Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Resocializacija obsojenk

Petra Rihtar

Avgust, 2010 Mentor: red. prof. dr. Gorazd Meško

Nemo prudens punit, quia peccatum est, sed ne peccetur.

Razumen človek ne kaznuje zato, ker se je grešilo, temveč zato,

da se ne bi grešilo.

Seneka (4 pr. n. š. – 65 n. š.)

Zahvala

Ob zaključku dodiplomskega študija se iskreno zahvaljujem:

dekanu, mentorju, red. prof. dr. Gorazdu Mešku za čas in nasvete, namenjene

mojemu diplomskemu delu;

vodji Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig; gospe Tanji Urek in vsem

preostalim zaposlenim, še posebej strokovnim delavcem ter obsojenkam za

prijazen sprejem, odprtost in pripravljenost sodelovanja pri izvajanju raziskave;

dr. Juretu Šinku za lektoriranje;

druţini in prijateljem za vso podporo in potrpeţljivost v času študija.

Kazalo

1 Uvod............................................................................................................................... 1

2 Teoretični del ................................................................................................................ 2

2.1 Kazen zapora ........................................................................................................... 2

2.1.1 Nastanek kazni zapora .................................................................................... 2

2.1.2 Namen kazni zapora........................................................................................ 2

2.1.3 Alternativne oblike prestajanja kazni zapora .................................................. 3

2.2 Resocializacija in tretma – obravnava .................................................................... 5

2.2.1 Opredelitev pojma .......................................................................................... 5

2.2.2 Uveljavitev resocializacije .............................................................................. 6

2.2.3 Namen in cilji resocializacije .......................................................................... 6

2.2.4 Metode in oblike obravnave............................................................................ 7

2.2.5 Kritike in problematika resocializacije....................................................... ...11

2.3 Zavod za prestajanje kazni zapora Ig .................................................................... 13

2.3.1 Ustanovitev zavoda ....................................................................................... 13

2.3.2 Namen, delovanje in organizacija zavoda..................................................... 14

2.3.3 Vloga strokovnega osebja ............................................................................. 14

2.3.4 Oblike strokovnega dela ............................................................................... 15

2.3.5 Sodelovanje zavoda z zunanjimi ustanovami ............................................... 18

2.3.6 Sodelovanje zavoda z nevladnimi organizacijami........................................ 18

2.3.7 Faze obravnave obsojenk – od sprejema do odpusta.....................................19

2.3.8 Izobraţevanje obsojenk ................................................................................. 21

2.3.9 Delo obsojenk ............................................................................................... 23

2.3.10 Prostočasne dejavnosti obsojenk ................................................................. 24

2.4 Postpenalna obravnava in pomoč.......................................................................... 26

2.4.1 Problemi obsojenk po odpustu s prestajanja kazni zapora ............................ 26

2.4.2 Oblike postpenalne pomoči........................................................................... 27

2.4.3 Nastanitev obsojenk po prestani kazni.......................................................... 28

2.4.4 Zaposlitev obsojenk po prestani kazni .......................................................... 29

2.4.5 Denarna, materialna in druga pomoč obsojenkam po prestani kazni ........... 29

2.5 Resocializacija, postpenalna pomoč in povratništvo............................................. 30

3 Empirični del………………………………………………………………………...32

3.1 Opredelitev predmeta in ciljev preučevanja............................................................32

3.2 Raziskovalne hipoteze..............................................................................................33

3.3 Raziskovalne metode................................................................................................34

3.4 Izvedba razgovorov in anket z obsojenkami in strokovnim osebjem.......................34

3.5 Obdelava podatkov, glavni namen in cilji raziskave...............................................37

3.6 Analiza in interpretacija rezultatov raziskave.........................................................38

4 Razprava……………………………………………………………………………. 52

5 Predlogi in vizija za prihodnost…………………………………………………… 59

6 Literatura in viri…………………………………………………………………… 63

7 Priloge………………………………………………………………………………. 66

Kazalo tabel

Tabela 1: Starost obsojenk na prestajanju zaporne kazni v ZPKZ Ig .............................. 39

Tabela 2: Izobrazbena struktura obsojenk ....................................................................... 39

Tabela 3: Stališča obsojenk ............................................................................................. 40

Tabela 4: Prikaz urejene zaposlitve po prestani kazni obsojenk po letih ........................ 41

Tabela 5: Ocena sodelovanja, pomoči s strani strokovnih delavcev in zunanjih

svetovalcev ................................................................................................... 42

Tabela 6: Zaupanje obsojenk med prestajanjem kazni .................................................... 43

Tabela 7: Učinkovitost obravnave – terapije ................................................................... 43

Tabela 8: Ovrednotenje, kaj obsojenkam največ pomeni ................................................ 46

Tabela 9: Skrbi in strahovi obsojenk po prestani kazni ................................................... 46

Tabela 10: Mnenja in predvidevanja obsojenk o prihodnosti.......................................... 47

Tabela 11: Stališča strokovnih delavcev ......................................................................... 49

Tabela 12: Mnenja zaposlenih o navedenih trditvah ....................................................... 50

Kazalo grafov

Graf 1: Grafični prikaz starosti obsojenk na prestajanju zaporne kazni v ZPKZ Ig ....... 39

Graf 2: Grafični prikaz izobrazbene strukture obsojenk ................................................. 39

Graf 3: Grafični prikaz stališč obsojenk .......................................................................... 40

Graf 4: Grafični prikaz urejene zaposlitve po prestani kazni obsojenk po letih.............. 41

Graf 5: Grafični prikaz ocene sodelovanja in pomoči s strani strokovnih delavcev in

zunanjih svetovalcev ......................................................................................... 42

Graf 6: Grafični prikaz zaupanja obsojenk med prestajanjem kazni ............................... 43

Graf 7: Grafični prikaz učinkovitosti obravnave – terapije ............................................. 43

Graf 8: Grafični prikaz ovrednotenja, kaj obsojenkam največ pomeni ........................... 46

Graf 9: Grafični prikaz skrbi in strahov obsojenk po prestani kazni ............................... 46

Graf 10: Grafični prikaz mnenj in predvidevanj obsojenk o prihodnosti ........................ 47

Graf 11: Grafični prikaz stališč strokovnih delavcev ...................................................... 49

Graf 12: Grafični prikaz mnenj zaposlenih o navedenih trditvah ................................... 50

Povzetek

Diplomsko delo obravnava resocializacijo obsojenk. Prvi del vsebuje teoretično

predstavitev kazni zapora, resocializacije in obravnave, Zavoda za prestajanje kazni

zapora Ig, postpenalne obravnave in pomoči ter povezave med resocializacijo,

postpenalno pomočjo in povratništvom. Drugi, empirični del zajema rezultate

opravljene raziskave, v katero so vključeni zaposleni; strokovno osebje in obsojenke

ZPKZ Ig. Glavni nameni izvedbe raziskave so v pridobitvi vpogleda v ţivljenjski

poloţaj in dragocenih informacij o tem, kako stvari v zavodu doţivljajo obsojenke in

zaposleni, s kakšnimi problemi se soočajo, kakšne so njihove potrebe in kakšna je

učinkovitost tretmanskih programov med prestajanjem kazni in postpenalne obravnave

ter pomoči obsojenkam po prestani kazni itd. Na podlagi vsebine obeh delov v

zaključku ugotavljam, da ni idealne obravnave – tretmana in da je resocializacija

obsojenk smiselna in moţna le ob upoštevanju ter izpolnjevanju določenih pogojev,

njena učinkovitost pa v veliki meri odvisna od vsake posameznice in določenih

okoliščin. Zaposleni in obsojenke, prav tako vodstvo zavoda in Uprava za izvrševanje

kazenskih sankcij so enotni, da je področje resocializacije obsojenih oseb pomanjkljivo.

Zavedajo se pozitivnih učinkov in slabosti trenutnega stanja in menijo, da je še veliko

moţnosti izboljšav in uvedb novosti za kakovostnejšo ureditev tega področja v korist in

zadovoljstvo vsem, tako zaposlenim, obsojenkam, kot načrtovalcem in izvajalcem

različnih politik in programov, ki se posvečajo in ukvarjajo s penološko problematiko,

med katero spada tudi resocializacija obsojenk.

Ključne besede: resocializacija, obravnava – tretma, ZPKZ Ig, obsojenke, postpenalna

pomoč

Resocialisation of female inmates

Summary

The diploma thesis discusses the rehabilitation of female inmates. The first part contains

a theoretical presentation of imprisonment, resocialisation and treatment of the

Penitentiary Institution Ig, the post-penal treatment, support and links between

resocialisation, post-penal aid and reoffending. The second, empirical part contains the

results of the conducted research, which includes employees, professional staff and

female inmates of the Penitentiary Institution Ig. The main purposes of the research are

to obtain access into the living situation and gain valuable information on how the

convicts and employees perceive the happening in the prison, what problems they face,

what are their needs and what is the effectiveness of programs while serving and the

post-penal treatment and aid after they served their sentence and so forth. On the basis

of the contents of both parts I conclude that there is no ideal treatment and that the

resocialisation of the convicted women makes sense and can be possible only by

meeting and following certain conditions, but its effectiveness largely depends on each

individual and certain circumstances. The employees and female inmates, as well as the

executives of the Institution and the Department for enforcement of sanctions agree that

the scope of resocialisation of the sentenced people is deficient. They are aware of the

positive effects and weaknesses of the current situation and believe that there are many

possibilities for improvement and the introduction of innovations for a better regulation

of this area for the benefit and satisfaction of all, the staff, convicted, as for the planners

and operators of the various policies and programmes, that are focused and engaged

with penalty problems, which include also the resocialisation of female inmates.

Key words: resocialisation, treatment, Penitentiary Institution Ig, female inmates, post-

penal aid

1

1 Uvod

Pojav zaporov sega v začetke civilizacije. Skozi zgodovino lahko do danes preučujemo

razvoj kaznovanja, sredstva, s katerimi so kaznovali, namen kazni zapora in

ugotavljamo, kaj dosegamo s kaznijo. V diplomskem delu ţelim prikazati nastanek in

namen kazni zapora ter moţnosti novih, alternativnih oblik prestajanja kazni zapora,

kakršnih včasih niso poznali. Z vsakim izrekom kazni zapora se pojavi vrsta

pomembnih vprašanj: kakšno obravnavo uporabiti, kako izpeljati učinkovito

resocializacijo obsojene osebe, kako jo vključiti v postpenalno obravnavo in pomoč, vse

z namenom, da bi obsojena oseba laţje in dostojanstveno prestala kazen ter da ne bi

nikdar več izvedla kaznivega dejanja. Za laţjo ponazoritev in razumevanje ţivljenja in

dela v zaporu sem se odločila, da v diplomsko delo vključim Zavod za prestajanje kazni

zapora Ig in na podlagi razgovorov in raziskave – izvedene ankete z obsojenkami ter

zaposlenim strokovnim osebjem – ugotovim vse, kar je povezano z učinkovito

resocializacijo: od same organizacije in delovanja zavoda, metod dela strokovnega

osebja, odzivov obsojenk glede vključitve v obravnave do postpenalne obravnave in

pomoči po prestani kazni zapora in posledično odpustu ter vnovični vključitvi v druţbo.

Poleg tega sem izbrala to problematiko kot predmet diplomskega dela tudi z razlogom,

ker je Zavod Ig namenjen samo ţenskim obsojenkam, ki jim v našem prostoru ţal ni

namenjeno veliko pozornosti in raziskav. Poglavitno se mi zdi, da v zavodu nadaljujejo

s tretmansko tradicijo – resocializacijo obsojenih oseb v najboljšem pomenu besede in

ostanejo še naprej pozitiven zgled tudi drugim zavodom za prestajanje kazni zapora v

Sloveniji, predvsem tam, kjer je tovrstni pristop še vedno pomanjkljiv in tudi sami še

naprej kritično spremljajo tovrsten pojav, problematiko ter si prizadevajo za izboljšanje

trenutnega obstoječega stanja.

2

2 Teoretični del

2.1 Kazen zapora

2.1.1 Nastanek kazni zapora

V zgodovini se je uporabljalo vrsto različnih ukrepov zoper deviante, ki se niso

podrejali pravilom vedenja. Od maščevanja, povračil, plačil, zastraševanj in podobnih

metod je človeštvo skozi tisočletja prišlo h kazni zapora kot moţnemu načinu za

poboljšanje in spreminjanje vedenja. V zgodovini so nastali zakoni, ki opredeljujejo, kaj

je kaznivo in kako naj se kaznuje. Zakoni so se skozi čas spreminjali, temu primerno

tudi kazni, odnosi do kaznivih dejanj, kriminala in načina kaznovanja. Način

kaznovanja v predindustrijskih druţbah je bil javen, vsem viden dogodek na javnem

mestu, kazen je bila fizična, na kar kaţejo kazni, kot so: izvrševanje kazni po

talionskem načelu, sekanje prstov, rok, mučenje, seţiganje, bičanje itd. Zaporov takrat

še ni bilo. Nastop pravih prostorov za izvajanje kazni uvrščamo v srednji vek. Takrat so

imeli zemljiški gospodi v okviru svojih gradov posebej za ta namen pripravljene

prostore, in sicer temnice in ječe. Te grajske temnice so bile predhodnice sodobnih

zaporov, ki so bili zgrajeni prav z namenom zdruţiti na enem mestu vse kriminalne

ljudi. S preskokom v vrednotenju človekovega dostojanstva in človekove svobode je

postal zapor smiseln, saj je bilo sprejeto občutenje človekovega ţivljenja in človekove

svobode kot vrednote ter je predstavljal odvzem svobode učinkovito kaznovalno

sredstvo. Skozi čas se je tako kaznovanje preselilo iz javnega prostora v zaprtega. Danes

predstavlja zapor totalno organizacijo in druţbeno institucijo, katere primarni namen je

kaznovati ljudi, ki so kršili formalne druţbene norme in storili kaznivo dejanje.

2.1.2 Namen kazni zapora

Brinc (2007) med namene kazni zapora uvršča:

retribucijo, povračilo, trpljenje, maščevanje kot najstarejši namen kaznovanja,

ki odraţa vrednost kršene vrednote, saj mora biti kazen sorazmerna teţi

3

kaznivega dejanja in je učinkovita, če zlo, ki ga povzroča, preseţe ugodnosti, ki

jih je storilec pridobil s kaznivim dejanjem (Foucault, 1984);

onesposobitev, izolacijo, nevtralizacijo, ki naj bi posameznika, nevarnega

druţbi, za nekaj časa odstranili iz druţbe, mu preprečili moţnost izvrševanja

novih kaznivih dejanj ter s tem dosegli začasno varstvo druţbe pred

kriminaliteto;

zastraševanje z učinkom zastraševanja storilca in drugih, ki naj bi odvračala

ljudi od kriminalitete in pokazala, da se ta ne izplača;

zaščito in varstvo druţbe pred kriminalom;

preprečevanje nadaljnje kriminalitete ţe obsojenih storilcev kaznivih dejanj;

obsodbe prijetih storilcev kot opozorilo tistim, ki bi to šele lahko postali;

rehabilitacijo, resocializacijo, usposabljanje obsojenca za ţivljenje;

spreminjanje, prevzgojo osebnosti posameznika – obsojenca;

vključevanje, integracijo v okolje.

2.1.3 Alternativne oblike prestajanja kazni zapora

Sodobna kriminalno-politična miselnost izpostavlja okrepljen interes za uveljavitev

alternativnih sankcij. Priporočilo mednarodnih organizacij, ki se ukvarjajo z bojem proti

kriminalu in s postopki obsojencev je, da se vsaka drţava usmeri v zmanjšanje zaupanja

v zaporno kazen ter razširi moţnosti za alternativne sankcije.

Med vrste alternativnih kaznih uvrščamo: denarno kazen, opozorilno sankcijo, pogojni

odpust in pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, druţbeno koristno delo, hišni

pripor, polzapore in vikend kazni, dnevne terapevtske metode in nadomestilo škode.

Drţavni zbor Republike Slovenije je leta 2008 sprejel novelo Zakona o izvrševanju

kazenskih sankcij. Temeljni cilj sprejete novele je čim učinkoviteje, ekonomično in

strokovno izvrševanje kazenskih sankcij z jasno opredelitvijo pravic obsojencev ter

zagotovitvijo varstva teh pravic in prinos novih rešitev na področju alternativnih

načinov izvrševanja kazenskih sankcij, ki omogočajo obsojencem veliko večje moţnosti

resocializacije. Sprejeta novela zakona daje z namenom prilagoditve sankcij večji

poudarek alternativnim oblikam prestajanja kazni zapora, kar dolgoročno prispeva k

4

zmanjšanju števila zaprtih oseb, predvsem za tako imenovana bagatelna kazniva

dejanja, in s tem zmanjšanju prostorske stiske v zaporih ter k razbremenitvi celotnega

zavodskega osebja, ne nazadnje pa tudi drţavnega proračuna.

Skupnostne sankcije do sprejetja novele niso bile celovito urejene, nekaj so izvajali

centri za socialno delo, nekaj zapori v sodelovanju s centri. Takšna ureditev ni bila

dobra, saj se obsojena oseba tako razpršeno ni mogla ustrezno razvijati in zaţiveti.

Novela zakona prinaša enovito ureditev izvrševanja vseh skupnih sankcij in ukrepov

prek centrov za socialno delo. V okviru alternativnih oblik kazni, ki se izvajajo zunaj

zaporov, se z novelo določa način izvršitve nadomestitve prestajanja zaporne kazni do

dveh let z delom v splošno korist. Pristojni center za socialno delo v sodelovanju z

območnimi zavodi za zaposlovanje pripravlja, vodi in nadzoruje izvrševanje dela v

splošno korist.

Kot večanje moţnosti za pogojne odpuste določa novela novo dolţnost zaporov. Ti so

dolţni po uradni dolţnosti pri obsojencih, ki so prvič na prestajanju zaporne kazni in ki

niso obsojeni na zaporno kazen, daljšo od 5 let, preučiti izpolnjevanje pogojev za

pogojni odpust ob polovici prestane kazni. Za preostale obsojence zavod preuči

izpolnjevanje pogojev za pogojni odpust po dveh tretjinah prestane kazni. Tako se bo

zagotovilo modernejše in sodobnejše obravnavanje zaprtih in priprtih oseb, kar je v

skladu z Evropskimi zaporskimi pravili kot tudi z dokumenti Sveta Evrope.

Novela zakona širi tudi pogoje, pod katerimi se lahko obsojencu omogoči t. i. vikend

kazen, ki zaradi dosedanje ozke ureditve v praksi ni zaţivela oziroma je bila zelo redko

omogočena. Vikend kazen je mogoča za vse obsojence, ki prestajajo kazen do 36

mesecev, so osebnostno urejeni in v rednem delovnem ali izobraţevalnem razmerju,

niso pa bili obsojeni na kazen zapora zaradi storitve kaznivega dejanja zoper spolno

nedotakljivost. Gre za obliko kazenske sankcije, pri kateri obsojenec tudi po nastopu

kazni čez teden dela na svojem delovnem mestu in s tem ohrani lastno delovno

razmerje, čez vikend pa je v zaporu. Tovrstni način izvršitve kazni pomeni za zapor tako

manjši strošek kot tudi razbremenitev zaposlenih in prostorske stiske med delovnimi

dnevi. S sprejeto novelo zakona se podrobneje urejajo pravice obsojencev iz dela oz.

dela v okviru delovne terapije ter pravice, ki jim ne pripadajo oziroma so omejene.

5

Delo obsojencev se različno stimulira, tako da so zaporske ugodnosti v preteţni meri

odvisne prav od dejstva, ali obsojenec dela, izobraţevanje obsojencev pa ima po novem

enak status, kot ga ima delo, saj je izobrazba izjemnega pomena pri uspešnosti

socialnega vključevanja po prestani kazni in konkurenčnosti na trgu delovne sile. Za

laţja kazniva dejanja je smiselno izrekati alternativne kazni, kar je sedaj omogočeno

tudi po naši zakonodaji. Tako se storilci tudi izognejo vplivom zaporske situacije in

zaporniške subkulture.

2.2 Resocializacija in tretma – obravnava

2.2.1 Opredelitev pojma

Pojem resocializacije je postal aktualen z uvedbo instituta zaporne kazni, ko so zapori

začeli dobivati tudi drugačno funkcijo, tako imenovano funkcijo prevzgoje.

Resocializacija pomeni vnovično socializacijo, vnovično vključitev v druţbo.

Razloţimo jo lahko kot proces vnovičnega usklajevanja z druţbo, socializacijo odraslih.

Po svoji ideji je resocializacija naravnanje posameznika v tak poloţaj, da ne bo kršil

normativnega reda, ampak ga bo sprejel in ponotranjil. Ta proces zahteva spremembo

temeljnih psihičnih struktur, kod obnašanja, pridobljenih v glavnem v procesu primarne

socializacije. V primeru obsojencev pomeni vrnitev v prejšnje stanje – stanje pred

zločinom. Gre za proces postopnega reintegriranja prestopnika iz kriminalne

podskupine v druţbeno skupnost kot skupino (Zebec Koren, 1992: 227).

