23. avgusta 1440

sklenjeno prvo premirje, do katerega je prišlo po posredovanju ogrske kraljice

Elizabete in avstrijskega vojvode Albrehta.162

Prvi spori Celjanov s Habsburžani so bili zaradi posesti, ki povedejo v poznejše

hude boje. Avstrijski Habsburžan Albreht V. je bil pri tem navadno razsodnik.

Do sporov je prihajalo tudi na obravnavanem področju, in sicer na Menini

planini. Do dileme je prišlo o uporabi te planine. Herman II. je zastopal pri tem

gornjegrajski samostan proti vojvodskemu uradu v Kamniku, razsodba pa nam

žal ni znana. Doslej so se vsi spori rešili na miren način, Orožen pa opisuje

takšne rešitve sporov kot »mir pred viharjem«.

Friderik V. je zaradi tega, ker ga nihče ni vprašal o privolitvi glede povišanja,

začel razmišljati o orožju. Pričel je z iskanjem zaveznikov. Prvega je našel v

goriškem grofu Henriku, bivšemu soprogu Ulrikove tete Elizabete. To

zavezništvo je bilo kratkotrajno, saj sta Ulrik in Henrik sklenila dedno pogodbo

in Ulrik je postal varuh Henrikovim otrokom. Friderik V. se nato poveže s

Frankopani,163 ki so se zavezali, da bodo poslali 1000 mož na bojišče, če bodo

napadene Friderikove ali njegovega brata (Albreht VI.) dežele. Celjani pa

sklenejo zavezniško pogodbo z Goriškimi.164 Kronist piše, da naj bi vojno začel

Janez Scholderman,165 kateremu je avstrijski knez Friderik166 na skrivaj poslal

vojake, da bi se bojevali proti Celjanom. Celjski so kot pretendenta za krški

škofijski sedež podpirali lavantinskega škofa Lovrenca Liechtenbergerja,

vojvoda Friderik V. pa je podpiral krškega škofa Schallermanna. Na tem mestu

se ime Scholdermann v Golievem prevodu in Kronesovi izdaji ujema, vendar

Golia v opombah trdi, da je pravilno ime Janez Schallerman. Tudi Nared

zapisuje priimek kot Schallerman.167 Vojna med Celjani in Habsburžani se je

162 Otorepec, Seznam, str. 331. 163 Štefan Frankopan je bil v tem času kranjski deželni glavar. Janko Orožen, Zgodovina Celja II. del, Srednjeveško Celje kot središče državotvornega stremljenja: doba narodne samostojnosti, Savinjska marka, knezi in grofje Celjani, Celje 1927, str. 67. (Dalje kot Orožen Srednjeveško Celje.) 164 Orožen, Srednjeveško Celje, str. 67. 165 KGC, str. 25. 166 Ta avstrijski knez naj bi bil Friderik V. Habsburški, ki je postal po smrti Albrehta II. cesar (1439–1493). V pojasnilih k prevodu, KGC, str 127. 167 Bil je 30. krški škof (1432–1453), stolni prošt v Briksnu in svetovalec vojvode Friderika V., poznejšega cesarja Friderika III. (1440–1493). V pojasnilih k prevodu, KGC, str. 126.

43

začela zaradi celjskega napada na gradove krškega škofa. Ker je imel vojvoda

Friderik V. Schallermana že prej v veliki časti, je razumljivo, da se je tudi sedaj

zavzel zanj.168 Vojna se je iz celjsko-krške spremenila v celjsko-habsburško.169

V prvi fazi fajde je imela pobudo celjska stran pod poveljstvom Čeha, Jana

Vitrovca, ki je prišel v službo Celjanov.170 Vitrovec je prispel v Celje s tremi

konji in Celjana (Friderik in Ulrik) sta ga vzela v službo. Naloga novega

vojskovodje je bila, da poruši tiste sovražne gradove, ki so preblizu Celja.

Najprej so se odločili za grad Anderburg,171 ki je bil last Jošta Soteškega,

kateremu je grof Herman izročil svojega sina Friderika in ga ukazal stražiti v

ječi. Grad, ki leži v lepi dolini pri Št. Juriju, je bil porušen do tal. Porušen naj bi

bil tudi Helfenberg (Soteški grad), Kacenštajn, Stolp na Paki (Pakenstein),

stolp v Šaleški dolini – Turn pri Velenju,172 Lemberg, Lašperg173- Ravni

breg (Ranšperk), stolp pri Wreittensteinu,174 stolp zu der Aue v Savinjski

dolini.175 Celjani so porušili celo nekaj svojih gradov: Vojnik, Šoštanj in

Kacenštajn,176 Žalec, Šenek, Freidenberg – stolp nad Laškim,177 ker so

168 KGC, str. 25. 169 Štih, Celjski, str. 247. 170 Čeh po rodu, ki se je v husitskih vojnah izučil vojaščine. Kot vojaški najemnik je stopil v službo Celjanov leta 1439. Zaradi izrednih vojaških sposobnosti se je kmalu povzpel in dobil poveljstvo nad vojaškimi četami Celjanov. Ko je Ulrik II. postal ban na Hrvaškem, je postavil Vitrovca za svojega namestnika. Po Ulrikovi smrti je postal ban vse Slavonije (1457), dve leti za tem ban Krapinski, 1460 pa grof Zagorski. Umrl je nekje med leti 1463 in 1468. KGC, str 127. 171 Golia v svojem prevodu na strani 64 napiše, da so Celjani zrušili Podgrajski grad. Tukaj naletimo na pomanjkljivost v prevodu, saj nam Kronesova izdaja na strani 157 razkrije, da je to Anderburg. 172 Golia prevede Turn kot stolp v Šaleški dolini. Krones je zapisal den thurn im Schalckthall. KGC, str. 64. Krones, Chronik, str. 157. 173 Naj na tem mestu opozorim, da je Golia v seznamu o gospostvih in mestih, ki so jih imeli Celjani, zapisal Lašperg, v Kronesovi izdaji pa je na tem mestu Rabensperg. KGC, str. 64. Krones, Chronik, str. 157. 174 Na tem mestu je zopet prišlo do napake v Golievem prevodu. Namesto Weittenstain, oz. pravilneje Vitanje, je zapisal Wreittenstein. KGC, str. 64. Krones, Chronik, str. 157. 175 Na tem mestu Golia ni podal prevoda in zapisal kar stolp zu der Aue, ki pa je Auerjev dvor. KGC, str. 64. Krones, Chronik, str. 157. 176 Kacenštajn je omenjen na obeh seznamih, ker je prišlo do delitve družine na dva dela, Polane, ki so ostali zvesti Ptujskim, ter na Kacenštajne, ki pa so 1338 obljubili Frideriku Žovneškemu zvestobo. O vedno boljših odnosih med deželnimi knezi in Kacenštajnskimi ter o njihovem postopnem naslanjanju na habsburški tabor govori dejstvo, da je leta 1438 Krištof Kacenštajnski obljubil vojvodi, da bo grad za njegove ljudi vedno odprt. V optiki celjsko-habsburških bojev je to nenavadna izjava za celjskega fevdnika. Tone Ravnikar, Žovneško-ptujski odnosi v Šaleški dolini. Prispevek na posvetovanju »Grofje Celjski. Stara tema – nova spoznanja«, Celje, 1998, str. 81. (Dalje: Ravnikar, Žovneško-ptujski.) 177 Kos namiguje, da bi stolp nad Laškim, ki ga Celjska kronika omenja, lahko bil Klauzenštajn, izginuli gradič nad železniško postajo v Zidanem Mostu ali pa Freudenegg, stolpasta utrdba nad

44

menili, da so le-ti preblizu in da bi se jih sovražniki lahko polastili ter jih

uporabili za operacijska izhodišča.178 Celjski so porušili in požgali tudi več

krških in vojvodskih gradov ter premagali združeno krško-habsburško posadko

pri Mokronogu. Habsburška stran je uspela zavzeti trg Lož.179

Medtem je prišlo do dogodkov, ki so na obeh straneh vzbudili potrebo po miru.

Friderik je z izvolitvijo za nemškega kralja (1440)180 prevzel nase mnogo novih

skrbi in odgovornosti. Brat Albreht pa je vedno močneje zahteval delitev dežel

in posestev. Končno se brata pogodita, nato pa je bilo tudi med kraljem in

Celjanom sklenjeno premirje v Hainburgu 23. avgusta 1440.181 Do premirja je

prišlo po posredovanju ogrske kraljice Elizabete in avstrijskega vojvode

Albrehta na strani Celjanov Friderika II. in Ulrika II. ter takrat še nemškim

kraljem Friderikom IV. Habsburškim. Razsodniki so bili chiemseejski škof

Silvester ter drugi svetovalci salzburškega nadškofa: vicedom Boss, vitez Karel

iz Schaumburga, Gašpar Kunig, kanonik iz Meissna, svetovalci saškega kneza,

Gašpar Slick, kastelan v Egru in Elpognu, ter prelati, gospodje, vitezi, hlapci in

odposlanci mest ter deželani Dolnje in Gornje Avstrije in Štajerske. V prvem

premirju je bilo poleg roka za premirje sklenjeno tudi, da obe strani do

nadaljnjega ne bosta protipravno posegali v gospostva, ljudi in posest

nasprotnika. Celjana sta se obvezala, da sovražnikov kralja Friderika in

njegovih dežel, ki so ravnali proti njemu ali deželnemu pravu in to še počnejo,

ne bosta vzdrževala in ščitila v svojih gradovih dokler traja premirje. Na drugi

strani pa se je kralj Friderik enako obvezal do sovražnikov grofov Celjskih.

Izpustiti je bilo treba vse ujetnike, Celjski so morali skleniti mir s škofom iz

Krke in njegovimi, pa tudi z grofom Štefanom Modruškim in brati. V tej listini

se prvič omenjajo »lannd veinde«, deželni sovražniki. K listini o sklenitvi

kamnolomom pri Hrastniku. Kos, Vitez, str. 277. Celjska kronika omenja Freidenberg, stolp nad Laškim, med lastnimi gradovi, ki so jih zrušili sami. KGC, str. 64. Stopar pa zapiše, da je presenetljivo, da se tu grad omenja kot stolp, saj gradišče razločno kaže na diferencirano grajsko zasnovo. Nehote se zbudi vprašanje, še dodaja, če sta Freudenek in Freidenberg res identična objekta. Stopar, Grajske (3), str. 41–42. 178 KGC, str. 26–28. 179 Nared, Seznam, str. 330. 180 Kot nemški kralj si je prizadeval razveljaviti državno neposrednost Celjskih. Celjski pfeningi, ki jih je koval Ulrik II., dokazujejo državno neposrednost grofov Celjskih, ki jo je cesar Friderik III. po dolgih razpravah leta 1443 potrdil v zameno za sklenitev medsebojne dedne pogodbe. Baum, Grofje Celjski, str. 49. 181 Orožen, Zgodovina, str. 92.

