Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Zagate tretmanske ideje in prakse v zaporih

Tanja Ipavec

Julij, 2010 Mentor: izr. prof. dr. Dragan Petrovec

Zahvaljujem se mentorju dr.

Draganu Petrovcu za strokovno

podporo ter koristne napotke in

nasvete.

Posebna zahvala gre moji družini

in prijateljem, ki so mi stali ob

strani in me podpirali skozi vsa

leta študija.

Kazalo

1 Uvod .......................................................................................................................... 1

2 Metodološko-hipotetični okvir ............................................................................... 3

2.1 Predmet in cilji proučevanja .............................................................................. 3

2.2 Hipoteze ............................................................................................................. 3

2.3 Metodologija ...................................................................................................... 4

2.4 Struktura diplomskega dela ............................................................................... 4

3 Kaznovalne teorije in namen kaznovanja ............................................................. 6

3.1 Absolutne ali retributivne teorije ....................................................................... 6

3.2 Relativne ali utilitarne teorije ............................................................................ 6

4 Tretmanska ideja ..................................................................................................... 8

4.1 Razvoj tretmanske ideje ..................................................................................... 9

4.1.1 Nova druţbena obramba ............................................................................. 9

4.1.2 Behaviorizem .............................................................................................. 9

4.1.3 Ideje humanističnih psihologov ................................................................ 10

4.2 Rehabilitacija, resocializacija in reintegracija ............................................... 11

4.3 Specialna in generalna prevencija .................................................................. 11

5 Eksperimenta v Logatcu in na Igu ....................................................................... 14

5.1 Eksperiment v Zavodu za vzgojo in izobraževanje Logatec (1967-1971)........ 14

5.2 Eksperiment v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig (1975-1991) ............... 15

6 Elementi tretmanske ideje v slovenski kazenski zakonodaji in v nekaterih

mednarodnih pravnih aktih ................................................................................. 17

6.1 Analiza nekaterih členov Kazenskega zakonika (KZ-1 in KZ-UPB1) ............. 17

6.2 Analiza nekaterih členov Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) .. 18

6.3 Analiza nekaterih členov Pravilnika o izvrševanju kazni zapora .................... 20

6.4 Evropska zaporska pravila (nekateri členi) ..................................................... 21

7 Problematika/zagate tretmanske ideje ................................................................ 23

7.1 Neučinkovitost tretmana in problem recidivizma ............................................ 23

7.2 Problem stroge kaznovalne politike države ..................................................... 29

7.3 Vpliv javnega mnenja in medijev ..................................................................... 32

7.4 Pomanjkanje (horizontalne) komunikacije in slaba socialna klima v zaporih 35

7.5 Zaprtost in prenatrpanost zaporov .................................................................. 39

7.6 Pomanjkanje motivacije zapornikov in zaporniškega osebja .......................... 43

7.7 Odpor do sprememb (vzdrževanje moči in avtoritete zaposlenih) ................... 45

7.8 Poseganje v človekove pravice (spreminjanje človeka in zlorabe tretmana) .. 48

7.9 Tretmanska igra ............................................................................................... 54

7.10 Nedoločenost kazni .......................................................................................... 57

7.11 Pomanjkanje postpenalne pomoči ................................................................... 58

7.12 Slaba realizacija tretmana ............................................................................... 60

8 Sklepna misel ......................................................................................................... 65

8.1 Verifikacija hipotez .......................................................................................... 66

9 Literatura ............................................................................................................... 68

Povzetek

Tretmanska ideologija je poglavitna predstavnica relativnih teorij o namenu kaznovanja

in hkrati ideal demokratizacije zaporov. Razvijati se je začela po drugi svetovni vojni.

Pri nas je v obliki socioterapije dosegla vrhunec v sedemdesetih in osemdesetih letih

dvajsetega stoletja. Takrat smo namreč pri nas izpeljali dva eksperimenta, ki sta

potekala po načelih socioterapije, doţivela izjemen uspeh in uţivala podporo med

strokovnjaki tudi po svetu.

V Sloveniji se v zavodih za prestajanje kazni zapora še vedno kaţejo elementi tretmana.

S tem diplomskim delom smo ţeleli poudariti, katere so ovire, zaradi katerih se pri nas

ne more v večji meri uveljaviti tretmanska ideja in kakšne kritike je tretmanska ideja

doţivljala skozi čas. Stroka je tretmanu očitala in mu še vedno očita neučinkovitost pri

preprečevanju kriminalitete ter kršitve človekovih pravic. Z zaporniki se ne ukvarja v

tolikšni meri, ker je kaznovalna politika represivna, mediji in javnost ţelijo le kaznovati

storilce kaznivih dejanj pa tudi komunikacija in druţbeno vzdušje v zaporih sta na

nizkem nivoju. Zapori v Sloveniji so prenatrpani, problem pa predstavljata tudi

nefleksibilnost in kaznovalna naravnanost zaporniškega osebja ter pomanjkanje

postpenalne pomoči. Ob premostitvi vseh teh in še nekaterih drugih ovir, bi bilo veliko

laţje znova uveljaviti več tretmana in socioterapija v zaporih bi ponovno zaţivela.

Ključne besede: tretmanska ideologija, socioterapija, rehabilitacija, zapori, zaporniki,

obsojenci, tretman, zaporniško osebje.

Problems of treatment ideology and practice in prisons

Summary

The treatment ideology is the primary representative of the relative theories about the

purpose of punishment and the ideal of democratization of prisons. It began to develop

after the Second World War. In Slovenia it reached the top in a form of sociotherapy in

70's and 80's of the 20th century. At that time two experiments, which were ran out in

the principles of sociotherapy, were carried out and they both experienced a great

success and were supported among the experts even worldwide.

The elements of treatment have still been shown in penal institutions in Slovenia. In this

diploma work we wished to underline the barrieres because of which effects, the

treatment ideology cannot be enforced in such a form as it should be and also critics of

treatment ideology through the time. The profession has still reproached the treatment,

its inefficiency of criminal prevention and its violation of human rights. It does not

work with prisoners as much as it is expected because punitive policy is represive, the

media and publicity want only to punish the offender. However, also the

communication and social climate in prisons are on the low rate. Prisons in Slovenia are

overcrowded. One of the main problems is unflexibility and punitive disposition of

prison personnel and of course the lack of postpenal service. By overcoming all these

barrieres and some others, it would be much easier to enforce more treatment and

sociotherapy in prisons would come live again.

Keywords: treatment ideology, sociotherapy, rehabilitation, prisons, prisoners,

convicts, treatment, prison personnel.

1

1 Uvod

Zapiranje ljudi v zapor je pojav, ki obstaja ţe toliko časa kot obstaja druţba sama, toda

šele v zadnjih tristo letih se je zaporna kazen uveljavila kot glavno oroţje drţave pri

postopanju z delinkventi1 (Meško, Frangeţ, Rep, Sečnik, 2006: 263). Ţe odkar je zapor

postal glavna kazen za storilce kaznivih dejanj, se v penologiji2 krešejo mnenja o tem,

kakšen naj bo namen kaznovanja. Druţba je skozi zgodovino uporabljala nešteto

ukrepov zoper storilce kaznivih dejanj. Namen kaznovanja se je tako spreminjal od

maščevanja in povračila do kaznovanja, s katerim je moţno storilca poboljšati in ga

spremeniti (Pečar, 1988: 136). V starem in srednjem veku je druţba storilca kaznovala z

namenom maščevanja za storjeno kaznivo dejanje in sicer predvsem s smrtno kaznijo ali

pa s krutimi telesnimi kaznimi (Ferš, Černetič, Milič in Valentinčič, v Ţišt, 2009: 33).

Temu krutemu kaznovanju se je s svojimi idejami uprl Beccaria, ki je trdil, naj bo

namen kazni le preprečevanje, da bi storilec ponavljal kazniva dejanja in odvračanje

morebitnih storilcev od deviantnosti (Beccaria in Ksaver Jelenc, 2002: 36).

Kateri izmed namenov bo v kaznovalni politiki neke drţave prevladoval, je odvisno od

številnih dejavnikov. Koga se sploh obsodi na kazen zapora, kakšna je dolţina in kakšen

je namen kazni ter kakšne metode za doseganje namena kazni in kakšna je njena korist,

če sploh je, vse to je odvisno od usmeritve kaznovalne politike posamezne drţave.

Na tem mestu pa se poraja tudi vprašanje, v kolikšni meri je sploh moţno zadani namen

doseči v taki instituciji kot je zapor. Zapor je namreč totalna institucija3, poleg tega pa

zapor predstavlja predvsem v sociološkem pogledu posebno druţbeno skupnost.

Objektivno se tu znajdejo na enem mestu po svoji krivdi in proti svoji volji osebe

različnih osebnostnih opredelitev, socializacije, starosti in tudi kulturne sredine.

Osnovnemu konfliktu med zaprto osebo in drţavo, ki jo predstavljajo poleg policije in

sodišč tudi zaposleni v zaporih, se pridruţi še mnoţica konfliktov med njimi samimi,

1 Deviantna ravnanja so ravnanja, ki jih druţbena skupina ali druţba šteje za škodljiva, nemoralna, se

pravi za druţbo nevarna (Meško, 2006: 15). 2 Penologija, (poena (lat.) pomeni kazen); (logos (lat.) pomeni veda) je veda o izvrševanju kazenskih

sankcij (Atanackovič, 1988:3, v Meško, 2006: 45). 3 Izraz "totalna institucija" je skoval Erwin Goffman. Z njimi je poimenoval »tiste druţbene ustanove,

katerih "vseobsegajoči ali totalni značaj simbolizira prekinitev socialnega občevanja z zunanjim

svetom (Goffman, 1961: 4, v Kanduč, 1996b: 233). Obsojenci so izolirani od zunanjega okolja, niso

samostojni, odvzeta pa jim je tudi pravica do odločanja. Od njih se zahteva podrejanje formalnim in

neformalnim pravilom (Ţišt, 2009: 92).

2

katerih izvor je v prej omenjenih razlikah, v zadnjem času pa tudi v boju za interesna

področja ilegalne in predvsem kriminalne podjetnosti« (Peteh, 2000: 579). Ţišt (2009:

11) pravi, da je zapor mesto, kjer se ţe po naravi dogajajo pritiski različnih vrst, kjer so

ljudje prikrajšani za svobodo. Ugotavlja, da pritiskov niso deleţni le obsojenci, ampak

tudi celotno zaporniško osebje. Sprašujemo se, ali je sploh moţno v takem okolju

storilca poboljšati, ga prevzgojiti, resocializirati ali kakor koli vplivati nanj.

Kanduč (2003: 46) trdi, da moderni penologi teţijo k tem, naj bo kaznovanje namenjeno

poboljšanju prestopnikov in njihovi resocializaciji, da se bodo po prestani kazni lahko

čim bolj normalno vključili v ţivljenje v druţbi.

Meško in sodelavci (2006: 263) pa poudarjajo, da se »v današnjem času zdi, da so

tretmanski pristopi in rehabilitacijske usmeritve zgolj papirnate iluzije, ki polnijo

strokovne revije in zaposlujejo misli »teoretičnih« penologov. Slednje (najverjetneje)

izhaja iz dejstva, da trenutno prevladuje miselnost, da so izolacija, odstranitev in

izločitev zapornika iz druţbe najboljša obramba pred kriminalom«. Torej ali je sploh

moţno v okviru zapora uvesti tretmansko usmeritev ali naj namen kaznovanja

osredotočimo in skrčimo le na onesposobitev storilcev kaznivih dejanj? Kakšne so

ovire, ki onemogočajo uveljavitev tretmanske ideologije?

3

2 Metodološko-hipotetični okvir

2.1 Predmet in cilji proučevanja

Osrednji predmet proučevanja diplomskega dela so teţave tretmanske ideje in prakse v

zaporih. Predstavili bomo kritike in mnenja strokovnjakov o tretmanski ideji. Za laţjo

predstavo bomo na kratko pojasnili namen kaznovanja po načelih absolutnih in

relativnih teorij o kaznovanju. Predstavili bomo samo tretmansko idejo, njen razvoj ter

nekatere glavne pojme, ki jo opredeljujejo. Prikazali bomo tudi dva eksperimenta iz

preteklosti slovenske socioterapevtske usmeritve. Na kratko bomo analizirali nekatere

pomembnejše člene v slovenski kazenski zakonodaji. Upoštevali bomo naslednje

omejitve: osredotočili se bomo predvsem na slovenski prostor in zapore pri nas, ne

bomo pa spuščali v podrobnosti v samem opredeljevanju teorij, temveč se bomo

posvetili predvsem kritikam tretmanske ideje in prakse.

Diplomsko delo ima sledeče cilje:

raziskati idejo tretmanske usmeritve, opredeliti glavne značilnosti tretmanske

ideologije (relativnih teorij) in tudi nekatere značilnosti absolutnih teorij;

skozi preteklo prakso orisati zgodovino socioterapevtske usmeritve v Sloveniji;

ugotoviti usmeritev slovenske kazenske zakonodaje in kaznovalne politike (h

kateri ideologiji se nagiba?);

ugotoviti, katere so omejitve oziroma zagate tretmanske ideje v (slovenskih)

zaporih.

2.2 Hipoteze

Postavili smo naslednje hipoteze:

HIPOTEZA 1: Slovenska kaznovalna usmeritev je bila v preteklosti bolj

tretmansko naravnana.

HIPOTEZA 2: Slovenska kazenska zakonodaja je bolj tretmansko usmerjena,

kaznovalna politika drţave pa je vedno bolj represivna.

4

HIPOTEZA 3: Zaradi retributivne miselnosti ne moremo uspešno vpeljati več

elementov tretmanske ideje v slovenske zapore.

2.3 Metodologija

Na začetku smo uporabili metodo iskanja in izbora ustreznih primarnih in sekundarnih

virov, iz katerih bomo črpali podatke. Nato smo uporabili metodo zbiranja in analize

podatkov iz primarnih (zakonski in podzakonski akti) in sekundarnih virov (knjige,

članki v strokovnih revijah). Večino virov smo našli v knjiţnicah, nekaj pa tudi na

medmreţju. Uporabili pa smo tudi metodo primerjave podatkov iz sekundarnih virov, s

pomočjo katere smo med seboj primerjali mnenja in stališča več različnih

strokovnjakov. Zaradi velike količine virov in nerelevantnosti nekaterih virov, ki smo

jih navedli v dispoziciji, le-teh nismo uporabili. Ker pa smo skozi celotno pisanje

diplomskega dela pridobivali nove vire, smo jih na koncu tudi dodali, čeprav v

dispoziciji niso bili našteti.

2.4 Struktura diplomskega dela

Diplomsko delo je sestavljeno iz petih delov in sicer iz: uvoda, metodološko-

hipotetičnega okvirja, vsebinskega dela, sklepne misli in seznama uporabljene literature.

Sam vsebinski del je zaradi laţje preglednosti razčlenjen na pet delov. Tretje poglavje je

namenjeno začetni grobi predstavitvi absolutnih in relativnih teorij o kaznovanju ter

namenu kaznovanja po načelih obeh. Četrto poglavje se nanaša na razvoj tretmanske

ideologije od Nove druţbene obrambe pa do danes. Dotika se tudi nekaterih glavnih

pojmov, ki opredeljujejo samo tretmansko usmeritev. Peto poglavje predstavlja kratek

oris pretekle uspešne prakse socioterapevtske usmeritve4 v Logatcu in na Igu. V šestem

poglavju se nahaja kratka analiza najpomembnejših členov iz slovenske kazenske

zakonodaje (KZ-1, ZIKS-1 in Pravilnik o izvrševanju kazenskih sankcij) in tudi

4 Socioterapevtska usmeritev pomeni, da se popolnoma zavrača tradicionalne psihiatrične in medicinske

metode. Socioterapija se osredotoča na psihodinamične procese v majhnih skupinah in večjih

terapevtskih skupnostih. Upošteva številne zunanje dejavnike, ki imajo vpliv na obsojenca po prestani

kazni. Ti zunanji dejavniki (druţina, sorodniki, prijatelji, delodajalci) so vključeni v proces

resocializacije od prvega dne začetka prestajanja kazni in ne šele nekaj tednov pred koncem. To je

ključno za dobro rehabilitacijo (Petrovec in Meško, 2006: 358). Socioterapevtska usmeritev – načela:

humanistična usmeritev pri razlagi človekove osebnosti in njegovega deviantnega vedenja;

socioterapevtska metoda dela z zaprtimi; oblikovanje takšne strukture in reţima v zaporih, ki naj vodi

k socialnemu učenju, kvalitetni komunikaciji in boljši postpenalni pomoči (Petrovec, 1999: 78).

5

mednarodnega akta (Priporočilo Sveta Evrope št. R (2006) 2). Jedro diplomskega dela

je sedmo poglavje, ki se posveča problematiki tretmanske ideje v sami teoriji in tudi v

praksi. Obravnavane in primerjane so najpomembnejše kritike tretmanske ideje

strokovnjakov s področja penologije.

6

3 Kaznovalne teorije in namen kaznovanja

Teorije, ki proučujejo, kakšen naj bo namen kaznovanja storilcev kaznivih dejanj, so

absolutne in relativne teorije. Obstajajo še mešane teorije, ki so nekakšna mešanica obeh

nasprotujočih si teorij. Pri nekaterih mešanih teorijah prevladujejo elementi absolutnih

teorij, pri drugih pa relativnih teorij (Ambroţ, 2008: 244).

3.1 Absolutne ali retributivne teorije

Absolutne, pogosto imenovane tudi retributivne, teorije o namenu kaznovanja na

splošno opredelimo kot teorije, ki kot glavni namen kazni izpostavljajo retribucijo5.

Absolutni cilj kaznovanja je ponovna vzpostavitev norme, ki je bila s storitvijo

kaznivega dejanja porušena. Po načelih teh teorij kaznujemo, ker je bil greh (kaznivo

dejanje) storjen6 (Petrovec, 1998a: 13). Ambroţ (2008: 240) pa zaradi napačnega

razlaganja namena kaznovanja po načelih absolutnih teorij opozarja, da tu ne gre za

maščevanje storilcu kaznivega dejanja, ampak za povračilo. To terminološko

razlikovanje je potrebno, da se ve, da kazen ni nekontroliran in nesorazmeren institut,

uperjen proti storilcu ali morebiti celo proti njegovi druţini, ampak je racionalna,

natančno odmerjena in pravična.

3.2 Relativne ali utilitarne teorije

Petrovec (1998a: 14) pravi, da utilitarne teorije "kaznujejo", da bi prišlo do neke koristi,

bodisi za druţbo (generalna prevencija)7 bodisi za posameznika, ki ga ţelimo

prevzgojiti (specialna prevencija)8. Kaznujemo torej, da se greh (kaznivo dejanje) ne bi

spet ponovil9. Najpomembnejša smer teh teorij je tretmanska ideologija, ki storilcu

kaznivega dejanja med prestajanjem kazni pomagati spremeniti njegovo vedenje in ga

prilagoditi za ţivljenje v normalnem okolju. Utilitarizem skuša s svojimi metodami in

5 »Retribucija (povračilo, trpljenje, maščevanje) je najstarejši namen kaznovanja« (Brinc, 2000: 233).

Povzročenemu zlu – kaznivemu dejanju naj bi sledilo pravično povračilo – zaporna kazen (Petrovec,

1998a: 13). 6 »punitur quia peccatum est« (lat.) (Petrovec, 1998a: 13).

7 Generalna prevencija pomeni zastraševanje moţnih storilcev kazniveh dejanj (Meško, 2002: 131).

8 Specialna prevencija pomeni preprečevanje izvrševanja novih kaznivih dejanj storilcem kaznivih

dejanj (Meško, 2002: 132). 9 »punitur ne peccetur« (lat.) (Petrovec, 1998a: 14).

7

tehnikami uskladiti ţelje in cilje posameznikov in s tem poseči največjo moţno

komulativno srečo v druţbi (Kanduč, 1996a: 132). Najpomembneje jim je, ne samo, da

je kazen koristna za storilca, ampak tudi, da koristi skupnosti in doprinese k boljši

druţbi na sploh. Kaznuje so torej tudi zaradi tega, da bodo ostali ljudje videli, da

protipravna ravnanja ne ostanejo nekaznovana.

Ob primerjanju utilitarizma z retributivizmom opazimo, da je utilitarizem bolj

optimističen, saj verjame v človeštvo in v moţnost pozitivne spremembe vedenja

posameznika. Retributivizem namreč gleda le na kazen kot samo, ki je zasluţena in je

plačilo za kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno. Usmerjen je torej v preteklost (Mlinarič,

1991: 129).

8

4 Tretmanska ideja

Bolj humana tretmanska ideja, ki individualno obravnava zapornike, se je začela in

razvijala skupaj z razvojem psihiatrije, psihologije in socialnega dela v prvi polovici 20.

stoletja (Vodopivec, 1992: 3). Petrovec (1992: 320) trdi, da je svoj vrhunec doţivela

nekje v sredini šestdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1965 je potekal tudi Montrealski

mednarodni kriminološki kongres, na katerem je bilo predstavljenih veliko postopkov in

metod10

, namenjenih pomoči delinkventom. Tretmanska usmeritev predstavlja nekakšno

alternativo čistemu prestajanju kazni11

. Ta način je bolj sodoben in human ter tudi

veliko bolj učinkovit kot le kaznovanje brez kakršnega koli ukvarjanja z obsojenim

(Skalar, 1975: 275).

Nekateri avtorji govorijo o tem, da je tretman vse, kar se zaporniku v zaporu dogaja in

tudi to, česar tam ni (razne deprivacije). Petrovec (1992: 320) tako pravi, da »vsako

prestajanje kazni vpliva na človekovo osebnost in na njegovo vedenje – bodisi da gre za

negativno izkušnjo, ki jo radi poudarjajo behavioristi, bodisi da gre ob vseh omejitvah

tudi za pozitivna doţivetja, potrjevanje lastne veljave in sposobnosti normalnega

funkcioniranja, kar je med drugim geslo nekaterih rehabilitacijskih usmeritev«.

Sam tretman se deli na tri vrste oziroma metode: socialni, psihološki in medicinski

tretman. Socialni tretman je pomemben za vse delinkvente in naj poteka ţe pred

začetkom prestajanja kazni in še po njej. Medicinske in kirurške metode12

se načeloma

uporabljajo le redko in sicer, če se s pomočjo ostalih metod ne more zapornika ponovno

vključiti v druţbo. Psihotropna sredstva so priporočljiva le v določenih primerih, prav

tako podaljšano spanje in hipnoza, ki mora biti pripomoček psihološkemu in socialnemu

tretmanu (Petrovec, 1998a: 24-5).

10

»Govorili so o medicinskih metodah (psihokirurgija, hipnoza, psihoterapija, narkoanaliza), o

psiholoških (zlasti psihoanaliza), pa tudi o socialnih metodah tretmana (terapevtske skupnosti in

skupinsko svetovanje)« (Petrovec, 1992: 320). 11

Čisto prestajanje kazni je čim manjše obravnavanje zapornikov, to naj bi pomenilo, da le prestajajo

kazen, brez nekih ugodnosti, brez tretmana, skrbi se le za to, da so nadzorovani. Tako kaznovanje naj

ne bi imelo nikakršnega vpliva na obsojenca (Petrovec, 1998a: 130-1). 12

Nekatere metode medicinskega in kirurškega tretmana so: ortopedska in estetska kirurgija,

nevrokirurgija in psihokirurgija (Petrovec, 1992: 25).

9

4.1 Razvoj tretmanske ideje

4.1.1 Nova družbena obramba

Na območju zahodne Evrope je v času po drugi svetovni vojni zaradi več razlogov13

nastala in se močno uveljavila nova kriminalitetnopolitična ideja o bolj uspešnem

preprečevanju kriminalitete, ki je bila znana tudi pod imenom »gibanje za novo

druţbeno obrambo« (Bavcon, Šelih, Korošec, Ambroţ in Filipčič, 2009: 80-1). Njeno

glavno izhodišče je bilo, da so trenutni druţbeni sistemi in politične ureditve drţav

zahodne Evrope posledica zmage humanizma, človečnosti, tolerance in so usmerjene k

dobrobiti vseh drţavljanov. Kriminaliteta naj bi bila potemtakem preteţno negativen

druţbeni pojav, ki ogroţa takšno druţbeno idilo. Tako se zoper kriminaliteto ne

moremo bojevati le s kaznovanjem in represijo, ampak moramo popraviti tudi razmere v

druţbi. Pomagati moramo predvsem ekonomsko in duhovno diskriminiranim

sdruţbenim skupinam in razviti sistem socialne pomoči (Bavcon in sodelavci, 2009:

81). Po drugi svetovni vojni je Nova druţbena obramba doprinesla k bolj tretmansko

usmerjenim idejam in kaznovalni politiki (Petrovec, 1998a: 25). Njen cilj je bil oceniti

osebnost storilca in njegove moralne in psihične zmoţnosti za resocializacijo ter

zaščititi druţbo z oceno okoliščin storitve kaznivega dejanja (Petrovec, 1998a: 26).

