UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Vid Zakrajšek

Maribor, 2012

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

BRITANSKA TAJNA SLUŽBA SOE (SPECIAL OPERATIONS

EXECUTIVE) V EVROPI 1940–1946

Graduation thesis

BRITISH SECRET SERVICE SOE (SPECIAL OPERATIONS

EXECUTIVE) IN EUROPE 1940–1946

Mentor: Kandidat:

red. prof. dr. Jerca Vodušek Starič Vid Zakrajšek

Maribor, 2012

Lektorica: Ksenija Pečnik, prof. slov. jezika Prevajalka: Polona Zakrajšek, univ. dipl. prav., zunanja sodelavka Sodišča Evropske unije 2004-2010

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici, red. prof. dr. Jerci Vodušek Starič, za strokovne nasvete,

pomoč, potrpežljivost in čas.

Posebej se zahvaljujem svoji družini, očetu in mami, za brezpogojno podporo in spodbudo

v času študija ter nastajanja tega diplomskega dela.

IZJAVA

Podpisani Vid ZAKRAJŠEK, rojen 15. 8. 1980, študent Filozofske fakultete Univerze v

Mariboru, smer enopredmetna nepedagoška zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z

naslovom Britanska tajna služba SOE (Special Operations Executive) v Evropi 1940–1946

pri mentorici red. prof. dr. Jerci Vodušek Starič avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; besedila niso

prepisana brez navedbe avtorjev.

__________________________________

(podpis študenta)

Maribor, 14. 01. 2013

POVZETEK

1. septembra 1939, manj kot 23 let po koncu 1. svetovne vojne, je tretji rajh z napadom na

Poljsko začel 2. svetovno vojno.

Z odgovornostjo za začetek sovražnosti in ponaredbo legitimnega izgovora za napad so

tajne službe in posebne enote dale tej novi vojni značaj, ki jo je spremljal ves čas njenega

poteka. Ta ni imel samo velikega vpliva na razvoj taktike bojevanja in orožja, ampak tudi

na druga področja življenja v prihodnosti, od znanosti do industrije itd. Vohunstvo, tajne

službe in posebne vojaške enote obstajajo že tisočletja, vendar nikoli prej v takšnem

obsegu in pomenu, kot so ga dobile v letih 1939–1945.

22. julija 1940 je bila z ukazom premiera Winstona Churchilla ustanovljena nova tajna

agencija Special Operations Executive (SOE) pod taktirko Hugh Daltona, ministra za

ekonomsko vojskovanje. Njena naloga je bila, po besedah premiera, da »spravi Evropo v

plamene«. SOE ni bila povsem nova formacija, temveč amalgamacija treh že obstoječih

tajnih služb, od katerih je bila vsaka pod drugim ministrstvom. Section D (SIS – Secret

Intelligence Service), MIR (Military Intelligence Research – del War Office) in

Department EH (Foreign Office) so združili v eno službo.

Naloga SOE je bilo organiziranje odporniških gibanj, urjenje odpornikov, vohunjenje in

sabotaže, izvajanje atentatov, uničevanje mostov in manjšanje sovražnikovih strateških in

taktičnih sposobnosti vodenja vojne. Zaradi tega SOE ni mogla delovati dalj časa, brez da

bi pritegnila pozornost sovražnika. Pričakovana sovražnikova reakcija je bila glavni razlog

nesporazumov med SOE in MI6, kajti MI6 je hotela, da so skrivne operacije tudi ostale

prikrite.

Metode SOE so povzročile tudi trenja z begunskimi vladami drugih držav, ker so nekatera

odporniška gibanja, ki jih je SOE podpirala, opremljala in urila, hotela spremeniti politične

sisteme svojih držav. Metodologija SOE je bila zagotavljanje taktične podpore, urjenje,

oboroževanje, denarna in zdravstvena pomoč in zagotavljanje agentov skupinam, ki so

lahko dokazale bojevanje proti nacizmu in fašizmu, ne glede na njihove verska, politična in

sociološka prepričanja in povezave.

Pragmatični pristop SOE je bil kriv za obtožbe kratkovidnosti, toda v tedanjih okoliščinah

okupirane Evrope je bila to edina pot za zagotovitev končne zmage.

Tako kot je njen nastanek bil značilen za vse vojne agencije in posebne vojaške enote, od

Popskijeve zasebne vojske (Popski's Private Army) in hudičeve brigade (Devil's Brigade)

do Long Range Desert Group (LRDG), je bil tudi njen konec zvest temu značaju. SOE je

bila ustvarjenja za boj proti fašizmu in nacizmu in s koncem vojne je ostala brez svojega

naravnega sovražnika. Preživela je svoje »kolegice« in vojno za le manj kot leto dni.

Po notranjih prepirih med raznimi ministrstvi in tajnimi službami, kdo bo SOE prevzel, jo

je novi premier Clement Attlee 15. januarja 1946 razpustil.

Ključne besede: SOE, druga svetovna vojna, sabotaže, tajne službe, odporniška gibanja,

nacizem.

SUMMARY

On 1 September 1939, with the attack on Poland, the Third Reich started World War II,

less than 23 years after the end of the Great War.

By being instrumental for the beginning of hostilities and providing spurious grounds in

the attack, secret agencies and special forces gave this war a new, different and previously

unseen character that stayed with it throughout its duration and had an enormous influence

not only on the development of tactics of combat and weapons, but also on other many

aspects of life and for the future, including, but not limited to science and industry.

Espionage, secret services and special forces have been existing for millennia, but never

before in such a range and importance, as they attained in the years 1939-45.

On 22 July 1940 Prime Minister Churchill issued a special order under the provisions of

which a new secret service, Special Operations Executive (SOE), was formed, placed

under the command of the Minister of Economic Warfare, sir Hugh Dalton. It's mission

was to »set Europe ablaze«. Created into one agency from three separate secret services,

Section D from the Secret Intelligence Service (or MI6), MI(R) from the War Office and

Department EH from the Foreign Office.

SOE's task was to organize resistance movements, train resistance fighters, conduct

espionage and sabotage, carry out assassinations, blow up bridges and check the enemy's

strategic and tactical ability to wage war. This mission made it impossible for the SOE to

conduct operations over a protracted period of time while still remaining invisible to the

enemy. The inevitability of enemy reaction to SOE's activities was a major cause of

disagreement between SOE and MI6; the latter organisation preferring that clandestine

operations should remain undetected by the enemy.

SOE's methods also brought them into conflict with various allied governments-in-exile as

a number of the resistance groups the organisation was supporting, equipping and training,

wanted to make political changes in their countries. SOE's methodology was to provide

tactical support, training, armament, monetary and medical aid and also agents to groups

who could prove they were fighting Nazis and Fascism, regardless of their religious,

political and sociological beliefs and affiliations.

SOE's pragmatic approach frequently resulted in accusations of short-sightedness being

levelled against it, but in the-then circumstances, with the whole of Europe occupied and

under oppression, this was the only way to insure final victory.

SOE's end, like its birth was very similar to other ad-hoc secret services and special forces

so characteristic of World War II, like Popski's Private Army, Devil's Brigade, Long Range

Desert Group, etc. SOE was formed to fight Nazism and Fascism and with the war coming

to an end, SOE had been left without it's natural enemy and reason for existence. SOE

survived its colleagues and war for less than a year.

After in-fighting between different ministries and secret agencies, who would get SOE

under their command, the new Prime Minister Clement Attlee finally dissolved SOE on

15th January 1946.

Keywords: SOE, World War II, sabotage, secret services, resistance movements, Nazism.

i

KAZALO

1. UVOD ...........................................................................................................................1

2. BRITANSKA TAJNA SLUŽBA SOE V EVROPI 1940–1946...................................2

3. DELOVANJE SOE PO DRŽAVAH............................................................................ 30

3.1 Češkoslovaška ........................................................................................................30

3.2 Poljska ....................................................................................................................33

3.3 Madžarska ..............................................................................................................35

3.4 Francija...................................................................................................................39

3.5 Jugoslavija ..............................................................................................................48

3.6 Avstrija ...................................................................................................................54

3.7 Švica.......................................................................................................................54

2.8 Danska....................................................................................................................55

3.9 Norveška.................................................................................................................57

3.10 Švedska.................................................................................................................58

3.11 Romunija ..............................................................................................................59

3.12 Bolgarija ...............................................................................................................61

3.13 Grčija....................................................................................................................62

3.14 Albanija ................................................................................................................65

3.15 Nizozemska ..........................................................................................................66

3.16 Belgija ..................................................................................................................68

3.17 Italija ....................................................................................................................70

3.18 Zaton SOE ............................................................................................................73

4. SPECIAL DUTY SQUADRONS...............................................................................75

5. SKLEP........................................................................................................................88

LITERATURA IN VIRI................................................................................................90

KRATICE...........................................................................................................................94

ii

1

1. UVOD

SOE (Special Operations Executive) je bila prva britanska sabotažna služba in jo danes

pomnimo kot organizacijo, ki je v marsičem orala ledino in premikala meje sprejemljivega

v vojskovanju. Njeno delovanje je postavljeno v čas, v katerem so tajne službe in

odporniška gibanja imela vlogo, enakovredno rednim vojskam. Njihov strateški pomen je

bil namreč za dosego ciljev držav ključen.

SOE je pomembno vplivala na drugo svetovno vojno, zato je predmet obravnave tega

diplomskega dela. Namen diplomskega dela je predstaviti obstoj SOE in delovanje od

njenega osnovanja do razpustitve. Predstavili smo osnovo, na kateri je nastala, načine

delovanja, orožje in opremo, ki so ji omogočili delovanje, ter ljudi, ki so predstavljali

najboljše in najslabše, kar je nudila. Posebno pozornost smo namenili tehnični plati te

službe, saj SOE brez nje sploh ne bi mogla obstajati, še manj pa delovati. Vzpodbuda za

poglobljeno obravnavo tehnične plati je bilo pomanjkanje v strokovni literaturi o SOE.

Diplomsko delo je razdeljeno na tri poglavja. V prvem poglavju obravnavamo ustanovitev

SOE, procese rekrutacije agentov in njihovo urjenje ter opremo in orožje, ki so ga

uporabljali. V drugem poglavju predstavljamo delovanje po posameznih državah, kjer je

bila dejavna. V tretjem pa zaton te organizacije.

Pri pripravi dela so se pojavile nekatere težave. Zaradi nedostopnosti arhivov in virov,

diplomsko delo temelji na študiji predvsem tuje strokovne literature in internetnih člankov.

Slovenska literatura na to temo je težko dosegljiva, zato je diplomsko delo v večini plod

prevajanja približno 24 knjig pretežno angleških avtorjev. Pri tem smo se srečali z

običajnimi težavami neposrednega prevajanja strokovnih izrazov, katerim je težko najti

istopomenske prevode v slovenskem jeziku. Pri predstavitvi delovanje SOE smo posebno

pozornost namenili tudi delovanju njenih članov in v primerih nekaterih akterjev so v

literaturi omenjeni le njihovi priimki, ne osebna imena.

Cilj tega diplomskega dela je celovita predstavitev britanske tajne službe SOE v Evropi in

slovenski literaturi na tem področju ponuditi ustrezno delo.