45

premirja med Habsburžanom Friderikom V. in grofi Celjskimi, z datumom 12.

marec 1441, je bil priložen seznam deželnih sovražnikov, to je tistih, ki so v

času habsburško-celjske vojne delovali na Kranjskem in Štajerskem proti

deželnemu pravu.182 Premirje naj bi veljalo do 24. junija 1441, kasneje pa je

bilo podaljšano do 1. aprila 1442. Kmalu za tem pa sta Celjana sklenila

obrambno in napadalno zvezo s kraljevim bratom Albrehtom (maj, 1442) in

zopet se je pričelo vojskovanje.183

Albreht in Ulrik II. sta zavzela Kranj in se nato napotila proti Ljubljani. Prek

Savinjske doline so prihajale kraljeve čete mestu na pomoč. Te čete je vodil

Hartman pl. Thurn. Ko je odred prodiral proti Kranjski, da bi obvaroval

Ljubljano, je naletel na voz z denarjem in dragocenostmi, ki ga je Friderik

Celjski poslal iz Žovneka v Celje. Na voz je vojska naletela nad Žalcem pri

kamnitem križu. 184

Po teh dogodkih je bil sklenjen mir. Najprej med kraljem in bratom, nato pa 16.

avgusta 1443 v Dunajskem Novem mestu med kraljem in Celjanoma. Vsa,

tekom bojevanja zavzeta, posestva so se morala vrniti lastniku. Friderik je

obljubil Celjanom vso pomoč proti sovražnikom, razen proti cesarstvu in cerkvi.

Ponovno jima je podelil dostojanstvo državnih knezov z vsemi pravicami, ki sta

jih sprejela od Sigismunda. Sočasno pa je bila sklenjena tudi dedna pogodba

med Friderikom in Celjanoma. Če bi Habsburžani izumrli, bi Celjani dobili

habsburško Istro s Pazinom, Metliko, Mehovo, Novo mesto, Kostanjevico,

Laško, Vojnik, Žalec, Vipavo in Postojno. Če pa bi izumrla moška linija

Celjanov, tedaj bi bili Habsburžani dediči vseh njihovih posesti, ležečih v

rimsko-nemškem cesarstvu. Mesec dni pozneje (21. september 1443) je bila v

Gradcu obnovljena večna zveza, ki naj bi veljala proti vsem sovražnikom, razen

proti cerkvi ter cesarstvu in ogrski kroni. 185

Kronika grofov Celjskih zaključuje poglavje o vojni z besedami, da je bil

sklenjen in narejen popoln mir in da je med sprtimi stranmi spet zavladala sloga.

182 Otorepec, Seznam, str. 331. 183 Orožen, Zgodovina, str. 92. 184 KGC, str. 28. 185 Orožen, Zgodovina, str. 93.

46

Pisec Kronike še dodaja, da je grof Ulrik Celjski postal svetovalec in komornik

omenjenega kralja Friderika in naj bi bival na njegovem dvoru nekaj let. Ta

sloga ni trajala dolgo, saj sta se zopet sprla. Pravega vzroka za ta prepir pa pisec

ne pozna in pravi, da se mu dozdeva, da še ni ugasnila stara iskra med njima, in

zapiše, da se od takrat nista nikdar več razumela.186

186 KGC, str. 29–31.

47

7. 1 GRADOVI CELJSKIH, KI SO JIH MED VOJNO

PORUŠILI SAMI

7. 1. 1 VOJNIK – Hochenegg

Le še obrambni jarek in kamenje vrh Tomaževega hriba pri Tomažu nad

Vojnikom pričajo o gradu Vojnik, na katerem je do srede 13. stoletja

gospodovala štajerska visoko svobodna rodbina Vojniških, sorodnikov grofov

Vovbrških in svobodnih gospodov Žovneških. Liber »Liupoldus de Hoheneke«

je omenjen že leta 1164, 1165 pa njegov verjetni sin, svobodni gospod

Wergand. Kastelana viteza Hugona srečamo v arhivskih virih šele leta 1240.

Vojnik je omenjen leta 1165 kot Hoheneke, 1173 kot Honhec, 1211 Hochenge,

1259 castrum Horyk in leta 1311 kot purg Hehenegge.187

Grad je stal na tleh, ki jih je grofica Hema leta 1043 za krške benediktinke

izvzela iz darovanega kompleksa med Koprivnico, Hudinjo in Voglajno.

Vojniški so bili svobodni gospodje (v listinah z naslovom liber), ki so si kot

stranska veja Askvincev oziroma grofov s Plaina, kot sorodniki Žovneških in

kasneje Svibenskih izbrali za sedež grad, zgrajen do srede 12. stoletja (morda že

konec 11. stoletja). Z njim so nadzorovali prehode med koroško in savinjsko

askvinsko posestjo. Od naselitve na Vojnik so sami upravljali grad, tako da se je

prvi ministerial pojavil v virih šele takrat, ko so bili dnevi zadnjemu

Vojniškemu, Viljemu II., že šteti.188

V leti 1240 in 1241 je bil znan vitez Hugo z Vojnika,189 ki je po izumrtju

Vojniških (1241) najbrž zapustil grad. Takrat je Viljem Vojniški volil Žički

kartuziji nekaj posesti, po 1241 pa že srečamo gospoščino v rokah deželnega

kneza.190

187 Jakič, Gradovi, str. 370. 188 Kos, Vitez, str. 395. 189 Hugo miles de Hoheneke nastopa okoli leta 1240 kot priča v listini o vinogradništvu. Okoli 1240, v: Kos, Gradivo, št. 751, str. 364-365. Kot priča pa nastopa tudi v listini: 1241, mesec junij. V: Kos, Gradivo, št. 769, str. 373. 190 Stopar, Grajske (3), str. 152.

48

Manjšo rodbinsko posest je darovala Viljemova (I.) sestra Elizabeta, ki je živela

na Miltenbergu, vojniško gospostvo pa je pripadalo deželnemu knezu. Štajerski

deželni glavar, slavonski vojvoda Štefan, ki se je večkrat imenoval tudi štajerski

vojvoda, ga je leta 1259 podelil točaju Chaku (Csaky) skupaj z Miltenbergom in

Žalcem. Otokarjeva zmaga v boju z ogrskim kraljem in zasedba Štajerske leta

1261 je zamenjala posestnike Vojnika. Leta 1263 je za deželnega kneza grad

upravljal neki Reinboto z Vojnika. To osebno ime namiguje na cmureškega ali

mariborskega viteza, sicer deželnoknežjega ministeriala. Enako upravo so

obdržali grofje Tirolsko-Goriški, kranjski in savinjski zastavni gospodje, ki so

imeli na Vojniku najseverovzhodnejše savinjsko gospostvo. Tirolsko-Goriški so

pred izgubo Savinjske doline (1311) prepustili Vojnik Haugu s Taufersa.

Haugova vdova je zadržala Vojnik, Žaženberk in trg Žalec skupaj z deželskim

sodiščem tudi pod Habsburžani, vendar le dosmrtno. Njeni gradiščani so morali

obljubiti, da bodo po njeni smrti vse vrnili deželnemu knezu. Leta 1319 je bil

gradiščan Nikolaj s Črnelega, zvest vitez koroških vojvod. Isto leto sta vso

posest skupaj z Vojnikom dobila v zastavo Konrad z Aufensteina in grof Henrik

Goriški, vendar je slednji svoj delež kmalu odstopil prvemu. Leta 1320 je

zastavo potrdil tudi vojvoda Friderik. Uprava Vojnika je do konca 14. stoletja

slonela na treh uradnikih: gradiščanu, gospoščinskem uradniku in (trškem)

sodniku.

Leta 1331 dobijo grad in gospoščino v zajem Walseeji in leta 1363 grofje

Celjski. Wallseeji so Vojnik, Žalec in Žaženberk zapustili sorodnikom

Celjskim, kar so potrdili Habsburžani, ki so bili Celjskim tako ali tako dolžni za

vojaško pomoč proti Bavarski.191 Kronika grofov Celjskih omeni Vojnik v

poglavju Kako je cesar Karel povzdignil Žovneška svobodnika, plemenita

Ulrika in Hermana, za grofa s pridevkom Celjski. Tukaj kronist piše o celjski

grofiji in gospostvih, ki sta jih prejela povzdignjena grofa. Poleg Vojnika je

omenjena tudi vas Koblek pod Vojnikom.192 Med celjskimi oskrbniki oziroma

gradiščani sta omenjena Rudolf s Plankenwartha (od leta 1362 do 1388) in

Ludvik Sachs (med letoma 1412 in 1428).193

191 Kos, Vitez, str. 396. 192 KGC, str. 68. 193 Jakič, Gradovi, str. 371.

49

Iz Celjske kronike razberemo, da so Celjani sami podrli grad Vojnik, tako kot

Šoštanj in Kacenštajn. Grad so podrli med fajdo s Habsburžani leta 1439.194

Dušan Kos v svoji knjigi Vitez in grad zapiše, da so Celjski Vojnik obdržali do

leta 1456, kasneje posest postane deželnoknežja, ko so ga menda v bojih za

njihovo dediščino Habsburžani sami podrli.

194 KGC, str. 27.

50

7. 1. 2 KATZENSTEIN – Kacenštajn

Topografski opis, kje naj bi se nahajal grad Kacenštajn, opisuje, da je stal na

visoki skalni kopi nad potokom Šentflorijanščica, ki teče od Belih Vod proti

Šoštanju, kjer se izlije v Pako. Na mestu gradu stojita danes cerkev in kapela,

obe posvečeni Sv. Florijanu ter zgrajeni iz ostankov kamenja grajskega zidovja.

Danes izgleda, kot da je grad stal na povsem odročnem kraju, daleč od

pomembnih prometnih povezav. V srednjem veku je bila zgodba drugačna.

Direktna pot iz Šoštanja proti Zgornji Savinjski dolini in s tem proti Gornjemu

Gradu, Kamniku in naprej na Kranjsko je peljala naravnost mimo Kacenštajna

čez Lepo Njivo na Mozirje in nato dalje mimo gradu Vrbovec v Nazarjih ob

Dreti proti Gornjemu Gradu. Zato je bil strateški položaj tega gradu in njegova

vloga večja, kot se danes mogoče zdi.195

Na prvo posredno omembo gradu naletimo leta 1173, ko v Rečici ob Savinji kot

priča nastopa Eberhard Kacenštajnski-Eberhardus de Chazenstein.196 Leta 1246

naletimo na Diepolda Kacenštajnskega – Dyeppoldus de Chatcensteyne v

spremstvu Hertnida Ptujskega. Kacenštajnski so bili ptujski vazali in jih v

njihovem spremstvu tudi kasneje velikokrat srečamo. Grad se omenja 1252 kot

Chazzenstain in leta 1288 kot Chaszenstein, šele v naslednjem stoletju pa kot

utrdba vest Chacenstein.197

Izvora Kacenštajnov ni možno zanesljivo potrditi. Kos zapiše, da je bil

Eberhard iz leta 1173 morda identičen z Eberhardom Hekenberškim

(Hekenberk), ki se je omenjal leta 1232. Ravnikar v svoji razpravi o žovneško-

ptujskih odnosih v Šaleški dolini pravi, da je možna in povsem verjetna ta

Kosova hipoteza, da se je Ptujski vazal Eberhard preselil iz Kacenštajna na

Hekenberg. Eno od možnosti ponuja tudi Ravnikar, in sicer, da bi pri Eberhardu

iz leta 1173 šlo za Eberharda Šoštanjskega, ki je bil bližje kot Hekenberg in se s

tem imenom pojavi v devetdesetih letih 12. stoletja, pred tem pa se predstavniki

iste rodbine imenujejo po svojem prvotnem (?) sedežu kot Dravski. Šoštanjski

195 Ravnikar, Žovneško-ptujski, str. 72. 196 1173, Rečica. V: Kos, Knjiga listin, št. 5, str. 31. 197 Stopar, Grajske (4), str. 44.