Zaključimo lahko torej, da je »to gibanje poskušalo vplivati na druţbeno odklonjene in

stigmatizirane zapornike, da bi se rehabilitirali in dejavno vključili v druţbeno

skupnost« (Vodopivec (1992: 3).

4.1.2 Behaviorizem

Behavioristična usmeritev14

je bila priljubljena predvsem v ameriški penologiji.

Vedenje posameznika poskuša razloţiti z zunanjimi okoliščinami, kar se dogaja v

posamezniku (notranji vzgibi, ţelje in motivi), je ne zanima. Z zunanjim draţljajem

13

Razlogi oziroma okoliščine za takšno miselnost so predvsem: hude izkušnje iz druge svetovne vojne,

grozovita hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva, skrajna nečlovečnost, zmaga zaveznikov

v drugi svetovni vojni in s tem zmaga človeštva nad totalitarnimi reţimi ter pravice nad krivico,

okrepitev drţavnega kapitalističnega sistema, sodelovanje politične levice, razširitev ideje drţavnega

paternalizma in drţave blaginje (Bavcon in sodelavci, 2009: 80). 14

Vedenjska terapija pomeni oblikovanje vedenja z uporabo spodbujanja, kar povzroča zaţelene

vedenjske oblike (Wolman, 1989: 38-9, v Petrovec, 1998a: 28).

10

skuša spremeniti vedenje človeka (zapornika, delinkventa) in sicer z negativnim

pogojevanjem15

(Petrovec, 1992: 320-1).

4.1.3 Ideje humanističnih psihologov

Zagovorniki humanistične psihologije so zavračali metode psihoanalize in

behaviorizma, ki so bazirale na neenakovrednem in avtokratičnem razmerju do

delinkventov (pacientov) (Petrovec, 1998b: 239).

Abraham Maslow je poleg Rogersa najpomembnejši predstavnik humanistične

psihologije. Tudi penolog Fenton je izjemno veliko prispeval na področju preučevanja

zaporov. Maslow je preučeval naravo človeka in pojem normalnosti z zornega kota

človekovega normalnega osebnostnega razvoja (Petrovec, 1998a: 30).

Carl Rogers je svoje ideje predstavil v svoji "Client centered therapy"16

, ki uvaja nov

pojem klient namesto pacient. Odnos med klientom, ki poišče pomoč, in terapevtom, je

enakopraven (Petrovec, 1998a: 30-1). Odnos med strankama v terapevtskem postopku

je nedirektiven in neavtoritaren, saj terapevt klientu le pomaga odkriti njegove dobre

lastosti in zmoţnosti (Petrovec, 1998a: 31).

Norman Fenton je v 60. letih 20. stoletja objavil Priročnik za uporabo skupinskega

svetovanja v zaporih in z njim v zapore vnesel temeljna načela humanizma (Petrovec,

1998b: 239). Po njegovih idejah je za obravnavanje in delo z zaporniki najbolj

pomembna konstruktivna skupinska interakcija, ki naj vsebuje: svobodno diskusijo in

sprejemanje delinkventa, takega kot je; omogočanje zaporniku spoznati pomen

čustvenih konfliktov, ki lahko privedejo do kriminalnih dejanj; izboljšanje socialne

klime in tretman s pomočjo konstruktivnih odnosov (Petrovec, 1998a: 32).

15

»Neustreznemu vedenju sledi neprijeten draţljaj in sčasoma se človek odvadi takih vedenjskih

vzorcev« (Petrovec, 1992: 320-1). 16

»H klientu usmerjena terapija« (slo.) (Petrovec, 1998a: 30).

11

4.2 Rehabilitacija, resocializacija in reintegracija

Ideja o resocializaciji, ki temelji na socioterapevtski usmeritvi ima korenine v

humanistični psihologiji in filozofiji (Petrovec, 1999: 87). Pojmi rehabilitacija,

resocializacija in reintegracija17

se v penološki stroki uporabljajo skoraj kot sopomenke.

Vsaka drţava oziroma vsako območje uporablja svojo različico, čeprav poimenujejo

zelo podobne stvari. Mathiesen (1990: 20, v Zebec Koren, 1992: 227) poudarja, da se v

anglosaksonskem svetu namesto izraza resocializacija uporablja izraz rehabilitacija, ki

pomeni "vrniti nazaj v pristojnost". Rehabilitiran zapornik se "vrne" v stanje pred

kaznivim dejanjem in si vnovič zagotovi dostojanstvo. Brinc (2000: 234) pravi, da je

»namen rehabilitacije lahko samo sprememba tistih lastnosti obsojenca, ki so povezane

s storjenim kaznivim dejanjem in le ob pogoju, da obstaja velika verjetnost, da bo po

prestani kazni ponavljal enaka kazniva dejanja«.

Resocializacija se v odvija s pomočjo tretmana, se pravi, da je resocializacija vse, kar se

z delinkventom dogaja od začetka kazenskega postopka do odpusta iz zapora, ko naj

druţbe ne bi več ogroţal (Meško in sodelavci, 2006: 268). Kneţević (1990, v Ţišt,

2002: 2) meni, da »ima resocializacija dve funkciji v zaporu; ena predstavlja uspešnost

zapora; če je resocializacija uspešna in je v vlogi zaščite drţave pred storilci kaznivih

dejanj, ki so na prestajanju zaporne kazni (ulitaristični koncept), druga pa je, da je

resocializacija usmerjena k človeku in posledicam, ki mu jih prinese prestajanje zaporne

kazni«.

Rehabilitacija vsebuje zelo raznovrstne ukrepe in sicer: različne metode psihosocialnega

učenja (socialni trening); izobraţevanje in poklicno usposabljanje; delo (kot zasluţek in

način pridobivanja novih znanj in izkušenj); medicinski, socialni in psihološki tretman;

postpenalno pomoč in tako dalje (Kanduč, 1997: 539).

4.3 Specialna in generalna prevencija

Brinc (2000: 234) trdi, da naj bi kazen ljudi odvračala od kriminalitete, zato je potrebno,

da ima zastraševalni učinek.

17

Reintegracija pomeni vrnitev obsojenca v okolje (Petrovec, 1998a: 171).

12

Glavni namen kazni je po teorijah specialne prevencije vplivanje na storilca kaznivega

dejanja, da ne bi postal povratnik in sicer z zastraševanjem18

, onemogočanjem

(inkapacitacijo)19

ali s pomočjo resocializacije oz. reintegracije (Ambroţ, 2008: 242).

Teorije generalne prevencije pa ţelijo vplivati na celotno druţbo, da posamezniki sploh

ne bi začeli izvrševati kaznivih dejanj (Ambroţ, 2008: 243). To je negativni vidik

oziroma pomen generalnopreventivnih teorij (Ambroţ, 2008: 243). Ambroţ (2008: 243)

pojasnjuje, da naj bi pozitivni vidik generalne prevencije vseboval tri učinke:

socialnopedagoški učinek (druţba se skozi izrečene kazni uči, katere vrednote so najbolj

spoštovane); učinek zaupanja (druţba zaupa drţavi, saj se ta uspešno spopada s

krimininalom); in učinek pomiritve in zadovoljitve (ljudje opazijo, da je "pravo porazilo

nepravo".

Po našem mnenju je izrednega pomena, da če zapori pač morajo obstajati, morajo biti

kazni pravične. Zato morajo biti kazni določene in omejene v okviru načel absolutnih

teorij o namenu kaznovanja. Le tako bodo kazen kot pravično dojemali tudi obsojenci.

Najbolje se je pri izbiri vrste tretmana odločiti za socialni tretman, saj le ta najbolj

pripomore k sami resocializaciji obsojencev. S socialnim tretmanom bodo obsojenci po

prestani kazni zmoţni sami normalno ţiveti in ne bodo odvisni od drugih.

Pacient, v našem primeru zapornik, mora biti za čimvečjo uspešnost tretmana

enakovreden v razmerju do osebja oziroma terapevta. Na tem mestu pa se nam poraja

vprašanje, kako to doseči. Teţavo vidimo namreč v tem, da osebje in tudi druţba

smatrata zapornike za manjvredne. Nujno bo potrebno spremeniti to miselnost, da se

bodo v zaporih bolj uveljavljala načela tretmanske ideje.

Na tem mestu bi radi še povedali, da se je celotna ideologija začela z Novo druţbeno

obrambo, največ pa so k izboljšanju obravnavanja zapornikov pripomogli humanistični

psihologi. Posebej bi omenili še Fentona, ki je dokončno postavil zapornika na isto

18

Z zastraševanjem obvladujemo potencialne storilce kaznivih dejanj z ustvarjanjem strahu. Ti se zaradi

strahu pred prijetjem in kaznovanjem ne odločijo za storitev kaznivega dejanja (Andreanes, 1975, v

Meško: 2002: 131). 19

Onemogočanje je stalen nadzor nad obsojencem, s katerim se mu onemogoča kriminalna dejavnost

oziroma storitev kaznivega dejanja (Meško, 2002: 305).

13

raven kot je osebje. Zapornike je nujno potrebno obravnavati, tudi če ni velike

nevarnosti, da bi vnovič storili (isto) kaznivo dejanje. Sam tretman jim omogoča

vnovičen vstop v normalno ţivljenje, da jim nazaj to, kar jim je vzel zapor oziroma

ţivljenje za rešetkami brez svobode.

Sam tretman v zaporih ne mora biti v tolikšni meri namenjen generalni prevenciji, kot je

lahko specialni. Zapor in dogajanje v njem lahko po naši presoji predstavljata le neko

opozorilo potencialnim storilcem kaznivih dejanj.

14

5 Eksperimenta v Logatcu in na Igu

»Dediščina slovenske penologije je bogata, v marsičem izvirna in marsikje preţeta s

humanističnimi idejami« (Petrovec, 2000: 573). Eksperiment v Logatcu je prvi

pomembnejši projekt slovenske penologije na področju socioterapevtske usmeritve, v

sredini sedemdesetih let pa mu je sledil še eksperiment v Zavodu za prestajanje kazni

zapora na Igu. S to usmeritvijo so se spremenili odnosi v zavodu, saj so postali manj

hierarhični, več je bilo horizontalne komunikacije pa tudi odnosi med klienti in osebjem

so se zelo izboljšali (Petrovec, 2003: 403). Cilj obeh eksperimentov je bil predvsem

izboljšanje socialne klime in skupinsko delo, ki je pomenilo izboljšanje komunikacije

ter reševanja problemov med zaporniki in osebjem v samem zavodu (Vodopivec, 1992:

8).

5.1 Eksperiment v Zavodu za vzgojo in izobraževanje Logatec (1967-

1971)

Eksperiment v Logatcu je vodila Katja Vodopivec, takratna direktorica Inštituta za

kriminologijo. Glavni namen eksperimenta je bila uspešna uvedba permisivne vzgoje

mladoletnih prestopnikov. Najpomembnejša metoda, s katero so ţeleli potrditi svojo

hipotezo oziroma namen je bilo skupinsko svetovanje, v katero so vključili tako osebje

kot tudi mladoletnike (Petrovec in Meško, 2006: 356). Glavne metode dela so bile

permisivnost, svetovanje in vodenje (Vodopivec, 1974: 19, v Petrovec, 1999: 85).

Po štirih letih eksperimenta so izboljšali socialno klimo, pri zaposlovanju novega osebja

so bolj upoštevali osebnostne lastnosti kot pa formalno izobrazbo, skupinsko svetovanje

je obrodilo sadove in permisivni pristop je vsem dovoljeval bolj spontano vedenje

(Vodopivec, 1974: 219-220, v Petrovec in Meško, 2006: 356). Temelj komunikacije je

bilo skupinsko svetovanje, vzgoja je bila permisivna (Vodopivec, 1974: 38, v Petrovec,

1999: 85).

15

5.2 Eksperiment v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig (1975-1991)

Pod vplivom eksperimenta v Logatcu se je začel tudi eksperiment na Igu, katerega

namen je bil izboljšanje socialne klime v zaprtem zaporu. Eksperiment je upošteval

načela humanistične psihologije, ideje Maslowa, Rogersa in Fentona. Na začetku so bili

cilji eksperimenta sicer malo nejasni, saj ni nihče vedel, kaj bo eksperiment prinesel.

Začeli so s skupinskim delom, kjer so bile obsojenke razdeljene na 4 skupine. Vsako

skupino je vodil terapevt, ki je povezoval delo v teh manjših skupinah. Enkrat na teden

pa so se vse obsojenke in celotno osebje zbrali na tako imenovanih "skupnostnih

srečanjih", kjer so reševali probleme, ki jih v okviru majhnih skupin niso uspeli rešiti.

Tako so se posluţevali tudi načela skupinskega odločanja20

. S pomočjo dobrega

sodelovanja med obsojenkami in osebjem so vzpostavili tudi horizontalno

komunikacijo, pa tudi socialna klima se je izboljšala. Stopnja povratništva je bila zelo

nizka v nasprotju z ostalimi zavodi v Sloveniji. Eksperiment se je iz več razlogov21

zaključil leta 1991 (Petrovec in Meško, 2006: 356-8).

Ig so za eksperiment izbrali, ker ga je vodila mlajša pedagoginja, ki je bila sposobna

uresničiti ta eksperiment (Petrovec, 1999: 87). Poleg ustreznega vodstva je Ig ustrezal

tudi nekaterim drugim pogojem. Kapaciteta je bila pod sto zaprtih, imeli so dovolj

močno skupino zaporniških delavcev in pričakovati je bilo, da bo tu nastalo dovolj

dobro vzdušje za izpeljavo eksperimenta (Petrovec, 1999: 90-1).

Osebje se je tako s tem eksperimentom rešilo bremena vzdrţevanja moči in avtoritete, v

zaporu je zavladala demokratična vloga osebja. Skupaj so odločali o ugodnostih,

zaposlovanju in reţimu. Socioterapevtska usmeritev je prinesla spremembe pri osebju

(Petrovec, 1999: 93).

Klasičnih pobegov iz zapora v Igu sploh ni bilo, saj so obsojenke trdile, da ni zanimivo

beţati iz zapora, ki je prostorsko odprt (Perhavec – Uršič, 1985: 172, v Petrovec, 1999:

25). Obsojenke so imele malo teţav, samopoškodb in samomorov ni bilo. S skupino pa

so obdrţale kontakt še po odpustu (Perhavec – Uršič, 1985: 173, v Petrovec, 1999: 25).

20

»Shared decision-making« (ang.) (Petrovec in Meško, 2006: 358). 21

Glavna razloga za konec eksperimenta sta bila upokojitev dotedanjega upravnika zapora in zaposlitev

novega vodje s sveţimi idejami. Nov upravnik je bil mlad psiholog, ki je sicer imel znanje za

nadaljevanje tega projekta, a ga ni bil pripravljen nadaljevati (Petrovec in Meško, 2006: 358).

16

Ig bo teţko ponovljiv, saj izpeljava takšnega eksperimenta zahteva izredno podporo

vodstva in strokovnega osebja. Vseeno pa je treba zagotoviti humano prestajanje kazni

in postpenalno pomoč takoj po nastopu kazni (Petrovec, 1999: 95-6). Po naši presoji bo

izjemno teţko ponovno izpeljati tak eksperiment, ker sama vodstva zaporov niso

naklonjena socioterapiji. Ta nenaklonjenost se potem od direktorjev zavodov prenaša na

celo osebje. Osebje po našem mnenju tretmanu ni naklonjeno in ga noče, ker prinaša

spremembe v delovanju zaporov, spremembe v njihovi moči in zahteva več truda in

prizadevanj za delo. Ker se socioterapije tako otepajo, sploh ne vidijo pozitivnih

posledic22

, ki bi jih lahko ta prinesla. Kot pa je opaziti v medijih in med strokovnjaki je

vseeno mogoče videti svetle izjeme, ki imajo močno uveljavljeno socioterapijo. Tu velja

omeniti odprti in polodprti oddelek Slovenska vas na Dobu ter odprti oddelek Iga.

22

S tem mislimo predvsem na boljše vzdušje v zaporu, boljše odnose, manj konfliktov, s tem pa bi se

jim delo olajšalo.

17

6 Elementi tretmanske ideje v slovenski kazenski zakonodaji

in v nekaterih mednarodnih pravnih aktih

6.1 Analiza nekaterih členov Kazenskega zakonika (KZ-1 in KZ-UPB1)

Najpomembnejši členi, ki v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije kaţejo na to,

kakšna je usmeritev zakonodajalca (retributivistična ali utilitaristična) so: odmera kazni

(41. člen KZ-UPB1; 49. člen KZ-1), poseben razlog za odpustitev kazni (45. člen KZ-

UPB1), pogojna obsodba (51. člen/3 KZ-UPB1; 58. člen/3 KZ-1), namen vzgojnih

ukrepov in kazni za mladoletnike (73. člen KZ-UPB1), vzgojni ukrepi (74. in 75. člen

KZ-UPB1), navodila in prepovedi (77. člen KZ-UPB1), odmera mladoletniškega zapora

(90. člen KZ-UPB1), izrekanje vzgojnih ukrepov mlajšim polnoletnikom (94. člen KZ-

UPB1)23

in pogojni odpust (109. člen KZ-UPB1; 88. Člen KZ-1) (Petrovec, 1998a: 168;

Petrovec, 1998b: 242).

Kot retributivistično usmerjenost zakonodajalca lahko štejemo odsotnost opredelitve

namena kaznovanja (Petrovec, 1998a: 168; Petrovec, 1998b: 242). Bele, Deisinger in

Jakulin (2008: 56) odsotnost opravičujejo tako, da pravičnost kazni v zakonu in sodbi

sama po sebi vključuje tudi individualno in specialno prevencijo. S pojmom pravičnosti

pa se ne izključuje moţnosti in potrebe po resocializaciji storilca kaznivega dejanja.

Menimo, da s tako odločitvijo zakonodajalec resocializacijo storilca strogo ločuje od

izreka kazni in jo v celoti šteje na področje izvrševanja kazenske sankcije.

Prvi odstavek 49. člena KZ-1 določa, naj se storilcu kazen odmeri glede na teţo

storjenega kaznivega dejanja in njegovo krivdo, medtem ko drugi odstavek določa

olajševalne in obteţevalne okoliščine24

, ki naj se jih tudi upošteva pri odmeri kazni. Prvi

odstavek nakazuje na retributivistično usmeritev, drugi pa na utilitaristično, saj upošteva

23

Iz splošnega dela Kazenskega Zakonika (KZ-1) je izločeno celotno poglavje o vzgojnih ukrepih in

kaznih za mladoletnike, saj je predviden sprejeM Kazenskega zakona za mladoletnike. Do sprejema

tega zakona pa se še vedno upoštevajo določila KZ-UPB1 (Bele in sodelavci, 2008: 82). 24

Olajševalne in obteţevalne okoliščine, ki so v drugem odstavku primeroma naštete so: stopnja

storilčeve kazenske odgovornosti, nagibi, iz katerih je dejanje storil, stopnja ogroţanja ali kršitve

zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje ţivljenje storilca, njegove

osebne in premoţenjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, zlasti, ali je poravnal

škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost.

Uporabijo pa se lahko tudi druge okoliščine, če le imajo enake splošne lastnosti kot zgoraj navedene

(Bele, 2001: 281-2).

18

storilca in njegovo osebnost. Kazenski zakonik KZ-1 sicer posebnega razloga za

odpustitev kazni (45. člen KZ-UPB1) ne opušča. Premaknjen pa je kar pod 27. člen KZ-

1, ki je namenjen opredelitvi kaznivosti malomarnosti. Ta zakonska določba po našem

mnenju ni več samostojni člen zaradi večje strnjenosti zakonika, nikakor pa ne zaradi

bolj retributivistične usmerjenosti zakonodaje. Sam namen vzgojnih ukrepov25

je, da se

mladoletnikom z varstvom, pomočjo, nadzorstvom, strokovnim usposabljanjem in

razvijanjem njihove odgovornosti omogoči njihova vzgoja, prevzgoja26

in pravilen

razvoj27

(73. člen KZ-UPB1). V tem členu lahko vidimo tretmansko usmerjenost

zakonodajalca na področju kaznovanja mladoletnikov, saj je namen njihovega

obravnavanja (re)socializacija. Vzgojni ukrep pa se lahko izreče tudi mlajšim

polnoletnikom, če je to glede na osebnost storilca in okoliščine, v katerih je dejanje

storil, primerneje (94. člen KZ-UPB1). Tudi pri odmeri mladoletniškega zapora (90.

člen KZ-UPB1) opazimo utilitaristično naravnanost zakonodajalca, saj se pri njej

upošteva obteţevalne in olajševalne okoliščine, stopnjo mladoletnikove osebne zrelosti

in čas, ki je potreben za (pre)vzgojo in strokovno usposabljanje. Pogojna obsodba (58.

člen KZ-1) in pogojni odpust (88. člen KZ-1) tudi upoštevata individualnost ter

osebnost storilca, kar lahko štejemo za utilitaristični element Zakonika. Pri členih o

pogojni obsodbi (58.), členih o posameznih vzgojnih ukrepih (78.-81.), o

mladoletniškem zaporu (89.), o izreku vzgojnih ukrepov mlajšim polnoletnikom (94.) in

pogojnem odpustu (88.) lahko retribuvizem opazimo v tej vlogi, da določa na primer

pri kako dolgi kazni storilca še lahko obsodimo na pogojno kazen, najdaljše moţno

trajanje vzgojnih ukrepov oziroma del prestane kazni, po kateri je moţen pogojni

odpust.

6.2 Analiza nekaterih členov Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij

(ZIKS-1)

Zakon v 14. členu določa, da mora biti izvrševanje kazni zapora organizirano tako, da se

zapornika usposablja za ţivljenje na prostosti in se mu omogoča aktivno sodelovanje v

25

»Vzgojni ukrepi so: ukor; navodila in prepovedi; nadzorstvo organa socialnega varstva; oddaja v

vzgojni zavod; oddaja v prevzgojni dom; oddaja v zavod za usposabljanje« (74. člen KZ-UPB1). 26

Prevzgoja pomeni bolj intenzivno vzgojo, s pomočjo katere mladoletnik sprejema nova spoznanja

ali/in odpravlja svoja napačna spoznanja (Bele, 2001: 426). 27

Pravilni razvoj pomeni oblikovanje celotne osebnosti, ki bo sposobna normalno in samostojno

funkcionirati v druţbi (Bele, 2001: 426-7).

19

tretmanu. Zapornikovo aktivno sodelovanje pomeni, da zakon obsojencu med

prestajanjem kazni zagotavlja poloţaj subjekta in ne objekta (Carli in Wohinz, 2001:

50), kar je v skladu s tretmansko usmeritvijo. Obsojencu, ki je sposoben za delo in ţeli

delati, mora zavod v okviru svojih zmoţnosti, omogočiti delo (15. člen ZIKS-1). Carli

in Wohinz (2001: 52) trdita, da je delo pomemben del tretmana obsojenca, v okviru

katerega se pričakuje, da bo zapornik ohranil svojo strokovno sposobnost, ki si jo je

pridobil pred začetkom prestajanja kazni. V 16. členu ZIKS-1 določa, da lahko zapornik

med prestajanjem kazni pridobi nova znanja, si pridobi poklic, za doseţene rezultate v

okviru tretmana pa se mu podeljujejo razne ugodnosti. Ugodnosti se obsojencem lahko

podeljujejo, če so uspešni v okviru tretmana, pri delu ali na področju izobraţevanja,

upoštevati pa je potrebno tudi ostale okoliščine, ki kaţejo na to, da bo ugodnosti

obsojenec zlorabil (Carli in Wohinz, 2001: 54-5). 77. člen našteva ugodnosti28

, ki jih

zavod ob aktivnem sodelovanju obsojenca v tretmanu, lahko podeli. ZIKS-1 v 99. členu

določa, da morajo zavodi z uporabo sodobnih metod usposabljati zapornike za

normalno ţivljenje po prestani kazni. Carli in Wohinz (2001: 190) na tem mestu

opozarjata, da si morajo strokovni delavci prizadevati, da se zapornik v proces

rehabilitacije vključi ţe na začetku prestajanja svoje kazni. Zavodi morajo skrbeti tudi

za izobraţevanje in poklicno usposabljanje zapornika v sklopu zavoda ali izven njega

(102. člen ZIKS-1). 111. člen Zakona določa, da morajo »pristojni centri, zavod,

pristojen za zaposlovanje, upravni organi za stanovanjske zadeve ter javni zavodi s

področja zdravstva in izobraţevanja« (1. odstavek 100. člena ZIKS-1) skupaj z

zavodom najmanj tri mesece pred odpustom pripraviti program ukrepov za pomoč

obsojencu po prestajanju kazni in mu vsak v okviru svoje stroke nuditi pomoč pri

vključitvi v druţbo. Vzgojna sluţba29

pa je v zavodu najpomembnejša sluţba za pomoč

zaporniku pri ponovni vključitvi na prostost po prestani kazni zapora (244. člen).