2

2. BRITANSKA TAJNA SLUŽBA SOE V EVROPI 1940–1946

Do sredine 30. let je nova grožnja nacistične Nemčije britanskim obrambnim strategom

pokazala, kako potrebna je sposobnost bojevanja gverilske vojne proti prihodnjemu

sovražniku. Medtem ko je britanska tajna služba SIS (Secret Intelligence Service)

poskušala dobiti podatke o Nemčiji in njenem oboroževanju, so poleti 1935 začeli tudi

iskati načine prikritega bojevanja proti temu potencialnemu sovražniku.1 Častniki SIS so

poročali admiralu Siru Hughu Sinclairju, šefu tajne službe (Chief of the Secret Service), ki

je zaradi tajnosti imel oznako »C«, in mu priporočili vrsto možnosti sabotaže Nemčije.

Vendar je bilo jasno, da ni obstajala nobena služba, v okviru katere bi se te sabotaže sploh

lahko izvajale. Toda načrtovanje sabotaž, kaj šele njihovo izvajanje proti deželam, s

katerimi Britanija ni bila trenutno v vojni, je v Whitehallu vzbujalo mnogo nestrinjanja.

Zaradi tega je SIS poskušala zamaskirati te ofenzivne načrte z opozarjanjem na

pomanjkljivo obrambo Britanije. Ta poteza je uspela in SIS je dobila ukaz, da v duhu

slogana »napad je najboljša obramba« pripravi načrte za napad na nemške šibke točke. Ta

načrt pa je bil iz neznanega razloga preložen vse do januarja 1938, ko je vprašanje sabotaž

ponovno vzniknilo. Tako sta Sekcija VI kot tudi Sekcija III SIS vztrajali, da bi bilo treba

ponovno preučiti potencial sabotažnih operacij in za ta namen rekrutirati častnika iz vrst

inženirjev, ki bi temeljito preučil predloge.2

Izbran je bil major Laurence Grand, 39-letni diverzant, ki je po prejetju častniškega čina

leta 1917 služil v Franciji, Rusiji, Indiji, Iraku, Kurdistanu in Združenemu kraljestvu.3

Položaj je sprejel pod pogojem, da mu ne bo oviral nadaljnje kariere v vojski. Kmalu

zatem je imel sestanek s polkovnikom Stewartom Menziesom, vodjo vojaške sekcije SIS,

in bil potem predstavljen C-ju samemu, za katerega je pozneje rekel, da je bil podoben

ameriškemu gangsterju. Grand je začel z delom 1. aprila 1938 v kleti glavnega štaba SIS v

prostorih Broadway Buildings.4 Če je sprva imel dvome o svoji primernosti za tajne

operacije, se je kmalu prilagodil in po mnenju svojih sodelavcev celo postal stereotipna

figura poveljnika vohunov.5 Grand v svoji kleti ni ostal dolgo, ker se je kmalu preselil v

1 Mark Seaman, A New Instrument of War: The Origins of the Special Operations Executive, v: Special

Operations Executive: A New Instrument of War, ur. Mark Seaman, (Abingdon: Routledge, 2006), 8. 2 Ibid. 3 Ibid. 4 Ibid, str. 9. 5 Ibid.

3

šesto nadstropje sosednjega bloka na Caxton Street 2. Ko se je obseg njegovega dela in

osebja povečal, je prevzemal več pisarn in celo zgradil skrivne prehode. 31. maja 1938 je

spisal svoje poročilo »Predhodna ocena možnosti sabotaže«, ki je identificiralo možna

področja in metode. SIS ga je sprejela dokaj negativno, med drugim so ga imeli za preveč

zagnanega, vendar je vodstvo sčasoma le uspel prepričati.6 Kmalu je ugotovil, da je treba

sestaviti seznam ciljev, razviti posebne naprave in prikrite komunikacije ter odkriti

potenciale lokalnih saboterskih rekrutov. V prilogi k svojemu poročilu je ocenil strošek

takšne organizacije na 20.000 funtov, kar pa ni prestrašilo njegovih nadrejenih. Imenovali

so ga za šefa novega oddelka SIS, Sekcije IX ali bolje znane Sekcije D (Section D), s

čemer je zase prevzel kodno ime »D«.7 Bil je zelo naklonjen vzpostavljanju mednarodnih

zvez in tako je poleti 1938 obiskal Češkoslovaško, kjer se je sestal z glavnim štabom

vojske. Ogledal si je tudi vojaški del tovarne Škoda za sabotažo v primeru nemške agresije.

Rekrutiral je tudi češkega inženirja, ki je z njim odšel v Anglijo, in začel z delom kodiranja

telefonskih pogovorov. Ko je prišel nazaj v Anglijo je Grant nadalje naročil razvoj

inovativnih sabotažnih naprav. Prav tako se je zanimal za brezžično oddajanje in ustanovil

»Skupni oddajni komite«. O tem so v Whitehallu že razmišljali in v času Münchenskega

sporazuma Sira Campbella Stuarta zadolžili za vzpostavitev majhnega oddelka zunanjega

ministrstva, ki bi preučilo to vprašanje. Oddajnik so namestili v zgradbi Electra House in

ga poimenovali »EH« oz. »CS«.8 Medtem je v vojnem ministrstvu še en inženirec šel po

vzporedni in manj skriti poti kot Grand.

Kariera majorja Johna C. F. Hollanda je bila dokaj pisana, med prvo svetovno vojno je bil

premeščen v kraljevi letalski korpus (Royal Flying Corps – predhodnik Royal Air Force),

kjer je bil odlikovan za svoje zasluge. Spomladi 1938 je bil premeščen v Sekcijo GS(R)

vojnega ministrstva. GS(R) pa v nasprotju s Sekcijo D ni ostal prikrit, kajti njegova

ustanovitev je bila najavljena v časopisu Hansard 9. marca 1938. Holland je imel povsem

proste roke in je januarja 1939 izdal svojo predhodno poročilo, s katerim je svoje

predstojnike navdušil dovolj, da so mu dodelili še dva častnika. To sta bila major Millis R.

Jefferis, prav tako diverzant in major Colin McVean Gubbins, topničar z več izkušnjami

kot Holland.9 20. marca 1939 je Grand predstavil sir Hugh Sinclairu svoj načrt »Scheme

D«, ki je vseboval precej različnih dejavnosti, med drugim odstranitve Gestapovih agentov

6 Ibid. 7 Ibid, str. 10. 8 Ibid. 9 Ibid.

4

v Romuniji, oskrbovanje poljskih odporniških skupin in spodbujanje narodnega upora v

italijanski Libiji. Zaprosil je za namestitev Hollanda na mesto GSO1 in ocenil potrebo po

25 nadaljnjih častnikih in proračunu 500.000 funtov. Kopijo poročila so hitro poslali

generalu Fredericku G. Beaumont-Nesbittu, namestniku direktorja vojaške obveščevalne

službe (DDMI), dva dni pozneje pa so o tem obvestili šefa imperialnega štaba (Imperial

General Staff). Naslednji dan, 23. marca, so na zunanjem ministrstvu sklican sestanek, ki

so se ga udeležili zunanji minister Edward Frederick Lindley Wood lord Halifax, njegov

namestnik Sir Alexander Cadogan, Gort, Menzies in Grand. Halifax je izrazil zaskrbljenost

glede financiranja takšne tajne službe in je predvidljivo hotel čim manjšo vpletenost vlade

v tem podjetju. Grand ga je uspel pomiriti in Halifax je obljubil, da se bo o tem pogovoril s

premiejem.10

Tako je bilo posajeno seme zamisli o SOE, vendar je minilo še precej časa, preden je

vzklilo. Sekciji D in GS(R) sta bili sedaj tako tesno povezani, da se je GS(R) preselila v

pisarne Sekcije D na Caxton Street v Westminster, blizu glavnega štaba SIS. Vendar so

GS(R) še nadalje financirali iz tajnega proračuna SIS. Novi sostanovalci Hollanda še

zdaleč niso utesnjevali, temveč so zanj celo predstavljali možnost širitve, ki jo je zgrabil z

obema rokama. Hollandov entuziazem je bil v nasprotju s prepričanjem, da se z Grandom

nista razumela. To teorijo je še nadalje izpodbilo njuno odlično sodelovanje med nemškim

napadom na Češkoslovaško marca leta 1939. 3. aprila 1939 je Holland oddal poročilo, v

katerem je izrazil nujo preučitve metod gverilskega bojevanja. Nadalje je zagovarjal

vzpostavitev in izboljšanje vez s štabi držav, ki jih je nemško zavojevanje ogrožalo, in

predlagal, da v program vključijo britanske vojaške atašeje v teh državah.11

V ta namen je Gubbins obiskal baltske dežele, Poljsko in Balkan. Sprejeli so odločitev, da

poiščejo primerne kandidate v oboroženih silah, predvsem častnike z znanjem tujih jezikov

in poznavanjem tujih držav. Eden teh rekrutov je bil Peter Wilkinson, častnik enote »Royal

Fusiliers«, ki je bil v času nemške invazije v Pragi.12 Gubbins ga je poiskal in povabil na

kosilo, kjer mu je razkril, da je član skrivne organizacije znotraj vojnega ministrstva, katere

naloga je bila sabotaža, in ga povabil, da se jim pridruži. Wilkinson je vabilo sprejel in se

udeležil urjenja v Caxton Hall-u, nad kakovostjo katerega pa je bil razočaran. 27. junija

10 Ibid, str. 11. 11 Ibid. 12 Ibid, str. 12.

5

1939 so GS(R) podredili DDMI in ga preimenovali v MI1(R). Naloga SOE je kratko in

jedrnato bila: načrtovanje paravojaških aktivnosti pod vodstvom DDMI.13 Izbruh vojne je

upravičil vsa leta načrtovanja sovražnih akcij proti Nemčiji. MI(R) je 3. septembra 1939

določil vloge in razmerje do Sekcije D. Po tem memorandumu je Sekcija D bila odgovorna

za civilne, prikrite akcije, medtem ko so vojaške akcije, redne in izredne, spadale pod

domeno MI(R).14 Kmalu so se pokazale nove razlike, ko je vojno ministrstvo MI(R)

zahtevalo nazaj in ga preselilo nazaj k sebi. Tudi Sekcija D je kmalu zatem našla nov

življenjski prostor v hotelu Frythe blizu Welwyn v Hertfordshiru, kjer je ostala do povratka

v London marca 1940. Zaradi skrivnostnosti dela in dejstva, da sta dve različni organizaciji

delovali na istem področju, je težko presoditi, kdo je razvil kaj. Na splošno zasluge za

ustanovitev enot komandosov, načrtovanja prevar in promocijo razvoja helikopterjev

pripisujejo Hollandu in njegovi MI(R) ekipi kot vizionarjem. Grand pa si je po drugi strani

lastil zasluge za idejo enot, ki bi v primeru nemške invazije Velike Britanije skrito delovale

za vojnimi črtami, t. i. pomožnih enot (Auxialiary Units); in za organizacijo, ki bi se

ukvarjala samo s pobegi in izmikanjem zajetju (MI9) čeprav se je tudi to pripisovalo

MI(R). Kako dolgo bi Sekcija D in MI(R) sodelovali, je samo akademsko vprašanje, kajti

nemški napad na Francijo skozi Ardene spomladi 1940 (Fall Gelb) je presenetil vse in

hkrati prekrižal marsikateri načrt obeh organizacij.