51

naj bi najprej po preselitvi s Koroške zgradili Kacenštajn, ga kmalu izgubili

(prodali Ptujskim; možno je tudi, da so Ptujski prišli do posesti in gradu

Kacenštajn kot sorodniki Šoštanjsko-Dravskih) in nato zgradili Šoštanj. Kos

nadalje ugotavlja, da so leta 1243 na Kacenštajnu potemtakem živeli drugi

plemiči, ki s prvimi niso imeli neposredne zveze. Omenja, da je bila podoba iz

grba Kacenštajnov iz 13. in 14. stoletja (na skalo plezajoča mačka) na

Štajerskem redka in ne omogoča smiselnih paralel. Morda so prišli z enega od

ptujskih koroških gradov in se po ukazu zasidrali na Kacenštajnu. Ptujski so

ozemlje Kacenštajna dobili morda nekaj pred letom 1200 od koroških

Ehrneggov, ki bi Kacenštajn lahko postavili kot oglejski (ali krški) delni

odvetniki in ga nato spremenili v alod. Ali pa od Šoštanjskih, po Ravnikarjevi

teoriji, ki dodaja, da je istovetenje Eberharda Šoštanjskega in Eberharda

Kacenštajnskega le zanimiva misel, saj nam za karkoli drugega manjkajo

listine.198

Že naslednja znana omemba iz leta 1243 govori, da je bil grad skupaj s svojimi

prebivalci last Ptujskih. Diepold Kacenštajnski (tradicionalno ime

Kacenštajnov) je bil do leta 1243 eden najzvestejših ptujskih vitezov na

zahodnem Štajerskem. Grad so skupaj upravljali bratje Diepold II., Herman in

Wolfel. Hermana in Diepolda II. je leta 1255 ob izdaji dovoljenja za

obdarovanje samostana v Št. Pavlu Friderik Ptujski označil za fidelis mei fratres

de Chatzensteyne. To je bilo potrjeno tudi s sporazumom med Elizabeto z Orta

in Hartnidom s Ptuja iz leta 1248 glede delitve otrok iz zakona med Kunigundo,

ortsko ministerialko, ter Hermanom s Kacenštajna. Kacenštajni so se v javnosti

spet pojavili leta 1288, ko sta Wolulin in Sieghard pričala v nekem poslu na

kunšperškem Turnu pri Velenju. Večjo dejavnost je zatem izkazal Diepold III.,

ki je začel kariero zvestega ptujskega vazala leta 1311. Toda že nekaj let

pozneje so se Diepoldove vezi do Ptujskih razrahljale.199 Leta 1334 se je

Diepold Kacenštajnski odpovedal svojemu deležu gradu v prid Ptujskih, leta

1337 pa so Wolfel der Polan Kacenštajnski in njegovi sinovi Wulfing, Herman

in Diepold izstavili prodajno pismo. Šlo je za politično cepitev rodbine. Polan

ter sinova Wulfing in Herman so ostali zvesti Ptujskim, Diepold III. s sinovi

198 Povzeto po: Kos, Vitez., str. 293 in T. Ravnikar, Žovneško-ptujski , str. 72–73. 199 Kos, Vitez, str. 293.

52

Keclom, Friderikom, Rudolfom II ter bratom Rudolfom I. pa Žovneškim. Rod

se je torej že tedaj razdelil med Polane in Kacenštajne. Tako je Diepold leta

1326 prevzel dolgove Friderika Žovneškega in se je tako s svojim bratom

Rudolfom sam zadolžil pri celjskih Judih. Razcep družine je pripeljal do spora

in vojnih spopadov med Celjani in Ptujskimi. Po razsodbi 1351 so Celjski dobili

grad Kacenštajn in bližnjo posest, Polanom, ki so bili fevdniki Ptujskih, je

preostal Geierturm s 24 kmetijami. Leta 1423 je vojvoda Ernest potrdil vdovi

Hansa Kacenštajnskega polovico utrdbe Kacenštajn, 1438 pa je Krištof

Kacenštajnski, poslednji svoje rodovine, obljubil vojvodi, da mu bo s svojimi

ljudmi vedno na voljo in da mu bodo vrata vojvodske utrdbe Kacenštajn vedno

odprta. Celjski delež gospoščine je bil leta 1437 v zajemu Jošta Turnskega, nato

pa do 1469 njegove vdove.200

Grad pa je bil v tem času (1439) porušen v bojih med Celjskimi in

Habsburžani. Kronika poroča, da so Celjani porušili201 nekaj lastnih gradov in

grad Kacenštajn je naštet med njimi.202 Leta 1450 so Kacenštajnsko polovico

kupili Auerspergi. Ko so Celjski knezi izumrli, so Habsburžani združili

gospoščino s Šoštanjem.203

200 Stopar, Grajske (4), str. 44. 201 Grad je porušil celjski vojskovodja Jan Vitrovec, ko je bil na njem kastelan šoštanjski trški sodnik Jeronim Woytlander, razvaline pa so uporabili za zidavo okoliških hiš in podružnične cerkve. Jakič, Gradovi, str. 147. 202 KGC, str. 27. 203 Jakič, Gradovi, str. 147.

53

7. 1. 3 ŠENEK – Stolp nad Žovnekom

Tudi Šenek sodi med tiste gradove, ki so jih Celjani za časa bojev s

Habsburžani sami porušili. Pisec Kronike grofov Celjskih ga omenja kot stolp

nad Žovnekom, imenovan Šenek. Stolpastega gradu, ki je bil očitno dobro

utrjen, pozneje najbrž niso več pozidali, čeprav se v virih še dvakrat omenja.

Lokacija le-tega ni zanesljivo ugotovljena. Po Ignacu Orožnu naj bi stal grad na

mestu današnje cerkvice sv. Miklavža nad Podvinom, po Curku na griču nad

današnjo graščino, po Pircheggerju na ledini Turnstein pri sv. Janezu in Pavlu

na Dobrovljah, Kos pa trdi, da je Šenek bil manjši stolpast gradič tik pod

Žovnekom.204

Grad je bil zgrajen sorazmerno pozno. Po njem se nihče ni direktno imenoval, le

en gradiščan Žovneški oziroma Celjski je poleg vzdevka nosil tudi njegovo ime.

Poslopje verjetno ni nastalo pred letom 1200. Zaradi specifične oblike se je vse

do porušitve leta 1439 označeval s terminom grad in stolp, njegovi lastniki pa so

se sami bolj nagibali k drugi obliki.205

Šenek se prvič omenja leta 1288 z drugimi žovneškimi gradovi kot castrum

Scheinek.206 V srednjeveških listinah še nekajkrat naletimo nanj. Leta 1308 se

omenja kot turn Scheynek,207 1379 Scheinek, 1385 Schewnek, 1423 pa kot turn

Scheinegk.208

Objekt je bil eden od štirih iz jedra žovneške alodialne posesti in je delil njihovo

usodo. Leta 1308 je bil spremenjen v deželnoknežji fevd, leta 1423 pa spet

alodiziran. Pred letom 1356 je v gradu živel Leopold Ramschüssel najprej kot

gradiščan, kasneje pa so mu Celjski dovolili na gradu dosmrtno bivanje. Po

204 Stopar, Grajske (3), str. 135. 205 Kos, Vitez, str. 376. 206 1288, marec 23. Žovnek. V: Kos, Celjska knjiga, št. 57, str. 79.Grofica Margareta, vdova po Leopoldu III. Žovneškemu naznanja, da je odstopila pod navedenimi pogoji (doživljenska oskrba ipd.) Ulriku II. Žovneškemu gradove Žovnek, Šenek, Ostrovico in Libenštajn. 207 1308, april, 22., Gradec v: Kos, Celjska knjiga, št. 80, str. 101. 208 Stopar, Grajske (3), str. 135.

54

njegovi smrti je njegova rodbina ohranila gradič, ki so ga nato Celjski podrli. Po

mnenju H. Pircheggerja morda zaradi nezvestobe le-teh. 209

209 Kos, Vitez, str. 376.

55

7. 2 GRADOVI, KI SO JIH MED VOJNO PORUŠILI

CELJANI IN SO BILI LAST DRUGIH GOSPODOV IN

PLEMIČEV

7. 2. 1 PAKENŠTAJN

Kronika grofov Celjskih omenja stolp na Paki (Pakenštajn) v 47. poglavju,

kjer kronist v uvodnem delu navaja, da so Celjani porušili mnogo gradov, ki so

bili last drugih gospodov in plemičev. Nekatere so si pridobili s pogajanji,

nekatere pa z mečem.

Grad je stal na položnem hribu v Šmartnem ob Paki. Blizu izliva Pake v Savinjo

je imel svojo posest Hartnid iz Orta. Tik pred svojo smrtjo, leta 1262, je daroval

od svoje posesti dve kmetiji gornjegrajskemu samostanu, 1264 pa ju je menda

Hartnid Ptujski podelil v zajem bratoma Kacenštajnskima. Grad ali stolp

oziroma graščina ter posest se prvič jasno omenja v listini iz leta 1339, ko sta

Konrad in Ortolf Horneška prodala Frideriku Žovneškemu »stolp pri

Šmartem«.210 Naslednja omemba v virih je iz leta 1416, ko se je Henrik

Apfaltrer211 v svojem imenu in v imenu svojega brata odpovedal stolpu (der

türen an der Pak), ki je bil njegova dediščina, v prid celjskega grofa, ta pa je

središče in sedež Pakenštajn (purkstal und gesezz Pakenstain) dne 18. junija

1419 podelil v zajem Hansu Maisenreiterju. Njegova vdova Wendel je leta 1443

zapustila vso svojo posest grofom Celjskim, ker jim je njen soprog dolgoval

15.000 funtov. Seznam deželnih sovražnikov omenja Andreja Polca, ki je

vzdrževal nekaj hlapcev, in ti so krivi, da je bil v svoji kamri v Celju ustreljen in

umorjen Henrik Apfaltrer.212 Leta 1456 je Pakenštajn z izumrtjem Celjskih

grofov postal deželnoknežji.213

210 1338, oktober 7. Celje. V: Kos, Celjska knjiga, št. 178, str. 198. 211 Otorepec v opombah Seznama deželnih sovražnikov piše, da je le-ta bil vazal Habsburžanov in bil ustreljen v Celju. Okoli leta 1436 se omenja med dobrotniki stične. Otorepec, Seznam, str. 338. 212 Otorepec, Seznam, str. 338. 213 Stopar, Grajske (4), str. 61–62.

56

V grajskih razvalinah je mogoče razbrati ostanke prvotnega stolpa iz 14.

stoletja, ki so ga kasneje nadzidali. Ohranjeni so tudi temelji pomožnih stavb v

dolgem in ozkem obzidanem predgradju. Grad je bil obdan z obzidjem, na eni

strani pa ga je varovala prepadna strmina.214

Slika 10:

Razvalina gradu Pakenštajn, risba H. Kartina, 1913; iz fototeke Zavoda za

varstvo kulturne dediščine Slovenije v Ljubljani, enota Celje.