28

Ugodnosti so: »podaljšan in nenadzorovan obisk, nenadzorovan obisk zunaj zavoda, izhod iz zavoda s

spremstvom pooblaščene uradne osebe, prost izhod iz zavoda, razen v okolje, kjer je storil kaznivo

dejanje, prost izhod iz zavoda, delna ali popolna izraba letnega počitka zunaj zavoda, do sedem dni

brezplačnega letnega počitka na leto« (1. odstavek 77. člena ZIKS-1). 29

Vzgojno sluţbo v zavodu sestavljajo: »psihologi, pedagogi, sociologi, vzgojitelji, socialni delavci,

inštruktorji in učitelji praktičnega pouka« (243. člen ZIKS-1) .

20

6.3 Analiza nekaterih členov Pravilnika o izvrševanju kazni zapora

21. in 22. člen Pravilnika razlagata, da se med sprejemnim obdobjem oziroma po njem z

zapornikom ukvarja strokovna skupina30

, ki mora v sodelovanju z ostalimi delavci

zavoda zbrati podatke o zapornikovi osebnosti in ostale podatke, potrebne za sestavo

individualnega programa tretmana in ga zaporniku ponuditi v podpis. Če ga obsojenec

ne ţeli podpisati, ne sme biti prikrajšan glede pravic med prestajanjem svoje kazni (23.

člen). 24. člen petega poglavja določa tretma zapornikov, ki naj poteka na treh ravneh:

po individualnih, skupinskih in skupnostnih programih. V tretma se vključi obsojence,

ki so za to motivirani in so na tretma pristali. V 79. členu je zapisano, naj se pri

podeljevanju ugodnosti upošteva »osebnost obsojenca, nevarnost pobega, vrsto in način

storitve kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, kakor tudi druge okoliščine,

ki kaţejo na moţnost zlorabe dodeljenih ugodnosti« (77. člen ZIKS-1) ter tudi

zapornikovo spremembo osebnosti med prestajanjem kazenske sankcije, njegov odnos

do ţrtve kaznivega dejanja, povrnitev škode, morebitno odklonitev sodelovanja v

tretmanu ter prestani del kazni. 127. člen Pravilnika o izvrševanju kazenskih sankcij

določa, da mora zavod k prošnji za pogojni odpust podati tudi poročilo, ki vsebuje

osebne podatke, podatke o kaznivem dejanju in kazni, o zapornikovem obnašanju,

njegovih vedenjskih in osebnostnih spremembah med samim prestajanjem kazni zapora.

V okviru tega člena so pomembni tudi podatki o zagotavljanju pogojev za ţivljenje po

prestani kazni. 132. člen 20. poglavja pa določa, da mora zavod pristojnemu centru za

socialno delo poslati predlog o potrebni strokovni pomoči, ki jo bo zapornik po vrnitvi

na prostost potreboval. Zavod mora tako zapornike tudi motivirati in jim dovoliti, da

sami aktivno sodelujejo pri urejanju zadev za vključitev v normalno ţivljenje. 134. člen

v tem poglavju narekuje, da mora strokovna skupina po prestani kazni napisati končno

poročilo o izvedenem individualnem tretmanu in ga (seveda s pisnim soglasjem

zapornika) poslati pristojnemu centru za socialno delo.

30

Strokovna skupina je sestavljena praviloma iz psihologa, pedagoga, vzgojitelja, socialnega delavca,

inštruktorja, učitelja praktičnega pouka, zdravnika in predstavnika paznikov (po potrebi sodeluje tudi

psihiater) (21. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora).

21

6.4 Evropska zaporska pravila (nekateri členi)

Zelo pomemben mednarodni dokument na področju izvrševanja kazenskih sankcij so

Evropska zaporska pravila (Priporočilo št. R (2006) 2), sprejeta 11. januarja 2006 na

zasedanju Odbora ministrov drţav članic Sveta Evrope (Novak, 2008: 79). Evropska

zaporska v svojem besedilu ne zanemarjajo dejstva, da naj bo resocializacija namen

tretmana v zaporih. Namen tretmana naj bo tudi ohranjanje zdravja in samospoštovanja,

razvijanje občutka za odgovornost in spodbujanje tistih lastnosti, ki bodo obsojencu

pomagale pri ţivljenju v skupnosti po prestani kazni (Brinc, 2000: 235).

Evropska zaporska pravila od 5. do 7. pravila priporočajo, naj bo zaporsko ţivljenje

prilagojeno ţivljenju in razmeram zunaj zavoda ter naj bo zavod voden tako, da bo

obsojencem olajšana reintegracija v druţbo. Priporočajo naj se tudi vzpodbuja

sodelovanje s socialnimi sluţbami in vključevanje civilne druţbe v ţivljenje

obsojencev. Z vsem tem naj bi ohranjali povezanost obsojencev z zunanjim svetom in

jim omogočili laţjo ponovno vključitev v okolje po prestani kazni. 24. pravilo določa,

naj se obsojencem dovoli, da čimbolj pogosto ohranjajo stik z zunanjim okoljem31

,

navezujejo naj stike z druţino, drugimi osebami in predstavniki raznih organizacij (tudi

neposredno z obiski v zavodu). 25. pravilo govori o tem, naj se zapornikom nudi

uravnoteţene programe aktivnosti, omogoči naj se jim čim več časa na dan izven svojih

celic, saj se s tem pomaga zadovoljevati socialne potrebe zapornikov. 26. pravilo govori

o delu zapornikov, ki naj bo pozitivno usmerjeno in naj ne predstavlja dodatnega

kaznovanja. Delo naj pomaga obsojencem, da si bodo prisluţili sredstva za laţjo

reintegracijo po prestani kazni, zato naj bo tudi čim bolj podobno delu na prostosti.

Pravilo 28.1 govori o izobraţevanju in izobraţevalnih programih, ki naj bodo čim bolj

vsestranski. Izobraţevanje naj tudi ne bi imelo niţjega statusa kot delo (28.4).

Izobraţevanje zapornikov je tudi pokazatelj tretmanske usmeritve zavoda, saj se z

izobraţevanjem obsojence pripravlja na ponovni vstop v normalno ţivljenje. Pravilo

33.3 navaja, naj zavodi vsem zapornikom po prestani kazni nudijo pomoč pri vrnitvi v

druţbo. Za laţjo reintegracijo naj bodo obsojencu po kazni zagotovljene vse listine in

dokumenti ter pomoč pri iskanju nastanitve in dela (33.7). 50. pravilo govori o

komunikaciji in razpravljanju zapornikov z vodstvom zapora, ki je nujno potrebna pri

31

Predvsem s pisanjem pisem, telefonskimi klici ali na kak drug način (obiskovanje v zavodu (24.

pravilo Evropskih zaporskih pravil).

22

vzdrţevanju dobrega reda, varnosti in zaščite. V petem delu, natančneje pravilo 72.3,

določa da naj se osebje posveča tudi potrebi po reintegraciji zapornikov po kazni.

Vodstvo samega zapora pa mora opazovati tudi, kakšen je odnos med osebjem in

zaporniki (74.). Nadalje Evropska zaporska pravila določajo, naj se zagotovi čim boljša

komunikacija med osebjem, obsojenci, zunanjimi sluţbami in vodstvom (87.1) ter naj

bo osebje naj bo sestavljeno iz zadostnega števila strokovnjakov (psihiatri, psihologi,

socialni delavci in poklicni svetovalci) (89.1). Reţim za obsojence naj se določi takoj po

sprejemu zapornika v zavod (103.1), ta reţim pa naj vključuje predvsem načrt dela in

izobraţevanja (103.4). To v praksi pomeni, naj se za vsakega posebej določi program

tretmana, ki ga bo zapornik izvajal med prestajanjem kazni.

23

7 Problematika/zagate tretmanske ideje

Na koncu 70. in v začetku 80. let so strokovnjaki začeli kritizirati tretmansko ideologijo.

Očitali so ji, da lahko vodi do kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, da od

nje preveč pričakujemo, da ne spodbuja osebne odgovornosti storilcev kaznivih dejanj,

da je teţko dokazati uspešnost, da je predraga itd. (Dekleva, 1996, v Magister, 2003:

401). Petrovec (1992: 322) pojasnjuje, da so takrat kritike prihajale s humanistične

(napredne) in konservativne strani. Tudi upor v ameriškem zaporu Attica leta 197132

je

v veliki meri pripomogel k temu, da so ljudje dokončno obupali nad moţnostjo

uspešnega obravnavanja zapornikov po načelih tretmanske ideje. V tem poglavju bomo

predstavili nekaj glavnih oziroma najpomembnejših kritik, na katere so opozarjali in še

opozarjajo penologi.

Največje ovire za tretman so: preveliko število zapornikov, preveliki zapori, premalo

kadra, odpor do sprememb in predsodki (Perhavec – Uršič, 1985: 196, v Petrovec, 1999:

27). Pomembno bi bilo, da bi bil tretman predstavljen in bi tako osebje spoznalo, za kaj

sploh gre, čemu bi se morali odreči in kaj bi morali spremeniti, da bi vse to bilo moţno.

7.1 Neučinkovitost tretmana in problem recidivizma

Tretmanski ideologiji so očitali in še očitajo marsikaj, predvsem pa neuspešnost pri

zmanjševanju kriminalnega povratništva (Mlinarič, 1991: 129).

Po polstoletni prevladi tretmanske usmeritve so se po letu 1960 pričele pojavljati kritike

na račun njene neučinkovitosti. Kritiki so poudarjali, da ne zmanjšuje števila

povratnikov, saj je bila stopnja recidivizma 65-70% (Brinc, 2000: 234).

Glavni kritik takratnega časa je bil Robert Martinson33

, ki je leta 1974 objavil svojo

kritiko tretmanske ideje z naslovom »What works – Questions and answer about prison

32

Ta upor je bil zadušen na zelo krvav način. Bilo je kar 43 mrtvih. Ugotovili pa so tudi, da so bile

razmere v zaporu v nasprotju z minimalnimi standardi (Walker, 1985: 181, v Petrovec 1992: 322). 33

Martinson je bil član komisije, ki je ţelela ugotoviti kakšne so moţnosti rehabilitacije v zaporih.

Ukvarjali so se predvsem s tem ali se lahko zapor spremeni v tej smeri, da se njegova funkcija iz

varstvene prevesi v rehabilitativno. (Martinson, 1974: 25, v Petrovec, 1992: 323).

24

reform«34

. Na to vprašanje je Martinson odgovoril, da prav nič ne deluje (»nothing

works«). Ugotovil je, da tretman ne pripomore v boju proti kriminalu in da med učinki

tretmana in zmanjševanjem recidivizma ni pozitivne povezave (Petrovec, 1992: 323).

Po petih letih pa je Martinson spremenil svoje mnenje. Spremenil ga je v tem, da je

poudaril, da imajo nekaterih izmed tretmanskih programov vpliv na povratništvo

(Martinson, 1979: 244, v Zebec Koren, 1992: 231). Ugotovil je tudi, da so v prejšnji

raziskavi iz leta 1974 uporabili slabe metode in da je bilo povratništvo precej slabo

opredeljeno in potemtakem ni bilo dobro za merjenje (ne)uspešnosti tretmana. Ugotovil

je, da nekateri tretmanski programi zniţujejo povratništvo, nekateri nimajo nekega

pravega vpliva, nekateri pa povratništvo celo zvišujejo (Martinson, 1979, v Vodopivec,

1992: 4). Cusson (1983: 45, v Kanduč 1988: 304) trdi, da ima tretman na zapornike 3

vplive in sicer, da zaradi tretmanskega obravnavanja nekateri (dovzetni posamezniki)

zagrešijo manj kaznivih dejanj, nedovzetni jih storijo nekaj več, vsi ostali pa ravnajo po

svoji lastni volji, na katero naj rehabilitacija ne bi imela učinka35

. Tudi Petrovec in

Meško (2006: 360) ugotavljata, da tretman ne učinkuje z zmanjševanjem povratništva

na vse. Poudarjata, da ob obravnavanju odvisnikov od drog in delinkventov z resnimi

duševnimi motnjami ne pridemo do nikakršnih pozitivnih rezultatov. Brinc (2002, v

Ţišt, 2002: 8-9) trdi, da bi moral tretman le za najbolj dovzetne oziroma sposobne. Da

nekaj deluje oziroma mora delovati dokazuje tudi slovenska penološka praksa. S

pomočjo socioterapevtske usmeritve so namreč stopnjo recidivizma zmanjšali na 20%

(drugje se je gibala od 50% do 80%) (Petrovec in Meško, 2006: 363). Ig lahko

predstavlja dobro prakso, saj se je malo obsojenk, ki so bile pogojno odpuščene, vrnilo

nazaj v zapor. Razlog za to je v uspešnosti socioterapevtske usmeritve in v kvalitetnem

ocenjevanju vedenja po prestani kazni (sodelovanje strokovnjakov) (Petrovec, 1999: 46-

7). Po našem mnenju vsako obravnavanje, pa tudi neobravnavanje, vpliva na zapornika.

Ali bo tretman na zapornika deloval pozitivno in s tem preventivno, je odvisno od tega,

ali je tretman uspešno izpolnil in ali je bil tretman zanj in za njegove sposobnosti sploh

primeren. S tem, da tretman ne more pozitivno delovati na odvisnike od drog, se ne

strinjamo. Zanje bi morali najti primeren tretman, poleg tega, da jih zdravijo od

odvisnosti, s katerim bi se naučili ravnati v skladu z zakonom tudi po odpustu. Droge so

34

»Kaj učinkuje? Vprašanja in odgovori o zaporniški reformi« (slo.) (Vodopivec, 1992: 4). 35

Cusson te tri situacije poimenuje »l'effet zéro«. To pomeni, da uvedba terapevtske usmeritve ni imela

nikakršnega vpliva na povratništvo. Ni namreč nobenega dokaza, ki bi dokazoval ali potrjeval, da

ničesar ne deluje. Ugotovimo lahko le odsotnost dokaza, da nekaj deluje (Kanduč, 1988: 304).

25

po vsej verjetnosti glavni vzrok za njihovo deviantnost in s pravim tretmanom bi se

potem znali odreči drogam tudi izven zavodov.

Povratništvo tudi ne sme biti edini kriterij, ki bi meril učinke rehabilitacije na

posameznike. Preprečevanje recidivizma namreč ni edini namen zaporne kazni. Samo

povratništvo nam ne more nič povedati o tem ali je bil tretman uspešen ali ne. Pogledati

je namreč treba tudi, kakšen je tretman sploh bil, kaj je bil njegov namen. Potrebno je

tudi raziskati, kakšen je bil razlog, da je obsojenec po prestani kazni storil novo kaznivo

dejanje, ali je bilo to posledica neuspešnega tretmana ali je bil razlog kje drugje (Brinc,

2000: 234). Skalar (1975: 275) kritizira ugotovitve, ki nasprotujejo tretmanski ideji in

trdi, da povratništvo ni dobro merilo za ugotavljanje ali je tretman uspešen ali ne.

Ugotavlja, da po prestani kazni ponovna storitev kaznivega dejanja ni odvisna le od

tega, kako je bil zapornik obravnavan v samem zaporu, ampak tudi od ţivljenjskih

okoliščin po odpustu. Vnovična storitev kaznivega dejanja tudi ne pomeni tega, da pri

posamezniku ni prišlo do nekih pozitivnih, dobrih sprememb v vedenju in sami

osebnosti.

Povratništvo se lahko ohranja tudi, če so bili zaporniki deleţni tretmana in so se

poboljšali. Tretman torej ni edini dejavnik, ki vpliva na obsojenca, da ne bi postal

povratnik. Poudarjano je tudi, da je zapornikom teţko spremeniti svoje navade in

ţivljenjske vloge, čeprav so tretmansko obravnavani. Veliko je odvisno tudi od zunanjih

okoliščin po odpustu obsojenca iz zapora v normalno ţivljenje (Brinc, 1990, v Ţišt,

2002: 6). »Kaj bo storil človek po prestani zaporni kazni je odvisno od njegovih

vrednot, ki jih bo prinesel s seboj iz kazenskopoboljševalnega zavoda. Pomembno je, ali

je v zaporu pridobil nove vrednote ali pa je izgubil še tiste, s katerimi je prišel na

prestajanje zaporne kazni. To je odvisno od razmer in obravnavanja v kazenskem

zavodu in tudi od njega samega« (Meško, 1997: 60). Z obsojencem je potrebno v

zaporu vzpostaviti konstruktiven odnos. Če se tak odnos vzpostavi, še vedno nastajajo

teţave, ko se vrne na prostost in tega pozitivnega odnosa ni več. Prepuščen je samemu

sebi (Orel, 1984, v Petrovec, 1999: 12). Brinc (1994: 306) opozarja, da z

obravnavanjem obsojencev ni moţno zmanjšati kriminalitete, saj je kriminaliteta

posledica slabih odnosov in vzgoje v druţini, socialnih stisk in razmer v druţbi, tega pa

zapor in kazen sama nista zmoţna popraviti. Podrţaj (1993: 397) gleda na pojem

povratništva širše samo in sklepa, da je povratništvo druţbeni problem in nanj ne vpliva

26

zgolj (ne)uspešno vzgojno delo v zaporih, temveč predvsem druţba. Strinjamo se z

avtorji, ki menijo, da vnovična deviantnost odpuščenega zapornika ni odvisna le od

tega, kako dober je bil tretman, ampak tudi od tega, kako se znajde na prostosti in

definitivno dodajamo to, da bi morali imeti boljšo postpenalno pomoč. Bivši kaznjenec,

ki se vrne na prostost, bi namreč moral takrat začeti neko novo ţivljenje. Če pa nima kje

stanovati, nima zaposlitve in neke podpore s strani druţine, mu je vseeno ali ostane na

prostosti ali pa se vrne nazaj v zapor. Čeprav si obsojenec v zaporu pridobi nove

vrednote in se poboljša, je po naši presoji nevarno, da jih bo spet prevrednotil, če bo

zapadel nazaj v staro druţbo in se odločil za kriminalno pot.

Problemi nastanejo tudi pri samem merjenju in raziskovanju učinkovitosti tretmana.

Nastanejo pa zaradi tega, ker izvajalci tretmana in raziskovalci niso iste osebe, zaporniki

pa raziskovalcem ne zaupajo in jim neradi povedo, kaj se v zaporu dogaja. Poleg tega,

da raziskovalcem zaporniki ne zaupajo, imajo lahko teţave tudi z zaupanjem s strani

zaposlenih. Njihove sluţbe so namreč odvisne od tega, kako uspešni so pri izvajanju

tretmana. Tako seveda ne ţelijo, da bi raziskovalci odkrili določene podrobnosti

(pomanjkljivosti v tretmanu), ki bi posledično (z rezultati raziskav) prišle v medije

(Sykes, 1958, v Meško in sodelavci, 2006: 270). Menimo, da je pri samem merjenju

(raziskovanju) teţko izločiti (ne)učinkovitost tretmana kot edini dejavnik povratništva.

Nasprotno pa Brinc (1994: 300) trdi, da se iz vidika druţbe učinkovitost tretmana lahko

oceni le s pomočjo stopnje povratništva. Meni, da zaradi tega, ker ne poznamo vseh

moţnih vzrokov kriminalitete in tako ne vemo, kako doseči resocializacijo. Strinjamo se

s tem, da druţba ne vidi pozitivnih učinkov tretmana, če se zapornik po prestani kazni

vrne nazaj na stara poti in spet izvrši (izvršuje) kazniva dejanja. Če javnost opazi, da je

obsojenec spet storil kaznivo dejanje, ne upošteva drugih dejavnikov povratništva,

ampak le na to, da ga zapor ni spremenil oziroma poboljšal.

Pogledati je treba, kaj bi potem sploh lahko delovalo, če tretman nima nekega velikega

učinka na zmanjšanje kriminala in povratništva. Zelo teţko pa je med seboj primerjati,

katere izmed teorij (relativne ali absolutne) prinašajo boljše rezultate. Ambroţ (2008:

242) opozarja na to, da je kazen v smislu absolutnih teorij učinkovita ţe, če je izvršena.

Medtem pa mora tretmansko naravnana kazen svojo uspešnost dokazovati z učinki po

27

prestani kazni (Ambroţ, 2008: 242). Tudi neoklasicizem36

, ki kot glavno funkcijo

zapora in kazni šteje zastraševanje in generalno prevencijo, nima nekih neposrednih

vplivov na zmanjševanje povratništva. Ni namreč nobenega empiričnega dokaza o tem,

da imajo kateri drugi ukrepi večji učinek na obsojence kot terapevtski (Zebec Koren,

1992: 236-7). Kanduč (1997: 537) trdi, da je rehabilitacija potrebna, tudi če ne učinkuje

dovolj. To pa zaradi dveh razlogov in sicer, da ne bi kazen prinesla še več bolečine in

krivice, kot jo dovoljuje načelo sorazmernosti kazni s storjenim kaznivim dejanjem37

in

da bi obsojencu ponudili moţnost, da se karseda normalno (brez raznih deprivacij in

stigmatizacije38

) vključi v ţivljenje po prestani kazni.

Rehabilitacija je tako pomembna in ključna prav zaradi številnih pomanjkljivosti

zaporne kazni. Bavcon (1985: 25, v Petrovec, 1999: 14-5) se sprašuje ali je sploh

moţno, da je zaporna kazen učinkovita, saj mora hkrati zasledovati cilja kaznovanja in

prevzgoje. Zapor torej ţe sam po sebi ni primeren kraj za spreminjanje in poboljševanje

storilca kaznivega dejanja. Po mnenju Podrţaja (1993: 396) je zapor učinkovit, saj ima

glavno funkcijo, da izvrši sodbo do konca (da obsojenca zadrţi do konca kazni).

Problem nastane pri tem, kaj bi se poleg samega izvrševanja sodbe oziroma kazni

moralo dogajati v zaporu, da bi se dosegli tudi drugi cilji izvršitve kazni (poboljšanje in

s tem preprečitev povratništva).

Tudi model pravičnosti, ki naj bi bil nadomestilo za tretmanski model, se ni izkazal za

boljšo rešitev. Po načelih tega modela naj bi se kaznovalo le storilce najhujših kaznivih

dejanj. Ta model pa tudi nima nobenih resocializacijskih ciljev. Ob uveljavitvi tega

modela je prišlo do izrazitega povečanja zaporniške populacije, število zaporniških

(pre)vzgojnih delavcev se je zmanjšalo, pospešeno so gradili nove zapore, stroški za

izvrševanje kazni so skokovito narasli, najpomembnejše pa je, da je bil odstotek

povratništva enak ali pa je celo narastel (Mlinarič, 1991: 129). Menimo, da zapori s

tretmanom ţelijo poboljšati vsakega posamenika, za uspešnost pa je potrebno veliko več

kot le ţelja. Uspešnost tretmana je namreč odvisna od veliko dejavnikov. Po našem

36

Neoklasicizem je konservativna smer, ki spada pod absolutne teorije o namenu kaznovanja. 37

Načelo sorazmernosti pravi, da mora biti strogost (višina) kazni sorazmerna s teţo storjenega

kaznivega dejanja (Kanduč, 1996a: 124). 38

Stigmatizacija pomeni reduciranje posameznika na posebnost oziroma lastnost, ki ga razlikuje od širše

skupine (Zebec Koren, 1992: 232).

28

mnenju je poglavitni namen zapora v današnji druţbi še vedno kaznovanje za storjeno

kaznivo dejanje, tretmansko obravnavanje pa je nekje v ozadju.

Čeprav se kritizira tretman v zaporih, Mlinarič (1991: 129) trdi, da so zapori brez

tretmana še bolj škodljivi in neučinkoviti. Pojasnjuje, da so raziskave le-teh pokazale

toliko negativnih stranskih učinkov, da so dobili vzdevek "šola kriminala"39

. Clemmer

(1940, v Zebec Koren, 1992: 232-3) je v svoji študiji ugotovil, da so zaporniki

prizonizirani40

. S tem je dokazal, da je zapor "visoka šola kriminala". Poudaril je tudi,

da čim krajša je zaporna kazen in čim boljši so odnosi, tem manjša je moţnost

prizonizacije. Kriminalna pot je zapornikom domača, saj je edina, ki jo poznajo. Tako

tudi oni postanejo ţrtve, ţrtve sistema in druţbe (Ţišt, 2009: 19). Kriminal nosi izreden

dobiček marsikomu, tako kriminalcem kot drţavi (Petrovec, 1999: 115-6). Povratništvo

torej kot vidimo ni odvisno le od uspešnosti tretmana, ampak tudi od tega, kako se bo

"bivši kaznjenec" odzval na ponovni prihod na prostost. Če je postpenalna pomoč slaba,

se bo po našem mnenju spet zatekel v kriminal, saj bo nekako moral preţiveti. Ravno

zato moramo po kazni zapornikom čimprej zagotoviti zaposlitev, da se ne bodo le zaradi

golega preţivetja vrnili k deviantnosti. Brinc (2000: 237) trdi, da je boj s kriminaliteto

ţe vnaprej izgubljen. Če le-te ne bi bilo bi nastali novi problemi, saj daje delo in

zasluţek ter omogoča preţivetje storilcev kaznivih dejanj in njihovih druţin. Strinjamo

se z Brincem v tem, da bo kriminaliteta vedno obstajala, čeprav si jo ţelimo vsaj

zmanjšati. V kapitalistični druţbi se vsi ţenemo za čimvečjim dobičkom. Ker je

kriminaliteta zelo donosen posel, se zaporniki po kazni, raje kot za mizerne plače v

tovarnah, odločijo za ukvarjanje s kriminalom, ki je veliko bolje plačan. Ravno zaradi

tega ponovno poudarjamo, da bi morali veliko več narediti na pomoči zapornikom po

prestani kazenski sankciji in tudi na tem, da bi jih druţba bolje sprejemala.

