UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

DIPLOMSKO DELO

Urška Jaušovec

Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

Diplomsko delo

KULTURNA DEDIŠČINA SAVINJSKE

DOLINE

Mentor: Kandidatka:

izr. prof. dr. Bernard Rajh Urška Jaušovec

Maribor, 2011

Lektorica:

Janja Đaković, profesorica slovenskega jezika s knjiţevnostjo

Prevajalka:

Veronika Tavčar, profesorica angleškega in slovenskega jezika s knjiţevnostjo

Z A H V A L A

Za strokovno pomoč in vodenje pri pisanju diplomskega dela

se iskreno zahvaljujem mentorju izr. prof. dr. Bernardu Rajhu.

Iskrena hvala tudi dragima staršema, ki sta mi omogočila študij,

v vseh vzponih in padcih verjela vame in mi nesebično pomagala.

Hvala tudi sestri Špeli z družino.

Hvala tebi Zlatko, ki me sprejemaš takšno, kakršna sem in si

trden steber, na katerega se vedno lahko naslonim.

Posebna zahvala pa je namenjena moji hčerki Zari Marie,

za vse njene objeme, iskrene poglede in besede, ki so mi dajale

moč, da sem dosegla cilj, ki sem si ga zadala.

IZJAVA

Podpisana Urška Jaušovec, rojena 15.10.1984, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s knjiţevnostjo, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Kulturna dediščina Savinjske doline pri mentorju izr.

prof. dr. Bernardu Rajhu avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorja.

Urška Jaušovec

Maribor, september 2011

POVZETEK

V diplomskem delu je strnjeno predstavljena kulturna zgodovina Savinjske doline.

Območje je orisano geografsko, opisana so arheološka najdišča, gradovi, sakralna

dediščina in dediščina vsakdanjega ţivljenja. Prav tako so predstavljene

pomembnejše vzgojno-izobraţevalne in kulturno-izobraţevalne ustanove,

muzejske zbirke ter pomembnejše osebnosti Savinjske doline. V diplomskem delu

je uporabljena deskriptivna raziskovalna metoda, pri osebah in zgodovinskih

dejstvih pa zgodovinska metoda.

Ključne besede: Savinjska dolina, zgodovina, kulturna dediščina, arheološka

dediščina, dediščina vsakdanjega ţivljenja, gradovi, sakralna dediščina, muzejske

zbirke, razstave, kulturne ustanove, kulturna in sorodna društva, hranilništvo in

posojilništvo, memorialna dediščina, osebnosti

ABSTRACT

In the following diploma the cultural history of the Savinjska valley is presented.

The area is geographically outlined, archeological sites, castles, sacral cultural

heritage and the heritage of everyday life are described. At the same time some of

the most important educational and cultural institutions and cultural and related

societies are presented. The museum collections are described and the most

important people of the Savinjska valley are presented. A descriptive research

method was used in the following diploma work and a historical method with

people and history facts.

Key words: the Savinjska valley, history, cultural heritage, archeological

heritage, the heritage of everyday life, castles, sacral heritage, museum

collections, exhibitions, cultural institutions, cultural and related societies, saving

banks, memorial heritage, personalities

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ............................................................................................................. 1

2 NAMEN IN METODOLOGIJA .................................................................. 3

3 GEOGRAFSKI ORIS OBRAVNAVANEGA OBMOČJA ....................... 4

4 ARHEOLOŠKA DEDIŠČINA ..................................................................... 6

4.1 STAREJŠA KAMENA DOBA ALI PALEOLITIK (1.000.000–10.000

pr. n. št.) .............................................................................................................. 6

4.2 MLAJŠA KAMENA DOBA ALI NEOLITIK (7.000–5.000 pr. n. št.) ... 7

4.3 BRONASTA DOBA (1.700–800/750 pr. n. št.) ...................................... 7

4.4 ŢELEZNA DOBA .................................................................................... 8

4.5 RIMSKA DOBA (200 pr. n. št.–600) ...................................................... 9

4.6 POZNA ANTIKA IN PRESELJEVANJE ............................................. 12

4.7 SREDNJI VEK ....................................................................................... 12

5 GRADOVI, GRAŠČINE IN DVORCI ...................................................... 13

6 SAKRALNA DEDIŠČINA ......................................................................... 30

6.1 SAMOSTANI ......................................................................................... 30

6.2 ŢUPNIJSKE CERKVE .......................................................................... 35

6.3 PODRUŢNIČNE CERKVE ................................................................... 45

6.4 KAPELICE IN ZNAMENJA ................................................................. 51

7 DEDIŠČINA VSAKDANJEGA ŢIVLJENJA .......................................... 55

7.1 NASELBINSKA KULTURA ................................................................ 55

7.1.1 Dediščina kulture stavbarstva, bivalne kulture in likovnega

obzorja........................................................................................................... 56

7.2 GOSPODARSKE DEJAVNOSTI IN DOMAČA OBRT ...................... 67

7.2.1 Kmetijstvo ........................................................................................ 67

7.2.2 Industrija ......................................................................................... 70

7.2.3 Domača obrt ................................................................................... 73

7.2.4 Zadruţništvo .................................................................................... 76

7.3 KULINARIČNA DEDIŠČINA .............................................................. 77

7.4 ŠEGE IN NAVADE ............................................................................... 79

7.4.1 Ţivljenjske šege in navade ............................................................... 79

7.4.2 Letne in delovne šege ter navade .................................................... 80

7.5 LJUDSKO VEROVANJE IN LJUDSKO ZDRAVILSTVO ................. 83

7.6 PREŢIVLJANJE PROSTEGA ČASA IN DRUŠTVENO

ŢIVLJENJE....................................................................................................... 86

7.7 TRADICIONALNE PRIREDITVE ....................................................... 89

7.8 ETNOLOŠKE ZBIRKE ......................................................................... 91

7.9 HIŠNA, DOMAČIJSKA IN LEDINSKA IMENA ................................ 91

8 VZGOJNO-IZOBRAŢEVALNE IN KULTURNO-IZOBRAŢEVALNE

USTANOVE ........................................................................................................ 93

8.1 ŠOLSKI VZGOJNO-IZOBRAŢEVALNI ZAVODI ............................. 93

8.2 PREDŠOLSKI VZGOJNO-IZOBRAŢEVALNI ZAVODI .................. 94

8.3 GLASBENE ŠOLE ................................................................................ 95

8.4 IZOBRAŢEVANJE ODRASLIH .......................................................... 95

8.5 JAVNI ZAVODI NA PODROČJU KULTURE .................................... 96

9 MUZEJI, MUZEJSKE ZBIRKE IN RAZSTAVE V SAVINJSKI

DOLINI ................................................................................................................ 98

9.1 MUZEJI .................................................................................................. 98

9.2 MUZEJSKE ZBIRKE ............................................................................ 99

9.3 STALNE RAZSTAVE ......................................................................... 105

9.4 MEMORIALNA DEDIŠČINA ............................................................ 108

10 ZNANE OSEBNOSTI ............................................................................... 111

10.1 17. stoletje ............................................................................................ 111

10.2 18. stoletje ............................................................................................ 112

10.3 19. stoletje ............................................................................................ 112

10.4 20. stoletje ............................................................................................ 117

11 SKLEP ........................................................................................................ 124

LITERATURA ......................................................................................... 130

KAZALO SLIK

Slika 1: Oris Savinjske doline ................................................................................. 5

Slika 2: Najdbe iz Potočke zijalke ........................................................................... 7

Slika 3: Rimska nekropola .................................................................................... 10

Slika 4: Dvorec Novo Celje ................................................................................... 17

Slika 5: Dvorec Šenek ........................................................................................... 25

Slika 6: Najpomembnejše grajske stavbe v Savinjski dolini ................................. 29

Slika 7: Cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu ............................... 32

Slika 8: Stopniški zvon .......................................................................................... 50

Slika 9: Hiša oz. izba v Rezarjevi hiši v Grajski vasi ............................................ 58

Slika 10: Rezarjeva kmečka hiša v Grajski vasi ................................................... 60

Slika 11: Schwentnerjeva hiša na Vranskem ........................................................ 61

Slika 12: Lenkova hiša v Šempetru ....................................................................... 61

Slika 13: Poslikane panjske končnice na Govčevem čebelnjaku .......................... 63

Slika 14: Cajhnov kozolec na Polzeli .................................................................... 64

Slika 15: Šmiglova zidanica .................................................................................. 66

Slika 16: Pot Savinjskih flosarjev ......................................................................... 68

Slika 17: Kokarski klobuk. .................................................................................... 75

Slika 18: Frančiškanska knjiţnica ...................................................................... 100

Slika 19: Zakladnica mašnih plaščev v Radmirju.. ............................................. 103

Slika 20: Flosarska zbirka v Ljubnem ob Savinji................................................ 105

Slika 21: Srednjeveške vislice ............................................................................. 109

Slika 22: Sramotilni kamen v Rečici ob Savinji .................................................. 110

SAVINJSKI DOLINI

Dolina ti deklica nisi sanjava,

zastrtih v neznano uprtih oči!

Ti mlada si ţena postavna in zdrava,

ki s trdnim korakom v ţivljenje hiti;

čez boke košata, a vitka čez pas,

v pramenasto kito obrzdanih las,

brez čarov skrivnostnih, a brhka prijetna,

kipeča bahata in – malce prevzetna.

Lahko si ponosna na svojo lepoto,

ki dana bila ti z bogato je doto!

Kdor ljubi te, vidi vse tvoje vrline,

te spremlja in s tabo obuja spomine

na teţke pradavne nedavne še čase.

Ob njih se zamisliš, obmolkneš, greš vase...

Branila si svojih otrok premoţenje,

dočakala si prekaljena vstajenje,

zresnil in poglobil se ti je pogled,

ta čas ti zbledel je lic roţnatih cvet.

(Iz pesmi Savinjski dolini, avtorice Mete Rainer)

1

1 UVOD

Kulturna zgodovina obsega čas od prazgodovine pa vse do danes. Kulturna

dediščina nam predstavlja nenadomestljivo vrednoto, kajti to so viri in dokazi

človeške zgodovine in kulture ter s tem povezane kulturne dobrine. V zakonu o

varstvu kulturne dediščine je zapisano, da so kulturna dediščina območja in

kompleksi, ki so grajeni in drugače oblikovani predmeti, ki so rezultat

ustvarjalnosti človeka in njegovih dejavnosti, druţbenega razvoja ter dogajanj,

značilnih za posamezna obdobja v slovenskem in širšem prostoru. Varstvo

kulturne dediščine je zaradi njenega zgodovinskega, kulturnega in civilizacijskega

pomena v javnem interesu.

Kulturno dediščino razvrščamo na snovno oz. materialno dediščino in nesnovno

oz. nematerialno dediščino. Snovna dediščina so glede na svojo pojavnost v

prostoru posamične stavbe, skupine stavb, območja, predmeti in zbirke

predmetov. Sem torej prištevamo stavbno in arheološko dediščino, kulturno

krajino, premično dediščino (predmeti človeškega in naravnega izvora, posamič

ali v skupinah, premična dediščina je tudi arhivsko in knjiţnično gradivo) in

zbirke ter narodno bogastvo, ki je del premične dediščine in ima zaradi svojega

zgodovinskega, umetnostnega, znanstvenega ali splošno človeškega pomena tako

kulturno vrednost, da se zagotavlja njegovo ohranjanje znotraj ozemlja Republike

Slovenije. Nesnovna dediščina so znanja, šege, navade, spretnosti, prepričanja in

vrednote, kot jih zaznavajo in uresničujejo ljudje, ki so povezani z ustvarjanjem,

uporabo, razumevanjem in njenim posredovanjem sedanjim in prihodnjim

rodovom.

Savinjska dolina je skozi zgodovino postala ena najzanimivejših pokrajin v

Sloveniji. Ta pestrost se neizbrisno kaţe na odsevu kulturne dediščine. Kot

samosvoja slovenska pokrajinska enota se Savinjska dolina odlikuje po svojih

naravnogeografskih značilnostih, tako gospodarskih kakor estetskih. Poseben

značaj ji dajejo njen zgodovinski razvoj, njene jezikovne značilnosti, drugačen

gospodarski razvoj in še kaj. Pričakujemo lahko, da je vsaj v določenih ozirih

posebna in bogata tudi njena kulturnozgodovinska podoba, ki je v precejšnji meri

odraz različnih siceršnjih danosti določene (mikro)regije. Ker Savinjska dolina

2

leţi nekako v osrčju slovenskega ozemlja, zagotovo ta podoba ohranja tudi

splošnoslovenske značilnosti. Raznolikost doline se odraţa skozi tradicijo stoletij

ţivljenja in dela ljudi, ki z ljubeznijo vztrajajo tudi v najbolj odmaknjenih,

najodročnejših kotičkih doline, v katerih se skrivajo najlepše vasi. Pristnost

podeţelja se ohranja v izročilu šeg in navad preteklih generacij.

3

2 NAMEN IN METODOLOGIJA

Namen diplomske naloge je predstaviti najpomembnejšo kulturno dediščino

Savinjske doline.

Na začetku diplomskega dela je območje najprej orisano geografsko, sledi opis

posameznih zvrsti dediščine: arheološke, etnološke, opis gradov kot dediščine in

sakralna dediščina. Predstavljeni so tudi posamezni muzeji, muzejske zbirke in

stalne razstave. Nekaj besed je namenjenih kulturni dejavnosti, hranilništvu in

posojilništvu ter memorialni dediščini. Zadnje poglavje je posvečeno znanim

savinjskim osebnostim, ki so dale dolini poseben, neizbrisen kulturni pečat in ime

doline ponesle v svet.

V diplomskem delu je uporabljena deskriptivna raziskovalna metoda, pri

opisovanju in pojasnjevanju vzročnih zgodovinskih dejstev pa zgodovinska

metoda.

4

3 GEOGRAFSKI ORIS OBRAVNAVANEGA

OBMOČJA

Z izrazom Savinjska dolina označujemo področje gornje in srednje Savinje,

dolino samo in gorska pobočja s stranskimi dolinicami na obeh straneh reke,

izvzemamo pa dolinsko prelomnico med Celjem in Zidanim Mostom, po kateri

teče spodnja Savinja, prav tako Šaleško dolino, iz katere skozi tesno sotesko

dovaja vodo Savinjin pritok Paka.

Področje, katerega kulturna dediščina je predstavljena v diplomskem delu, obsega

Spodnjo in Zgornjo Savinjsko dolino. Spodnjo Savinjsko dolino obdajajo na

zahodu Dobroveljska planota, na severu nizka Ponikovska kraška planota, na jugu

severni rob Posavskega hribovja, na vzhodu pa prehaja v nizko gričevje. Osredje

doline sestavlja prodna nasipina Savinje in njenih pritokov Pake in Bolske,

medtem ko so robni deli prikriti z ilovico. Prvo naselje v Spodnji Savinjski dolini

je Levec, zadnje pa Letuš. Ločnico med Zgornjo in Spodnjo Savinjsko dolino

predstavlja soteska med Letušem in Mozirsko kotlino. Zgornji del doline je

svojevrstna hribovita, prometno zaprta pokrajina v porečju Savinje v zgornjem

toku. V povirju Savinje na Solčavskem obsega Kamniško-Savinjske Alpe z

alpskimi dolinami Matkov kot, Robanov kot, Logarska dolina ter del Karavank z

Olševo. Med visokimi alpskimi kraškimi planotami Golte, Menina planina in

Dobrovlje so vglobljene Gornjegrajska kotlina, Zadrečka dolina in Mozirska

kotlina. Na koncu mozirske kotline se dolina Savinje zoţi pri Soteski (naselje pri

Ljubiji) ter se zatem razširi in preide v Spodnjo Savinjsko dolino.

Obravnavano območje je sestavljeno iz trinajstih občin: Ţalec, Polzela, Prebold,

Braslovče, Tabor, Vransko, Mozirje, Nazarje, Gornji Grad, Rečica ob Savinji,

Ljubno, Luče in Solčava.

5

Slika 1: Oris Savinjske doline

Avtor: Urška Jaušovec

6

4 ARHEOLOŠKA DEDIŠČINA

Med arheološko dediščino uvrščamo arheološka najdišča in predmete oziroma vse

ostaline, predmete in vsakršne človeške sledove iz preteklih obdobij, katerih

ohranjanje in proučevanje prispevata k odkrivanju zgodovinskega razvoja

človeštva in njegove povezanosti z naravnim okoljem. Rodovitna Savinjska dolina

je privabila ţe prazgodovinska ljudstva, o čemer nam pričajo številna arheološka

najdišča in najdbe.

4.1 STAREJŠA KAMENA DOBA ALI PALEOLITIK

(1.000.000–10.000 pr. n. št.)

Da je bila Savinjska dolina verjetno poseljena ţe v prazgodovini, nam priča

slikovita jama Potočka zijalka, ki leţi na višini 1675 metrov na juţnem pobočju

Olševe v vzhodnih Karavankah. Najdbe so iz obdobja starejše kamene dobe ali

paleolitika. Arheološka izkopavanja profesorja Srečka Brodarja v Potočki zijalki v

letih 1928–1935 pomenijo začetek slovenskih paleolitskih raziskav. Odkriti

kulturni inventar sestavlja okoli 300 kamenih orodij (klini, praskala) in zbirka več

kot sto trideset koščenih šil. Našli so tudi obseţna kurišča. V jami je pred

Brodarjem z dovoljenjem lastnika Rogarja kosti jamskega medveda izkopaval ţe

Josef Gross z avstrijske Koroške. V vseh plasteh je bila prisotna ledenodobna

favna z daleč najbolj zastopanim jamskim medvedom. Odkriti so bili tudi ostanki

jamskega leva, volka, lisice, rosomaha, male podlasice, risa, jelena, gamsa,

alpskega svizca ter številnih drugih malih sesalcev. Še posebej zanimiva je najdba

devetih zob istega osebka moškatnega goveda. Večina favnističnih najdb je za

vedno izgubljena, saj je bila paleontološka zbirka (v kateri je bilo sto petdeset

celih lobanj jamskega medveda) tik pred koncem druge svetovne vojne uničena v

bombnem napadu. Ostale najdbe iz Potočke zijalke hrani Pokrajinski muzej Celje.

Razstavo o Potočki zijalki si je mogoče ogledati tudi v gostišču Firšt v Logarski

dolini.

7

Slika 2: Najdbe iz Potočke zijalke

VIR: http://www.first-logarska.si/potocka_zijalka.php

V Krajevni skupnosti Griţe na obrobju Savinjske doline so v Guzejevi jami blizu

kmetije Osojnik na juţnem pobočju Kotečnika našli ostanke jamskega medveda,

oglje ter ostanek kurišč paleolitskega obiskovalca jame. V Apnarjevi jami, ki se

nahaja petdeset metrov stran od Guzejeve jame, so našli ostanke jamskih svizcev,

jamskih medvedov ter kameno orodje. Izkopavanja so pokazala, da je tu občasno

ţivel neandertalec, lovec in nabiralec. V jami so našli kar osemindvajset mlečnih

podočnjakov jamskega medveda, kar kaţe na to, da je bila jama dalj časa njegov

brlog. Apnarjeva jama je ena redkih neandertalskih postaj v Sloveniji.

4.2 MLAJŠA KAMENA DOBA ALI NEOLITIK (7.000–5.000

pr. n. št.)

O prisotnosti človeka v obdobju mlajše kamene dobe ali neolitika nam pričajo le

redke slučajne najdbe, in sicer: kamnita sekira iz Štrucljevega griča nad Mozirjem

ter kamnita sekira iz Solčave.

Mlajši kameni dobi sledeča bakrena doba ni dala nobenih najdb.

4.3 BRONASTA DOBA (1.700–800/750 pr. n. št.)

Bronasti dobi pripadajo bronasti srp, ki je bil najden na Jazbinah, bronasti sulični

osti na Mozirski planini in v Šmihelu ter bronasti sulični osti in srpi iz Črete nad

Vranskim. V bliţini vasi Šmatevţ pri Gomilskem so sledovi bronastodobnega

naselja iz 10. stoletja pr. n. št., prav tako so v Gotovljah našli bronastodobno

8

naselbino. V Guzejevi jami v Krajevni skupnosti Griţe so našli hišni tlak, ki sodi

v bronasto dobo.

4.4 ŢELEZNA DOBA

Halštatska kultura je zgodnje obdobje ţelezne dobe, ki je trajala od 800 pred

Kristusom do Kristusovega rojstva oz. rimske zasedbe našega ozemlja. Tedaj so

na našem ozemlju ţivela ilirskodobna plemena. Ţelezno ali halštatsko dobo

zaznamujejo najdišča na juţnem obrobju Spodnje Savinjske doline, med Šeščami

in Griţami, kjer so odkrili okrog šestdeset velikih gomil. Gomile so danes zaradi

obdelovanja polj slabo vidne. Mlajša halštatska najdišča so odkrili še pri

Gotovljah in na Homu pri Griţah, kjer je domnevno bilo bivališče prebivalcev, ki

so pokojne pokopavali v gomilah med Šeščami in Griţami.

Značilnost tega obdobja je nov tip naselja. Prebivalci halštatskega obdobja so

ţiveli na višinskih gradiščih, ki so bila dobro zavarovana s kamnitim obzidjem in

zemeljskimi nasipi. Takšen tip naselja je bil odkrit na hribu nad vasjo Šentjanţ v

Zgornji Savinjski dolini, ki ga domačini imenujejo Gradišče. Pripadajoča

nekropola je bila slučajno odkrita pri gradnji ceste leta 1963 pri cerkvi sv. Janeza

Krstnika v Šentjanţu. Rešena sta bila dva grobova. Grobni jami sta bili obloţeni s

kamnitimi ploščami, tako da gre za neke vrste kamnite skrinje, v katere je bila

poloţena ţara in različni dodatki, od bronastih sponk do keramičnih posod

različnih oblik. Najdbe hrani Pokrajinski muzej Celje.