Resocializacija je proces socialnega učenja, v katerem posameznik pridobiva socialno

relevantne oblike vedenja in se oblikuje kot osebnost s svojimi specifičnimi

značilnostmi.

Obravnava ali tretma je vsako strokovno utemeljeno prizadevanje, da se zaprti osebi

pomaga olajšati ali odstraniti telesne, duševne ali socialne teţave.

6

2.2.2 Uveljavitev resocializacije

Ideja resocializacije ni nekaj novega, postopoma se je nadgrajevala ţe od renesanse. V

15. in 16. stoletju se je zgodil velik napredek, ko postane vzor pravilna vzgoja.

Saleclova meni, da je vzgoja naravnana predvsem v popravljanje napak in slabih

nagnjenj, je njuno oblikovanje telesa in duha (Salecl, 1991: 25). V 18. stoletju, v

razsvetljenstvu je prevladoval razum. Vsakdo je lahko aktivno vplival na drţavo.

Razsvetljenstvo ne gleda na kaznjenca kot na nekaj, kar mora spremeniti, temveč kot na

nekaj, česar se ne sme dotakniti in kar mora spoštovati: njegovo človečnost (Foucault,

1984: 76). V tem času se uveljavijo pristopi individualizirane obravnave kot so pogojna

obsodba, pogojni odpust in psihoterapija (Sykes v Petrovec, 1998: 37).

V 19. stoletju se začne resocializacija, kot jo poznamo danes. Spreminjanje kazni v

vzgojo, ki se je nakazovalo ţe v razsvetljenstvu, je popolnoma pometlo z retributivno

teorijo kaznovanja. Pod vplivom razvoja novih znanstvenih disciplin, sociologije,

psihologije, kriminologije postaneta glavni vprašanji kazni problem učinkovite

obravnave in iskanje novih prevzgojnih tehnik (Salecl, 1991: 28–29).

2.2.3 Namen in cilji resocializacije

Cilj resocializacije je, da se med prestajanjem zaporne kazni odstranijo kriminološki

dejavniki v obnašanju človeka ter pripeljejo do samozavestne potrebe do ţivljenja v

skupnosti. To predstavlja stanje, v katerem je osebnost s korekcijo dosegla tisto stopnjo

individualnih značilnosti, ki jo napravijo za socialno adaptirano v druţbi. Torej gre za

takšne spremembe v prestopnikovem ravnanju in osebnosti, ki naj bi bile v njegovo in

druţbeno korist, saj naj bi se obsojenec ob njihovi pomoči usposobil za vnovično

vključitev v druţbo po prestani kazni.

Za dosego ciljev so potrebni duhovna podpora, razvijanje priloţnosti za koristno delo,

strokovno vodenje, usposabljanje, priloţnost za izobraţevanje, telesno vzgojo, razvoj

določenih sposobnosti, nudenje nasvetov in priloţnost za skupne ter rekreativne

dejavnosti obsojencev. Obravnava mora vsebovati postopke, s katerimi se zagotavlja

določanje in spremljanje individualnih programov obravnave in usposabljanja

7

obsojencev, vendar po predhodno opravljeni konzultaciji med osebjem in obsojenci, ki

so vključeni v te programe. Vzpostaviti in vzdrţevati je treba takšne načine

komunikacije in upravljanja, ki bodo spodbudili primarne pozitivne odnose med

osebjem in obsojenci. Resocializacija in celotna zaporniška obravnava morata biti v

funkciji odkrivanja in krepitve pozitivnih človeških potencialov, v funkciji

samouresničitve, samoaktualizacije in osebne rasti obsojencev. Obsojencem se pomaga

pri vključitvi v človeško skupnost, ne da bi morali zato ţrtvovati svojo individualnost,

človeško dostojanstvo in samospoštovanje. Zato se mora obravnava v prvi vrsti

ukvarjati z vprašanjem, kako obvarovati obsojenčevo osebnost pred škodljivimi vplivi

zaporske institucionalizacije (Gartner, 1992: 105).

2.2.4 Metode in oblike obravnave

Uporaba metod in posameznih oblik obravnave je odvisna od penološkega sistema,

organizacije zapora, zaporne kazni in vrste obsojenca.

(Petrovec, 1998) prišteva med pomembnejše metode:

medicinske in kirurške: psihokirurgija, nevrokirurgija, ortopedska

kirurgija

o zagovorniki teh pristopov poudarjajo, da gre za storilce, ki so v

psihološkem smislu povsem normalni;

o ortopedska kirurgija pomaga tistim, ki so zaradi telesne prizadetosti

izbrali pot zločina kot odgovor na nemoč socialne adaptacije v okolje, v

katerem so prisiljeni ţiveti, estetska ali plastična kirurgija – skaţenost kot

vzrok za delikventnost;

o psihokirurgija in nevrokirurgija sta metodi, ki ju psihiatri uporabljajo le

takrat, kadar vse druge odpovejo; gre za metodo, ki mora imeti določene

vrste zagotovilo, saj mora tisti, ki se ji podvrţe, dati svojo pisno

privolitev in navesti razloge za uporabo;

psihološke: psihoanaliza, individualna in skupinska psihoterapija,

hipnoza, religiozna psihoterapija, narkoanaliza

o pri obravnavi delikventov priporočajo psihološke metode, ki so načeloma

enake tistim, ki jih uporabljajo psihologi in psihiatri pri svojem

8

vsakodnevnem delu s pacienti, vendar je treba pozornost usmeriti na

reakcijo delikventov, ki je drugačna;

o religiozna psihoterapija je uspešna zlasti pri tistih, ki razodevajo globoko

vero;

o skupinsko psihoterapijo se v zaporskem okolju izvaja v manjših

skupinah, udeleţenci morajo privoliti v tako obliko dela, pomembno je

medsebojno sprejetje in sodelovanje članov skupine, medtem ko je

individualna prilagojena vsakemu posamezniku;

o uporaba hipnoze in narkoanalize je sporna, kadar gre za kazensko zadevo

– pridobivanje dokazov za obtoţenčevo krivdo, če pa se uporablja kot

sredstvo obravnave, ni razlogov, da je ne bi uporabljali;

socialne: terapevtske skupnosti, skupinsko svetovanje:

o bistvo je pribliţevanje zapora odprti druţbi in rahljanje togosti v

institucionalnih strukturah; učinkovite so še posebej, če jih poveţemo z

ustreznimi psihiatričnimi in psihološkimi pristopi;

celovit tretmanski program:

o zdruţeval naj bi vse ali nekatere prej omenjene metode, izvajali pa naj bi

jih svetovalci, psihologi in sociologi.

(Bošković in Radoman, 2002: 131–141) uvrščata med osnovne oblike obravnave:

individualno obliko programa:

o najpomembnejša oblika obravnave;

o temelj za individualno delo predstavljajo obsojenčev dosje, intervjuji in

razgovori, ki so opravljeni v neposrednem kontaktu z obsojenim in

njegovo aktivno sodelovanje;

o najpogosteje v obliki individualne pomoči in svetovanja, prilagojenega

specifičnim okoliščinam posameznika in njegovi osebnosti;

o strokovni delavci spoznavajo in preučujejo osebnost obsojenca,

spremljajo njegovo vedenje, spreminjanje, odkrivajo vzroke

delikventnosti, kriminalnega vedenja, psihičnih motenj itd.;

o terapevt se mora drţati tudi nekaterih načel pri opravljanju individualne

obravnave, kot so: načelo poznavanja osebnosti obsojenca, načelo

zaupanja v človeka, avtoritete, postavljanja zahtev z istočasnim

9

spoštovanjem človeka, predvsem pa mora biti proces resocializacije

sistematičen in postopen (Atanacković, 1988: 104);

skupinsko obliko programa:

o osnova za skupinsko delo je običajno manjša skupina obsojencev, ki

imajo podobne lastnosti;

o najpogosteje v obliki skupinskega svetovanja, ponavadi nadgradnja

individualnega programa;

o temelji na spontanih razgovorih o različnih temah v okviru svobodne

diskusije;

o primerna za obsojence, ki se laţje odprejo v skupini in se sprostijo v

prisotnosti drugih obsojencev ter kot del skupine razbremenjeno

sodelujejo in sočustvujejo, primerjajo svoja mišljenja in poglede ter na

podlagi izkušenj drugih udeleţencev te tudi spreminjajo;

o pripomore k močnejši vezanosti obsojenca na druţbo in prispeva k

spodbuditvi ţelje, da postane njen koristen člen;

o atmosfera skupinskega dela omogoča nastanek občutka, da ga drugi

potrebujejo, pa tudi potrebo po pomoči drugega (Atanacković, 1988:

214–216);

izobraževalno delo:

o posebej primerno in uspešno pri mladoletnikih, kjer je prišlo do slabe oz.

pomanjkljive socializacije v druţini ali šoli, pri odraslih obsojencih

predvsem z namenom dodatnega usposabljanja, pridobivanja ustrezne

izobrazbe s ciljem, da se obsojenec po prestani kazni vrne v druţbeno

okolje z ustrezno izobrazbo in poklicem, ki mu bo olajšal vključitev v

druţbo in ga odvrača od vnovične storitve kaznivih dejanj ter bega v

izvrševanje kriminalitete;

delovno terapijo:

o delo je bilo dolgo časa v kazenskih sistemih kazen, saj je predstavljajo

izrabljanje, prisilo, represijo, poniţevanje in teţke fizične napore

obsojencev;

o na začetku 20. stoletja delo preneha biti kazen, postaja oblika in metoda

programa v cilju prevzgoje obsojenca in je prilagojeno ciljem

resocializacije;

10

o danes je delo pomembno kot vir zasluţka in socialne varnosti ter kot vir

pridobivanja delovnih izkušenj, navad in veščin;

o delovna terapija ustvarja popravno funkcijo skozi ekonomski interes

obsojenca in njegovo izobraţevanje, navajanje na disciplino in

spoštovanje obveznosti;

o za realizacijo delovnega programa je pomemben izbor ustreznega

delovnega angaţiranja, kar zajema prilagojenost delovnih obveznosti

fizičnim, psihološkim, zdravstvenim in strokovnim sposobnostim ter

osebnim značilnostim obsojene osebe;

okupacijsko delovno terapijo:

o predvidena je za osebe, ki so delovno nesposobne;

o običajno se uporablja pri delinkventih, ki so narkomani in alkoholiki;

o namen programa je, da se jih usposobi za vključitev v delovni proces;

program svobodne aktivnosti:

o delimo ga na dejavnosti odmora, rekreacije in razvoja;

o dejavnost odmora je individualna izbira obsojenca;

o dejavnost rekreacije se odvija skozi aktivno sodelovanje v kulturno-

umetniških in športnih dejavnostih, saj te bistveno prispevajo k

ohranjanju in krepitvi telesnega in duševnega zdravja ter uravnovešenosti

psihičnega stanja obsojenca;

o dejavnost razvoja ustvarjajo izobraţevalne, umetniške, fizične, tehnične,

druţbene aktivnosti, ki so usmerjene na sam razvoj osebnosti;

o poleg vseh aktivnosti je treba dovoliti obsojencu tudi nekaj

neizkoriščenega prostega časa, ki ga lahko posveti razmišljanju o sebi,

svojih dejanjih, druţini, osebni in duhovni rasti itd.;

stimulativno-destimulativni program:

o sestavljen je iz dajanja in odvzemanja privilegijev kot meril nagrajevanja

oziroma disciplinskega kaznovanja;

o merila nagrajevanja se nanašajo na redne in izredne izhode, obiske,

sprejemanje pošiljk, dopisovanje, svobodno gibanje, predčasni in pogojni

odpust;

o merila kaznovanja se nanašajo na omejevanje stimulativnih privilegijev,

kot sta izolacija ali zaprtje v samico.

11

2.2.5 Kritike in problematika resocializacije

Ko govorimo o kritiki tretmanske usmeritve, je treba poudariti, da je kritika namenjena

predvsem proti ekstremnemu, kliničnemu, psihiatričnemu rehabilitacijskem modelu in

redko proti sami tretmanski ideologiji na splošno. V tem primeru kritiki podpirajo idejo

resocializacije, vendar dvomijo o njenem namenu in učinkovitosti.

Kriza tretmanske usmeritve v razvitih drţavah po svetu je dosegla vrhunec v začetku 70.

let. Kljub številnim prevzgojnim, rehabilitacijskim, poboljševalnim in podobnim

programom, ki so jih številni sistemi sprejeli in uresničevali v praksi, je v teh letih

kriminaliteta vseeno naraščala, zato so posledično dvomili o pozitivni in uspešni

učinkovitosti tretmanskih programov in sami resocializaciji kot poglavitnem namenu

kaznovanja. Pri nas se je to pokazalo z zamikom, saj je obdobje po letu 1980 veljalo za

zlato dobo slovenske socioterapevtske usmeritve. Ta usmeritev je imela številne

pozitivne učinke na obravnavanje obsojencev, vendar kot vsaka druga ideologija ni

mogla doseči pri vseh enakega učinka in ni mogla prepričati vseh o edini pravilnosti te

usmeritve. Obsojencev ne zanima penološka teorija in pripadnost strokovnega delavca

tej ali drugi ideologiji, temveč le praktično ravnanje z njim v različnih ţivljenjskih

poloţajih v zavodu vsak dan znova, od prvega do zadnjega dne prestajanja kazni zapora.

Resocializacija je večinoma usmerjena v oblikovanje ''dobrega'' zapornika, vendar se

moramo zavedati, da nima nič, kar delamo z obsojencem v kazenskem zavodu,

odločilnega pomena na poznejše ţivljenje in vedenje obsojenca. Obravnava v zaporu bi

morala biti le za najsposobnejše, za tiste, ki so sposobni napredovati na intelektualnem

in čustvenem področju ter se znajo soočiti s kaznivim dejanjem in njegovimi

posledicami (Brinc, 2007).

(Kneţević v Ţist, 2002: 8) meni, da vsak obsojenec, ki v zaporu misli o sebi dobro, ne

bo sodeloval pri resocializaciji. Po drugi strani pa obsojenec, ki je v zaporu prisiljen

spremeniti način ţivljenja, pri sebi utrdi razloge, ki so ga pripeljali do kaznivega

dejanja. Zapor se s svojo organizacijo zoperstavlja človekovi naravi, zato se tretmanski

način resocializacije ne obnese.

12

(F.A.Allen in Antilla v Zebec Koren, 1992: 230) navajata več glavnih smeri kritike

tretmansko-rehabilitacijskega modela prestajanja kazni:

rehabilitacija zapornikov je pogosto groţnja za temeljne politične in človekove

pravice oseb na prestajanju kazni;

zapornik razume obravnavo – tretma kot kaznovanje;

rehabilitacija teţi k spreminjanju osebnosti prilagojeni druţbenim ciljem in ne

spreminjanju zapornika, da bi se funkcionalno in dostojanstveno vključil v

druţbo;

neobstoj učinkovitih, preverjenih rehabilitacijskih tehnik, neznanje, kako

spreminjati prestopnika v smislu univerzalne rešitve za vse obsojence;

nezanesljive metode in postopki za doseganje končnega uspeha obravnave.

Ovire za uspeh resocializacije oz. opravičilo za neuspeh (Brinc, 2007):

pri izvajanju obravnave je treba upoštevati razlike med obsojenci:

o mnogi ne morejo biti resocializirani zaradi osebnostnih motenj oziroma

niso primerni ali sposobni;

o niso zainteresirani za poboljšanje, niso motivirani, da bi ţiveli brez

kriminalitete, zato bo resocializacija teţko izvedena na prisilen način in

proti njihovi volji;

o nekateri ne potrebujejo resocializacije;

neustrezno okolje, iz katerega izhaja obsojenec in v katerega se bo vrnil po

prestani kazni;

organizacija kazenskih zavodov, ki deluje ponekod preveč totalitarno;

izolirani socialni pogoji, saj zavodi obsojencem jemljejo preveč osnovnih

človeških pravic in temeljnih socialnih vlog, ki bi jih mogli izvrševati tudi med

prestajanjem kazni, in s tem obsojencem dosti več jemljejo, kot dajejo;

strokovni delavci nimajo strokovnih tretmanskih metod, ki bi v celoti

zagotovile uspeh obravnave; neustrezni pristopi in načini izvajanja

resocializacije;

13

ne obstaja prevzgojni program, ki bi dosegel vse teoretično in praktično

zamišljene namene kaznovanja in kazni zapora oz., četudi bi obstajal, še tako

uspešna in popolna obravnava ne more rešiti druţbe pred kriminaliteto;

pri povratnikih je treba sposobnost za resocializacijo izkoristiti med

prestajanjem prve zaporne kazni in ne pozneje, saj so moţnosti z nastopom

vsake naslednje kazni vedno manjše.

2.3 Zavod za prestajanje kazni zapora Ig

2.3.1 Ustanovitev zavoda

Zavod za prestajanje kazni zapora Ig je notranja organizacijska enota Uprave Republike

Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, ki deluje v okviru organa v sestavi

Ministrstva za pravosodje. Je edini zavod v Sloveniji, namenjen le ţenskam. V njem so

zaprte obsojenke, pripornice in ţenske, kaznovane z zaporom v postopku o prekršku, ter

mladoletnice obsojene na mladoletniški zapor.

Zavod se nahaja na Igu pri Ljubljani, v nekdanjem grajskem poslopju. Zgradba je stara

več kot 500 let. Do danes je bil grad večkrat prenovljen in dozidan, v preteklosti je

zamenjal tudi več lastnikov. Od leta 1945 do 1947 je bila na gradu policijska šola. Še

danes je razvidno, da so bili prostori temu primerno veliki in nefunkcionalni, saj so bili

namenjeni potrebam šole. Od leta 1947 do 1956 je bil v gradu sprva zapor namenjen

moškim obsojencem, leta 1957 pa so bile prvič nameščene samo ţenske obsojenke in od

takrat dalje je ta lokacija namenjena le njim (Pucihar, 2007: 15).

Zavod ima odprti, polodprti in zaprti oddelek, ki se med seboj ločijo po stopnji

zavarovanja in omejevanja svobode gibanja.

Zmogljivost zavoda je 79 oseb. Trenutno je v zavodu zaprtih 32 obsojenk.

14

2.3.2 Namen, delovanje in organizacija zavoda

Primarni in glavni namen zavoda je izvrševanje kazenskih sankcij in pripora ter

resocializacija zaprtih oseb.

Zavod je razdeljen na več oddelkov, in sicer na oddelek za vzgojo, za varnost, splošne

in pravne zadeve ter organizacijsko enoto javnega gospodarskega zavoda Ig.

Do leta 1978 je bil zavod zaprtega tipa. Po tem letu je začel spreminjati obstoječe

klasične metode dela. Osnova za spremembo je bila socioterapevtska orientacija, ki je

bila širše druţbeno podprta. Z uvajanjem skupinskih oblik dela, s spreminjanjem togih

hierarhičnih odnosov med obsojenkami in zaposlenimi, z uvedbo specifičnih

socioterapevtskih metod dela ter domske terapevtske skupnosti je zavod gradil pot k

odprtosti, prav tako pa osvojil tretmanski model kazni. Politika zavoda je usmerjena v

povezovanje in odpiranje v zunanjo druţbo.

2.3.3 Vloga strokovnega osebja

V okviru vzgojne sluţbe strokovno delo opravljajo psiholog, pedagoginja, pripravnica

socialnega dela, vodja oddelka za vzgojo in delo, inštruktor in višja medicinska sestra.

Delavci vzgojne sluţbe skrbijo za takšno organizacijo ţivljenja in dela v zavodu, ki

pospešuje ustrezno vključitev obsojenih v normalno ţivljenje na prostosti po prestani

kazni, pripravljajo program individualne obravnave in skrbijo za njeno realizacijo,

organizirajo in vodijo skupinske in individualne oblike tretmana obsojenk ter sodelujejo

pri načrtovanju in izvajanju vseh preostalih ukrepov, s katerimi se skuša doseči boljšo

psihosocialno prilagoditev obsojenk. Vodja oddelka za vzgojo in delo opravlja socialno

obravnavo za vse kategorije zaprtih oseb in koordinirala delo oddelka.

Psihološko delo je vsebinsko raznoliko, prilagojeno obravnavani populaciji. Psiholog je

nosilec individualnih primerov, ki poleg osnovnega dela opravlja še dodatne in

specifične oblike dela. S sprejetimi zaprtimi osebami opravlja uvodne razgovore,

informativne razgovore in jih seznani z zavodskim ţivljenjem. Predstavi jim psihološke

storitve in druge oblike zavodskih dejavnosti, jih usmerja in spodbuja k funkcionalnemu

vedenju. Zaznava morebitno osebnostno problematiko, kot so prilagoditvene teţave,

15

odvisnost, samomorilno ogroţenost in psihične teţave, ter izpeljuje potrebne ukrepe za

obravnavo in rešitev problema. Psiho diagnostične ugotovitve so mu v pomoč pri

izdelavi okvirnih individualnih programov dela z obsojenkami. V nadaljnjem

svetovalno-terapevtskem delu z zaprtimi osebami te ugotovitve dopolnjuje v smislu

procesne diagnostike. Pedagoginja je prav tako nosilka individualnih primerov.