Nenazadnje pa od same rehabilitacije, zaporov in osebja v njih preveč pričakujemo.

Domnevamo namreč, da zapor ţe sam po sebi rehabilitira obsojence (Kanduč, 1997:

537). Tudi Brinc (2000: 237) opozarja, da se v preveliki meri poudarja nevarnost same

kriminalitete in njen porast v kratkem časovnem obdobju. Vera in zaupanje v

učinkovitost kazni zapora sta po njegovem mnenju prevelika. Dozdeva se nam, da

39

Šola kriminala pomeni: »kriminalno infekcijo, stigmatizacijo, slabitev ega, hospitalizem, odtujitev,

oblikovanje in utrjevanje negatvnega vrednostno-normativnega sistema« (Mlinarič, 1991: 129). 40

Prizonizacija pomeni običaje, šege in splošno kulturo zaprtih. Ta kultura naredi zaprete bolj imune na

obravnavanje v zaporu (Zebec Koren, 1992: 232).

29

dandanes druţba od zaporov ne pričakuje, da bi delovali rehabilitativno. Zapornike

namreč druţba etiketira in zanjo velja dejstvo "enkrat zapornik, vedno zapornik".

Storilci kaznivih dejanj so po našem mnenju za druţbo marginalizirana druţbena

skupina, ki nima niti najmanjše moţnosti, da bi se dvignila po druţbeni lestvici navzgor.

7.2 Problem stroge kaznovalne politike države

Veliko strokovnjakov trdi, da se sama tretmanska ideja v zaporih ne more več uspešno

uveljaviti, ker so drţave po svetu stroţje kaznovalno naravnane. Ţe ob prvih kritikah

tretmanskega modela se je kaznovalna politika drţav začela zaostrovati, saj so bili

prepričani, da bodo stroţje kazni v večji meri odpravljale pomanjkljivosti tretmanske

ideje. Vodopivčeva (1992: 4) pojasnjuje, da se je oblast počutila ogroţeno s strani

storilcev kaznivih dejanj. Zaradi tega občutka so začeli bolj strogo obravnavati kršilca

druţbenega reda. Takrat se je v svetu pojavila potreba oziroma zahteva po pravnem

varovanju (law and order41

). Oblast je postala bolj maščevalna (glavni namen

kaznovanja je bila retribucija). To se je odraţalo tudi v literaturi in časopisju, saj je

drţava z raznimi parolami opozarjala na to, da je treba storilca kaznivih dejanj stroţje

obravnavati in kaznovati.

Petrovec (2000: 570) na tem mestu dodaja, da je taka kaznovalna politika drţave v tem

času uspela napolniti zapore. Največji problem pri tem pa je bil, da tudi stroţja

kaznovalnost drţave ni pripomogla k zmanjšanju povratništva. To obdobje je prineslo

izredno agresivno naravnanost do storilcev kaznivih dejanj.

Na tem mestu ne moremo mimo tega, da ne bi omenili, kakšni naj bi bili vzroki za tako

strogo kaznovalno naravnanost drţav. Brinc (2000: 236-7) skuša vzroke za to najti v

ekonomskem vidiku zaporne kazni. Trdi namreč, da so zapori sami po sebi velik

ekonomski posel. Zanje se porabi veliko davkoplačevalskega (drţavnega) denarja,

seveda pa je potrebno omeniti, da dajejo delo veliko ljudem. Najbogatejše drţave so

ugotovile, da je kriminaliteta oziroma odzivanje nanjo najcenejše, čim več je je.

41

»Law and order« pomeni spoštovanje reda in zakona (Gitchoff, 1989, v Petrovec, 1999: 105).

30

Po Brinčevem mnenju torej najmanjši stroški nastanejo, če se čimveč storilcev kaznivih

dejanj izreče kot kazen zaporno kazen. Drţava torej močno podpira strogo kaznovanje,

saj s tem lahko porabi manj denarja za izvrševanje kazenskih sankcij in ga uporabi

drugje, kjer ga potrebuje. Menimo, da ni logično, da bi več zapornikov porabilo manj

davkoplačevalskega denarja, če bi upoštevali minimalne standarde, ki bi morali biti

izpolnjeni za normalno prestajanje zaporne kazni. Zapori so prenaseljeni, nove se gradi

le počasi, drţava porablja denar, za zapornike pa še vedno ne stori ničesar. Na tem

mestu se moramo vprašati, kam gre ves ta denar, ki se ga z velikim številom

zapornikov, privarčuje. Če je torej večje število zaprtih cenejše, bi se ta denar lahko

porabilo za boljše razmere v zaporih, več kadra in boljši tretman, kar pa očitno ni v

interesu drţave. Davkoplačevalski denar bi lahko pametneje porabili, kot za gradnjo

večjih zaporov, s katero spodbujamo represivno kaznovalno politiko. Ta denar bi lahko

porabili za uspešnejše izvajanje alternativnih kazni ali pa za boljšo postpenalno pomoč.

Več bi morali narediti za boljše ţivljenjske razmere v zaporih in za socialne razmere v

druţbi.

Petrovec (2003: 405) pa vzroke za stroţjo kaznovalno politiko vidi v tem, da druţba in s

tem tudi drţavna oblast celotno breme, ki je nastalo s kaznivim dejanjem, zvrne na

samega storilca. Tako je namreč najenostavnejše in s tem postane storilec edini krivec,

ter na svoja pleča prevzame vso odgovornost42

za kaznivo dejanje. Trdimo, da tako

opredeljevanje in mišljenje slejkoprej privede do stroţje kaznovalne usmeritve drţave.

Zaradi stroge kaznovalne politike v svetu vedno bolj uveljavlja neoklasicizem. Tako ta

miselnost iz teorije in prakse izriva tretmansko idejo.

Kanduč (1996b: 229-230) razmišlja o zastraševanju s stroţjim, zanesljivejšim in

pogostejšim kaznovanjem in o tem ali je le-to bolj učinkovito od rehabilitacije. Stroţje

kaznovanje naj bi pomenilo manjši obseg kaznivih dejanj. Po mnenju Tullocka (1974:

103, v Kanduč, 1996b: 229) naj bi številne empirične raziskave dokazovale, da s

povečanjem pogostosti in strogosti kazni zmanjšujemo povratništvo. Nekateri avtorji pa

temu nasprotujejo in menijo, da strogo kaznovanje ne pomeni nujno, da ima kazen

42

Pečar (1984: 310, v Meško: 2006: 47-8) uvaja nov pojem induktologije in trdi, da ţrtve potencialne

storilce spodbujajo k storitvi kaznivega dejanja.

Induktologija naj bi bila veda o vzrokih, pojavnih oblikah, lastnostih ljudi, dinamiki medsebojnih

odnosov in vplivanju ţrtve na storilca kaznivega dejanja (Pečar, 1978, v Ţišt, 2009: 120.

Pri nalaganju odgovornosti bi se moralo upoštevati tudi zunanje okoliščine (vplive izven storilca), ki

so odgovorne za kaznivo dejanje.

31

zastraševalni učinek. Po mnenju Beccarie (1986: 46, v Kanduč, 1996b: 230)

zanesljivost oziroma gotovost kazni povzroči večji zastraševalni učinek na (morebitne)

storilce kaznivih dejanj. Na koncu Kanduč (1996b: 230) ugotavlja, da sam sprejem

represivnejšega, se pravi stroţjega, zakona ne bo nujno vplival na to, da bo tudi sama

kaznovalna politika postala bolj stroga in retributivno naravnana. Menimo, da je vse to

namreč odvisno od celotnega pravosodnega sistema v posamezni drţavi. Pomembno je,

ali bo sodstvo zaradi stroţje zakonodaje postalo represivnejše in izrekalo daljše kazni,

ali bodo stroţje kazni vplivale tudi na odločitve osebja v zaporih, ki bo postalo bolj

maščevalno naravnano in se ne bo več oziralo na tretman. O teh treh dejavnikih

zastraševanja43

govori tudi Meško (2002: 139), ki pojasnjuje naj bi k zmanjšanju

kriminalitete najbolj pripomogla zanesljivost prijetja in kaznovanja. Izkušnje s policijo

in pravosodnim sistem naj bi imele večji vpliv kot dejavniki zastraševanja na to, ali bo

nekdo storil kaznivo dejanje ali ne. Strinjamo se, da je zanesljivost prijetja od teh treh

dejavnikov najboljša preventiva, da posameznik ne bo storil kaznivega dejanja. Če je

kazen le zagroţena in stroga, prav gotovo ni nujno, da bo to koga odvrnilo od

kriminalnosti. Morebitni storilec kaznivega dejanja namreč ne bo čutil, da je sploh

moţno, da ga bodo prijeli in če tega občutka nima tudi nima strahu pred tem, da ga bodo

kaznovali. Vseeno pa ne smemo gledati le na te tri dejavnike, ki naj bi vplivali na to, ali

bo posameznik storil kaznivo dejanje ali ne. Potrebno je videti tudi druge vzroke, zaradi

katerih je sprejel tako odločitev. Tu mislimo predvsem na ekonomsko stanje, morebitno

duševno bolezen, osebne stiske, pritiske druţbe in druge.

V Sloveniji lahko vidimo, kako postaja kaznovalna politika drţave vedno stroţja.

Kazenski zakonik se je namreč od svojega nastanka do sedaj velikokrat spremenil. Tu je

pomembno predvsem, da se kazni za določena kazniva dejanja zvišujejo. Omenili bi

tudi najvišjo zagroţeno kazen, ki je bila v prvotnem slovenskem Kazenskem zakoniku

15 let, oziroma za najhujša kazniva dejanja 20 let, potem se je ta zgornja meja dvignila

na 30 let, sedaj z novim Kazenskim zakonikom pa smo prišli do (ponovne) uvedbe

dosmrtnega zapora.

Temeljna dilema kaznovalne politike drţave je torej ali strogo kaznovanje in strog

sistem izvrševanja kazenskih sankcij kakor koli vplivata na gibanje kriminalitete in ali

43

Trije dejavniki zastraševanja (generalne prevencije) so: strogost, zanesljivost in hitrost kaznovanja

(Meško, 2002: 133).

32

daljša kazen prinaša kakšno korist v primerjavi s krajšo (Brinc, 2000: 229). Če nimata

nobenega pozitivnega učinka, potem tudi ni nikakršne ovire, da bi se spet vpeljalo

permisivnejše kaznovanje in s tem ponovno uveljavile ideje tretmanske usmeritve.

Menimo, da so stroge kazni predvsem namenjene javnosti, ki hoče onemogočiti (sploh

nasilne) storilce kaznivih dejanj za dalj časa. Kot je bilo ţe prej omenjeno, druţbi ni

pomembno, ali je krajša kazen v rehabilitativnem smislu boljša kot daljša, saj je mnenja,

da se kriminalci sploh ne morejo poboljšati.

7.3 Vpliv javnega mnenja in medijev

Druţba, ki ima moč, in mediji, ki vplivajo na javno mnenje druţbenih skupin ali druţbe

v celoti tudi vplivajo na to, kam se bo usmeril namen kaznovanja, ali bo bolj

retributiven ali bolj rehabilitativen. Brinc (1994: 305) opaţa, da strokovne raziskave

nimajo več takšnega vpliva na penološko stroko kot so ga imele nekoč. Po našem

mnenju je namreč vedno bolj opaziti, da je javno mnenje tisti faktor, ki najbolj vpliva na

spremembe. To mnenje pa nikakor ni v prid izboljšanju razmer in tretmanu v zaporih.

Na javno mnenje pa vplivajo mediji ter tudi sama zakonodaja.

Mediji pišejo o zločinih zelo senzacionalistično ter zahtevajo stroţje kaznovanje. S tem

v druţbi povečujejo strah pred kriminaliteto, ki je v resničnem ţivljenju sploh ni toliko

(Petrovec, 2003: 7, v Petrovec, 2004: 101). Javno mnenje je zaradi takšnega poročanja

medijev zgroţeno nad količino kriminala, niti statistični podatki ne umirijo represivno

naravnanega javnega mnenja, ki hoče stroge kazni (Petrovec, 1999: 116). Upamo si

trditi, da s tem, ko se v javnosti povečuje strah pred kriminaliteto in se druţba čuti

vedno bolj ogroţena, ta vedno bolj pritiska na oblast, naj zaostri kaznovanje storilcev

kaznivih dejanj. Tu lahko vidimo, da ostane le malo prostora za tretman.

Javno mnenje pričakuje in zahteva od zapora, da jih varuje pred kriminalci, in s tem

zmanjša njihov občutek ogroţenosti. S tem druţba ţeli tudi, da se v samem zaporu

zaostri tehnično varovanje, ki naj še v večji meri vzdrţuje disciplino in red v tej

instituciji (Kanduč, 1997: 540). Javnost iz tega strahu zahteva varen zapor, neglede na

to, kakšni so stroški za to (Brinc, 2000: 233).

33

Javno mnenje potemtakem postaja tudi v Sloveniji vedno bolj represivno. Poleg ţelje po

zaostritvi kazni in povečanemu strahu pred kriminaliteto lahko na tem mestu omenimo

tudi nestrpnost do drugačnih, se pravi v tem primeru do storilcev kaznivih dejanj.

Kanduč (1997: 540-1) se strinja, da se v slovenski druţbi se pojavljajo iracionalna

kaznovalna čustva, naperjena proti delinkventom. Takšno mišljenje pa ne omogoča

uspešne uvedbe rehabilitacije v zapore. Tudi Mlinarič (1994: 64) ugotavlja, da se v

Sloveniji ţe poznajo posledice represivnega javnega mnenja in sicer najbolj v tem, da se

omejuje proste izhode v zaporih in da je reţim v njih postal stroţji. Posledice vpliva

javnega mnenja in tudi medijev je krčenje pravic in ugodnosti obsojencev, kar pa

zagotovo ni cilj tretmana. Tudi raziskave javnega mnenja nam pokaţejo, da se počasi

uklanjamo »omejitvam, ki bi jih še pred kratkim šteli za hude kršitve temeljnih pravic«

(Petrovec, 2004: 102).

Iz letnih poročil Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij je razvidno, da se število

ugodnosti za zapornike nekako ne zmanjšuje. Leta 2004 je bilo podeljenih ugodnosti

32.481, leta 2005 33.037, leta 2006 36.391, leta 2007 isto število kot leto poprej, potem

pa je leta 2008 število upadlo na 33.242 (Letna poročila 2004 – 2008). Če pa

pomislimo, da se število zapornikov povečuje in število ugodnosti pada, moramo

upoštevati, da to pomeni, da je ugodnosti vedno manj. Če pa primerjamo samo proste

izhode iz zavoda, vidimo, da je število od leta 2004, ko jih je bilo 9.058 (Letno poročilo

2004), do leta 2008 padlo na 6.575 (Letno poročilo 2008). Ta upad zagotovo ne

pripomore k rehabilitaciji in postpenalni pomoči zapornikom, saj bi moralo biti prostih

izhodov več. Potrebno bi bilo raziskati, zakaj jih je vedno manj, ali je to zaradi stroţje

politike, ali je to zaradi tega, ker so sami zaporniki nevarni za druţbo in jim zato

podeljujejo manj zunajzavodskih ugodnosti.

»Ne nazadnje je resna ovira za rehabilitacijo "moralno polarizirano" (Daniel Claster)

dojemanje kriminala in predvsem "kriminalcev"« (Kanduč, 1997: 542). Druţba s tem,

ko moralno polarizira, dojema "kriminalce" kot slabe (bad guys), v primerjavi z dobrimi

(good guys). To polariziranje pomeni izrazito črno-belo dojemanje sveta in temelji na

stereotipih ter posploševanju. Negativna ocena kaznivega dejanja se prenese na

njegovega storilca. S tem se nanj spodbuja tudi to, da se celotno breme (tako moralnih

kot pravnih sankcij) usmeri na storilca. Druţba s procesom moralne polarizacije privede

do tega, da je storilcem stigmatiziran (Kanduč, 1997: 542). Tej stigmatizaciji se

34

posameznik sicer lahko upira, a se je ne more znebiti, dokler druţba sama ne ovrţe tega

mnenja o njem. Javnost torej stigmatiziranemu ne dovoljuje, da bi se otresel te stigme in

mu dopoveduje, da je zanj bolje, da ne presega nekih standardov, ki so značilne za

njegovo druţbeno stigmatizirano skupino (v tem primeru za storilce kaznivih dejanj)

(Zebec Koren, 1992: 232). Takšno opredeljevanje storilcev kaznivih dejanj onemogoča

ali pa vsaj oteţuje izvajanje rehabilitativnih programov in doseganje ciljev rehabilitacije

(Kanduč, 1997: 543). Mnenja smo, da takšno etiketiranje zapornikov ne vpliva na samo

izvajanje tretmana v zaporu. Kvečjemu lahko vpliva na kaznovalno politiko drţave, ki

lahko posredno vpliva tudi na ukinjanje rehabilitativnih programov v samih zavodih.

Mediji imajo izredno veliko moč, da s svojimi stališči vplivajo na javno mnenje, ki

potem pritiska na drţavno oblast, naj uvede bolj represivno kriminalitetno politiko.

Zakonodaja postaja potem vedno bolj stroga, s tem tudi sodstvo, ki izreka vedno daljše

kazni. V zavodih za izvrševanje kazenskih sankcij se zato tretman umika. Kanduč

(1997: 541) poudarja, da bi morala penološka stroka počasi in postopoma izboljševati

razmere v zaporih in uvajati rehabilitacijo. Tako bi namreč najmanj vznemirjali javnost,

predvsem pa ne bi pritegnili preveč pozornosti medijev, ki najraje poročajo o radikalnih

in korenitih spremembah. Po našem mnenju bi se na ta način spremembe uvedle brez

odvečnega pompa, razmere v zaporih na področju tretmana pa bi se izboljšale. Vedeti je

namreč treba, da je bolje, da se nekaj počasi in postopoma uvaja, da se ljudje navadimo

na spremembe, kot pa, da se dokopljemo do neke hitre rešitve, ki potem zaradi

neodobravanja javnosti in medijev propade. Ilešič (2008, v Ţišt, 2009: 90-1) poudarja,

da bi morali mediji več prispevati k pozitivnemu mišljenju o obsojencih. Menimo, da je

izrednega pomena, da mediji s svojim poročanjem pozitivno vplivajo na javno mnenje o

zapornikih. To bo dobro vplivalo na njihovo ţivljenje po kazni. S tem bodo laţje

sprejeti nazaj v druţbo. Delodajalci jim bodo bolj pripravljeni dati zaposlitev. Zaradi

tega ne bodo ekonomsko na dnu in se vrnili na kriminalna pota.

35

7.4 Pomanjkanje (horizontalne) komunikacije in slaba socialna klima

v zaporih

Neprestana medsebojna komunikacija in odnosi med osebjem in zaporniki so vzrok

druţbenega vzdušja oziroma socialne klime v zaporu44

. Predvsem od zaposlenih je

odvisna količina in kakovost odnosov v zaporu (Brinc, 1984, v Meško in sodelavci,

2006: 273). Komunikacija je vedno obojestranska, tako da je kvaliteta odnosa vedno

odvisna tako od zaposlenih kot od zapornikov (Brinc, 1984, v Meško in sodelavci,

2006: 273).

Ţe Fenton je v svoji teoriji konstruktivne komunikacije govoril o teh problemih. Na

prvem problemskem nivoju se nahaja komunikacija med samimi zaporniki. Na drugem

nivoju je problem odnos med zaposlenimi in obsojenci. Tu Fenton vidi teţavo z

odnosom obsojencev do avtoritete zaposlenih, ki velikokrat privede do slabše

komunikacije. Na tretjem nivoju pa je opredeljena komunikacija med zaposlenimi

(Petrovec, 1992: 322).

Watzlawick je govoril o tem, da ni mogoče nekomunicirati, nevplivati, čeprav

prekinemo vso komunikacijo s človekom, v tem primeru z obsojencem. Kar koli

naredimo in česar ne naredimo, vpliva na samega obsojenca (Petrovec, 1992: 320).

Čeprav se neoklasicisti še tako trudijo, čisto prestajanje kazni brez vpliva na obsojenca,

sploh ne more obstajati (Ambroţ, 2008: 241). Stinjamo se s temi trditvami, saj je bilo ţe

v več poizkusih dokazano, da ima tudi (popolna) senzorna deprivacija velike posledice

na človekovo osebnost in vedenje. Tako lahko trdimo, da tudi deprivacije in

neukvarjanje z zaprtim v zaporu, spreminja samega človeka.

Brinc (1994: 306) trdi, da danes v zaporih še vedno ohranja hierarhija in se s tem slabša

komunikacija med zaposlenimi in zaporniki. Večino vseh odločitev še vedno sprejema

osebje. Pazniki predstavljajo avtoriteto, v zaporu morata biti in se vzdrţevati red in

disciplina, malo pa se odloča in govori o tretmanu. V zaporih bi se morali posvečati

44

Devet kategorij, kako do boljše socialne klime: vključenost (vsakodnevna socialna interakcija);

podpora (kako se osebje in zaporniki med seboj podpirajo); izraţanje (odprto izraţanje čustev);

avtonomija (vzpodbujanje zapornikov, da načrtujejo aktivnosti); orientiranost v prakso (pomoč pri

odpustu); orientiranost v osebne probleme; red in organiziranost; jasnost (jasnost pravil, da zaporniki

vedo, kaj pričakovati); kontrola osebja (Wenk, Moos in Rudolf, 1972, v Petrovec in Meško: 361).

36

predvsem komunikaciji, saj je »nesposobnost konstruktivne medčloveške komunikacije

osnovna fenomenološka značilnost« disocialno osebnostno strukturiranih oseb. Torej bi

za uspešno rehabilitacijo morali reševati predvsem te pomanjkljivosti (Mlinarič, 1985:

10, v Petrovec, 1999: 18-9). Menimo, pa, da komunikacije med osebjem in zaporniki ne

moremo izboljšati, če najprej ne spremenimo komunikacije med osebjem samim in

strukturo zaporniškega sistema oblikujemo bolj horizontalno in ne tako hierarhično.

Osebe na višjih poloţajih bi morale biti bolj pripravljene komunicirati z osebjem na

niţjih poloţajih. Vidimo, da zapori še vedno ohranjajo delček totalitarnosti, saj

hierarhija v zaporih še vedno veliko pomeni. Pripravljeni moramo biti na spremembo v

medsebojnih odnosih, če ţelimo ponovno uvesti socioterapijo in tretman. Menimo, da

pri tem spreminjanju veliko več pomenijo osebnostne lastnosti zaposlenih (ne toliko

njihova usposobljenost), saj morajo biti pripravljeni na komuniciranje z "niţjimi sloji" –

obsojenci. Torej, če niso zaposleni med seboj pripravljeni bolje komunicirati, bo še teţje

vzpostaviti nek dober odnos z zaporniki.

Petrovec (2003: 404) pojasnjuje, da je horizontalna komunikacija vedno moţna. Ovire,

da do nje ne pride, so večinoma subjektivne narave. Tu poudarja predvsem, da ni volje

oziroma motivacije za komuniciranje. Za dobro komunikacijo je namreč potreben

pošten odnos vseh ljudi v zaporih, česar pa ni lahko doseči. S Petrovcem se strinja tudi

Peteh (2000: 582), ki trdi, da je še vedno neka prepreka v komunikaciji med osebjem in

zaporniki, ki ne dovoljuje, da bi se tudi zaporniki lahko osebnostno izrazili in v večji

meri sodelovali pri sprejemanju odločitev v zaporih. Z dobro komunikacijo bi torej

dosegli učinkovitejši tretman. S sprejemanjem odločitev bi tudi boljše pripravili

zapornike na ţivljenje na prostosti. Komunikacija pa mora biti zato direktna in jasna

(Peteh, 2000: 582). Trdimo, da je pri dobri komunikaciji pomembno, da se posluša

povratne informacije zaprtih in se jih (če so le smiselne), tudi upošteva in se jih poskuša

uresničiti. S tem bodo zaposleni pridobili zaupanje.