214 Jakič, Gradovi, str. 235.

57

7. 2. 2 TURN PRI VELENJU

Slika 11:

Grad Turn Velenje

Pri omembi tega gradu naletimo na napako v Golievem prevodu, kjer ga le-ta

prevaja kot Stolp v Šaleški dolini.215 V Kronesovi izdaji pa je omenjen kot »den

thurn im Schalckthall«. Goliev prevod je precej zavajajoč, saj bralec ne more

razbrati, kateri stolp je to, če se poleg prevoda ne poslužuje originala.

Turn pri Velenju je razpadajoča stavba, ki leži na položnem hribu Hrastovec pri

Velenjskem jezeru. Stolpasta zgradba je nastala nekaj pred sredo 13. stoletja kot

last kunšperških vitezov.216 Leta 1207 se v darilni listini omenja domino

Richero de Turre, ki bi lahko izviral iz tega gradu. Nedvomno pa so bili od tod

vitezi Engelbert, Gundakar in Oton Turnski, ki jih v letih 1250 in 1257 srečamo

v spremstvu Kunšperških, takrat lastnikov gradu Velenje. Nekje takrat se

omenja tudi Turris.217 Kos trdi, da Turnski izhajajo originalno iz stolpa pri

215 KGC, str. 64. 216 Kos, Vitez, str. 382. 217 Stopar, Grajske (4), str. 115–116.

58

Kunšperku. Ta družina naj bi se kmalu razdelila na dve veji: prva je ostala pri

Kunšperku, druga pa se je preselila v Šaleško dolino na Turn. Ta rodbina naj bi

se delila še naprej in upravljala gradove Hekenberg pri Vranskem, Velenje in

Turn. Imeli naj bi skupnega praočeta, ki je izhajal iz stolpa pri Kunšperku, do

višjega položaja pa so prišli le šaleški Turnski.218 Leta 1296 sta Gundakar in

žena Doroteja prodala svoj delež Vovbrškim, ki je bil delno njun, delno pa

oglejski in vovbrški zajem. Vovbržani so si kmalu pridobili tudi drugo polovico

gradu, na grad pa so naselili svojo rodbino, ki se je tudi imenovala po Turnu,

ločimo jih lahko po drugačnem grbu. Ko so Vovbrški leta 1322 izumrli, je Turn

postal kot dediščina last Žovneških.

Turnski so se dolgo šteli za osebno svobodne in so šele leta 1358 na sodni

obravnavi s Celjskimi v Žalcu priznali, da je njihova hiša pripadala Vovbrškim.

Leto pozneje je bila izstavljena listina, s katero štirje brati Turnski pričajo, da

imajo od grofov Celjskih Turn v zajemu. Leta 1439, za časa fajde med Celjani

in Habsburžani, so Celjani grad sami razdejali, a so ga kmalu spet pozidali.219

218 Ravnikar, Vzhodna polovica, str. 183. 219 Stopar, Grajske (4), str. 115–116.

59

7. 2. 3 HELFENBERG – SOTEŠKI GRAD

Grad Helfenberg ali Soteški grad je bil situiran vrh kopastega griča nad

sotesko Pirešice ob odcepu velenjske ceste proti Arnačam v naselju Studence pri

Pirešici. Ležal je na strateškem mestu blizu križišča ceste, ki je peljala od Žalca,

in glavne ceste Ljubljana – Maribor (Ptuj) proti Velenju in se pri Soteski

odcepila na vzhod proti krškim gradovom Dobrna, Lemberg, Ranšperk220 in

trgu Vojnik. Grad je nastal po letu 1200, morda ne celo veliko pred letom 1251,

ko se prvič omenja v izvornem imenu Henrika, krškega vazala.221 Od nekdanje

grajske stavbe je ohranjenih le malo sledov. Viden je še globoko v zemljo

vrezani prečni jarek, ki je delil grajsko kopo od pobočja. Vidni so tudi ostanki

okopov in obodnega zidovja, na vrhu lokacije pa je delno okopan vhod v

nekdanjo klet.

Izvor Helfenberških je bil pri Ranšperških. Henrik – Heinricius de Helfenberch

je bil najbrž sin enega od Ranšperških. Bil je poročen s freudenberško sodedinjo

Wilburgo, ki je njegovim potomcem v drugi polovici 13. stoletja omogočila priti

do gradu Freudenberg.222 Zanimivo je, da je leta 1256 listino svoje žene pečatil

s pečatnikom Ortolfa z Ranšperka, ki bi zato utegnil biti njegov oče, saj je bilo

tovrstno posojanje pečatnikov v glavnem omejeno na najbližje sorodnike. V

začetku 60. let 13. stoletja se je skupaj z Bertoldom Ranšperškim vključil v

spremstvo vojvode Ulrika Spanheimskega. Henrik s Helfenberga, ki je bil leta

1275 porok kunšperškemu vitezu Gundakerju ob izpustitvi iz krškega ujetništva,

je bil, sodeč po manjšem ugledu in poziciji, njegov sin. Njegov ugled je narasel

v začetku 14. stoletja, ko je bil v listinah vedno na prvih mestih med pričami,

medtem ko se je njegov sin Alhoh tedaj šele začenjal vključevati v družbeno

življenje. Henrik je umrl kmalu po 1313, poleg Alhoha pa je imel še vsaj enega

sina, ki mu je bilo ime Bertold. Po smrti Bertolda, predvsem pa Heinzlina

(verjetno vnuka Henrika in Bertoldovega sina), pred letom 1330 je Heinzlinovo

polovico gradu prejel v fevd Ringel s Kozjega, ki že nekaj časa ni več živel na

svojem izvornem gradu, pač pa verjetno kar na Helfenbergu kot priženjeni 220 Nad naseljem Rupe pri Šmartnem (jugozahodno od Dobrne) zgrajen grad v 12. stoletju. 221 Kos, Vitez, str. 287. 222 Grad nad grebenom Brinjeve gore nad Zgornjimi Zrečami, ki je bil zgrajen v začetku 13. stoletja.

60

sorodnik (žena je bila Adelhajda, Bertoldova hči in Alhohova nečakinja). To

polovico je Ringel takoj prodal Frideriku Žovneškemu, ki jo je združil s

polovico, že prej kupljeno od Alhoha. Alhoh je ostal na gradu in se sprl s

Kozjanskim za Bertoldovo dediščino. Spor je krški škof Konrad leta 1339

pomiril, po razsodbi vojvode Albrehta II. pa so leta 1340 celotno gospostvo in

grad dobili Žovneški.223 Vsakokratni škof je od tedaj naprej moral potrditi

Celjskim tudi posedovanje Helfenberga.

Alhohov sin Štefan (1363–1392) je živel na gradu Helfenberg še naprej. Morda

so Štefanu in sinu Hansu, ki je bil štajerski podmaršal, Celjski grofje dovolili

bivanje zgolj na stolpu pri gradu.224

Soteških vitezov je bilo več. Najbolj znan med njimi je bil Jošt Soteški, ki velja

po izročilu za krvnika Veronike Deseniške. Celjska kronika omenja, da je

Herman II. izročil sina Friderika vitezu Joštu Soteškemu za tem, ko se je

poročil z Veroniko, da ga je stražil.225 Zaradi številnih uslug Celjskim je dobil

leta 1436 poleg Soteškega gradu še številno drugo posest, ki je spadala pod ta

grad. Prevajalec Celjske kronike v opombah piše, da je celjski vojskovodja Jan

Vitrovec leta 1439 grad zavzel in ga zrušil, ker se je Jošt postavil na stran

Habsburžanov. Stopar pa piše, da je ta grad skupaj z Anderburgom dal porušiti

Celjski grof Friderik iz osebnega sovraštva; zaradi umora njegove žene

Veronike.226 Jošt Soteški pa se znajde tudi na Seznamu deželnih sovražnikov, ki

navaja, da so župana Jošta Soteškega ujeli in ga na Forhteneku izsiljevali.227

Soteški vitezi so posedovali nekaj časa utrdbo Freudenberk in stolp v Pilštajnu,

njihov rod pa je izumrl konec 16. stoletja. Soteški kot Celjski vazali so grad

obdržali v zajemu vse do 1439, ko je bil porušen.228 Po letu 1456 pa je bil grad

znova pozidan.229

223 1340, december 14. Vitanje. V: Kos, Celjska knjiga, št. 206, str. 228. 224 Kos, Vitez, str. 287. 225 KGC, str. 19. 226 Stopar, Grajske (3), str. 128, 129. 227 Otorepec, Seznam, str. 335. 228 Stopar, Grajske (3), str. 128, 129. 229 Kos, Vitez, str. 289.

61

Grad Soteska je omenjen leta 1350 kot fest ze Helfenberch,230 v letih 1379 in

1430 se omenja kot utrdba – vest, trideset let pozneje, leta 1460 pa enkrat kot

haws in drugič kot purgkhstal gen dem haws vber – gradišče nasproti hiše. Po

tem sklepamo, da so Soteški pozidali nov dvorec, ki je stal onkraj starega gradu,

morda na bližnjem hribu Kjumberku. Deželni knezi so kot dediči Celjanov

Sotesko leta 1458 podelili v zajem bratoma Henriku in Joštu Soteškemu.231

230 Jakič, Gradovi, str. 311. 231 Stopar, Grajske (3), str. 128, 129.

62

7. 2. 4 ANDERBURG – Podgrad

Razvaline Anderburga se nahajajo na nizki kopi v naselju Podgrad pri

Šentjurju, v občini Šentjur. Grad je nastal na državnem ozemlju, ki ga je leta

1025 dobil grof Viljem II., soprog Heme Breško-Seliške, v dar od kralja

Konrada II. Vso to alodialno posest je po njegovi smrti Hema leta 1043

poklonila krškemu benediktinskemu samostanu, čigar posest je postala 1072

osnovna posest novoustanovljene krške škofije. Gradu tedaj še ni bilo, saj ga

darovnica ni omenjala. Ker je bil Anderburg po nastanku mlajši glede na Prežin,

Ploštanj in Rifnik,232 se je to odražalo tudi v imenu gradu – ander-burg.233

Prva viteza, Leopold in Sigmar, imenovana po gradu, nastopata kot priči leta

1247. Šele leta 1276 se grad izrecno omenja kot Anderburg castrum. Pozneje

naletimo v virih na omembe Anderburg (1340), vest Anderburg (1394),

Anderwurg (1421), vest Anderburg (1433) in leta 1500 haws Anderburg, ki je že

bil opuščen.234 Krški škofje so grad v začetku upravljali z ministeriali, ki so se

prvič omenjali leta 1247, ko je Herman z bližnjega Ploštanja z njihovo pomočjo

vrnil gornjegrajskemu samostanu neki fevd. Prvi vitez Leopold je bil identičen z

Leopoldom s Ploštanja, drugi s Sigmarjem Žamerškim, oba pa sta bila bližnja

sorodnika. Anderburg je bil torej morda že od samega začetka v rokah

pripadnikov ozkega rodbinskega kroga tistih domačih ministerialov, ki so imeli

tako Ploštanj kot Žamerk.235 Ministerialne vezi, ki so jih podrejale fevdnemu

gospodu, so bile v 13. stoletju že močno razrahljane. Pred letom 1276 je grad

menda protipravno zasedel Seifrid z Gallenberga (iz Mekinj). Kralj Otokar

232 Ploštanj je izginuli grad nad naseljem Šibenik južno od Šentjurja. Nastal je v drugi polovici 12. stoletja na nekdanjem askvinskem in nato krškem ozemlju vzhodno od Celja. Prežin nad Šentjanžem in reko Voglajno blizu Štor je dal zgraditi krški škof Roman I. Prvič se je omenjal že leta 1158 v imenu krškega ministeriala Hermana, ki je bil morda tudi graditelj. Krški fevdni grad Rifnik je južno od Šentjurja nadzoroval cesto med zgornjesavinjskimi in posavskimi krškimi posestvi. Kos, Vitez, str. 344. 233 Kos, Vitez, str. 251. 234 Stopar, Grajske (5), str. 9. 235 Žamerk na griču Tinje nad vasjo Žamerk pri Loki pri Žusmu. Bil je manj pomemben krški grad blizu Žusma in bil zgrajen sredi 12. stoletja. Že pred letom 1197 je na njem živel ministerial Sigmar, s katerim se je krški škof leta 1199 sporazumel o pripadnosti njegove žene, vojniške ministerialke. Sigmar je imel že tedaj alode in dedne krške fevde, ki so jih po dogovori smeli dedovati njegovi otroci. Po redkem osebnem imenu, okolju in ministerialni odvisnosti je bil Sigmar prednik ploštanjskih in anderburških Sigmarjev iz 14. stoletja. Kos, Vitez, str. 406.