Latenska oz. mlajša ţelezna doba pomeni prehod od prazgodovine v zgodovino.

Prinesla je veliko kulturnih sprememb. V tem času so pri nas ţiveli Kelti, ki so

delno izpodrinili in asimilirali predhodnike Ilire. V obdobju do prihoda Rimljanov

so osnovali noriško kraljestvo, gospodarstvo pa naslonili na t. i. noriško ţelezo,

znano in zelo iskano v takratni Evropi. Skozi Savinjsko dolino je potekal ţivahen

trgovski promet po t. i. jantarni cesti, ki je vodila od Baltika proti Italiji.

Najpomembnejše najdišče iz tega časa v Spodnji Savinjski dolini je ţarno

grobišče v Drešinji vasi. Tu so odkrili ognjišče, kjer so Kelti seţigali mrliče. Na

ognjišču je bilo preko sto s pepelom in kostmi napolnjenih ţar, ki so ob stiku z

zrakom razpadle. V bliţini so našli še manj bogato mesto s podobno vsebino.

9

Priloţenih je bilo tudi mnogo vitkih ţeleznih mečev, suličnih osti, noţev, konjske

opreme, nekaj okraskov in pasov. Na nizki pliocenski terasi, na mestu kjer se

stikata Savinjska dolina in dolina potoka Bolske ter se stara jantarna cesta iz

Savinjske doline usmeri na zahod preko Trojan in naprej proti Jadranu, so bili v

bliţini vasi Šmatevţ odkriti ostanki naselja mlajše ţelezne dobe in sledovi

starejšega, bronastodobnega naselja na istem mestu. Številni odlomki keramičnih

posod, mnogi pripadajoči značilnim latenskim grafitiranim posodam, ţelezni

predmeti, deli nakita in drugi predmeti vsakdanjega ţivljenja, pa tudi značilno

rimsko posodje, potrjujejo obstoj te naselbine vse do prihoda Rimljanov.

V Trnavi so našli latenskodobno naselbino.

4.5 RIMSKA DOBA (200 pr. n. št.–600)

V rimski dobi je poselitev tekla dalje. Spodnja Savinjska dolina je bila gosto

naseljena, o čemer pričajo številni arheološki ostanki. Pred skoraj 2000 leti je

skozi Šempeter vodila sila pomembna rimska cesta. V okolici so imeli posestva

mnogi rimski veljaki in upravniki iz Celeie in nekateri med njimi so svoje

grobnice postavili prav v šempetrski rimski nekropoli. Rimska nekropola je eden

najpomembnejših spomenikov rimske dobe. Do njenega odkritja je prišlo povsem

naključno, ko so leta 1952 pri delih v sadovnjaku nepričakovano naleteli na kip

sedeče ţenske. Nekaj let po izkopavanjih so v Šempetru odprli arheološki park

Rimska nekropola, ki še dandanes spada med najpomembnejše in najlepše

ohranjene spomenike rimske dobe v Sloveniji in Srednji Evropi. V lapidariju,

muzeju na prostem, pred našimi očmi zasijejo prečudovite grobnice Rimljanov z

reliefi, ki so delo vrhunskih mojstrov takratnega časa. Od odkritja rimske

nekropole v Šempetru je bilo izkopanih ţe več kot 600 arheološko pomembnih

predmetov ter preko 100 druţinskih grobnic. Najlepše so velike grobnice iz

pohorskega marmorja, ki jih krasijo reliefno upodobljeni kipi tam pokopanih

druţin. Največja med vsemi je grobnica Spektacijev, ki izstopa z reliefi štirih

letnih časov. Za najlepšo velja grobnica Enijcev, ki prikazuje mitični prizor

ugrabitve Evrope. Vsaka grobnica pripoveduje svojo, 2000 let staro zgodbo,

opisuje antično mitologijo in govori o ţivljenju Rimljanov.

10

Slika 3: Rimska nekropola

Avtor: Urška Jaušovec

Vzhodno od rimske nekropole so našli ostanke rimske ceste Akvileja–Emona–

Celeia–Poetovio, ki je potekala od današnjega Ogleja v Italiji preko Ljubljane in

Celja do Ptuja. Vozišče, ki je teklo vzdolţ celotne nekropole, je v širino merilo

šest metrov, skupaj z obcestnima jarkoma pa je bila cesta široka devet metrov. V

Šempetru se še danes ob tristo metrov dolgi rimski cesti vrstijo obnovljeni tlorisi

grobnic in manjših grobov iz časa Rimljanov. Rimska cesta je od arheološkega

parka Rimska nekropola oddaljena slabih pet minut počasne hoje.

Na ledini Ilovica, juţno od Vranskega, so odkriti mogočni ostanki rimske

opekarne. Dobro ohranjeni ostanki so imeli v svojem središču dve, z močnim

zidom zavarovani peči za ţganje opeke. Severno od njiju je bil jarek, ki je sluţil

kot odpadna jama. V njem so bili odkriti ostanki pri ţganju uničenih izdelkov in

ostanki vseh vrst opek, ki so jih tu izdelovali – strešne opeke, opeke za zidavo,

tlakovanje, centralno kurjavo, zidavo obokov itd. Opeke, odkrite v tem

opekarskem obratu, so bile ţigosane z ţigom II. italske legije v različnih oblikah.

Vse to kaţe, da je bila druga polovica 2. stoletja čas največjega razcveta opekarne,

hkrati pa njeni proizvodi kar najjasneje potrjujejo, da je bil njen razcvet vezan na

nastanitev in bivanje rimske vojaške enote – II. italske legije – v Ločici pri Polzeli

11

(ok. 168–172). Razlog za njen prihod in nastanitev je bilo naglo slabšanje

varnostnih razmer v tem delu rimske drţave sredi 2. stoletja. Vpade germanskih

plemen z onstran Donave je bilo treba prekiniti in okoli leta 168 je Mark Avrelij

II. italsko legijo prestavil v novoustanovljeni tabor v Ločici. Njen namen je bil

braniti prehod preko Trojan (Atrans) v Italijo. Hkrati je bilo formirano posebno

vojaško območje, ki je vključevalo tudi območje Emone (Ljubljana) in Celeie

(Celje) ter branilo pot z Balkana v Italijo.

Na Vranskem in v Zgornjih Grušovljah so tudi našli sledi rimske naselbine. V

Levcu so v vzhodnem delu vasi bili večkrat opaţeni sledovi grobne arhitekture.

Verjetno gre za skrajni del zahodne nekropole rimske Celeie.

Na območju Zgornje Savinjske doline so iz rimske dobe znana najdišča iz

Prihove, kjer so našli ostanke naselbine ter gomilno grobišče na Praznikovih

njivah pri Rečici. V cerkvenem stolpu sv. Janeza Krstnika v Šentjanţu sta vzidana

dva rimska kamna, ţrtvenik, posvečen Mitri, bogu svetlobe, in nagrobnik. Oba

kamna sta bila najdena pri kopanju temeljev za cerkev. Sedelce je eno izmed višje

leţečih najdišč, kjer so naleteli na tlorise treh objektov, v enem so odkrili

rimskodobno keramiko. Nedaleč stran je bila na Vodotočniku najdena rimska

lončenina. Na Goličnikovem vrtu so našli ostanke keramike in stenske slikarije,

blizu pa naj bi leţale tudi bakrene cevi, ki časovno spadajo v rimsko obdobje.

Najdbe bi lahko povezovali s površinskimi sledmi antičnega naselbinskega

kompleksa v Šmihelu nad Mozirjem. Na Rakunovem gradišču med Prihovo in

Rečico so našli rimske opeke.

Rimska cesta je potekala tudi preko Zgornje Savinjske doline, v trasi Gomilsko–

Spodnje Gorče–Braslovče–Zgornje Gorče–Letuš–Podgorje–Mozirje–Prihova–

Spodnja Rečica–Št.Janţ–Radmirje–Gornji Grad–Mekinje–Kamnik.

Preostali rimski spomeniki na območju Savinjske doline so še: rimska grobnica

pri Gomilskem, v bliţini Ţalca so našli rimski kamen z napisom, v Ţalcu pa se je

našlo še več drobcev, rimskih stavb, glave kamnitih stebrov, plošče itd. Prav tako

so bili spomeniki najdeni v Galiciji, Šempetru, Letušu, Sv. Ivanu ob Savinji blizu

Rečice, Sv. Matevţu blizu Ţovneka. V Galiciji so našli tudi kamen s popačenim

12

napisom, na Polzeli pa se na glavnih stopnicah grada Komenda nahaja precej

velik masiven lev iz kamna. V Dobrteši vasi se je našlo več rimskih antik in tudi

denar ter rimski spomenik ob hlevu »Stare pošte« z nečitljivim napisom. V Sv.

Juriju ob Taboru se je našel rimski kamen z napisom, v Vrbju pri Ţalcu pa rimski

kamen z dvema moškima doprsnima slikama.

4.6 POZNA ANTIKA IN PRESELJEVANJE

Zaton antike obsega v Savinjski dolini obdobje od 4. do 6. st. n. št. Gre za obdobje

velikega preseljevanja ljudstev. V tem nemirnem času si je prebivalstvo zgornjega

dela doline zgradilo vrsto utrjenih naselbin in pribeţališč, vse na odmaknjenih in

teţje dostopnih vzpetinah. Takšni poznoantični naselbini sta bili odkriti na hribih

Gradišče ter Radegunda. Poznoantično najdišče je tudi Gračnica, kjer je bilo

odkrito okostje. V spodnjem delu doline pa nas na to obdobje še danes spominjajo

nekatera krajevna in ledinska imena, npr. naselje Kasaze ali priimek Kaseznik.

4.7 SREDNJI VEK

Arheoloških najdišč iz časa najzgodnejše slovenske naselitve (7. in 8. st.) zaenkrat

ne poznamo. V zgodnjefevdalno obdobje (11. in 12. st.) spada Štrucljevo gradišče

tik nad Mozirjem z vidnim okroglastim nasipom in stolpastim gradom. V Gračnici

so našli zidove iz zgodnjega srednjega veka. V spodnjem delu doline pa so v

Gotovljah našli grobišče, na katerem so izkopali osem okostnjakov in tipičen

slovenski lonček.

Druga arheološka najdišča v Savinjski dolini so še: Bezgečeva jama v Studencah

je vodno še aktivna jama, bila je predvsem eneolitska jamska postojanka (bakrena

sekira, lončenina, kamnita sekirica), najdeni pa so tudi rimskodobni predmeti;

ostanki protestantske cerkve na Govčah;1 poznorimska višinska naselbina

Krvavica v Lokah pri Taboru in staroslovansko grobišče ob cerkvi v Gotovljah.

1 Edina protestantska zgradba na ozemlju današnje Slovenije. Cerkev je bila zgrajena leta 1580.

Edini uradno znani in najdeni ostalini cerkvice na Govčah sta kamniti kapitel, okrašen z

13

5 GRADOVI, GRAŠČINE IN DVORCI

Kot vse rečne doline je tudi porečje Savinje ţe od pradavnine vabilo k naselitvi.

Tako so ţe zelo zgodaj nastali gradovi, ki predstavljajo pomemben del kulturne

dediščine v Savinjski dolini. Nekaj grajskih stavb se je v celoti ohranilo, mnoge

pa so vidne samo v skromnih sledovih ali pa so skrite pod rušo.

Dvor Gotovlje (Gutendorf)

Vas Gotovlje se prvič omenja v listini iz leta 1263, v kateri nastopa kot priča

gotoveljski ţupnik Friderik. Cerkev sv. Jurija se v srednjeveških virih navaja kot

kapela in je bila pod patronatom ţovneških svobodnikov. V Gotovljah je bil takrat

tudi sedeţ gospoščine, kasneje tudi deţelnega sodišča. Leta 1456 je cesar

gotoveljsko gospoščino zdruţil z ţovneško. Stavba, v kateri je bil urad, se v virih

nikjer posebej ne omenja. Mogoče je bila samo utrjen dvor.

Dvor Govče (Apnarjev dvor, Scharfenau)

Dvor Govče je stal na poloţni ravnini v Arji vasi pri Ţalcu. Stavba je stala ţe pred

letom 1565. V njej je bilo ob koncu 16. stoletja eno izmed središč protestantizma

v Spodnji Savinjski dolini. Sedanjo stavbo je okrog leta 1840 pozidal Ivan Apnar,

po njem je dobila tudi svoje ime.

Dvor Hotunje (Kuttenbach)

Pod goro Oljko ob izlivu Hotunjščice v Loţnico med Andraţem in Novim

kloštrom je nekoč stal dvor Hotunje. Leta 1229 se prvič omenjajo posestniki

Hotunj, in sicer Markvard Hotunjski. Hotunjski vitezi so bili dobrotniki

gornjegrajskega samostana. Nastopajo do leta 1313, dvor pa se v virih ne omenja.

Verjetno je ţe v srednjem veku brez sledu izginil.

akantovimi listi in grotesknimi maskami, ter ţenska avbica. Nahajata se v celjskem Pokrajinskem

muzeju.

14

Dvor Lakenhof (Lackenhof)

Dvor Lakenhof je stal nekje v bliţini Ţalca. Leta 1575 sta Simon Ţiga in Adam,

gospoda z Lindeka, prodala svoje plemiško prebivališče Lackenhof Balthasarju

Wagensberškemu. 1650. leta je dobil dvor s pritiklinami Friderik baron pl.

Schrottenbach. O dvoru ni več sledu.

Dvor Legant (Lachenhofen)

To renesančno dvonadstropno stolpasto poslopje s stebriščnimi arkadami na

dvoriščni strani stoji blizu ţupnijske cerkve v Braslovčah. Dvor Legant je

naslednik prvotnega upravnega dvora Ţovneških gospodov iz 12. stoletja. Stavba,

kakršna je danes, naj bi bila iz konca 16. stoletja. Danes se v njej nahajajo prostori

braslovške pošte in stanovanja.

Dvor Šentlovrenc (St. Lorenzen)

Dvor Šentlovrenc se je nahajal v današnjem naselju Gornja vas, prej Sv. Lovrenc

pri Preboldu. Danes na mestu nekdanjega, menda dvonadstropnega štoka stoji

novejša ali vsaj temeljito predelana kmečka domačija. Pri kopanju v bliţini hiše

so leta 1980 naleteli na temelje starejših stavb.

Dvor Turn (Turn)

Dvorec Turn je stal na neznani lokaciji v Spodnji Savinjski dolini. Morda se je

nahajal v bliţini Gotovelj pri Ţalcu, lokacija je povezana z omembo iz leta 1491

in izvira iz notranjeavstrijske fevdne knjige.

Dvorec Brdce (Wurzenegg)

Dvorec se nahaja na manjši vzpetini v naselju Brdce pri Mozirju. Omenjen je bil

ţe 1618. leta, vendar je zanesljivo izpričan šele v letih 1725 in 1743. Po drugi

svetovni vojni so stavbo prezidali v šolo. Dvorec še komaj spominja na v baročni

dobi nastalo stavbo. Danes so v dvorcu delavska stanovanja.

15

Dvorec Brode

Gospodje Pilpachi so v začetku 18. stoletja blizu Vranskega sezidali baročni

dvorec Brode, dvonadstropno stavbo razgibanega tlorisa, ki je nastala okoli leta

1700 in stoji na temeljih starejšega poslopja, o čemer priča ohranjeni poznogotski

kletni portal. Dvorec je bil sedeţ manjšega posestva, ki je leta 1754 štelo trinajst

podloţnih hiš. Njegovi lastniki se omenjajo od leta 1730 dalje. Pred drugo

svetovno vojno je bil dvorec last Ljudske posojilnice in hranilnice v Celju. Danes

so v stavbi stanovanja.

Dvorec Grmovje (Hofrain)

Dvorec Grmovje stoji na poloţni vzpetini nad potokom Pirešica v istoimenskem

zaselku pri Pernovem. Leta 1546 je nastal iz Leysserjevega dvora. Leta 1867 je

tedanji lastnik pristavo podrl in na njenem mestu postavil nov dvorec. Le-ta je bil

zgrajen v klasičnem slogu in je enonadstropen. Njegova notranjost je večinoma

predelana. V veliki sobi, ki je v osi stavbe v nadstropju, je ohranjen parket v obliki

šahovnice iz hrastovih in javorjevih plošč. Ob zadnjih predelavah leta 1985 so na

enem izmed stropov v nadstropju našli orientalsko poslikavo. Graščino je obdajal

park, ki je leţal na vzpetini ob cesti Pernovo–Galicija. Največ parkovnih dreves je

ohranjenih na jugovzhodni strani, kjer je kapela. Zadnji lastnik graščine je bila

druţina Jeţovnik, ki je bila ena izmed najbogatejših veleposestniških rodbin v

Spodnji Savinjski in Šaleški dolini. Danes je v graščini dom ostarelih občanov.

Dvorec Lešje (Haslach, Haslachof)

V naselju Homec najdemo lepo ohranjen renesančni dvorec Lešje. Zgrajen je bil v

začetku 14. stoletja. V neki gornjegrajski darilni listini se prvič omenja leta 1364,

ko ga je tedanji lastnik in verjetno tudi graditelj Weriant von Hansel, vitez

Altenburški z Vrbovca, prodal Celjskim grofom. Skozi čas je dvorec menjal vsaj

še pet lastnikov. Danes je lepo obnovljen in je v lasti druţine Vršnak. Lešje je

najstarejša ohranjena posvetna stavba v Občini Rečica ob Savinji.

16

Dvorec Novo Celje (Neu Cilli)

Na ravnini med Ţalcem in Petrovčami je bila po vzoru Schönbrunna

2 v letih

1754–1760 na mestu ali v bliţini stare graščine Plumberk sezidana baročna

zgradba, dvorec Novo Celje, ki s svojo ohranjeno urbanistično zasnovo

predstavlja vrh baročne umetnosti na Slovenskem. Dvorec je postavljen v sredino

parka z drevoredom in razkošnim kamnitim portalom na vhodu v park. Pozidal ga

je grof Anton Gaisruck, tedanji minister cesarice Marije Terezije, kot novo

središče celjske gospoščine. Simetrično zasnovan objekt s štirimi nadstropji je

delo znanih baročnih arhitektov, in sicer Matije Perskyja, Veita Konigerja, Antona

Lerchingerja in Joţefa Kaspijana. Pri opremljanju dvorca so sodelovali številni

umetniki. Slikar Anton Lerchinger, graški kipar Veit Königer in ljubljanski

štukater3 Joţef Göbhardt. Jedro baročnega dvorca predstavlja svečana dvorana, v

kateri so se ohranili originalna obdelava v štukomarmorju, štukature in pozlate

ostenij, stropne in stenske poslikave ter rezljano stavbno pohištvo s pozlatami.

Leta 1932 je Dravska banovina v dvorcu uredila umobolnico, 1941. leta pa so

Nemci v njem uredili vojaško bolnišnico. Po drugi svetovni vojni je bila v dvorcu

bolnišnica za pljučne bolezni, nato pa dom onemoglih. Pred leti je stavbo kupil

ţalski Hmezad in se odločil za temeljito prenovo. Ţal so predelave v tem stoletju

precej okrnile bogato notranjo opremo dvorca, ohranil pa se je zelo lep vhodni

portal z atlantoma4 in grbom grofov Gaisruckov.

2 Palača Schönbrunn na Dunaju je eden najpomembnejših avstrijskih kulturnih spomenikov in od

leta 1860 tudi glavna turistična znamenitost Dunaja. Palača in vrtovi odsevajo okus, zanimanje in

duhovni svet habsburških vladarjev. 3 Štukatúra je okrasek iz štuka na stropih, stenah.

4 Atlánt je kip močnega moškega, ki podpira razne stavbne elemente.

17

Slika 4: Dvorec Novo Celje

Avtor: Urška Jaušovec

Dvorec Plevna (Pliuna)

Iz nekdanje stare pristave blizu Gotovelj je bil v začetku 19. stoletja v

klasicističnem slogu pozidan dvorec Plevna. Sprva je bil v meščanski lasti, nato

pa so ga imeli grof Bobrovsky, od leta 1890 nekdanji avstrijski ministrski

predsednik baron Beck, pred drugo svetovno vojno pa grof Firmian. Notranjščina

Plevne je precej predelana in arhitekturno osiromašena. Iz vzhodne smeri vodi

proti dvorcu več sto metrov dolg smrekov drevored, ki je danes ţe precej

osiromašen. Govori se, da bi ta drevored lahko dala posaditi tudi Marija Terezija,

ki je hodila tod mimo. Okoli stavbe je še ohranjen park z eksoti. Danes so v

poslopju stanovanja.

Dvorec Podgrad (Puštal, Burgstall)

Današnja graščina se nahaja ob izviru Podgrajščice pod strmim Taborom pri

Vranskem. Sprva so bili lastniki gospodje Podgrajski in grofje Celjski, nato pa

gornjegrajski samostan. V 17. stoletju je bil Podgrad last grofov Schrottenbachov,

18

baronov Apfaltrerjev, nato pa Hohenwartov in baronov Wittenbachov v 19.

stoletju. Leta 1916 je dvorec prišel v last industrialca Petra Majdiča. Zadnja

lastnica je bila njegova hči. Do začetka 90. let so bila v stavbi še stanovanja.

Dvorec trenutno ni naseljen. K dvorcu ljudi najbolj privabljata izvir potoka iz

podzemne jame in večstoletna lipa na dvorišču.

Dvorec Plumberk (Brunnberg)

Dvorec Plumberk so v Dobriši vasi pri Ţalcu v 16. stoletju pozidali plemiči

Schrottenbachi. Do leta 1666, ko so dvorec kupili baroni Miglio, se je zamenjalo

pet lastnikov. Zadnji lastnik stavbe, grof Anton Gaisruck, je leta 1752 plumberško

gospoščino zdruţil s celjsko. Staro grajsko stavbo je podrl in v letih 1754–1760

pozidal dvorec Novo Celje.