Organizira izobraţevanja za obsojenke, opravlja svetovanja pripornicam in kaznovanim

v postopku o prekršku, je mentorica zavodske knjiţnice in izdaje zavodskega časopisa.

Socialno strokovno delo je usmerjeno v razreševanje kriznih situacij, urejanje in

vzdrţevanje stikov s svojci, sodelovanja s pristojnimi centri za socialno delo in

delovnimi organizacijami. Pomoč zajemajo tudi raznovrstna svetovanja za razreševanje

osebnostnih stisk z informativnimi in razbremenilnimi razgovori. Pripravnica socialnega

dela opravlja uvodne razgovore z obsojenkami, socialno obravnavo za vse zaprte, v

sodelovanju s pedagoginjo in psihologom pripravlja diagnostična poročila ob zaključku

sprejemnega obdobja in koordinira delo s centri za socialno delo.

Inštruktorji so delavci v gospodarskih dejavnostih zavoda, ki prav tako sodelujejo v

izvajanju programov obravnave, saj skrbijo za poklicno in delovno usposabljanje

obsojenk.

2.3.4 Oblike strokovnega dela

Strokovno delo v zavodu temelji na socioterapevtski usmeritvi, skupinskih in

individualnih metodah dela z elementi terapevtske skupnosti in usmerjenosti v

sodelovanje z zunanjim okoljem v najširšem smislu. Izvajajo ga delavci različnih

strokovnih profilov: vodja oddelka za vzgojo in delo, svetovalca – pedagoginja in

psiholog, pripravnica socialnega dela, višja medicinska sestra, vodja sluţbe za splošne

sluţbe in varnost, vodja izmene pazniške sluţbe in inštruktorja, ki skupno predstavljajo

člane strokovnega kolegija zavoda. Strokovna skupina pripravlja predloge in mnenja

vodji zavoda, konkretne izpeljave in dogovore v zvezi z načrtovanjem, usklajevanjem

vsebin, pristojnosti posameznih članov kolegija, dogovarjanje in razvijanje splošnih in

specifičnih metod dela. Dnevno se sestajajo na kratkih posvetih o aktualnih dogodkih,

tedensko pa potekajo sestanki strokovnih sluţb, kjer obravnavajo vsebine, povezane s

sprejemi, prestajanjem kazni in odpusti zaprtih oseb.

16

Specifične oblike dela strokovne skupine so:

svetovalno delo pedagoginje in psihologa je v sprejemnem oddelku usmerjeno

na izdelavo načrta prestajanja zaporne kazni za vsako posamezno obsojenko in

na seznanitev s pravili delovanja dela strokovnih delavcev;

med osnovna področja psihološkega dela spadajo:

o psihološka diagnostika;

o individualno in skupinsko svetovanje;

o individualne in skupinske specifične terapevtske intervencije;

o posebna pozornost je namenjena razbremenilnim razgovorom,

informativnim razgovorom v zvezi s prestajanjem kazni zapora, suicidno

ogroţenim, intervencijam ob kriznih stanjih, kjer strokovni delavci

največkrat uporabljajo metode krizne intervencije in tehnike kognitivno-

vedenjskega pristopa;

konkretne oblike strokovnega dela z obsojenkami so odvisne od njihovih

potreb in primanjkljajev, na katerih ţelijo delati same, nanašajo se na naslednja

področja:

o obravnava obsojenk, ki imajo teţave z odvisnostjo od alkohola in

nedovoljenih drog;

o intervencije v kriznih situacijah;

o motivacija in predpriprava na izobraţevanje obsojenk ter spremljanje

izobraţevanja;

o posebnosti posamezne obsojenke in njenega druţinskega okolja;

o svetovalno delo z obsojenkami, ki imajo status tujke;

o priprava na ţivljenje po prestani kazni – povezovanje z zunanjimi

pristojnimi institucijami in z okoljem, iz katerega prihajajo obsojenke.

Strokovna obravnava obsojenk poteka po individualnih, skupinskih in skupnostnih

programih, njen cilj je usposabljanje zaprtih oseb za ţivljenje po odpustu in

reintegracijo v druţbo.

Programi skupinske obravnave so izvedeni v obliki majhnih terapevtskih skupin in

velikih terapevtskih skupin (sestanki domske skupnosti). Obravnave v obliki majhnih

terapevtskih skupin potekajo redno, to je enkrat na teden v dveh skupinah pod vodstvom

17

strokovnih delavcev z znanji s področja skupinske dinamike, uporabljajo tudi elemente

realitetne terapije, transakcijske analize itd. Terapevtske skupine so sestavljene

heterogeno in odprto, vanje so vključene zaprte osebe ne glede na starost,

predkaznovanost, vrsto kaznivega dejanja, povratništvo, osebnostno strukturo in

druţbeni status. Cilji obravnave v majhnih terapevtskih skupinah so, da se prek

interakcije z drugimi člani skupine posameznici omogoči vpogled v lastno vedenje,

spodbuja ţeleno vedenje in preprečuje neţeleno, omogoči pridobivanje novih socialnih

veščin, ponudi načine razreševanja konfliktov in teţav ter obvešča člane skupine.

Sestanki velikih terapevtskih skupin se odvijajo enkrat na mesec pod vodstvom vodje

zavoda. Cilji sestankov terapevtske skupnosti so usmerjeni v iskanje zamisli, pobud in

izkušenj za reševanje problemov in konfliktov ter informiranje.

V zavodu Ig je bilo v letu 2009 povprečno število udeleţenk ene skupine od 9 do 12,

srečanj domske skupnosti se je udeleţevalo 70 % obsojenk.

Kot specifične oblike strokovnega dela so izvajali obravnavo oseb odvisnih od alkohola

in drog ter storilk spolnih deliktov ob pomoči zunanjih sodelavcev. Oblikovali so tudi

skupino obsojenk, ţrtev nasilja, v katero se je vključila večina izmed njih, ki so imele

teţave na tem področju (spolne zlorabe v otroštvu, nasilje v druţini itd.).

Individualno vzgojno delo je potekalo za vse obsojenke. V primerjavi s skupinskim

delom je predstavljalo glavnino celotnega svetovalnega dela. Na podlagi podatkov in

individualnih razgovorov članov strokovnega tima s posameznico so bili v sprejemnem

obdobju izdelani osebni načrti z opredeljenimi kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji

obravnave, bivanje in dejavnosti zaprtih oseb v procesu prestajanja kazni in

rehabilitacije. Temelj za individualno delo je pomenil osebni načrt in pisni dogovor, ki

ga je zavod sklenil z vsemi obsojenkami. Osebni načrti za vsako posameznico so se med

letom dopolnjevali in spreminjali glede na potrebe, moţnosti in spremenjene razmere.

V osebnem načrtu so v zavodu za vsako zaprto osebo opredelili namestitev v reţim,

zaposlitev znotraj oz. zunaj zavoda, način preţivljanja prostega časa, bivanje, odnos do

kaznivega dejanja, vračanje materialne škode, načrtovane oblike sodelovanja,

sodelovanje in stiki s svojci, strokovnimi delavci zunanjih ustanov in prostovoljci,

18

izobraţevanje, časovno opredelitev podeljevanja zunaj-zavodskih ugodnosti, predvsem

prvega prostega izhoda, dovoljeno dopisovanje, telefonske pogovore, obiskovalce,

socialno pomoč, načrtovanje odpusta s prestajanja kazni in postpenalno obravnavo

(Letno poročilo ZPKZ Ig, 2009).

2.3.5 Sodelovanje zavoda z zunanjimi ustanovami

Zaradi večplastnosti problemov je nujno povezovanje in sodelovanje zavoda z

zunanjimi ustanovami. Pri izvajanju osebnih načrtov zavod največkrat sodeluje s centri

za socialno delo. Sodelovanje poteka tudi z drugimi ustanovami, kot so: upravne enote,

občine, zavodi za zaposlovanje, zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje,

delovne organizacije, stanovanjske organizacije, zdravstvene ustanove, izobraţevalne

ustanove, domovi za starejše občane, samski domovi, Rdeči kriţ, Karitas itd.

Zavod Ig je lani največkrat vzpostavil stik in sodeloval s pristojnimi centri za socialno

delo, v dogovoru z obsojenkami v zvezi z namestitvijo, varstvom, oskrbo njihovih otrok

v rejništvu, pri partnerjih oz. starih starših za čas njihove odsotnosti, vključitvijo v

obravnave odvisnosti po prestani kazni in urejanju denarne socialne pomoči.

Organizirali so več individualnih projektnih skupin, kjer so sodelovali strokovni delavci

zavoda, obsojenke, njihovi otroci, partnerji in zunanji sodelavci pristojnih centrov za

socialno delo, predstavniki šol, vrtcev, saj je za ţenske obsojenke to še posebej

pomembno, da se materam omogoči aktivno sodelovanje pri skrbi, vzgoji, varstvu otrok

med njihovim prestajanjem kazni in po odpustu. Povezovali so se tudi z drugimi zunaj-

zavodskimi institucijami: zavodi za izobraţevanje odraslih v Ljubljani, CDI

Univerzumom, Centrom za permanentno izobraţevanje Cene Štupar, Centrom za

zdravljenje odvisnosti od alkohola in nedovoljenih drog, zdravstvenimi institucijami,

Rdečim kriţem in drugimi, ki so pripomogli k realizaciji osebnega načrta obsojenk

(Letno poročilo ZPKZ Ig, 2009).

2.3.6 Sodelovanje zavoda z nevladnimi organizacijami

Nevladne organizacije ponujajo svoje storitve in izvajajo programe za zaprte osebe, kar

je zelo spodbudno, saj poleg sodelovanja z zunanjimi ustanovami predstavljajo del

pomembne podpore zavodu. Zavod Ig je v letu 2009 sodeloval z društvom Stigma.

19

Prostovoljka je redno izvajala individualno svetovanje obsojenkam s teţavami z drogo

in bila zavodu v pomoč pri spremljanju varnostno neproblematičnih obsojenk v zunanje

institucije. V pomoč zavodu je potekalo sodelovanje še z drugimi društvi in

predstavniki: društvom za nenasilno komunikacijo, Altra, Mule, Projekt Človek, Svit,

Up, Srečanje, s psihiatrinjo dr. Janšo, Mojco Cerkovnik Hvala, ki je vodila skupino

obsojenk ţrtev nasilja, in redovnico sestro Terezo.

2.3.7 Faze obravnave obsojenk – od sprejema do odpusta

Postopek obravnave obsojencev urejata Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij in

Pravilnik o izvrševanju kazni zapora v več členih, ki so strnjeni in predstavljeni v

naslednjih fazah:

Sprejem obsojenk v zavod in sprejemno obdobje:

ko obsojenka nastopi kazen v zavodu, ugotovijo njeno istovetnost, jo

fotografirajo, odvzamejo prstne odtise ter opravijo zdravniški pregled;

ob sprejemu v zavod obsojenko seznanijo s hišnim redom, z omejitvami pravic

oz. dolţnostmi, ki jih ima med prestajanjem kazni, z načinom uveljavljanja

njenih pravic in z disciplinskimi kaznimi, ki so lahko izrečene zoper njo, ter z

ugodnostmi, ki jih je tudi lahko deleţna;

zavod mora nameniti posebno pozornost obsojenkam v sprejemnem obdobju,

opraviti vse aktivnosti in postopke, ki so potrebni za ustrezno vključitev

obsojenk v ţivljenje v zavodu, ter sestaviti program individualne obravnave;

med trajanjem sprejemnega obdobja in po sprejemu se z obsojenko ukvarja

strokovna skupina, ki jo praviloma sestavljajo psiholog, pedagog, sociolog,

vzgojitelj, socialni delavec, inštruktor, učitelj praktičnega pouka, zdravnik in

predstavnik paznikov;

v sprejemnem obdobju se spoznava njena osebnost, zdravstveno stanje,

delovne, učne sposobnosti in druge lastnosti, pomembne za obravnavo in za

njeno pravilno razvrstitev;

ob zaključku sprejemnega obdobja se z obsojenko sklene pisni dogovor o

obravnavi.

20

Določitev in izvrševanje programa individualne obravnave obsojenk:

med izvrševanjem kazni zapora se uporabljajo za določitev programa

individualne obravnave obsojenke določeni podatki o:

o osebnosti in vedenju obsojenke med prestajanjem kazni zapora;

o ukrepih in sklenjenih dogovorih z obsojenko na področju tretmana,

socialnega učenja za ţivljenje na prostosti po prestani kazni zapora;

o doseţenih rezultatih obravnave med izvrševanjem kazni zapora;

o ukrepih in doseţenih rezultatih pri pomoči obsojenki po prestani kazni;

o druţinskem statusu obsojenke;

o stanovanjskih in bivalnih pogojih;

o izobrazbi in pridobljenih znanjih ter dosedanjih zaposlitvah;

o socialnem in ekonomskem stanju, o plači pred nastopom kazni zapora,

drugih prejemkih, lastništvu nepremičnin in obveznostih preţivljanja;

pri izdelavi in izvajanju programa sodelujejo poleg zavoda tudi drugi pristojni

organi in sluţbe, kot so razni pristojni centri, upravni organi in drugi javni

zavodi ter različna društva, dobrodelne organizacije, organizacije za

samopomoč in druge organizacije civilne druţbe.

Usposabljanje obsojenk za normalno življenje na prostosti:

zavod mora usposabljati obsojenke za normalno ţivljenje na prostosti;

usposabljanje poteka po programu individualne, skupinske in skupnostne

obravnave na podlagi pisnega dogovora med obsojenko in zavodom, ki

vsebuje načrtovane dejavnosti obsojenke in strokovnih delavcev med

prestajanjem kazni, opredeli se konkretne dejavnosti, ravnanja, obnašanja in

sodelovanje v procesu obravnave, lahko se dopolni ali spremeni, če se za to

pokaţejo utemeljeni strokovni razlogi, vendar je treba v tem primeru obsojenki

omogočiti, da se z dogovorom v celoti seznani in ga podpiše;

zanjo skrbijo strokovni delavci zavoda, ki so dolţni v programu obravnave

obsojenk uporabljati sodobne metode dela in spoznanja posameznih strok;

vsi udeleţenci v procesu usposabljanja; tako strokovni delavci kot zunanji

prostovoljci morajo delovati usklajeno.

21

Odpust obsojenke in pomoč po prestani kazni:

obsojenko se odpusti iz zavoda na dan, ko se ji izteče kazen, razen v primerih

predčasnih pogojnih odpustov, kjer morajo biti izpolnjeni posebni pogoji;

zavod mora obsojenko spodbujati in ji omogočiti, da tudi sama aktivno

sodeluje pri urejanju svojih zadev za vključitev v ţivljenje na prostosti po

odpustu s prestajanja kazni zapora;

pristojni centri, organi in drugi subjekti morajo v sodelovanju z zavodom

najmanj tri mesece pred odpustom s prestajanja kazni pripraviti program

potrebnih ukrepov za pomoč obsojenki in ji vsak na svojem področju nuditi

pomoč pri njeni vključitvi v druţbo po prestani kazni.

2.3.8 Izobraževanje obsojenk

Izobraţevanje obsojencev ureja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij. V 16., 102. in

104. členu določa, da je treba obsojencu v skladu z moţnostmi zavoda in njegovimi

sposobnostmi in interesi omogočiti, da med prestajanjem kazni pridobi znanje, zlasti da

dokonča osnovnošolsko obveznost in si pridobi poklic. Zavodi morajo skrbeti za

izobraţevanje in poklicno usposabljanje obsojencev. Izobraţevanje se izvaja v skladu s

predpisi s področja vzgoje in izobraţevanja. Lahko se organizira v zavodu ali zunaj

njega v sodelovanju z vzgojno-izobraţevalnimi organizacijami in izobraţevalnimi

zavodi. Pri izbiri izobraţevalnega programa in obsojenčevega poklica je treba

upoštevati njegove zmoţnosti in nagnjenja, moţnosti zavoda in druge okoliščine.

Obsojencu se lahko za doseţene rezultate v procesu obravnave, uspehih pri delu in

izobraţevanju dajejo ugodnosti, določene z zakonom in drugimi predpisi.

Obsojencu, ki je dokončal šolo ali pridobil poklic v zavodu, se izda spričevalo, iz

katerega ne sme biti razvidno, da ga je pridobil v zavodu.

22

Bistveni cilji izobraţevanja so:

izboljšati sposobnosti, stališča in znanje zaprtih oseb, da bi se zmanjšala

verjetnost vnovičnega vključevanja v kriminalne dejavnosti;

zagotoviti smiselno zaposlitev, ki bo prispevala k varnosti in stabilnosti

zavoda;

omogočiti pridobitev izobrazbe, saj bi se s tem izboljšale njihove moţnosti za

zaposlitev.

V zavodu na Igu se trudijo, dvigujejo trende in sistemsko stremijo k nadaljnjemu

razvoju, motivaciji in spodbujanju izobraţevalne dejavnosti. Spodbujanje zaprtih oseb k

vključevanju v izobraţevalne programe se je tudi v letu 2009 začelo ţe ob nastopu kazni

obsojenk. V sprejemnem obdobju, v času izdelave uvodne pedagoške diagnostike, v

okviru katere ugotavljajo primanjkljaje v izobrazbi, je posebna pozornost namenjena

predstavitvi moţnosti, ugotavljanju virov financiranja, motivaciji za izobraţevanje, še

posebej tistim, ki so na prestajanju daljših kazni, ki so na prostosti ţe začele z

izobraţevanjem in obsojenkam, ki bi jim izobraţevanje osmislilo in ovrednotilo

prestajanje kazni na kakovostnejši način. Za izobraţevanje v zavodu skrbi pedagoginja.

Zavod je pridobil ponudbo programov, ki jih nudijo izobraţevalni zavodi za

izobraţevanje odraslih v Ljubljani, povezani so s CDI Univerzumom in Centrom za

permanentno izobraţevanje Cene Štupar. Obsojenke so dokaj redno obiskovale

predavanja in konzultacije pred izpiti, med seboj so si nudile učno pomoč. Ugotavljajo,

da so bolj motivirane obsojenke, odvisnice od prepovedanih drog in psiho-aktivnih

substanc. Te so na predavanja in izpite redno spremljali starši ali sodelavka nevladne

organizacije Stigma oz. so gradivo predelale same in izpite opravljale v zavodu pod

nadzorom pedagoginje. Zavod si šteje za uspeh njihove pozitivne ocene pri izpitih,

kakovostnejše prestajanje zaporne kazni in pomoč pri vključevanju v ţivljenje po

prestani kazni. Še vedno se soočajo z nekaterimi teţavami, povezanimi z

izobraţevanjem, predvsem v smeri neuspešne motivacije romske populacije za

opismenjevanje. Ţelijo si povečanje ponudbe brezplačnih programov, poleg tega

menijo, da bi bile smiselne in verjetno dobro obiskane tudi neformalne oblike

izobraţevanja, kot so razni tečaji in dopolnilne dejavnosti, če bi za te namene pridobili

finančna sredstva (Letno poročilo ZPKZ Ig, 2009).

23

2.3.9 Delo obsojenk

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij v 15. in 48. členu določa, da je treba obsojencu,

ki je zmoţen za delo in ţeli delati, v skladu z njegovimi duševnimi in telesnimi

sposobnostmi, omogočiti delo v skladu z moţnostmi zavoda. V okviru moţnosti se pri

razporeditvi na delo upoštevajo tudi ţelje obsojenca. Za obsojenca, ki ni sposoben za

redno delo, mora zavod v okviru moţnosti zagotoviti delovno terapijo. Delo mora

obsojencu omogočiti ohranjevanje, pridobivanje in povečevanje njegovih strokovnih

sposobnosti, da bi se po prestani kazni laţje vključil v ţivljenje na prostosti. Delo mora

biti organizirano v okviru moţnosti zavoda po sodobnih tehnoloških in drugih

postopkih, v kakršnih se enaka ali podobna dela opravljajo zunaj zavoda. Opravljanje

določenega dela v zavodu se šteje v delovne izkušnje na določenem področju dela.

Obsojenci se razporejajo na delo v zavodu in zunaj zavoda v skladu s programom

individualne obravnave. O delu obsojenca zunaj zavoda odloča upravnik zavoda, pri

čemer upošteva razloge varnosti, reda in discipline ter izvedbo programa individualne

obravnave.