63

Češki pa je tega leta potrdil razsodbo deželnega glavarja, škofa Bruna iz

Olomounca, ki je škofu vračala vse pravice do gradu. Škofija je uspela obdržati

grad, vendar je spremenila upravo. Poslej so ga upravljali zamenljivi gradiščani

iz vrst krškega viteštva, gospostvo in trg Šentjur pa uradniki. Grad in gospostvo

sta se zdela krškim škofom tako pomembna, da ju niso podelili v fevd; niti

grofom Celjskim, ki so do konca 14. stoletja prejeli večino krških fevdov.

Drobno posest okoli Anderburga so škofje podeljevali različnim vitezom.236 Na

gradu so gospodovali Martin Moetniczer, vitez Jošt Soteški, nato pa Andrej pl.

Wespriach (omenjen leta 1492), Simon pl. Ungerspach iz Vogrskega (1499) in

drugi.237 Po pričevanju Kronike grofov Celjskih je imel Jošt Soteški v lasti

Anderburg, ta isti grad pa je bil porušen po naročilu Friderika. Porušil naj bi ga

Jan Vitrovec, v bojih z deželnim knezom, ker so bili Celjanoma nekateri

gradovi preblizu in ta grad je bil nekakšen tujek znotraj posesti Celjanov.238

Škofija je obdržala gospostvo, ki naj bi ga poslej obvladovala iz trga Šentjur,

grad pa je bil pozneje spet pozidan. Vischerjev zemljevid iz leta 1678 kaže, da

je bil grad skoraj v celoti ohranjen, Štajerski deželni arhiv v Gradcu pa hrani

akt, ki govori, da je Anderburg leta 1655 pogorel. Ostanki gradu so komaj še

spoznavni. Jedro gradu je bilo pozidano na živi skali. Sledovi zidu, vezanega z

apneno malto, so še razvidni. Severno in južno od grajske kope se v

konfiguraciji zemljišča razločno kažeta dva polkrožna platoja s prvotno

nedvomno fortifikacijsko funkcijo. Ostanki jarkov niso ohranjeni.239

236 Kos, Vitez, str. 252–252. 237 Jakič, Gradovi, str. 49. 238 KGC, str. 25. 239 Stopar, Grajske (5), str. 9.

64

7. 2. 5 RANŠPERK – RANŠPERK

O gradu Ranšperk, ki je stal na skalnatem hribu nad naseljem Rupe pri

Šmartnem v Rožni dolini jugovzhodno od Dobrne, pričajo danes skromne

razvaline. Vrh kope so vidni temelji več stolpastih stavb, deloma je ohranjeno

tudi obodno zidovje večjega predgradja. Obzidje je bilo vpeto med skalne

zapore, dostop do gradu pa je varovalo dvojno obzidje (cvinger), katerega

ostanki so še vidni.240 Grad se je prvič izrecno omenjal leta 1355 kot

Rabensperch das alt haws, naslednje leto pa kot haws Rabensperch in dem

Sevntal in leta 1338 kot die vest Rabensperch. 241

Grad so v 12. stoletju zgradili krški ministeriali. Številni rod je konec 12.

stoletja zgradil tudi grad Lemberg pri Dobrni, kjer je bila tista veja Ranšperških,

ki je postavila grad Dobrna. Še leta 1213 sta bila Uschalk z Ranšperka in

Eberhard z Lemberga označena kot brata, kar pomeni, da je do delitve rodu

prišlo šele v njuni generaciji.242 Na gradu so kot krški vitezi gospodovali torej

ranšperški vitezi. Prvi med njimi se kot priča krškega škofa omenja Uschalk –

Vlscalcus iunior de Rabensperch leta 1189. Oznaka mlajši pač pomeni, da je bil

predstavnik vsaj druge generacije vitezov, ki so posedovali Ranšperk. Poleg

njega nastopajo v listinah s konca 12. stoletja njegov oče Bertold243 ter sinova

Engelskalk I. (1197 – pred 1238) in Bertold II. (1203–1226). Njihova moč se je

povečala z domnevno zvezo Bertolda I. z neko dedinjo po ministerialih

Šentiljskih in se je v tem času odražala v posedovanju vitezov, ki pa so sami že

imeli toliko ugleda, da so pričali v listinah. Tako je 1228 skupaj z Uschalkom

pričal tudi … Hermannus in Rauensperch. Bertold II. se je kasneje preselil na

novi ranšperški grad Dobrna, po katerem se je imenoval.

V naslednji generaciji so bili dejavni brata Henrik (1261–1298) in Eberhard

(1262) ter Engelskalk II. (1275) in Bertold III. (1252–1263). V 70. letih 13.

stoletja so do gradu prišli Ptujski gospodje, gotovo zaradi nezvestobe Nikolaja z

Lemberga, katerega politično udejstvovanje na strani Ulrika Spanheimskega in 240 Jakič, Gradovi, str. 279. 241 Stopar, Grajske (3), str. 120. 242 Kos, Vitez, str. 362. 243 Stopar, Grajske (3), str. 119.

65

brata, salzburškega nadškofa Filipa, ga je leta 1270 pripeljalo v ogrsko

izgnanstvo. Do realne delitve posestnih pravic med vejami tedaj še ni prišlo,

zato je kaznovanje lemberške veje avtomatično prizadelo tudi ranšperško. Že

leta 1275 je Friderik Ptujski obljubljal krškemu škofu, da ne bo napadal krške

posesti »ex castro Rabensperg«. Očitno je že zasedel grad in ga leta 1279 skupaj

z Lembergom, kateremu se je odpovedal Hartnid z Guštanja, formalno prejel v

fevd. Ptujski so do izumrtja leta 1438 oba gradova obdržali v fevdu in skupaj z

Dobrno sta zaokrožila ptujsko posest severno od Celja. Ranšperški so potem

spet prišli na grad, v nasprotju z lemberško vejo, ki se je po nekajletnem

soočanju s Ptujskimi interesi okoli 1299 odselila na dolenjski krški grad

Štrasberk. Na Ranšperku so nato sedeli kot sekundarni ptujski vazali vse do

izumrtja po letu 1388, ko se po Ranšperku ni imenoval nihče več. Za tem so

grad upravljali Ptujski in po letu 1438 schaunberški oskrbniki vse do leta 1452,

ko so Celjski porušili grad zaradi schaunberške zvestobe Habsburžanom.244

Seznam deželnih sovražnikov navaja, da je bil Henrik,245 mestni sodnik v Celju,

obveščevalec deželnih sovražnikov in da je hotel skupaj z Gašparjem Pirsom, ki

je bil celjski vazal, zasesti Ranšperk.246

244 Kos, Vitez, str. 363. 245 Henrik – identičen s Henrikom Erlawerjem, ki je bil med 1434 in 1438 mestni sodnik v Celju. Otorepec, Seznam, str. 337. 246 Otorepec, Seznam, str. 337–338.

66

7. 2. 6 LEMBERG – Lemberg

Slika 12: Grad Lemberg pri Celju; G. M. Vischer, Topographia ducatus Stiriae,

1681 (www.gradovi.net, 29. 11. 2008)

Približno na pol poti med Vojnikom in Dobrno se na prepadnem skalnatem

pomolu nad naseljem Lemberg pri Novi Cerkvi (nekdanji Strmec) dviga grad

Lemberg, ki ga štejemo med naše najbolj slikovite grajske objekte. Ljudsko

izročilo govori, da so bili graščaki zelo kruti, na gradu pa so tlačani trpeli v

hudih ječah.247 Široko razvejana dvoetažna grajska klet s številnimi prostori in

obokanimi hodniki, deloma vsekana v živo skalo, v enem od obrambnih stolpov

skriva nekdanje temnice. Grad so konec 12. ali v začetku 13. stoletja pozidali

vitezi z bližnjega Ranšperka in na Lembergu ustanovili stransko rodbinsko

vejo.248

247 Ivan Stopar v svoji knjigi Najlepši slovenski gradovi opisuje železno devico, ki bi jo naj imeli na gradu. To je bila po človeški meri narejena priprava, katera se je razpolovila napol. V njeni notranjosti so bili žeblji. V to napravo se je zaprlo človeka in ga na smrt mučilo. Tudi zgodovinar Janko Orožen piše o tej železni deklici takole: »V gradu so imeli tudi železno deklico, ki je bila na zunaj opremljena kot nuna, dočim so v njeni notranjosti z vseh strani štrleli bodaki- obsojenec jo je moral poljubiti, nakar se je odprla in ga sprejela v svoj grozni objem. Omenja pa še osla, ki je bil narejen iz lesa in je zgoraj imel oster hrbet in da bi obsojencu bilo še huje, so mu obtežili noge s kamni, ko je sedel na mučilno napravo. Ivan Stopar, Najlepši slovenski gradovi, Cankarjeva založba, Ljubljana 2008, str. 89-90. (Dalje kot Stopar, Najlepši gradovi.) 248 Jakič, Gradovi, str. 184.