Dvorec Stopnik (Heggenberg) in grad Stopnik (Beli grad, Heggenberg)

Na manjši vzpetini pod grajskim gričem stoji zapuščen in zanemarjen dvorec

Stopnik (Heggenberg). Sprva je bil pristava starega gradu, omenjena leta 1442.

Verjetno so ţe grofje Shrottenbachi pozidali lepo dvonadstropno poslopje, ki ga je

leta 1791 kupila rodbina Alexander, nato pa je dvorec šel iz rok v roke. Pred

drugo svetovno vojno je bil njegov lastnik Gregor Zahojnik, po njej pa druţina

Laznik. Danes je na mestu dvorca postavljeno moderno poslopje.

Prvotno ime gradu Stopnik izvira iz besede Heckenbergfestungen, ki pomeni

grmičevje, ţivo mejo, ki je sluţila za obrambo gosposkih posesti. Prvo omembo

gradu zasledimo leta 1188. Razvaline gradu so na griču nad istoimenskim

zaselkom pri Vranskem. Grad je bil opuščen v začetku 19. stoletja. Grajsko jedro

je danes povsem razsuto. V večji ali manjši meri lahko spremljamo obodne

renesančne fortifikacije,5 obzidje s petimi stolpi. Renesančni obrambni sistem je

najbolj razviden v svojem juţnem delu, kjer je juţni okrogli stolp ohranjen še do

svoje prvotne višine. K temu stolpu, ki je edini viden od daleč in s svojo podobo

priča o tamkajšnji grajski stavbi, so prizidali manjši stanovanjski objekt ter na

5 Fortifikácija je utrjevanje zemljišča v obrambne namene. Redko pomeni tudi utrdbo.

19

novo zastrešili stolp, ker bi ga radi ohranili kot veduto.6 K ohranjenemu juţnemu

renesančnemu obzidju je prislonjen hlev, ki pa naj bi stal tudi brez lastnih

temeljev. Lastnik si prizadeva pridobiti finančna sredstva, s katerimi bi zavaroval

kulturno dediščino in preprečil njeno propadanje.

Dvorec Šešče (Schönbichel)

Dvorec Šešče je stal na manjši vzpetini nad vasjo Šešče pri Preboldu. Okoli leta

1600 so ga pozidali plemiči Sauraui. Bil je tipična dvonadstropna renesančna

stavba s štirimi okroglimi vogalnimi stolpi. Leta 1635 so ga oplenili uporni

kmetje. Baron Miglio je v prvi polovici 18. stoletja Šešče zdruţil z gospoščino

Plumberk. Kdaj je dvorec propadel, ni znano. Njegovo podobo poznamo le s

Vischerjevega bakroreza iz okoli leta 1681 in iz skice struge Savinje, ki je nastala

okoli 1720. leta in jo hrani Štajerski deţelni arhiv v Gradcu.

Dvorec Štrovsenek (Straussenegg)

V drugi polovici 16. stoletja je bil nekdanji lovski dvorec Celjskih grofov v

Šmatevţu pri Gomilskem predelan v renesančni dvorec Štrovsenek. Poslopje je

nato šlo iz rok v roke. Dvorec je nekdaj imel kapeli z mašno licenco, o katerih ni

več sledu. Po vojni je bil v njem dom ostarelih, od leta 1971 pa poslovni prostori

gradbenega Podjetja Ingrad. Danes so v Štrovseneku pisarne podjetja Biva hiše.

Trije stropi v nadstropju so freskirani z raznimi motivi v različnih historičnih

slogih: neorokokojskem (angeli z glasbili, pripovedni prizori v kartušah),

neoklasicističnem (alegorija z dvema devicama in angelci), neoromantičnem (ţena

z dekletom pred pokrajino z gradom v ozadju). Nazadnje omenjena freska je

signirana: A. Fonzar 1916. V stavbi je nekaj lepih peči iz poznega 19. stoletja, na

dvorišču pod arkadami pa je vzidan rimski relief. Najstarejših ohranjenih sestavin

dvorca ne moremo datirati pred 17. stoletje. To pomeni, da je bila takratna, v jedru

še danes ohranjena stavba ţe naslednica prvotnega lovskega dvora ali celo

Straussovega dvorca.

6 Vedúta je mesto, pokrajina ali njun del, ki se vidi z določene točke.

20

Dvorec Zalog (Salloch)

Leta 1988 so porušili razpadajoči dvorec Zalog, ki se je nahajal na poloţni

vzpetini v Zaloški Gorici pri Petrovčah. Po letu 1672 ga je zgradil grof Hans

Schrottenbach. Med lastniki so omenjeni še grof Anton Gaisruck, pl. Leitner,

Johann Steinmetz, Alojz Jaut, Herman Schnitzler in baron Karel Puthon. V lasti te

rodbine je bil Zalog še pred leti.

Grad Auerhof

Nekje v hribih pri Novem kloštru je stal stolpasti grad Auerhof. Upravljali so ga

vitezi Auerji, ministeriali svobodnih gospodov Ţovneških. Leta 1278 sta

omenjena Henrik in Friderik von der Owe. Stolp so leta 1439 podrli Celjani, ker

se je Jošt Auer postavil na stran Habsburţanov.

Grad Gornji grad (Oberburg) in graščina Gornji Grad

Na hribu Gradišče nad reko Dreto, vzhodno od naselja Gornji Grad, samo še okop

spominja na nekdanji grad. Na gradu je bil sedeţ posesti koroške rodbine

Chagere, ki so jo leta 1140 izročili oglejskim patriarhom. Sprva so grad upravljali

ministeriali, nato kastelani. Leta 1243 je omenjen kot castrum Obberemburch. V

začetku 14. stoletja so dobili grad in gospoščino v fevd vitezi Altenburški z

Vrbovca. Med letoma 1349 in 1350 so ga prodali Frideriku Celjskemu. Celjani so

s tem postali patriarhovi vazali in imeli grad, dokler niso izumrli. Stari

gornjegrajski grad je propadel po letu 1425.

Gornjegrajski benediktinski samostan je postal leta 1461 last ljubljanske škofije,

ki si je ob njem konec stoletja postavila rezidenco. V začetku 16. stoletja je

ljubljanski škof Krištof Ravbar samostan, cerkev in gornjegrajsko graščino obdal

z obzidjem in stolpi. Sredi 18. stoletja je škof Ernest grof Attems graščino

prezidal v baročni dvorec. Leta 1944 so ga partizani v bojih za Zgornjo Savinjsko

dolino poţgali, v njem je bila nemška posadka. Ohranjena sta le vzhodni del

nekdanjega poslopja ter vhodni obrambni stolp Štekl.

21

Grad Letuš (Trebinjski grad, Leuts)

Skromni ostanki stolpastega gradu Letuš so vidni na pobočju Podgorskega hriba

pri Letušu. Danes spominjajo na nekdanje domovanje vitezov Letuških. Grad je

bil opuščen verjetno ţe v 13. ali 14. stoletju, 1463. leta je omenjen kot gradišče.

Grad Libenštajn (Liebenstein)

Nekje na pobočju Tolstega vrha nad Preboldom se je nekoč nahajal grad

Libenštajn. Bil je stara ţovneška oz. celjska posest, ki so jo upravljali njihovi

ministeriali, vitezi Libenštajnski. Pozidan je bil verjetno v začetku 13. stoletja,

leta 1288 je omenjen kot castrum Liebenstain. Grad je bil najbrţ uničen v bojih za

celjsko dediščino.

Grad Mozirje (Prassberg)

Grad je domnevno stal na Štrucljevem vrhu pri Mozirju, kjer je še danes viden

obrambni jarek. Prvotno je bil del svobodnega gospoda Diebalda de Chagere, nato

pa od leta 1140 last oglejskega patriarha, ki ga je pred letom 1231 dal v fevd

grofom Vovbrškim, leta 1322 pa svobodnim grofom Ţovneško-Celjskim. Leta

1146 ga je upravljal oglejski ministerial Pelegrin de Mosiri, leta 1231 omenjeni

Ulrik de Prossperch, 1247. leta pa ga je imel v fevdu Friderik s Castella, leto

zatem pa je bil kastelan Wulfing iz Letuša. Grad je bil porušen leta 1249, vendar

so ga obnovili, saj ga je patriarh Gregor leta 1267 dal v fevd Gebhardu iz Mozirja.

Vovbrška gradiščana sta bila viteza Rudolf, omenjen leta 1309, in Hartnid leta

1317, prvi ţovneški kastelan pa je bil Guncel s Turna leta 1329. Grad je dokončno

propadel v 14. stoletju.

Grad Ojstrica (Osterwitz) in dvorec Ojstrica

Skromne razvaline nekoč mogočnega gradu Ojstrica leţijo na strmem griču nad

istoimenskim zaselkom jugozahodno od Ojstriške vasi. Pričajo o nekdanji utrdbi

svobodnih gospodov Ţovneških, kasnejših Celjskih grofov. V utrdbi je bil zaprt

Friderik II. Celjski, tu pa so tudi umorili njegovo drugo ţeno Veroniko Deseniško.

Govori se, da so jo utopili, zasledimo pa tudi legendo, da naj bi jo vrgli s skalnate

22

pečine na sosednjem hribu Krvavica. Legenda še nadaljuje, da naj bi se Veronika

Deseniška vračala na skalno pečino, kjer je bila umorjena, ob vsaki od lune

obsijani noči in tam jokala.

Grad je v virih prvič omenjen leta 1280 kot castrum Ostirwitz. Po letu 1456 so na

njem gospodovali deţelnokneţji zakupniki in oskrbniki. Od leta 1556 so ga imeli

v lasti grofje Schrottenbachi. Razpadel je v začetku 17. stoletja.

Po pričevanju prebivalca bliţnjega kraja Tabor naj bi bil od gradu pa do dvorca

speljan podzemni rov, ki pa se je ţe sesul, vendar verjetno ne povsem. V tem rovu

naj bi nek domači kmet pred več kot tridesetimi leti, najverjetneje v času rušitve

dvorca, našel povsem dobro ohranjen srednjeveški meč, ki ga je nato domnevno z

zdravnikom zamenjal za ribiško palico. Dandanes je Ojstrica še vedno zanimiva

lokacija, kamor radi povohajo nosovi detektorjev kovin, čeprav je razkopavanje

razvalin sicer prepovedano.

Graščina Ojstrica je bila renesančni dvorec, ki se je nahajal v naselju Loke pri

Taboru, ob vznoţju starega, istoimenskega gradu. Dvorec so postavili

Schrottenbachi v 16. stoletju. V rokah te druţine sta ostala dvorec in gospoščina z

deţelnim sodiščem do leta 1767. Potem se je zamenjalo kar nekaj lastnikov, vse

do zadnjih, rodovine Piussi. Stavba je znana zlasti iz časov, ko se je na Ojstriškem

razplamtel veliki upor slovenskih kmetov, ki je zajel vso Savinjsko dolino in v

katerem je bilo poškodovanih ali uničenih več desetin gradov in dvorcev.

Graščina je bila prepuščena propadu v začetku 19. stoletja, medtem ko je pristava

vzdrţala do leta 1964. V graščini je bila dalj časa šola, nato so jo podrli okoliški

kmetje, material pa porabili za zidavo svojih hiš. Danes o dvorcu ni sledu.

Grad Polzela (Komenda, Heilenstein)

Grad Komenda leţi na vzpetini sredi Polzele. Pozidan je bil ţe v romanski dobi.

Po izumrtju vitezov Polzelskih nastopa v letih 1269–1286 kot lastnik gradu

ţupnik Hartwig, ki je bil hkrati savinjski dekan. Leta 1323 je bil grad ţe v rokah

malteškega viteškega reda, upravljali pa so ga komendatorji, ki so skupaj z

ţupnijskim vikarjem v njem prebivali. Izmed vseh v Sloveniji je najbolj ohranjena

komenda na Polzeli. 30. septembra 1780 je poslednji komendator Franc pl.

23

Smidmer prodal grad Rajmundu Novaku, lastniku bliţnjega gradu in gospoščine

Šenek.

Grad je v kasnejših dobah doţivel sicer različno usodo, vendar predstavlja s svojo

dominantno lego, stavbnozgodovinskimi značilnostmi ter stilnimi prvinami

pomemben kulturni in zgodovinski spomenik. Šele ko ga je kupil Franc Maurer in

ga je za njim (menda leta 1869) prevzel njegov zet Oskar Pongratz, so mu

obnovili streho in ga temeljito popravili. Posebnost gradu je antični lev iz

pohorskega marmorja, postavljen na stopniščno ograjo glavnega vhoda. Tu je nad

stopnicami v steno vzidana tudi bronasta plaketa s portretom Franceta Prešerna,

poleg nje pa je plošča z napisom: »V to komendo je v letih 1817–1819 prihajal

pesnik dr. France Prešeren na obisk k svojemu stricu Antonu Muhovcu, ţupniku

na Polzeli.«

V obnovljenem gradu so danes gostinski lokal z atrijem in grajsko kletjo, Zavod

za kulturo, šport in turizem, glasbena šola, občinska knjiţnica ter ekomuzej

hmeljarstva in pivovarstva z obnovljeno najstarejšo horizontalno sušilnico hmelja

iz 19. stoletja. V gradu je postavljena tudi stalna razstava reda malteških vitezov,

urejeni pa poročna dvorana, prostori za občasne razstave, kulturne in druge

prireditve ter vstopna informacijska točka.

Grad Rudenek (Rudeneck)

Na strmem griču v naselju Poljane pri Rečici se je nekdaj nahajal mogočni grad

Rudenek. Danes so tu le še skromne grajske razvaline. Grad je prvič omenjen v

listinah iz leta 1345 kot West Rudeneck. Zgradili so ga altenburški (vrbovški)

vitezi in ga leta 1364 izročili Celjskim grofom. Grad je v zgodovini menjal mnogo

lastnikov in fevdnih zakupnikov. Bil je večkrat napaden in poškodovan, najbolj pa

je bil razdejan leta 1635, ko so ga opustošili uporni kmetje. Pozneje naj bi ga za

silo obnovili, a je bil brez strehe in je v 18. stoletju dokončno razpadel. V grajski

razvalini je še najbolj ohranjen več metrov visok gotski stolp z dva metra debelimi

stenami.

24

Grad Rudenštajn (Negojnica, Tirski grad, Gračnica, Rudenstein)

Na juţnem pobočju Tirskih hribov zaselka Negojnica blizu Mozirja so skromni

sledovi gradu Rudenštajn, omenjenega leta 1326 in 1350 kot vest Rudenstain.

Lastniki so bili altenburški vitezi. Ker so ga pozidali na ozemlju gornjegrajskega

samostana, so ga morali v začetku druge polovice 14. stoletja podreti. Ohranjeni

so fragmenti temeljev nekdanje grajske stavbe.

Grad Soteska (Helfenberg)

Grad Soteska se nahaja vrh kopastega griča nad sotesko Pirešice ob odcepu

velenjske ceste proti Arnačam pri zaselku Studence. Na njem so gospodovali krški

fevdniki vitezi Soteški. Izumrli so v 16. stoletju. Jošt Soteški je po izročilu umoril

Veroniko Deseniško. Leta 1340 so grad v fevd dobili svobodni gospodje

Ţovneški, po letu 1456 pa je bil deţelnokneţja posest. Sotesko je dal razvaliti grof

Friderik Celjski, a so jo na novo pozidali. Po Soteških so bili lastniki baroni

Gabelkhovni in grofje Schrottenbachi. Leta 1800 je razpadli grad kupil kmet

Škrlin, odtlej je grajski grič s skromnimi razvalinami Soteske v kmečki lasti.

Grad Šenek (Scheineck) in dvorec Šenek (Schönegg)

Stari polzelski grad Šenek, ki je izginil brez sledu, je v zgodovinskem viru prvič

omenjen leta 1288 kot castrum Scheinek. Verjetno je stal nekje na griču nad

današnjim dvorcem. Lastniki so bili gospodje Ţovneški, razdejali pa so ga Celjani

sami med boji s Habsburţani.

Dvorec Šenek leţi na poloţni vzpetini na robu Polzele, nastal je šele v obdobju

baroka, verjetno v 1. polovici ali sredi 18. stoletja, na mestu nekdanjega dvora.

Kompleks dvorca oblikuje skupek stavb, pozidanih s treh strani okoli

pravokotnega dvorišča, medtem ko je na četrti, vzhodni strani, zidana arkadna

ograja. Juţno od kompleksa je samostojna kapela, k njej pa je pripeta dninarska7

hišica. Notranjščina dvorca je večidel nezanimiva. Danes je v Šeneku dom

ostarelih občanov.

7 Dnínar je najet kmetijski delavec, plačan na dan.

25

Ob dvorcu se je v 2. polovici 19. stoletja postopoma razvil tudi park. Privlači nas s

svojo premišljeno prostorsko razporeditvijo, slikovito obliko debel in krošenj,

nenavadnimi listi, cvetovi, obarvanim listjem in lepimi jesenskimi barvami,

iglavci pa tudi z raznolikimi storţi. Danes obstaja v parku preko trideset različnih

vrst drevnin.

Slika 5: Dvorec Šenek

Avtor: Urška Jaušovec

Grad Vrbovec (Altenburg)

Grad Vrbovec, nekdaj imenovan Altenburg, stoji na ploščati skalni gmoti na

sotočju reke Drete in Savinje v Nazarjah. Ime naj bi dobil po številnih vrbah, ki so

rasle v bliţini. V virih se prvič omenja leta 1248. Današnjo obliko je dobil okoli

leta 1480. Leta 1615 ga je kupila ljubljanska škofija in ga obdrţala v svoji lasti

vse do druge svetovne vojne. Med drugo svetovno vojno je bil grad poškodovan, a

so ga obnovili.

Grajski prostori imajo zdaj različne lastnike, med katerimi so tudi Občina Nazarje,

ki ima v Vrbovcu lepo urejeno poročno dvorano. V gradu imajo svoj sedeţ tudi

26

uredništvo Savinjskih novic ter Zavod za gozdove in Gozdno gospodarstvo

Nazarje, ki ima najpomembnejšo vlogo pri ureditvi Muzeja Vrbovec oz. Muzeja

gozdarstva in lesarstva.

Prvotni romanski grad je bil pozidan na skali. Tega so v renesančni dobi obdali s

tremi trakti z okroglimi stolpi na vogalih. Staro grajsko jedro je propadlo v 19.

stoletju, danes pa so vidni ostanki romanskega stolpa.

Grad Ţaţenberk (Sachsenwart)

O nekdanjem gradu Ţaţenberk pričajo skromne sledi, le še nekaj kamenja in

obrambni jarek na skalni kopi na Burklječevem hribu nad Gornjo vasjo pri

Preboldu. Grad je nastal v 12. stoletju, upravljali so ga gradiščani. Zasnova

spominja na zelo stare utrdbe. Od leta 1363 pa so Ţaţenberk imeli v lasti Celjski

grofje. Uničen je bil še za časa celjske dediščine. Zadnjič je bil omenjen leta 1453.

Verjetno so ga uničili zaradi maščevanja vojske Celjskih knezov, ko so ti izumrli.

Grad Ţovnek (Sannegg) in dvorec Novi Ţovnek (Ruhethal) Grad Ţovnek sodi med najstarejše gradove na Slovenskem. Njegovo ime je

povzeto po reki Savinji. Stari svobodniki Ţovneški so listinsko prvič izpričani

okoli leta 1130, kjer kot priča nastopa Gebhard »de Soune«. V času prve

neposredne omembe je stal ţe grad, skrit v varnem zavetju vzhodne stene

Dobrovelj na obrobju Spodnje Savinjske doline tik ob zaselku Podvrh, ki pa se

izrecno omenja šele leta 1278 kot castrum Sevnekke. Ko so Celjani leta 1456

izumrli, je grad Ţovnek prešel v last Habsburţanov. Skozi stoletja se je na njem

menjavalo mnogo lastnikov. V 16. stoletju so ga še utrjevali zaradi nevarnosti

turških vpadov. Leta 1635 ga je zadnji takratni lastnik Joţef Čokl pl. Ruhethal

popolnoma opustil in v dolini pozidal klasicistično graščino, imenovano Ruhethal.

Grad je potlej sluţil kot kamnolom. Med vojno je okupator iz velikega grajskega

stolpa, ki naj bi bil v notranjosti še opremljen, odtujil ves inventar.

Ţovnek so delno zavarovali ţe pred prvo svetovno vojno, da bi ga ohranili vsaj

kot razvalino. Potlej se ni obnavljal vse do leta 2000, ko je z obnovitvenimi deli

27

pričelo Kulturno in zgodovinsko društvo Ţovnek Braslovče. Grad je priljubljena

planinska točka, ki jo obiščejo tudi obiskovalci iz tujine.

Zanimivo je, da je rodbina Ţovneških ţiva še danes, toda le po ţenski strani. Med

drugim je potomka Ţovneških tudi britanska kraljeva druţina.

Graščina Gorica (Görzhof)

Graščina Gorica se nahaja blizu Kaplje vasi pri Preboldu. Njena prva omemba

sega v leto 1586. Leta 1721 je Gorica pogorela, a so jo obnovili. Pred drugo

svetovno vojno je bilo precej predelano poslopje v lasti rodbine Vabič, danes pa je

tam domačija Kolšek. Stavbo so pred več kot desetimi leti podrli in na njenem

mestu pozidali novo hišo. Okoli graščine so ostanki parka.