Vsi poskusi obeh organizacij na Poljskem, Norveškem in Finskem so propadli, še preden

so se lahko prav začeli. Takoj po okupaciji je bilo nekaj operacij v Holandiji in Franciji

med drugim rešitev znatnih količin industrijskih diamantov in zlata. Poskus rešitve gospe

de Gaulle, žene Charlesa de Gaulla, se je ponesrečil in končal z edino smrtno žrtvijo agenta

Sekcije D v času njenega obstoja. V nasprotju s političnim značajem akcij Sekcije D pa je

MI(R) še naprej ohranila svojo paravojaško miselnost in predvsem izvajala program

»požgane zemlje«, med drugim uničenje naftnih zalog in naprav v Gonfrevilleu.15 Medtem

ko sta Sekcija D in MI(R) izvajali evakuacijo s kontinenta ali zaključevali tekoče operacije,

je Beaumont-Nesbitt izkoristil priložnost in VCIGS (Vice-Chief Imperial General Staff)

predložil predlog, naj bi WO (War Office) prevzela vse posebne operacije. Anthony Eden

in Winston Churchill sta se s poročilom strinjala in 13. junija sklicala sestanek z namenom

proučiti razmere po padcu Francije. Vendar sestanek ni obrodil večjih sadov. Whitehall je

13 Ibid. 14 Ibid, str. 13. 15 Ibid, str. 14.

6

kljub temu vzel Sekcijo D in MI(R) pod drobnogled in Cadogan je 28. junija 1940 sestavil

poročilo.16

V tem poročilu vladi je Cadogan bil dokaj kritičen do dotedanjega delovanja obeh

organizacij in zahteval novo oceno taktike. Predlagal je, da bi sabotaže in subverzije

izvajala ena sama organizacija, ki ne bi bila pod poveljstvom SIS, ki je sama imela dovolj

dela in se diskreditirala z operacijo »Venlo« (ko je Sicherheitsdienst zajela dva SIS agenta

na Nizozemskem), ampak bi ta nova služba bila pod vojaškim vodstvom. Predlagal je tudi

združitev Sekcije D in MI(R) ter namestitev osebja v WO. Za nadzornika te nove

organizacije pa je predlagal DMI (Director of Military Intelligence).17 Čeprav je ideja za

nadzor DMI nad to novo organizacijo bila boljša od dotedanjega stanja, se je tudi Cadogan

strinjal, da bi DMI bila odgovorna ministrstvu za informiranje, WO in FO (Foreign

Office). Vendar pa bi kljub temu, da SIS ne bi imela nadzora, financiranje te organizacije

prihajalo iz njenega proračuna. S tem se ni strinjal Hugh Dalton, minister za ekonomsko

vojskovanje, ki je bil prepričan, da bi DMI morala spadati pod Atleeja, namestnika

premierja, s tem pa bi operativni nadzor imel Dalton sam.

Hugh Dalton, minister za ekonomsko vojskovanje in vodja SOE, se je rodil 16. avgusta

1887 v Cambridgeu. Med študijem na Cambridgeu je postal laburist, zaradi česar so ga

nasprotniki označili za izdajalca njunega družbenega sloja. Med prvo svetovno vojno je

služil v kraljevem topništvu (Royal Artillery) na italijanski fronti, bil je odlikovan za

hrabrost med bitko pri Kobaridu oktobra 1917. Po koncu vojne ni ostal v vojaški službi,

ampak se je odločil za kariero v politiki, kajti prepričan je bil, da lahko politika v pravih

rokah prepreči ponovitev takšnega klanja, kot ga je na zahodni fronti doživela njegova

generacija.18

Vojna Daltona ni spremenila v pacifista, kajti spremenil je laburistično stranko v

odločnega nasprotnika Chamberlainove vlade in močnega zagovornika odločnejšega

odnosa do Nemčije in Italije. Kljub slovesu spretnega politika in strokovnjaka za

mednarodne odnose pa ni bil priljubljen. Celo Churchill, ki ga je Dalton oboževal, ga ni

16 Ibid, str. 15. 17 Ibid. 18 Terry Charman: Hugh Dalton, Poland and SOE, 1940-42. v: Special Operations Executive: A New

Instrument of War, ur. Mark Seaman, (Abingdon: Routledge, 2006), str. 61.

7

maral. Marsikoga sta odvrnili njegova surova in glasna osebnost ter pretkanost.19 Po

svojem izletu na Poljsko leta 1926 je postal njen velik zagovornik, kar je bilo še posebej v

oči bodeče v takratnem protipoljskem razpoloženju, ki je vladalo v britanski politiki in

proti kateremu se je Dalton vztrajno boril. Tega se je intenzivno lotil, ko je prišel na novo

mesto v FO v obdobju 1929–1931.20 V 30. letih je Dalton Poljsko vztrajno podpiral in

vzdrževal stike s poljskimi socialisti in predstavniki vlade, kar je še okrepil med nemško-

poljsko krizo poleti 1939. Ko je Nemčija napadla Poljsko, je vztrajno agitiral za pomoč

Poljakom in bil zelo nezadovoljen s francosko in britansko pripravljenostjo žrtvovati

Poljsko zavoljo lastne varnosti.21

Kljub neutrudnemu zavzemanju za Poljsko, med katerim je pritiskal na vse mogoče

ministre kot tudi na novega prvega lorda admiralitete Winston Churchilla, je bil neuspešen

in s kapitulacijo Varšave 27. septembra 1939 ter vdajo poljske vojske so bili izgubljeni vsi

upi. Skozi lažno vojno je Dalton vzdrževal stike s Poljaki in mnogokrat obiskal poljsko

ambasado v Londonu, kjer je tudi prvič srečal Gubbinsa, poznejšega vodjo SOE. Ta

inteligenten propoljski in pročeški mož je nanj naredil izjemen vtis.22 18. novembra 1940

se je Gubbins na Daltonovo vabilo pridružil SOE. Mesec kasneje so Dalton, Gubbins in

Gladwyn Jebb (FO) preživeli božic kot gosti generala Wladyslawa Sikorskega v bazi

poljskih enot na Škotskem. Pozno leta 1940 je SOE ustanovila poljsko sekcijo. Sprva jo je

vodil Bickham Sweet-Escott, pozneje pa stotnik Harold Perkins, ki je pred vojno tudi živel

na Poljskem. Naloga poljske sekcije je bila podpora poljski obveščevalni službi, Šestemu

biroju, pri njegovem delovanju.23 Dalton, tako kot marsikdo na Zahodu, je bil zmotnega

mnenja, da okupirana Evropa vre od sovraštva do Nemcev in samo čaka na priložnost in

pobudo, da se jih otrese. Kot pa se je pozneje izkazalo, je resnica bila drugačna.24 Po padcu

Francije je Sikorski v strahu pred okrutnimi nemškimi represalijami ukazal prenehanje

nasilnih dejanj odporniškega gibanja, ker bi to bilo nepotrebna provokacija, in dovolil

samo vohunjenje in širjenje propagande.25 Daltonova srčna želja poslati misijo na Poljsko

je bila končno izpolnjena 15. februarja 1941.26 21. februarja 1942 je Churchill poklical

Daltona in mu sporočil, da je postal nov predsednik trgovinske zbornice. To je za Daltona 19 Ibid, str. 62. 20 Ibid. 21 Ibid, str. 63. 22 Ibis. 23 Ibid, str. 64. 24 Ibid, str. 65. 25 Ibid, str. 67. 26 Ibid, str. 69.

8

bila slaba novica, saj mu je SOE veliko pomenila in se je navezal na ljudi, s katerimi je

delal. Po tej premestitvi je Dalton zavzemal še več visokih mest, dokler se ni leta 1958

upokojil. Umrl je 13. februarja 1962.27

Kot vemo iz zgodovine SOE, je Dalton udejanjil svoje namere.28 Agitiral je za izvedbo

svoje ideje, kajti bal se je, da bi njegovi slabi odnosi s Churchillom lahko delovalo v prid

konkurenci. Ni se zavedal, kako hudo je bil v zmoti, kar jasno kaže Halifaxovo pismu

Churchillu 8. julija 1940, v katerem je Halifax potrdil odločitev, da bo Dalton prevzel

vodstvo.29 Napetost se je končala 16. julija, ko so Daltona poklicali na Downing Street in

ga je Churchill obvestil, da bo od takrat naprej odporništvo in neredno vojskovanje

zaupano njemu. Istega dne je tudi Halifax obvestil Daltona in ga prosil, da prevzame

nadzor nad obema organizacijama.30 22. junija je bila SOE uradno ustanovljena in Dalton

je od Churchilla dobil ukaz, naj »Evropo spravi v plamene«.

Brigadir H. Wyndham je dobil nalogo »stečajnega upravitelja« MI(R), ki jo je opravil tako

temeljito in hitro, da je MI(R) bila razpuščena že 2. oktobra 1940. Njena razpustitev je

omogočila ustanovitev drugih organizacij, kot sta npr. MI9 in »Inter-Services Security

Board«. Medtem se je Dalton ognjevito zavzemal za to, da bi se čim več osebja MI(R)

odločilo za novo kariero pod njegovim vodstvom, kar mu je tudi uspelo. Njegov najboljši

ulov je brez dvoma bil Gubbins, ki je postal gonilna sila SOE, kljub Daltonovi želji po

civilni dominanci v organizaciji.31 V nasprotju z gladkim koncem MI(R) pa je bila Sekcija

D težja naloga, kajti Grand se je po velikosti ega meril z Daltonom in marsikdo je dvomil v

uspešnost njunega sodelovanja. 28. avgusta je Dalton nastavil Sira Franka Nelsona za

voditelja oddelka SOE za sabotažo, s čimer je Grand bil dokončno odstranjen s položaja

vodje in preimenovan v namestnika. Grand je zameril, da so mu odvzeli organizacijo, ki jo

je postavil na noge, ravno ko je začela končno pravilno delovati.

Sekcija D je sedaj bila že kar velika in močna organizacija, prevzela je velik delež virov

SIS in imela tudi več osebja. Kljub Grandovemu ponosu pa Nelson ni bil navdušen nad

stanjem, ko je prevzel Sekcijo D, saj noben projekt ni bil blizu realizaciji, sekcijo je bilo

27 T. Charman, Hugh Dalton, str. 70. 28 Mark Seaman, A New Instrument of War, str. 16. 29 Ibid. 30 Ibid, str. 17. 31 Ibid.

9

treba močno reorganizirati in bila je preveč požrešna. Kljub temu je Nelson bil navdušen

nad Grandom, vendar ga to ni ustavilo, da bi predlagal njegovo popolno odstranitev iz

organizacije. Zaradi nedostopnosti arhivov ne moremo ugotoviti, kaj vse je Grand poskusil,

da bi se obdržal.32

Dalton se je dobro zavedal nasprotovanja tej odločitvi in nekateri SIS agenti so raje dali

odpoved, kot služili pod njim. Odločitev za razpust Sekcije D pa je bila sprejeta in 18.

septembra se je Dalton odločil odpustiti tudi Kralja Bombo, kot je imenoval Granda, kar je

tudi storil, na precej hladen način.33 Grand je preko poznanstev poskušal doseči svojo

vrnitev na položaj, vendar ni bil uspešen. Medtem je Dalton za močnega zaveznika

pridobil Gladwyna Jebba, uslužbenca FO in ministrstva za ekonomsko vojskovanje, ki bi

Daltona varoval v raznih političnih intrigah. Dalton se je značajsko dokaj slabo izkazal, ko

je maščevalno dosegel Grandovo premestitev v Hongkong. Grand pa se je uprl in vrnil v

vojsko, kjer se je izkazalo, da njegov čas v obveščevalnih organizacijah ni škodil njegovi

karieri. Konec vojne je namreč dočakal kot general.34 Februarja 1942 so Daltona povišali

iz ministra za ekonomsko vojskovanje v trgovinsko zbornico, nov minister pa je postal

Roundell Cecil Palmer oz. tretji lord Selborne, ki je upokojil Nelsona.35 Selborne je opazil,

kar Dalton ni: Nelson je bil izčrpan. Zato ga je upokojil in na njegovo mesto postavil

njegovega namestnika, bankirja Sira Charlesa Hambra.36 Delovni odnos Selborna in

Hambra je bil napet, kajti nasprotovala sta si o dveh točkah vodenja SOE: ali bi enote SOE

na terenu bilo treba podrediti lokalnemu vojaškemu poveljstvu in koliko se je Selborne

lahko vpletal v vodenje in vsakdanje življenje SOE.37

Selborne se je v nasprotju z Daltonom, ki je SOE komaj namenil kaj časa, ves čas aktivno

ukvarjal s SOE in tudi dejal, da mu vzame štiri petine časa.38 Hambru pa to nenehno

vmešavanje ni bilo všeč in se je Selbornu upiral, med drugim tudi tako, da mu ni

posredoval pomembnih informacij. Zaradi ene takšne zamolčane informacije ga je na

koncu Selborne zamenjal in nadomestil z novim »CD«, tokrat poklicnim vojakom, sedaj

generalom Gubbinsom, ki je bil Hambrov namestnik. Gubbins se je zaradi svoje vojaške

32 Ibid. 33 Ibid, str. 18. 34 Ibid, str. 19. 35 M. R. D. Foot, SOE: The Special Operations Executive 1940–46. London 1984, str. 30. 36 Ibid., str. 31. 37 Ibid. 38 Ibid, str. 29.