67

Lemberg pri Dobrni in njegovi prebivalci so se dolgo in brez potrebe mešali z

Lembergom pri Poljčanah (Lengenburg), ki je bil od 12. stoletja Žovneški in je

v 14. stoletju postal jedro Celjske grofije. Lemberg je stopil v javnost v imenu

Eberharda, ki je leta 1213 skupaj z bratom Uschalkom z Ranšperka (1189–

1231) pričal v Mariboru v listini vojvode Leopolda VI.249 Oba sta bila

ministeriala krške škofije, ki je posest v Dobrni in okolici šele leta 1147 kupila

od grofa Hartwika Bogenskega, dediča tamkajšnjega askvinskega aloda, ki je

grozil razbiti enotnost krških posesti med Celjem in Vitanjem.250

Med leti 1248 in 1264 nastopa Nikolaj de Lewenberch,251 ki ga Pirchegger

označuje kot vnetega pristaša izvoljenega salzburškega nadškofa Filipa

Lanzelota. 1279 se je Hartnid iz Guštanja, deželni sodnik v Savinjski dolini,

odpovedal Lembergu v korist Friderika Ptujskega in njegovih sinov. Ko so

Ptujski izumrli, so jim kot krški fevdniki leta 1438 sledili grofje Schaunberški,

pristaši deželnega kneza in zato sovražniki Celjanov, ki so Lemberg tudi

razdejali (1452). 252

Celjska kronika opisuje ta dogodek takole: »V tem času je Friderik Celjski zbral

v Celju vojsko in prodiral proti gradu, imenovanemu Ravnibreg,253 ki je ležal

eno miljo od Celja, ter ga zavzel in zraven tudi grad, imenovan Lemberg, ki ga

je tudi zavzel ter dal oba porušiti do tal zavoljo tega, ker sta mu stala preblizu

Celja. In oba omenjena gradova sta bila last blagorodnega gospoda grofa Ulrika

Schaumberškega, ki je bil v omenjenem času služabnik omenjenega cesarja

Friderika.«254 Janisch dogodek takole opisuje: »Ob času, ko je grof Ulrik

Schaunberški, svetovalec cesarja Friderika IV., posedoval to utrdbo, se je

zgodilo, da je Ulrik Celjski, ki je bil na čelu ogrske stranke, zahteval od cesarja

Friderika, ko se je ta vračal s svojega pohoda v Rim, da mu izročijo njegovega

bližnjega sorodnika, cesarja Albrehta II., sina Ladislava Posthumusa, dediča

ogrske in češke krone ter nadvojvode Avstrije. Ker se je cesar temu upiral in so 249 1213, Maribor. Kos, Gradivo, št. 215, str. 116. 250 Kos, Vitez, str. 309. 251 Resnična oseba pesnika Ulrika z Liechensteina v »Artusovem potovanju« in opora salzburškega nadškofa Filipa Spanheimskega. Bil je zaveznik vojvode Ulrika Spanheimskega in zagrizen nasprotnik kralja Otokarja Češkega. Kos, Vitez, str. 309. 252 Stopar, Grajske (3), str. 68. 253 Ranšperk. 254 KGC, str. 41.

68

to upiranje pripisovali svetu in vplivu grofa Ulrika Schaunberškega, je grof

Friderik Celjski, Ulrikov oče, napadel gradova Lemberg in Ranšperk, ki sta bila

v posesti grofa Schaunberškega, ju z nenadnim naskokom zavzel in ju dal do tal

porušiti s pripombo, da gradova ležita preblizu Celja in da ne more trpeti, kako

mu sosedje, kadar na svojem gradu

južina, skozi okna gledajo noter.«255 Ulrik in Albreht Schaunberška sta grad

obnovila in ga posedovala do 1463.256

Slika 13:

Lemberg danes

255 Celjski so v eni izmed številnih vojn med Celjskimi in Habsburžani leta 1452 gradova Lemberg in Ranšperk porušili, ker naj bi stala preblizu Celja, v resnici pa zato, ker je bil tedanji lemberški posestnik grof Ulrik s Schaunberga svetovalec cesarja Friderika III. Kos, Vitez, str. 310. 256 Stopar, Grajske (3), str. 68–69.

69

7. 2. 7 AUERJEV DVOR – Auerhof

Kronika v sedeminštiridesetem poglavju omenja, da so Celjani porušili zu der

Aue v Savinjski dolini, ki naj bi bil last nekega opata.257 Po dolgem iskanju sem

v Stoparjevi knjigi Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji naletela na omembo zu

der Aue. To je t. i. Auerjev dvor, katerega lokacija je nepreverjena, stal pa naj

bi pri Podlogu (med Grušovljem in Gotovljami), blizu Novega kloštra. Kot

drugi srednjeveški dvori je imel tudi ta podobo stolpa, kar dokazuje omemba v

Kroniki grofov Celjskih.

Leta 1278 nastopata kot priči Leopolda svobodnega Žovneškega njegova

ministeriala Henrik in Friderik von der Owe. Rod Auerjevih, ki so dosegli

visoke časti, srečamo še v prvi polovici 15. stoletja. Leta 1439 so grad Celjani

razdejali, 1445 pa je Jošt Auer izgubil svojo posest, ker se je v vojni med

Celjani in Habsburžani postavil na stran Habsburžanov. 258

257 KGC, str. 64. 258 Stopar, Grajske (3), str. 9.

70

8 OSEBE IN KRAJI TER GRADOVI, KI SO OMENJENI NA

SEZNAMU DEŽELNIH SOVRAŽNIKOV

8. 1 LINDEK – Lindeck

Kronika grofov Celjskih pa ne opisuje samo Celjsko-Habsburške vojne, ampak

navaja podatke o vojni med Celjani in Ogri, ki se je prav tako odvijala v

štiridesetih letih. V tem času je na ogrskem vladala prava zmešnjava in

razdvojenost. Kralj Albreht je namreč leta 1439 preminil in za sabo pustil ženo,

ki je bila vnukinja Hermana Celjskega, in sina Ladislava, ki naj bi bil kronan za

ogrskega kralja. Ogrski velikaši z njim niso bili zadovoljni in so pripeljali

Vladislava Poljskega na prestol. Ker pa ta vojna ni področje mojega

raziskovanja, pa naj samo omenim grad Lindek (Lindeckh), preko katerega je

Janoš Hunyadi, ki je bil poveljnik Vladislavove vojske, poslal svojo vojsko proti

Celju.259

Seznam deželnih sovražnikov navaja Hansa Lindekerja, ki je bil vazal Celjskih,

omenjen v listinah od 1422 dalje. Od Celjskih je leta 1436 prejel v fevd kmetijo

v Višnji vasi pri Celju. Ta bi naj imel pri Klaynerju, ki je sodeloval v vojni

krškega škofa in se vmešal tudi v vojno Celjskih, svoje hlapce. Posodil jih je, da

so ujeli Jošta Soteškega in ga na Forhteneku izsiljevali. Hans je opisan tudi kot

tisti, ki je na začetku vojne kraljevemu najemniku ukradel konja in oklep, to

škodo pa je nato moral plačati kralj. 260

Lindeška gospoščina je ležala na ozemlju, ki je leta 1042 z dediščino grofice

Heme Breško-Selške prešla v posest krškega samostana in nato 1072 v posest

novoustanovljene krške škofije.261 Grad Lindek vrh kopastega Grajskega hriba

na pobočju Stenice nad Belim potokom pri Frankolovem so vsaj v začetku 13.

stoletja upravljali vitezi Lindeški, ministeriali krške škofije. Prvi je omenjen leta

1258 Henricus de Lindecke, nato leta 1267 krški vazal Albertus de Lindekeki,

ki se je 20. februarja 1293 odpovedal vsem pravicam do nekaterih posesti, ki jih

259 KGC, str. 33, 37. 260 Otorepec, Seznam, str. 335, 340. 261 Stopar, Grajske (3), str. 75.

71

je podaril Žički kartuziji. Leta 1275 je omenjen vitez Heinz, leta 1299

Merchlein, Valter, Ortolf in Wulfing, leta 1307 Wulfing, leta 1363 brata Henrik

in Ortolf, leta 1378 Friedl, leta 1404 Friderik, leta 1467 Ludvik, 1542 pa Joerg.

Grad je omenjen šele leta 1264 kot Lindecke, nato leta 1333 kot castrum

Lindekk, 1335 kot Lindek, 1434 Lyndekg in leta 1441 kot haus Lindegk.262 Ime

je povzeto po lipi, nemško die Linde, ki jo srečamo stilizirano tudi v lindeškem

grbu.

Wulfing I. (1299–1335) se je v prvih letih 14. stoletja približal taboru Ulrika

Žovneškega, pozneje pa spet krškim vitezom. V drugi polovici 14. stoletja sta

živela Wulfing II., ki je bil zet Henrika Hebenštrajta, in Popo, ki se je do leta

1414 imenoval pretežno po Vitanju, kjer je imel stolp in nekaj krških fevdov,

sicer pa je živel na celjskem dvoru. Hči Kunigunda je bila opatica v samostanu

v Mekinjah. Tudi po grbovni podobi (izkoreninjeno drevo) je bil pravi Lindeker.

Štajerska veja je sredi 14. stoletja izgubila Lindek in odšla v službo v Celje, del

Lindekerjev pa se je naselil v Vitanju (Popo).263 Krški škof je leta 1404 podelil

grad Lindek v fevd Frideriku Lindeškemu, ki je moral obljubiti, da ga bo prodal

samo njemu in katerega dediči so ohranili grad in gospostvo vse do konca 16.

stoletja. Leta 1412 ima grad v posesti Friderikov sin Hans, 1467 pa njegov sin

Ludvik. Gospoščina je za časa Ludvika štela okoli 60 posestev, približno sto let

pozneje, 1542, pa samo še 36.264

Vsaj od leta 1322 so živeli Lindekerji tudi na vzhodnem Gorenjskem. Poseben

problem je izvor štirih bratov Lindekerjev (Nikolaj, Jakob, Hanslein in Ulrik),

ptujskih meščanov, omenjenih leta 1362. Teoretično je mogoče, da je šlo za eno

od vej Lindekerjev, ki se je pomeščanila. Lahko pa so bili samo bivši podložniki

iz okolice Lindeka. 265

Grad obodnega (kastelanskega) tipa z dvonadstropnim palacijem je nastal v

začetku 13. stoletja, nato pa so ga prezidavali. Še v romanski dobi so mu

dozidali štirietažni stolp s kapelo Sv. Miklavža (omenjena leta 1376). Kapela,

262 Jakič, Gradovi, str. 189. 263 Kos, Vitez, str. 317. 264 Stopar, Grajske (3), str. 75. 265 Kos, Vitez, str. 317.

72

posvečena sv. Nikolaju, se na gradu omenja za časa Eberharda iz Hauensteina,

župnika v Novi Cerkvi, današnjemu Strmcu (1376–1402), ki je v njej

zanemarjal branje maš, za katere je obstajal beneficij.266 Nato so na vzhodni

strani dozidali peterokotno medzidje (cvinger) s stolpičem, kasneje obor na

zahodni strani in druga poslopja. V njegovih razvalinah je še mogoče razbrati

prvotno romansko grajsko jedro s palacijem in visokim obrambnim stolpom ter

poslopja, ki so nastala v gotski in renesančni dobi. Ivan Jakič v svoji knjigi Vsi

slovenski gradovi piše, da je Jan Vitrovec leta 1439 grad napadel in ga deloma

porušil, Kronika grofov Celjskih pa tega dogodka ne omenja.267

Slika 14: Štiri etažni stolp, ki je prizidan k palasu na jugovzhodni strani

(Lindek).