Graščina oz. nekdanji samostan Novi klošter (Neukloster)

Nekdanji dominikanski samostan na griču nad Zaloţami pri Polzeli, ki ga je

ustanovil celjski grof Friderik II., so v prvi polovici 19. stoletja prezidali v

graščino Novi klošter. Po zadnji vojni so kompleks spremenili v stanovanjsko

kasarno. Stavba komaj še spominja na nekdanji samostan.

Graščina Prebold (Pragwald)

Graščina Prebold je verjetno naslednica prvotnega dvora iz 15. stoletja. Ob

velikem kmečkem puntu leta 1635 so dvonadstropni dvorec s pravokotnimi stolpi

na vogalih puntarji razdejali, njegove prebivalce pa pobili. Dvorec so pozneje na

novo pozidali. Leta 1706 je v njem izbruhnil poţar. Okoli leta 1860 so stavbo

temeljito obnovili in prezidali. Pred drugo svetovno vojno je graščino imela v lasti

rodbina Hudovernik. Danes so v stavbi stanovanja in skladišče tekstilne tovarne v

Preboldu. V stavbi se nahaja informacijska točka, moţen je tudi ogled prostorov.

Dvorec Prebold ima svoje mesto tudi v občinskem grbu.

28

Graščina Vransko (Dvorec Avţlak, Franz, Wittenbach)

Prvotni stolp, ki je stal na poloţnem pobočju v Vranskem, so plemiči Wittenbachi

v 16. stoletju predelali v graščino Vransko. V njem je bila sprva mitnica8 na meji

med Štajersko in Kranjsko in je sodil k deţelnokneţjim regalijam. Leta 1778 so

mitnico premestili izven trga na Mavto. Potlej je bila stavba nekaj časa pivovarna

(prajhaus), med leti 1809–1913 pa kot avstrijska obmejna carinarna (Auschlag),

saj je v neposredni bliţini potekala meja med avstrijskim cesarstvom in Ilirskimi

provincami. Prvotna mitnica, prvič omenjena leta 1422, je bila verjetno preprost

stolp, ki je ohranjen na juţnem vogalu sedanje graščine. Na podstrešju je še

mogoče ugotoviti več zazidanih strelnih lin.

V 17. ali 18. stoletju so k začelju dvorca prizidali kapelo, v prvi polovici 19.

stoletja pa so oba vogalna stolpiča odstranili, prvotni stolp zniţali, fasade pa

klasicistično preoblikovali. Ob obnovi stavbe leta 1991 so se na delu fasade

pokazali gotski arhitekturni členi. Stavba je trenutno nenaseljena.

Lilienbergov dvor (Lilienbergerhof)

V trgu Ţalec, blizu ţupnijske cerkve sv. Nikolaja, je stal Lilienbergov dvor. Tu se

ţe leta 1498 omenja edelmansitz Andra's von Lilienberg, ki naj bi stal v Frengi.9

Domnevajo, da so na njegovem mestu leta 1580 pozidali protestantsko molilnico.

To naj bi bila današnja Zotlova hiša, ki še kaţe stilne elemente iz tega časa. Ti

elementi so polkroţen gotski portal s posnetim robom na dvoriščni strani hiše in

grebenasti oboki v pritličju.

Tavčarjev dvorec (Tautscher Hof)

Na robu strnjenega dela naselja Rečica ob Savinji stoji nekdanji Tavčarjev dvorec,

danes predelano enonadstropno poslopje. Pozidan je bil v 16. stoletju. Pred letom

1597 ga je lastnik Hurnuss prodal ljubljanskemu škofu Janezu Tavčarju in v

posesti te rodbine je bilo v baroku predelano poslopje do konca 19. stoletja. Pred

8 Mítnica je bila nekdaj manjša stavba ali prostor za pobiranje mitnine. Mitnína je pristojbina za

trgovsko blago, ki se pobira pri mitnicah. 9 Frenga je soseska v Ţalcu.

29

drugo svetovno vojno je bila lastnica dvorca rodbina Fürst, sedaj pa je v njej

domačija Remic.

Slika 6: Najpomembnejše grajske stavbe v Savinjski dolini

Iz knjige: Stopar, I. (1992). Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Knjiga 3, Spodnja Savinjska

dolina. Ljubljana: Park.

30

6 SAKRALNA DEDIŠČINA

Precejšen del kulturne dediščine v Savinjski dolini obsega sakralna dediščina, ki

kaţe na umetnostno ustvarjalnost v zadnjem tisočletju. Obravnavano območje je

razdeljeno na dekanijo Ţalec, dekanijo Braslovče in dekanijo Gornji Grad.

V diplomskem delu je prikazan samo delček bogate sakralne dediščine;

predstavljeni so sakralni spomeniki, ki posebej impresionirajo s svojo zanimivo

arhitekturo, poslikavo ali bogato opremo v notranjosti.

6.1 SAMOSTANI

Benediktinski samostan v Gornjem Gradu in ţupnijska cerkev sv. Mohorja

in Fortunata

Leta 1140 je oglejski patriarh Peregrin v Gornjem Gradu ustanovil benediktinski

samostan. Menihi so za potrebe svojega reda sezidali novo romansko baziliko in

kamnit kriţni hodnik. Benediktinski red je bil glavni nosilec kulturnega in

civilnega razvoja v zgodovini Evrope. Njihovo edino bivališče na slovenskih tleh

pa je bilo po 333 letih delovanja ţal ukinjeno kmalu po ustanovitvi ljubljanske

škofije leta 1461. Ljubljanski škofiji je bilo dodeljeno tudi posestvo gornjegrajske

opatije. Opatje so se tej odločitvi upirali, vendar so bili neuspešni, zato so se

benediktinci odločili oditi in samostan je bil leta 1473 razpuščen.

Sedanja cerkev sv. Mohorja in Fortunata stoji v središču trga v Gornjem Gradu,

ob ohranjenem krilu nekdanje škofovske rezidence. Ker bi bila obnova romanske

bazilike, ki so jo zgradili menihi, predraga, se je tedanji škof Attems odločil za

gradnjo nove cerkve. Staro so povsem porušili.

Ostanki bazilikinih poznoromanskih fragmentov iz okoli leta 1260 so shranjeni v

lapidariju10

v zvonici. Z rušitvijo nekdanje bazilike so sicer izgubili romanski

10

Lapidarij (lapidarium, kamen) je poseben prostor v muzeju, kjer se zbirajo in hranijo stari

kamniti spomeniki ali napisi vklesani v kamen. Takšne zbirke so pogosto na prostem, na dvorišču

muzeja, na dvoriščih gradov, v kletnih prostorih starih zgradb ali celo depojih različnih muzejev.

31

spomenik, vendar pa je sedanja cerkev katedralnega tipa največja in arhitektonsko

najpomembnejša baročna stavba na Spodnjem Štajerskem. Pozidana je bila med

letoma 1752 in 1761. V vrhnjem zaključku fasade se nahajajo kamniti kipi sv.

Miklavţa, Krščanske ljubezni, Vere in Upanja, delo Joţefa Strauba11

iz leta 1755.

Slika za glavnim oltarjem je delo Leopolda Layerja.12

Nad oltarji v prečni ladji in

prvem paru kapel visijo dragocene slike Martina Johanna Kremser-Schmidta13

iz

leta 1775 in češkega slikarja Pavla Kühnla iz okoli leta 1860. V desni kapeli ob

prezbiteriju14

je zakristija, v levi kapeli pa stojijo kulise Boţjega groba, delo

Tomaţa Fantonija15

in Jakoba Brolla16

iz leta 1863. Prezbiterij sta 1863. leta s

freskami poslikala Tomaţ Fantoni in Jakob Brollo. Krstni kamen iz črnega

marmorja je iz leta 1609. V preddverju cerkve pod pevskim korom je vrsta

kamnitih nagrobnih in spominskih plošč iz 16. in 17. stoletja, ki pripadajo

ljubljanskim škofom ter njihovim sorodnikom in prijateljem. Najstarejši med

njimi je iz leta 1527 in je posvečen škofu Krištofu Ravbarju. Gre za odličen

primerek renesančne nagrobne plošče. Epitaf iz leta 1574 je posvečen Ivanu

Kacijarju, pomemben pa je tudi Andrejev oltar iz leta 1527, ki se nahaja na

zunanjščini graščine. Je odličen primer gotsko-renesančnega kiparstva na

Slovenskem.

11

Straub, slovenski baročni kipar, izhaja iz pomembne srednjeevropske kiparske druţine. 12

Layer velja za zadnjega baročnega slikarja na področju današnje Slovenije ter prvega po zavesti

kranjskega umetnika. 13

Kremser-Schmidt je bil avstrijski baročni slikar, ki velja za zadnjega velikega slikarja

avstrijskega baroka. V letih od 1777 do 1879 je ustvarjal tudi v naših krajih. Umrl je leta 1801. 14

Prezbitêrij je osrednji (običajno nekoliko dvignjen) prostor v cerkvi, kjer duhovnik opravlja

bogosluţje. V prezbiteriju sta po navadi glavni oltar in tabernakelj. 15

Tomaţ Fantoni je bil furlanski slikar, pozlatar in rezbar. Rodil se je 16. decembra 1822 v

Gemoni, umrl pa 31. maja 1892 v današnjih Slovenskih Konjicah. Bil je zastopnik italijanskih

slikarjev – obrtnikov – brez lastne umetniške invencije, ki so s spretno rabo starih form znali

ugoditi naročnikom. 16

Jakob Brollo je najpomembnejši predstavnik furlanskih slikarjev poznonazarenske smeri.

Deloval je na slovenskem Štajerskem, sprva kot sodelavec Tomaţa Fantonija, pozneje pa s

pomočnikoma O. Biertijem in sinom Antonom.

32

Slika 7: Cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu in krilo nekdanje škofovske

rezidence (desno)

Avtor: Urška Jaušovec

Dominikanski samostan Novi klošter in kapela sv. Dominika

Friderik II. Celjski je okoli leta 1449 na griču nad Zaloţami pri Polzeli pričel v

soglasju z oglejskim patriarhom z zidavo samostana in cerkve. Januarja 1453 je

bila dominikanskemu redu, ki se je v samostanu naselil, izdana ustanovitvena

listina. Leta 1479 so samostan napadli in zavzeli Turki. Cerkev so uporabili za

hlev, njeno opremo pa razbili. Uplenili so tudi številne samostanske dragotine, več

patrov so odvlekli v suţnost, enega od njih so celo ubili. Med leti 1479 in 1492 je

bil samostan zapuščen. Oltar v cerkvi je bil ponovno konsekriran leta 1492. Leta

1621 je dobil samostan od deţele nekaj denarja za stavbne namene. 1635. leta so

mu prizadejali precej škode uporni podloţni kmetje. Leta 1660 je od deţele

ponovno dobil podporo za stavbna dela, a je bil v naslednjih desetletjih še vedno v

nenehnih denarnih stiskah, tako da je bil prisiljen oddati precej svojih posesti v

zakup. Leta 1745 je v Novi klošter udarila strela, pri tem je popolnoma pogorela

cerkev, zvonik se je sesul, poţar je uničil vse strehe in tretjino konventskih

poslopij. V naslednjih letih so samostan obnovili, a rdeči petelin kar ni hotel

mirovati. Z dvornim dekretom leta 1787 je bil samostan razpuščen.

33

Poslej so ga upravljali uradniki deţelne komore, leta 1820 pa ga je vlada skupaj s

posestjo prodala Jakobu Brezicu. Njegov naslednik Joţef Oesterlein je dal okoli

leta 1826 demolirati samostansko cerkev Naše ljube gospe in prezidati

samostansko poslopje. Leta 1828 je zaprosil lavantinski škofijski ordinariat za

dovoljenje, da poleg dvorca namesto nekdanje cerkve pozida kapelo sv.

Dominika. Kapela je bila 1831 posvečena. Po zadnji vojni so kompleks spremenili

v stanovanjsko zgradbo. Stavba komaj še spominja na nekdanji samostan.

Frančiškanski samostan in ţupnijska oz. samostanska cerkev Matere Boţje

(Marije Nazaret) v Nazarjah

Frančiškanski samostan leţi na griču ob sotočju Savinje in Drete. Bratje

frančiškani so se vanj vselili leta 1632.

Prvotno je na tem mestu stala loretska kapela, zgrajena 1625. leta. Postaviti jo je

dal škof Tomaţ Hren. Kapela je bila zgrajena po vzoru kapele v Lorettu v Italiji,

ponazarjala pa naj bi Marijin dom v Nazaretu.

Samostan je bil znan tudi po svoji hišni lekarni, ki naj bi pričela delovati ţe pred

letom 1695. To leto se namreč omenja brat Tadej Windisch kot samostanski

lekarnar in ranocelnik. Samostanska lekarna je delovala tudi izven samostana,

toda ne proti plačilu v denarju, ampak v naturalijah, ki so bile potrebne za

samostan. Najzanimivejši nazarski kirurg je bil Mozirčan Salamon Lipold,17

ki je

leta 1764 stopil v frančiškanski red in je oseminpetdeset let vodil samostansko

lekarno.

V samostanu je delovala tudi knjiţnica, ki pa je bila med drugo svetovno vojno,

leta 1944, precej poškodovana. Skozi stoletja se je zbirka dopolnjevala predvsem

s knjigami versko-vzpodbudne vsebine, bogato pa je zaloţena tudi s knjigami z

zgodovinsko, zemljepisno, pravno in medicinsko vsebino, prav tako pa tudi z

leksikoni in slovarji. Najpomembnejše mesto predstavljajo biblije. V knjiţnici

hranijo kar dva izvoda Dalmatinove biblije iz leta 1584 ter Trubarjev prevod

evangelijev.

17

Frančiškan pater Salomon Lipold (1722–1810) – zdravnik in lekarnar, ki še danes slovi po t. i.

salomonovem obliţu za blaţenje bolečin.

34

V letih 1786–1941 so se bratje frančiškani v njihovi ljudski šoli ukvarjali tudi z

vzgojo in poučevanjem mladine.

Od leta 1982–2000 so v samostanu delovale redovne sestre frančiškanke

Brezmadeţnega spočetja.

Sedanjo zgodnjebaročno cerkev Matere Boţje so dogradili leta 1661 in obdaja

loretsko kapelo. Cerkev je tipična renesančna stavba z baročno opremljeno

notranjostjo. Glavna oltarja v cerkvi in kapeli sta delo Janeza Vurnika18

iz leta

1885 in 1897. Oltarno steno je poslikal Tomaţ Fantoni. Zasnoval jo je kot

arhitekturno kuliso v slogu zgodnje renesanse. Menzo19

oltarja sv. Frančiška

Asiškega je leta 1750 naredil Francesco Robba,20

osrednja oltarna slika, ki se

trenutno hrani v samostanskem hodniku, pa je delo slikarja Fortunata Berganta21

iz leta 1765. V cerkvi najdemo tudi slike Valentina Metzingerja22

in Janeza

Potočnika.23

Loretsko kapelo sta poslikala Tomaţ Fantoni in Matija Bradaška.24

V niši loretske

kapele stoji loretska Mati Boţja, verjetno še prvotni kip iz leta 1624, delo Jurija

Skarnosa.25

Leta 1747 so zgradili 193 kamnitih romarskih stopnic, ob njih pa štiri romarske

kapelice.

18

Janez Vurnik starejši, slovenski podobar in kipar, * 28. avgust 1819, Stara Oselica, † 2. marec

1889, Radovljica. Znan je bil po natančnosti in poznavanju zgodovinskih slogov, zato so ga

imenovali za »prvaka med slovenskimi cerkvenimi stavbarji«.. 19

Menza je mizi pobobna priprava, navadno kamnita, za krščansko bogosluţje, oltarna miza. 20

Francesco Robba, italijanski kipar, * 1. maj 1698, Benetke (danes Italija), † 24. januar 1757,

Zagreb, Avstrijsko cesarstvo (danes Hrvaška). 21

Fortunat Bergant, slovenski slikar, * 6. september 1721, Mekinje pri Kamniku, † 31. marec

1769, Ljubljana. 22

Janez Valentin Metzinger, baročni slikar, ki je ţivel in delal v Ljubljani, * krščen 19. april 1699,

Saint-Avold, Lorena, Francija, † 12. marec 1759, Ljubljana. Metzinger je bil predvsem cerkveni

slikar. 23

Janez Potočnik, slovenski baročni slikar, * 15. junij 1749, Kropa, † 9. februar 1834, Ljubljana.

Pri še večji umetniški ustvarjalnosti ga je ovirala gluhonemost. V zreli dobi umetniškega

ustvarjanja je prešel iz baročnega slikarstva v klasicistično slikarstvo. Poslikal je več cerkva na

Slovenskem. Potočnik velja tudi kot začetnik našega meščanskega portretizma. 24

Matija Bradaška (tudi Bradeško), slovenski slikar in freskant, * 17. februar 1852, Lučine, † 25.

december 1915, Kranj 25

Jurij Skarnos, slovenski podobar, deloval 1625–1653.

35

Samostan sester klaris v Nazarjah

Ob cerkvi Marijinega oznanjenja in frančiškanskem samostanu stoji samostan

drugega Frančiškovega reda, reda ubogih sester svete Klare, sester klaris. V njem

trenutno ţivi štirinajst sester.

Ustanoviteljica reda sester klaris je sv. Klara Asiška, ki je ţivela v letih 1193–

1253. Cesar Joţef II. je z odlokom leta 1782 razpustil vse samostane klaris. V

Nazarje so se sestre klarise po skoraj dvestoletni odsotnosti vrnile leta 1978 in so

v letu 2003 praznovale petindvajsetletnico vrnitve. Poleg molitve se posvečajo

študiju duhovnosti, gojijo cerkveno petje, opravljajo gospodinjska dela, urejajo

cerkveno perilo in delajo na vrtu.

6.2 ŢUPNIJSKE CERKVE

Bazilika Marijinega obiskanja v Petrovčah

Cerkev Marijinega obiskanja v Petrovčah, med ljudmi bolj znana kot cerkev

Matere boţje, je ena izmed petih Marijinih bazilik na Slovenskem. Leta 1984 je

bila cerkev s posebnim odlokom papeţa Janeza Pavla II. povišana v baziliko. Ţe

ves čas obstoja slovi kot priljubljena Marijina romarska cerkev.

Ob fasadi stojijo na severni strani Petrovški kriţi, kamniti kipi sv. Vincencija

Ferrerija ter sv. Janeza in Pavla, ki jih je med leti 1760 in 1770 izklesal Vid

Königer, poznobaročni graški kipar. Kipi so naravne velikosti. Leta 1930 so bili

deloma prenovljeni. Srednjeveško gotsko cerkev so, kot poroča Valvasor, dali

zgraditi celjski grofje v začetku 15. stoletja, še verjetneje pa je nastala v drugi

polovici 14. stoletja. Sedanjo baročno podobo je cerkev dobila v 18. stoletju.

Glavno ladjo in vse stranske kapele je leta 1875 s freskami poslikal beneški slikar

Jakob Brollo, strop prezbiterija pa v duhu rokokoja Anton Lerchinger.26

Posebej

omembe vreden je sloviti Plainerjev27

oltar iz leta 1605, ki ga najdemo v tretji levi

26

Lerchinger je bil prvič omenjen leta 1741, bil pa je baročni slikar, ki je deloval na slovenskem

Štajerskem in v hrvaškem Zagorju. Slikal je tabelne slike, predvsem pa je bil znan freskant. 27

Matija Plainer je bil slikar, deloval je med leti 1592 in 1627.

36

kapeli. Je najstarejši leseni renesančni oltar na Slovenskem. V ozadju prezbiterija

je glavni baročni oltar iz 18. stoletja, kjer izstopa v skupini kipov čudodelni lik

Gospe Petrovške. Pod prezbiterijem se nahajata grobnici baronov Miglio,

lastnikov graščine in gospoščine Novo Celje, ter prve slovenske pesnice Fani

Hausmann.

Cerkev sv. Andreja v Andraţu nad Polzelo

Cerkvica, ki se prvič omenja v listini iz leta 1229, je danes mogočna farna cerkev.

Leţi na strmem griču, od koder je slikovit pogled na celotno območje Andraţa.

Cerkev sv. Andreja je bila sprva le večja kapela, zgrajena v romanskem slogu. Od

nje ni danes več nobenih ostankov ali vidnih znamenj. V drugi polovici 15.

stoletja so kapelo prezidali in jo dogradili v gotskem stilu. Še danes so vidni

ostanki iz te dobe.

Sedanja cerkev je večjo obnovo doţivela v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1901

je furlanski slikar Antonio Brollo poslikal njeno notranjost in takšna se je ohranila

vse do danes. Okoli cerkve je še vedno dobro viden obrambni zid proti Turkom.

Cerkev Device Marije (Marije Zvezde) v Novi Štifti

Prvo cerkev na Metuljskem hribu v Novi Štifti so postavili med letoma 1558–

1560. Razlog postavitve so bili razni čudeţi, ki so se tu zgodili. Imenovala se je

»nova ustanova« (Neu Stift). Prvotna cerkev je imela en zvonik in enajst oltarjev.

Zidana je bila v gotsko-renesančnem slogu. Po poţaru leta 1850 so zgradili

sedanjo cerkev, ki jo je 1854. leta posvetil škof Anton Martin Slomšek.

Prezbiterij sta z evharistično vsebino leta 1865 poslikala Tomaţ Fantoni in Jakob

Brollo, ki je kasneje sam poslikal še notranjščino ladje. Na konzolah prezbiterija

stojijo štirje baročni kipi iz prve polovice 18. stoletja. Kapela boţjega groba

zahodno od cerkve, ki je posnetek Boţjega groba v Jeruzalemu, je nastala v prvi

polovici 17. stoletja.