Ustrezna komunikacija je ključna za dobro socialno vzdušje v zaporih (Peteh, 2000:

582). V dobri socialni klimi so vsi (tako osebje kot obsojenci) bolj zadovoljni, manj je

napetosti in nasilja, sodelovanje je boljše in tretman je uspešnejši. Slabša komunikacija

je posledica tudi tehničnega varovanja in vedno večjega nadzora nad zaporniki. Tako

osebje nima uvida v to, kaj se v zaporu dogaja in niti nima osebnega stika z obsojenci. S

tem pa tudi ne morejo ustvarjati boljše socialne klime (Peteh, 2000: 583). Menimo, da

37

se s tehničnim nadzorom obsojence bolj kontrolira, bolj pomemben kot njihovo

obravnavanje je nadzor nad njimi in bolj pomembna sta red in disciplina kot pa

poboljšanje zapornikov. Z njimi se na ta način sploh ne ukvarjajo, zaporniki samo

prestajajo kazen in nimajo nobenega stika z ostalimi (še manj z zunanjim svetom), kar

je nujno potrebno za njihovo resocializacijo. Vseeno pa Peteh (2000: 581) trdi, da je

kljub strogemu in pogostemu nadzoru kakovost komunikacije na zadovoljivem nivoju.

To pripomore k doseganju skupnih tretmanskih ciljev. Pravi tudi, da je zaradi stalne in

kakovostne komunikacije v kombinaciji z varovanjem teţko zaznati razne probleme v

zaporu. Ne moremo pa pričakovati, da bomo s tretmanom rešili vse probleme in ovire

na poti do popolne komunikacije. Tu je prisotnih preveč dejavnikov, ki jih vseh ne

moremo obvladovati s še tako dobrim tretmanom (Perhavec – Uršič, 1985: 170, v

Petrovec, 1999: 24). Potrebno je torej neko vzajemno "sodelovanje" komunikacije in

tehničnega varovanja, da bi lahko dosegli optimalne moţnosti za tretman. Ne strinjamo

se s Petehom, da je v slovenskih zaporih komunikacija na dobrem nivoju, na kar kaţejo

tudi raziskave socialne klime. Na slabšo komunikacijo kaţejo tudi druge raziskave, ki

ugotavljajo, da zaporniki osebju ne zaupajo.

Večina slovenskih zapornikov si ţeli boljšega vzdušja in s tem laţje prestajanje kazni.

Ţelijo si manj nepotrebnega stresa. Zapor bi moral biti boljši prostor za osebje in

zapornike, ne glede na to, ali ima boljša socialna klima kakršno koli dolgoročno korist

za vse (Brinc, 2001, v Ţišt: 2002: 5). Ob razmišljanju o socialni klimi se nam zdi, da če

je vzdušje boljše, je komunikacija laţja. Tako je laţje delati z obsojenci in jih

obravnavati. Tako bo tretman ne le moţen, ampak tudi uspešen in učinkovit. Z

represivnimi odnosi med osebjem in obsojenci se slabša komunikacija in ţivljenje v

zaporih. Vedno bolj se opazi vpliv subkulturnih skupin, ki močnejše kot so, bolj

ustvarjajo nasilje. To doprinese k vedno bolj zaostrenim odnosom, kar pa ogroţa

tretmansko usmeritev (Skalar, 1984: 38, v Petrovec, 1999: 12-3). Strinjamo se s tem, da

je v vsakem primeru dobra socialna klima pomembna za varno in čim manj stresno

preţivljanje kazni. Zapor je namreč ţe sam po sebi dovolj velika kazen in ni potrebno,

da bi jo še zaostrovali s tem, da se zaporniki v njem počutijo ogroţene, se bojujejo s

stresom in nasiljem, ki lahko vodi tudi v samopoškodovanja in samomore. Ravno zaradi

tega je zelo pomembna dobra (horizontalna) komunikacija z osebjem, ki lahko take

dogodke prepreči.

38

V Sloveniji smo ţe imeli primer dobre prakse (eksperiment na Igu), kjer je bila uvedena

horizontalna komunikacija. Petrovec in Meško (2006: 358) pravita, da je bil hierarhični

model komunikacije uspešno zamenjan s horizontalno različico. Za doseganje le-tega so

morali zagotoviti konstruktivno sodelovanje med različnimi sluţbami v zaporu

(psihologi, vzgojna sluţba, zdravstvena sluţba in pazniki). Tudi vzdušje v zaporu je bilo

na Igu veliko boljše kot drugje po Sloveniji. Zaradi tega so lahko obsojencem podelili

več ugodnosti, sploh pri stikih z zunanjim okoljem (Petrovec in Meško, 2006: 358). V

slovenskih zaporih se ţe vrsto let meri, kakšna je socialna klima. Raziskave pravijo, da

so razmere na izredno nizkem nivoju. Še slabše je, ker je razmere le s spremembo

predpisov teţko popraviti. Medosebni odnosi so se poslabšali, rehabilitacija se umika

vedno stroţjemu varovanju, odločanje je na strani osebja, z ljudmi se ne ukvarja,

zavrača pa se tudi sodelovanje s strokovnjaki (Petrovec, 2004: 103).

Brinc (2001, v Ţišt, 2002: 9) sklepa, da čimboljša socialna klima v zaporih izboljšuje

pogoje za delo in ţivljenje zapornikov. S tem lahko pričakujemo tudi boljše rezultate

tretmana ţe med kaznijo in tudi po odpustu. V zaporu je treba ustvariti dobro okolje, da

se zadovolji potrebe vseh. V takšnem okolju se bodo ljudje boljše počutili, bodo bolj

aktivni. Odnosi bodo boljši in s tem tudi sodelovanje (Ţišt, 2002: 9). Socioterapija

poudarja, da je treba omogočiti, da obsojenci izrazijo svoja občutja. Tako zapor postaja

sredstvo za spoznavanje in opušča svojo vlogo sredstva za obvladovanje (Petrovec,

1999: 59-60). Po naši presoji mora biti pri tako veliki populaciji neko tehnično

varovanje. Imamo namreč premalo kadra, da bi le spoznavali ljudi in jim nudili veliko

svobode. Preveč je tudi konfliktov med obsojenci, da ne bi imeli hišnega reda in jim ne

bi predpisovali vedenja. Čeprav tak formalni nadzor onemogoča tretman, je treba najti

neko srednjo moţnost, ki bi omogočala varno prestajanje zaporne kazni in hkrati

tretmansko obravnavo.

Kanduč (1996b: 237) za izboljšanje socialne klime predlaga model (socialnega)

učenja45

, ki naj zapornika resocializira. Temelji naj predvsem na pridobivanju socialnih

izkušenj in znanj, za kar pa potrebujemo bolj odprt odnos in sodelovanje v zaporih. V

45

»Model učenja torej predpostavlja odpiranje kaznovalne ustanove, priprave na ţivljenje v prostosti

(dopusti, vikendi ipd.) in takšno organizacijo dela in rekreacije, ki krepi samoodgovornost,

samospoštovanje in avtonomnost (sposobnost samostojnega odločanja in delovanja), medsebojno

zaupanje, intenzivno (dvosmerno in horizontalno) komunikacijo med upravo in zaporniki,

zmanjševanje druţbene distance med njimi ipd.« (Kanduč, 1996b: 237).

39

naših zaporih menijo, da je dobra komunikacija glavno sredstvo za reševanje sporov

(Ţišt, 2009: 31). Mislimo, da bi morali imeti več aktivnosti, skozi katere bi obsojenci

sproščali odvečno energijo in konflikte. Vseh problemov ne moremo reševati le na

nivoju komunikacije. Za hujše konflikte v zaporih je nujno poseči po disciplinskih

kaznih, ki pa seveda morajo biti pravične. Spore se zagotovo da reševati s pogovorom, a

mora biti ta tak, da se z njim odkrije dejanski vzrok spora, v nasprotnem primeru se je

spor morebiti še poglobil.

7.5 Zaprtost in prenatrpanost zaporov

Ko drţava kaznuje, je izrednega pomena to, koga sploh naj kaznuje in posledično,

koliko ljudi bo v zaporih. Število zaprtih je odvisno od številnih dejavnikov in sicer od

stopnje kriminalitete, strogosti kazenske zakonodaje, kaznovalne politike sodstva,

odnosa pravosodnega sistema do alternativnih kazni46

itd. Število zapornikov je seveda

odvisno od vseh organov, ki sodelujejo v procesu kaznovanja. V zaporih naj bi se

dandanes nahajali le najnevarnejši storilci kaznivih dejanj, a ker je teh premalo, se v

zapore uvrščajo tudi tisti, ki tja ne sodijo (Brinc, 2000: 235). Heinz (1989, v Brinc,

2000: 235) ugotavlja, da je število zapornikov na določen dan odvisno od števila in

povprečne višine izrečene zaporne kazni in od naklonjenosti pogojnemu odpustu. Pravi,

da je ob višjih kaznih tudi ob manjšem številu obsojenih, prenatrpanost večja, kot ob

več obsojenih s krajšimi kaznimi.

Zasedenost naših zaporov se iz leta v leto povečuje. Leta 2004 je znašala 102, 59%

(Letno poročilo 2004), leta 2005 103, 10% (Letno poročilo 2005), leta 2006 113, 60%

(Letno poročilo 2006), leta 2007 122, 42% (Letno poročilo 2007), leta 2008 pa ţe 124,

24% (Letno poročilo 2008). Takšen porast obsojenih in zaprtih oseb nikakor ne

pripomore k temu, da bi se lahko v zaporih več ukvarjali z obsojenci, saj se veča le

število zaprtih oseb, ne pa tudi zaporniškega osebja, ki sodeluje v tretmanu. Teţje je

namreč, ker je osebje preobremenjeno in nima volje, da bi se bolj posvečalo

zapornikom.

46

Alternativne kazni v Sloveniji so: prestajanje zaporne kazni ob vikendih ter nadomestna kazen z

opravljanjem dela v splošno korist (Letno poročilo 2008).

40

Do leta 1995 se je število obsojencev v Sloveniji manjšalo, danes pa je število obsojenih

znatno višje (Petrovec, 2003: 404). Od leta 2004, ko je bilo zaprtih oseb 1661 (Letno

poročilo 2004), do leta 2008, se je število zapornikov povečalo na 2005 (Letno poročilo

2008).

Za manjše število zapornikov in zmanjšanje prenaseljenosti zaporov bi morali več

uporabljati alternativne kazni. Kanduč (1996a: 129) pravi, da je zamenjava zaporne

kazni moţna z odškodnino (kompenzacijo) in sicer s pomočjo restitucije (vzpostavitve

prejšnjega stanja), ekvivalence (denarna odškodnina) ali satisfakcije (subjektivno

zadoščenje ţrtve). Menimo, da v primeru, če ţelimo zmanjšati zaporniško populacijo,

moramo več uporabljati alternativno kazen dela v korist skupnosti in humanitarnih

organizacij. Poskrbeti moramo tudi za to, da se bodo sploh izvajale in bodo te kazni tudi

uspešno opravljene. Le tako bomo namreč lahko dosegli, da bodo sploh imele kak

pomen in korist za druţbo.

Petrovec (2003: 405) se na tem mestu sprašuje, ali je ta zamenjava dobra. Pravi, da je

restorativni model primeren zlasti v tistih zavodih, kjer nimajo izkušenj z

obravnavanjem zapornikov. Magistrova (2004: 405) pa trdi naj bi model restorativne

pravičnosti47

zamenjal nekako preţiveti oziroma razpadli socioterapevtski model. Ta

model temelji na sodelovanju s skupnostjo in na iskanju rešitev skupaj z njo. To je

zahtevno delo, ker zahteva veliko kreativnega in inovativnega dela. Biti mora

interaktivno. Z modelom restorativne pravičnosti bi ohranili dobre učinke

socioterapevtske prakse. Ta model bi bil bolj uporaben in realen, saj so danes v

Sloveniji zapori preveliki in preveč zaprti, da bi bilo mogoče nazaj uvesti socioterapijo.

Če bi se restorativna pravičnost resnično prijela kot ena izmed alternativnih kazni, bi se

s tem zmanjšalo število zapornikov. Tako bi lahko spet vzpostavili boljšo socialno

klimo v zaporih in vanje spet vnesli tretmansko idejo (Magister, 2004: 405). Uvedba

socioterapije oziroma načel tretmanske ideje je bolj uspešna v manjših zaporih.

Predvsem za skupinsko svetovanje in terapijo je zelo pomembno, da so skupine

obsojencev majhne, saj je tako komunikacija boljša in uspeh večji (Petrovec in Meško,

2006: 360). Tretmanski model po naši presoji ne more biti preţivet, saj ukvarjanje z

47

Restorativna pravičnost je odgovor na konflikt med retributivno in tretmansko ideologijo (Bošnjak,

1999: 6, v Petrovec in Meško, 2006: 359).

41

obsojenci ne mora postati zastarelo. Z njimi se bo vedno komuniciralo in ţelelo

izboljšati medsebojne odnose.

Res je, da na tem mestu vidimo velik problem v Sloveniji, saj se število zaprtih

povečuje. Zapori se polnijo, večajo in dograjujejo. To pa nikakor ni vzpodbudno za

uvedbo boljšega tretmana. Bolje bi bilo, da bi imeli pri nas več zaporov, še bolje pa, da

bi zaporne kazni izrekali res le najnevarnejše in storilce najhujših kaznivih dejanj in da

bi ideja o alternativnem kaznovanju zaţivela v polni meri. Vodopivec (1992: 5) pa

opozarja, da alternativne kazni, kot je na primer hišni zapor, niso primerne za vse

storilce, sploh pa ne za storilce nasilnih kaznivih dejanj. Strinjamo se s tem, da bi bila

najbolj ugodna rešitev za zmanjšanje števila kazni večja uporaba alternativnih kazni.

Treba pa bi jih bilo izrekati izredno previdno. Verjetno je tudi ta neprimernost za vse

obsojence eden izmed razlogov, da niso v celoti zaţivele. Tudi Svet Evrope je ugotovil,

da alternativne kazni niso dosegle svojega namena, še več, ponekod so jih izrekali poleg

osnovne kazni (zapora) in namesto nje (Kalmthout, 2000, v Petrovec, 2004: 104).

Vnovična vpeljava socioterapije se nam predvsem zaradi nenaklonjenosti drţave in

osebja ne zdi še izvedljiva. Nismo namreč pripravljeni na tako spremembo v kratkem

času, sploh pa v takem času, kjer druţba zahteva zaporno kazen za veliko večino

storilcev kaznivih dejanj. Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij48

sicer poudarja, da

se obsojence tretmansko obravnava po načelih socioterapije, a po našem mnenju je to le

neka "varna" oblika, ki je prilagojena današnjemu času in zahtevam. Po mnenju

strokovnjakov sta svetli izjemi Slovenska vas in odprti oddelek Iga, kjer se izvaja

tretman po načelih socioterapije. Slabo je, da se ostali zavodi ne znajo (oziroma se

nočejo) ničesar naučiti od njih. Čeprav vsi teţimo k demokratizaciji, se še vedno

otepamo socioterapije, ki pa je ideal demokratizacije zaporov.

Na zaprtost zaporov kaţe tudi to, v kolikšni meri se zaprtim osebam podeljujejo razne

ugodnosti. Če je podeljenih ugodnosti več, pomeni, da je zapor bolj tretmansko

usmerjen in obratno. V prvi polovici osemdesetih let in kasneje so začeli v zaporih

48

Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij je organ v sestavi ministrstva za

pravosodje in je razdeljena na osem sektorjev: Generalni urad, Zavod za prestajanje kazni zapora Dob

z odprtim in polodprtim oddelkom Slovenska vas, Zavod za prestajanje kazni zapora Ig, Zavod za

prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje, Zavod za prestajanje kazni zapora Koper z

oddelkom v Novi Gorici, Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana z oddelki v Novem mestu,

Radovljici in odprtim oddelkom Ig, Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor z oddelkom Murska

Sobota in odprtim oddelkom Rogoza, Prevzgojni dom Radeče (Letno poročilo 2004).

42

podeljevati vedno manj prostih izhodov49

, predvsem tistim, ki so jih imeli za rizične

obsojence. Razlog za to so bile nekatere zlorabe prostih izhodov. Te zlorabe so tudi

izredno odmevale v javnosti in opozarjale na nevarnost podeljevanja ugodnosti

nevarnim obsojencem (Mlinarič, 1994: 64). V začetku devetdesetih let je bilo opaziti, da

je bilo ugodnosti (prostih izhodov) vedno manj, pa tudi reţimi znotraj zaporov so

postajali vedno stroţji50

(Mlinarič, 1994: 64). Z ugodnostmi51

, ki so ţe dolgo časa del

tretmana, se spodbuja obsojene k aktivnemu sodelovanju. Z njimi se tudi vzdrţujeta red

in disciplina v zavodu. Podelitev različnih ugodnosti vpliva na boljšo klimo v zaporih in

s tem se sprošča napetost v njih. Pomembno vlogo imajo tudi pri ponovni vključitvi

zapornika v skupnost po prestani kazni (Meško in sodelavci, 2006: 271). Ugodnosti,

sploh zunajzavodskih, se po naši presoji ne sme ukinjati, saj kot strokovjaki pravijo,

predstavljajo velik del postpenalne pomoči in reintegracije.

V Sloveniji imamo z eksperimentom na Igu dober primer, da odprtost reţima ne

predstavlja nobene nevarnosti za zapor ali zunanje okolje in druţbo. Petrovec in Meško

(2006: 358) pravita, da so v prvih dveh letih eksperimenta dosegli, da je devetdeset

odstotkov obsojenk uţivalo odprti reţim. Nadaljujeta s tem, da so čez vikende lahko

odšle domov, zlorab52

pa je bilo izredno malo. Mnenja smo, da tudi danes, vsaj kar je

slišati iz medijev, ni veliko zlorab ugodnosti, oziroma te zlorabe niso hujše kršitve.

Tako, da ni neke ovire, da bi se jih podeljevalo manj kot do sedaj.

49

Dejavniki, ki vplivajo na podeljevanje prostih izhodov, so: »spoštovanje hišnega reda zapora,

osebnost zapornika, število disciplinskih obravnav zapornika, izvajanje kršitev znotraj zavoda,

konfliktnost osebnosti, nevarnost pobega, vrsta in način storitve kaznivega dejanja ali kršitve javnega

reda in miru« (Ivanc, Jelušič in Peteh, 2004, v Meško in sodelavce, 2006: 271). Upošteva se tudi

reakcijo okolja, kjer je storilec izvršil kaznivo dejanje. Ugodnost prostega izhoda se lahko obsojencu

podeli šele po četrtini prestane kazni, odvisno tudi od tega, kakšno kaznivo dejanje je storil, ali je

povratnik in v kakšnem reţimu prestaja kazen (Ivanc, Jelušič in Peteh, 2004, v Meško in sodelavci,

2006: 271-2). 50

Stroţji reţim se je odraţal z oblikovanjem oddelkov povečane varnosti. Ti so (bili) namenjeni

nevarnim, begosumnim in motečim zapornikom. Obsojenci v takšnih oddelkih nimajo prostih

izhodov, ločeni so od ostalih in bolj varovani. To pa ne pomeni razširitve pravic in ugodnosti, ampak

njihovo omejevanje (Mlinarič, 1994: 64). 51

Ugodnosti so zavodske in zunajzavodske. Zunajzavodske ugodnosti so: nenadzorovan obisk zunaj

zavoda, izhod iz zavoda v spremstvu pooblaščene osebe, prost izhod iz zavoda (razen v okolje, kjer je

zapornik izvršil kaznivo dejanje), delna ali popolna izraba letnega počitka zunaj zavoda in do sedem

dni brezplačnega počitka na leto (77. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij). Zavodka

ugodnost pa je podaljšan ali nenadzorovan obisk (77. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij). 52

Zlorabe: niso se vrnile v zavod ali pa so na prostosti storile kaznivo dejanje (Petrovec in Meško, 2006:

358).

43

Pri zaprtosti zaporov ne smemo niti mimo varovanja oziroma samega nadzora

zapornikov. Petrovec (2000: 575) pojasnjuje, da pretirano (predvsem tehnično)

varovanje vpliva na počutje in vedenje ljudi. Nadziranje vsakdana ljudi vzbuja v njih

strah pred kriminaliteto in občutek, da so vsi storilci kaznivih dejanj nasilni in hudi.

Zato se to varovanje prenese tudi v zapor. Povečan nadzor v zaporih sproţa napetost na

strani osebja in zapornikov in s tem lahko slabša komunikacijo in povzroča konflikte.

Petrovec (2000: 576) zato ponuja rešitev, naj v zaporih le nevarne obsojence strogo

nadzorujemo, saj za druge to ni potrebno in ne prinaša nobene koristi.

Po našem mnenju je bolje, da se zapore bolj odpre in da se zapornikov ne zapira

vsakega v svojo celico (le tiste, ki so nevarni sebi in drugim). Tudi zaporniki namreč

potrebujejo druţenje, komuniciranje z drugimi, saj si tako krepijo socialne veščine in se

po prestani kazni laţje vklopijo v normalno druţbo, kar je cilj tretmana. S tem namreč

ustvarjamo tako okolje, ki je bolj podobno okolju na svobodi.

Varovanje zaporov mora torej vključevati varovanje kot samo, varovanje človekovih

pravic in osebne integritete, upoštevati pa mora tudi, da se omogoči tretmanska

obravnava oseb, ki jim omogoča razvoj. Zato morajo imeti strokovnjaki

interdisciplinarna znanja53

(Peteh, 2000: 584-5).

Prenatrpanost zaporov pa vseeno lahko ima pozitivne učinke. Kanduč (1996b: 229)

meni, da prenaseljenosti lahko sledijo krajše zaporne kazni in pa več pogojnih odpustov.

Ne strinjamo se s to trditvijo, saj menimo, da ob takem trendu, kot je v svetu danes,

bodo raje zidali nove zapore in jih večali, kot pa da bi zmanjševali kazni. Na to lahko

gledamo tudi kot na posledico tega, da več zapornikov pomeni manjše stroške za

njihovo prestajanje kazni.

7.6 Pomanjkanje motivacije zapornikov in zaporniškega osebja

Eden izmed razlogov, ki onemogoča, da bi se v zapore vpeljalo več elementov tretmna

je tudi ta, da tako zaporniki kot osebje v zaporih niso dovolj motivirani. Teţavo vidimo

53

Interdisciplinarna znanja, ki jih potrebujejo so: splošna pravna, penološka, psihološka, sociološka,

varnostna znanja, znanja o klassičnih varnostnih postopkih, znanje o uporabi telesne sile in uporabi

strelnega oroţja (Peteh, 2000: 585).

44

v tem, da se ne eni ne drugi ne trudijo dovolj za boljši tretman. Zaporniki so po vsej

verjetnosti preveč vdani v usodo in si ţelijo le konec kazni s čimmanj aktivnostmi,

zaposleni pa ne ţelijo vloţiti več truda v obravnavanje zapornikov, saj to pomeni več

dela za enak zasluţek.

Podrţaj (1993: 397) trdi, da vzgojna sluţba največ pripomore k tej nemotiviranosti.

Laţje jim je namreč, da le varujejo in vzdrţujejo red in disciplino, kot pa, da bi vsaj

poskusili koga vzgajati in obravnavati.

Tretman oziroma socioterapevtsko delo za zaposlene predstavlja breme. Obravnavanje

po načelih tretmanske ideje namreč zahteva več energije in predstavlja dodatno

nezaţeleno obremenitev (Petrovec, 2000: 573). Socioterapija zahteva veliko energije, a

je poceni, saj ne zahteva tolikšne uporabe tehničnega varovanja (Petrovec, 1999: 126).

Ţišt (2002: 3) trdi, da je rehabilitacija tudi v prid osebja. Zagotovi jim namreč boljše

vzdušje v zaporu in laţje opravljanje dela. Naše stališče je, da sta socioterapija in

tretman zagotovo boljša za ţivljenje v zaporih. Res je, da zahtevata več truda, kot samo

"zaklepanje in odklepanje" zaprtih oseb, a ta trud je sčasoma z boljšim socialnim

vzdušjem in ţivljenjem v zaporu, poplačan. Za uvedbo takega obravnavanja pa nujno

potrebujemo osebje, ki bo zmoţno ustvarjati in izoblikovati okolje v zaporu, ki bo

naklonjeno načelom socioterapije.