V preteklosti je predstavljalo delo kazen, danes je le sredstvo, ki pomaga obsojenemu

preţiveti čas odvzema prostosti, pozitivno izrabo časa, jim pomaga, da ohranijo oz. si

pridobijo ter privzgojijo delovne navade, preprečuje njihov fizični in psihični propad ter

je del tretmanskega procesa, saj pripomore k uspešnejšemu vključevanju obsojencev v

ţivljenje po prestani kazni. Kljub temu so se pojavila mnoga stališča glede prevzgojne

vrednosti dela, saj so nekateri še vedno mnenja, da je delo bistvena sestavina

resocializacije, drugi pa se s tem ne strinjajo, menijo celo, da delo resocializaciji

obsojencev bolj škoduje, kot koristi, saj z delom v zavodu ne pridobijo nobenih koristi

in napredka. Odvisno je tudi od same organizacije in vrste dela, saj vsako delo nima

enakega prevzgojnega učinka.

Zaprte osebe so razporejene na delo v skladu s sistemizacijo delovnih mest. Višina

plačila za delo je določena po Pravilniku o količnikih za določitev osnovnih plač, o

kriterijih in merilih za ocenjevanje uspešnosti in rezultatov dela obsojenk ter o nagradah

mladoletnic. Plačilo je sestavljeno iz osnove, ocene delovne uspešnosti in dodatkov ter

je v veliki meri odvisno od rezultatov dela.

24

Zavod na Igu zagotavlja obsojenkam pravico do dela predvsem v javnih gospodarskih

zavodih Golovec Ljubljana in OE Ig, pri hišnih delih, nekaterim tudi zunaj zavoda.

Obsojenke so razporejene na delovna mesta po za to določenem postopku. Pri

razporejanju se upošteva potrebe zavoda, nato ţelje obsojenk in njihove sposobnosti za

opravljanje posameznih del.

Na podlagi internega letnega poročila 2009 je razvidno, da je bilo v JGZ OE Ig na delu

manj zaprtih oseb kot v minulih letih, saj je bilo manj razpoloţljivega dela kot minula

leta, imeli so tudi slabo strukturo delavk. Hišna dela so opravljale predvsem v pralnici in

kuhinji zavoda, knjigoveznici in urejanju okolice. Lani so imeli pri zaposlovanju veliko

problemov. Kljub povečanju stanja zaprtih so le s teţavo zapolnili izpraznjena delovna

mesta. Glavni vzroki so bili v pomanjkanju obsojenk, sposobnih za delo, prekratkih

kaznih, boleznih, zasvojenostih in odpustih. Nič se ni spremenilo na področju v

povezavi s sistemizacijo za obsojenke, ki je nestimulativna, saj so za delo v kuhinji

neprimerno premalo plačane v primerjavi z delom v pralnici in drugje kljub

odgovornejšemu delu. Poleg kadrovskega problema predstavljajo teţave tudi

izrabljenost in starost strojev ter slaba oprema v kuhinji in pralnici.

Pomanjkanje primernih zaprtih oseb in slaba struktura sta glavna razloga za slabo

zaposlovanje po pogodbi zunaj zavoda. V zadnjih mesecih so se zaradi recesije začele

teţave s pridobivanjem dela, zato niso mogli zaposliti vseh, ki so izrazile ţeljo po delu.

2.3.10 Prostočasne dejavnosti obsojenk

Na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij 16. člen določa, da je treba

obsojencu v zavodu v okviru moţnosti ustvarjati pogoje za kulturno-prosvetno

dejavnost, telesno vzgojo, spremljanje dogajanj doma in v svetu ter za druge dejavnosti,

ki so koristne za njegovo telesno in duševno zdravje.

Prostočasne dejavnosti obsojenk v zavodu Ig so organizirane v več oblikah:

obsojenke preživljajo čas v različnih organiziranih prostočasnih

dejavnostih v zavodu:

25

o športno-rekreativne dejavnosti; samostojna vsakodnevna uporaba

telovadnice s športnimi rekviziti;

o lani je bil organiziran turnir v namiznem tenisu med obsojenkami in

zaposlenimi;

o ustvarjalne delavnice; zavod je obsojenkam zagotovil material za

izdelavo novoletnih voščilnic in okraskov, delavnica je potekala v

dopoldanskem in popoldanskem času pod vodstvom študentke filozofske

fakultete;

o računalništvo; moţnost omejene uporabe računalnikov v prostoru

zavoda;

o drugo: organiziran literarni večer in prireditev ob izidu zavodskega

časopisa;

prostočasne dejavnosti in prireditve zunaj zavoda:

o teh je zelo malo, skoraj nič;

o lani se jih ni udeleţila nobena obsojenka;

zavodska knjižnica:

o v zavodu imajo zavodsko knjiţnico s 3700 knjigami, kjer poteka izposoja

knjig;

o obsojenke jo samostojno vodijo, pedagoginja le koordinira delovanje v

knjiţnici;

o veliko je zanimanje za obisk potujoče knjiţnice, predvsem zaradi proste

ponudbe in večje izbire knjig;

zavodski časopisi:

o v zavodu izhajata časopis Ţarek in Hop Cefizelj;

o uredniški odbor sestavljajo strokovni delavci in zaprte osebe;

o namen časopisov je predstavitev dejavnosti in ţivljenja v zavodu, kot ga

vidijo in doţivljajo obsojenke;

o lani so izdali eno številko;

o motiviranost obsojenk za pisanje prispevkov je povprečna, vendar si v

prihodnje ţelijo, da bi izšli vsaj dve številki na leto;

prireditve, gostovanja zunanjih izvajalcev v zavodu:

o zavodske kulturne in druge prireditve so bile kot običajno tudi v letu

2009 organizirane čez celo leto;

26

o koncerti, recitali: nastop reparja Zlatka, pevskega zbora Studenček iz

Višnje Gore, stand – up komikov;

o izvajanje joge z izvajalci predstavnikov Zveze joga društev Slovenije;

o izvajanje tečaja španskega jezika pod vodstvom redovnice sestre Tereze;

o boţična maša na predvečer praznika.

Obsojenke si ţelijo več raznovrstnih dejavnosti, da bi kakovostno preţivljale prosti čas.

Tega se zaveda tudi zavod in si ţeli v prihodnje izboljšati te dejavnosti s sprejemom in

prisotnostjo študentov oz. delovnih terapevtov, ki bi lahko vodili različne dejavnosti in s

svojim znanjem še obogatili obstoječe moţnosti (Letno poročilo ZPKZ Ig, 2009).

2.4 Postpenalna obravnava in pomoč

2.4.1 Problemi obsojenk po odpustu s prestajanja kazni zapora

Problemi obsojenk po odpustu s prestajanja kazni zapora so številni. Vsaka obsojenka

se sooča z različnimi teţavami. Nekatere so pri reševanju teh uspešnejše, druge manj.

Med probleme v večini primerov največkrat spadajo:

nastanitvena problematika – neurejene moţnosti za bivanje;

zaposlitvena problematika – nezaposlenost med prestajanjem kazni in po

odpustu;

nezmoţnost za delo;

nesprejetje v druţbo – stigmatizacija;

socialna problematika v domačem okolju ter neurejeni odnosi v druţini;

neurejene materialne razmere, izguba materialne varnosti;

osebni strahovi in stiske, še posebej v primerih, kjer imajo ţenske vlogo matere

v druţini in doţivljajo hudo stisko z občutki tesnobe, nemira, krivde in

samoobtoţevanja, ter stiske povezane z otroki, posebej če so bili stiki med

prestajanjem kazni nemogoči zaradi velike oddaljenosti od doma, statusa tujke

in drugih neustreznih situacij;

negotova prihodnost.

27

2.4.2 Oblike postpenalne pomoči

Postpenalno pomoč opredeljuje Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, ki v 100. členu

nalaga centrom za socialno delo, da sodelujejo z zapori, javnimi zavodi zaposlovanja,

zdravstva, izobraţevanja in drugimi pri reševanju teţav obsojencev in njihovih druţin,

saj je pomoč namenjena osebam, ki prestajajo ali so prestale zaporne kazni.

Centri za socialno delo se pri reševanju teţav obsojencev in njihovih druţin pojavljajo

predvsem kot nosilci in koordinatorji postpenalnih prizadevanj na terenu ob uporabi

specifičnih strokovnih znanj, ob poznavanju pristojnosti posameznih sluţb in institucij

ter tudi zakonskih predpisov, ki opredeljujejo te pristojnosti.

Ker vseh nalog centri za socialno delo ne morejo sami opraviti, lahko koordinirajo vse

ostale zunaj zavodske strokovne sluţbe, ki so v naši drţavi z zakonskimi predpisi

zadolţene za reševanje posameznih primerov. To so strokovne sluţbe, ki rešujejo

probleme zaposlovanja, stanovanjske in zdravstvene teţave ter vse druge teţave, ki jih

pokrivajo strokovne sluţbe t. i. druţbenih dejavnosti. Pri strokovnem delu je

pomembno, da se skupaj z uporabniki poišče tiste oblike pomoči, ki so za njih

uresničljive in da pri reševanju teţav prevzemajo aktivno vlogo.

Oblike pomoči so:

posredovanje pri raznih institucijah na zaprosilo obsojene osebe pri urejanju

zadev za zmanjševanje ali preprečitev škode med prestajanjem kazni, kot so

ohranitev stanovanja, zamrznitev kredita, odjava radijske in televizijske

naročnine, odklop električne energije itd.;

pomoč v procesu resocializacije z odpravo in zmanjšanjem teţav ter

enakopravna vključitev v normalno delo in ţivljenje po prestani kazni;

svetovanje in informiranje pri urejanju problematike po odpustu iz zavoda;

pomoč pri oblikovanju socialne mreţe;

urejanje ţivljenjskih razmer, da se bo lahko oseba vključila v druţbo;

pomoč druţinskim članom in svojcem obsojene osebe;

materialna pomoč v obliki denarne socialne pomoči.

28

Med namene in cilje svetovanja obsojenim osebam spadajo:

pogovor o vizijah obsojenca po odpustu in ukrepi po dogovoru;

ustvarjanje, razvijanje pristnega človeškega odnosa med svetovalcem in

svetovancem;

nudenje čustvene človeške opore in zmanjšanje čustvene obremenitve;

nudenje opore v obremenjujočih situacijah;

posredovanje pozitivnih izkušenj;

usmerjanje k realnim ciljem;

razbremenilni razgovori;

izmenjava informacij;

pomoč pri razreševanju konfliktnih situacij;

vplivanje na spreminjanje širše druţbene klime in predsodke ljudi o obsojenih

osebah.

2.4.3 Nastanitev obsojenk po prestani kazni

Nastanitev obsojenk po prestani kazni je različno (ne)urejena pri vsaki posebej:

urejena nastanitev in vrnitev v lasten dom;

urejanje nastanitev na novo ob pomoči socialne sluţbe v zavodu, centrov za

socialno delo in neformalnih socialnih mreţ;

začasna namestitev pri sorodnikih, v dodeljeni sobi ali stanovanju, v varni hiši,

podnajemu, samskem domu, domu za starejše občane, v prehodnem domu za

tujce;

izguba predhodno urejene nastanitve med prestajanjem kazni ali ob odpustu;

neurejena nastanitev.

V zavodu na Igu nastanitveno problematiko ob odpustu največkrat rešujejo s centri za

socialno delo in sodelovanjem s svojci obsojenk.

29

2.4.4 Zaposlitev obsojenk po prestani kazni

Nekatere obsojenke imajo urejeno zaposlitev tudi po prestani kazni, vendar raziskave in

podatki letnih poročil kaţejo, da so predstavnice teh v manjšini, v večini primerov pa se

soočajo z neurejeno zaposlitvijo, tako obsojenke, ki niso bile zaposlene ţe pred

nastopom kazni, kot tiste, ki so posledično zaradi odvzema prostosti in prestajanja kazni

v zavodu izgubile delo.

Razlogov za neurejeno zaposlitev je lahko več:

zaposlitve ni moţno zagotoviti;

nezmoţnost opravljanja dela zaradi bolezni ali invalidnosti;

status tujke;

status upokojenke;

vključenost v postopek ugotavljanja delazmoţnosti;

zavrnitev pomoči pri iskanju zaposlitve;

vključitev v redno izobraţevanje;

vedno večja konkurenca na trgu delovne sile;

nezanesljivost zaradi slabih delovnih navad.

V zavodu Ig je imelo lani urejeno zaposlitev 12 obsojenk, ki je predstavljalo le 21,4 %.

Na podlagi statističnih podatkov ugotavljajo, da se deleţ obsojenk, ki imajo po odpustu

urejeno zaposlitev, zmanjšuje iz leta v leto. Med glavne vzroke štejejo ekonomske in

gospodarske teţave na trgu dela, prenapolnjenost trga delovne sile, niţjo izobrazbeno

raven obsojenk in ţeljo delodajalcev po zanesljivejših in z delovnimi navadami

opremljenih delavcih (Letno poročilo ZPKZ Ig in letno poročilo UIKZ, 2009).

2.4.5 Denarna, materialna in druga pomoč obsojenkam po prestani kazni

Obsojenke so po potrebi deleţne različnih oblik pomoči:

nudenje nujno potrebne obleke in obutve s strani zavoda, Karitasa ali Rdečega

kriţa;

30

prejetje denarne pomoči zavoda ob odpustu, če ob odpustu s prestajanja kazni

brez svoje krivde nimajo sredstev;

če so tako bolne, da zato tega ne morejo na pot, jih zavod odda v oskrbo

najbliţjemu ustreznemu zdravstvenemu zavodu;

dogovor za denarno socialno pomoč centra za socialno delo ţe pred odpustom;

ob odpustu napotene na center za socialno delo, kjer si po prestani kazni same

urejajo denarno socialno pomoč;

izredna denarna ali materialna pomoč med prestajanjem kazni iz različnih

virov, in sicer za plačilo urejanja osebnih dokumentov, izobraţevanja,

vozniškega izpita ipd.

V zavodu na Igu obsojenkam največkrat pomagajo pri pridobivanju osnovnih finančnih

sredstev v obliki denarne socialne pomoči.

2.5 Resocializacija, postpenalna pomoč in povratništvo

Na podlagi kriminoloških raziskav je ugotovljeno, da so povratniki posebna skupina

ljudi, ki ima svoje vrednote, osebnostne značilnosti, način vedenja in odzivanja.

Navadno gre za toge in neprilagodljive osebe, ki so v stalnem konfliktu z druţbo in

njenimi normami. Običajni kazenski ukrepi so za to vrsto ljudi manj uspešni ali kar

neuspešni. Razprave o (ne)uspehu kazenskih zavodov v povezavi z resocializacijo in

povratništvom so brez strokovne podlage in kaţejo na nepoznavanje dejanskega

dogajanja na področju pojavljanja in obravnavanja kriminalitete, saj nihče uradno ne

zasleduje povratništva v njegovem pravem pomenu. Raziskave načeloma v večini

kaţejo, da rehabilitacijski programi ne zmanjšujejo povratništva. (Brinc, 2007) omenja,

da so nekatere raziskave pokazale, da obravnava lahko zmanjša povratništvo, vendar le

ob dobro organizirani korekcijski sluţbi in z upoštevanjem 3 psiholoških načel:

uporaba tretmana pri obsojencih z visokim tveganjem povratka;

tretman mora vplivati na kriminogene dejavnike, ki sproţajo ali pospešujejo

odločitev za kriminalno vedenje;

tretman bo uspešen samo z uporabo ustreznih tretmanskih metod, tehnik in

postopkov.

31

(Brinc, 2007) ugotavlja, da je tudi o vplivu postpenalne pomoči na zmanjšanje

povratništva zelo malo ugotovitev. Ni zanesljivega dokaza, da postpenalna pomoč

preprečuje povratništvo, kot ni dokaza, da odsotnost te pomoči pospešuje povratništvo.

Merjenje vpliva resocializacije in postpenalne pomoči je nemogoče:

če ne poznamo natančnih vzrokov za kriminaliteto in povratništvo, pravih

razlogov za izrekanje kazni zapora, prave vsebine obravnave v kazenskem

zavodu in namenov izvrševanja kazni zapora;

če ne znamo meriti učinka kaznovanja, izvrševanja kazni zapora in obravnave;

dokler ne vemo, zakaj in kako naj bi vplivali na prestopnika, kaj naj bi

spremenili med prestajanjem kazni prestopnika, kakšen naj bi bil po prestani

kazni in kako meriti spremembe glede na učinek izvajanega in ne le zamišljene

obravnave.

Povratništvo je zapleten pojav, da bi ga lahko predpisovali samo (ne)uspešni

resocializaciji in postpenalni pomoči. Tudi o njuni učinkovitosti in uspešnosti vemo še

premalo in ju ne moremo ocenjevati samo po stopnji povratništva, saj imajo vpliv še

številni drugi dejavniki.

32

3 Empirični del

3.1 Opredelitev predmeta in ciljev preučevanja

Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela, ki sta povezana s

pojmom resocializacije obsojenk. V teoretičnem delu sem se osredotočila na sam

nastanek in namen kazni zapora in predstavila moţnosti novih, alternativnih oblik

prestajanja kazni zapora.

Z vsakim izrekom kazni zapora se pojavi vrsta pomembnih vprašanj: kakšen tretma

uporabiti, kako izpeljati učinkovito resocializacijo obsojene osebe, vključitev v

postpenalno obravnavo in pomoč po prestani kazni, vse z namenom, da obsojeni ne bi

nikdar več izvršil kaznivega dejanja. Posledično sem precejšnji teoretični del namenila

opredelitvi pojma resocializacije, se posvetila njenemu nastanku, namenu, predstavitvi

uporabnih oblik, metod obravnave kritikam in problematiki resocializacije. Glede na to,

da se v sklopu resocializacije obsojene osebe pripravlja na odpust, so pomembne tudi

postpenalna obravnava in različne oblike pomoči po prestani kazni zapora, ki prispevajo

k laţji vnovični vključitvi v druţbo, saj se obsojeni soočajo s številnimi teţavami,

povezanimi z zaposlitvijo, nastanitvijo, zagotovitvijo denarne in materialne pomoči itd.

Glede na izbrano temo se mi zdi smiselno vključiti in predstaviti edini ţenski zavod v

Sloveniji, zato sem v teoretičnem delu namenila del opisu njegove ustanovitve, glavnim

namenom, delovanju, organizaciji, vlogi strokovnega osebja in metodam njihovega

dela, povezovanju zavoda z zunanjimi ustanovami in nevladnimi organizacijami, fazam

obravnav obsojenk, vključevanju v izobraţevanje in delu ter preţivljanju prostega časa

obsojenih med prestajanjem kazni zapora. Za laţjo ponazoritev in razumevanje ţivljenja

in dela v zaporu sem se odločila, da dodam teoretičnem delu empiričnega in vanj

vključim ţe prej omenjeni Zavod za prestajanje kazni zapora Ig ter na podlagi

razgovorov in izvedenih anket z obsojenkami ter zaposlenim strokovnim osebjem tako

dopolnim teoretični del še iz praktičnega vidika.

33

V okviru izbrane tematike resocializacije obsojenk sem si zastavila naslednje cilje

preučevanja, s predstavitvijo sledečega v teoretičnem in empiričnem delu diplomskega

dela:

pojav – nastanek in namen kazni zapora;

moţnosti alternativnih oblik prestajanja kazni;

uveljavitev, namen, cilje, metode, oblike, kritike in problematiko

resocializacije;

povezava resocializacije in postpenalne pomoči s povratništvom;

Zavod za prestajanje kazni zapora Ig in njegova vloga v procesu resocializacije

obsojenk, predvsem vloga strokovnega osebja, oblike strokovnega dela z

obsojenkami ter fazami obravnav od sprejema do odpusta obsojenk z namenom

resocializacije;

stališča obsojenk o oblikah pomoči, svetovanjih, izobraţevanju, delu, odnosu

do strokovnega osebja itd. v času prestajanja kazni in po njej;

problematika obsojenk po odpustu in oblike postpenalne pomoči po prestani

kazni.

3.2 Raziskovalne hipoteze

Hipoteze :

H1: Odraslih oseb – obsojenk z ţe oblikovanimi vedenjskimi in kulturnimi

vzorci se ne da prevzgojiti v celoti, še posebej kadar je prevzgoja oteţena s

kriminogenimi dejavniki in neustrezno primarno socializacijo.

H2: S strokovno podporo strokovnega osebja v Zavodu za prestajanje kazni

zapora Ig lahko obsojenke razvijejo dobre potenciale v sebi, ki jim bodo

omogočile socialno reintegracijo in resocializacijo v domače ter širšo

druţbeno okolje.

H3: Zavod za prestajanje kazni zapora Ig, druge zunanje ustanove in nevladne

organizacije medsebojno sodelujejo v procesu resocializacije med prestajanjem

kazni zapora ter v procesu postpenalne obravnave in pomoči obsojenkam po

prestani kazni.

34

H4: Deleţ obsojenk, ki imajo ob odpustu urejeno zaposlitev, se zmanjšuje iz

leta v leto.

H5: Slabe razmere na trgu delovne sile, nizka izobrazbena raven,

stigmatizacija, povratništvo oteţujejo obsojenkam zagotavljanje zaposlitve.