10

kariere, v nasprotju s Habrom, s Selbornom strinjal, da je operacije SOE treba podvreči

vojaškemu poveljstvu, kjer so to razmere zahtevale.39 Selborne in Gubbins sta se izkazala

kot zmagovita kombinacija in sta na teh dveh delovnih mestih sodelovala vse do ukinitve

SOE.

SOE je delovala po vsem svetu in ni bilo dežele, kjer ne bi bila prisotna vsaj enkrat. Največ

svojih agentov je poslala v Francijo in Jugoslavijo, nadalje Grčijo in Italijo. Poleg teh je

delovala še na Nizozemskem, v Belgiji, na Poljskem, v Albaniji, Etiopiji, Burmi, Maleziji,

Skandinaviji, Švici, Turčiji, na Madžarskem, v Romuniji, Siamu, Indoneziji in na

Kitajskem.40 Ker je bila SOE tajna organizacija in ni mogla oglaševati prostih delovnih

mest za agente, je imela pooblastilo, da od oboroženih sil in od drugod zahteva častnike,

vojake in druge koristne strokovnjake.41 Ob sprejetju je moral vsak rekrut podpisati izjavo,

da ni bil ne komunist, ne fašist, kar pa se ni izkazalo za zanesljivo, saj je bila sposobnost

prepričljivega laganja poglavitna prednost vsakega agenta. Diplomanti boljših

izobraževalnih ustanov so dobili boljša delovna mesta, kar je bilo modus operandi za

takratno britansko družbo, v kateri je plemstvo imelo zelo veliko moč. Skoraj vsi tisti, ki

niso bili redni častniki, so prihajali iz bančništva, trgovine, zavarovalništva, ladjedelstva in

plovbe, prava ipd.42 En največjih ugovorov proti SOE je bil, da je bila amaterska

organizacija, kar je predvsem rada poudarjala SIS. Pri SIS so se smatrali za profesionalce,

kljub temu da jih je SD (Sicherheitsdienst) uspela prevarati in več let vleči za nos. Obtožba

amaterstva je bila resnična, kajti SOE je bila ustanovljena na hitro in zaradi značaja vojne,

ki je zahteval včasih obupane načrte, ni imela mnogo časa za urjenje svojih agentov.43

Obtožba, da je poveljstvo SOE bilo preveč gentlemansko za umazan način bojevanja

vojne, ki ga je narava SOE zahtevala, ni držala. Ne samo zaradi raznolikosti ljudi, ki jih je

SOE rekrutirala, ampak predvsem, ker SOE ni bila izbirčna pri iskanju sodelavcev. SOE se

ni zanimala za versko usmerjenost kandidatov, ne filozofsko prepričanje, raso, narodnost,

tudi ne za politično in socialno zvestobo. Bila je pripravljena podpreti vsakogar, ki je lahko

dokazal, da se že ali pa se je pripravljen bojevati proti Nemcem. To jo je privedlo v

39 Ibid, str. 32. 40 Ibid, str. 172. 41 Ibid, str. 46. 42 Ibid, str. 48. 43 Ibid.

11

konflikt z marsikatero zavezniško vlado, saj je podpirala skupine, ki so imele vizijo zrušiti

svojo vlado in prevzeti oblast.44

Agentov in agentk SOE ne moremo imenovati vohuni, bili so agenti. Nemci so jih po

navadi imenovali »teroristi«. Standarden način ravnanja s teroristom je bila usmrtitev.

Nekaj kandidatov je tudi izhajalo iz dela družbe, ki se ga je SOE občasno posluževala:

kriminalcev. Ponarejevalska sekcija SOE sploh ne bi obstajala, če ne bi zanjo rekrutirali

kriminalnih elementov, kar velja tudi za vlomilsko sekcijo in druge.45 Rekrutiranje so

izvajali posebej zadolženi rekruterji, ki so se informirali o kandidatu, preden so z njim

vzpostavili stik. Prvo srečanje se je zgodilo v sobi, ki je razen dveh stolov in luči bila

povsem prazna. Selwyn Jepson, ki je rekrutiral za F-sekcijo (francosko sekcijo), med

drugim Violette Szabo, je po kratkem uvodu v angleščini prešel na francoščino, da preveri

inteligenco in govorno sposobnost kandidata. Če je kandidat prestal ta prvi preizkus, je

Jepson analiziral kandidatovo osebnost.46 Zelo nezaželena lastnost je bila nepremišljenost,

saj je pogosto vodila v pogubo. V tajni vojni je bil potreben previden, toda odločen človek,

ki je načrtoval vnaprej. Če je kandidat odgovarjal, se je dogovoril za ponoven sestanek.

Nato je pri MI5 preveril kandidatovo preteklost. V drugem intervjuju je kandidatu razkril,

za kaj se ga rekrutira, in mu dal na voljo nekaj dni, da se je lahko v miru odločil. Kandidatu

ni prikrival nevarnosti ponujene službe, ampak je dokaj jasno povedal, da je velika

možnost, da bo umrl med opravljanjem svoje naloge. F-sekcija je med vojno izgubila 26 %

agentov; samo za enega agenta ni bilo mogoče potrditi smrti, ker je izginil.47 Na tretjem

srečanju je kandidat sporočil svojo odločitev, ki je bila dokončna, saj razen v redkih

primerih ni dobil še ene priložnosti. Rekruter je podal grobo oceno kandidatovih

potencialov in sposobnosti, kar je urjenje potrdilo ali ovrglo.48

Junija 1943 je SOE v veliki večini opustila ta sistem rekrutiranja v prid sistemu, ki sta ga

uporabljala Air Ministry in WO, kjer so kandidata več dni preverjali psihologi. Njihove

izsledke so potem predložili komisiji, ki se je odločila o primernosti kandidata. Medtem ko

je bil ta sistem varnejši, je onemogočil odkritja ljudi, ki bi v takem delu dosegli neverjetne

uspehe. SOE je bila dokaj posebna v tem, da je ženske obravnavala enakovredno kot

44 Ibid. 45 Ibid, str. 57. 46 Ibid, str. 58. 47 Ibid, str. 59. 48 Ibid, str. 60.

12

moške kandidate in največje uspehe so dosegle prav one. Nekatere teh agentk so izvirale iz

višjih razredov družbe, druge so pa bile članice pomožnih vej vojaških sil, kot npr. FANY

(First Aid Nursing Yeomanry).49 Članice FANY so se izkazale kot neprecenljive in so med

vojno opravljale mnogo nehvaležnih in neslavnih del, ki pa so bila vitalnega pomena in

brez katerih bi bila SOE neuspešna. Preden so jih poslali v akcijo, so dobile nižje častniške

čine.50 Pošiljanje žensk v nevarne, celo smrtno nevarne situacije je povzročilo veliko

polemik, vendar je SOE s podporo Churchilla samega prevladala. Večina agentk je

delovala kot kurirke, nekatere kot vezistke. Nekatere so se poročile z organizatorji

odporniških mrež, za katere so delale. Pearl Witherington je celo sama postala organizator

mreže in imela pod svojim poveljstvom 2000 mož močno zasebno vojsko.51 Izbor agentov,

ki jih je SOE rekrutirala, je zavzemal vse razrede družbe, od šefov držav (regent Siama) do

kmetov in prostitutk. Točno število velikosti SOE nikoli ne bo znano, se pa za leto 1944

ocenjuje, da je zaposlovala 10.000 mož in 3200 žensk. 5000 od tega jih je bilo agentov,

skoraj vsi agenti so bili moški, ostalih 8200 pa je bilo podpornega osebja, od tajnic do

znanstvenikov.52 Rekrutiranje in urjenje SOE agentov je bilo povezano s čiščenjem

neprimernih kandidatov. Tisti z največjim potencialom so bili za 2 do 3 tedne poslani na

deželo, običajno v podeželske vile bogatašev, ki so jih vladi prepustili v zameno za njihovo

vzdrževanje. Urjenje se je začelo s fizičnim treningom, branjem zemljevidov in začetnim

poučevanjem v ravnanju s pištolami in brzostrelkami. V Angliji je bilo okoli 12 takih šol,

od katerih je bila vsaka za drugo narodno skupino. Kandidatom in domačinom je bilo

rečeno, da se urijo za komandose.53

Preživeli iz prve faze so bili poslani na Škotsko v Arsaig za 3- do 4-tedensko intenzivno

vojaško urjenje v okolici, ki je bila prepovedana za javen dostop. Tukaj so jih urili v

uporabi britanskih, ameriških, nemških in italijanskih pištol, pušk, brzostrelk in mitraljezov

(Vickers, Maxim, MG34, MG42, MP38, BREN, STEN, Enfield, M1 Garand in Carbine).54

Tukaj sta tudi nov dom kot inštruktorja našla nekdanja šanghajska policista Sykes in

Fairbairn, znana predvsem po iznajdbi Fairbairn-Sykes borilnega noža. Ta nož so razvili v

30. v Šanghaju in je še danes v rabi.

49 Ibid. 50 Ibid, str. 61. 51 Ibid. 52 Ibid, str. 62. 53 Ibid, str. 63. 54 Ibid, str. 64.

13

William Fairbairn, nekdanji kraljevi marinec, je bil vodja protiizgrednega oddelka

šanghajske policije in je na noge postavil šanghajsko policijsko orožarno.55 Eric Sykes,

ostrostrelec med prvo svetovno vojno, je bil šanghajski nepremičninski posrednik in

rezervni podčastnik v šanghajski policiji ter vodja prostovoljne policijske ostrostrelske

enote. Oba sta imela veliko opravka s šanghajskim podzemljem, kjer je uporaba noža bila

izpiljena v umetnost. Fairbairn je tudi imel za seboj mnogo urjenja v borilnih veščinah in

črni pas v jiu-jitsu. Oba sta pa videla potrebo po nožu, posebej zasnovanem za

neoboroženo bojevanje. Fairbairn je bil mnenja, da sta dve najpomembnejši značilnosti

vsakega dobrega borilnega noža ravnotežje in ožina. Rezilo ne sme biti pretežko, ker bi

drugače padlo iz rahlega oprijema. Imeti mora ostro zabadajočo točko in dobro rezajoče

stranice, ker prerezana arterija gori mnogo bolj kot samo natrgana. Pomembno pa je, da je

nož dovolj ozek, da ga je mogoče enostavno potisniti med rebra. Glede dolžine rezila sta

Fairbairn in Sykes upoštevala poročilo »Small Arms School« iz Hythea.