(www.gradovi.net, 28. 11. 2008)

266 Stopar, Grajske (3), str. 75. 267 Jakič, Gradovi, str. 189–190.

73

8. 2 ŠVARCENŠTAJN – Schwarzenstein

Slika 15:

Švarcenštajn na bakrorezu iz Vischerjeve Topografije Štajerske, ok. 1681

Na Vischerjevi upodobitvi je grad Švarcenštajn predstavljen kot četverokotna,

štiritraktna, enonadstropna stavba z zaprtim notranjim dvoriščem, pristrešnimi

vogalnimi stolpiči in štirimi večjimi pravokotnimi stolpi, postavljenimi v osi

zunanjih fasad. Utemeljen je sum, da gre za fiktivno podobo zgradbe, bolje za

projekt njene času ustrezne modernizacije, ki ni bil nikoli realiziran.268

Grad se prvič, posredno in precej negotovo, pojavi v virih 21. marca 1283, ko

najdemo omenjeno Kunigundo Švarcenštajnsko med redovnicami koroškega

samostana Sv. Jurija na Jezeru.269 Kos pa opisuje, da je stolpast gradič

Švarcenštajn nad Lazami pri Velenju nastal relativno pozno. Grad naj bi kot

alod zgradili Žovneški, vendar ne pred letom 1322, ko so na tem območju šele

dedovali za grofi Vovbrškimi. Pa tudi listina iz leta 1308, s katero so svoje štiri

alodne gradove izročili Habsburžanom, ga še ni omenjala. Najbrž so šele

kasneje in za povezavo med posesti v Šaleški dolini in starim alodnim jedrom

okoli Žovneka zgradili grad, ki ni imel večjega pomena in je bil kmalu podeljen

v fevd, kar je pričalo o majhnem interesu Celjskih. Nastanek v 14. stoletju

potrjujejo tudi arhitekturne značilnosti, ki so tipično gotske. Stavba je

268 Stopar, Grajske (4), str. 106. 269 Ravnikar, Vzhodna polovica, str. 179.

74

dvonadstropna s prizidanim dvonadstropnim stolpom in vhodnim stolpičem z

gotskim portalom ter majhnim arkadnim notranjim dvoriščem.270

Ravnikar v razpravi Vzhodna polovica Šaleške doline v srednjem veku pravi, da

je področje Šentilja, ki je geografsko ločen od Šaleške in Savinjske doline,

predstavljalo primeren prostor za naselitev, in poudarja, da je skoraj neverjetno,

da ne bi tak prostor naselili že v zgodnejšem obdobju. Nadalje navaja letnico

1248 v zvezi z delitvijo potomcev Hermana Kacenštajnskega, Ptujskega vazala

in Kunigunde, Ortske vazalke. Tega leta je prišlo do dogovora med Elizabeto,

vdovo po Hartnidu Ortskem, ter njenim sinom Hartnidom Ortskim na eni strani

in Hartnidom Ptujskim na drugi. Orti so imeli vsaj od 13. stoletja dalje celotno

ozemlje med Šaleško in Savinjsko dolino. Navedena listina pa morda dokazuje,

da so imeli v lasti tudi področje današnjega Šentilja oziroma področje gradu

Švarcenštajn. Omenjeni Herman Kacenštajnski je živel nekje do leta 1255 in

verjetno ni imel potomcev. Leta 1283 pa srečamo med nunami omenjeno

Kunigundo de Swarczenstayn, ki bi lahko spadala v Ortsko vazalno rodbino, ki

je upravljala grad Švarcenštajn, ter bila identična s Kunigundo iz omenjene

listine. Grad bi tako že stal v prvi polovici 13. stoletja in prešel v roke

Žovneških mogoče po izumrtju Ortov leta 1263 ali pa kasneje preko

Žovneškega dedovanja po Vovbrških.271

Grad je posredno omenjen leta 1360 kot Swarczenstain, ko se je po njem

imenoval vitez Oton (Ott Flaming de Swarczenstein).272 Oto, ki je umrl po letu

1371, je bil poročen s Sofijo iz Kacenštajna in je bil eden vodilnih celjskih

vitezov.273 On in njegov sin Aendel (Andrej) sta se odpovedala vsem svojim

zahtevkom do dediščine v prid Kacenštajnskih. Potlej viri za dolga desetletja

obmolknejo. Izrecno pa se omenja šele leta 1428 (vest Swarczenstein), vendar

pa v arhivskih listinah, kot je bilo omenjeno, že leta 1283 srečamo gospo

Kunigundo de Swarczenstayn. Leta 1436 so ga Celjski grofje podelili v fevd

270 Kos, Vitez, str. 377. 271 Ravnikar, Vzhodna polovica, str. 180. 272 Jakič, Gradovi, str. 341. 273 Kos, Vitez, str. 380.

75

Andreju Triebeneggerju,274 leta 1441 Ulriku Moshaimerju,275 po letu 1534 pa je

bil zopet v posesti Trebniških.276

Seznam deželnih sovražnikov, ki so v času celjsko-habsburške vojne delovali na

Štajerskem proti deželnemu pravu, priča o Ulriku Moshaimerju, ki je vodil

deželne sovražnike od Celja proti Radečam, jih tam oskrboval in jim priskrbel

hlapce. Ljudje na Kumu bi naj bili zajeti in oropani imetja. Med deželne

sovražnike se je uvrstil tudi birič Tomaž, ki je bil hlapec Ulrika Moshaimerja.

Seznam omenja tudi Ahaca Fleminga, ki naj bi vzdrževal deželne sovražnike na

Švarcenštajnu in jim od tam dovoljeval ropanja. Mihael Moshaimer pa je s

Pirsovimi277 hlapci ujel nekega Sawerja in ga v ječi ubil. Skupaj z

Wolfsauerjem278 je proti deželnemu pravu ujel tudi Schifrerja iz Slovenj Gradca

in ga izsiljeval. Del tega denarja pa naj bi bil deponiran v Celju. 279

274 Andrej Trebniški s Trebnika pri Konjicah. Stopar, Grajske (4), str. 105. 275 Ulrik Moshaimer – vazal Celjskih, verjetno iz Moosheima na Salzburškem. Leta 1441 mu je Friderik Celjski prodal grad Švarcenštajn pri Velenju in mu podelil v fevd kmetijo v urbarju Šoštanj. Isto leto mu je Friderik zaradi zveste in dolge službe podelil v fevd prej omenjeni grad z navedeno posestjo. Otorepec, Seznam, str 336. 276 Jakič, Gradovi, str. 341. 277 Pirs je bil celjski vazal. Otorepec, Seznam, str. 338. 278 Wolfsawer – verjetno imenovan po Wolfsau pri Wildonu. Otorepec, Seznam, str. 339. 279 Otorepec, Seznam, str. 336, 337, 340.

76

Slika 16:

Švarcenštajn danes

77

8. 3 EKENŠTAJN – Eckenstein – Eggenstein

Grad Ekenštajn je stal na skalni kopi vrh položnega grebena jugovzhodno od

Velenja v naselju Šalek, v neposredni bližini šaleškega gradu.280 Bil je grad

kastelanskega tipa iz dveh ločenih sestavin. Zaradi lege tik ob pomembnejšem

Šaleku pri Velenju Dušan Kos meni, da ni nastal naenkrat, marveč se je kot

vojaška postojanka razvijal od srede 13. stoletja. Še leta 1282 je bil označen kot

superiori turre Ekkenstein, ki ga je Ortolf s Kraiga kot dediščino prodal grofu

Ulriku Vovbrškemu. Zanimivo je, da se krško fevdno gospostvo v listini sploh

ne omenja. Glede na to, da so bili Kraigi eni od krških odvetnikov, smemo

domnevati, da so bili graditelji prav oni, in sicer na podlagi odvetniških pravic.

Do leta 1324, ko je bil že omenjen kot grad, so ga Vovbrški dogradili in v njem

pustili gradiščane.281

Leta 1329 se grad prvič omenja kot vest Ekenstain. Takrat sta bila fevdnika

Ulrich Mortinger282 Ekenštajnski in njegov brat Ott Schuerprant.283 Stopar piše,

da je leta 1335 utrdba prišla v posest svobodnika Friderika Žovneškega,

kateremu jo je v Vitanju na dan sv. Urbana izročil v fevd krški škof Lorenz.284

V listini se takrat omenja kot Ekkenstain vest.285 Do 15. stoletja so bile potrditve

fevdov za Ekenštajn še leta 1378 (omenja se kot vest Ekenstain), 1387 (vest

Ekhenstain) in 1404 vedno ob menjavah škofov. Mortinger in družina so ostali

na gradu kot sekundarni vazali, manj verjetno kot žovneško-celjski gradiščani.

Toda sredi stoletja (1357) je tako kot mnogi drugi štajerski plemiči skupaj z

bratom Ahacem potrdil podložnost Celjskim. V posesti Celjanov ostane

Ekenštajn do 1456, ko rodovina izumre.

280 Stopar, Grajske (4), str. 16. 281 Kos, Vitez, str. 271. 282 Po poreklu s Koroške. 1326 se prične imenovati z Ekenštajna. Bil je v dobrih stikih z (delnimi) vovbrškimi dediči Pfannbergi, kljub temu pa sta se občasno skupaj z bratom Ottom priključila pomembnejšim vitezom iz spremstva Friderika Žovneškega. Vendar si Žovneški Ekenštajna, Mortingerja in Schurbranda niso takoj podredili. Šele 1329 sta brata od krškega škofa formalno prejela grad neposredno v fevd. Kos, Vitez, str. 271. Ulrich Mortinger Ekenštajnski nastopa kot priča v listini, v kateri grof Ulrick IV. Pfannberški obljublja, da bo dal porušiti Rudenštajn v Savinjski dolini, ki so ga zgradili Vrbovški. 1326, april 4. Pliberk. V: Kos, Celjska knjiga, št. 117, str. 127. 283 Oba brata sta omenjena kot priči v listini grofa Ulrika IV. Pfannberškega. 1332, september 4. Gornji Grad. Kos, Celjska knjiga, str. 123. 284 1334, maj 25. Vitanje. V: Kos, Celjska knjiga, št. 149, str. 126. 285 Stopar, Grajske (4), str. 16.

78

Leta 1361 je izbruhnil spor med Celjskimi in Svibenskimi, ki so si lastili

Ahačevo ženo Siguno in otroke. Po razsodbi so Mortingerji ostali svobodni,

Svibenski pa jim je moral povrniti odvzeto posest. Ahac je bil v tej listini

imenovan samo Ekenštajner, vzdevek Mortinger pa je z Ulrikovo smrtjo sredi

14. stoletja izginil. Zdi se, da je v 60. ali 70. letih izumrl tudi rod.286 Ahac

Ekenštajn pa je omenjen tudi na seznamu deželnih kriminalcev. Ahac naj bi bil

prisoten pri požigu Kostanjevice in je proti deželnemu pravu roparsko napadal

deželane.287

Leta 1377 se omenja Herman Ekenštajnski, ki je po vsej verjetnosti iz neke

nove družine Ekenštajnskih, saj se grbi razlikujejo. Grb Mörtingerjev ima

čelado z dvema rogoma, Herman pa ima petkrat deljen ščit in se lahko istoveti z

eno od Turnških rodbin. Pri tisti veji Turnskih, ki so ostali na Turnu pri

Kunšperku najdemo isti grb.288 Po Hermanovi smrti je postal Hans Wernberger

varuh mladoletne hčere Agnes, sin Andrej pa je bil že polnoleten. Sekundarnost

fevda se je po izumrtju Celjskih spremenila v neposrednost (1458), vendar so

turnski Ekenštajnci konec 15. stoletja že izumrli, grad pa je bil opuščen v 17.

stoletju.289

286 Kos, Vitez, str. 271. 287 Otorepec, Seznam, str. 336. 288 Ravnikar, Vzhodna polovica, str. 192. 289 Kos, Vitez, str. 272.