3.3 Raziskovalne metode

Pri izdelavi diplomskega dela sem uporabila naslednje raziskovalne metode:

pri teoretičnem delu so mi bile v pomoč študije, analize, interpretacije

primarnih in sekundarnih virov, kot so zakoni, pravilniki, domača in tuja

literatura; knjige, članki, diplomska dela, raziskave, statistični podatki in letna

poročila;

študija primera in metoda opazovanja Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig s

poudarkom na preučevanju izbrane teme, predmeta in ciljev diplomskega dela;

empirični del sem podprla z razgovori in raziskavo – izvedeno anketo z

obsojenkami in zaposlenim strokovnim osebjem Zavoda za prestajanje kazni

zapora Ig.

3.4 Izvedba razgovorov in anket z obsojenkami in strokovnim osebjem

Vodji zavoda gospe Tanji Urek sem predstavila izbrano temo diplomskega dela, njen

namen in izrazila ţeljo za pridobitev soglasja glede izvedbe razgovorov in anket z

obsojenkami ter zaposlenimi strokovnimi delavci v zavodu. Po odobritvi in izdani

dovolilnici s strani generalnega urada Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, sem se z

vodjo zavoda dogovorila o osebnem srečanju, obisku zavoda, predstavitvi anketnih

vprašalnikov, izvedbi in postopku načina zbiranja ţelenih podatkov. V zavodu so zelo

odprti in naklonjeni tovrstnemu sodelovanju in opravljanju raziskav, tudi osebno sem

bila deleţna prijetnega in pozitivnega sprejema. Ob srečanju sem bila opozorjena na

slabo motiviranost, nepripravljenost obsojenk za sodelovanje in preobremenjenost ter

odsotnost strokovnih delavcev, kar bi mi lahko v nadaljevanju oteţilo samo izvedbo

anket in razgovorov.

35

Posledično sem se glede izvedbe anket in razgovorov z obsojenkami dogovorila s

strokovnim osebjem da jih ob njihovi pomoči še sama dodatno motiviram za

sodelovanje in prisostvujem tedenski terapevtski delavnici. Obsojenke so bile razdeljene

v dve skupini pod vodstvom svetovalcev; psihologa in pedagoginje. Ţelim poudariti, da

je udeleţba obsojenk na terapevtskih delavnicah prostovoljna, kar pomeni, da obsojenke

niso prisiljene v nič, delavnico lahko zapustijo kadar koli, prav tako je vsakršno drugo

sodelovanje prostovoljno, zato so bile motivacija za pripravljenost sodelovanja,

izpolnitev anket, predvsem pa dobra volja obsojenk resnično potrebne. Izvedba je bila

na koncu uspešna, saj mi je bilo ob takratni prisotnosti 23 obsojenk pripravljenih

izpolniti anketo 19 obsojenk.

Glede na predhodno opozorilo so me obsojenke pozitivno presenetile, tudi z odprtostjo

in pripravljenostjo na skupinski razgovor, predvsem na delavnici, kjer mi je dala

svetovalka moţnost, da sem bila v prostoru z njimi sama, brez prisotnosti kogar koli od

zaposlenih. Razgovor mi je dal še dodatno širino, saj so me obsojenke seznanile s

temami, informacijami, teţavami, ki jih sicer po vsej verjetnosti drugače ne bi mogla

nikdar pridobiti v tako pristni obliki. Skupno so se razgovorile, za kar sem jim bila še

posebej hvaleţna, saj so mi iskreno in brez olepšav povedale kaj jih je vodilo v izvršitev

kaznivega dejanja, kaj jih v zavodu najbolj moti, s kakšnimi teţavami se soočajo med

prestajanjem kazni, kakšno prihodnost si ţelijo itd.

Kar se tiče strokovnih delavcev zavoda, smo ugotovili, da bo zaradi preobremenjenosti

in odsotnosti nekaterih strokovnih delavcev izvedba sprva načrtovanih intervjujev

nemogoča, zato sem vnaprej oblikovana vprašanja, ki sem jih imela pripravljena za

izvedbo intervjujev, preoblikovala v anketni vprašalnik.

Za izpolnitev sem jim dala dovolj časa, da so lahko sodelovali tudi tisti, ki so bili takrat

odsotni in pozneje spet prisotni. V anketi je sodelovala večina strokovnih delavcev, ki

imajo dolgoletne izkušnje, saj so v zavodu zaposleni ţe več let in imajo ključno vlogo v

procesu resocializacije. Z nekaterimi izmed njih sem imela tudi priloţnost opraviti

krajše razgovore.

36

Za raziskavo sem uporabila anketni vprašalnik za zaposlene in obsojene osebe:

anketni vprašalnik za obsojenke zavoda:

o v raziskavo sem zajela vzorec 19 obsojenk, ki so v maju prestajale

zaporno kazen in sodelovale na terapevtskih delavnicah ter bile

pripravljene prostovoljno sodelovati;

o sestavljen je iz kombinacije vprašanj odprtega in zaprtega tipa;

o v prvem delu raziskave so me zanimale nekatere demografske značilnosti

obsojenk, kot so starost, izobrazba, vrsta kaznivega dejanja in število

dosedanjih prestajanj zaporne kazni ne glede na vrsto kaznivega dejanja;

o v nadaljevanju sem obsojenkam zastavila kratka vprašanja z moţnostjo

tipa kratkih in jedrnatih odgovorov da in ne, zanimalo me njihovo

mnenje glede obsodbe za storjeno kaznivo dejanje; ali menijo, da so bile

krivično oz. pravično obsojene, in njihovo stanje glede zaposlitve pred

prestajanjem kazni in po prestani kazni, ne(urejene) nastanitve ter

izobraţevanja med prestajanjem kazni;

o v drugem delu sem obsojenkam zastavila vprašanja, povezana z

zavodom, zadovoljstvom z delom strokovnih delavcev, ocenitvijo

sodelovanja in pomoči s strani strokovnih delavcev in zunanjih

svetovalcev, učinkovitosti obravnave – terapij, zanimalo me je, komu

najbolj zaupajo med prestajanjem kazni, kaj bi spremenile in izboljšale v

procesu tretmanskih programov, da bi jim olajšalo prestajanje kazni, kaj

jih v zavodu najbolj moti, in če so seznanjene z moţnostmi postpenalne

pomoči po prestani kazni;

o v tretjem delu me je zanimalo, kaj obsojenkam največ pomeni izmed

naštetih moţnosti vrednot, kaj jih najbolj skrbi in česa se najbolj bojijo

po prestani kazni, kar so ovrednotile z ocenami od 1 do 5, kjer je ocena 1

pomenila najslabšo in 5 najboljšo oceno, ter za konec, kaj menijo o svoji

prihodnosti glede na njihovo stanje pred prestajanjem kazni.

anketni vprašalnik za zaposlene strokovne delavce zavoda:

o v raziskavo sem zajela vzorec 5 strokovnih delavcev zavoda, ki so bili v

maju prisotni in pripravljeni prostovoljno sodelovati;

o sestavljen je iz kombinacije vprašanj odprtega in zaprtega tipa;

37

o v prvem delu raziskave me je zanimalo, kakšno izobrazbo imajo

zaposleni, kakšno delo opravljajo v zavodu, koliko časa so zaposleni v

tem zavodu, katere metode, oblike strokovnega dela uporabljajo pri

svojem delu in s kakšnimi teţavami se soočajo pri svojem delu;

o v drugem delu sem zaposlenim zastavila vprašanja odprtega in zaprtega

tipa z namenom, da ugotovim zadovoljstvo zaposlenih z medsebojnim

odnosom z obsojenkami, če ti odnosi spodbujajo ali zavirajo terapevtska

prizadevanja, kaj menijo o učinkovitosti obravnav in njihovih prispevkih

k pozitivnem vplivu resocializacije, poboljšanju vedenja in prevzgoji

obsojenk, če v praksi opaţajo pričakovane spremembe obsojenk med

njihovim prestajanjem kazni glede na načrt obravnave, kaj bi spremenili

in izboljšali v procesu tretmanskih programov, da bi jim olajšalo delo;

o v nadaljevanju sem ţelela pridobiti njihova mnenja o navedenih trditvah,

če se z njimi strinjajo ali ne; glede na to, da ima v procesu resocializacije

pomembno vlogo tudi postpenalna pomoč obsojenkam, sem ţelela

izvedeti, kako ocenjujejo povezanost zavoda z zunanjimi sodelavci,

zunanjimi ustanovami in nevladnimi organizacijami med prestajanjem

kazni obsojenk in po njej – pozitivno ali negativno in ne nazadnje na

koncu, kakšne so njihove pripombe, predlogi za izboljšanje trenutnega

stanja povezanega s tretmanskimi programi in resocializacijo ter ţelje,

cilji in vizije za prihodnost.

3.5 Obdelava podatkov, glavni namen in cilj raziskave

Dobljene podatke sem obdelala ročno in računalniško s programom Microsoft Excel.

Rezultate in analizo zbranih podatkov v obliki tabel in grafov sem interpretirala in jih

prikazala v naslednjem poglavju v analizi in interpretaciji rezultatov. Glavni namen

izvedbe anket in razgovorov je dobiti delček vpogleda v ţivljenjski poloţaj in dragocene

informacije o tem, kako stvari v zavodu doţivljajo obsojenke in zaposleni. Vsebina je

lahko spodbuda k razmisleku o problemih in potrebah te populacije, o izvrševanju

kazenskih sankcij v edinem slovenskem ţenskem zaporu, načinih dela z obsojenimi

osebami, o ustreznosti obstoječih metod in oblik resocializacijskih obravnav,

medsebojnem sodelovanju med zaposlenimi in obsojenimi osebami ipd.

38

Kljub začetnemu opozorilu ob morebitni nepripravljenosti sodelovanja je ob dodatnem

motivacijskem nagovoru in osebnem srečanju večina le pristala na prostovoljno

sodelovanje. Vsak izpolnjen anketni vprašalnik ima tudi v manjšem zavodu in manjšem

številu obsojenk ter zaposlenih svojo teţo, saj so stališča in mnenja vsakega izmed njih

pomembna, vredna in nenadomestljiva. Predvsem obsojenke, pa tudi zaposleni redko

dobijo priloţnost, ki bi segla v širšo javnost, hkrati pa nam omogočajo bolje razumeti

njihov svet v zavodu. Cilj raziskave je dragocena, dodatna informacija načrtovalcem in

izvajalcem različnih politik in programov, ki se posvečajo in ukvarjajo s penološko

problematiko, med katero spada tudi resocializacija obsojenk.

3.6 Analiza in interpretacija rezultatov

Na podlagi prvega dela raziskave o obsojenkah je bilo v Zavodu za prestajanje kazni

zapora Ig vključenih 19 obsojenk različnih starosti, v razponu pod 20 in nad 50 let, kot

je razvidno iz spodnje tabele 1. Najmanj je starih manj kot 20 let, le 1 obsojenka,

medtem ko je največ starih nad 50 let, in sicer 7. Predstavnic v starosti od 20 do 50 let je

skupno 11. V tabeli 2 je prikazana izobrazbena struktura obsojenk, ki je v povprečju še

vedno nizka, saj imajo 4 obsojenke nedokončano osnovno šolo, 6 jih ima končano

osnovno šolo, srednjo in višjo oz. visoko šolo pa skupno 9 obsojenk, od tega le 2 višjo

oz. visoko izobrazbo.

V nadaljevanju sem na podlagi raziskave ugotovila, da kar 84 % obsojenk prvič prestaja

zaporno kazen, 16 % obsojenk prestaja kazen drugič in nobena tretjič oz. več kot tretjič.

Ta podatek je pozitiven in negativen hkrati, saj v pozitivnem smislu kaţe na to, da je

med trenutnimi obsojenkami zelo malo povratnic, samo 3, negativen z razlogom, da so

obsojenke izvršile določeno kaznivo dejanje in bile za to obsojene na odvzem prostosti.

Obsojenke so trenutno na prestajanju kazni zapora zaradi storitve različnih kaznivih

dejanj: največ za kazniva dejanja zoper premoţenje: tatvina, velika tatvina, goljufija,

prekoračitev pooblastil in pridobivanje premoţenjske koristi, kazniva dejanja zoper

javni red in mir: prepovedano prehajanje meje ali ozemlja drţave, kazniva dejanja zoper

človekovo zdravje: neupravičena proizvodnja in promet z mamili in kazniva dejanja

zoper ţivljenje in telo: umor, poskus umora. Prav tako vsaka izmed njih prestaja

različno dolţino predpisane kazni: najmanj 1 leto in največ 12 let.

39

Tabela 1: Starost obsojenk na prestajanju zaporne kazni v ZPKZ Ig

Starost obsojenk N N %

Manj kot 20 1 5

21 - 30 5 26

31 - 40 4 21

41 - 50 2 11

Več kot 50 7 37

Skupaj 19 100

Graf 1: Grafični prikaz starosti obsojenk na prestajanju zaporne kazni v ZPKZ Ig

starost

manj kot 20

21 - 30

31 - 40

41 - 50

več kot 50

Tabela 2: Izobrazbena struktura obsojenk

Izobrazba N N %

Nedokončana osnovna šola 4 21

Osnovna šola 6 32

Srednja šola 7 36

Višja, visoka šola 2 11

Skupaj 19 100

Graf 2: Grafični prikaz izobrazbene strukture obsojenk

izobrazba

nedokončana osnovna šola

osnovna šola

srednja šola

višja, visoka šola

40

V nadaljevanju je iz spodnje tabele 3 razvidno, da 14 obsojenk, ki predstavlja 74 %,

meni, da so bile krivično obsojene.

Kar se tiče zaposlitve pred prestajanjem kazni, je imelo urejeno zaposlitev malo več kot

polovica obsojenk, to je 10. Po prestani kazni ne bodo vse obdrţale zaposlitve, le 6

obsojenkam bo še vedno zagotovljena zaposlitev, 2 izmed obsojenk pa imata status

upokojenk. K lastni raziskavi dodajam še prikaz urejene zaposlitve obsojenk po prestani

kazni v časovnem obdobju od leta 2005 do 2009. Podatki so prikazani v tabeli 4. Glede

nastanitve ima 13 obsojenk urejeno nastanitev, 6 pa si bo moralo nastanitev še urediti.

Med prestajanjem kazni se zelo malo obsojenk izobraţuje, samo 3. Kljub različnim

starostnim skupinam sem pričakovala, da je v izobraţevalne programe vključenih več

obsojenk, predvsem mlajših, pa tudi starejših, saj bi lahko nadgradile svojo dosedanjo

izobrazbo in si tako v prihodnosti zagotovile tudi boljšo zaposlitev ter socialni poloţaj.

Tabela 3: Stališča obsojenk o obsodbi, zaposlitvi, nastanitvi, izobraţevanju, odnosu do

strokovnih delavcev in seznanjenosti o moţnostih postpenalne pomoči

Stališča obsojenk Da Ne Skupaj

Ali menite da ste bili krivično obsojeni? 14 5 19

Ste bili zaposleni pred prestajanjem kazni? 10 9 19

Ali imate zagotovljeno zaposlitev po prestani kazni? 6 13 19

Ali imate urejeno nastanitev? 13 6 19

Ali se izobražujete v času prestajanja kazni? 11 8 19

Ste zadovoljni z medsebojnim odnosom s strokovnimi delavci? 3 16 19

Ste seznanjeni z možnostmi postpenalne pomoči po prestani kazni? 14 5 19

Graf 3: Grafični prikaz stališč obsojenk o obsodbi, zaposlitvi, nastanitvi, izobraţevanju,

odnosu do strokovnih delavcev in seznanjenosti o moţnostih postpenalne

pomoči

stališča obsojenk

0

5

10

15

20

krivična obsodba

zaposlitev pred kaznijo

zaposlitev po prestani kazni

urejena nastanitev

izobraževanje sodelovanje, odnos

seznanitev s pospenalno

pomočjo

da ne

41

Tabela 4: Prikaz urejene zaposlitve po prestani kazni obsojenk po letih

Leto Delež v %

2005 59,6

2006 38,9

2007 32,6

2008 27,4

2009 21,4

Graf 4: Grafični prikaz urejene zaposlitve po prestani kazni obsojenk po letih

urejena zaposlitev po prestani kazni obsojenk

0

10

20

30

40

50

60

70

2005 2006 2007 2008 2009

delež v %

Vir: Letna poročila Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij od leta 2005 do 2009.

Iz zgornje tabele 3 je prav tako razvidno, da je malo več kot polovica, 11 obsojenk,

zadovoljnih z medsebojnim odnosom s strokovnimi delavci v zavodu in 8

nezadovoljnih. Pozitivna je ugotovitev, da je 14 obsojenk seznanjenih z moţnostmi

postpenalne pomoči po prestani kazni, preostalim 5, ki niso bile seznanjene, menim, da

se bodo tudi na podlagi razgovorov z vsemi moţnostmi postpenalne pomoči seznanile v

prihodnosti, saj jim lahko le koristi pri laţji vključitvi v druţbo in normalno ţivljenje po

prestani kazni.

V drugem delu raziskave, v tabeli 5, ugotavljam, da 9 obsojenkam sodelovanje in

pomoč s strani strokovnih delavcev in zunanjih svetovalcev veliko pomeni in jim je v

pomoč za razvoj dobrih potencialov v sebi, medtem ko je skupno 10 obsojenk kritičnih,

saj menijo, da je sodelovanja in pomoči premalo oz. ni ustrezno, saj so njihova

pričakovanja drugačna oz. jim pomeni sodelovanje izgubo časa, ni jim pomembno in ne

ţelijo sodelovati.

42

V spodnjih tabelah 6 in 7 je razvidno, da 58 % obsojenk v času prestajanja kazni najbolj

zaupa partnerju oz. drugim druţinskim članom, 26 % strokovnim delavcem v zavodu in

zunanjim svetovalcem, 16 % nikomur od naštetih in zanimiv podatek, da nobena ne

zaupa soobsojenkam in prijateljem.

Glede učinkovitosti obravnave – terapije 36 % obsojenk meni, da pozitivno vpliva na

njihovo osebnost, spremembo vedenja in prevzgojo, za 32 % nima obravnava nobenih

učinkov in ne vpliva na njihovo osebnost, 32 % so navedle drugo, in sicer: nekatere

menijo, da ni nobenih učinkovitih terapij, druge so mnenja, da so obsojene po

nedolţnem in posledično ne potrebujejo nobenih terapij. Pod grafom 7 navajam

odgovore na podlagi izvedene ankete in razgovorov o tem, kaj bi obsojenke spremenile

in izboljšale v procesu tretmanskih programov, da bi jim olajšalo prestajanje kazni in

kaj jih v zavodu najbolj moti.

Tabela 5: Ocena sodelovanja in pomoči s strani strokovnim delavcev in zunanjih

svetovalcev

Sodelovanje, pomoč s strani strokovnih delavcev, zunanjih svetovalcev N N %

Sodelovanje mi veliko pomeni, je v pomoč za razvoj dobrih potencialov v sebi 9 48

Sodelovanja in pomoči je premalo 4 21

Sodelovanje in pomoč nista ustrezna, moja pričakovanja so drugačna 5 26

Sodelovanje je izguba časa, ni mi pomembno in ne želim sodelovati 1 5

Skupaj 19 100

Graf 5: Grafični prikaz ocene sodelovanja in pomoči s strani strokovnih delavcev in

zunanjih svetovalcev

sodelovanje in pomoč s strani strokovnih delavcev in

zunanjih svetovalcev

sodelovanje mi veliko pomeni

sodelovanja in pomoči je

premalo

sodelovanje in pomoč nista

ustezna

sodelovanje je izguba časa

43

Tabela 6: Zaupanje obsojenk med prestajanjem kazni

Zaupanje obsojenk med prestajanjem kazni N N %

Partnerju oz. drugim družinskim članom 11 58

Prijateljem 0 0

Soobsojenkam 0 0

Zunanjim svetovalcem in strokovnim delavcem v zavodu 5 26

Nikomur od naštetih 3 16

Skupaj 19 100

Graf 6: Grafični prikaz zaupanja obsojenk med prestajanjem kazni

zaupanje obsojenk med prestajanjem kazni

partnerju oz. drugim

družinskim članom

prijateljem

soobsojenkam

strokovnim delavcem,

zunanjim svetovalcem

nikomur od naštetih

Tabela 7: Učinkovitost obravnave – terapije

Učinkovitost obravnave - terapije N N %

Pozitivno vpliva na mojo osebnost, spremembo vedenja, prevzgojo 6 36

Name osebno nima nobenih učinkov 7 32

Drugo 6 32

Skupaj 19 100

Graf 7: Grafični prikaz učinkovitosti obravnave – terapije

učinkovitost obravnave - terapije

pozitivno vpliva na mojo

osebnost, spremembo

vedenja, prevzgojo

name osebno nima nobenih

učinkov

drugo

44

Prikaz mnenj obsojenk o tem, kaj bi spremenile in izboljšale v procesu tretmanskih

programov, da bi jim olajšalo prestajanje kazni, in kaj jih v zavodu najbolj moti:

mnenja obsojenk o tem, kaj bi spremenile in izboljšale v procesu

tretmanskih programov, da bi jim olajšalo prestajanje kazni:

o da bi imela vsaka zagotovljeno delo med prestajanjem kazni;

o večja moţnost raznovrstne izbire zaposlitve v zavodu in zunaj njega;

o več kakršnegakoli dela in posledično več prostih mest;

o medsebojni odnosi med obsojenkam so slabi;

o večje število psihologov in drugih strokovnih delavcev ustrezne stroke;

o boljše sodelovanje s strokovnim zaposlenim osebjem;

o več pogovorov, da bi se vsaki namenilo več časa, se jim bolj posvetilo;

o da ne bi bile prepuščene same sebi;

o več izvajanj alternativnih kazni tudi med prestajanjem kazni v obliki

vikend zaporov, hišnih priporov, odobrenih pogojnih odpustov;

o organiziranje kakršnih koli dejavnosti, vključitev raznovrstnih dejavnosti,

prilagojenih vsem obsojenkam in njihovim ţeljam;

v zavodu obsojenke najbolj moti sledeče:

o nekatere obsojenke so preveč pasivne, nezainteresirane za kakršno koli

dejavnost, kar negativno vpliva na obsojenke, ki ţelijo biti aktivne in

vključene v dejavnosti;

o ni ustreznih dejavnosti za starejše obsojenke;

o konflikti med obsojenkami;

o slaba komunikacija, prilagajanje, nezaupanje v povezavi s

soobsojenkami;

o delitev sobe z drugimi obsojenkami, pomanjkanje intimnosti;

o različni in neenakovredni odnosi paznikov do obsojenk;

o strokovni delavci posvečajo največ časa odvisnicam od nedovoljenih

drog;

o strokovni delavci vseh obsojenk ne obravnavajo enako;

o ni enakopravnosti in pravičnosti;

o v zavodu se počutijo kot ''številka'', zdi se jim, da so nepomembne,

nikomur ni mar za njih in njihov poloţaj;

o omejen dostop do interneta in uporabe mobitela.