To poročilo je sklepalo, da je 15 cm dolgo rezilo dovolj dolgo, da opravi tudi z najbolj

debelo oblečenimi nasprotniki – predvsem so imeli v mislih sovjetskega vojaka v zimski

opremi. Spoznali so tudi, da bo kratko, priročno orožje v rokah izkušenega strokovnjaka

naredilo več škode kot pa dolgo, težko orožje. V skladu s tem ima Fairbairn-Sykes nož

ravno, dvorezno rezilo, dolžine 15–19 cm, namenjeno zabadanju in paranju. Bodalo, s

katerim ga mnogokrat primerjajo, je namenjeno samo zabadanju. Fairbairn-Sykes nož ima

skupno dolžino približno 30 cm in tehta 227 g. Držalo, ki po navadi meri 13 cm v dolžino,

je bilo originalno narejeno iz medenine in narebreno za boljši oprijem. Točka ravnotežja je

bila 2,5 cm proti držaju od varovala. Cilindrično držalo je eno najbolj značilnih

karakteristik tega noža in omogoča odličen nadzor. Prvi primerek je bil narejen iz zaloge

starih bajonetov šanghajske orožarne. Z njim so bile zadolžene policijske enote za boj proti

gangsterjem, prodan pa je bil tudi zasebnikom. Častniki ameriških marincev so bili še

posebej zadovoljni kupci. Ob izbruhu druge svetovne vojne se je Fairbairn pridružil SOE

kot inštruktor za neslišno ubijanje, Sykes pa centru za posebno usposabljanje (Special

Training Centre) pri Lochailort v Inverness-shire kot inštruktor za bojevanje z noži. Ker

leta 1940 v Britaniji ni bilo na voljo nobenih borilnih nožev, je Fairbairn prepričal firmo

Wilkinson Sword Company, da je naredila 300 F-S nožev iz starih bajonetov, vendar je

moral osebno jamčiti prodajo. Uspeh tega noža je bil takšen, da je prvo naročilo britanske

55 George Courtauld, The Glorious Book of Great British Weapons. London 2008, str. 100.

14

vlade sledilo že januarja 1941 in kmalu poleg SOE tudi enote SAS, britanski komandosi in

posebne enote po vsem svetu niso hotele uporabljati drugega noža. F-S nož je videl

vojaško akcijo med drugo svetovno vojno, korejsko vojno in vietnamsko vojno. Velik

uspeh tega noža je odgovoren za proizvodnjo velike količine raznih kopij in imitacij.

Spomenik komandosom, ki stoji v opatiji Westminster, vsebuje tudi F-S borilni nož iz

čistega zlata, ki ga je tja položila kraljica. Cene originalnih primerkov dandanes dosegajo

vrtoglave številke, tudi po več tisoč evrov. Poleg poučevanja neoboroženega in pritajenega

bojevanja ter uvedbe F-S borilnega noža sta Fairbairn in Sykes tukaj iznašla še več

revolucionarnih načinov streljanja. Od novih položajev do novih tehnik, med drugim

»double tap« – dva strela v predel prsi namesto enega, kar je SAS pozneje dopolnila s

strelom v glavo. Urjenje, kateremu sta jih podvrgla Fairbarn in Sykes, je kandidate navdalo

z nenavadno samozavestjo in s tem s psihološko prednostjo.56 Poučevali so jih še v uporabi

eksplozivnih sredstev, pripravljanju zased in osnovnih vojaških veščinah. V obeh fazah so

napredek rekrutov spremljali častniki, ki so iskali nove člane za svoje sekcije in hkrati tudi

delovali kot svetovalci in psihologi. Med prvo fazo pa so bile storjene tudi napake, kot npr.

zavrnitve ljudi, ki so se pozneje izkazali kot neverjetni agentje, npr. Francis Cammaerts.57

Francis Cammaerts, nekdanji ugovornik vesti, je pozneje postal zvezda neodvisne

francoske sekcije in eden najbolj fascinantnih članov SOE. Rodil se je leta 1916 v

Kensingtonu (zahodni London) kot sin znanega belgijskega pesnika in gledališke igralke.

Izobraževal se je v Cambridgeu in na St. Catherine College. Po dokončani izobrazbi je

postal učitelj v Belfastu in pozneje v Londonu. Med svojim poučevanjem je postal pacifist

in ko je bil leta 1939 vpoklican, je izbral ugovor vesti. Namesto vojaške službe je bil

poslan v Lincolnshire za kmetijskega delavca.58 Ko je njegov brat, pilot RAF, bil ubit v

boju, si je Francis premislil glede oboroženega boja proti nacizmu in preko prijatelja leta

1942 dosegel intervju z rekruterjem za sekcijo F, Selwyn Jepsonom. Bil je sprejet in poslan

na urjenje, kjer pa ga niso smatrali za kaj posebnega. 23. marca 1943 je bil z Lysanderjem

161. eskadrilje prepeljan v Francijo, v bližino Compegne, kjer je letalo prevzelo Petra

Churchilla za let nazaj v London. Organizacija in osebje mreže, v kateri bi naj deloval, sta

se mu zdela preveč amaterska in nevarna, zaradi česar jih je zapustil in odšel na Riviero,

56 Ibid. 57 M. R. D. Foot, SOE 1940–46, str. 65. 58 M. R. D. Foot, Francis Cammaerts Obituary, The Guardian 7. julij 2006, Guardian News and Media

Limited, (http://www.guardian.co.uk/news/2006/jul/07/guardianobituaries.secondworldwar), 22. 12. 2011.

15

kjer se je izdajal za francoskega učitelja. Počasi je gradil svojo lastno mrežo, imenovano

»Jockey«, katere prvi rekruti so bili upokojeni policisti, ki so nadalje rekrutirali še druge

zanesljive člane. S tem zanašanjem na upokojene policijske sile je »Jockey« mreža dobila

profesionalno osnovo, ker so dobro poznali policijske postopke. Zaradi svojega statusa so

lahko kršili policijske ure, dokaj nemoteno izvajali svoje aktivnosti in imeli zveze znotraj

še aktivnih policijskih enot, zaradi česar so bile v kritičnih trenutkih nekatere oči včasih

zatisnjene. V času delovanja je ta mreža postavila rekord v številu poslanih sporočil na

Baker Street (416 sporočil). Eden ključnih razlogov za uspešnost je bil Cammaertsov

močan čut za varnost. Potem ko je začel dobivati orožje, s čimer se je lahko pričelo urjenje,

in je zapustil Riviero zaradi svojih lastnih misij, ni nikjer ostal več kot eno noč. Nihče v

njegovem krogu ni vedel, kje je in kako vzpostaviti stik z njim. V tem času je v svojo

organizacijo dobil tudi Christine Granville, s katero sta se znašla na planoti Vercors, ki je

razglasila neodvisnost in zadnji hip pobegnila pred napadajočimi nemškimi silami. Povišan

je bil v podpolkovnika in organiziral odporniško pomoč zavezniškemu izkrcanju v sklopu

operacije »Nakovalo« (Operation Anvil). Po nesrečnem naključju je pristal v nemškem

ujetništvu in bil obsojen na smrt, pred čemer so ga rešili samo značilna hrabrost, šarm in

iznajdljivost njegove pomočnice Christine Granville. Po vojni je sodeloval pri vzpostavitvi

organizacije za izmenjavo šolarjev v zahodni Evropi, ki jo je pod UNESCO vodil več kot

desetletje. Po službi profesorja na univerzi v Nairobiju se je vrnil v Veliko Britanijo, kjer je

postal ravnatelj šole za učitelje Rolle College. Po upokojitvi sta se z ženo Nancy preselila v

Francijo, kjer sta živela med drugimi preživelimi člani kroga »Jockey«. Po ženini smrti leta

2002 je Francis živel še štiri leta, dokler ni 16. junija 2006 tudi sam umrl.59

Verjetno najmočnejše orožje agentov SOE pa je bila psihološka superiornost, ki so jo

pridobili z urjenjem od stotnika Fairbarna. To jim je dalo čedalje več samozavesti, ki je

končno zraslo v občutek fizične moči in superiornosti, ki jo ima le malo ljudi. Po zaključku

urjenja so bili pripravljeni napasti kogar koli, ne glede na moč, velikost in sposobnost.

Tudi če so določene metode v kritičnem trenutku bile pozabljene, je psihološka moč

ostala.60 Od kandidatov pa se je pričakovalo, da so odkrito povedali, če so ugotovili, da ta

način življenja ni zanje.61

59 Ibid. 60 P. Cornish, Weapons and Equipment, str. 29. 61 M. R. D. Foot, SOE 1940–46, str. 65.

16

Druga faza v Arsaigu se je imenovala Skupina A, sledila ji je Skupina B, ki se je spet

odvijala po podeželskih vilah, v bližini Beaulieu v New Forestu. Šele tukaj so kandidatom

jasno povedali, za kaj so jih urili. V Beaulieu so jih učili, kako preživeti pod krinko,

poučevali so jih o policijskih silah v njihovi ciljni državi in kako med policijskimi

kontrolami ohraniti svojo lažno identiteto.62 V Beaulieu-u se je tudi začel način

psihološkega urjenja, ki so ga nekateri inštruktorji v SAS pozneje spravili do ekstrema.

Rekrute so sredi noči vrgli iz postelj možje, oblečeni v uniforme Gestapa in Abwehr, in jih

odvlekli v prazne sobe, kjer so jih začeli zasliševati. Po navadi so rekruti svoje ječarje

kmalu spoznali kot svoje inštruktorje, vendar ta vaja ni bila šala. Z njo so jih pripravljali na

dejansko zasliševanje s strani resničnih oficirjev Gestapa in SD agentov. Uspešnost tega

urjenja je dobro dokazala odpornost Violette Szabo in množice drugih zajetih agentov, ki

jih mučenje ni zlomilo.

Violette Reine Elizabeth Bushell se je rodila v Parizu leta 1921 britanskemu očetu in

francoski materi, zaradi česar je v zgodnjem otroštvu pogosto potovala med Britanijo in

Francijo, dokler se njena družina ni dokončno naselila v Londonu. Pri 14. letih starosti je

zapustila šolo in začela delati.63 Leta 1940 je spoznala Etienna Szaba, francoskega

častnika, ki je bil član de Gaullovih Svobodnih Francozov. Po 42-dnevni romanci sta se v

avgustu poročila, naslednje leto se je Violette prijavila v pomožne teritorialne sile

(Auxiliary Territorial Service), kjer je služila kot del ekipe protiletalske baterije. Junija

1942 je povila njunega prvega in edinega otroka, hčerko Tanio, ki pa ni nikoli videla

svojega očeta, saj se je ta takrat bojeval v severni Afriki, kjer je 4 mesece po hčerkinem

rojstvu v bližini El Alameina tudi umrl.64 Navdani s sovraštvom proti Nemcem in v siloviti

želji po maščevanju se je Violette izpolnila želja, ko je junija 1943 srečala Harryja Peuleve,

ki jo je povezal s Sekcijo F SOE. Ker je bila iz delavske družine, so jo sprva zavrnili, toda

naslednji mesec je spoznala Selwyna Jepsona, častnika SOE za rekrutiranje, in še naslednji

mesec začela urjenje za kurirja. Izkazala se je kot odlična strelka, domnevno najboljša v

SOE, vendar so njeni inštruktorji menili, da zaradi temperamentnega značaja ni primerna

za delovanje pod krinko. Ker pa se je približeval Dan D je bila čedalje večja potreba po

ženskih kurirjih, zato je dobila dovoljenje za dokončanje urjenja. Po opravljenemu urjenju

so jo aprila 1944 poslali v Pariz s Philippom Liewerjem, organizatorjem skupine

62 M. R. D. Foot, SOE 1940–46, str. 66. 63 Nigel Perrin, Violette Szabo, Nigel Parrin – Author's Website, Nigel Perrin (http://www.nigelperrin.com/

violetteszabo.htm), 25. 11. 2011. 64 Ibid.