Če ţelimo boljši tretman, moramo zmanjšati komunikacijski prepad med zapornki in

osebjem (Brinc, 1994, v Meško in sodelavci, 2006: 268). Ob spreminjanju obsojenca

moramo povedati, da spremembe doletijo tudi zaporniške delavce same. Na ta način s

tretmanom pridobivajo vsi udeleţenci. Pogoj za osebne spremembe osebja pa je, da le-ti

sprejmejo kritike in se izboljšajo pri delu (Petrovec, 1999: 17). Se pravi, da se morajo

najprej spremeniti zaposleni, šele potem lahko pričakujemo, da se bodo tudi zaporniki

bolj motivirali za sodelovanje v procesu tretmana. Petrovec in Meško (2006: 360)

pravita, da je to zelo lahko razumeti, teţje pa vpeljati. Trdita, da v primeru da ţelimo, da

tretman deluje, se morajo najprej zaposleni odločiti za spremembe, potem pa bodo njim

sledili tudi obsojenci. Pomembno je namreč, kako obsojeni zaznavajo sluţbe v zaporih,

saj so jim te zgled.

45

Zupančič (2004: 424) pravi, da morajo zaposleni zaprtim (sploh pri izobraţevanju) znati

prikazati, kakšne so njihove moţnosti in prednosti, se pravi, da jih znajo motivirati.

Menimo, da s tako pomočjo lahko zaporniki napredujejo, razvijajo samega sebe in

doseţejo zastavljene cilje. Motivirano osebje je torej zelo pomembno, da se vzpostavi

boljša komunikacija, s tem boljši odnosi in v takšni klimi je tudi tretman sploh moţen in

je lahko uspešen. Motivirana pa mora biti tudi oblast, da finančno in z raznimi ukrepi

podpre tretman. Največja motivacija za to je verjetno, da se uspešno dela v zaporih in

potem bo tudi oblast ob teh vidnih rezultatih bolj naklonjena rehabilitativnim ukrepom.

Tisti, ki se dejansko ţelijo spremeniti, bi morali imeti nekakšno stimulacijo. To zlasti

velja za obsojence z daljšimi kaznimi, ki so bolj vdani v usodo. Ti se namreč manj

trudijo, saj bodo šele na prostosti "preizkusili" nova znanja in opazili posledice svojih

(pozitivnih) sprememb (Petrovec, 1999: 39). Naše mnenje je, da problem najdemo

verjetno pri pomanjkanju motivacije zapornikov, ki so obsojeni na daljše ali pa kratke

zaporne kazni. Prvi niso pripravljeni na tretman, saj menijo, da imajo za prevzgojo še

čas, mogoče bodo v zaporu tudi do smrti. Verjetno predvsem niso pripravljeni na

pripravo na ţivljenje na prostosti, saj bodo v zaporu toliko časa, da jih bo zapor bolj

domač kot pa zunanji svet. Ravno zato bi morali zapore bolj odpreti in vanje vnesti več

elementov zunanjega okolja. Obsojenci s krajšimi kaznimi pa so po našem mnenju v

zaporu prekratek čas, da bi se sploh odločili za tretman. Vseeno pa moramo upoštevati

dejstvo, da zapor (negativno) vpliva na vsakogar in te (negativne) posledice je potrebno

odpraviti. Vsekakor jim je treba nuditi tudi postpenalno pomoč, saj so zaradi prestajanja

kazni verjetno precej izgubili (sluţbo, druţino, prijatelje). Še vedno so namreč

zaznamovani in etiketirani s strani druţbe. Čeprav so v zaporu le za kratek čas, je

pomembno, da se jim poskuša ponuditi čim laţji vstop nazaj na svobodo.

7.7 Odpor do sprememb (vzdrževanje moči in avtoritete zaposlenih)

V penologiji se v praksi sprememb otepajo iz več strani. Brinc (1994: 300) trdi, da se jih

najbolj otepa pravni sistem z ustvarjanjem zakonodaje. Zakonodaja o izvrševanju

kazenskih sankcij naj bo čimmanj spremenljiva, da se bo sam sistem in celotna uprava

čimmanj ukvarjala z novostmi. Tudi penološki delavci se upirajo spremembam.

Problem nastane tudi, da jih zakonodajalec ne more prisiliti in nadzorovati, ali delavci

46

sploh upoštevajo zakonodajo, ki je zaporniško osebje ne sprejema. Novostim se

nenazadnje upirajo tudi zaporniki sami, še najbolj je to opazno pri povratnikih, katerih

značilnost je odpornost na spremembe v mišljenju in vedenju (Brinc, 1994: 300).

Z avtoritarnim načinom vodenja se zagotovo izvršuje red in disciplina v zaporu. Če

obsojenci spoštujejo pravila, so nagrajeni (princip palice in korenčka) (Ţišt, 2009: 110).

Menimo, da se na tak način obsojencev nikakor ne pripravlja za ponoven vstop na

prostost. V normalnem ţivljenju namreč nimamo tako izrazito neenakopravnih odnosov,

kot so v totalitarnih institucijah. Zato predlagamo, da bi več delali na tem, da bi bili

odnosi med osebjem in zaporniki čimbolj podobnih odnosom, ki jih imajo med seboj

ljudje v normalnih ţivljenjskih situacijah. Princip korenčka in palice, se pravi sistem

nagrajevanja in kaznovanja, se ponavadi uporablja le pri otrocih. Tak način

obravnavanja zaprtih oseb nikakor ni primeren za nadaljnje ţivljenje oziroma ţivljenje

po kazni.

Petrovec (2000: 573) poudarja, da drţava teţko sprejme kritiko s strani podrejenih, v

tem primeru s strani zaprtih oseb, in tako uvede določene spremembe. S tem, ko

pristane na spremembe, izgubi nekaj moči nad obsojenci, zmanjšajo se njena

pooblastila, tega pa še tako demokratična drţava ne ţeli izgubiti. Drţava namerno

vzdrţuje svojo moč, saj bi novosti ogrozile avtoriteto določenih drţavnih struktur. Brinc

(1994: 306) razlog za takšen odpor do sprememb vidi v tem, da nihče noče tvegati in

biti razočaran, če uvedba novosti ne bi doprinesla k izboljšanju razmer. Zato drţava in

stroka v prakso in zakonodajo ne ţelita vnesti ugotovitev raziskav, sploh ne, če

raziskave zahtevajo radikalne novosti. Menimo, da je za uveljavitev raziskav nujno

potrebno počasi in vztrajno lobirati oblast, da bi do sprememb prišlo. Raziskave torej ne

smejo biti same sebi namen, čeprav je laţje njihove "zahteve" prezrti in vzdrţevati moč

nad ljudmi. Treba jih je namreč predstaviti oblasti in se o njihovih ugotovitvah

pogovoriti (Petrovec, 2003: 405).

Zebec Koren (1992: 236) razmišlja tudi o konfliktu avtoritete v samem osebju v

zaporih, ki ţeli biti obsojencu hkrati nadrejeno in enakovredno. Dominantno ţeli biti

predvsem v omejevanju pravic in posredovanju znanja in izkušenj. Ţeli pa biti tudi

sogovornik in prijatelj. To sprošča v zapornikih neko nekonsistentnost zaznavanja moči

osebja in nejasnost njegove vloge. Zato ţelijo zaporniki razrešiti ta konflikt vlog, kar pa

47

prinaša dodatno napetost. Trdi, da obsojenci zaradi tega ne morejo razviti nekih svojih

norm in ne znajo sprejemati odločitev in odgovornosti. Strinjamo se s tem mnenjem, saj

tudi sami zaporniški delavci ne morejo najti primerne vloge, ki bi jo v razmerju z

zaporniki "igrali". Kot v normalnem ţivljenju moramo ljudje igrati več vlog, tako

podrejenih kot enakopravnih in nadrejenih v medsebojnih odnosih. Tudi zapor nam nudi

toliko moţnih (nepredvidlijivih) situacij, ki nas silijo v to, da tako osebje kot zaprti

igrajo več vlog. Ta konflikt in menjavanje vlog po našem mnenju ni nikakršna ovira za

tretman, saj je to del resocializacije in privajanje na ponovni vstop na prostost.

Zaporniki se torej bojijo avtoritete in se podrejajo osebju (Zebec Koren, 1992: 236). To

ni v skladu z načeli tretmanske ideologije, saj bi morala biti zapornik in terapevt

oziroma tretmansko osebje enakovredni osebi v tem razmerju. Skalar (1975: 277-8) pa

pravi, da je vloga obsojenca le deloma pasivna. Njegova pasivna vloga se kaţe

predvsem pri klasičnem medicinskem tretmanu. To ne velja za moderne terapevtske

pristope, kjer se poudarja aktivno sodelovanje zapornikov.

Upamo si trditi, da moderno obravnavanje res temelji na enakopravnosti klienta in

terapevta. Pomembno pa je vedeti in raziskati, ali je temu tako tudi v praksi in ne le v

načelih tretmanske ideologije. Menimo, da je z vzpostavljanjem soodločanja obsojencev

treba malce popustiti na moči in avtoriteti, ki jo imajo zaposleni. Ni potrebno, da bi

zaprti prav na vsako odločitev imeli vpliv. Pomembno pa je, da jim je dopuščeno, da

imajo svoje mnenje in da se ga, če je konstruktivno, tudi upošteva. S tem ne bomo

izgubili na moči, kvečjemu jo bomo še utrdili, saj nam bodo obsojenci bolj zaupali in

tako bomo laţje shajali z njimi.

Izrednega pomena je to, kako zaporniško osebje zaznava zapornike (Brinc, 1984, v

Meško in sodelavci, 2006: 268). Brinc (1994: 309-10) pojasnjuje, da so zaporniški

delavci najpomembnejši člen med teorijo in prakso. Le-ti namreč oblikujejo notranjo in

zunanjo politiko izvrševanja kazni.

Osebje je (v sodelovanju z zaporniki) odločilno za to, kakšna bo socialna klima v

zaporu. Boljša kot je, laţje bo delo. To vzdušje se potem prenaša tudi na obsojence, kar

je glavni pogoj za uspešen tretman.

48

Tudi pri eksperimentu na Igu se je kot prvi problem pri uvedbi socioterapije pojavilo

nezaupanje do zapornic, da bi bile zmoţne in pripravljene se pogovarjati o problemih in

podajati moţne rešitve problemov. Osebje je čutilo, da izgublja avtoriteto in moč nad

zapornicami. Prejeli so veliko kritike od samih obsojenk, tako da so morali spremeniti

tradicionalne avtoritarne vzorce vedenja. Nekateri tega niso ţeleli in so odšli iz

institucije (Petrovec in Meško, 2006: 358). Terapevti so se torej bali izgube moči in

nepričakovanih situacij (Petrovec in Meško, 2006: 357). Moči po vsej verjetnosti niso

ţeleli izgubiti, ker so se bali agresivnosti s strani obsojenk. Menili so, da bi se jih zaradi

večje enakopravnosti med njimi manj bale.

Petrovec (1992: 326) ugotavlja, da je teţava pri uvedbi tretmana tudi neprestan boj

stroke z nosilci druţbene moči. Tu opazimo nek nov nivo. Stroka namreč velikokrat ţeli

spremembe (na bolje), česar pa drţava ne dovoli, saj novosti ne podpira. Mnenja smo,

da bi morala drţava bolj dopuščati spremembe na področju izvrševanja kazenskih

sankcij. Ni namreč nujno, da je vsaka spremeba slaba. Po našem mnenju drţava

sprememb ne dopušča, ker zahtevajo preveč dela, ne pa zaradi tega, ker se boji

negativnih posledic. Kot smo videli na primerih eksperimentov na Igu in v Logatcu, je

potrebno tvegati in biti pripravljen na spremembe. Z dobrim in vztrajnih delom pa bodo

dobre ideje zagotovo obrodile sadove.

Drţava torej ne zaupa v ljudi in ne zagovarja tretmana, saj ţeli ohraniti občutek moči

nad ljudmi (Petrovec, 2004: 104). Magister (2004: 400) pojasnjuje, da drţava, ki

poudarja svojo moč in avtoriteto ter ohranja hierarhične odnose, podpira klasični model

obravnavanja (kaznovanja) zapornikov in ne tretmanskega. Magistrova sicer v svojem

prispevku ne zagovarja tretmanskega modela obravnavanja zapornikov, ampak le

pojasnjuje razlike med različnimi modeli obravnavanja zaprtih oseb.

7.8 Poseganje v človekove pravice (spreminjanje človeka in zlorabe

tretmana)

Kot je opaziti, sega kritika tretmanske ideologije na več področij. Mlinarič (1994: 68)

pravi, da se tretmanu očita, da se v zaporih krši človekova pravica do nedotakljivosti

osebnosti, ruši se njegova osebnostna integriteta in njegovo dostojanstvo. Namen

49

izrečene kazni naj bi bil le zapor, ne pa poseganje v obsojenčevo osebnost in njegovo

spreminjanje, česar se loteva tretman.

»Mednarodni54

in domači55

akti zahtevajo humano in spoštljivo obravnavanje brez

mučenja. Zahtevajo enakopraven, vljuden in pravičen pristop tako zaporniki kot tudi

med zaposlenimi in zaporniki« (Meško in sodelavci, 2006: 264). Bavcon (1984: 178, v

Petrovec, 1999: 13) opozarja, da se ne smemo odreči tretmanu. Mnenja je, da ne smemo

uporabljati takšnih metod, ki predstavljajo poseg v človekovo osebnost, v njegovo

integriteto in pomenijo manipulacijo z njim (človek postane objekt).

Najbolj kritizirana metoda glede poseganja v človekove pravice je (bil) medicinski

tretman, saj je uporabljal grobe posege v zapornikovo psihično in fizično integriteto

(Wexler, 1978: 8, v Petrovec, 1992: 321). Problem je tudi medikamentozna terapija, s

katero se zniţuje agresivno vedenje zapornikov (Vodopivec, 1992: 9). Petrovec (1998b:

240) poudarja, da nastane pri uvajanju tretmana zagata tudi pri tem, ker določene

tretmanske metode resnično pomenijo zlorabo znanosti. Sem se štejejo predvsem

metode medicinskega tretmana in sicer psihokirurgija56

, narkoanaliza57

in

medikamentozna terapija. Zaradi prevladovanja medicinskega tretmana (prevsem v

času, ko je bil popularen behaviorizem) so marsikje začeli tretman enačiti z

medicinskimi posegi, kar je pripomoglo k temu, da tretmana niso ţeleli v zaporih

(Petrovec, 1998a: 44). Petrovec (1992: 324) trdi, da je ravno zaradi zlorab tretmana in

invazivnih posegov v človeka v okviru medicinskih, psihiatričnih in nekaterih

psiholoških metod prišlo do zloma tretmanske ideologije. Upamo si trditi, da danes ne

more priti do zlorab medicinskega tretmana, kot je bilo to moţno v preteklosti. Vsak

tretmanska metoda, ki jo osebje v zavodih uporabi, je namreč pod nadzorom, njena

uporaba pa mora biti odobrena. Dodatno varovalo proti zlorabi znanosti so resolucije in

54

Nekateri najpomembnejši mednarodni akti na področju varovanja človekovih pravic so: Splošna

deklaracija o človekovih pravicah, Mednarodni pakt o drţavljanskih in političnih pravicah,

Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniţevalnim kaznim ali ravnanju,

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropska konvencija o preprečevanju

mučenja in nečloveškega ali poniţujočega ravnanja ali kaznovanja, Evropska zaporska pravila,

Standardna minimalna pravila o ravnanju z zaporniki. 55

Najpomembnejši slovenski pravni akti na področju preprečevanja kršitev človekovih pravic so:

Ustava Republike Slovenije, Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij in Kazenski zakonik. 56

Psihokirurgija in nevrokirurgija sta medicinski metodi tretmana, ki naj bi ju psihiatri uporabljali le

takrat, ko druge metode ne pomagajo (Fontanesi, 1969: 359-60, v Petrovec, 1998a: 20). 57

Narkoanaliza je metoda psihološkega tretmana, ki uporablja kemične snovi, pridobljene iz

barbituratov (Silva, 1969: 375-6, v Petrovec, 1998a: 22).

50

razna priporočila, ki jih mora Slovenija upoštevati in zaradi njih je tudi pod stalnim

nadzorom evropskih institucij, in varuh človekovih pravic, ki ima vpogled v dogajanje v

zavodih.

Allen (1984, v Zebec Koren, 1992: 230) je kritiziral moderni tretman v tem, da

rehabilitacija pomeni ogroţanje temeljnih človekovih pravic zaprtih oseb. S tem je ţelel

povedati, da tretman ţeli spremeniti osebnost in vedenje obsojenca. To spreminjanje pa

poteka bolj zaradi pritiska druţbe in ne toliko zato, da bi dejansko resocializirali

zapornika.

Sam zapor nudi veliko moţnosti za zlorabo znanosti in kršitve temeljnih človekovih

pravic. Teţava je v tem, da lahko osebje s še tako strokovnimi metodami škoduje

obsojencu. Ţe najmanjši poskus spreminjanja obsojenca lahko namreč štejemo za poseg

v osebno integriteto (Mlinarič, 1994: 68). Skalar (1975: 275) se sprašuje, ali lahko s

tem, ko spremenimo posameznika in ga odvrnemo od deviantnega vedenja, človeku tudi

škodujemo s tretmanom. Pravi, da ne razmišljamo namreč dovolj o stranskih učinkih

tretmana in skupinskega dela. Menimo, da vsak poskus spreminjanja obsojenca ne more

biti kršitev človekovih pravic. Ţe takoj na začetku je jasno, da mora obsojenec pisno

privoliti v tretman. Trdimo pa tudi, da človeku v večji meri lahko škodujemo s tem, ko

se z njim sploh ne ukvarjamo kot pa s tretmanom. S tem ga namreč izoliramo in mu ne

nudimo normalne komunikacije z ostalimi, ki je za človeka, tako na prostosti, kot v

zaporu, nujno potrebna.

V zaporu obstajajo tudi različne oblike deprivacije58

, poleg tega, da so zaporniki med

zaporno kaznijo prikrajšani za svobodo (Sykes, 1958; Sykes in Messinger, 1960, v

Zebec Koren, 1992: 233-4). Omejeno jim je gibanje, prikrajšani pa so tudi za stike z

zunanjim svetom (Sykes, 1958: 65, v Zebec Koren, 1992: 234). Naše stališče je, da to

sicer ne pomeni kršitve pravic, saj so v zaporu, ker so drugim (svojim ţrtvam) kršili

pravice in je to del kazni. Ravno zaradi tega bi morali uvesti več stika z zunanjim

svetom in s tem več tretmana, da ne bi prišlo do večjih napetosti. Drţava mora

58

Prikrajšanja oziroma deprivacije v zaporih so: prikrajšanost za prostost (svoboda gibanja,

prikrajšanost za socialne stike); prikrajšanost za heteroseksualne odnose; prikrajšanost za določene

dobrine (ki jih ni na voljo v zaporu); prikrajšanost za varnost (Kanduč, 1997: 538) in prikrajšanost za

avtonomijo (Sykes, 1958: 77, v Zebec Koren, 1992: 234).

51

zapornikom vseeno omogočati neke minimalne standarde, da ne bi prišlo do kršenja

njihovih pravic.

Zaporniki so prikrajšani tudi za varnost. V zaporu je namreč veliko agresije in nasilja s

strani drugih zapornikov, pa tudi s strani paznikov (Sykes, 1958: 77, v Zebec Koren,

1992: 234). Zapor mora biti sposoben zajeziti strah pred viktimizacijo, kar lahko stori z

obravnavanjem zapornikov, njihovom poboljšanjem, zato tu ne vidimo ovire za uvedbo

tretmana. Kanduč (1997: 538-9) trdi, da je edini moţni način za odpravo teh deprivacij

tretman in njegovi programi. Pojasnjuje, da je potemtakem rehabilitacija "sila", ki naj

odpravi negativne stranske učinke kazni in naj zajema različne oblike pomoči, da se

ohrani človekovo dostojanstvo in njegovi potenciali. Ob branju različne literature smo

opazili, da se pri nas nasilne posameznike le premesti na drug oddelek v zaporu, ne nudi

pa se jim moţnosti, da bi se poboljšali, oziroma, da bi skušali svojo agresijo usmeriti

drugam in ne na druge obsojence. Potrebovali bi programe, ki bi pomagali obsojencem

pri spopadanju s svojo agresivnostjo.

Vodopivec (1992: 9) poudarja, da lahko skupinska terapija v zaporu pomeni tudi

manipulacijo z obsojenci. Trdi, da v tretman ne bi smeli vključevati tistih, ki nanj ne

pristanejo in tistih, ki so do drugih nasilni, saj lahko le-ti potem še bolj manipulirajo z

ostalimi zaporniki. Tudi Kanduč (1996b: 232) se strinja z njo in pravi, da rehabilitacija

temelji na manipulaciji z obsojenci z različnimi tehnikami pogojevanja. West (1968:

276-8, v Skalar, 1975: 280) je kritiziral behaviorizem, saj manipulira z obsojenci z

nagrajevanjem in kaznovanjem. Tako se zaporniki po določenem času začnejo izogibati

negativnemu kaznovanju, tako da se potem "prostovoljno" odločijo za tretman. Toch

(1979: 271, v Petrovec, 1998a: 41) pravi, da okoliščine, stiske in groţnje v samem

zaporu privedejo obsojenca do tega, da se odloči za tretman, ni pa ta odločitev

prostovoljna. V takšnih primerih gre za privolitev obsojencev, ki so v posebnih

ţivljenjskih okoliščinah, v katerih teţko ali celo ne morejo racionalno presojati in se

odločati (Skalar, 1975: 281). Z vidika varstva človekovih pravic med prestajanjem kazni

nekateri predlagajo, da se dopušča absolutna prostovoljnost pri uvedbi tretmana pri

obsojencih (Mlinarič, 1994: 69). Tudi v zakonih in podzakonskih aktih se opazi, da

mora zaprta oseba privoliti v tretman in načrt tretmana podpisati, kar pomeni, da se z

njim strinja in ga ţeli. Menimo, da se obsojenci za tretman ne odločajo toliko zaradi

pritiskov osebja, ampak zaradi krajšanja časa med prestajanjem kazni. Čeprav v resnici

52

ne ţelijo tretmana in osebnostnih sprememb, vseeno sodelujejo, ker si s tem popestrijo

čas v zaporu. Z delom, ki je tudi del tretmana pa lahko še nekaj zasluţijo.

V zaporu se morajo obsojenci nenehno prilagajati formalnim in neformalnim pravilom

zaradi reda in discipline. Red ima v zaporu prednost pred neko svobodo, ki naj bi

zapornikom vseeno pripadala v zaporu (Meško in sodelavci, 2006: 272). Vprašanje je

tudi, ali je prav, da s tretmanom ţelimo človeka prilagoditi določenim normam (Bavcon,

1972, v Skalar, 1975: 279). S tem posegamo v njegovo osebno svobodo in integriteto.

Kanduč (1988: 301) trdi, da je rehabilitacija ţe sama po sebi namenjena, da človeka

prilagaja, saj je le-ta po naravi prilagodljiv in spremenljiv. Sprašujemo se in trdimo, da

je pomembno, v kolikšni meri smo pripravljeni človeka spremeniti, mu vsiljevati, da

ponotranji oziroma spremeni vrednote, ki jih je spoštoval in upošteval do sedaj.

Vprašanje je, koliko invazivni so lahko posegi, da še ne prestopijo meje kršenja

človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Avtor Lopez Rey, znameniti kriminolog, meni, naj zapornik ne bo predmet

manipulacije, ampak aktiven člen v procesu tretmana. S tretmanom pa se ne sme

človeka prilagajati, ampak mu nuditi pomoč in ga usmerjati, da bo lahko napredoval in

bo postal samostojen in zrel (Bavcon, 1972: 5, v Skalar, 1975: 283). Mnenja smo, da

človeka ne smemo postaviti v pasivno vlogo in mu vsiljevati spremeb. Zapornik se

mora sam, s svojim trudom, poboljšati. Če se bo sam trudil za spremembe, bo te tudi

bolj cenil in pridobil na samospoštovanju. Čutil se bo sposobnega, da iz sebe naredi

nekaj več in (p)ostane boljši človek.

Tretmanska ideologija šteje obsojenca za bolnega ali pa duševno motenega. S tem, ko

ga ţeli spremeniti, ga etiketira in ga poniţuje (Gibbons, 1973: 504-5, v Petrovec, 1998a:

62). Tudi Magister (2004: 2, v Petrovec, 2003. 403) opisuje obsojenca kot bolnika, ki

potrebuje popravilo v obliki tretmana in zdravljenja. Menimo, da obsojencu tako

pripisuje pasivno vlogo in ga razvrednosti kot človeka, saj s tem obsojenec postane

objekt brez nekih moţnosti sodelovanja v tretmanu. Zapornik postane predmet

oblikovanja in spreminjanja brez pravic. Pri nas temu ni tako, saj vsi poudarjajo aktivno

sodelovanje v tretmanu. Koliko je potem obsojenec v tretmanu dejansko aktiven, je

odvsino od njega samega in od tega, koliko ga je terapevt sposoben motivirati za

sodelovanje.