37

Cerkev sv. Elizabete Ogrske na Ljubnem ob Savinji

Cerkev stoji na trgu v jedru naselja. Postavljena je bila v prvi polovici 13. stoletja,

v 15. stoletju pa je bila prezidana. Sedanja stavba je v jedru še vedno gotska. Na

jugovzhodni steni prezbiterija in severovzhodni steni ladje so vidni ostanki

srednjeveških fresk. Najdemo tudi freske, ki so kvalitetno delo poznega mehkega

sloga iz okoli 1460. leta. Na severovzhodni ladijski steni je naslikana tudi kuţna

podoba iz druge četrtine 16. stoletja. Veliki oltar sv. Elizabete Ogrske iz marmorja

je leta 1909 izdelal Janez Vurnik ml.28

Preprost oltar sv. Kriţa v severovzhodni

kapeli je delo Andreja Cesarja29

iz leta 1861. Ohranjena je oltarna slika sv. Ane,

ki je delo Valentina Metzingerja iz leta 1747.

Cerkev sv. Frančiška Ksaverja na Straţah pri Radmirju

Proti zahodu obrnjena obzidana cerkev stoji na hribu nad Straţami. Predhodnico

današnje cerkve, cerkev sv. Barbare, so zgradili konec 15. stol. Današnja cerkev

pa je bila sezidana med letoma 1721 in 1725.

V kapelici, ki je bila v 19. stoletju vzidana v steno zvonika, je baročni kip mrtvega

sv. Frančiška Ksaverja. Spodnji del velikega oltarja, tj. marmorni podstavek z

menzo, je dokumentirano delo ljubljanskega kiparja Francesca Rottmana iz 1764–

1766. Leseni stebrni nastavek na prehodu iz baroka v neoklasicizem so leta 1801

ustvarili Kranjčani, in sicer kipar Janez Stimmer, mizar Matej Goričnik in pozlatar

Leopold Layer. Kanelirani stebri obdajajo znamenito sliko Smrt sv. Frančiška

Ksaverja, ki je delo ljubljanskega slikarja Janeza Mihaela Reinwaldta iz leta 1713.

Podoba je v razkošnem srebrnem okvirju z grbom grofa Leslieja iz leta 1769. V

cerkvi visi več baročnih slik. Po stenah prezbiterija in ladje visijo votivne slike iz

časa okoli 1736, ki prikazujejo čudeţe, ki so se zgodili ob radmirski čudodelni

sliki.

V romarski ţupnijski cerkvi sv. Frančiška Ksaverja ima izreden pomen t. i.

Radmirska zakladnica, v kateri so se zbirala darila z avstrijskega, poljskega,

28

Janez Vurnik ml., slovenski kipar, * 30. november 1849, Radovljica, † 18. marec 1911,

Radovljica. Njegovo najpomembnejše delo je bil veliki oltar za cerkev na Brezjah. 29

Andrej Cesar, slovenski podobar, * 1824, Nova Cerkev, † 1885, Zagreb.

38

francoskega in neapeljskega dvora. Zakladnica je podrobneje opisana v poglavju,

kjer so opisane muzejske zbirke.

Cerkev sv. Jakoba v Galiciji

Cerkev stoji na griču sredi naselja. Predhodnica današnje cerkve je bila sezidana v

16. stoletju. Leta 1677 je zvonik, ki še vedno stoji, prezidal Francesco Allio.30

Sedanja cerkvena stavba, v katero so bili vključeni zidovi stare cerkve, je bila po

načrtih slovenskega arhitekta Lovrenca Pragerja zgrajena med leti 1772 in 1782.

Oltarno steno je po osnutku Tomaţa Fantonija leta 1864 poslikal Jakob Brollo.

Veliki oltar sv. Jakoba je delo Janeza Vurnika ml. Levi oltar je delo Ignacija

Oblaka31

iz leta 1870, desni pa Joţefa Vrenka32

iz leta 1869. Krstni kamen je bil

izklesan leta 1658.

Cerkev sv. Jurija v Gotovljah

Cerkev sv. Jurija leţi v jedru naselja, sredi obzidanega pokopališča. Cerkev se

prvič omenja leta 1362, ţupnijska cerkev pa leta 1472. Na mestu današnje cerkve

je najprej stala romanska cerkev. Sredi 15. stoletja je bila sezidana gotska cerkev,

katere tloris se do danes skoraj ni spremenil. Med leti 1743 in 1745 so stavbo

barokizirali. Notranjščino je leta 1894 poslikal Marko Vipotnik.33

Kamnit veliki

oltar sv. Jurija je delo celjskega kamnoseka Vinka Čamernika iz leta 1904. Nad

njim visi slika sv. Jurija v boju z zmajem, ki je delo slovenskega baročnega

slikarja Janeza Andreja Straussa iz leta 1771. Stranska oltarja sv. Agate in sv.

Joţefa je leta 1767 kot oblikovni par zasnoval Ferdinand Gallo, celjski baročni

kipar in slikar.

30

V 18. stoletju je v Celju ţivel Giovanni Francesco Allio, arhitekt samostanske cerkve v

Samoboru na Hrvaškem. 31

Ignacij Oblak (s pravim priimkom Ţust), slovenski podobar, rezbar in pozlatar, * 17. april 1834,

Gorenja vas, † 6. april 1916, Celje. 32

Joţef Vrenko (po domače Mastnak), slovenski podobar, * 15. mar. 1809, Frankolovo, † 10. mar.

1891. 33

Marko Vipotnik, slovenski slikar, * 20. apr. 1861 Griţe (Ţalec), + 7. sept. 1921 Ţalec.

39

Cerkev sv. Jurija v Mozirju

Proti zahodu obrnjena cerkev stoji na dvignjenem zemljišču sredi naselja Mozirje.

Prvič se omenja leta 1241 kot kapela. Na njenem mestu je bila zgrajena gotska

stavba, ki so ji okoli leta 1500 prizidali zvonik. Stavba je bila leta 1754 povsem

prezidana.

Levo od glavnega vhoda je vzidan nagrobnik ţupnika Jakoba Stopperja iz leta

1626. V ladijske stene je vzidanih še več nagrobnikov iz 19. stoletja. Notranjščino

prezbiterija je leta 1888 poslikal Matija Bradaška, obok ladje in kapeli pa leta

1891 Tomaţ Fantoni. Lepa marmorna priţnica iz leta 1695 je pripisana

ljubljanskemu kiparju Mihaelu Cussi. Prinesena je bila iz ljubljanskega

kapucinskega samostana.

Cerkev sv. Jurija v Taboru

Konec 15. stoletja je cerkev sv. Jurija postala tabor; dobila je visoko obrambno

obzidje. Na vsakem vogalu se je nahajal obrambni stolp, okrog obzidja pa je

potekal globok jarek. Kasneje so stolpe podrli, da so imeli več prostora za

pokopališče, ki je bilo okrog cerkve vse do leta 1896.

Farna cerkev je bila prvotno zidana v gotskem slogu. Od prvotne zgradbe se je

ohranil prezbiterij. Iz te dobe pa so ohranjeni tudi značilni kamniti oporniki, ki jih

imajo le najstarejše cerkve. Leta 1893 je bila cerkev prenovljena v renesančnem

slogu. V cerkvi sv. Jurija je edina Plečnikova krstilnica izven ljubljanske škofije.

Cerkev Marije Sneţne v Solčavi

Nad naseljem Solčava stoji vrh griča lepo ohranjena gotska cerkev Marije Sneţne,

ki predstavlja lep spomenik visoke gotike na prehodu v pozno gotiko. Sezidali so

jo gornjegrajski benediktinci v 13. ali zgodnjem 14. stoletju. Na mestu današnje

cerkve je stala romanska cerkev.

Novo poznogotsko cerkev so postavili med leti 1461 in 1485. Ob kamnitem

stranskem portalu na severni ladijski steni so še ohranjeni fragmenti freske Oljska

gora, ki je bila naslikana v sredini ali drugi polovici 16. stoletja. Na severni steni

prezbiterija pa so fragmenti freske, ki prikazuje sv. Krištofa, verjetno iz časa okoli

40

leta 1485. Leta 1891 je cerkev poslikal Tomaţ Fantoni, leta 1873 pa je Andrej

Cesar napravil nov oltar. Prav glavni oltar pa tudi sedaj privablja ljubitelje lepe

umetnosti pri nas. V njem ima namreč svoje mesto t. i. »Solčavska Marija«, ena

najstarejših, po sodbi strokovnjakov pa tudi najlepših Marijinih upodobitev tiste

dobe pri nas. Kip Marije z Jezusom na prestolu je visok 58 centimetrov in je iz

peščenca. Izdelan je bil med leti 1270 in 1280, na prehodu med pozno romaniko

in zgodnjo gotiko. V Solčavo so ga prinesli v 15. stoletju iz benediktinskega

samostana v Gornjem Gradu. Kip je soroden z znano krakovsko Marijo iz

Ljubljane.

Cerkev Marijinega vnebovzetja v Braslovčah

Cerkev Marijinega vnebovzetja je najznačilnejša braslovška stavba. Zgrajena je

bila v predromanskem času, to je čas pribliţno od 9. do 11. stoletja. Prva omemba

sega v leto 1140, takrat se omenja praţupnija, kot stavba pa se braslovška cerkev

prvič omenja leta 1255. Leta 1600 je pogorela skupaj s trgom. Do leta 1604 so jo

obnovili, toda ne prezidali.

Ladja je v jedru še predromanska, vendar pa je v osnovi stavba še vedno gotska.

Leta 1615 so ladji prizidali kapelo sv. Ane, leta 1646 pa še kapelo sv. Roka.

Glavni oltar je delo Ferdinanda Galla. Oltarno sliko, ki predstavlja Marijino

vnebovzetje, je leta 1776 izdelal Leopold Layer. Pri cerkvi so leta 1428 začasno

pokopali Veroniko Deseniško, ţeno grofa Friderika II. Celjskega.

Cerkev Marijinega vnebovzetja v Mariji Reki

Ustno izročilo pravi, da naj bi zasnovo cerkve postavil eden izmed plemičev

Celjskih grofov. Med lovom naj bi ga presenetila noč in ni našel iz gozda. V

bojazni pred temo in volkovi se je Materi boţji zaobljubil, da bo v njeno čast

postavil kapelo, če mu pokaţe pot. V naslednjem trenutku je na deblu velike lipe,

ki je rasla ob poti, zagledal osvetljeno Marijino sliko.

Vzhodni del cerkve je iz konca 14. ali začetka 15. stoletja. Ladjo so dozidali v 15.

stoletju. Zanesljivo pa je zvonik stal ţe leta 1729, ko je cerkev dobila tri bronaste

zvonove. Največji je tehtal 813 kg. Po poţaru leta 1790 so jo obnovili in na novo

41

obokali. Do srede 19. stoletja je dobila današnjo podobo. Na severni strani cerkve

je pokopališče, ograjeno s kamnito ograjo.

Cerkev sv. Marjete na Polzeli

Cerkev sv. Marjete je bila zgrajena nedaleč od gradu Komenda, v sedanjem centru

Polzele. Prva omemba sega v leto 1255. Prvotna cerkev je bila romanska, zgrajena

je bila v 12. stoletju ali prvi polovici 13. stoletja. V drugem nadstropju so dobro

vidni ravni skladi napol obdelanih kvadrov iz domačega peščenca, iz katerega je

bila zgrajena cela cerkev. Romansko apsido34

je v 14. stoletju zamenjal gotski

prezbiterij, katerega ostenje je še danes ohranjeno v njegovem zahodnem delu. Ob

koncu 14. stoletja so cerkvi prizidali zvonik. Sredi 18. stoletja so jo barokizirali.

Ob portal, ki vodi v ladjo cerkve, je vzidan kamnit kropilnik z letnico 1675. Ob

vhodu na kor je vzidan kropilnik z reliefom dekorativne glave iz časa okoli 1500.

V oltarni menzi je poznobaročna steklena krsta s telesom rimskega

katakombskega svetnika Teodorja. Relikvije so leta 1791 iz cerkve na Gori Oljki

prenesli v ţupnijsko cerkev na Polzeli.

Cerkev sv. Martina v Šmartnem ob Dreti

Cerkev sv. Martina se nahaja sredi vasi. Kraj in cerkev se prvič omenjata leta

1426. Večje prezidave leta 1858 so cerkvi dale sedanjo podobo.

Notranjščino je leta 1926 dekorativno poslikal Dunajčan Jozef Edgar Kleinert,

leta 1984 pa je bila obnovljena. Vsi trije oltarji so narejeni okoli leta 1900. V

zvoniku visi zvon iz 15. stoletja.

Cerkev sv. Mihaela na Vranskem

Cerkev sv. Mihaela sodi med najstarejše sakralne objekte v Spodnji Savinjski

dolini. Prvič je bila omenjena leta 1123. Njeno ladjo so v 15. stoletju, ko so

prizidali zvonik in prezbiterij, močno predelali. V 17. stoletju so cerkvi prizidali

dve kapeli, v prvi polovici 18. stoletja pa še tretjo.

34

Apsida je polkroţni zaključek stavbnega prostora, zlasti cerkve.

42

Marmornat Antonov oltar je delo znamenitega baročnega kiparja Francesca Robbe

iz leta 1720. Krasi ga oljna podoba sv. Antona, ki je delo slikarja Janeza

Potočnika. Taborsko obzidje, ki je obdajalo cerkev, so leta 1842 porušili. V cerkvi

so grobnice fevdalcev iz okoliških dvorcev.

Cerkev sv. Nikolaja v Ţalcu in obrambni stolp

Proti zahodu obrnjena cerkev se nahaja v središču starega dela mesta. Na mestu

današnje cerkve je stala romanska cerkev, ki so jo obnovili po turških obleganjih

konec 15. stoletja. Med leti 1499 in 1524 je bil okrog cerkve zgrajen tabor. Kapela

sv. Lucije je bila sezidana okoli leta 1670. Cerkev je bila v drugi četrtini 18.

stoletja barokizirana. Staro stavbo so na začetku 20. stoletja v celoti podrli, pustili

so samo zvonik. Na njenem mestu so med leti 1903 in 1906 postavili novo

neorenesančno cerkev.

Notranjščino je leta 1909 dekorativno poslikal Osvald Bierti. Nad oltarjem visi v

bogatem rokokojskem okvirju slika sv. Nikolaja iz leta 1764, ki je delo Fortunata

Berganta. V stene prezbiterija so vzidani nagrobniki iz 17. in 18. stoletja, ki so jih

ohranili ob podiranju stare cerkve. Med njimi je nagrobnik savinjskega

arhidiakona in ţalskega ţupnika Mihaela pl. Šege iz leta 1609.

Taborski obrambni stolp iz začetka 16. stoletja je edini ostanek nekdanje ţalske

fortifikacije. Na zunanji strani opazimo tri vzidane spominske plošče in vsaka

nekaj sporoča. Prva oznanja, kdaj je Ţalec postal mesto, druga ohranja spomin na

stoletnico ţalskega tabora, tretja pa spominja na čas osamosvojitve Slovenije.

Stolp je bil obnovljen leta 2002.

Cerkev sv. Pankracija na Ponikvi pri Ţalcu

Cerkev sv. Pankracija leţi v idiličnem podeţelskem naselju Ponikva pri Ţalcu.

Stara baročna cerkev je imela v letopisih letnico prve gradnje 1340. Nova cerkev

je bila zgrajena leta 1925 in je zidana v romanskem slogu. Leta 1999 je bila

popolnoma obnovljena. Pred zakristijo je kip nekdanjega ţupnika Janeza Goriška,

ki je delo svetovno priznanega akademskega kiparja Franceta Goršeta.

43

Cerkev sv. Pavla v Preboldu

Prvi zapisi o njenem obstoju segajo v sredino daljnega 14. stoletja. Bila je del

braslovške praţupnije. Sedanja cerkev je najverjetneje ţe tretja po vrsti. V

neoromanskem slogu jo je leta 1898 po načrtih Hansa Pascherja zgradil Ferdinand

Gologranc. Notranjost sta poslikala Anton Brollo in Oţbolt Bierti. Oltar je izdelal

podobar Ferdinand Stufflesser, orgle pa Ivan Naraks35

iz Arje vasi.

V severno zunanjo steno je vzidan zgodnjekrščanski nagrobnik, ki objokuje smrt

celjskega škofa Gavdencija iz šestega stoletja, prvega znanega škofa v Celei. To je

eno najlepših besedil iz pozne antike, ko je bilo staro krščanstvo na višku.

Do leta 1822 je bilo okoli cerkve pokopališče, danes pa se razprostira na vzpetini

na desnem bregu Izvirnice.

Cerkev sv. Petra v Bočni

Prva omemba cerkve sega v leto 1426. Sedanja podoba cerkve, ki stoji v vasi

Bočna, je rezultat prezidav leta 1855, ko so ji podrli prezbiterij, dvignili ladjo in

prizidali obe zakristiji. Leta 1895 jo je močno poškodoval potres in obnovljena je

bila tako, da je od stare cerkve ostal le zvonik iz druge polovice 17. stoletja.

Arhitektura sledi lokalni stavbarski tradiciji s primesmi historizma. Notranjost

cerkve krasijo trije epitafi iz 17. stoletja. Veliki oltar sv. Petra, ki pripada skupini

zlatih oltarjev, je bil izdelan leta 1646. Večina kipov, ki krasijo notranjost cerkve,

je iz prve četrtine 18. stoletja; izjema je le kip sv. Petra, ki je sočasen z oltarjem.

Cerkev sv. Petra v Šempetru

Cerkev sv. Petra stoji v vzhodnem delu naselja. Na tem mestu je prva cerkev stala

najverjetneje ţe v 9. stoletju. Cerkev se kot sedeţ ţupnije omenja leta 1256, ko je

bila priključena stiškemu samostanu. Po letu 1392 je postala podruţnica ţupnije

Ţalec. Leta 1783 je ţupnija sv. Petra ponovno postala sedeţ samostojne ţupnije.

V jedru je stavba romanska. V pozni gotiki so ji prizidali prezbiterij in zvonik, v

drugi polovici 18. stoletja so jo barokizirali in ji prizidali roţenvensko kapelo. V

njej je dragocen Marijin kip iz prve polovice 14. stoletja. Kip predstavlja višek

35

Ivan Naraks, slovenski izdelovalec orgel, * 24. april 1869, Arja vas, † 14. julij 1924, Petrovče.

44

gotske umetnosti in spada med najlepše gotske kipe na Slovenskem. Pred leti je

bil razstavljen celo v francoskem Louvru. Notranjost je bogato poslikana, za kar je

v veliki večini zasluţen Jakob Brollo.

Cerkev sv. Štefana na Gomilskem

Farna cerkev sv. Štefana se prvič omenja leta 1545, a je po zasnovi vsaj iz 15.

stoletja. Najstarejši del cerkve je zvonik, katerega stavbni elementi govore za 15.

stoletje. V 18. stoletju so ladjo obokali in ji prizidali stranski kapeli. Zunanjost

cerkve je brez posebnosti, zanimiv pa je zvonik, ki je eden najlepših v mariborski

škofiji.

Veliki oltar in oltar v stranski kapeli je izdelal Ferdinand Gallo. Severni stranski

oltar je prava dragocenost. Njegov slog je mešanica rokokoja36

in empira.37

Ima še

originalno polihromacijo, ki je bela z zlatimi robovi in ornamentiko. Od opreme je

omembe vredna še lepa monštranca,38

ki jo je leta 1927 po načrtu mojstra Joţeta

Plečnika izdelal pasar Ivan Kregar.

Pokopališče, ki je bilo prej okoli cerkve, se od leta 1824 nahaja jugovzhodno od

nje. Na njem se nahaja lepa piramidasta grobnica graščakov Hauptov iz dvorca

Štrovsenek.

Pokopališka cerkev sv. Kancijana Ţalcu

Cerkev stoji na obzidanem pokopališču. Prva omemba sega v leto 1545. Sezidana

je bila v obdobju renesanse. Kapela sv. Joţefa je bila prizidana konec 17. stoletja,

v času kuge, kapelo sv. Valentina pa so zgradili v 18. stoletju.

Prezbiterij je bil barokiziran v prvi polovici 18. stoletja. V notranjosti je cerkve je

kvalitetna oprema, in sicer veliki oltar s sliko vseh svetnikov iz leta 1757, delo

Valentina Metzingerja, kriţev pot ter stranska oltarja iz druge polovice 19.

stoletja.

Leta 1799 so k cerkvi preselili pokopališče, ki je bilo prej pri ţupnijski cerkvi sv.

Nikolaja.

36

Rokokó je evropski umetnostni slog v 18. stoletju kot zadnja stopnja baroka. 37

Empír je klasicistični umetnostni slog v začetku 19. stoletja, po izvoru iz Francije. 38

Monštránca je navadno umetniško izdelana priprava, v kateri je v zastekljeni odprtini vidno

nameščena posvečena hostija.

45

6.3 PODRUŢNIČNE CERKVE

Cerkev sv. Duha v Podolševi

Cerkev stoji na vrhu razloţenega naselja pod Olševo. Prvič se omenja leta 1631.

Iz nje izhaja ikonografsko zanimiv relief sv. Trojice, ki je nastal med letoma 1420

in 1425. Prikazuje Boga Očeta, ki v sredini z desnico blagoslavlja, z levico pa drţi

sinovo roko. Sv. Duh je tu upodobljen kot mladenič z ţezlom in zemeljsko kroglo.

Cerkev sv. Florijana v Florjanu pri Gornjem Gradu

Cerkev stoji nad Gornjim Gradom, na severnem pobočju planote Menine. Ljudsko

izročilo pravi, da naj bi bila cerkev zgrajena leta 1094. Prvič je omenjena leta

1426.

Ladja v jedru je romanska, v gotiki pa so jo podaljšali. Vhod v cerkev je

opremljen z lesenim rezljanim portalom, na katerem je slovenski napis o stavbni

zgodovini. Vrezan je bil ob popravilu cerkve leta 1874. Fragmenti romanske

dekorativne poslikave so v ostenjih romanskih oken ter na severni in juţni steni.