17

»Salesman«. Liewerjevega namestnika so medtem zajeli v Rouenu in ker je zanj bilo tam

prenevarno, je tja poslal Violette, ki je imela nalogo vzpostaviti zvezo s preostalimi člani

odporniškega gibanja in ugotoviti škodo. Po treh tednih je Violette sporočila Liewerju, da

je Gestapo aretiral skoraj sto odpornikov in tako nepopravljivo uničil njihovo organizacijo.

Kmalu zatem je Violetto aretirala francoska policija, vendar so jo skoraj takoj izpustili in

se je vrnila v Pariz, od koder so jo skupaj s Liewerjem 30. aprila evakuirali z letalom

Lysander. Kmalu zatem se je javila za naslednjo misijo z Liewerjem in že 7. junija je s

padalom izskočila v bližini Limogesa z nalogo vzpostaviti novo Salesman skupino. Po

doskoku je Liewer poslal Violette s še enim agentom, Jacquesom Dufourjem, k voditelju

sosednje odporniške skupine po pomoč. Na poti sta naletela na cestno blokado enot SS in

poskusila pobegniti, kar pa Violette ni uspelo zaradi stare poškodbe. Medtem ko je njen

sopotnik uspel pobegniti, so Violette zajeli Nemci in odpeljali v zapor v mestu Limoges.

Od tam so jo premestili v zapor Fresnes v bližini Pariza, še preden so jo lahko od Dufourja

obveščeni odporniki rešili. Kljub večtedenskem mučenju in zasliševanju je SD ni uspelo

zlomiti. Avgusta so Violette s še 39 drugimi zaporniki (med katerimi sta bili dve soagentki

Sekcije F – Denise Bloch in Lilian Rolfe) deportirali v prehodno taborišče v Saarbrücken,

od koder so po desetih dneh te tri ženske zapornice poslali v koncentracijsko taborišče

Ravensbrück in pozneje v manjše taborišče v Torgauu. Violettin poskus pobega je

preprečil izdajalec. Oktobra so jih spet premestili, tokrat v zapuščeno taborišče južno od

Königsberga na reki Oder, kjer so morale v poraznih razmerah in trdi zimi pomagati pri

gradnji letališča. Januarja se je SS odločila za usmrtitev vseh zaprtih SOE agentov v

njihovih zaporih, preden bi ti lahko bili osvobojeni zaradi konca vojne. Zato so Violette,

Denise in Lilian poslali nazaj v Ravensbrück, kjer so jih skupaj z ostalimi SOE agenti 27.

januarja ustrelili in njihova trupla upepelili.65

Inštruktorji SOE med urjenjem kandidatov niso dejansko fizično mučili, ampak prikazovali

različne načine psihološkega pritiska in načinov zasliševanja.66 Kot druga dognanja SOE je

tudi to pozneje prevzela SAS za svoj selekcijski proces, kar izvaja še dandanes.

Naučili so jih kako postati oseba, za katero so se izdajali, kako svojo vlogo živeti in se ne

izdati okolici, predvsem pa se ne izdati sovražniku z anomalijami. Učili so jih tudi

pravilnega odgovarjanja na čisto enostavna vprašanja, tako da niso dali več informacij kot

65 Ibid. 66 M. R. D Foot, SOE 1940–46, str. 67.

18

nujno potrebno. Inštruktorji so pristrigli krila aroganci, ki so jo rekruti pridobili v Arsaigu,

in jih naredili bolj premišljene in previdne.67

Tukaj sta delovala tudi dva pomembna inštruktorja, pesnik Paul Dehn in Kim Philby.68

Harold »Kim« Philby se je rodil 1. januarja 1912 ekscentričnemu javnemu uslužbencu v

Indiji, kjer bi naj bil dobil vzdevek »Kim«. Po vrnitvi v Anglijo leta 1919 je zaključil

pripravniško šolo v Eastbourne in Westminster School, preden se je leta 1928 vpisal na

Trinity College v Cambridgeu. Tam se je tudi navdušil nad komunizmom.69 Postal je član

skupine, ki je pozneje vohunila za Sovjetsko Zvezo, t. i. »Cambridge Five« (v nadaljevanju

CFV), kamor so prištevali še Donalda Macleana, Guya Burgessa in Anthonyja Blunta. Po

vseh podatkih ga SZ ni rekrutirala, ampak se ji je sam ponudil v službo. Leta 1933 je kot

diplomiran ekonomist in prepričan komunist odšel na Dunaj, kjer je naredil prve prave

korake na poti k svoji novi karieri. 1934 se je kot vohun vrnil v Anglijo in leta 1940

pridružil SIS, kjer je naglo napredoval.70 Del časa je preživel kot inštruktor SOE agentov v

drugi fazi njihovega urjenja in si pridobil njihovo spoštovanje in spoštovanje svojih

kolegov.71 Leta 1944 je bil imenovan za šefa Sekcije IX SIS, ki so jo na novo ustanovili za

delovanje proti komunizmu in Sovjetski zvezi in kjer je končno lahko odločilno deloval v

prid svoji pokroviteljici.72 Prvič je bil v nevarnosti, da mu pade krinka leta 1945, ko bi ga

lahko izdal prebegli sovjetski agent Konstantin Volkov. 1949 je postal predstavnik SIS v

Washintgonu, kjer je sodeloval s CIA in izdal angloameriške poskuse vtihotapiti

protikomunistične agente v Albanijo. 25. maja 1951 sta njegova prijatelja Maclean in

Burgess izginila in spet prišla na dan v Moskvi. V zvezi s tem so Philbyja zaslišali, saj so

ga sumili, da je z njima sodeloval in ju opozoril na nevarnost.73 Kljub temu da je bil

osumljen, ga niso obtožili, ampak odpustili iz FO. Septembra 1956 je kot poročevalec

odšel v Bejrut, kjer je ostal 7 let, dokler ga aretacija Georgea Blakea ni razkrinkala in je

moral pobegniti. 23. januarja 1963 je zginil iz Bejruta in dobil politični azil v Sovjetski

zvezi, kjer je preživel preostanek svojega življenja. 1. julija 1963 je Velika Britanija

67 Ibid. 68 Ibid, str. 68. 69 Biography of Kim Philby, National Cold-War Exhibition, Royal Air Force Museum, Trustees of the

Royal Air Force Museum, (http://www.nationalcoldwarexhibition.org/explore/biography.cfm?name=Philby,%20Kim), 24.12.2011.

70 Ibid. 71 M. R. D. Foot, SOE 1940–46, str. 68. 72 Biography of Kim Philby, National Cold-War Exhibition, Royal Air Force Museum, Trustees of the

Royal Air Force Museum, (http://www.nationalcoldwarexhibition.org/explore/biography.cfm?name=Philby,%20Kim), 24.12.2011.

73 Ibid.

19

priznala, da je dolgo časa bil sovjetski agent. Za svoje zasluge ga je Sovjetska zveza visoko

odlikovala in razglasila za sovjetskega heroja. Ko je 11. maja 1988 umrl, so ga pokopali s

herojskimi častmi. Glede na njegovo lojalnost komunizmu, bi SIS težko izbrala manj

primernega človeka za odgovorna mesta, ki jih je zasedal skozi vsa leta svojega delovanja

v SIS. Na svojem položaju je uspel sabotirati mnogo protikomunističnih akcij zahodnih

zaveznic in s tem protikomunističnim prizadevanjem Britanije in ZDA narediti veliko

škodo.74

Nadaljnja točka zanimanja inštruktorjev SOE pri učencih je bila, če so govorili v spanju in

v katerem jeziku. V ta namen so uporabljali prelepo blondinko, s kodnim imenom »Fifi«,

ki se ji je lahko uprl le malokateri moški agent. Po letu 1943 je Fifi stopila v akcijo samo,

če so rekruti bili dovolj sposobni, da so našli prisluškovalne naprave, ki so bile skrite po

sobah. S tem se je končal obrambni del urjenja Skupine B in začelo urjenje v agresivnosti.

Morala je postati del njihovega vsakdana, del njihovega jaza. S tem so se tudi naučili

sovražiti tiranijo. Naučili so se tudi sovražnikovega razporeda sil, pisanja sporočil ter

kratkih in jedrnatih poročil. Pridobili so tudi osnove kodiranja ter načinov rekrutiranja

pomočnikov v ciljnih državah in metode propagande. Učili so jih tudi drugih veščin:

neopazno predajanje kodnih besed in sporočil, odkrivanje in otresanje zasledovalcev ipd.75

Končalo se je s končnim izpitom, ki je trajal več dni. Rekruti so bili razdeljeni v več

manjših skupin po 2 ali 3 člane, vsaka skupina je dobila nalogo, ki jo je morala brezhibno

izpolniti. Te naloge so bile raznolike, od kraje orožja iz kasarne do kraje policijskih vozil.

To ni bilo enostavno delo. Policijske enote, ki so bile tarča, so opozorili in jim dali njihove

fizične opise. To je rekrute prisililo v praktično improvizacijo s taktikami in krinkami, ki

jih je kril proračun SOE. V primeru aretacije so se morali držati izmišljene zgodbe, če pa

so se zlomili, so lahko poklicali telefonsko številko, ki je policiji razkrila, da so bili na

tajnem urjenju. SOE je imela dovolj vpliva, da jih je obvarovala pred sodiščem za kakršno

koli dejanje, zagrešeno med izpolnjevanjem naloge. Tudi ukradene stvari so vrnili, medtem

ko pa so za razstrelivo imela le lažne detonatorje.76 Po končanju tega osnovnega urjenja so

dobili nadaljnje, posebno urjenje po potrebi. Od vlamljanja in kodiranja do padalstva. V

Hertfordshireu sta bili še dve pomembni postaji: IX, ki se je ukvarjala z raziskavami, in

74 Ibid. 75 M. R. D. Foot, SOE 1940–46, str. 68. 76 Ibid, str. 69.

20

XVII z urjenjem v sabotažnih tehnikah. Slednja se je nahajala Brickendonbury Manor in jo

je vodil George Rheam, človek izvrstnega uma in iskrivega humorja.77 Bil je odličen

učitelj, ki so ga spoštovali vsi, ki so ga poznali. Imenovali so za očeta moderne industrijske

sabotaže, katerega učenci so videli svet z novimi očmi. Metod ni poučeval samo on v

Postaji XVII, ampak so jih po svetu razširili njegovi učenci.

SOE je imela tudi svojo padalsko šolo, ki jo je vodil John Raymond Wooler. Manjše šole

tipa Beaulieu so bile še v Italiji (po letu 1944), Egiptu (po letu 1941), Palestini, Indiji, na

Šri Lanki in v Avstraliji.