53

Mlinarič (1984, v Petrovec, 2003: 403) ravno zaradi tega pravi, da obsojenec mora

postati subjekt obravanavanja. Šele tako bo namreč zaprti aktiven, kar mu omogočajo

humanistični, psihološki, penološki in pristopi socialnega dela (nikakor pa ne

psihoanaliza in behaviorizem). Vidimo torej, da le nekatere metode zaporniku kršijo

osnovne človekove pravice, zato jih v zaporih ne smemo uporabljati, če ţelimo

vzdrţevati stanje brez kršenja človekovih pravic.

Zanimivo je, da ţe sama slovenska zakonodaja razlikuje namen kaznovanja pri odraslih

in mladoletnikih. Namen kazni pri mladoletnikih je namreč resocializacija, pri odraslih

pa namena ni jasno napisanega (Petrovec, 1998b: 243). Naše mnenje je, da se zdi, kot

da odrasli nimajo pravice do tega, da se spremenijo in da nimajo moči, da spremenijo

svojo osebnost ter se poboljšajo. Zagotovo je res, da se mladi laţje spremenijo, a tudi

odrasli so s trudom in motiviranostjo sposobni spremeniti vedenjske vzorce in sprejeti

drugačne vrednote. Slovenski zakonodaji nasprotuje teorija Eriksona59

, ki pravi, da se

razvoj osebnosti ne zaključi z adolescenco, ampak traja celo ţivljenje (Musek, 1982:

217-21, v Petrovec, 1998a: 173).

Anttila (1972, v Zebec Koren, 1992: 230) pojasnjuje, da dodatek tretmana k sami

zaporni kazni pomeni to, da tudi tretman postane kazen. Zapornik tretman potem jemlje

kot dodatno kazen, čeprav v njega privoli. Zapor je torej ne glede na vse (ali je v njem

tretman, ki je mogoče včasih še dodatna kazen, ali ga ni) kazen. Sklepamo lahko, da je

treba izredno paziti, da se tretman izvaja strokovno in kakovostno. Upoštevati moramo

profesionalne standarde in biti predani znanosti, da se izognemo kršitvam pravic

obsojencev (Kanduč, 1996b: 234). S stališčem Anttile se le delno strinjamo. Mnenja

smo namreč, da ob primerno izbranem programu obsojenec tretmana nikakor ne vidi kot

kazen, ampak kot popestritev zaporniškega vsakdana, ki mu prinese tudi določene

ugodnosti.

59

Eriksonova teorija razlaga človekov psihosocialni razvoj s pomočjo delovanja psihičnih in socialnih

dejavnikov. Razvoj poteka v osmih stopnjah skozi celo ţivljenje, v vsaki pa nastopi tudi kriza, ki jo

mora človek rešiti na primeren način, da bo takšna osebnost zdrava in se bo razvijala. Če posameznik

krize ne reši ali jo reši na neprimeren način, bo taka oseba neprilagojena (Šakić, v Meško, 2006: 129-

30). Meško (2006: 131) pravi, da je ta teorija pomembna za preučevanje kriminalnega in deviantnega

vedenja, saj na zelo primeren način predstavlja vlogo socializacijskih dejavnikov pri oblikovanju

posameznikovega vedenja. Kriminalno vedenje je lahko posledica neustrezno rešenih kriz na drugi,

tretji, peti in šesti stopnji (Meško, 2006: 130).

54

Rehabilitacija ne pomeni nujno kršitve pravic, saj je lahko tretman, z drugega zornega

kota, tudi pravica obsojenca, s katero si omogoči laţje prestajanje kazni in moţnost

laţje vrnitve v druţbo po kazni (Kanduč, 1996b: 239). Tudi zavrnitev tretmana ne sme

prinesti nobenih negativnih posledic ali celo kršitve pravic obsojenca. Poznati je treba,

kakšno je stanje v zaporih in opozarjati na kršitve (Mlinarič, 1994: 68). Raziskave

kaţejo, da je nevarnost kršitve človekovih pravic večje v bolj zaprtih, izoliranih in

totalno organiziranih zaporih (Mlinarič, 1994: 69). Strinjamo se s prepričanji nekaterih

avtorjev, da je treba zapore odpreti, uveljaviti več ugodnosti, vzpostaviti tretman in se

več ukvarjati z obsojenci.

Vodopivčeva (1992: 10) meni, da ni neke nevarnosti, da bi osebje v zaporih resneje

posegalo v osebnostno integriteto zapornikov. Sprašuje pa se, kako bo s kršitvami

človekovih pravic in temeljnih svoboščin v prihodnosti s povečevanjem zaporniške

populacije. Strinjamo se, da povečanje in s tem prenatrpanost zaporov lahko privedeta

do teţjih kršitev pravic obsojencev. Če je zaprtih preveč, je manj prostora za tretman in

ga je tudi teţje izvajati. Pri prenaseljenosti se osebje bolj zateka k (tehničnemu)

varovanju in kontroli zapornikov. Tako pride v ospredje nadzorstvena funkcija zapora,

ki lahko privede do večjih napetosti med osebjem in zaporniki. To pa vodi le v

medsebojno nasilje in kršenje človekovih pravic.

7.9 Tretmanska igra

Penološki raziskovalci so ţe v sedemdesetih letih opazili pojav, ki so ga potem

poimenovali tretmanska igra. Opazili so namreč, da zaporniki najhitreje pridejo do

pogojnega odpusta na ta način, da se vključujejo v programe tretmana (pripravljeni so

tudi pristati na elektrokonvulzivno terapijo60

). S tem, ko se vključujejo v te programe

namreč pridobijo naklonjenost tistih, ki odločajo o njihovem predčasnem odpustu

(Zebec Koren, 1992: 235).

Tretmanska igra torej pomeni nekakšno kupčijo, saj zapornik, ki je vključen v tretman

(čeprav ga v resnici ne ţeli), pozitivno spremeni vedenje, od česar je odvisen njegov

odpust. Terapevt hlini tretman, obsojeni pa uvidevnost (Weigend, 1983: 155-61, v

60

Elektrokonvulzivna terapija je terapija z elektrošoki.

55

Petrovec, 1998b: 240). Zaporniki s tretmansko igro hlinijo spremembe v svojem

obnašanju in poboljšanje, strokovno osebje v zaporu pa ne ţeli videti in izvedeti, kaj se

zares dogaja (ali pa tega sploh ne opazi) (Prettyman, 1972, v Zebec Koren, 1992: 236).

Cusson (1983, v Kanduč, 1996b: 237) tretmansko igro imenuje "nesporazum med

terapevtom in klientom". Terapevt ţeli obsojencu pomagati pri resocializaciji, le-ta pa

se tretmanu upira in le navidezno (zaradi različnih ugodnosti) pristaja nanj. Tretmanska

igra poleg tega, da vpliva na druţbeno vzdušje, oblikuje tudi samo ţivljenje v zaporu

(Meško in sodelavci, 2006: 271).

Kanduč (1996b: 237) opozarja na to, da je pogoj za uspešno rehabilitacijo ţelja

obsojenca samega, da se spremeni. Če si te spremembe ţeli, ne rabi nobene dodatne

motivacije, potrebuje le dobre pogoje za svoje poboljšanje. Če pa tretman odklanja, se

lahko hitro zgodi, da je vanj prisiljen s strani osebja.

Če obsojenec odkloni tretman, se lahko poslovi od raznih ugodnosti. Ravno zaradi

izgube ugodnosti se potem obsojenci odločijo za sodelovanje, čeprav sploh ne ţelijo

doseči nekih sprememb. S tem sodelovanjem sklenejo kupčijo in s tem ţelijo pridobiti

čimveč (Podrţaj, 1993: 44-5, v Petrovec, 1999: 48). Menimo, da se obsojenci velikokrat

neprostovoljno vstopijo v tretman, saj se zavedajo, da je od njega in od njihove uspešne

rehabilitacije odvisen njihov (predčasni) pogojni odpust. Zato raje, kot da se še vedno

umikajo tretmanu, zbujajo vtis, da se ţelijo resocializirati, poboljšati in spremeniti svoje

vedenje. Po naši presoji v primeru, da osebje med tretmanom opazijo, da zaprti sodeluje

le zaradi ugodnosti, bi ga morali iz njega izločiti in mu nuditi kake druge aktivnosti. Ne

bi bilo pravično, da bi mu le zaradi tretmana ukinili vse ugodnosti. Zato Podrţaj (1993,

45, v Petrovec, 1999: 49) pravi, da bi morale ugodnosti postati pravice, s tem pa bi bilo

to kupčevanje omejeno.

Zapornik se torej v zaporu vede tako, kot to od njega pričakujejo zaporniški delavci.

Zaradi tega igra svojo igro in se kaţe kot dober, s tem pa zavaja osebje in tudi sebe.

Takšne vzorce vedenja, kot jih ima zaprti v zaporu, in svojo igro bo namreč prenesel na

prostost (Brinc, 1990, v Ţišt, 2002: 5). Znano je tudi, da je tretmanska igra

najpogostejša prav pri povratnikih v zapor. Le-ti po ponovni obsodbi obvladajo pravila

igre, se striktno drţijo pravil v zaporu, saj bodo tako najlaţje pridobili ugodnosti in

naklonjenost osebja (Petrovec, 1998a: 170). Po našem mnenju povratniki vedo, kako

56

zapor deluje in kakšna so pravila, ter se hitro spet vključijo v razne prepovedane

dejavnosti v zavodu. Vedo namreč, kako se izogniti disciplinskim kaznim61

. Ravno

zaradi tega bi morali več pozornosti dati na povratnike, ki tudi "novince" učijo raznih

trikov.

Meško in sodelavci (2006: 262) so v svoji raziskavi o ţivljenju v zaporu ugotovili, da

večina zaprtih oseb upošteva pravila v zaporu in igra ubogljivost, da si pridobijo

ugodnosti, o katerih odloča osebje. Problem nastane, ker jih zaradi tega zaporniki ne

pojmujejo kot svetovalce in terapevte, ampak le kot manipulatorje z ugodnostmi.

Strinjamo se s temi ugotovitvami. To onemogoča dober tretman, saj zaporniki v osebju

ne vidijo neke pomoči in moţnosti za boljše ţivljenje, ampak le osebe, ki imajo moč, da

jim dajo nekaj v zameno za to, da vidijo njihov napredek, četudi ga sploh ni in ga

zaporniki le hlinijo. Ne gre le za zapornike, ampak za vse ljudi, saj se vsi vedemo na

način, katerega se od nas pričakuje. Vsi se pretvarjamo, da smo drugačni. Nadzorovalci

(osebje) se pretvarjajo, da nimajo kontrole nad ostalimi, nadzorovani (zaporniki) pa se

obnašajo na tak način, da jih zadovoljijo.

Socioterapija pa vodi do tega, da odvrţemo svoje maske. Zahteva namreč neposredno

komunikacijo in pošten ter odkrit dialog. Če hočemo prevzgajati, moramo ljudi/

zapornike spoznati. Če jih ţelimo spoznati, pa jim moramo dati moţnost, da se obnašajo

po svoji volji. Zapornikom moramo omogočiti svobodo, česar pa "klasično kaznovanje"

ne dovoljuje, saj ţeli nadzor nad ljudmi. Socioterapija reagira na neustrezno vedenje

ljudi, ki pa ne sme biti obravnavano z represijo, niti ne sme biti neopaţeno (Petrovec in

Meško, 2006: 359).

Vodopivec (1992, v Meško in sodelavci, 2006: 271) meni, da bi tretmansko igro lahko

zajezili ali celo preprečili, če strokovno osebje, ki izvaja tretman, ne bi sodelovalo in

odločalo o ugodnostih in pogojnem odpustu. Nam pa se zdi, da je to nemogoče, saj so

oni tisti, ki zapornike in njihovo poboljšanje najbolj poznajo in morajo, če ne ţe

odločati, vsaj vplivati na te odločitve. Z zaporniki je treba vzpostaviti bolj pristen

odnos, ki bo temeljil na zaupanju in ne na igri in pretvarjanju.

61

Disciplinske kazni so: javni opomin, razporeditev na drugo delo, omejitev ugodnosti, samica s pravico

do dela in samica brez pravice do dela (Letno poročilo 2008).

57

7.10 Nedoločenost kazni

Tretmanu oziroma relativnim teorijam o namenu kaznovanja nasploh so vedno očitali,

da izreka nedoločeno dolge kazni.

Nedoločene kazni zapora omogočajo oblastem stalno kontrolo nad storilcem kaznivega

dejanja. Strokovnjaki, ki sodelujejo z oblastjo, namreč zelo hitro podajo takšno mnenje,

da bo zapornik ostal v zaporu in se mu bo kazen podaljšala, saj po njihovem mnenju še

ni zrel za odpust (Petrovec, 1998b: 240).

Reich (1996, v Kanduč, 1996b: 232) pravi, da je nedoločenost (zaporne) kazni v

nasprotju z rehabilitacijo, saj ustvarja negotovost in psihično napetost. Ţe iz same

narave resocializacije izhaja, da bi morale biti kazni časovno nedoločene. Ni namreč

mogoče ugotoviti, koliko časa bo delinkvent potreboval za resocializacijo (Ambroţ,

2008: 242-3). Ambroţ (2008: 243) opozarja, da lahko potem kazen tudi za bagatelna

kazniva dejanja postane izrazito nesorazmerna, če je sam storilec neustrezno

socializiran. Velja pa tudi nasprotno, da bi lahko hudo kaznivo dejanje ostalo skoraj

nekaznovano, ker je storilec ugleden (kriminal belega ovratnika).

V primerjavi z relativnimi teorijami pa absolutne kazen veţejo na krivdo in tako

postavljajo neko mejo, s katero zahtevajo sorazmernost med storilčevo krivdo in

dolţino kazni (Ambroţ, 2008: 241). Tako morajo absolutne teorije sluţiti kot pomoč

relativnim, saj bi v nasprotnem primeru z nedoločenimi kaznimi kaj hitro prišlo do

kršitve človekovih pravic. Odmera kazni na podlagi krivde je le zgornja meja pri izreku

kazni, da se le-ta ne bi vlekla v nedogled (Ambroţ, 2008: 246). Če kazen ne bi bila

sorazmerna s krivdo, je obsojenec ne bi sprejel za pravično, kar bi slabo vplivalo na

njegovo resocializacijo. Zaporniki bi se tako upirali vsemu in ne bi več spoštovali

odločitev in ne bi več verjeli v pravičnost pravosodnega sistema (Novoselec, 2007: 375,

v Ambroţ, 2008: 246).

Tudi v slovenski zakonodaji opazimo, da so kazni omejene z (vsaj) z zgornjo mejo, kar

je element absolutnih teorij. Tako je v slovenski kazenski zakonodaji določena zgornja

meja vzgojnih ukrepov, zgornja meja kazni zapora za posamezna kazniva dejanja in

58

splošna zgornja meja. Problem nedoločenosti kazni vidimo le pri sedanji uvedbi

dosmrtnega zapora. S tem, ko je storilec kaznivega dejanja obsojen na dosmrtni zapor,

je vdan v usodo in nima motivacije za tretman. Tudi pri mladoletnikih in vzgojnih

ukrepih je opaziti nekakšen element nedoločenosti, saj se jim ukrep (kazen) lahko

podaljšuje, kar pa po našem mnenju negativno vpliva na njihovo motivacijo za

sodelovanje v tretmanu. Vseeno pa je tudi vsak ukrep omejen z zgornjo mejo in tako

lahko vedo vsaj, kdaj najkasneje bodo spet svobodni. V medijih in po mnenju

penologov je pri mladoletnikih mogoče opaziti, da ravno zaradi nedoločenega trajanja

vzgojnih ukrepov, raje med prestajanjem le-teh storijo kaznivo dejanje. S tem dobijo

kazen mladoletniškega zapora, ki je točno določena. Mladoletnike v storitev kaznivega

dejanja pahne sam sistem. Še vedno je odločitev na strani mladoletnika, a veliko breme

nosi tudi zakonodaja. Morebiti se bo to s Kazenskim zakonikom za mladoletnike

spremenilo.

7.11 Pomanjkanje postpenalne pomoči

Posamezniku v tretmanu je treba pomagati, da bo zrelo in odgovorno ravnal in bo

zmoţen odločati na prostosti (Skalar, 1975: 282).

Obsojencem bi morali svetovati za ţivljenje po prestani kazni (Zebec Koren, 1992, v

Ţišt, 2002: 7). V postpenalno pomoč bi morali biti vključeni vsi, ki kakor koli

pripomorejo k rehabilitaciji obsojenca. Na prvem mestu je druţina (Petrovec, 1999: 33).

Problem vidimo v tem, da je prav druţina faktor, ki velikokrat odpove. Bolj pomembno

je, da vključimo v reintegracijo druge bliţnje (sorodnike, prijatelje, sodelavce), ki so

pripravljeni sodelovati. Ne smemo namreč še bolj obremenjevati druţine, če ţe tako ne

ţeli sodelovati. Boljše je, da ima zaprti stike s tistimi, ki to ţelijo, čeprav niso "matična

druţina". Ti mu bodo namreč v večjo oporo. Pogosto je namreč opaziti, da je bil razlog

za teţave ravno okolje, kamor bi se morala zaprta oseba po kazni vrniti. Tam je ţivela

tudi njegova ţrtev, oziroma oškodovanec kaznivega dejanja. Uspešno svetovanje s člani

druţine in ţrtvijo lahko pripomore k temu, da se izboljšajo stiki in komunikacija med

zapornikom in oškodovancem. Obsojenca se na odpust pripravlja s skrbno načrtovanimi

izhodi med prestajanjem kazni.

59

Sykes (1958, v Meško in sodelavci, 2006: 267) pravi, da dandanes zapori ţelijo

pomagati zapornikom s tem, da v zaporih imitirajo zunanje okolje in ţivljenje. Na voljo

jim je zdravniško osebje, moţnost rekreacije, izobraţevanja in obiski, da bi bil zapor

čimbolj podoben normalnemu ţivljenju. S tem ţelijo vplivati na to, da bi bilo ţivljenje

po zaporu nedelinkventno. Menimo, da je ta imitacija ţivljenja na prostosti lahko zelo

pozitivna za posameznika, saj se s tem po kazni laţje reintegrira v druţbo.

V slovenski socioterapevtski praksi je bila postpenalna pomoč izredno pomembna.

Terapija je bila osredotočena na odnose obsojencev z druţino, kjer so le-ti doţiveli

največ konfliktov. Osredotočili so se na to, da bi obsojenci po kazni spet dobili

(prejšnjo) zaposlitev (Petrovec in Meško, 2006: 360). Osemdeset odstotkov zapornikov

je v 80. letih prejšnjega stoletja dobilo zaposlitev takoj po odpustu iz zapora (Petrovec

in Meško, 2006: 358). Dobro prakso v Sloveniji od leta 2002 do leta 2004 v zaporu na

Dobu kaţe tudi mednarodni pilotski projekt Leonardo da Vinci, program Evropske unije

na področju poklicnega izobraţevanja zapornikov. Naslov projekta je bil "Izhod –

poklicno usposabljanje in socialna reintegracija obsojencev v postpenalni obravnavi".

Cilj je bil vzpostaviti učinkovito mreţo organizacij, ki naj bi pomagale zaporniku na

poti k socialni in delovni reintegraciji (Zupančič, 2004: 418). Na področju zaposlovanja

obsojencev je potrebno še veliko postoriti, saj jih ima vedno manj zagotovljeno sluţbo

po odpustu iz zapora. Pomembno je, da po kazni lahko dobijo denarno socialno pomoč,

ki jim omogoča laţje preţivetje. Čimprej pa jim je potrebno dobiti delo, pri tem pa naj

sodelujejo centri za socialno delo in delodajalci. V času recesije se nam zdi skoraj

nemogoče, da bi zaporniki dobili zaposlitev takoj po odpustu, saj je vsakemu teţko

dobiti zaposlitev, še teţje je to za bivše obsojence, saj niso ravno zaţelen kader.

Problem je tudi druţbena zapostavljenost, ki bi se morala zmanjševati z izboljšanjem

znanja in usposobljenosti (Zupančič, 2004: 425). Druţbo je po našem mnenju treba

pripraviti, da obsojencev ne bo dodatno stigmatizirala in zavračala po prestani kazni in

jih bo sprejela nazaj. Pri postpenalni pomoči so izrednega pomena tudi pogosti prosti

izhodi (Petrovec, 1999: 101). Menimo, da izhodi ne smejo biti na voljo prehitro po

nastopu kazni. Osebje mora obsojenca prej spoznati in ugotoviti, ali je sploh zmoţen

nekaj ur preţiveti zunaj zavoda in ali je to za druţbo varno. Permisivna obravnava

obsojencev je verjetno primernejša za privajanje na odpust, saj odnosi zunaj niso nikjer

tako avtokratični in prisiljeni kot v zaporu. S tem pa zaprtih oseb ne pripravljajo na

60

ţivljenje po kazni, ampak jim dajemo le večjo moţnost, da postanejo povratniki, saj so

(predvsem po daljših kaznih) le v takšnih neenakopravnih odnosih zmoţni funkcionirati.

Ţišt (2009: 156) trdi, da so poseben problem "nemočni otroci", ki nimajo več

samospoštovanja in motivacij, da bi naredili kaj pozitivnega. To so velikokrat

povratniki, ki znajo ţiveti le še v zaporu.

Izvrševanje kazenskih sankcij bi nujno moralo biti usmerjeno na potrebe in teţave med

in nujno tudi po prestani kazni (Brinc, 1994: 309). Brinc (1976: 91, v Meško in

sodelavci, 2006: 267) zaključuje, da je za zapornike in tudi njihove druţine ob samem

prestajanju kazni v zaporu izjemno kritično prehajanje iz normalnega ţivljenja v zapor

in vrnitev v druţbo po prestani kazni. Pravi, da bi na teh mestih morali zapornikom

pomagati posebne sluţbe, ki bi jim nudile pomoč pri prehajanju in prilagajanju na

spremembe v načinu ţivljenja. Namen kazenskih zavodov naj bi namreč bil

poboljševanje ter resocializacija in readaptacija zapornikov. Menimo, da je postpenalna

pomoč izredno pomembna za samega odpuščenega kaznjenca. Ne potrebujemo pa še

dodatnih sluţb, ki bi skrbele za tako pomoč. V Sloveniji imamo svetovanje po prestani

kazni, kar je nekakšna posebnost slovenske penologije. Svetovanje nudijo prostovoljci

in menimo, da bi morali ta institut v večji meri uporabljati.

7.12 Slaba realizacija tretmana

Nekateri avtorji trdijo, da imajo zaposleni v zaporu (svetovalci, psihologi, vzgojitelji in

duhovniki) nalogo, da pri zaprtih vzbudijo občutek samoobsodbe, katera naj bi jih

"poboljšala" v tolikšni meri, da ne bi ponavljali kaznivih dejanj. Ta prizadevanja

zaposlenih pa ostajajo zgolj na verbalnem nivoju in s tem se le izčrpava javna sredstva.

Ne obstajajo pa neki konstruktivni programi, ki bi jih izvajalo strokovno osebje v

zaporih. Nekateri strokovnjaki trdijo, da je tretman izguba časa, ker vzroki za

delinkventnost niso v posamezniku, ampak so zanjo krivi druţbeni dejavniki. Drugi pa

pravijo, da osebje v zaporih ni dovolj usposobljeno, da rehabilitira posameznike (Meško

in sodelavci, 2006: 267-8). Mnenja smo, da tretman nikakor ni izguba časa, saj ima več

pozitivnih posledic kot pa negativnih. Vzroki deviantnosti posameznika pa so zagotovo

tudi v njemu samemu in ne le v druţbi, tako da je to le še dodaten vzrok za ukvarjanje z

zaprtimi osebami. Z vzbujanjem občutka samoobsodbe pri zaprtih osebah, se jim ne

61

nudi motivacije za sodelovanje v tretmanu, ampak se jih še dodatno kaznuje in se jim

vsiljuje slabo mnenje o njih samih. Zaradi tega se ne bodo spremenili, ampak bo

njihovo poboljšanje še teţje doseči.

Brinc (1994: 301) pravi, da so za kakovostno delovanje zapora bolj kot zakonske

določbe pomembni odnosi med zaposlenimi in zaporniki. Za kakovost odnosov med

njimi so bolj kot izobraţenost in strokovna usposobljenost zaposlenih pomembne

njihove lastnosti. Izrednega pomena je, ali je osebje kaznovalno usmerjeno ali pa ima

neke višje cilje, ki jih ţeli doseči s tretmanom. Od te usmeritve je potem odvisen tudi

rehabilitativni učinek zapora. Neuspešnost resocializacije ni posledica slabih

zapornikov, ampak slabih zaporov, ki pa jih seveda ustvarjajo v prvi vrsti zaposleni z

dobrimi ali slabimi odnosi z zaporniki.