Zlati oltar sv. Florijana v kapeli, ki je bil izdelan okoli leta 1670, je bil prenesen

od drugod. V osrednji niši oltarja je kip sv. Florijana, delo Ferdinanda Galla iz

časa med 1760 in 1770.

Cerkev sv. Gervazija in Protazija v Rovtu pod Menino

Pravilno orientirana cerkev se nahaja na jugozahodnem pobočju Dobrovelj pod

Šentjoškim vrhom, nad cerkvijo sv. Jošta. Sezidana je bila v drugi polovici 15.

stoletja. Njena prva omemba sega v leto 1631. Je edina v Sloveniji, ki je

posvečena navedenima svetnikoma.

V osi fasade je kamnit gotski portal. Oltar sv. Gervazija in Protazija je iz obdobja

baroka. V osrednji niši je slika teh dveh svetnikov s konca 18. stoletja.

46

Cerkev sv. Janeza Krstnika v Šentjanţu

Obzidana cerkev sv. Janeza Krstnika stoji na robu vasi Šentjanţ. Deli

srednjeveške cerkve, katere prva omemba sega v leto 1347, so ohranjeni v zidovih

prezbiterija. Kasnejše prezidave so zakrile njeno zgodnjegotsko podobo.

Leta 1843 je cerkev dobila svojo sedanjo podobo. Na zunanji severni steni

prezbiterija, ki je bila nekoč na prostem, danes pa jo zakriva zvonik, je freska sv.

Krištofa iz časa okoli 1420, ki je delo mojstra, naslednika goriških delavnic.

Kriţev pot (olje na platnu) je še baročen.

Cerkev sv. Jedrt nad Gotovljami

Cerkev stoji vrh hriba nad vasjo. Sezidana je bila v zapoznelem romanskem slogu,

nekje v prvi polovici 14. stoletja. V 16. stoletju so ladjo podaljšali in ji prizidali

zvonik. Stranska oltarja Device Marije in Katarine Aleksandrijske sta iz 17.

stoletja. V ladijski niši stoji kip sv. Jedrt iz sredine 17. stoletja.

Vzhodno ob cerkvi je grobnica druţine Beck, lastnikov dvorca Plevna, urejena

leta 1895.

Cerkev sv. Jošta v Rovtu pod Menino

Gotska cerkev, postavljena v prvi polovici 15. stoletja, ima skoraj v celoti

ohranjeno prvotno podobo. Stoji na jugozahodnem pobočju Dobrovelj pod

Šentjoškim vrhom.

Cerkev je v tehniki freske leta 1895 poslikal nečak Tomaţa Fantonija, Ivan

Fantoni. V kapeli stoji baročni stebrni oltar sv. Lucije, izdelan leta 1720. V

neogotsko priţnico iz 1868. leta sta vdelana reliefa sv. Doroteje in Ane

Samotretje, poznogotski deli iz okoli leta 1530. Na steni ob velikem oltarju so v

okvirjih odlitki gotskih reliefov, ki so se ohranili pri cerkvi. Ti reliefi so ostanek

gotskega oltarnega nastavka, ki je prvotno stal v benediktinski cerkvi v Gornjem

Gradu. Na njih so upodobljeni prizori iz ţivljenja sv. Erharda. Reliefi so delo

štajerske vojvodske delavnice in so nastali med letoma 1370 in 1380.

47

Cerkev Kristusa Kralja v Logarski dolini

Proti jugu obrnjena cerkev stoji na ravnici na začetku Logarske doline. Na pobudo

tamkajšnjih kmetov in po naročilu druţine Šuman je arhitekt Joţe Plečnik leta

1930 izdelal projekt cerkvice. Sluţila naj bi za maševanje, hkrati pa bi bila tudi

spomin na sina doktorja Šumana. Do realizacije Plečnikovega načrta nikoli ni

prišlo, ker je bil predrag. Sedanja kapelica je delo arhitekta Martina Goloba, ki je

delno upošteval Plečnikove načrte. Zgrajena je bila med letoma 1930 in 1931.

Cerkev sv. Krištofa v Grajski vasi

Cerkev sv. Krištofa se prvič omenja leta 1489. Današnjo obliko je dobila konec

17. stoletja in v prvi polovici 18. stoletja. Veliki oltar tipa »zlatega oltarja« je

lesen, zelo lep in bogat. Nastal je okrog leta 1720. Stranska oltarja s konca 18.

stoletja zdruţujeta rokokojsko in klasicistično dekoracijo.

Cerkev sv. Kriţa na Gori Oljki nad Dobričem

Romarska cerkev sv. Kriţa na Gori Oljki (734 m) se omenja ţe leta 1243 kot

»Kriţna gora«. Iz pogodbe med šoštanjsko lastnico in Malteškim viteškim redom

je razvidno, da sta stala na gori vsaj od sredine 17. stoletja velik kriţ in kapela s

kipom sv. Jošta in sv. Neţe.

Med letoma 1754 in 1757 je bila zgrajena sedanja cerkev. Zidana je v baročnem

slogu. Cerkev je ostala arhitekturno vseskozi nespremenjena. Zamenjane je bilo le

nekaj opreme in stranska oltarja. Znamenit je glavni oltar, ki uvršča cerkev na

Gori Oljki med impozantne spomenike. Je delo baročnega kiparja Ferdinanda

Galla. Na nastavku je slika Fortunata Berganta »Kristus v vrtu Getsemani«.

Stranska oltarja sta lesena, klasicistična. V obeh najdemo Fantonijevi sliki iz leta

1871. Na stenah prezbiterija so tudi njegove freske. Pod cerkvijo je še podzemno

svetišče z boţjim grobom.

Fasada na cerkvi in vsi kamniti deli so bili obnovljeni 1998. leta, prav tako

zunanja osvetlitev.

48

Cerkev sv. Kunigunde na Gori nad Šentjungertom

Cerkev sv. Kunigunde stoji vrhu hriba Gora nad vasjo. Prvič je bila omenjena leta

1436. Današnja gotska stavba je bila zgrajena v drugi polovici 14. stoletja ali v

prvi polovici 15. stoletja. Ladjo je leta 1882 poslikal Joţef Vrenko. Glavni oltar

sv. Kunigunde je iz leta 1643. Enako letnico nosijo baročni kipi ki so na

konzolah.39

Stranska oltarja je v drugi polovici 19. stoletja izdelala Götzlova

delavnica. Notranjost cerkve krasijo Vrenkove slike, njegovo delo pa je tudi

priţnica iz leta 1853. V kapeli je zlat oltar sv. Trojice.

Cerkev sv. Oţbolta na Pernovem

Obzidana cerkev stoji na griču ob vasi. Prvič je omenjena leta 1392, vendar je bila

zgrajena vsaj ţe v prvi polovici 13. stoletja. V času turških vpadov je sluţila za

obrambni tabor. Ta romanska cerkev je v jedru še popolnoma ohranjena. V cerkvi

je grobnica graščakov nekdanje grmovške graščine. Na juţni strani cerkve je na

zunanji steni vzidan kamnit rimski relief deklice s košaro v roki.

Cerkev Matere Boţje v Kokarjah

Vasica Kokarje leţi večidel na desnem bregu Drete v spodnji Zadrečki dolini pod

Dobroveljsko planoto in Čretsko planino. Gotska cerkev, predhodnica današnje

cerkve, se omenja leta 1340. Večjo cerkev so sezidali leta 1453. K njenemu

slovesu pa je pripomogla velika naravna nesreča,40

ki se je prav tako zgodila leta

1453. Ta dogodek je narisan in opisan tudi na oljni sliki na slavoločni steni

kokarske cerkve. Slika je kopija originala, ki so ga napravili po tem čudeţnem

dogodku, zato ima letnico 1599.

Ko so po čudeţnem zimskem dogodku Kokarje postale znane in priljubljene, so

okrog leta 1560 sezidali novo cerkev. V času turške nevarnosti so jo obdali s

taborskim obzidjem, o katerem danes ni več sledu. V času baroka so cerkev

39

Konzóla je kamnit, lesen pomol iz stene, navadno kot okras. 40

Tisto pomlad je bila v dolini huda zima, zmrznilo je veliko ljudi in ţivine. Ljudje so bili

obupani, zato je opat Gašper Pinter povabil vse duhovnike in vernike v dolini, naj pridejo na

praznik sv. Gregorija (takrat je bilo to 12. marca) v Gornji Grad. Od tam so šli v procesiji k

Marijini kapeli na Kokarje. Pot je bila teţka in je trajala tri ure. Ko so prispeli h kapelici, je imel

opat mašo in prav med povzdigovanjem se je zgodil čudeţ. Od juga je zapihal topel veter in sneg

se je začel tajati. Zime je bilo konec.

49

močno prezidali in predelali. Stebrni oltar je bil izdelan leta 1825 v baročni

tradiciji, priţnica pa leta 1852, ravno tako v baročni tradiciji. Leta 1887 je Jakob

Brollo, ki je poslikal mnoge štajerske cerkve, s freskami okrasil tudi to svetišče.

Cerkev Matere Boţje na Rosuljah nad Ljubnim

Cerkev stoji sredi pokopališča na hribu na severozahodnem koncu Ljubnega. Ima

bogato stavbno zgodovino. Leta 1642 so podrli staro gotsko cerkev in nato

pozidali kapelo sv. Joţefa, po letu 1661 pa še ostalo cerkev. Vsa cerkev, z izjemo

zvonika in kapele, se je leta 1835 podrla. Nato so pozidali sedanjo stavbo.

Avtorja poslikav v notranjščini iz leta 1865 sta Tomaţ Fantoni in Jakob Brollo.

Številni kipi v cerkvi so delo Andreja Cesarja iz leta 1877. Stebrni oltar v kapeli

sv. Joţefa je delo Ferdinanda Galla iz časa okoli 1780. Relikvije sv. Konstancija,

katakombskega svetnika, so v cerkev prenesli leta 1679. V atiki41

oltarja sv.

Florijana stoji lesen kip Marije iz sredine 15. stoletja. Ostala oprava cerkve je iz

19. stoletja. Posebna dragocenost v cerkvi je gotski kelih iz leta 1512.

Cerkev sv. Matevţa v Šmatevţu

Cerkev se prvič omenja leta 1467. Leta 1545 se omenja kot podruţnica Braslovč,

leta 1597 pa, ko je v njej počivalo truplo v Gradcu umrlega ljubljanskega škofa

Ivana Tavčarja. Prvotna cerkev je nastala v prvi polovici 15. stoletja. V drugi

polovici 16. stoletja sta bila prizidana zvonik in zakristija. Zvonik je nerazčlenjen

in okrogel, kar je pri nas izredna redkost. V drugi polovici 19. stoletja so zgradili

ovalni zvonik in na novo opremili notranjost. Na severni zunanji in notranji steni

so ohranjene gotske freske. Veliki oltar je klasicistično delo iz leta 1795.

Cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Stopniku

Cerkev v Stopniku se prvič omenja leta 1545. Zgrajena je v gotskem slogu. Na

glavnem oltarju je grb grofovske rodbine Schrottenbachov, gospodarjev bliţnjega

stopniškega gradu Heckenberg. Znamenitost cerkve je stopniški zvon iz leta 1317,

ki je eden najstarejših livarskih izdelkov te vrste pri nas.

41

Átika je zid nad pročeljem, da zakriva streho.

50

Slika 8: Stopniški zvon iz leta 1317

VIR: http://www.nasdom-vransko.com/vransko

Cerkev sv. Miklavţa na Vimperku

Cerkev sv. Miklavţa stoji na griču severozahodno od naselja Polzela. Prvič se je

omenjala v strasbourškem vizitacijskem protokolu iz leta 1545, vendar je po

svojem videzu starejša in sega verjetno v drugo polovico 14. stoletja. Stavba je v

osnovi gotska. Barokizacijo je cerkev doţivela leta 1728, zvonik pa je bil

prenovljen leta 1850. Veliki oltar je baročen, leta 1864 ga je popravil Joţe

Vrenko. Ostala oprema je iz 18. in 19. stoletja. Cerkev predstavlja primer gotske

podruţnice, ki se je v osnovi ohranila do danes.

V Savinjski dolini najdemo tudi veliko število zelo starih podruţničnih cerkva.

V 13. stoletju je bila postavljena cerkev sv. Lovrenca42

v Sv. Lovrencu pri

Preboldu.

Iz 14. stoletja so: cerkev sv. Katarine na Čreti, cerkev sv. Lenarta v Lenartu pri

Gornjem Gradu, cerkev sv. Magdalene na Homu, cerkev sv. Marije Magdalene na

Ločici in cerkev sv. Ruperta v Šentrupertu.

15. stoletje: cerkev sv. Janeza Krstnika v Letušu, cerkev sv. Martina v Podvrhu ali

Govinu, cerkev sv. Matere Boţje na Čreti,43

cerkev sv. Matere Boţje na Lepi

42

Leta 1247 je bila cerkev sv. Lovrenca prvič omenjena, današnja cerkev pa je bila zgrajena v času

romantike. 43

Cerkev je romarska boţja pot, zgrajena na zelo močni bio točki.

51

Njivi, cerkev sv. Primoţa in Felicijana v Primoţu pri Ljubnem in cerkev sv.

Urbana na Dobrovljah pri Mozirju, cerkev sv. Gervazija in Protazija v Rovtu pod

Menino.

16. stoletje: cerkev sv. Hieronima na Taboru.

17. stoletje: cerkev sv. Antona Puščavnika v Podvolovljeku in cerkev sv. Katarine

Aleksandrijske v Lačji vasi.

6.4 KAPELICE IN ZNAMENJA

Kapelice in znamenja so nepogrešljivi del vsake slovenske vasi. Malokateri

arhitekturni fenomen tako prepričljivo izraţa ljudski občutek za lepo kot ravno te

sakralne zgradbe. Pogosto silno preprosta in skromna znamenja zaradi izjemno

občutene umeščenosti v krajino izpostavijo njeno lepoto. Nenadoma spoznamo,

da so ljudje, ki so tu ţiveli in zgradili to znamenje, ljubili svoj rodni kraj in to

spoznanje spremeni tudi naš pogled.

Med znamenji prevladujejo predvsem kuţna znamenja, ki predstavljajo neme

priče črne smrti. Kuţno znamenje je pomnik, postavljen v zahvalo za konec kuge,

ki je v 17. stoletju terjala ţivljenje tretjine prebivalstva Evrope.

Kapela sv. Ane v Solčavi

Na solčavskem pokopališču, ob prezbiteriju ţupnijske cerkve Marije Sneţne, stoji

kapela sv. Ane. Sezidana je bila leta 1610 na mestu stare kapele, ki je pogorela.

Leta 1612 jo je posvetil škof Tomaţ Hren. Stebrni oltar sv. Ane je iz leta 1867.

Kapela Boţjega groba v Novi Štifti

Kapela stoji na griču nad pokopališčem, zahodno od ţupnijske cerkve Device

Marije v Novi Štifti. Kapela je bila po vzoru Boţjega groba v Jeruzalemu sezidana

v drugi polovici 17. stoletja. Notranji prostor je tlakovan z opečnimi tlakovci iz

17. stoletja. V severozahodnem kotu je vloţen rombast tlakovec z vrezanimi

začetnicami škofa Tomaţa Hrena, T. E. A. F. Najverjetneje je bil Hren povezan z

52

zidavo kapele ali pa je bil tlak prinesen iz kakega objekta, ki ga je dal Hren

zgraditi. Na polkupoli nad vhodom v grobno celico je bila konec 19. stoletja

naslikana Kalvarija z angeli, ki nosijo orodja Kristusovega trpljenja, avtor je

najverjetneje Tomaţ Fantoni.

Kapela sv. Florijana na Polzeli (Šeneška kapela)

Kapela stoji juţno od dvorca Šenek pri Polzeli. Baročna grajska kapela iz leta

1779 ima pravokotno ladjo, pravokoten prezbiterij pa je na vogalih zaobljen.

Fasadna členitev in poslikava kapele sta mlajši.

Kapela na Loki pod Raduho

8. septembra 1991 so v bliţini koče na Loki posvetili novo kapelo sv. Kriţa, ki je

bilo zadnje delo arhitekta Joţeta Kregarja.44

Tu se v poletnih mesecih občasno

opravlja tudi sveta maša.

Kapela sv. Mihaela v Braslovčah

Ena od značilnosti farnih cerkva v času romanske dobe so bile tudi kostnice ali

karneriji. Gre za objekte, ki so namenjeni posmrtnim ostankom pokojnikov, v tem

primeru gre za prostore, v katere so shranjevali kosti ob prekopavanju grobov.

Kostnica pri braslovški cerkvi je bila posvečena sv. Mihaelu. Stala je v

jugovzhodnem delu pokopališča. Prva omemba sega v leto 1631, čeprav naj bi

bila ţe iz časa, ko je bila postavljena stara ţupnijska cerkev, to je v času, ko se leta

1140 tu omenja fara sv. Marije. Kostnica je imela okroglo obliko, v njen spodnji

del so shranjevali kosti, ki so prišle na dan ob prekopavanju grobov. Kostnica je

po preureditvi sluţila kot obrambni stolp. Leta 1846, ko pri cerkvi ţe dalj časa ni

bilo pokopališča, so jo podrli.

44

Slovenska škofovska konferenca je arhitektu Kregarju za njegove zasluge pri načrtovanju in

ohranjanju cerkvenih objektov podelila najvišje slovensko cerkveno odlikovanje svetega Cirila in

Metoda.

53

Kapela na Molički peči

Molička peč je kraj, kjer se je konec prejšnjega stoletja gradilo slovenstvo. Tu je

16. 8. 1894 Savinjska podruţnica Slovenskega planinskega društva slovesno

odprla Slovensko planinsko kočo. Krstili so jo Kocbekova koča na Molički

planini in je bila odprta le mesec dni za Oroţnovo kočo na Črni prsti, ki je

poznana kot prva slovenska planinska koča. Le tri leta kasneje pa je ta podruţnica

zgradila kapelo sv. Cirila in Metoda. Planinska koča je z leti propadala, dokler se

ni povsem porušila, kapelo pa je v 50. letih porušil skrivnostni plaz in le

poţrtvovalnemu delu domačinov se moramo zahvaliti, da je bila kapela leta 1989

ponovno zgrajena. V času postavitve je bila s 1780 metri nadmorske višine

najvišje leţeča kapela na Slovenskem. Molička peč je danes priljubljena planinska

točka, kjer se v poletnih mesecih v kapeli občasno opravlja tudi daritev svete

maše.

Podbreţnikova kapela v Logarski dolini

Kapelica odprtega tipa stoji ob cesti v začetku Logarske doline. Dekorativno jo je

poslikal ljudski umetnik, zaradi svoje kulturne vrednosti pa je razglašena za

kulturni spomenik. Kapelica je lep primer zgradbe, kakršne so gradili kmetje v

bliţini svojih domov na Solčavskem. Značilna je barvitost in poslikava skoraj

vseh zunanjih in notranjih sten.

Petrovški kriţi

Gre za primer skupinskega baročnega figuralnega znamenja. Natančneje so

opisani pri opisu bazilike Marijinega obiskanja v Petrovčah.

Kip sv. Petra v Šempetru

Sveti Peter je svetnik kraja in zavetnik ţupnije, saj se je sedanji Šempeter v

Savinjski dolini vse do leta 1941 imenoval Sveti Peter. V čast svetniku na Trgu

svetega Petra v središču kraja stoji kip sv. Petra, ki je bil postavljen kot

nadomestilo za podrto kapelo, ki je stala pred cerkvijo in je bila zaradi širjenja

ceste porušena.

54

Kip je kopija sv. Petra, ki se nahaja v baziliki v Vatikanu. Postavili so ga ob

krajevnem prazniku leta 2003 in simbolizira sodelovanje ter povezanost vseh ljudi

v kraju in ţupniji.

Po dolini je postavljenih tudi veliko kuţnih znamenj; izpostaviti velja predvsem

baročno kuţno znamenje v Pondorju, ki je še posebej zanimivo zato, ker stoji

natanko na 15. poldnevniku, ki označuje srednjeevropski čas. 15. poldnevnik je za

15° odmaknjen od ničtega (0°) Greenwiškega poldnevnika in je kot takšen

središče prvega (od 24) enournega časovnega pasu (t. i. srednjeevropski čas). Ali

so se njegovi graditelji tega dejstva zavedali ali ne, ţal ne vemo.

55

7 DEDIŠČINA VSAKDANJEGA ŢIVLJENJA

Dediščina vsakdanjega ţivljenja, ali v zavesti ljudi in strokovne javnosti do

nedavna imenovana »etnološka dediščina«, predstavlja najbolj mnoţični del

kulturne dediščine nasploh. Srečujemo jo v vaseh, kulturni krajini, trgih in mestih.

7.1 NASELBINSKA KULTURA

V Savinjski dolini večina naselij leţi v ravninskem delu, predvsem na rečnih

terasah Savinje, Bolske, Loţnice in Drete. Najstarejša naselja so dolinska naselja,

kjer prevladujejo dolge obcestne vasi, ki ob glavnih prometnicah marsikje

prehajajo druga v drugo. V takih vaseh so kmetije razporejene v enakomernih

razdaljah, v enem ali dveh vzporednih nizih, to je na eni ali na obeh straneh ceste.

Večina naselij je imela ali pa še ima agrarni značaj.

V Savinjski dolini je največ gručastih vasi, to pa zaradi prvotnega prostega

nastanka in hribovitosti pokrajine. V takih vaseh so hiše raztresene brez pravega

reda, kakor je pač ugajalo vsakemu posamezniku. Značilno je, da so savinjske

vasi zgrajene ob robu polj.