45

V tretjem delu je iz tabele 8 razvidno, da so skoraj vse obsojenke pričakovano glede na

dane moţne odgovore z najvišjo oceno 5 ovrednotile svobodo, ki jim največ pomeni, z

izjemo ene obsojenke, ki ji največ pomeni ponosna in razumevajoča druţina. Z oceno 4

je 8 obsojenk enakovredno ovrednotilo urejeno zaposlitev in ponosno, razumevajočo

druţino ter 3 povrnitev ugleda, osebnega dostojanstva v druţbi. Z oceno 3 so obsojenke

ovrednotile sledeče: 1 obsojenka svobodo, 6 povrnitev ugleda, osebnega dostojanstva v

druţbi, 5 ponosno, razumevajočo druţino, 3 moţnost dodatnega izobraţevanja in 4

urejeno zaposlitev. Z oceno 2 je 7 obsojenk ovrednotilo moţnost dodatnega

izobraţevanja, 6 urejeno zaposlitev in po 3 obsojenke povrnitev ugleda, osebnega

dostojanstva v druţbi in ponosno, razumevajočo druţino. Z najslabšo, najniţjo oceno 1

je največ obsojenk, to je 9 namenilo moţnosti dodatnega izobraţevanja, 7 povrnitvi

ugleda, osebnega dostojanstva v druţbi, 2 ponosni, razumevajoči druţini in 1 urejeni

zaposlitvi. O tem, kaj obsojenke najbolj skrbi in česa se najbolj bojijo, sem prikazala v

tabeli 9. Rezultati so sledeči: obsojenke niso bile enotne v tem, kaj jih najbolj skrbi, 7

obsojenk najbolj skrbi vnovično odvzeta svoboda z zaprtjem, 6, da ne bodo dobile oz.

obdrţale zaposlitve, 3, da jih v druţbi ne bodo sprejeli, 2, da bosta ponovno izvršili

kaznivo dejanje, in 1 obsojenki predstavlja največji strah in skrb, da se na prostosti ne

bo znašla brez pomoči drugih. Z oceno 4 si je po 6 obsojenk enotnih, da jih v druţbi ne

bodo sprejeli in da ne bodo dobile, obdrţale zaposlitve, 5, da se ne bodo znašle brez

pomoči drugih, in po 1 obsojenka, vnovično izvršitev k. d. in vnovični odvzem svobode.

Z oceno 3 so obsojenke razpršile svoje odgovore: 6 jih je ovrednotilo, da se ne bodo

znašle brez pomoči drugih, 5, da jih v druţbi ne bodo sprejeli, 4, da bodo spet izvršile k.

d., 3 da ne bodo dobile, obdrţale zaposlitve in 1, da bi ji bila spet odvzeta svoboda. Z

oceno 2 je največ obsojenk, to je 8 namenilo ponovno odvzeti svobodi, 5, da se ne bodo

znašle brez pomoči drugih, 3, da bodo spet izvršile k.d., 2, da ju v druţbi ne bodo

sprejeli, in 1, da ne bo dobila, obdrţala zaposlitve. Z najniţjo oceno 1 so se obsojenke

opredelile in ovrednotile, kaj jih od naštetih moţnosti najmanj skrbi in česa se najmanj

bojijo po prestani kazni. Rezultati kaţejo, da je kar precej obsojenk, to je 10,

ovrednotilo z oceno 1 vnovično izvršitev k. d., 3, da ne bodo dobile oz. obdrţale

zaposlitve, in po 2 obsojenki, da ju v druţbi ne bodo sprejeli, da se ne bodo znašle brez

pomoči drugih in da bi jima bila spet odvzeta svoboda z zaprtjem.

46

Tabela 8: Ovrednotenje, kaj obsojenkam največ pomeni

Vrednota, ki vam največ pomeni Ocena 1

Ocena 2

Ocena 3

Ocena 4

Ocena 5

Svoboda 0 0 1 0 18

Povrnitev ugleda, osebnega dostojanstva v družbi 7 3 6 3 0

Ponosna in razumevajoča družina 2 3 5 8 1

Možnost dodatnega izobraževanja 9 7 3 0 0

Urejena zaposlitev 1 6 4 8 0

Skupaj 19 19 19 19 19

Graf 8: Grafični prikaz ovrednotenja, kaj obsojenkam največ pomeni

vrednote

0

5

10

15

20

ocena 1 ocena 2 ocena 3 ocena 4 ocena 5

svoboda

povrnitev ugleda, osebnega

dostojanstva v družbi

ponosna in razumevajoča

družina

možnost dodatnega

izobraževanja

urejena zaposlitev

Tabela 9: Skrbi in strahovi obsojenk po prestani kazni

Kaj vas najbolj skrbi, česa se najbolj bojite po prestani kazni

Ocena 1

Ocena 2

Ocena 3

Ocena 4

Ocena 5

Da me v družbi ne bodo sprejeli 2 2 5 6 3

Da ne bom dobila oz. obdržala zaposlitve 3 1 3 6 6

Da se ne bom znašla brez pomoči drugih 2 5 6 5 1

Da bom ponovno izvršila kaznivo dejanje 10 3 4 1 2

Da bi mi bila ponovno odvzeta svoboda z zaprtjem 2 8 1 1 7

Skupaj 19 19 19 19 19

Graf 9: Grafični prikaz skrbi in strahov obsojenk po prestani kazni

skrbi in strahovi po prestani kazni

0

2

4

6

8

10

12

ocena 1 ocena 2 ocena 3 ocena 4 ocena 5

da me v družbi ne bodo

sprejeli - stigmatizacija

da ne bom dobila oz. obdržala

zaposlitve

da se ne bom znašla brez

pomoči drugih

da bom ponovno izvršila

kaznivo dejanje

da bi mi bila ponovno odvzeta

svoboda, zaprtje - povratništvo

47

Iz spodnje tabele 10 je razvidno, da skoraj večina, kar 16 obsojenk predvideva, da bo v

prihodnosti boljše, saj imajo določene cilje in pričakovanja, skupno 3 obsojenke so

negativne glede svoje prihodnosti, saj ena predvideva, da bo imela enako prihodnost,

ničesar ne pričakuje, niti na bolje niti na slabše, druga predvideva, da bo njena

prihodnost slabša, saj ne pričakuje nič dobrega in tretja o prihodnosti sploh ne razmišlja.

Tabela 10: Mnenja in predvidevanja obsojenk o prihodnosti

Prihodnost N N %

Predvidevam, da bo boljše; v prihodnosti imam določene cilje, pričakovanja 16 85

Predvidevam, da bo enako; v prihodnosti nič ne pričakujem, niti bolje, niti slabše 1 5

Predvidevam, da bo slabše; v prihodnosti ne pričakujem nič dobrega 1 5

O prihodnosti sploh ne razmišljam 1 5

Skupaj 19 100

Graf 10: Grafični prikaz mnenj in predvidevanj o prihodnosti

prihodnost

predvidevam, da bo boljše

predvidevam, da bo enako

predvidevam, da bo slabše

o prihodnosti sploh ne

razmišljam

48

Na podlagi prvega dela raziskave o zaposlenih strokovnih delavcih v Zavodu za

prestajanje kazni zapora Ig je bilo v raziskavo vključenih 5 zaposlenih, ki imajo med

drugimi vlogami tudi pomembno vlogo v procesu resocializacije obsojenk. V raziskavi

so prostovoljno sodelovali: psiholog, vodja referata za varnost Ig, inštruktor kuhar,

socialna delavka, višji paznik – operativni vodja in vodja zavoda. Vsi imajo ustrezno

visoko in strokovno izobrazbo s področja svojega dela. V zavodu so zaposleni ţe dalj

časa, od 5 do 23 let. Pri svojem delu največkrat uporabljajo metode in oblike

strokovnega dela, prilagojene svojemu delu, ki ga opravljajo v zavodu, in sicer:

psihološke, sociološke, mirno reševanje sporov s pogovori, individualni razgovori z

obsojenkami in zaposlenimi, skupinsko delo, sodelovanje v domski skupnosti, na

kolegijih, uvajanje obsojenk v delo itd. Strokovno osebje se pri svojem delu sooča z ne

redkimi teţavami, med katere spadajo: preobremenjenost, zamudno administrativno

delo, premalo izobraţevanj za zaposlene, premalo število zaposlenih, pomanjkanje

določenih kadrov, problemi z obsojenkami; slaba motiviranost za sodelovanje,

izobraţevanje in delo.

V drugem delu raziskave sem se osredotočila na sodelovanje zaposlenih z obsojenkami

in izvajanje tretmanskih programov z namenom resocializacije. Iz spodnje tabele 11 je

razvidno, da je večina, to so 4 predstavniki zaposlenih strokovnih delavcev, ki so

zadovoljni z medsebojnim odnosom z obsojenkami, le 1 ni zadovoljen. Posledično sem

pričakovala naslednje navedene rezultate, saj 4 menijo, da ti medsebojni odnosi

spodbujajo terapevtska prizadevanja, 1 izmed zaposlenih meni, da jih zavirajo. Glede

učinkovitosti obravnav in njihovega prispevka k pozitivnemu vplivu in poboljšanju

vedenja ter prevzgoji obsojenk je samo 1 naklonjen temu stališču, 2 se ne strinjata, 2 pa

imata drugo mnenje, ki se navezuje na vsako posameznico, zato se ne moreta opredeliti

na splošno. V nadaljevanju ugotavljam, da v praksi 3 zaposleni opaţajo pričakovane

spremembe obsojenk med njihovim prestajanjem kazni glede na načrt obravnave, 1 ne

zaznava pričakovanih sprememb, 1 se je opredelil za drugo – kakor kdaj, odvisno od

posamezne obsojenke in celotne situacije. Na vprašanje, ali njihovi programi dosegajo

pričakovane cilje in rezultate načrta obravnave, sem dobila enake odgovore kot pri

prejšnjem vprašanju.

49

Tabela 11: Stališča strokovnih delavcev

Stališča strokovnih delavcev Da Ne Drugo Skupaj

Ali ste zadovoljni z medsebojnim odnosom z obsojenkami? 4 1 0 5

Ali medsebojni odnosi z obsojenkami spodbujajo terapevtska prizadevanja? 4 1 0 5

Ali medsebojni odnosi z obsojenkami zavirajo terapevtska prizadevanja? 1 4 0 5

Ali učinkovitost obravnav pripomore k pozitivnemu vplivu in poboljšanju vedenja, prevzgoji? 1 2 2 5

Ali opažate v praksi pričakovane spremembe obsojenk med prestajanjem kazni glede na načrt tretmana? 3 1 1 5

Ali vaši programi dosegajo pričakovane cilje in rezultate glede na načrt tretmana? 3 1 1 5

Graf 11: Grafični prikaz stališč strokovnih delavcev

Tako kot obsojenke so tudi zaposleni mnenja, da bi se lahko še marsikaj spremenilo,

izboljšalo in izpopolnilo v procesu tretmanskih programov, da bi jim olajšalo delo.

Navajam nekaj konkretnih primerov, ki zaposlenimi oteţujejo še kakovostnejše

opravljanje dela:

več strokovnih delavcev,

pomanjkanje postpenalne obravnave obsojenk;

zmanjšanje količine administrativnega dela;

več ustrezne uporabe psihoterapije;

ustanovitev strokovne psihoterapevtske skupine z obsojenkami;

obvezna supervizija za paznike in preostale zaposlene;

učinkoviti programi rehabilitacije za zaposlene zaradi izgorevanja,

preobremenjenosti in izjemno napornega dela, ki je psihične narave.

stališča strokovnih delavcev

0 1 2 3 4 5

zadovoljstvo z medsebojnimi

odnosi z obsojenkami

medsebojni odnosi

spodbujajo terapevtska prizadevanja

medsebojni odnosi zavirajo

terapevtska prizadevanja

učinkovitost obravnav,

poz.vpliv na poboljšanje

vedenja

praksa, pričakovane spremembe obsojenk

programi, doseganje

pričakovanih ciljev,

rezultatov

da

ne

drugo

50

V nadaljevanju sem zaposlenim navedla tri trditve:

trditev A: obsojenke lahko s strokovno podporo razvijejo dobre potenciale v

sebi, ki jim bodo omogočile socialno reintegracijo in resocializacijo v domače

in širše druţbeno okolje;

trditev B: odraslih oseb, obsojenk z ţe oblikovanimi vedenjskimi in kulturnimi

vzorci se ne da v celoti prevzgojiti, še posebej če je prevzgoja oteţena s

kriminogenimi dejavniki in neustrezno primarno socializacijo;

trditev C: slabe razmere na trgu delovne sile, nizka izobrazbena raven,

stigmatizacija, povratništvo oteţujejo obsojenkam zagotavljanje zaposlitve.

Večina zaposlenih, to so 4, se strinja s trditvijo A, le 1 od zaposlenih se je opredelil za

drugo, in sicer z odgovorom kakor kdaj. Trditev B je prav tako potrdila večina

zaposlenih, le 1 se z njo ne strinja, z zadnjo trditvijo C pa se v celoti strinja vseh 5

strokovnih delavcev. Rezultate prikazuje tabela 12.

Tabela 12: Mnenja zaposlenih o navedenih trditvah

Zaposleni Da Ne Drugo Skupaj

Trditev A 4 0 1 5

Trditev B 4 1 0 5

Trditev C 5 0 0 5

Graf 12: Grafični prikaz mnenj zaposlenih o navedenih trditvah

mnenja o navedenih trditvah

0

1

2

3

4

5

6

trditev A trditev B trditev C

da

ne

drugo

51

Povezanost zavoda z zunanjimi ustanovami in nevladnimi organizacijami med

prestajanjem kazni obsojenih in po njej so pozitivno ocenili 3, negativno pa 2 zaposlena.

To pomeni, da bodo morali v prihodnosti nameniti več pozornosti takim povezavam.

Zaposleni imajo nekaj pripomb in predlogov za izboljšanje stanja, povezanega s

tretmanskimi programi in resocializacijo, ter določene ţelje, cilje in vizije za

prihodnost:

več strokovnega kadra;

usposabljanja, za specifične oblike obravnav, kot so motnje hranjenja, delo s

spolno zlorabljenimi obsojenkami, delo s starejšimi, dvojne diagnoze, saj

delavec ne more strokovno obravnavati in nuditi adekvatne pomoči

obsojenkam s toliko motnjami, diagnozami in problemi, kot se kaţejo v praksi;

večja vključenost zunanjih strokovnih izvajalcev;

obvezna uvedba skupin in skupinskega dela vseh zaposlenih;

ustrezni tretmanski programi;

posebna obravnava in ureditev poloţaja odvisnic od nedovoljenih drog, kajti

zapor je neprimerna in neustrezna institucija za to vrsto obsojenk;

obvezno psihoterapevtsko delo za posamezne skupine obsojenk z dolgoročnimi

cilji, ki bi ga obsojene lahko nadaljevale tudi po prestani kazni;

obvezna ustanovitev in uvedba delovnih terapij;

uvedba obveznega dela za vse dela zmoţne;

zagotovitev dela in prostih delovnih mest;

omejitev vnosa denarja v zavod, saj bi se tako morale obsojenke bolj potruditi

in zasluţiti za določene priboljške, ki si jih zdaj lahko laţje privoščijo;

več finančnih sredstev namenjenih zavodu;

ustanovitev posebne skupine za pripravo na odpust;

postpenalna obravnava obsojenk;

ustrezna postpenalna pomoč in podpora, spremljanje oseb po prestani kazni;

večja angaţiranost in delovanje Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij za

organiziranje podpornih programov v pomoč zaposlenim in obsojenim osebam;

pridobitev evropskih sredstev, da bi se lahko določene skupine in programi v

podporo zaposlenim in obsojenkam formirali, organizirali in realizirali.

52

4 Razprava

Vsak zavod v Sloveniji in prav tako Zavod za prestajanje kazni zapora Ig, ki je

namenjen le ţenski populaciji, predstavlja posebno in specifično institucijo, s svojimi

dobrimi in slabimi lastnostmi. V zavod so poslani ljudje na prestajanje kazni, ker so

prišli navzkriţ z druţbenim redom. Ne glede na kratko ali dolgo izrečeno dolţino kazni

jim je odvzeta najvišja vrednota, svoboda in osebno menim, da je ţe odvzem prostosti

največja kazen. Ko katerega koli človeka doleti odvzem svobode z zaprtjem in pride v

situacijo, da bo moral del svojega ţivljenja preţiveti prisilno v taki instituciji, mora biti

glavni in primarni namen, da iz te izkušnje nekaj pridobi, da čim prej ''odsluţi'' svojo

kazen in se obogaten z novimi spoznanji čim uspešneje vključi v normalno ţivljenje po

prestani kazni. Penologi, raziskovalci, zaposleni in obsojeni v zavodu ter vsak

posameznik v druţbi imajo svoje poglede, mnenja in stališča o zavodih in zaporski

tematiki. Marsikdo je kritičen, negativen, vendar se mi to ne zdi nič slabega, nasprotno,

saj to predstavlja dodatne izzive za izboljšave, navsezadnje pa ima vsakdo pravico do

lastnega mnenja, stališča in ta pravica ne more in ne sme biti nikomur in nikdar odvzeta.

Velikokrat sem se vprašala, še posebej po osebni izkušnji obiska zavoda na Igu, kako bi

na splošno ocenila delovanje celotnega zaporniškega sistema. Vprašanje in odgovor

nista enostavna, vendar je dejstvo, da zaporniški sistem je in ni dober. Zavod je

navsezadnje le nek konkreten prostor, kjer ni vse negativno in slabo, temveč tudi

marsikaj dobro in pozitivno.

V nadaljevanju predstavljam lasten pogled o resocializaciji obsojenih oseb. Podpiram

tretmansko ideologijo, v smislu uporabe učinkovitih postopkov in metod, s katerimi

vplivamo na delikvente, da bi ''spremenili'' svoje vedenje in se prilagodili prevladujočim

druţbenim normam oz. da bi se po prestani kazni laţje vključili v druţbo ter se v

prihodnosti zmogli ogniti kršitvam postavljenih norm. Strinjam se s penologi, ki

ugotavljajo, da učinek obravnav zavisi od številnih dejavnikov, ki so odvisni od

vzročnosti kriminalnega dejanja, usposobljenosti in strokovnosti delavcev, metod dela,

jasnosti programa obravnave, njeni intenzivnosti in dolţini, okolja, kjer se izvaja in

kamor se obsojena oseba vrne po prestani kazni, od obsojenčeve osebnosti, preteklosti,

zrelosti do njegovih pričakovanj, samospoštovanja itd. Verjamem, da je resocializacija

oseb smiselna in moţna ob upoštevanju ter izpolnjevanju določenih pogojev.