Izbira strokovnega osebja je zelo pomembna za zapore. Še posebno je dobro zaposliti

kvalitetno osebje na tistih mestih, kjer se zahteva aktiven stik z zaporniki. Eden od

temeljev dobre socialne klime, ki je potrebna za uspešen tretman je zagotovo dobra

komunikacija, ki jo primarno ustvarja ustrezno izbrano, izobraţeno in usposobljeno

osebje. K dobremu kadrovanju spada tudi usposabljanje novega osebja. Usposabljanje

mora predstavljati kakovosten in obseţen program teoretičnega in praktičnega

usposabljanja. Od tega je namreč odvisna uspešnost dela v zaporu (Peteh, 2000: 584).

Osebje v slovenskih zaporih ima po naši presoji dovolj znanja in je dovolj usposobljeno

za izvajanje osnovnih nalog v zaporu, primanjkuje jim znanja za delo z zaporniki.

Problem vidimo v pomanjkanju kadra in tudi v pomanjkanju strokovnosti obstoječega

osebja. Veliko se usposabljajo na področju borilnih veščin, premalo je usposabljanj za

delo in obravnavanje zaprtih oseb. Če je kadra premalo, lahko to privede do

preobremenjenosti zaporniških delavcev, ki vodi v izčrpanost, iztrošenost in

pomanjakanje motivacije za delo in trud z zaporniki. Problem je tudi to, da je osebje v

zaporih izjemno kaznovalno naravnano. Osebje je v veliki večini mnenja, da le stroge

kazni in strogi zapori preprečujejo kriminaliteto (Petrovec, v Brinc, 2001: 173-4).

Podrţaj (1993: 397) pa nasprotno trdi, da so moţnosti prevzgoje v zaporu objektivno

omejene. Še tako kvalitetno osebje, ki ima dobre pogoje za delo, se lahko le pribliţa tem

mejam. S tem se strinjamo, saj ni vse odvisno le od osebja. Če torej trdimo, da so

moţnosti resocializacije omejene, ne moremo ne od zaporov, niti od vzgojnih sluţb

62

zahtevati velikih rezultatov. Zebec Koren (1992: 231) trdi, da je zapor neprimerno

mesto za tretman. Meni, da so zapori prenapolnjeni, izčrpajoči in nevarni za zapornike.

Po njegovem mnenju je zapor zgrajen tako, da onemogoča hkratno izvajanje

kaznovanja62

in rehabilitacije. Tako torej za slab tretman ne moremo kriviti le slabe

realizacije, saj je ta ţe zaradi več razlogov onemogočena. Podrţaj (1993: 397) opozarja,

da je resocializacija vseeno potrebna. V zaporu moramo namreč s pomočjo tretmana

vzpostaviti neko ravnoteţje med udeleţenci (sluţbami v zaporu in zaporniki), da ne

pride do prevlade nadzorstvene funkcije zapora. Osebje v zaporih mora med seboj za

dosego dobrega tretmana sodelovati. Petrovec (2000: 576) trdi, da tisti, ki skrbijo za

varnost, morajo sodelovati z vzgojnim strokovnim osebjem. Tako se bodo med seboj

nadzorovali (sistem "checks and balances"63

), si izmenjevali predloge in izboljšali

zapor. To sodelovanje v slovenskih zaporih ţe obstaja. Enkrat tedensko do enkrat

mesečno imajo namreč sestanke velikih skupin, na katerih skušajo izmenjevati znanja,

predloge in mnenja.

Ţe v preteklosti so ugotavljali, kaj se sploh dogaja v zaporih. Weigend (1983: 155, v

Petrovec, 1992: 324) je ugotovil, da so (bili) zapori prenaseljeni in pogoji v njih

nevzdrţni, tretmana pa sploh ni bilo. Menimo pa, da tu ni nobenega sledu o tretmanu.

Na tem mestu se lahko potemtakem vprašamo, ali pri nas v današnjem času tretman

sploh poteka v kakršni koli obliki ali je le na papirju. Pomembno je vedeti, ali razmere v

zaporih sploh dovoljujejo tretman, ali pa tretman ţe poteka in je neučinkovit, ker ga

slabo izvajamo.

Vodopivčeva (1992: 6) poudarja, da je namen kazni predvsem onesposabljanje, zato se

zapornikov ne razporeja več glede na to, kakšen tretman potrebujejo, ampak glede na to,

koliko varovanja potrebujejo. V slovenski praksi vidimo potrditev tega mnenja, saj se

obsojence po prihodu v zapor res razporeja v tri reţime64

, med katerimi je opazna

razlika v količini nadzorovanja.

62

Načelo kaznovanja vključuje onemogočanje, generalno prevencijo in zastraševanje (Zebec Koren,

1992: 231). 63

"Checks and balances" pomeni sistem zavor in ravnoteţja in zahteva uravnoteţenost oblasti

(http://sl.wikipedia.org/wiki/Lo%C4%8Ditev_oblasti). 64

»Vsak zavod ima zaprti, polodprti in odprti oddelek. Med seboj se oddelki ločijo po stopnji

zavarovanja in omejevanja svobode gibanja« (Ţišt, 2009: 47).

63

V Sloveniji stroţji reţim v zaporih prinaša tudi marsikatero teţavo. Vedno večji

varnostni ukrepi namreč lahko hitro privedejo do pretiranega nadzorovanja, kar vodi v

vse večjo anksioznost osebja in temu sledi agresivnost zaposlenih. Taki ukrepi tudi

povečujejo patologijo problematičnih zapornikov, ki potem lahko postanejo resnično

nevarni (Mlinarič, 1994: 64). Naše mnenje je, da bi zaprte morali razporejati glede na

potrebno obravnavanje, toda v tem primeru bi morali temeljito spremeniti ta sistem. Z

drugačnim sistemom bi tako laţje obravnavali obsojence. Če bi bila razporeditev po

zaporih drugačna, bi laţje sploh vpeljali tretman in ga uspešneje izvajali. V takih

razmerah pa tretman nikakor ni moţen, čeprav imamo kvalitetno osebje in uspešno (na

papirju) realiziran tretman, a v praksi ta ni mogoč.

Eden izmed razlogov za slabo izvajanje tretmana je lahko tudi ta, da je rehabilitativnih

ukrepov mnogo. Tu se pojavljajo najrazličnejši postopki (medicinske metode,

psihokirurgija, medikamentozna terapija, psihološko svetovanje, skupinsko delo)

(Petrovec, 1992: 319). Pri nas ne vidimo problema v tem, da bi bilo preveč

rehabilitativnih metod. Uporablja se večinoma obravnavanje v obliki terapevtskih

skupin in individualni tretman. Poleg tega imamo še zdravljenje odvisnosti od drog in

alkohola. Pravzaprav bi priporočali bolj taznovrstne programe (sploh prostočasne

aktivnosti), ki bi v zapore vnesle več razgibanosti.

Brinc (2002, v Ţišt, 2002: 8-9) trdi, da bi tretman v zaporu moral biti namenjen le

najbolj sposobnim, se pravi, le tistih, ki bodo lahko zaradi tretmana, napredovali na

intelektualnem in čustvenem področju. Poudarja tudi, da so zaposleni slabo

usposobljeni, saj ni nihče izobraţen za globinsko obravnavanje zapornikov. Mislimo, da

to, da nekateri zaporniki sploh niso intelektualno sposobni napredovati, ne sme biti

razlog za slabo izvrševanje tretmana. Teţavno pa je lahko tudi, če (sposoben) zapornik

tretmana sploh ne ţeli. Nismo mnenja, da moramo tretman nuditi le dovolj

inteligentnim, tretman je namreč pravica vsakega zapornika. Treba pa je vedeti, da

moramo za uspešno realizacijo tretman prilagoditi vsakemu posamezniku posebej. Pri

tretmanu se ne zahteva izjemnih intelektualnih sposobnosti, ampak je treba rasti

emocionalno, česar pa smo sposobni vsi.

Podrţaj (1993: 398) pravi, da mora druţba osebju nehati pripisovati neke čarobne moči.

Mora mu dodeliti ustrezno vlogo in mu v okviru te vloge in nalog naloţiti določeno

64

odgovornost. Delo v zaporih mora biti kvalitetno opravljeno. Brinc (2000: 237) pa

zaključuje, da zapor namene kaznovanja, zastraševanja in inkapacitacije dobro izvršuje,

slabše realizira le namen rehabilitacije.

65

8 Sklepna misel

V današnjem času se zdi, da nekako ni prostora za ponovno uveljavitev načel

tretmanske ideologije. Petrovec (2000: 571-2) opozarja, da je nevarnost nove penologije

v tem, da se ne ukvarja več z rehabilitacijo, posameznikom in preprečevanjem

kriminalitete. Trdi, da gre le za inkapacitacijo najbolj nevarnih, strogo nadzorovanje

manj nevarnih in obvladovanje nevarnosti. Po našem mnenju se druţba boji

kriminalitete in meni, da jo je vedno več. Zaradi tega tudi nastajajo trendi vedno

represivnejše politike, ki polni zapore in zapornike le nadzira, ne ţeli in ne zmore pa jih

obravnavati ter rehabilitirati. Čeprav sta javno mnenje in drţava naklonjena stroţjim

kaznim in kaznim zapora, se mora stroka temu upirati. Zahtevati mora več tretmana in s

tem več ukvarjanja z zaporniki.

Poudariti moramo, da se "vsaj na papirju" še vedno poudarjata resocializacija in

tretman. Kako je z njima v praksi, pa je po našem mnenju teţko preveriti. Malo je

namreč raziskav na tem področju, po naši presoji pa je teţko tudi pridobiti zaupanje

tako zapornikov kot zaporniškega osebja, da v raziskavah sploh sodelujejo.

Menimo, da se vseeno splača potruditi za to, da bi bilo več obravnavanja zapornikov.

Pokazalo se je namreč, da v svetu ni konceptov, ki bi imeli prednost pred

socioterapevtsko usmeritvijo (Petrovec, 1999: 120). S postopnimi spremembami bi

morali tudi drţavo pripraviti na to, da bi v manjši meri uporabljala zaporno kazen kot

glavno kazen za storilce kaznivih dejanj. Vsaj za tiste obsojence, ki druţbi niso nevarni,

bi bilo treba poiskati alternativne kazni, ki bi v večji meri pripomogle k temu, da bi

obsodba čim manj vplivala na obsojenca in bi ga v čim manjši meri zaznamovala in

stigmatizirala.

Manjša prenaseljenost zaporov bi tako omogočala več ukvarjanja z obsojenci in

ţivljenje v zaporih bi bilo boljše. Prestajanje kazni bi tako omogočalo resnično

rehabilitacijo in pomoč pri ponovni vrnitvi na prostost. Tudi osebje v zaporih bi bilo

manj obremenjeno in bi bilo bolj pripravljeno sodelovati z obsojenci pri tretmanu.

Menimo, da v zaporih ni tolikšna ovira to, da zaporniško osebje nima motivacije za

66

obravnavanje zapornikov. Osebje je zaradi pomanjkanja kadra preobremenjeno. Zato

mora drţava za boljše prestajanje zaporne kazni zagotoviti več strokovnega kadra.

Na vseh problematičnih področjih, ki smo jih omenili v diplomskem delu bi bilo

potrebno nekaj spremeniti na bolje in na ta način bi laţje uveljavili bolj tretmansko

obravnavanje zaprtih oseb. Slovenski zapori ne potrebujejo nekih radikalnih sprememb.

Ţe manjše spremembe lahko pripomorejo k boljšim razmeram. Vsaka novost prinese

nove izboljšave in bolj socioterapevtsko usmerjene zapore. Pri uvajanju novitet se lahko

zgledujemo po tujih primerih dobrih praks, ne smemo pa jih kopirati, saj so razmere pri

nas drugačne kot v tujini.

8.1 Verifikacija hipotez

HIPOTEZA 1: Slovenska kaznovalna usmeritev je bila v preteklosti bolj tretmansko

naravnana.

To hipotezo lahko le delno potrdimo. Smo namreč mnenja, da je v teoriji oziroma v

zakonodaji še vedno poudarjano to, da se v zaporih tretman mora izvajati. V praksi je

tudi tako, da se tretman izvaja, a v manjši meri, kot se je nekoč. V preteklosti smo z

dvema eksperimentoma na Igu in v Logatcu dosegli višek slovenske tretmanske

usmeritve. Še vedno se pri nas obsojence obravnava po načelih socioterapevtske

usmeritve, a le da se to dogaja v malo okrnjeni izvedbi.

Rezultati merjenja socialne klime v zaporih po Sloveniji nam ta problem podrobneje

ponazorijo. Počutje večine zapornikov je slabo, izjema je odprti oddelek Iga (moški),

kjer se še ohranjajo tretmanska načela in osebje je tam ţe dolga leta stalno.

Rehabilitacijska ideja tako z zamenjavo osebja, ki ji je naklonjeno, s takšnim, ki ji ni,

ostaja le na verbalni ravni (Petrovec, v Brinc, 2001: 172).

HIPOTEZA 2: Slovenska kazenska zakonodaja je bolj tretmansko usmerjena,

kaznovalna politika drţave pa je vedno bolj represivna.

To hipotezo lahko potrdimo, saj je v sami zakonodaji še vedno ohranjeno to, da se

tretman mora izvajati. V podzakonskih aktih in evropskih priporočilih je opisano, na

67

kakšen način naj se zapornike obravnava. Tudi iz letnih poročil Uprave Republike

Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij je razvidno, da se tretman izvaja. Res pa je,

da ta poročila iz leta v leto ostajajo enaka, spreminjajo se le podatki. Uprava tudi ne bo

kritizirala same sebe in poročala, da tretmana ni oziroma ga je premalo, saj to ne bi bilo

v skladu z evropskimi in slovenskimi določili. Vidimo pa, da z zviševanjem kazni

drţava s svojo politiko ţeli in tudi je vedno bolj stroga, kar se odraţa v daljših kaznih in

bolj pogostem obsojanju na zaporno kazen kot pa izrekanje alternativnih kazni.

HIPOTEZA 3: Zaradi retributivne miselnosti ne moremo uspešno vpeljati več

elementov tretmanske ideje v slovenske zapore.

Te hipoteze ne moremo potrditi, saj je retributivna miselnost le eden izmed dejavnikov,

ki je ovira na poti do uveljavitve bolj tretmanske obravnave zaprtih oseb. Razlogi, da ni

več elementov tretmanske ideologije v slovenskih zaporih, so tudi njihova

prenatrpanost, pomanjkanje osebja, odpor do sprememb, kaznovalna naravnanost,

pomanjkanje motivacije, slaba komunikacija itd. Brinc (2001: 166) v svoji raziskavi

navaja, da se je od leta 1985 do leta 2000 mnenje osebja o namenu kaznovanja zelo

spremenilo. Pravi, da pri delavcih sedaj prevladuje kaznovalna usmeritev, še leta 1985

pa so ţeleli obsojence prevzgajati.

Drţava in druţba se ţelita maščevati storilcu za storjeno kaznivo dejanje, a stroţje

kazni, uporaba kazni zapora kot najpogostejše kazenske sankcije in neuspešna vpeljava

alternativnih kazni niso edini razlogi za okrnjen tretman v slovenskih zaporih.

68

9 Literatura

Knjige

Bavcon, L., Šelih, A., Korošec, D., Ambroţ, M. Filipčič, K. (2009). Kazensko

pravo. Splošni del. Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije.

Beccaria, C., Ksaver Jelenc, F. (2002). O zločinih in kaznih. Dva govora o

splošnih načelih kriminalnega prava in njegovi literarni zgodovini. Ljubljana,

Cankarjeva zaloţba.

Bele, I. (2001). Kazenski zakonik s komentarjem: splošni del. Ljubljana, GV

zaloţba.

Bele, I., Deisinger M., Jakulin, V. (2008). Kazenski zakonik: KZ-1 in KZ-

UPB1. Ljubljana, GV zaloţba.

Brinc, F. (2001). Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora v

Republiki Sloveniji. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo.

Carli, A., Wohinz, M. (2001). Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1):

s komentarjem in podzakonski akti. Ljubljana, Bonex.

Meško, G. (1997). Družinske vezi na zatožni klopi?: o kriminalnem

življenjskem stilu in o moči in nemoči obravnavanja kriminalnih prestopnikov.

Ljubljana, Educy.

Meško, G. (2002). Osnove preprečevanja kriminalitete. Ljubljana, Visoka

policijsko-varnostna šola.

Meško, G. (2006). Kriminologija. Ljubljana, Fakulteta za varnostne vede.

Petrovec, D. (1999). Ideja in realnost socioterapevtske usmeritve. Ljubljana,

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Petrovec, D. (1998a). Kazen brez zločina: prispevek k ideologijam kaznovanja.

Ljubljana, SH Zavod za zaloţniško dejavnost.

Ţišt, D. (2009). Utrinki iz življenja za rešetkami: skrivnostni svet zaporniškega

življenja v slovenskih zaporih. Trţič, Učila International.

69

Članki v strokovnih revijah

Ambroţ, M. (2008). Preventivne mešane teorije o namenu kaznovanja. Revija

za kriminalistiko in kriminologijo, 59(3), 239-248.

Brinc, F. (1994). Doseţki in teţave penologije v Sloveniji. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 45(4), 299-310.

Brinc, F. (2000). Zapor za koga, kako, s kakšnim ciljem in za kakšno ceno

(Kriminološke in penološke teorije – resničnost ali mit). Varstvoslovje, 2(3),

229-238.

Kanduč, Z. (1988). Kaznovanje po zlomu rehabilitativnega modela. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 39(4), 301-312.

Kanduč, Z. (1996a). Utilitarne in retributivne zamisli o upravičenosti

kaznovanja. Revija za kriminalistiko in krimnologijo, 47(2), 122-134.

Kanduč, Z. (1996b). Zastraševanje in rehabilitacija. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 47(3), 228-240.

Kanduč, Z. (1997). Izrekanje in izvrševanje zaporne kazni. Pravnik, 52(9-10),

532-548.

Meško, G., Frangeţ, D., Rep, M., Sečnik, K. (2006). Zapor: druţba znotraj

druţbe – pogled na obsojencev na odnose in ţivljenje v zaporu. Socialna

pedagogika 10(3), 261-286.

Mlinarič, F. (1994). Slovenski zapori ne potrebujejo radikalnih sprememb.

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 45(1), 63-70.

Petrovec, D. (1992). O tretmanski ideji. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 43(4), 319-327.

Petrovec, D. (1998b). Nova drţava – nova kaznovalna ideologija in praksa?

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 49(3), 238-244.

Petrovec, D. (2003). Socioterapevtski in restorativni model ter obravnava

obsojenih oseb. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 54(4), 403-405.

Podrţaj, J. (1993). Izvrševanje kazni – racionalizacija s preudarkom. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 44(4), 395-398.

Petrovec, D., Meško, G. (2006). Back to the future: Slovenia's penological

heritage. Varstvoslovje 8(3-4), 356-364.

70

Skalar, V. (1975). Kazen ali tretman. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,

26(4), 274-284.

Vodopivec, K. (1992). O vlogi strokovnega osebja v kaznovalnih ustanovah.

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 43(1), 3-12.

Zebec Koren, M. (1992). Kako misliti resocializacijo. Revija za kriminalistiko

in kriminologijo, 43(3), 227-239.

Prispevki v zbornikih s konferenc, simpozijev ali kongresov

Magister, N. (2004). Sodobni koncepti socialnega dela v luči

socioterapevtskega in restorativnega modela obravnave zaprtih oseb – kako

naprej? V G. Meško (ur.), Preprečevanje kriminalitete: teorija, praksa in

dileme (str. 400-405). Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Novak, S. (2008). Spoštovanje človekovega dostojanstva kot temeljno vodilo

pri izvrševanju kazenskih sankcij – uresničevanje priporočil mednarodnih

pogodbenih teles. V S. Devetak (ur.), Diskriminacija in pravice človeka v

slovenskih zaporih. Maribor: ISCOMET.

Peteh, B. (2000). Varnostni vidiki izvrševanja kazenskih sankcij. V M. Pagon

(ur.), Dnevi varstvoslovja (str. 579-585). Ljubljana: Visoka policijsko-

varnostna šola.

Petrovec, D. (2000). Konflikti med zahtevami po varnosti in resocializacijo. V

M. Pagon (ur.), Dnevi varstvoslovja (str. 569-577). Ljubljana: Visoka

policijsko-varnostna šola.

Petrovec, D. (2004). Temna prihodnost kriminalitetne politike. V G. Meško

(ur.), Preprečevanje kriminalitete: teorija, praksa in dileme (str. 99-106).

Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Vodopivec, K. (1990). Nekatere pasti sodobne kriminologije. V A. Perenič

(ur.), Zbornik znanstvenih razprav (str. 341-356). Ljubljana: Pravna fakulteta

Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani.

Zupančič, M. (2004). Vključevanje zaprtih oseb v izobraţevalne procese in

spodbujanje aktivnega preţivljanja prostega časa. V G. Meško (ur.),

Preprečevanje kriminalitete: teorija, praksa in dileme (str. 415-426).

Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

71

Ţišt, D. (2002). Problematika resocializacije obsojenih oseb. V M. Pagon (ur.),

Dnevi varstvoslovja (str. 79). Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.

Članki iz časopisov

Mlinarič, F. (08.03.1991). Slovenski zapori danes in jutri. Naši razgledi, 40,

str. 129.

Prispevki s spleta

Letno poročilo 2004 (Deseto redno letno poročilo). (april 2005). Ljubljana:

Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Pridobljeno 16.12.2009, s

http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/uiks/porocil

o_uiks_2004.pdf.

Letno poročilo 2005 (Enajsto redno letno poročilo). (april 2006). Ljubljana:

Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Pridobljeno 16.12.2009, s

http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/uiks/lp_200

5_M_1A.pdf.

Letno poročilo 2006 (Dvanajsto redno letno poročilo). (april 2007). Ljubljana:

Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Pridobljeno 16.12.2009, s

http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/uiks/LP200

6.pdf.

Letno poročilo 2007 (Trinajsto redno letno poročilo). (april 2008). Ljubljana:

Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Pridobljeno 16.12.2009, s

http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/uiks/Letno_

porocilo_07_web.pdf.

Letno poročilo 2008 (Štirinajsto letno poročilo). (april 2009). Ljubljana:

Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Pridobljeno 16.12.2009, s

http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/uiks/LP_08

_web.pdf.

Evropska zaporska pravila. (11.01.2006). Strasbourg: Svet Evrope. Pridobljeno

05.01.2010 s

http://www.coe.si/res/dokument/download.php?id=/res/dokument/10410-

72

_1.doc&url=/res/dokument/10410-

_1.doc&title=zaporska_pravila_rec_2006_2.doc.

Pravni viri

Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-1), Uradni list RS, št. 55/2008.

Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-UPB1), Uradni list RS, št.

95/2004.

Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, Uradni list RS, št. 102/2000.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1-UPB1), Uradni list RS, št.

110/2006.

73

Delovni življenjepis kandidata

E U R O P E A N

C U R R I C U L U M V I T A E

F O R M A T

OSEBNI PODATKI

Ime in priimek Tanja Ipavec

Naslov Lavričeva cesta 35, 5270 Ajdovščina

Telefon 05 366 27 62

E-poštni naslov tanja.ipavec@yahoo.com

Drţavljanstvo slovensko

Datum rojstva 06.08.1986

DELOVNE IZKUŠNJE

• Datum (od – do) 2008-

• Ime in naslov delodajalca Druţba za avtoceste v Republiki Sloveniji (Dars d.d.), Ulica XIV. Divizije 4, 3000

Celje

• Področje dela cestninjenje

• Delovno mesto/naziv cestninski blagajnik

• Glavne aktivnosti in

odgovornosti

pobiranje cestnine in prodaja vinjet

74

IZOBRAZBA

• Datum (od – do) 2001 - 2005

• Ime izobraţevalne ustanove Srednja šola Veno Pilon Ajdovščina

• Strokovni naziv gimnazijska maturantka

• Stopnja izobrazbe V. stopnja

• Datum (od – do) 2005 - 2010

• Ime izobraţevalne ustanove Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru

• Strokovni naziv diplomirana varstvoslovka (UN)

• Stopnja izobrazbe VII. stopnja

ZNANJA IN SPRETNOSTI

MATERNI JEZIK slovenski

OSTALI JEZIKI

angleški jezik

• Bralne sposobnosti ODLIČNE

• Pisalne sposobnosti DOBRE

• Govorne sposobnosti ODLIČNE

nemški jezik

• Bralne sposobnosti ODLIČNE

• Pisalne sposobnosti DOBRE

• Govorne sposobnosti DOBRE

DRUGA ZNANJA IN

SPRETNOSTI

poznavanje dela z računalnikom (Microsoft Office, internet),

dobre komunikacijske sposobnosti

VOZNIŠKI IZPIT B kategorije

75

Izjava o avtorstvu diplomskega dela

Spodaj podpisana Tanja Ipavec izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom »Zagate

tretmanske ideje in prakse v zaporih«, rezultat lastnega dela in da so rezultati

korektno navedeni.

Ljubljana, 16.7.2010 Tanja Ipavec