Hribovske kmetije so prevladujoča naselbinska oblika v hribovitem alpskem in

predalpskem svetu Savinjske doline. Največ je samotnih kmetij, redki so primeri,

da so po dve do tri kmetije skupaj. Ponosni, preudarni in predvsem iznajdljivi

gospodarji dominirajo na prisojnih legah nad tisoč metri nadmorske višine. Ob

panoramski cesti, speljani pod goro Olševo, je tudi Bukovnikova kmetija, ki je z

nadmorsko višino 1327 metrov najvišje leţeča kmetija v Sloveniji.

Poleg vasi dajejo dolini poseben pečat tudi nekatera naselja s svojimi trgi. V trgih

so cveteli obrt, sejmi ter trgovanje, kar je predstavljalo vir dohodkov in s tem tudi

razvoj. Braslovče so eno najstarejših naselij v Spodnji Savinjski dolini in tudi na

Slovenskem. Braslovški trg s svojo trško zasnovo predstavlja eno osrednjih

znamenitosti spodnjesavinjske pokrajine. Kraj se skupaj s faro prvič omenja ţe

leta 1140. Trške pravice pa sta Braslovčam podelila grofa Herman I. Celjski in

Viljem Celjski leta 1360. Ljubno ob Savinji se vse do 13. stoletja v pisanih virih

ne omenja. Pred tem je bilo verjetno le majhno vaško naselje. Status trga je kraj

56

dobil leta 1459 v okviru gornjegrajskega gospostva, ki ga kasneje potrjujeta še

dve listini iz leta 1464 in 1565. Mozirje je dobilo trške pravice ţe pred letom

1318. To je bil trg s posebnimi pravicami; v raznih listinah se navaja kot

samoupravni trg. Kraj je imel svoj magistrat, kar pomeni nekakšno poglavarstvo,

gre v bistvu za oţji občinski svet, ki so ga tvorili sodnik oziroma ţupan in

svetniki. Mozirje je imelo tudi deţelsko sodišče. Rečica ob Savinji je trške pravice

dobila leta 1585. Najmlajša trška naselbina v Spodnji Savinjski dolini je Vransko,

ki se prvič omenja ţe leta 1123. Skozi Vransko je potekala glavna prometnica, po

letu 1311 je bila tu prva štajerska postojanka na meji s Kranjsko in je imela pošto

in mitnico. Vransko se je uspešno razvijalo tudi v 19. stoletju. Leta 1867 je bila tu

ustanovljena prva narodna čitalnica v spodnjem delu doline. Kar neverjetno je, da

so si na Vranskem trţne pravice z grbom uspeli zagotoviti šele leta 1868. Ţalec je

bil sredi 13. stoletja ţe trg. Ime kraja se uvršča med najstarejša slovenska

naselbinska imena.

7.1.1 Dediščina kulture stavbarstva, bivalne kulture in likovnega

obzorja

Za področje Savinjske doline je značilno, da se je v teku stoletij tod razvila

svojevrstna kmečka in mestna arhitektura, ki je nastala kot posledica gospodarskih

potreb. Dandanes se stara kmečka arhitektura umika sodobnim in na videz

urbanim rešitvam. Kašče, kozolci, hmeljske sušilnice in drugi gospodarski objekti

so dajali dolini svojstven pečat, ampak so se ţal v prvotni obliki le malokje

ohranili. Stavbni mojstri so baročno in klasicistično oblikovane stavbne člene v

kamnu, ometu in lesu, s katerimi so polepšali hiše s tradicionalnimi tlorisi in

harmonično vidno podobo, zasnovali prilagojeno lastniku. Na ta način izginja

materialna kultura kamnitih in lesenih tvorb ter tudi dragoceni dokazi o ţivljenju

in delu naših prednikov v preteklosti.

Kmečki dom sestavljajo hiša in vse spremljajoče gospodarske stavbe in zgradbe.

Pri postavljanju kmečkega doma so vidne razlike v velikosti doma med večjimi in

57

manjšimi kmetijami ter bajtarji.45

Hiša lastnika večje kmetije ali lastnika kmetije z

malo zemlje se je razlikovala le po velikosti, v notranjosti pa sta si bili hiši

podobni.

Glede na naravne danosti, kulturne vplive in socialne pogoje so se v Sloveniji

razvili trije osnovni tipi kmečkih hiš: alpska hiša, mediteranska hiša in panonska

hiša. Značilnosti teh treh tipov se na posameznih področjih kaţejo v mnogih

različicah in se ponekod mešajo in prekrivajo. Stara savinjska hiša je tako splet

alpskega in srednjeslovenskega tipa. V drugi polovici 19. stoletja se začno

namesto lesenih hiš pojavljati zidane hiše in zidana gospodarska poslopja. Hiše so

postale v celoti ali pa vsaj delno podkletene. Grajene so bile iz lesa, pokrite pa s

slamo. Slamo, ki je imela poseben čar skromnosti in iznajdljivosti v izrabi

materialov, je kasneje zamenjala opeka, pa tudi skodle in kamnita kritina. Kmečke

hiše izraţajo povezanost z okoljem. Arhitektura je odvisna od zemljišča in

materialov, ki jih nudi zemlja, pa naj gre za les, kamen, ilovico ali slamo.

Najpreprostejša kmečka hiša je imela tri prostore, in sicer črno kuhinjo, hišo ali

izbo in lopo. Vsi prostori so bili čisti, topli in, z izjemo kuhinje, brez dima. Večina

ohranjenih kmečkih hiš v Savinjski dolini ima več notranjih prostorov. Praviloma

imajo tridelen tloris: glavni vhod, vhod v lopo oz. veţo, ki se podaljšuje v kuhinjo.

Iz kuhinje vodijo vrata v jedilno shrambo, po domače špajzo. Iz lope na desno

pridemo v hišo in kamro, na levo iz lope pa v štiblc. Iz lope vodijo lesene stopnice

na podstrešje – dile.

V črni kuhinji so kurili peč, ki je ogrevala hišo. Tla so bila iz steptane ilovice. Na

steni je bil poseben prostor za sklednike in ţličnike, kamor so shranjevali sklede

in jedilni pribor. Pod stropom se je dimilo meso.

Osrednji bivalni prostor v kmečkih hišah predstavlja »hiša«, kjer so se odvijale

bivalne, prehranjevalne, gospodarske, duhovne in še kakšne druge funkcije

druţine. Pri druţinah z večjim številom druţinskih članov je bila hiša tudi

dopolnilna spalnica. Poleg bivalne in drugih zgoraj navedenih funkcij določata

hišo še dve sestavini: kot z mizo in sedeţi ter peč. V kotu hiše je kraljevalo

razpelo, na stenah so bile številne naboţne podobe, na vidnem mestu pa je visela

45

Kočarji ali bajtarji so imeli svojo kočo in majhen kos zemlje, ki pa je bil premajhen za preţivetje

številčne druţine, zato so hodili na dnino h kmetu.

58

poročna slika staršev. S stropa ali na steni je visela petrolejka, na steni pa je

tiktakala ura. Starša sta spala v kamri, stari starši in otroci pa v štiblcu.

Dile so bile vedno zavite v otroško skrivnost, saj so bili tam kotički, do katerih

otroci niso imeli dostopa. Tam so bile velike skrinje za ţito, sadje, koruzo, fiţol

itd. Posebno zaprta skrinja je bila tista, v kateri je bilo shranjeno prekajeno meso,

mast, sončnično olje ali kaj podobnega, kar se lahko hitro pokvari. Kleti niso imeli

vsepovsod, kjer pa so jo imeli, je bila zidana s kamnom, tla pa so bila iz steptane

ilovice kot v črni kuhinji. V kleti je imel vsak pridelek svoj prostor. Dostop do

pijače je bil zaprt, ključe je imel samo gospodar ali gospodinja.

Slika 9: Hiša oz. izba v Rezarjevi hiši v Grajski vasi

Avtor: Urška Jaušovec

Ohranjene kmečke hiše najdemo še marsikje po dolini. Nekatere izmed njih še

posebej pritegnejo pogled s svojo zunanjo ali notranjo podobo. Najstarejši datirani

sta iz leta 1725 in 1744. Prva je Bolčinova, ki se nahaja ob poti na Goro Oljko. V

njej je še ohranjena črna kuhinja. Druga hiša pa je na domačiji Strmec pod

Raduho.

59

Stara, vendar lepo ohranjena Rezarjeva kmečka hiša v Grajski vasi, zgrajena leta

1806, spada med najstarejše hiše v Spodnji Savinjski dolini. V njej je še ohranjena

črna kuhinja.

Fašunova hiša na Ljubnem ob Savinji skupaj z gospodarskim poslopjem

predstavlja enovit tip stegnjenega doma. Domačija s skromno zasnovo in

dvoriščem je lep primer doma malega kmeta, »olcerja« oziroma gozdnega delavca

in flosarja. Glede na stanje in podobo jo uvrščamo v prvo polovico 19. stoletja.

Ivanova hiša v Lučah sodi med najstarejše hiše na območju Občine Luče. V

bliţini hiše je ohranjeno tudi vaško perišče, postavljeno v prvi polovici 20.

stoletja. Ohranjena baročna poslikava je iz sredine 18. stoletja. Srednje veliko

posestvo, ţaga venecijanka in mlin so bili temelji gospodarske trdnosti domačije.

Barbankova hiša je etnološka posebnost naselja Ločica ob Savinji in obuja

spomine na nekdanjo obliko in podobo savinjske kmečke hiše, kakršna je bila še v

drugi polovici 19. stoletja. V okviru Barbankovega doma je tudi kozolec iz leta

1861.

Ob cesti na Ločici pri Vranskem stoji zapuščena nadstropna lesena hiša, najbrţ

zadnji tak primerek na Slovenskem. V bistvu gre za varianto slovenske alpske

hiše. Kar teţko je verjeti, da je hiša pod Trojanami edini tovrstni spomenik na

Slovenskem. Zasnova stanovanjske hiše, ki izvira iz časa pred 18. stoletjem, pod

streho zdruţuje vse, kar sodi k manjši domačiji, torej poleg bivalnih prostorov še

hlev, shrambo itd.

Ponekod je na kmetijah moč zaslediti tudi preuţitkarsko hišo.46

Malih in

preprostih preuţitkarskih hiš, ki bi bile lepo ohranjene, ni veliko. Ogledamo si jih

lahko v Mozirskem gaju, Vrbju pri Ljubnem in Braslovčah.

46

Preuţitkarstvo je nekoč pomenilo izločitev iz kroga druţine. Ko so gospodarji dali ključ

naslednjemu rodu, je »ta mlad« zagospodaril na kmetiji, starejši pa se je umaknil v manjšo, malo

skromnejšo, a vseeno udobno hišico. Poleg bivalnih prostorov so si »ta stari« izgovorili še hrano in

vso oskrbo do smrti. Preuţitkarska hiša je sluţila tudi za bivanje stricev ali tet, ki se niso oţenili ali

omoţile in so ostali do konca ţivljenja na rodni domačiji. Večinoma so bile preuţitkarske hiše

leseni objekti z značilnim gankom in majhnimi okni. V hiši je bil osrednji prostor hiša.

60

Slika 10: Rezarjeva kmečka hiša v Grajski vasi

Avtor: Urška Jaušovec

Rojstna hiša Lavoslava Schwentnerja, ljubljanskega knjigarnarja in zaloţnika

pesnikov in pisateljev moderne, je trška hiša iz 19. stoletja s skoraj v celoti

ohranjeno stanovanjsko opremo, ki ponazarja kulturo bivanja ob prelomu 19. v

20. stoletje. Nahaja se v trgu Vransko.

Lep primer trške arhitekture predstavlja tudi Lenkova hiša v Šempetru. Zgrajena

je bila ţe ob koncu 18. stoletja, in sicer v baročnem stilu. Na pročelju47

najbolj

izstopa čudovit portal. Nekoč mogočna hiša kaţe danes ţalosten videz, saj zanjo

nihče več ne skrbi.

47

Pročelje je zunanja, navadno čelna, arhitektonsko poudarjena stran stavbe.

61

Slika 11: Schwentnerjeva hiša na Vranskem

Avtor: Urška Jaušovec

Slika 12: Lenkova hiša v Šempetru

Avtor: Urška Jaušovec

Poslikave na zunanjih stenah Savinjskih kmečkih hiš so narasle zlasti v 19.

stoletju. Motivi teh slikarij so naboţni in posvetni, dopolnjeni z ornamentiko, med

62

izrazito funkcionalnimi motivi nastopa tudi sončna ura. Ohranjena je še na

Kunigundi. Med figuralnimi poslikavami, poleg klasičnih upodobitev Marije z

otrokom ali sv. Florjana, nastopa še cela vrsta svetniških podob. Verjetno si je

vsak naročnik poslikave dal naslikati svojega zavetnika.

V zvezi z dediščino slikarij na fasadah velja opozoriti na njeno ohranjanje tudi v

okviru raznih prezidav, zlasti sprememb okenskih odprtin. Na baročno in

klasicistično likovno oblikovanih kmečkih hišah v Savinjski dolini so opazni

kamniti vratni okvirji, izdelani v domačih kamnoseških delavnicah. Po vzoru

kamnoseških mojstrov iz Celja in sosednje Štajerske imajo izvirno pravokotno

obliko. Vratni okvirji so prave kamnoseške mojstrovine z bogastvom iz rezbarskih

delavnic prevzetega reliefnega okrasja.

Likovna spretnost tesarjev odseva v različnih izrezih na podpornih ročicah,

obdelavah lin na branah s prekladama v obliki zvona, na obarvanem, koloriranem

sklepniku v obliki človeške glave, oblikah črk ter številk in še bi lahko naštevali.

(Hazler 2004: 55)

Dediščino likovnega obzorja predstavljajo tudi panjske končnice, ki so nekdaj

krasile pročelja čebelnjakov. Končnice so deščice s sprednjih strani čebeljih

panjev. Poslikane panjske končnice so slovenska posebnost. Vaţnejša od

umetniške je njihova kulturna vrednost, predvsem zaradi bogate in zgovorne

motivike. Vrsta originalnih motiviv nam priča o domačem človeku minulih dveh

stoletij. Panjske končnice so bile sprva okrašene s podobami naboţne in kasneje

posvetne motivike. Sčasoma so postali čebelnjaki prave galerije ljudskega

slikarstva.

63

Slika 13: Poslikane panjske končnice na Govčevem čebelnjaku v Robanovem kotu

Avtor: Urška Jaušovec

Gospodarska poslopja v agrarnem gospodarstvu so zgradbe, ki sluţijo bivališču

ţivine, spravilu in hranjenju pridelkov in orodja. V Savinjski dolini se za

gospodarsko poslopje uporablja tudi ime marof. Kmečka gospodarska poslopja

delimo predvsem po nalogi, ki jo zgradbe izpolnjujejo. Bivališča ţivali so hlevi,

staje, svinjaki in čebelnjaki, za sušenje pridelkov se uporabljajo kozolci, za

hranjenje pridelkov koruznjaki, kašče, listnice,48

zidanice in kozolci, kolarnice pa

so namenjene hranjenju orodja.

V Savinjski dolini je značilen hlev, ki je sestavljen iz prostora za krave in konje

ter listnice. V lesenem nadstropju hleva sta parna ali prostor za slamo in skedenj –

prostor za črno krmo, seno ter otavo. Po dolinskih posestvih je oblika

gospodarskih poslopij nekoliko drugačna. Hlev je manjši kot pri hribovski kmetiji

in ločen na dva dela.

Večina kmetij ima v sklopu gospodarskih poslopij tudi kozolec, ki sluţi različnim

namenom: sušenju trave, detelje, ţita in drugih poljskih pridelkov ter shranjevanju

48

Listnica je prostor za shranjevanje stelje, vozov in poljskega orodja. Pristala je na sredini med

govejim in konjskim hlevom.

64

suhe krme čez zimo. Kozolci so sluţili tudi kot gostišče, zabavišče in prenočišče.

Poleg hiše in hleva ga uvrščamo kot tretji sestavni del kmečke domačije. Likovno

izredno bogat izraţa estetski čut ter mojstrstvo izdelovalcev tedanjega časa. Za

Savinjsko dolino so značilni tako imenovani vezani kozolci – toplarji, ki so prave

gradbene mojstrovine. Toplar je v bistvu dvojni stegnjeni kozolec, le da je streha

ena sama. Njegova uporabnost je zelo velika, saj je poleg sušenja namenjen tudi

shranjevanju.

Številni kozolci v Savinjski dolini so dokaz, da je dolina deţela bogate tesarske

tradicije. Naštetih je okoli dvesto dvajset. Najstarejši toplar v Spodnji Savinjski

dolini je iz leta 1813. Nahaja se na Rezarjevi kmetiji v Grajski vasi.

Tudi Cajhnov kozolec na Polzeli je bil vrsto let namenjen ne le sušenju, ampak

tudi varovanju kmečkih vozov in drugega kmečkega orodja ter naprav. V štantih49

so sušili snope ječmena in pšenice, da so bili pripravljeni za mlačev.50

V štantih

Cajhnovega kozolca na Polzeli pa je nastal pravi mali etnološki muzej, kjer so

razstavljeni raznovrstni kmečki rekviziti in pomagala.

Lep primer dvojnega kozolca toplarja pa najdemo tudi na domačiji Kolenc v

Gornjem Gradu.

Slika 14: Cajhnov kozolec na Polzeli

Avtor: Urška Jaušovec

49

Štant je del kozolca med dvema stebroma. 50

Mlačev je delo oz. dejavnost, ki je povezana s spravljanjem zrnja iz klasja.

65

Kašča oz. kašta je prostor, ki sluţi shranjevanju ţivil, ţita, sadja, orodja in pijače.

Zaradi poţarne varnosti je bila precej oddaljena od hiše. Zidana ali lesena je ţe z

obliko in velikostjo označevala socialni poloţaj. Je izredna, z občutkom izraţena

arhitektura s proporci celote in detajlov.

Kašče so do danes ţe skoraj povsod izginile, saj zaradi spremembe v načinu

gospodarjenja kmetov niso bile več potrebne. Najdemo jih še v Zavrhu pri

Galiciji, Andraţu nad Polzelo, Bočni, Grajski vasi, Logarski dolini, Rovtu pod

Menino, Ljubnem ob Savinji in Mozirskem gaju.

Hojnikova kašča v Ljubnem ob Savinji je stara dvesto petdeset let. Tominškova

kašča v Rovtu pod Menino predstavlja z letnico 1686, vrezano v vhodna vrata,

eno najstarejših ohranjenih kašč na Slovenskem. Zelo lep primer kašče je ohranjen

v Andraţu nad Polzelo, kjer se nahaja Brunškova ali po domače Jelovškova kašča,

ki je bila zgrajena leta 1810. Kašča je dobro vzdrţevana, saj se lastniki zavedajo,

da je to redek še ohranjen primer savinjske kašče.

Na sončnih pobočjih vasi v spodnjem delu doline so bili včasih obseţni vinogradi.

Tam so nastajale zidanice, kjer so kmetje stiskali grozdje in shranjevali vino.

Zidanice so bile prostorsko zelo skromne. Zgrajene so bile iz lesa, vendar

podkletene, nekatere so imele ganke.51

Navadno so imele veţe, kuhinjo, eno sobo

ter podstrešje. Stiskalnica oz. preša za grozdje je bila v kleti ali zunaj. Ohranjene

so še v Grajski vasi, Zabukovici, Andraţu nad Polzelo, v Pernovem pri Galiciji, v

Studencah, Zabukovici, Zalogu pri Šempetru, Zaloţah pri Polzeli in v Ţeleznem

pri Ţalcu.

V Šmiglovi zidanici nad Grajsko vasjo je bila prva konferenca Komunistične

partije Slovenije s Titom na čelu, danes pa je pod spomeniškim varstvom.

51 Gank je lesen pokrit hodnik na alpski hiši.

66

Slika 15: Šmiglova zidanica

Avtor: Urška Jaušovec

Kmečke opekarne sodijo med našo etnološko dediščino, ki je popolnoma izginila.

O njihovem obstoju nam pričajo dokumenti iz Zgodovinskega arhiva v Celju, pa

tudi ustna pričanja. Vsaka večja kmečka hiša je imela doma svojo opekarno, v

kateri so kmetje izdelovali opeko za svoje lastne potrebe in tudi za prodajo.

Ohranjen načrt opekarne iz Loţnice pri Ţalcu priča, da je nekoč tu stala opekarska

peč. Do kdaj je ta kmečka opekarna delovala, ni znano, prav gotovo pa ni bila

edina v dolini (na Gorici v Kaplji vasi, v Sv. Lovrencu itd.).

Ob koncu 19. stoletja so imeli svojo opekarno tudi Jelovškovi iz Andraţa. Danes

so vidni le še ostanki peči.

Po letu 1886 se je v Savinjski dolini začelo širiti pridelovanje hmelja. Do konca

stoletja so ga pridelali bolj malo, zato so ga sušili na zraku. V začetku naslednjega

stoletja pa se je proizvodnja hmelja zelo povečala in v ta namen so kmetje začeli

postavljati hmeljske sušilnice, ki so bile dozidane k hlevu ali svinjaku. Ker pa se je

proizvodnja hmelja vedno bolj povečevala, tudi ta način sušenja ni bil več

primeren. Zlasti shranjevanje hmelja je postajalo vedno večji problem. Tako so

začele nastajati tovarniško izdelane sušilnice. Industrijsko izdelano sušilnico so

običajno vgradili v ţe obstoječe gospodarsko poslopje. Navadno so jo prizidali k

67

hlevu. Takih sušilnic je po dolini danes še veliko, manj pa je samostojnih

hmeljskih sušilnic. Ena takih je Vrbnjakova v Zalogu. Te hmeljske sušilnice danes

samevajo, saj jih nihče več ne uporablja, kajti kmetje, ki imajo veliko hmelja,

danes uporabljajo večje in sodobnejše sušilnice.