53

Treba pa je imeti realna pričakovana in se zavedati, da popolna ''preobrazba'' obsojene

osebe ni nikdar moţna in je ţe v sami osnovi v veliki meri odvisna od vsakega

posameznika. Predvsem se mora obsojeni sam odločiti za ta korak, se spoprijeti s

problemi in sprejeti pomoč.

Potrjujem hipotezo, da se odraslih oseb, obsojenk z ţe oblikovanimi vedenjskimi in

kulturnimi vzorci v celoti (s poudarkom na besedi v celoti), ne da prevzgojiti, še posebej

kadar je prevzgoja oteţena s kriminogenimi dejavniki in neustrezno primarno

socializacijo. Posameznik ţivi v druţbi, ki ga oblikuje od rojstva so smrti. V

zgodnejšem obdobju je najpomembnejši nosilec socializacije druţina, v kateri ţivi. To

okolje različno vpliva na človekov osebnosti razvoj. V mnogih primerih je za

neustrezen posameznikov razvoj in negativne pojave krivo tudi moteno ali neurejeno

druţinsko ţivljenje. Konflikti v druţini, alkoholizem in druge zasvojenosti, slab

finančni poloţaj, problemi, neustrezna primarna socializacija in kriminogeni dejavniki

so torej resen izvor velikega števila duševnih, osebnostih in ţivljenjskih teţav, ki lahko

privedejo do neuspešnosti, nasilja, agresivnosti in tudi do storitve kaznivih dejanj ter

poti h kriminalu. Posledično je del uspeha resocializacije odvisen od osebnosti človeka,

druţine in okolja, iz katerega izvira. Resocializacija je vsekakor teţja v primerih, ko je

imel posameznik zgoraj opisane pred dispozicije neustrezne in slabe.

Potrjujem hipotezo, tudi na podlagi opravljene raziskave, da lahko obsojenke s

strokovno podporo strokovnega osebja razvijejo dobre potenciale v sebi, ki jim bodo

omogočili socialno reintegracijo in resocializacijo v domače in širšo druţbeno okolje.

V zavodu predstavljajo del kolektiva strokovni zaposleni delavci, ki morajo v imenu

drţave opravljati svoje delo profesionalno in se truditi, da so njihove storitve opravljene

čim boljše. Ţe v osnovi so izpostavljeni konfliktu interesov, saj so hkrati na strani

uradnikov, ki opravljajo delo v skladu z zakonodajo in morajo obravnavati obsojene kot

stranke v postopku, ter na strani svetovalcev v svetovalnem procesu, zato je še posebej

pomembno, da vzpostavijo ravnovesje, ki bo v korist zaprtim. Vsaka obsojenka ima

svojo ţivljenjsko zgodbo, razloge in motive, ki so jo privedli v storitev kaznivega

dejanja, zato je treba temeljito preučiti primer vsake posameznice in prilagoditi ter

pripraviti program, ki ustreza njenim potrebam. Na resocializacijske programe se

obsojenke odzivajo različno.

54

Tudi rezultati raziskave so pokazali, da so nekatere naklonjene tovrstnim programom,

jih sprejemajo, v njih sodelujejo in menijo, da pozitivno vplivajo na njihovo osebnost in

''spremembo'' vedenja. Druge obsojenke, ki so kritične in teţje vodljive, pa je treba

stalno spodbujati in jih prepričati, da aktivno sodelujejo v procesu resocializacije. Brez

stalne prisotnosti strokovnjakov si tega ni moč predstavljati, zato bi moralo biti v prvi

vrsti poskrbljeno, da so programi čim učinkovitejši in smiselno zastavljeni. Treba se je

tudi zavedati, da ni idealne obravnave in da ni vsaka ustrezna za vsako obsojenko, zato

jo je treba prilagoditi vsaki posebej in spoštovati različnost posameznic. Obravnava –

tretma tudi ne more delati čudeţev, zato bi bilo utopično pričakovati, da bi lahko celo

preprečil določen kriminološki pojav ali povratništvo. Menim, da ima tretma vsekakor

številne pozitivne učinke, katerih osnovni namen je predvsem olajšati ţivljenje in

zmanjšati trpljenje prizadetim. Strinjam se z zaposlenimi in obsojenkami, da so trenutni

razpoloţljivi tretmanski programi različno učinkoviti, nekateri bolj, drugi manj, znova

pa poudarjam, da je poleg ţe omenjenih dejavnikov učinkovitost resocializacije med

prestajanjem kazni odvisna predvsem od vsake posameznice in sposobnosti ter

kadrovske razpoloţljivosti strokovnjakov. Dejstvo je, da strokovnega kadra

primanjkuje, obstoječi strokovni delavci pa so preobremenjeni in premalo vključeni v

dodatna strokovna izobraţevanja. Njihovo delo je obseţno, preveč časa morajo nameniti

administrativnemu, birokratskemu delu, namesto da bi ga več posvetili konkretnemu

delu z obsojenkami in skrbi za kakovostno izvedbo resocializacije.

Prav tako potrjujem hipotezo, da strokovni delavci zavoda medsebojno sodelujejo z

zunanjimi sodelavci, predstavniki zunanjih ustanov in nevladnih organizacij med

prestajanjem kazni obsojenk in v procesu postpenalne obravnave ter pomoči

obsojenkam po prestani kazni. Gre za področje postpenalne problematike, predvsem pri

urejanju zaposlitve in namestitve, sodelujejo pa tudi z zunanjimi zdravstvenimi

institucijami na področju obravnave oz. zdravljenja odvisnosti, tako da se proces

zdravljenja nadaljuje tudi po prestani kazni. Potrditi ţelim stališča zaposlenih, da je

tovrstnega sodelovanja in predvsem vključenosti zunanjih strokovnjakov premalo,

primanjkuje ustreznih izobraţevalnih programov, predvsem na področju drog in

programov postpenalne pomoči. Ali bo resocializacija resnično učinkovita in

obsojenkam v pomoč, menim, da je v veliki meri odvisno od vsake posameznice in

okoliščin, če je storjeno kaznivo dejanje način ţivljenja obsojene ali splet nesrečnih

okoliščin oz. nepremišljenega dejanja.

55

V vsakem primeru bo morala obsojena oseba vloţiti veliko truda, analizirati svoja

minula ravnanja, si priznati, da storitev kaznivega dejanja ni bil pravi način, in razmisliti

o sprejemanju ''pametnih'' odločitev in vrednot. Prav tako mora imeti ţeljo po

drugačnem načinu ţivljenja, cilje, ki bi jo odvračali od kriminalitete, določene

predstave, kaj si ţeli doseči v ţivljenju, in sposobnosti za prevzemanje socialnih vlog, ki

ji bodo lahko nadomestile kriminalno vlogo. Naloga zavoda mora biti, da predstavlja

varno, humano in spoštljivo okolje, izpolnjuje individualne potrebe zaprtih in jim s

strokovnim osebjem zagotavlja podporo za dosego pozitivnih sprememb. Strinjam se z

nekaterimi strokovnjaki, da je izraz ''sprememba'' neroden in neustrezen, saj zagovarjam

stališče, da nikogar ne moremo spremeniti oz. prevzgojiti, če si tega resnično ne ţeli

sam. Smisel ne sme biti v spreminjanju obsojencev, ampak v pomoči in pripravi za

ţivljenje po prestani kazni. Posameznik ne sme strokovnih prizadevanj doţivljati kot

moč institucije, temveč kot njeno pomoč.

Ni vse odvisno od obsojenih, ampak tudi od druţbe. Ni jih le treba pripraviti na vrnitev

v svobodno skupnost, ampak mora biti druţba pripravljena storilce spet sprejeti.

Marsikatero zaprto osebo okolica teţko sprejme nazaj, zato je odgovorna tudi druţba.

Zaprte osebe so po prestani kazni prevečkrat stigmatizirane in kljub ţelji, da se vključijo

v normalni tok ţivljenja in si ţelijo lepše prihodnosti, ostanejo prepuščene sami sebi oz.

se lahko znova vrnejo v staro slabo druţbo, na stara kriminalna pota, začnejo sprejemati

slabe odločitve in izhoda iz začaranega kroga dejansko ni več. Ţe tako je teţko ostati

pošten v nepoštenem svetu. V druţbi bi se morali tudi vprašati o pomenu in razpadu

nekaterih vrednot. Pošteno delo očitno nima več istega pomena in teţe kot včasih.

Zamislila sem se nad izjavo ene izmed mladih obsojenk, ko mi je dejala, da se ji v

takšni druţbi v prihodnosti ne zdi smiselno delati pošteno, saj lahko bistveno laţje in

hitreje doseţe iste cilje, sicer z nepoštenimi dejavnostmi, ki so povezane z določenim

tveganjem, vendar ji ta način bolj ustreza in ji trenutno prestajanje kazni ne predstavlja

nobenih teţav. Lahko obsojamo takšno razmišljanje ali ne? Bo imela resocializacija

kakšno konkretno vlogo, bo pri tej obsojeni sploh lahko učinkovita in uspešna?

Odpre se nam mnoţica relevantnih in skrb zbujajočih vprašanj. Očitno se bodo morale

spremeniti in izboljšati tudi trenutne razmere v druţbi. Predvsem pri mlajših generacijah

bo treba v prihodnosti spet vzpostaviti nek sistem vrednot, graditi na poštenosti, sicer se

bo določen deleţ mladih še naprej zavestno odločal za kriminalno pot, saj očitno tako

56

hitreje in laţje doseţejo ţivljenjske cilje kot s pridobitvijo izobrazbe in s teţjim,

predvsem pa daljšim in poštenim načinom dela. Gre za občutljivo in obseţno

problematiko, ki zahteva dolgoročno korenite spremembe, ustrezne in smiselne pristope

ter ukrepe celotne druţbe.

Največ obsojenk je starih od 20 do 40 let, v ţivljenjski dobi, ko so najvitalnejše in na

višku svojih moči in bi bilo za njih same in druţbo koristneje ter boljše, če bi ta čas

namesto v zaporu preţivljale drugje oz. drugače. Drugih moţnosti kot prestajanja v

zavodu za zdaj ni. Pri bagatelnih kaznivih dejanjih pride v poštev moţnost izreka

alternativnih oblik prestajanja kazni. Tovrstna oblika prestajanja kazni v sodni praksi še

vedno ni popolnoma zaţivela, v prihodnosti bo treba odpraviti in urediti še precej

administrativnih in drugih ovir ter pomanjkljivosti. Podpiram alternativne oblike kazni,

predvsem se mi zdijo smiselne za obsojene osebe, saj nastaja tako manjša škoda zaradi

povratništva, zmanjša se tudi prostorska stiska v zaporih, predvsem pa je uporaba

alternative učinkovitejša od zapora z vidika resocializacije ter dobrodošla z vidika

pravičnosti sistema znotraj druţbe, saj imajo tako drţavljani občutek, da nekdo za svoja

dejanja tudi konkretno odgovarja. Od vseh kazenskih sankcij se mi zdi zapor najhujša in

najslabša sankcija, saj menim da je svoboda temeljna vrednota vsakega posameznika.

Odvzem prostosti je globok poseg v človekove pravice. Smiselno bi bilo, da bi v čim

večjem številu in kjer zakonodaja dopušča to moţnost, način kaznovanja z zaprtjem v

zavod nadomestili z bolj vzgojnim. Če storilec opravi neko druţbeno koristno delo,

namesto da gre v zapor, je mogoče domnevati, da se tako vendarle laţje vključi v

ţivljenje, saj je delo oblika resocializacije.

V procesu resocializacije imata pomembno in koristno vlogo izobraţevanje in delo tudi

med prestajanjem kazni. Statistični podatki in opravljena raziskava kaţejo na splošno

nizko raven izobrazbe in slabo poklicno usposobljenost obsojenk. Potrjujem naslednji

hipotezi, da se deleţ obsojenk, ki imajo ob odpustu urejeno zaposlitev iz leta v leto

zmanjšuje in da slabe razmere na trgu delovne sile, nizka izobrazbena raven,

stigmatizacija, povratništvo oteţujejo obsojenkam zagotavljanje zaposlitve. Če ţelimo

zaprte spet vključiti v druţbo in jim zagotoviti stabilnejše ţivljenje po zaključku

prestajanja kazni, jim moramo zagotoviti moţnost razvoja osnovnih izobraţevalnih

sposobnosti. Poklicno usposabljanje bi moralo biti prilagojeno ţenskam, omejeno na

razvoj spretnosti in znanj ter sposobnosti glede na kulturno in druţbeno vlogo.

57

Trg dela na splošno ne ceni dovolj slabo plačanih poklicnih spretnosti in znanj, ki jih

opravljajo ţenske, kar povzroča stalno socialno neenakost ter ogroţa njihovo vnovično

vključevanje v druţbo in poklicno ţivljenje. Zato je treba zagotavljati visokokakovostno

poklicno usposabljanje in različne zaposlitvene moţnosti, ki so v skladu z zahtevami

trga dela. Vsaki obsojenki bi morala biti dana moţnost, da dela, če to ţeli, saj delo

pripomore k socialni rehabilitaciji, pomeni tudi sprostitev in krepitev delovnih navad.

Pri tem je treba poudariti, da se pri delu zaprtih oseb ne sme zasledovati zgolj

ekonomskega interesa, poudarek mora biti na resocializaciji oz. usposabljanju zaprtih

oseb za ţivljenje na prostosti. Poleg tega si posameznik z delom zagotovi ekonomsko

samostojnost in utrdi ţivljenjski poloţaj. Delo mu bo prinašalo določene koristi,

predvsem če ga bo opravljal z veseljem, videl v njemu bodočnost, zanesljivo zaposlitev

in moţnosti za napredovanje. Za opravljanje določenega dela je vsekakor potreben

določen nivo izobrazbe, ki se počasi zvišuje tudi med obsojenimi. Izobraţevanje je treba

nadgrajevati, saj prinese višja izobrazba večjo razgledanost in razumevanje. Programov

izobraţevanja ali poklicnega usposabljanja v samem zavodu ni. Izobraţevanje je moţno

le zunaj zavoda. V zavodu namenjajo posebno pozornost izobraţevanju, saj je še vedno

malo obsojenk, ki so vključene v izobraţevalne programe.

Po podatkih zavoda beleţijo tudi upad zaposlovanja znotraj JGZ Golovec Ljubljana,

organizacijska enota Ig. Delo je zagotovljeno le manjšini zaprtih. V zavodu se torej

zavedajo teh pomanjkljivosti in si v prihodnje ţelijo, da bi lahko vsem zagotovili

moţnosti za ustrezno pridobitev izobrazbe in zaposlitev.

Poleg izobraţevanja in dela je pomembno kako preţivljajo obsojenke prosti čas med

prestajanjem kazni. Dejstvo je, da je organiziranih premalo prostočasnih dejavnosti, s

čimer se strinjajo zaposleni in obsojenke. Prav tako ni organiziranih posebnih

dejavnosti, ki bi med odvzemom prostosti dale zaprtim koristno vsebino in preprečile

posedanje ter krajšanje časa zlasti z gledanjem televizije oz. brezciljnim čakanjem na

konec prestajanja kazni.

Vodstvo zavoda je realno in se poleg dobro opravljenega dela zaveda tudi vseh slabosti

in pomanjkljivosti zavoda. Podpiram njihova prizadevanja in se strinjam, da bo treba v

prihodnosti nameniti še posebno pozornost naslednjim področjem: izboljšanju delovnih

pogojev zaposlenih, pridobivanju dodatnih kadrov, usposabljanju zaposlenih, razvoju

58

programov obravnav oseb, predvsem tistih, ki imajo teţave z drogo oz. ureditev te

problematike drugače, vključitvi izobraţevalnih programov, ki bi jih izvajali zunanji

strokovnjaki, motiviranju obsojenk za izobraţevanje, pridobitev poklica in dodatnih

funkcionalnih znanj, večjemu zaposlovanju obsojenk v okviru zavoda in zunaj njega,

sodelovanju z zunanjimi institucijami in posameznimi strokovnjaki, vključitvi svojcev

in sorodnikov zaprtih oseb pri pripravi na ţivljenje po prestani kazni. Vseh trenutnih

teţav in pomanjkljivosti zavoda se resnično ne da odpraviti kar takoj, potreben je

sistematičen pristop.

Tudi Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij je v svojem letnem poročilu za leto 2009

navedla, da ključnih teţav, povezanih z velikim številom zaprtih oseb in

prenapolnjenostjo zavodov, nezadostnimi kadrovskimi in finančnimi resursi, ne bo moč

rešiti v celoti, saj gre za teţave sistemske narave, ki presegajo njihove zmoţnosti.

Zavedajo se zmoţnosti, da imamo veliko dobrih strokovnjakov, znanja, in apelirajo na

dobro voljo, optimizem ter dobro vodenje zavodov. Prav tako je priloţnosti za

izboljšanje veliko na vseh področjih dela. Med pomembnejšimi cilji si v letu 2010

ţelijo, da bi izboljšali ''socialno vzdušje'' v zavodih in strokovno obravnavo obsojenih,

povečali moţnosti izobraţevanja in dela, izboljšali pripravo na odpust, dali večji

poudarek usposabljanju in izobraţevanju zaposlenih, odprtosti zavodov – povezovanju z

vladnimi in nevladnimi organizacijami, izboljšali sodelovanje z javnostmi in namenili

poseben poudarek zaposlenim, njihovem usposabljanju in prenosu dobre prakse iz

tujine. Na podlagi pregleda in analize poročil iz prejšnjih let sem zasledila podobne

cilje, ţelje in vizije Uprave tudi v prejšnjih letih. Kot negativno bi ocenila resnično

počasno premikanje kolesja enih in istih navedenih primerov v smislu moţnosti

izboljšav, vendar pa kot pozitivno soočanje in zavedanje o realnem stanju ter perečih

problemih. Resnično si ţelim in upam, da bodo v prihodnosti res vidni konkretni

rezultati in realizacija izboljšav, novosti tudi v praksi, da ne bo vse ostalo pri obljubah

in v teoriji oz. na papirju – poročilih za javnost in da se bo tako zmanjšal razkorak med

teoretičnimi pristopi in praktičnim izvajanjem.

59

5 Predlogi in vizija za prihodnost

Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij naj v sodelovanju z vsemi

slovenskimi zavodi za prestajanje kazni zapora sledi svoji viziji in uresničuje

svoje poslanstvo ter si predvsem s konkretnimi izboljšavami v praksi še naprej

prizadeva za varen, sodoben, human in resocializacijsko usmerjen zaporski

sistem.

Teţave, povezane z nezadostnimi kadrovskimi in finančnimi resursi, mora

zaporniška politika urejati bolj sistemsko in organizirano, si pridobiti oz.

zagotoviti lastna in evropska sredstva za ureditev te problematike.

Večjo prednost dati izrekanju nadomestnih, alternativnih kazni, ki so sprejete v

druţbi, oz. uporabi reţimov, v katerih se del kazni preţivi na prostosti,

predvsem če je izrečena kazen in nevarnost za javnost manjša in ne gre za

resno kaznivo dejanje ter v primerih, ko lahko prestajanje kazni v zaporu

močno ogrozi druţinsko ţivljenje in če ima ţenska status samohranilke oz.

vzdrţuje nesamostojne osebe.

Prilagoditev strukturi storjenih kaznivih dejanj in storilcem, saj se je ta z leti

spremenila – vedno več jih je povezanih s kaznivimi dejanji zoper premoţenje,

ţivljenje in telo, v zadnjem času v povezavi z drogo in organiziranim

kriminalom.

Zaposleni strokovni delavci v zavodu opravljajo pomembno javno delo, zato je

nujna njihova okrepitev z namenom razbremenjenosti, izobraţevanje z

ustreznimi, sodobnimi, strokovnimi znanji, zagotovitev ustreznih in ugodnih

delovnih razmer, saj jim zaradi preobremenjenosti in slabega zasluţka

velikokrat primanjkuje dobre volje, optimizma in motivacije za opravljanje še

uspešnejšega in kakovostnejšega dela z obsojenimi.

Usposabljanje in osveščanje zaporniškega osebja o posebni podpori,

zagotovitvi psihološkega zdravljenja še posebej ranljivim zapornicam, ki so

ţrtve zlorab, nasilja, izkoriščanja, slabega ravnanja, mater samohranilk,

mladoletnih prestopnic z namenom, da se jih bolje zaščiti, izboljša njihove

druţinske in druţbene odnose.

Poglobljeno sodelovanje in povezovanje z zunanjimi strokovnjaki, prostovoljci

in predstavniki različnih društev, nevladnih organizacij, spodbujanje razvoja

60

dejavnosti teh organizacij, ureditev financiranja in povečanje sredstev, ki jih ţe

prejemajo, poenostavitev vstopa njihovih predstavnikov v zavod, medsebojno

sodelovanje s strokovnim osebjem.

Odprtje novih centrov po vzoru centra Ecce Homo – Glejte, človek po različnih

regijah drţave z ustanovitvijo posebno prilagojenih programov za zaprte osebe,

za ţrtve kaznivih dejanj, za druţine zaprtih, za delavce v zavodih, za pomoč po

prestani kazni.