79

Slika 17:

Grad Šalek na bakrorezu iz Vischerjeve Topografije Štajerske, okoli leta 1681

(v ozadju je vidna razvalina gradu Ekenštajn)

(www.gradovi.net, 30. 11. 2008)

80

9 ZAKLJUČEK

Prvi cilj, ki sem si ga zadala pri pisanju diplomske naloge, je bil topografsko

popraviti Goliev prevod Celjske kronike. Pri tem sem večkrat naletela na težave,

saj so imena nekaterih gradov, ki jih je prevedel Golia, lahko zelo zavajajoči.

Naj omenim le dva takšna problema. Do zapletov lahko pride, ko beremo

odlomek o tem, kako je grof Herman dal zapreti svojega sina Friderika v ječo, v

stolpu na Ojstrici, ker se je le-ta poročil z Veroniko Deseniško. V tem poglavju

piše, da je bil Friderik prepeljan v celjski Gornji grad.290 Na tem mestu, lahko

bralec upravičeno misli, da gre tukaj za Gornji grad, ki je bil celjski. Če to

preverimo v Kronesovi izdaji, vidimo, da gre za Zgornji grad v Celju.291 Naj

omenim le še Turn pri Škalah, ki ga Golia prevede kot stolp v Šaleški dolini.292

Edina asociacija, ki bi povprečnemu bralcu ob teh besedah prišla na misel je

Šaleški grad, ker nas asocira na stolp. Po pregledovanju literature uvidimo, da se

dejstva ne ujemajo in da to ne more biti ta grad. Gre torej za Turn, ki se nahaja

ob Velenjskem jezeru, v Kronesovi izdaji pa je zapisan kot Den thurn im

Schalckthall.293 Naj poudarim, da je tekst Kronike grofov Celjskih korektno

preveden, prevodi imen gradov in gospostev pa nekoliko slabši. Morda bi bilo

bolje, če bi Golia na mestih, kjer ni bil prepričan o pravilnem topografskem

imenu, povprašal kakšnega strokovnjaka za mnenje ali pa mogoče pustil ime kar

v nemškem jeziku. Prevajalcu je treba priznati, da je naredil veliko delo, saj

lahko prebiramo Celjsko kroniko v slovenskem jeziku.

Kot drugi cilj naloge sem si zastavila predstaviti zgodovino omenjenega

področja, kot ga predstavlja Kronika grofov Celjskih, in kot dodaten vir

uporabiti Seznam deželnih sovražnikov na Štajerskem iz okoli leta 1440.

Seznam deželnih sovražnikov sem uporabila kot vir za preverjanje Celjske

Kronike ter naletela na nekaj oseb in mnogo krajev, ki jih omenjata oba vira.

Naj omenim le dva najslavnejša »kriminalca« tega obdobja. Na prvem mestu je

bil Jošt Soteški, ki v Celjski kroniki »igra« vlogo tistega, ki je stražil

290 KGC, str. 19. 291 » Darnach wardt er aber gefürt gen Cilli in die burgk … « Krones, Chronik, str. 79. 292 KGC, str. 64. 293 Kronec, Chronik, str. 157.

81

Friderika294 in naj bi bil po izročilu krvnik Veronike Deseniške. Jošt Soteški pa

se znajde tudi na Seznamu deželnih sovražnikov, ki navaja, da so ujeli župana

Jošta Soteškega in ga na Forhteneku izsiljevali.295 Drugi pa je Henrik Erlawer,

omenjen v listini, ki jo je leta 1455 grof Ulrik Celjski potrdil in s tem celjskim

meščanom dovolil vsako leto izbrati župana, sodnika in svet, pri čemer jim je

zagotovil, da jim ne bo ugovarjal ali nasprotoval. V tej listini je Ulrik podaril

meščanom hišo, ki je bila last Henrika Erlauerja.296 Henrik, ki je bil med leti

1434 in 1438 mestni sodnik v Celju, se je tudi znašel na Seznamu deželnih

sovražnikov, kjer piše, da naj bi bil Henrik Erlawer obveščevalec deželnih

sovražnikov in tisti, ki naj bi skupaj z Gašparjem Pirsom skušal zasesti

Rabensperg.297

Veliko pa je tudi takšnih oseb, ki niso omenjene v Kroniki grofov Celjskih, so

pa na Seznamu deželnih sovražnikov in omenjene v literaturi, ki sem jo

prebirala. Zgodbo sem dopolnjevala in preverjala s pomočjo literature, prav tako

pa sem opisala tudi grajske stavbe in njihove graščake na obravnavanem

področju.

294 KGC, str. 19. 295 Otorepec, Seznam, str. 335. 296 KGC, str. 78. 297 Otorepec, Seznam, str. 337.

82

10 VIRI IN LITERATURA

- Wilhelm Baum, Grofje Celjski, nemško kraljestvo in »mednarodna politika«,

Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, Stara tema – nova spoznanja,

Celje, 1998.

- Heinz Dopsch, Die Freien von Sannegg als Steirische Landherren und ihr

Aufstieg zu Grafen von Cilli, Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje,

Stara tema – nova spoznanja, Celje, 1998.

- Ludovik Modest Golia, Kronika grofov Celjskih, Založba Obzorja Maribor,

Ljubljana, 1972.

- Bogo Grafenauer, Struktura in tehnika zgodovinske vede, Filozofska fakulteta

Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 1980.

- Herbert Grundmann, Zgodovinopisje v srednjem veku, Zveza zgodovinskih

društev Slovenije, Ljubljana, 2000.

- Ivan Jakič, Sto gradov na Slovenskem, Prešernova družba, Ljubljana, 2001.

- Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, DZS, Ljubljana, 1997.

- Nada Klaić, Zadnji knezi Celjski v deželah Sv. Krone, Svetovni slovenski

kongres 1991, Prese 1991.

- Dušan Kos, Celjska knjiga listin I, SAZU Ljubljana, Celje, 1996.

- Dušan Kos, Vitez in grad, Založba ZRC, Ljubljana, 2005.

- Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, peta knjiga

(1201–1246), Leonova družba, Ljubljana, 1928.

- Franc Kralj, Žovnek in Žovneški, Kulturno in zgodovinsko društvo Žovnek

Braslovče, Braslovče, 2000.

- Franz Krones, Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli,

Graz, 1883.

- Oto Luthar, Marjeta Šašel Kos, Nada Grošelj, Gregor Pobežin, Zgodovina

historične misli, ZRC SAZU, Ljubljana, 2006.

- Andrej Nared, Seznam deželnih sovražnikov iz okoli 1440 ali podoba fajde iz

prve roke. Zgodovinski časopis, št. 56, 2002, 3-4 (126).

- Ignac Orožen, Celska Kronika, Celje, 1854.

83

- Janko Orožen, Zgodovina Celja II. del, Srednjeveško Celje kot središče

državotvornega stremljenja: doba narodne samostojnosti, Savinjska marka,

knezi in grofje Celjani, Celje, 1927.

- Božo Otorepec, Seznam deželnih sovražnikov na Kranjskem in Štajerskem iz

okoli 1440. Iz borb med Celjskimi grofi in Habsburžani v letih 1436–1443,

Grafenauerjev zbornik, Ljubljana, 1996.

- Tone Ravnikar, Vzhodna polovica Šaleške doline v srednjem veku, Velenje:

Razprave o zgodovini mesta in okolice, Velenje, 1999.

- Tone, Ravnikar, Žovneško-ptujski odnosi v Šaleški dolini. Prispevek na

posvetovanju »Grofje Celjski. Stara tema – nova spoznanja«, Celje, 1998.

- Primož Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede

XVI. stoletja, Slovenska matica, Ljubljana, 1979.

- Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, Tretja, četrta in peta knjiga,

Viharnik, Ljubljana, 1993.

- I. Stopar, Najlepši slovenski gradovi, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2008.

- Peter Štih, Celjski grofje, vprašanje njihovih deželnoknežjih oblasti in dežele

Celjske. V: Grafenauerjev zbornik, Ljubljana,1996.

84

POPIS SLIK

Slika 1: Listina cesarja Ludvika Frideriku Žovneškemu iz leta 1341…………10

Slika 2: Celje in Zgornji grad iz leta 1683…………………………………….14

Slika 3: Celje iz leta 1441……………………………………………………...16

Slika 4: Celjski Spodnji grad…………………………………………………..22

Slika 5: Grad Žovnek…………………………………………………………..26

Slika 6: Šoštanj s trškim dvorcem, razvalino starega gradu in dvorcem Turn...32

Slika 7: Romanski stolp starega šoštanjskega gradu…………………………..33

Slika 8: Forhtenek……………………………………………………………...36

Slika 9: Ojstrica………………………………………………………………...39

Slika 10: Razvalina gradu Pakenštajn………………………………………….56

Slika 11: Grad Turn Velenje…………………………………………………...57

Slika 12: Grad Lemberg pri Celju……………………………………………...66

Slika 13: Lemberg danes……………………………………………………….68

Slika 14: Lindek, štiri etažni stolp……………………………………………..72

Slika 15: Švarcenštajn………………………………………………………….73

Slika 16: Švarcenštajn danes…………………………………………………...76

Slika 17: Grad Šalek…………………………………………………………...79

POPIS PRILOG

Priloga 1: Topografski popravki……………………………………………….85

Priloga 2: Genealoška preglednica Žovnek – Celje……………………………86

85

PRILOGA 1

Topografski popravki

HISTORIČNO IME PREVOD GOLIE SLOVENSKI PREVOD

Anderburg Anderburg, Podgrajski

grad

Anderburg, Podgrad

Altenburgk, Altenburg Stari grad Vrbovec

Furchtenegk, Furchtnek Ravne Forhtenek

Rabensperg Lašperg, Ravnibreg Ranšperk

Den thurn im

Schalckthall

Stolp v Šaleški dolini Turn pri Škalah

Den thurn zu der Aue im

Santhall

Stolp zu der Aue v

Savinjski dolini

Auerjev dvor

Den thurn zu

Weittenstain

Stolp pri Wreittensteinu Stolp pri Vitanju

86

PRILOGA 2

Genealoška preglednica Žovnek – Celje298

Friderik I. (1318–1359) od 1341 grof Celjski

+ Diemut z Wallseeja

Ulrik I. Katarina Ana Herman I. († 1368) + grof Albert Goriški + grof Oto Ortenburški († 1385) + grofica Adelhajda + Katarina Ortenburška

sin Viljem Hans Herman II. († 1398) († 1372) († 1435) + princesa Ana Poljska + grofica Margareta + grofica Ana

Pfannberška Schaunberška

Friderik II. Ana + Nikolaj Herman III. Ludvik Elizabeta Barbara Herman IV. († 1454) iz Gare († 1426) († 1417) + Henrik + kralj († 1426)

Od 1436 knez Goriški Sigmund + 1. grofica Elizabeta Frankopanska 2. Veronika Deseniška

Margareta († 1380)

+ 1. grof Herman z Montforta 2. vojvoda Vladislav z Tešna

Ulrik III. Friderik III. Hans Elizabeta († 1456) (umrl kot otrok) († 1442) + Katarina + kralj Albreht II. Branković

Herman V. Jurij Elizabeta Ladislav Elizabeta Ana (-1456) († 1443) zaročena z († 1457) + Kazimir +Viljem Ladislavom ogrski in poljski saški Hunyadijem češki kralj kralj vojvoda

298 Kos, Vitez, str. 260–261.