Po zaključenem urjenju so bili agenti dodeljeni narodni sekciji, za katero so se urili. V

akcijo so jih poslali le, ko se je pojavila potreba za agenti z njihovimi specifičnimi

sposobnostmi in specializacijami, tako da so lahko čakali po več mesecev ali let. Ko so

enkrat dobili nalogo, so jih izčrpno seznanili s cilji, sodelavci, sovražniki, okolico, v kateri

bodo delovali. Dodelili so jim denar in osebno opremo. Po vseh pripravah so jih končno

pretihotapljeni v ciljno državo. To se je lahko zgodilo na več načinov: z letalom, ki je

pristalo ali pa so iz njega izskočili s padalom, s podmornico ali zamaskirano ladjo, peš ali s

kopenskim vozilom, če so vse že naštete možnosti bile prenevarne in je agent najprej moral

pristati zunaj ciljne države. Vstop v državo je bil najbolj nevaren čas, kar je nazorno

pokazala uspešnost operacije Abwehr »das Englandspiel« (angleška igra) oz. operacije

Severni tečaj (Unternehmen Nordpol), med katero je bilo zajetih 54 agentov SOE takoj, ko

so pristali na nizozemskih tleh. Prva naloga agenta po pristanku v ciljno okrožje je bila

vstopiti v stik z lokalnimi odporniškimi skupinami ali vsaj simpatizerji, če skupine še niso

obstajale. Nadalje je moral vzpostaviti in uresničiti svojo novo identiteto v novi okolici,

kjer je glavno vlogo igralo to, kako dobro je pridobil svoje urjenje v življenju pod krinko.

Znan je primer SOE agentke, ki je v Franciji bila aretirana že prvi dan, ker je pri prečkanju

ceste najprej pogledala na desno namesto na levo in tako izdala svojo britansko narodnost.

Služba agentov je bila 90 % dolgčasa in 10 % strahu.78 Nekateri agenti so živeli v stalnem

strahu, drugi so bili obsedeni s tem, da niso nase pritegnili pozornosti, spet tretji so bili

fatalistični in četrti so bili povsem brezskrbni. Le malo teh zadnjih je preživelo. Nekateri

agenti so živeli ves čas v prisotnosti sovražnika, drugi so preživeli celotno misijo, ne da bi

77 Ibid. 78 Ibid, str. 163.

21

sploh videli okupatorja.79 Z raznolikostjo misij in pa držav, v katerih so delovali, ni

mogoče določiti povprečnega delavnika agenta. Če je en agent ves svoj čas preživel v

skrivališču in ven šel v spremstvu drugih oboroženih agentov, da so napadli kakšno

sovražno enoto ali razstrelili most, je drug agent pri belem dnevu hodil v redno službo

mimo nemških vojakov in z nekaterimi bil celo navidezni prijatelj, medtem ko je na skrivaj

zbiral podatke in jih posredoval Londonu. Najboljši agent je bil tisti, ki se je povsem zlil z

okolico in ni nikoli pritegnil pozornosti.

Posebnost SOE so nedvomno bile sabotaže, saj je to bila tudi njihova glavna naloga, zajeta

v Churchillovemu navodilu, naj spravijo Evropo v plamene. Od vseh sabotaž, kar so jih

kdaj koli izvedli, je bila najuspešnejša in tudi najbolj proslavljena sabotaža tovarne težke

vode v kraju Telemark na Norveškem leta 1943 (operacija »Gunnerside«). Prvi poskus,

operacija Novinec (Operation Freshman) leta 1942 se je izjalovila, ker so vsi člani umrli

ali bili ubiti ali zajeti že na poti na Norveško. Po tem, ko so norveški komandosi v sklopu

operacije »Gunnerside« izvedli svojo nalogo, je norveško odporniško gibanje potopilo še

lokalni trajekt, da Nemci ne bi odpeljali že proizvedene težke vode.80 Po tej akciji je bil

posnet film »Heroes of Telemark«. Tudi atentati so spadali med naloge SOE. Atentat na

guvernerja Češke in Moravske, Reinharda Heydricha, je bil uspešen, vendar je terjal

ogromno žrtev.81

SOE je delila svoje zaloge orožja in opreme v dve kategoriji – orožje in oprema za podporo

in opremljanje odporniških skupin in orožje in oprema za delovanje lastnih agentov.

Zaloge opreme, namenjene odporniškim skupinam, niso bile toliko omejene s taktičnimi

ali strateškimi omejitvami kot z njihovo razpoložljivostjo. Ko je šlo za razstreljevanje

železniških prog ali napade na patrulje, je bilo vseeno, ali so uporabili kot razstrelivo

angleški plastični eksploziv ali pa razstrelivo nemške proizvodnje in ali so za napad na

patrulje bili uporabljeni nemški Kar98K ali pa angleški Enfieldi. Ko je odporniška skupina

namreč prešla v odkrito akcijo, je bilo vsakršno zakrivanje sledi izvora opreme odveč. Pri

odobravanju tipov orožja in ostale opreme za dobavo odpornikom SOE spočetka ni želela

dobavljati najmodernejše tipe. Nasprotno, izbirali so predvsem stare, odslužene vojaške

rezerve, včasih celo še iz pred prve svetovne vojne, ker je britanska vojska potrebovala

79 Ibid, str. 164. 80 M. R. D. Foot, Resistance: European Resistance to Nazism 1940–45. London 1976, str. 281. 81 Ibid, str. 206.

22

modernejšo zase. Dobro so znane zahteve odporniških skupin po težji oborožitvi,

protitankovskem orožju, minometih in odzivi pristojnih znotraj SOE na njih. Te prošnje so

spočetka ignorirali, vendar je SOE pozneje pošiljala tudi to orožje. Tipično pošiljko orožja

proti koncu vojne je sestavljalo šest kontejnerjev z 250 kg eksploziva, 10 STEN s 3000

kosi streliva, 27 revolverjev s 775 kosi streliva, 20 Mills bomb, 8 protitankovskih granat,

15 protitankovskih detonatorjev in 13 protiželezniških nabojev.82

Glavnino dobav strelnega orožja je predstavljal Sten, ki ga je Royal Small Arms Factory

razvila zaradi nuje po avtomatskemu osebnemu orožju, kot posledico neuspešne obrambe

Francije spomladi 1940. Enostavnost konstrukcije in proizvodnje pa je od uporabnika

zahtevala previdno ravnanje s tem orožjem, saj se je nesreča hitro zgodila. Bil je enostavna

brzostrelka kalibra 9 mm, ki je bil v uporabi po vsej Evropi, tudi v nemškem orožju. Izbira

tega kalibra je bila namerna, da je bila oskrba streliva mnogo lažja. Sten so naredili

Britanci leta 1940 zato, da so zadovoljili zahteve po poceni in enostavnem orožju v luči

skoraj gotove invazije in po katastrofalni izgubi materiala pri Dunkirku. Prve enote so Sten

dobile leta 1941.83 Sten sta zasnovala Reginald Shepherd in Harold Turpin, od katerih je

prevzel začetnice priimkov in jih dopolnil z »en« za Enfield, kjer se je Small Arms Factory

tudi nahajala. Mark III je bilo mogoče narediti v samo petih urah in najenostavnejša

različica je imela samo 47 delov, stal je pa samo 30 šilingov. Dobil je vzdevek

»vodovodarjeva nočna mora« zavoljo svoje cenenosti in skorajda brutalno grobega

videza.84

Ta avtomat, ki je imel odprt zaklep in je deloval na principu izkoriščanja plinov, je imel

učinkovit doseg 45 m in je lahko izstrelil do 500 nabojev v minuti iz škatlastega nabojnika

na levi strani. Prestavljanje iz posamičnega ognja na avtomatski ogenj se je izvršilo preko

gumba nad sprožilcem.85 Eden glavnih načinov zmanjšanja glasnosti strela je bila uvedba

subsoničnega streliva, kajti glavni razlog glasnosti poka je naboj, ko predre zvočni zid. Pri

modifikaciji brzostrelke Sten za uporabo dušilca so sodelovali poljski strokovnjaki, ki so

pred nemškim napadom uspeli pobegniti iz svoje domovine v Veliko Britanijo.86 Mnogo

uporabnikov je naredilo napako, da so Sten pri streljanju držali za nabojnik, kar je 82 Paul Cornish, Weapons and Equipment of the Special Operations Executive. v: Special Operations

Executive: A New Instrument of War, ur. Mark Seaman, (Abingdon: Routledge, 2006), str. 31. 83 G. Courtauld, The Glorious Book, str. 116 84 Ibid. 85 Ibid, str. 117 86 P. Cornish, Weapons and Equpiment, str. 26.

23

povzročilo zastoje in druge okvare sredi boja. Kot posledica tega majhnega učinkovitega

dometa in hitrosti streljanja je bil izredno nenatančen in, kot gre rek, na 100 m z njim ni

bilo mogoče zadeti široke strani skednja. Znan je primer angleškega vojaka, ki je bil zajet

in na tem, da ga usmrti nemški strelski vod. Vojak je opazil, da so Nemci bili oboroženi z

zajetimi Steni, in se pognal v beg. Ker ga zaradi Stenove nezanesljivosti Nemci niso mogli

zadeti, je preživel. Sten pa je imel še neprijetno lastnost, da se je sprožil že ob najrahlejšem

udarcu, kar je bilo sila neprimerno za pohode v tišine in zasede.87 4,5 milijona Stenov so

proizvedli med vojno, polovica od tega jih je bilo Mark II. Nemci so leta 1945 začeli

proizvajati identično kopijo, imenovano MP3008.88

Enostavnost in velikost Stena sta tudi pomenili, da ga je bilo lahko razstaviti, skriti in

pretihotapiti kot tudi popraviti in kopirati. Bil je ljubljenček gveril, odpornikov, partizanov,

teroristov po vsem svetu. Odporniške skupine na Norveškem, Danskem in Poljskem so ga

med drugo svetovno vojno same proizvajale. Med drugim so ga uporabili pri atentatu na

Reinharda.89 Indiro Gandi, indijsko premierko, so leta 1984 s Stenom umorili lastni telesni

stražarji. Sten je ostal v službi britanske vojske dokler ga ni v 60ih zamenjal Sterling.

Vendar so ga v Commonwealthu uporabljali še do 70ih, celo do 1971 v vojni med

Pakistanom in Indijo. Nasprotno temu pa so SOE agenti že od začetka imeli na razpolago

takrat najmodernejšo opremo in najvišje razvito tehnologijo, kar je bilo mogoče dobiti.

Mnogokrat so jo razvili posebej za potrebe SOE, včasih pa celo posebej za potrebe

posamezne misije. Vso nestandardno opremo so lahko naročili iz strogo tajnega kataloga.

Za agente, ki so skrito delovali za sovražnikovo črto kot vohuni, usmerjevalci uporniških

skupin, vezisti, svetovalci, predstavniki britanske vlade itd.., je bilo najbolj pomembno, da

so ohranili svojo resnično identiteto in misijo skrito ne samo pred Nemci, ampak tudi pred

svojimi sosedi, novimi prijatelji itd.

Najbolj nevaren čas za skrivnega agenta je bil čas neposredno po infiltraciji v ciljno deželo

in pa vsaka vzpostavitev stika s »handlerjem« oz. kontrolorjem. Zelo veliko agentov je bilo

zajetih kmalu po infiltraciji, nekateri pa že med samim poskusom, kar dobro kaže žalosten

poraz SOE na Nizozemskem, kjer je nemški Abwehr s svojim izvrstnim delom uspel

87 M. R. D. Foot, Resistance, str. 130. 88 G. Courtauld, The Glorious Book, str. 117 89 Ibid.

24

aretirati 54 agentov.90 Takoj, ko jih je SOE poslala v deželo, jih je Abwehr pobrala. V

odgovor so se strokovnjaki SOE za kamuflažo še bolj zagrizeno posvetili delu. Vsakem

kosu dokumentacije, oprave, opreme in oborožitve agenta je bilo treba nakloniti

maksimalno pozornost. Prvo, kar bi izdalo agenta sovražniku, bi bila oprava. V ta namen je

SOE zaposlila krojače s kontinenta, ki so v Britanijo pobegnili pred nemško okupacijo,

nekateri so s seboj celo prinesli bale blaga. Te ljudi so pri SOE zaposlili s šivanjem tipičnih

kontinentalnih oblačil. Ponarejevalci so bili še posebej zaželeni in strokovnjaki SOE so

dosegli tolikšno spretnost, da so nekatere njihove stvaritve bile zadostne kakovosti, da so

prevarale še tako izkušene nemške vojake, agente Abwehra in tudi Gestapa.