V druţbi protizakonitih dejanj in posledično storilcev ne bomo mogli nikdar

izkoreniniti, zato bi bilo priporočljivo, če bi drţava ustanovila posebno

institucijo, ki bi se ukvarjala izključno z zaporniško problematiko, saj delo

Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij očitno ni dovolj učinkovito kljub

strokovnosti in prizadevanjem strokovnih delavcev na UIKS.

Z namenom olajšati zaprtim vnovično vključitev v druţbo in na trg dela je

treba:

o razvijati učinkovito strokovno obravnavo zaprtih oseb;

o posebno pozornost nameniti izdelavi programov prestajanja kazni in

reţimov, prilagojenih za zaprte, ki prestajajo dolge in kratke kazni;

o ohranjati in spodbujati stike zaprtih z zunanjim svetom, zlasti z

zagotavljanjem dostopa do tiskanih in drugih medijev, stike s centri za

socialno pomoč itd.

o vključitev programov brezplačne pravne pomoči, da bi bile lahko

obsojene upravičene do pravnih nasvetov, programov obnovitvene

pravičnosti za popravo kaznivih dejanj, programov za boj proti socialni

izključenosti;

o posebno pozornost nameniti tujim zapornicam, zlasti zaradi jezikovnih,

kulturnih razlik, jim olajšati stike z bliţnjimi in omogočiti vzpostavitev

stikov z njihovimi konzularnimi predstavništvi ter dostop do sredstev,

programov in informacij, ki jih lahko razumejo;

o motiviranje in podpora obsojenim, da sodelujejo v procesu resocializacije

med prestajanjem kazni zapora in po njej, prepoznavajo teţave in sledijo

moţnim rešitvam;

o spodbujanje skupinskega dela, saj je zaradi spremenjene strukture zaprtih

praktično v zatonu, obsojenke slabo sodelujejo na tej ravni in so skrajno

individualno usmerjene;

61

o zaporske oblasti naj si prizadevajo zagotavljati delo koristnejše narave in

prilagojeno povpraševanju na trgu, vključenost v sistem izobraţevanja in

poklicnega usposabljanja, ki je sprejet v drţavi, predstavitev potencialnih

kadrov, ki jih v drţavi primanjkuje, tako da bodo ţe med prestajanjem

kazni in tudi po izpustitvi lahko nadaljevale izobraţevanje ali poklicno

usposabljanje brez kakršnih koli teţav ter si laţje zagotovile zaposlitev;

o omogočiti primerno plačilo, prostovoljno opravljanje dela znotraj in

zunaj zavoda v skladu z moţnostmi obsojene osebe;

o novi predlogi, ideje in projekti, saj različnih izobraţevalnih programov

nikoli ni dovolj in število vanje vključenih nikoli preveč;

o omogočiti vsem zaprtim redni dostop do športnih, rekreativnih

dejavnosti, moţnosti umetniškega, kulturnega izobraţevanja, kakovostno

preţivljanje prostega časa;

o omogočiti stike zaprtim materam z njihovimi otroki z namenom

ohranjanja in vzdrţevanja druţinskih vezi, predvideti posebne prostore za

obiske v prijaznejšem vzdušju in okolju, ki omogoča skupne dejavnosti

in ustrezen čustven stik, razen v primerih, ko to ni v interesu otrok;

o med zapornicami so tudi odvisnice od drog, ki lahko povzročajo

psihične in vedenjske motnje, zaradi česar potrebujejo zdravljenje ter

ustrezno socialno in psihološko pomoč v okviru splošne zdravstvene

zaporniške politike;

o usposabljanje za ţivljenje na prostosti, ţivljenje v skladu z veljavnimi

pravnimi in moralnimi normami z namenom odvračanja od ponavljanja

kaznivih dejanj.

Ko se konča proces zavodske resocializacija se mora nadaljevati postpenalna

pomoč, ki šteje kot del pomembne oblike celovite obravnave:

o ni dovolj, da se zaprtim zagotovi dostop do raznovrstnih moţnosti v

zvezi z izobraţevanjem, usposabljanjem, zaposlovanjem, prostim časom

in osebnim razvojem, temveč je treba izvajati tudi spremljevalne

programe, ki jim bodo olajšali udeleţbo v načrtovanju in razvoju njihove

nadaljnje poti v prihodnosti;

o zaprte osebe velikokrat ne ţelijo sprejeti pomoči, se zaprejo vase,

predvsem po prestani kazni, zato bi jih bilo priporočljivo spremljati tudi

62

po prestani kazni, z njimi sodelovati in jim pomagati pri laţji, hitrejši

vključenosti v normalno, aktivno ţivljenje;

o intenzivno sodelovanje zaporskih oblasti z vsemi, ki nadzorujejo,

pomagajo in omogočajo izpuščenim zapornikom, da spet normalno

zaţivijo v skupnosti;

o izvajanje ukrepov socialne pomoči, podpora zlasti pri iskanju nastanitve

in zaposlitve, da se prepreči socialno izključenost in povratništvo;

Svetovati in nuditi informacije druţinskim članom, sorodnikom, prijateljem

obsojenih.

Spodbujanje vključevanja in sodelovanja civilne druţbe s sprejetjem in

razumevanjem obsojenih oseb.

Osveščanje otrok, mladih generacij z vključitvijo tem z zaporniško

problematiko v izobraţevalni proces, s poudarkom prikaza slabih strani zapora

in dobrih strani svobode.

Širjenje koristnih informacij nekdanjih obsojencev med preostale obsojence in

druţbo.

Krepitev vrednot v druţbi.

Izmenjava informacij in zgledov dobre prakse o razmerah v zavodih za

prestajanje kazni zapora ter učinkovitosti ukrepov za poklicno usposabljanje,

izobraţevanje in vnovično vključevanje v druţbo tudi z drugimi drţavami.

Spodbujanje in financiranje sodelovanja organov in ostalih neposredno

vpletenih pri oblikovanju inovativnih programov in zgledov dobre prakse.

Spodbujanje in boljša dostopnost za opravljanje raziskav o razmerah v zaporih.

Financiranje študij o vzrokih za kazniva dejanja, okoliščinah, v katerih so

storjena ta dejanja, in učinkovitosti kazenskih sistemov, da bi se izboljšalo

vključevanje zaprtih oseb v druţbeno, druţinsko in poklicno ţivljenje po

prestani kazni.

Za opravljanje kakovostnega strokovnega dela v zavodu je treba poznati

delovanje stroke drugih drţav.

Aktivna vključenost v delovanje strokovnih sluţb, medsebojne mednarodne

izmenjave izkušnje in znanja, z namenom razvoja penološke stroke in

nadgrajevanje ţe osvojenih znanj ter s tem prispevati k izgradnji kakovostnega

sistema izvrševanja kazenskih sankcij.

63

6 Literatura in viri

Atanakovič, D. (1988). Penologija. Naučna knjiga. Beograd.

Bryans, S. in Jones, R. (2001). Prisons and the prisoner. London: The

stationary office.

Bošković, M. in Radoman, M. (2002). Penologija. Pravni fakultet. Centar za

izdavačku delatnost. Novi Sad.

Brinc, F. (1976). Organizacija, delovne metode in uspešnost pomoči

odpuščenim obsojenim osebam. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,

Ljubljana 27 (2), 91–97.

Brinc, F. (1990). Delo obsojencev. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,

Ljubljana 41 (1), 12–22.

Brinc, F. (2000). Zapor za koga, kako, s kakšnim ciljem in za kakšno ceno

kriminološke in penološke teorije-resničnost ali mit ). Varstvoslovje, 2 (3),

229–238.

Brinc, F. (2007). Penologija. Izbrane penološke teme – začasni učni

pripomoček. Univerza v Mariboru: Fakulteta za varnostne vede. Maribor.

Crow, I. (2001). The treatment and rehabilitation of offenders. London: Sage

Publications.

Deţelak, I. in Deţelak M. (2002). Vprašanje resocializacije zapornikov.

Diplomsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani: Fakulteta za druţbene vede.

Foucault, M. (1984). Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana:

Delavska enotnost.

Gartner, B. (1992). Evropska zaporska pravila in tretmanska ideologija.

Penološki bilten, 10 (2), 50–127.

Kanduč, Z. (1996). Zastraševanje in rehabilitacija: kriminološki pogled. Revija

za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 47 (3), 228–240.

Letno poročilo 2005. Ljubljana: Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij,

Ministrstvo za pravosodje.

Letno poročilo 2006. Ljubljana: Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij,

Ministrstvo za pravosodje.

Letno poročilo 2007. Ljubljana: Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij,

Ministrstvo za pravosodje.

64

Letno poročilo 2008. Ljubljana: Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij,

Ministrstvo za pravosodje.

Letno poročilo 2009. Ljubljana: Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij,

Ministrstvo za pravosodje.

Letno poročilo 2009. Interni vir Zavoda za izvrševanje kazni zapora Ig.

Meško, G. (1997). Druţinske vezi na zatoţni klopi. Ljubljana: Educy.

Meško, G., Frangeţ, D., Rep, M. in Sečnik, K. (2006). Zapor: druţba znotraj

druţbe – pogled obsojencev na odnose in ţivljenje v zaporu. Socialna

pedagogika, Ljubljana 2006 vol.10 (3), 261–286.

Mrevlje, N. (2007). Ţivljenje obsojenk v Zavodu za prestajanje kazni zapora

Ig. Etnolog 17, 147–165.

Nared, M. (2007). Zapornicam na Igu lepo postlano. Pridobljeno 4.9.2009, s

spletne strani MMC RTV SLO, http://www.rtvslo.si/slovenija/zapornicam-na-

igu-lepo-postlano/73965.

Ogorevc, M. (2002). Svoboda za zamreţenimi okni zapora. Pridobljeno

4.9.2009, s spletne strani Dnevnik.si, http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje

/dnevnik/22675.

Panayotopoulos-Cassiotou, M. (2008). Poročilo o posebnem poloţaju zapornic

in vplivu prestajanja zaporne kazni staršev na druţbeno in druţinsko ţivljenje.

Pridobljeno 04.09.2009, s spletne strani Evropski parlament,

http://www.europarl.europa.eu//sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+

REPORT+A6-2008-0033+0+DOC+XML+V0//SL.

Petrovec, D. (1992). O tretmanski ideji. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, Ljubljana 43 (4), 319–327.

Petrovec, D. (1998). Kazen brez zločina: prispevek k ideologijam kaznovanja.

Ljubljana: SH Zavod za zaloţniško dejavnost.

Petrovec, D. (1999). Alternativno kaznovanje v slovenski zakonodaji in praksi

(Delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti). Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 50 (4), 345–350.

Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, Uradni list RS, št. 102/2000.

Pravilnik o izvrševanju dela v splošno korist, Uradni list RS, št. 109/2008.

65

Pucihar, I. (2007). Prevzgoja kaznjenk v ZPKZ Ig z zornega kota socialnega

trţenja. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska

fakulteta.

Salecl, R. (1991). Disciplina kot pogoj svobode. Ljubljana: Krt.

Sheehan, R., Mclvor, G. in Trotter, C. (2007). What works with women

offenders. UK: Willan Publishing.

Stojnić, P. in Varagić, N. (2007). Zaposlovanje bivših zapornikov. Diplomsko

delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede.

Trojner, V. (2009). Izvrševanje zaporne kazni in resocializacija obsojencev.

Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta.

Vodopivec, K. (1992). O vlogi strokovnega osebja v kaznovalnih ustanovah.

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 43 (1), 3–12.

Zebec Koren, M. (1992). Kako misliti resocializacijo. Revija za kriminalistiko

in kriminologijo, Ljubljana 43 (3), 227–239.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list RS, št. 22/2000.

Zupančič, N. (2008). Kdo so povratnice? Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza

v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo.

Ţišt, D. (2002). Problematika resocializacije obsojenih oseb. V Pagon, M. (ur.):

Dnevi varstvoslovja, 79. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.

Ţišt, D. (2008). Utrinki iz ţivljenja za rešetkami. Maribor: ČZP Večer, d. d.

66

7 Priloge

Anketni vprašalnik za obsojenke

Sem absolventka Fakultete za varnostne vede. V okviru diplomskega dela izvajam anketo o nekaterih

značilnostih in stališčih obsojenk v zavodu, povezanih s procesom resocializacije.

Zbrani podatki bodo uporabljeni izključno za diplomsko delo. Anonimnost in tajnost podatkov sta

zagotovljeni. Vljudno vas prosim za vaše sodelovanje in iskrene odgovore. Vnaprej sem vam

iskreno hvaležna za vaš čas, dobro voljo in izpolnitev anketnega vprašalnika.

Navodilo za izpolnjevanje:

Na vprašanja z danimi odgovori, obkroţite en, vam najbolj ustrezen odgovor.

Pri vprašanjih 3, 14 in 15 čitljivo napišite svoj odgovor.

Pri vprašanjih 17 in 18 ovrednotite vaše stališče z ocenami od 1 do 5 tako, da pomeni 1 najslabšo oceno in

5 najboljšo oceno.

1. Koliko ste stari?

a) manj kot 20

b) 21–30

c) 31–40

d) 41–50

e) več kot 50

2. Kakšno izobrazbo imate?

a) nedokončana osnovna šola

b) osnovna šola

c) srednja šola, gimnazija

d) višja, visoka šola, fakulteta

3. Zaradi katerega kaznivega dejanja ste trenutno v zaporu in kolikšna je dolžina vaše kazni?

______________________________________________________________________________

4. Ali menite da ste bili krivično obsojeni?

DA NE

5. Kolikokrat ste bili na prestajanju zaporne kazni ne glede na vrsto storjenega kaznivega dejanja?

a) prvič prestajam zaporno kazen

b) drugič prestajam zaporno kazen

c) tretjič prestajam zaporno kazen

d) več kot tretjič prestajam zaporno kazen

6. Ste bili zaposleni pred prestajanjem kazni?

DA NE

67

7. Ali imate zagotovljeno zaposlitev po prestani kazni?

DA NE

8. Ali imate urejeno nastanitev?

DA NE

9. Se izobražujete v času prestajanja kazni?

DA NE

10. Ste zadovoljni z medsebojnim odnosom s strokovnimi delavci v zavodu?

DA NE

11. Kako bi ocenili sodelovanje in pomoč s strani strokovnih delavcev in zunanjih svetovalcev?

a) sodelovanje mi veliko pomeni in mi je v pomoč za razvoj dobrih potencialov v sebi

b) sodelovanja in pomoči je premalo

c) sodelovanje in pomoč nista ustrezna, moja pričakovanja so drugačna

d) sodelovanje je izguba časa, ni mi pomembno in ne ţelim sodelovati

12. Komu najbolj zaupate v času prestajanja kazni?

a) partnerju oz. drugim druţinskim članom

b) prijateljem

c) soobsojenkam

d) zunanjim svetovalcem in strokovnim delavcem v zavodu

e) nikomur od naštetih

13. Kaj menite o učinkovitosti obravnave – terapijah?

a) pozitivno vpliva na mojo osebnost, spremembo vedenja, prevzgojo

b) name osebno nima nobenih učinkov

c) drugo:_____________________________________________________________________________

14. Kaj bi spremenili, izboljšali v procesu tretmanskih programov, da bi vam olajšalo prestajanje

kazni?

_____________________________________________________________________________________

_____________________________________________________________________________________

_____________________________________________________________________________________

15. Kaj vas v zavodu najbolj moti?

_____________________________________________________________________________________

_____________________________________________________________________________________

_____________________________________________________________________________________

16. Ste seznanjeni z možnostmi postpenalne pomoči po prestani kazni?

DA NE

68

17. Ovrednotite kaj vam največ pomeni?

Opis vrednot Ocena

Svoboda

Povrnitev ugleda, osebnega dostojanstva v druţbi

Ponosna in razumevajoča druţina

Moţnost dodatnega izobraţevanja

Urejena zaposlitev

18. Ovrednotite kaj vas najbolj skrbi in česa se najbolj bojite po prestani kazni?

Opis Ocena

Da me v druţbi ne bodo sprejeli; stigmatizacija

Da ne bom dobila oz. obdrţala zaposlitve

Da se ne bom znašla brez pomoči drugih

Da bom ponovno izvršila kaznivo dejanje

Da bi mi bila ponovno odvzeta svoboda z zaprtjem; povratništvo

19. Kaj menite o svoji prihodnosti glede na vaše stanje pred prestajanjem kazni?

a) predvidevam, da bo boljše – v prihodnosti imam določene cilje in pričakovanja

b) predvidevam, da bo enako – v prihodnosti ničesar ne pričakujem, niti na bolje, niti na slabše

c) predvidevam, da bo slabše – v prihodnosti ne pričakujem nič dobrega

d) o prihodnosti sploh ne razmišljam

Hvala za sodelovanje!

69

Anketni vprašalnik za zaposlene

Sem absolventka Fakultete za varnostne vede. V okviru diplomskega dela izvajam anketo o nekaterih

značilnostih in stališčih zaposlenih delavcev v zavodu, povezanih s procesom resocializacije obsojenk.

Zbrani podatki bodo uporabljeni izključno za diplomsko delo. Anonimnost in tajnost podatkov sta

zagotovljeni. Vljudno vas prosim za vaše sodelovanje in iskrene odgovore. Vnaprej sem vam

iskreno hvaležna za vaš čas, dobro voljo in izpolnitev anketnega vprašalnika.

1. Kaj ste po poklicu in kakšno delo opravljate v zavodu?

_____________________________________________________________________________________

2. Koliko časa ste zaposleni v zavodu?

_____________________________________________________________________________________

3. Katere metode in oblike strokovnega dela največkrat uporabljate pri svojem delu?

_____________________________________________________________________________________

4. S kakšnimi težavami se soočate pri svojem delu?

_____________________________________________________________________________________

5. Ste zadovoljni z medsebojnim odnosom z obsojenkami v zavodu?

DA NE

6. Ali ti odnosi spodbujajo ali zavirajo terapevtska prizadevanja?

SPODBUJAJO ZAVIRAJO

7. Kaj menite o učinkovitosti obravnav? Ali resnično pripomorejo k pozitivnem vplivu in

''poboljšanju vedenja ter prevzgoji obsojenk''?

DA NE

8. Ali v praksi opažate pričakovane spremembe obsojenk v času njihovega prestajanja kazni glede

na načrt obravnave?

DA NE

9. Ali vaši programi dosegajo pričakovane cilje in rezultate načrta tretmana?

DA NE

70

10. Kaj bi spremenili in izboljšali v procesu tretmanskih programov, da bi vam olajšalo delo?

_____________________________________________________________________________________

_____________________________________________________________________________________

11. Kaj menite o navedenih trditvah: se z njimi strinjate ali ne?

obsojenke lahko s strokovno podporo razvijejo dobre potenciale v sebi, ki jim bodo omogočile

socialno reintegracijo in resocializacijo v domače in širšo druţbeno okolje

DA NE

odraslih oseb, obsojenk z ţe oblikovanimi vedenjskimi in kulturnimi vzorci se v celoti ne da

prevzgojiti, še posebej če je prevzgoja oteţena s kriminogenimi dejavniki in neustrezno primarno

socializacijo

DA NE

slabe razmere na trgu delovne sile, nizka izobrazbena raven, stigmatizacija, povratništvo

oteţujejo obsojenkam zagotavljanje zaposlitve

DA NE

12. V procesu resocializacije ima pomembno vlogo tudi postpenalna pomoč obsojenkam. Kako bi

ocenili povezanost z zunanjimi sodelavci, zunanjimi ustanovami in nevladnimi organizacijami med

prestajanjem kazni obsojenk in po njej?

POZITIVNO NEGATIVNO

13. Kakšne so vaše pripombe in predlogi za izboljšanje trenutnega stanju povezanega s

tretmanskimi programi in resocializacijo ter želje, cilji in vizije za prihodnost?

_____________________________________________________________________________________

_____________________________________________________________________________________

Hvala za sodelovanje!

71

Delovni življenjepis kandidata

Osnovno šolo in gimnazijo sem obiskovala v Ljubljani.

Pred redno zaposlitvijo sem opravljala predvsem administrativna dela v različnih

podjetjih preko študentskih servisov. Od leta 2004 sem zaposlena v zasebnem podjetju

kot organizatorka poslovanja.

Ob delu sem leta 2005 vpisala študij na Fakulteti za varnostne vede. Redno in uspešno

sem opravila vse študijske obveznosti. Prav tako mi je v čast in ponos potrdilo o

uvrstitvi med 5 % najboljših študentov v svoji generaciji in diplomsko delo, kot uspešen

zaključek dodiplomskega študija in spodbuda za morebitno nadaljevanje na

podiplomskem študiju.

72

Izjava o avtorstvu

Spodaj podpisana Petra Rihtar izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

»Resocializacija obsojenk« rezultat lastnega dela in da so rezultati korektno navedeni.

Ljubljana, 20.8.2010 Petra Rihtar