Osebno orožje je tudi zahtevalo poseben premislek. Ker Velika Britanija vojne ni začela

povsem pripravljena, je čutila tudi resno pomanjkanje orožja in ostale vojaške opreme.

Poraz na celini leta 1940, kronan s Pirovo zmago operacije »Dinamo« (rešitev obkoljenih

enot iz plaž pri Dunkirku), je pomenil izgubo ogromne količine vojnega materiala in

izurjenih enot. Vso na novo proizvedeno orožje in oprema je krvavo potrebovala redna

vojska, ki je že bila zapletena v boje v Afriki in naslednje leto v Grčiji. Tudi skladišča

rezerv orožja iz prve svetovne vojne so izpraznili predstavniki britanske armade, ki so se

obupano trudili oborožiti in opremiti čim več vojakov za obrambo pred pričakovano

invazijo. Celo enote druge obrambne linije, prostovoljske sile mož nesposobnih za vojaško

službo, »Homeguard« oz. domača straža, so kar dolgo čakale na opremo in so se prve

mesece urile v civilnih oblačilih, oborožene z vsem mogočim, od prač do vil in včasih celo

pravega srednjeveškega orožja (meči, kopja, macole itd.). SOE je za svoje agente najbolj

potrebovala orožje, ki s svojim izvorom ne bi takoj izdalo posestnika kot britanskega

agenta, torej orožje tuje izdelave. Pridobitev takšnega orožje je bila domena oborožitvene

sekcije SOE (Arms Section). Kot so ugotovili pripadniki te enote, so Britanci v nasprotju z

večino evropskih držav in ZDA bili orožju nenaklonjeni.91 To so pri SOE smatrali za

veliko slabost, saj je predstavljalo problem nabave orožja. Iz teh razlogov so ga morali

iskati drugod.92

Po letu 1941 so enega glavnih virov predstavljale ZDA, tako za nove kose kot tudi za

rabljeno orožje. To je v Veliko Britanijo prišlo na dva načina: preko »lend-lease«

90 M. R. D. Foot, Resistance, str. 265 91 Paul Cornish: Weapons and Equipment of the Special Operations Executive, v: Special Operations

Executive: A New Instrument of War, ur. Mark Seaman, (Abingdon: Routledge, 2006), str. 27. 92 Ibid.

25

sporazuma in preko ministrstva za oskrbo, skozi katerega je SOE izvajala nakupe velikih

količin. Predvsem so bile priljubljene ameriške brzostrelke M1928 Thompson. Brzostrelka

M1928, pištolinega kalibra .45 ACP, znana tudi pod imenom »Tommy Gun«, je bila

razvita med prvo svetovno vojno v sodelovanju z ameriškim generalom Thompsonom kot

orožje za boje v rovih. V 20. letih je postala znana, ker so jo radi uporabljali ameriški

gangsterji in pa po svoji ognjeni moči, pred katero se policija takrat ni mogla braniti.

Zaradi tega se je zanjo zanimala tudi vojska, vendar so se dostave začele šele leta 1938.

Proizvodnja je prinesla mnogo sprememb, cilj vseh pa je bilo zmanjšati proizvodne stroške

in čas. Okrogel nabojnik je bil preglasen in je izdajal vojake, ko je bila tišina prepotrebna

zato so jih zamenjali s škatlastim. Tommy Gun je bila je čislana zaradi natančnosti, visoke

kakovosti, izredne ognjene moči (hitra strelna hitrost, povezana s kalibrom .45, ki je takoj

za .50 najmočnejši kaliber za osebno orožje); vendar je bila velika slabost njena zahtevna

in draga proizvodnja. Dodatna slabost je bil do 1942 premajhen nabojnik, predvsem v

primerjavi z angleškim STEN in nemško MP-40 (oba po 30–32 nabojev). Zelo mnogo jih

je bilo prodanih ameriškim zaveznicam, med drugim tudi silam Commonwealtha in

Združenega kraljestva, ki so jo uporabljale, dokler je niso nadomestile s STEN. Leta 1944

je SOE nabavila neznano, toda veliko količino orožja od španskega podjetja Gabilondo y

Cia. To zalogo, ki so jo med drugim sestavljali revolverji Garate, pa si je SOE morala deliti

tudi z drugimi agencijami in vojaškimi enotami. Hkrati je bilo v Argentini kupljenih 8.000

kosov Ballester-Molina pištol kalibra .45, za katere je dokaj verjetno, da so bile narejene iz

jekla, ki so ga ZDA dobavile Argentini.93 Ker prvi poskus Sekcije za orožje SOE (Arms

Section), da pridobi nestandardno orožjo z nakupom ni bil tako uspešen, so se zadeve lotili

na drugačen način. V sodelovanju s Scotland Yardom in notranjim ministrstvom je SOE

izvedla tri zbiralne akcije orožja v lasti civilistov. Prva akcija leta 1942 je zbrala 7000

kosov, druga akcija leta 1943 pa 3000 kosov. Skupno torej 10000 kosov orožja v državi z

nekaj deset milijoni prebivalcev. Zadnja akcija leta 1945 je bila posebej namenjena

pridobitvi nemških komercialnih pištol za uporabo v 3. rajhu. Natančno število orožja, ki

so ga pridobili s to zadnjo akcijo, ni znano. Lastnike je v imenu SOE kontaktirala policija

in poskušala prepričati, da bi svojo orožje podarili ali pa se mu odrekli proti odkupnini.94

Skozi celo vojno pa so odposlanci SOE prečesali zaloge puškarjev in vojaških skladišč za

primerno orožje. Letalsko ministrstvo je celo pomagalo tako, da je podarilo pištole umrlih

pripadnikov RAF.

93 Alexander Lüdeke, Weapons of World War II, Bath, 2007, str. 32. 94 Ibid.

26

Arms Section SOE je trdila, da je med vojno v Evropo poslala več kot 100.000 kosov

pištol nestandardnega tipa; vendar je kljub temu skoraj do konca vojne v okupirani Evropi

tega orožja in primernega streliva primanjkovalo.95 V takšnih razmerah vsekakor ni bilo

mogoče ugoditi zahtevam upornikov po modernem orožju, kaj šele po težjih kosih, kot so

mitraljezi in topništvo. Jedro oborožitve, ki so jo dobili, so tvorile različice puške Lee

Enfield, po navadi primerki, še iz časa pred prvo svetovno vojno. Na kakovost tega orožja

kaže dejstvo, da odporniki v Afganistanu še dandanes uporabljajo puške Enfield. Po drugi

strani pa so bojne skupine SOE imele na voljo vso opremo, tipično za posebne enote, od

pušk repetirk do težkih mitraljezov in lahkega protitankovskega orožja. To so bile skupine,

ki so delovale samostojno ali pa v sodelovanju z lokalnimi odporniškimi skupinami pri

vrsti različnih akcij, od miniranja mostov in železniških prog do strelskih obračunov s

sovražnikovimi enotami. Priljubljeno orožje teh ekip so bile brzostrelke M1 Tompson, t. i.

»Tommy-gun«, znan iz 30. let kot priljubljeno orožje gangsterjev in FBI; nadalje angleški

Sten, mitraljezi Vickers, revolverji Webley in Garate. Med oborožitvijo SOE je brez

dvoma največ zanimanja poželo orožje za pritajeno ubijanje, od pridušenih Stenov in pištol

Welrod do Fairbarn-Sykes borilnih nožev. V nasprotju z mitom o pridušenemu strelnemu

orožju pa to orožje pri delovanju ni neslišno. Pištola Welrod je bila zasnovana zgodaj v

drugi svetovni vojni kot proizvod Postaje IX, ki je imela nalogo iznajti pištolo, primerno za

tiho urbano ubijanje.96 Do druge svetovne vojne so dušilci bili že dobro znani in

preizkušeni, kar je bil eden razlogov za razvoj Welroda. Problem pištol z dušilci je bilo

glasno delovanje polavtomatskega zaklepa, ki je bilo preveč slišno ponoči in v tihih

okoljih. Welrod je to rešil z ročnim zaklepom. Proizveden je bil v dveh različicah: Mk I, ki

je uporabljala strelivo 9 mm Parabellum, in Mk II na strelivo .32 ACP. Delovanje je bilo

enostrelno, z odličnim integriranim dušilcem in nabojnikom s kapaciteto 5 nabojev,

dolžina pištole pa je bila 300 mm.97

Prvi prototipi so bili na voljo za testiranje že leta 1943, v kalibru 9 x 19 Luger in 7.65 x 17

Browning. Masovna proizvodnja tega 7.65 Welrod, Mark II se je začela pozno 1943 pri

Birmingham Small Arms Co, Ltd. (BSA) in po ugibanjih so proizvedli 14.000

95 P. Cornish, Weapons and Equipment, str. 28. 96 Welrod (Assassin's Pilot) Bolt-Action, Silenced Pistol (1939), Military Factory, Military Factory,

(http://www.militaryfactory.com/smallarms/detail.asp?smallarms_id=423), 22. 7. 2012. 97 Roderick Bailey, Secret Agent's Handbook: The Top Secret Manual of Wartime Weapons, Gadgets,

Disguises and Devices, London 2008, str. 69.

27

proizvedenih enot. Proizvodnja večjega, močnejšega in bolj učinkovitega 9 mm Mark I pa

se je na zahtevo britanskih posebnih enot začela leta 1944. Mark I je bil v uporabi še dolgo

po koncu druge svetovne vojne, vse do leta 1991 v operaciji Puščavska nevihta. Med 2.

svetovno vojno so določen delež Welrodov s padali odvrgli odporniškim skupinam,

predvsem danskim. Hkrati so Welrode odkupile ZDA in začele proizvajati .32 ACP/7.65.98

Eden bolj specializiranih in zanimivih primerkov pridušenega orožja za potrebe SOE je

bila tudi "Sleeve gun". Ni znano, ali je rokavna pištola dejansko bila kdaj uporabljena.

Uporabljala je strelivo .32, zaradi česar je imela samo 3 metre dometa. Za najboljši učinek

je bilo priporočeno, da je agent, potem ko je pištolo spustil iz rokava, ustje cevi pritisnil ob

tarčo, na kar je s palcem pritisnil na sprožilec. Po uporabi je pištola bila vrnjena v rokav,

brez da bi pustila dokaze, saj je tulec ostal v njej.99 SOE je uporabljala tudi klasična strelna

orožja, od katerih je kose starejše izdelave predvsem dobavljala odpornikom, ki jih je

podpirala. Med temi najbolj proslavljena je bila puška Lee Enfield, ki je bila standardna

batna, šaržersko polnjena repetirka britanske vojske več kot 50 let. Prejeta v uporabo leta

1895 je presegla prejšnje puške Martini-Henry, Martini-Enfield in Lee-Metford ter bila v

uporabi neprekinjeno do 50. let prejšnjega stoletja. Mnogi primerki so v uporabi še danes,

na primer v Afganistanu, kjer so eden najbolj