7.2 GOSPODARSKE DEJAVNOSTI IN DOMAČA OBRT

7.2.1 Kmetijstvo

Poljedelstvo v Zgornji Savinjski dolini zaradi neugodnih razmer (veliki nakloni,

razgibanost terena itd.) ni zelo pomembno. Na njivah gojijo predvsem krmne

rastline za ţivino, večinoma prevladuje silaţna koruza. Od poljščin je pomemben

še krompir, ki je namenjen večinoma domači prehrani in krmljenju prašičev,

majhen del pa je namenjen tudi prodaji. Trţno usmerjeno poljedelstvo, za

katerega je značilna prodaja poljščin, se na tem območju ni razvilo. Pridelava ţit

je zelo upadla zaradi usmerjanja kmetijstva v ţivinorejo.

Ţivinoreja je najpomembnejša kmetijska panoga v Zgornji Savinjski dolini. V

preteklosti je bilo gozdarstvo temeljna panoga, vendar ga je na začetku našega

stoletja zamenjala ţivinoreja. Naravne razmere omogočajo usmeritev v pašno in

mešano ţivinorejo. Večina kmetij se ukvarja s prirejo mleka in mesa. Nekatere

kmetije redijo tudi ovce in kokoši nesnice. Reja prašičev je na kmetijah sicer

prisotna, vendar le za lastne potrebe. Konje redijo ljubiteljsko. Vse bolj se v

zadnjih letih povečuje pomen drobnice, zlasti jezersko-solčavske ovce, ki je ena

izmed slovenskih avtohtonih pasem. S tem se ukvarjajo predvsem kmetije na

višjeleţečihobmočjih.52

52

Logarjeva koča (planšarija ali majerija) v kotu Logarske doline je ena redkih lesenih stavb, ki je

ohranila prvotno podobo. Zgrajena je bila okoli leta 1930. Iz smrekovih brun narejena koča nam

priča o nekdaj razviti ţivinoreji in mlekarstvu v Logarski dolini. Danes je ponovno preurejena v

planšarijo Logarski kot, kjer je mogoče dobiti domačo hrano in izdelke s solčavskih kmetij. Poleti

oţivijo tudi pašniki pod stenami Planjave.

68

Zgornjesavinjčanom sta bila stoletja vir zasluţka splavilo in prodaja lesa, o čemer

pričata tudi olcarska (gozdarska) bajta, poleg nje pa lesena riţa (drča) ob poti v

Logarsko dolino. Dober zasluţek je v preteklosti predstavljalo splavarjenje53

po

reki Dreti in Savinji. Sredi 16. stoletja je bilo Ljubno ob Savinji pravo središče

lesne trgovine, v 20. stoletju pa se je industrija razvila tudi v Nazarjah in Gornjem

Gradu. Gozdarstvo je še danes zelo pomembna gospodarska panoga večine

hribovskih kmetij.

Slika 16: Pot Savinjskih flosarjev

(po zemljevidu v Flosarski zbirki)

Poleg gospodarjenja z gozdovi pa del prihodka prinašajo tudi dopolnilne

dejavnosti. Znana je dolga in bogata tradicija izdelave zgornjesavinjskega ţelodca,

suhomesnatega izdelka z geografsko zaščito. Nekaj kmetij se ukvarja tudi s

53

Po spravilu lesa v dolino se je v spomladanskih mesecih pričelo plavljenje. To je posebna oblika

transporta hlodovine, ki je potekal po Savinji in Dreti ter njunih pritokih do Nazarij in včasih celo

do Letuša. Splavarjenje ali flosarstvo je zgodovinsko utemeljeno ţe v 15. stoletju. Spodbudila ga

je trgovina z lesom. Edino moţnost za daljši transport lesa iz prometno zaprte in teţko dostopne

doline je predstavljala pot po vodi. Tako so vsako pomlad in v manjšem obsegu tudi jeseni trgovci

z lesom pripravljali številne splave za dolgo pot v pokrajine spodnjega Posavja, Podravja in

Podonavja vse do Črnega morja, kjer se je zgornjesavinjski les dobro prodajal.

69

predelavo mleka. Moţnost za pridobivanja dodatnega vira zasluţka se kaţe še v

razvoju najrazličnejših oblik turizma, najbolj pogost je podeţelski oziroma

kmečki turizem, kajti sodobni turistični tokovi se zelo radi obračajo k podeţelju in

neokrnjeni naravi. Med dopolnilne dejavnosti se uvrščata tudi čebelarstvo54

in

oglarstvo.55

Oglarska bajta v Logarski dolini je zgrajena po vzorcu pristnih

oglarskih bajt. Narejena je iz naravnih materialov, ki so jih oglarji našli v bliţini.

Ima strmo streho, saj tako z nje hitro zdrsi odvečen sneg. Lepo prikazuje ţivljenje

oglarjev v preteklosti in sluţi za demonstracijo oglarjenja.

Spodnja Savinjska dolina je razvita pokrajina, kjer se številne industrijske

dejavnosti prepletajo z intenzivno usmerjenim kmetijstvom. Od poljedelskih

kultur je hmelj56

ključna in najbolj prepoznavna kmetijska kultura. Po dolinah

poteka proizvodnja hmelja, na hribovitejših območjih pa se ukvarjajo z

ţivinorejo, gozdarstvom in trajnimi nasadi. Med kmetijskimi kulturami

prevladujejo krmne rastline, predvsem silaţna koruza, ki med poljščinami močno

prevladuje, kar je posledica usmerjenosti v hlevsko govedorejo. Njivske površine

so namenjene tudi ţitom za pridelavo zrnja. Prevladujeta koruza za zrnje, ječmen,

precej je tudi pšenice. Med industrijskimi rastlinami poleg hmelja uspevajo še

sladkorna pesa in buče za olje. Pomembno je še pridelovanje krompirja in

54

Čebelarstvo je prav gotovo najstarejša gospodarska dejavnost v vsej Savinjski dolini, saj

najstarejši podatki o čebelarjenju segajo še v dobo Rimljanov. V Savinjski dolini je pred več kot

dvesto leti širil napredno čebelarsko misel griški ţupnik Janez Goličnik. V sodelovanju s šolskim

komisarjem za celjsko okroţje Blaţem Kumerdejem je iz nemščine prevedel knjigo Popolni nauk

o čebelarstvu, ki je delo našega rojaka, čebelarskega učitelja in velikega čebelarskega strokovnjaka

Antona Janše. Tako je Goličnikov prevod Janševe knjige z njegovimi lastnimi dodatki prva

slovenska tiskana knjiga o čebelarjenju. Izšla je leta 1792. V prejšnjem stoletju je cvetela trgovina

s čebelami. Naša avtohtona čebelja pasma kranjica je znana kot zelo dobra medarica. Leta 1909 je

bila v Griţah ustanovljena prva Čebelarska organizacija v Savinjski dolini, šestdeset let kasneje,

leta 1969 pa Zveza čebelarskih društev Spodnje Savinjske doline. 55

Oglarstvo je pridobivanje lesnega oglja z nepopolnim zgorevanjem lesa in sečnih izdelkov. Ţe

od nekdaj je bilo razvito na Dobrovljah in tudi na območju zgornjega dela doline. Oglarjenje je

bilo delo številnih kmetij, včasih pa je bila to postranska dejavnost, ki je prinesla nekaj dodatnega

zasluţka. 56

Za začetek sodobnega hmeljartsva v Spodnji Savinjski dolini se navaja leto 1876. Takrat je

oskrbnik graščine v Novem Celju, J. Bilger, ţalskemu posestniku Janezu Hausenbichlerju prinesel

sadike nemške sorte hmelja, imenovane wurttemberg. Ta sorta se je izkazala za slabo odporno

proti peronospori, ki je glivična bolezen hmelja, vinske trte in kapusnic. Hmeljarstvo je

napredovalo predvsem od leta 1880, ko je bilo ustanovljeno Hmeljarsko društvo s sedeţem v

Ţalcu. Ţalec je tako začel postajati središče hmeljarstva. Leta 1886 sta Hausenbichler in K. Haupt

napravila prve poizkuse z iz Anglije uvoţeno sorto, ki se je pozneje uveljavila pod imenom

savinjski golding. Šele z uvedbo savinjskega goldinga se je hmeljarstvo v Savinjski dolini

dokončno ukoreninilo.

70

zelenjave, vendar predvsem za domačo porabo. Od zelenjave gojijo preteţno fiţol,

zelje, solato, kumare, korenje, kolerabo, repo, peso, ponekod tudi šparglje, ki so

namenjeni za prodajo. Kmetije v spodnjem delu doline se ukvarjajo z mešanim

tipom ţivinoreje, ali z mešano rastlinsko predelavo in ţivinorejo, ali pa z mešano

rastlinsko predelavo. Prevladuje usmerjenost v mlečno in mesno govedorejo, v

hlevih pa prevladujejo krave in prašiči. Od ostalih ţivali redijo še perutnino, koze,

zajce in tudi konje. Kmetije čedalje bolj opuščajo ţivinsko pašo.

Gozd prav tako predstavlja pomemben vir dohodka spodnjesavinjskih kmetij,

čeprav večina lesa dolino zapusti v obliki surovine. Gospodarjenje z gozdovi ima

v teh krajih dolgo tradicijo, ki jo ob običajni rabi lesa dediščinsko označujeta

glaţutarstvo57

in splavarstvo oz. flosarstvo.

Kultura vinogradništva ima v Spodnji Savinjski dolini dolgo in bogato zgodovino,

kar potrjujejo tudi imena krajev in hribovij (Šmartno, Gorica pri Šmartnem). Po

napadih trtne uši sredi druge polovice 19. stoletja so stare ţlahtne sorte povsem

propadle, v vinograde pa so zasadili odpornejše divjerodne in cepljene sorte

(izabelo, šmarnico, kvinton, jurkaš). Danes najdemo po dolini spet stare sorte, kot

so modra frankinja, ţametna črnina, laški rizling, ter novejše, npr. kerner,

chardonay idr.

Od dopolnilnih dejavnosti prevladuje turizem na kmetijah.

7.2.2 Industrija

Industrija spodnjega in zgornjega dela doline se precej razlikuje, zato sta v

nadaljevanju oba dela opisana vsak zase.

Pred drugo svetovno vojno so prebivalci Zgornje Savinjske doline izrabljali

manjša leţišča boksita v Mozirju. Obratovale so tudi opekarne pri Radmirju, na

Rečici in v Mozirju. Po vojni so bile opuščene. V tridesetih letih 20. stoletja je

zamrlo tudi znamenito zadrečko lončarstvo. Do prve svetovne vojne je bila

najpomembnejša gospodarska panoga kmetijstvo, za njo pa še obrt in trgovina.

Industrijska podjetja so se začela pojavljati šele v prvi polovici 19. stoletja. Od

57

Glaţuta je obrat za izdelovanje stekla. Na slovenskem so glaţute nastale ob koncu 17. stoletja,

delovale pa so do konca 19. stoletja, ko so propadle zaradi konkurence industrije stekla.

71

konca 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne sta bili najpomembnejši

gospodarski panogi gozdarstvo in ţivinoreja. Po dolini so prevladovale številne

vodne ţage. S proizvodnjo lesa je bil povezan tudi razvoj savinjskega splavarstva.

Na ţagarski tradiciji se je ţe pred drugo svetovno vojno začela razvijati lesna

industrija. Leta 1901 je v Nazarjah stekla prva industrijska ţaga, po prvi svetovni

vojni pa prva ţaga v Gornjem Gradu. Med leti 1929–1973 je bila v Nazarjah

zgrajena največja zabojarna na Slovenskem. Leta 1971 je bila prav tako v

Nazarjah zgrajena takrat največja in najpomembnejša tovarna ivernih plošč v

drţavi, v začetku osemdesetih let pa še obrat za oplemenitenje ivernih plošč in

proizvodnjo pohištva ter ţagalnica za hlodovino. Prebivalstvo se je tradicionalno

ukvarjalo z ţagarstvom in splavarstvom, po drugi svetovni vojni pa se je razvoj

gospodarstva usmeril v razvoj lesne industrije. Kasneje so se razvile še elektro,

tekstilna, kemična in kovinskopredelovalna industrija.

V Mozirju in Nazarjah so bila ustanovljena prva podjetja, ki so se ukvarjala z

gospodarjenjem z gozdovi in predelavo lesa. LIP (Lesno in predelovalno podjetje)

Nazarje in Zadruţno lesno podjetje v Mozirju, ki sta predelavo lesa prevzela leta

1947, sta se leta 1957 zdruţila v enotno podjetje, imenovano Glin Nazarje. Dve

leti prej, torej leta 1955, je bila v Gornjem Gradu ustanovljena lesnopredelovalna

industrija (podjetje Smreka). Na Ljubnem je bil razvoj industrije povezan z

ţagarstvom. Zelo uspešno je v prejšnjem stoletju delovalo Gozdno gospodarstvo

Nazarje.

Po vojni so v Nazarjah zgradili tekstilno tovarno Elkroj. Med starejše industrijske

obrate štejemo tudi cinkarno v Ljubiji, ki je nastala ţe v predvojnem času. V

Zgornji Savinjski dolini je zastopana tudi elektroindustrija (podjetje Iskra Feriti iz

Ljubnega in podjetje Iskra iz Solčave). Leta 1970 se je v Nazarjah pričela

proizvodnja malih gospodinjskih aparatov Gorenje, ki jo je leta 1993 v celoti

odkupil koncern Bosch Siemens. Na tej lokaciji je razvil kompetenčni center za

male gospodinjske aparate na motorni pogon. Podjetje BSH Hišni aparati je

začelo proizvajati tudi nekatere druge gospodinjske aparate in prevzelo prodajo

velikih gospodinjskih aparatov za celotno območje nekdanje Jugoslavije.

Danes se večina zgornjesavinjskih podjetij ukvarja z industrijsko dejavnostjo.

Industrija je zgoščena v občinah Nazarje, Gornji Grad in Ljubno ob Savinji,

72

industrijsko in zaposlitveno središče zgornje doline pa so Nazarje z

lesnopredelovalnim podjetjem Glin in podjetjem BSH Hišni aparati.

Spodnja Savinjska dolina nima dominantnega gospodarskega središča, ampak je

gospodarska moč porazdeljena na več središč.

Leta 1799 so v Libojah in Zabukovici odprli rudnika rjavega premoga. Tam so v

tem obdobju začele nastajati tudi prve glaţute. Rudnik v Libojah je obratoval do

leta 1972, v Zabukovici pa do leta 1966. Še preden sta bila sploh odprta, so v

Libojah odprli prvo tovarno, kjer so izdelovali galun. To je bilo leta 1789.

Tovarna galuna se je nato leta 1807 preoblikovala v tovarno za proizvodnjo

stekla. Na tem območju je leta 1815 nastala tudi prva industrijska tovarna

keramike pri nas, ki se je ohranila do današnjih dni. V Sv. Miklavţu pri Sv. Juriju

ob Taboru je od leta 1814 delovala steklarna, ki je izdelovala kredno steklo. Svoja

vrata je zaprla sredi 19. stoletja. V začetku 19. stoletja je začela v Ţalcu obratovati

prva pivovarna, ki je med drugo svetovno vojno propadla. Drugod so nastajale

manjše opekarne, ob vodotokih pa ţage. Leta 1842 je začela obratovati tekstilna

tovarna v Preboldu. V sredini 19. stoletja je v dvorcu Plevna blizu Gotovelj

delovala največja sviloprejnica na Štajerskem, vendar se zaradi prevelikih

stroškov obratovanja ni dolgo obdrţala. Leta 1847 je bila nato v Plevni

postavljena edina večja odvijalnica na Štajerskem.

Izgradnja ţeleznice leta 1891, ki je povezovala mesti Celje in Velenje, je v

Savinjski dolini povzročila pravi razmah razvoja in ustanavljanja podjetij. Leta

1896 so v Šempetru odprli tovarno meril, nastala je tudi tovarna pohištva, tovarna

beljenja pa leta 1932, a je ţe leta 1960 prenehala delovati. V Ţalcu je nastala

livarna sive litine in barvnih kovin (Ferralit), ki je slonela na nekdanji tovarni

poljedelskih strojev iz leta 1878. Nekaj let po ustanovitvi šempetrske tovarne

pohištva je v Ţalcu pričela obratovati še tekstilna tovarna – današnji Juteks. Leta

1916 je bila v Šempetru ustanovljena tovarna strojil, na Polzeli pa leta 1927

tovarna nogavic. Tovarna pohištva na Polzeli je začela obratovati leta 1948, leta

1961 pa se je zdruţila z Lesnim podjetjem Šempeter. Obe polzelski tovarni

obratujeta še danes. Leta 1954 je bila v Šempetru ustanovljena tovarna kmetijskih

strojev SIP, ki deluje še danes, leta 1955 pa v Preboldu šiviljska obrtna delavnica,

ki si je leta 1970 nadela ime MIK in je obratovala do leta 2002.

73

V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja so nastala številna nova podjetja,

med njimi Minerva na Loţnici pri Ţalcu, Sigma v Zabukovici, Zarja v Petrovčah

itd. V tem obdobju sta bila odprta tudi kamnoloma v Veliki Pirešici in Libojah.

Mlekarna v Arji vasi je bila ustanovljena leta 1984, v osemdesetih letih pa se je v

Šempetru odprl tudi obrat tovarne Aero.

Številna stara podjetja so po osamosvojitvi Slovenije propadla (Zarja Petrovče,

livarna Ferralit, opekarna na Loţnici pri Ţalcu itd.), nastala pa so nova, manjša,

zasebna ali obrtniška podjetja. V začetku devetdesetih let so odprli asfaltno bazo v

Veliki Pirešici in območje za industrijsko-proizvodno in skladiščno dejavnost

juţno od Ţalca. V današnjem času pa nastajajo prve gospodarske cone na

lokacijah nekdanjih podjetij.

7.2.3 Domača obrt

Domača obrt je v Savinjski dolini temeljila na izkoriščanju domačih virov. Med

najstarejšimi oblikami obrti so obrati na vodni pogon – mlini, ţage in kovaške

delavnice.

Vodni mlini so bili nekoč raztreseni ob vseh manjših in večjih vodotokih v dolini.

Kmetije so imele praviloma vsaka svoj mlin, le v redkih primerih je več kmetij

uporabljalo skupnega. Značilno za te objekte je bilo, da so bile njihove tako

zunanje kot notranje naprave lesene. Izdelovali so jih za to posebej usposobljeni

tesarji.

Mešičev mlin je med najbolj zanimivimi na Polzeli. Na domačiji je struga

poganjala mlin in ţago do leta 1923, kasneje pa še dinamo za domačo

razsvetljavo. Po letu 1940 je zgoraj omenjeni mlin s tremi pari kamnov poganjala

turbina. Do druge svetovne vojne so mleli predvsem za okoličane in Polzeljane,

kasneje pa tudi za trgovino. Z obratovanjem so prenehali leta 1955. Za Mešičev

mlin so značilne še arhitekturne posebnosti mlinskih stavb, ki so sedaj lepo

obnovljene.

Andraţ je bil poznan kot kraj s številnimi mlini, danes pa je tam edini še delujoči

mlin Močnikov mlin na vodno kolo, ki je bil zgrajen leta 1905.

74

V zgornjem delu Podvolovljeka, streljaj pred cerkvijo sv. Antona Puščavnika,

sameva edini še delujoči mlin na vodni pogon v zgornjem delu Zgornje Savinjske

doline. Ţagerski mlin je bil v kataster zaveden ţe v času Marije Terezije, torej je

star vsaj dvesto petdeset let. Dokončno ga je uničila povodenj leta 1990, leta 1996

pa je bil obnovljen. Kmečki mlin je na kmetiji Brinovc v Spodnji Rečici mlel vse

vrste ţita ţe okrog leta 1800 in tradicijo nadaljuje še danes. Prav tako Brčunov

mlin v Rovtu pod Menino zaradi svoje starosti in ohranjenosti predstavlja

pomemben del kulturne dediščine.

Glede na obilje vodnih virov je bilo nekoč v Zgornji Savinjski dolini tudi veliko

ţag na vodni pogon. Ţage venecijanke je poganjala voda, ki je pritekala na veliko

vodno kolo in vrtela os. Postopek ţaganja lesa (hlodovine) je potekal s

premikanjem ţaginega lista gor in dol. Ljubno ob Savinji je bilo do II. svetovne

vojne mogočno ţagarsko središče, ki je štelo preko štirideset ţag. Do danes se je

ohranila Budnova ţaga venecijanka, ki je bila zgrajena v dvajsetih letih prejšnjega

stoletja. Na vodni pogon je delovala do leta 1965. Ţaga je kljub spoštljivi starosti

dobro ohranjena.

Kovaške delavnice so bile na tem območju nekoč pogoste. Orodni kovači so bili

znani kot strokovnjaki za izdelavo orodja, zlasti gozdarskega. Na vodni pogon so

priključili tudi bruse, ki so jih potrebovali za ostrenje orodja.

Zotlova kovačija v starem mestnem jedru Ţalca je iz prve polovice 16. stoletja.

Včasih je sluţila kot protestantska molilnica, v 18. stoletju pa je bila kar petdeset

let bolnišnica. Danes so v njej na ogled kovaška dela in izdelki.

Začetki Brunetove kovačije na Ljubnem ob Savinji segajo ţe v čas pred šeststo

leti, ko je gospod Šramel, ki je prišel iz Šentjurja, naredil kovačijo za Ljubnico.

Najprej so izdelovali orodja za kmete in ure za cerkvene zvonike.

Kolarska obrt je bila povezana s kovaško in namenjena najrazličnejšim potrebam

kmečkih gospodarstev. Kolarji so izdelovali kolesa za vozove, vozove in razna

orodja za kmetovanje. Vrhunec mojstrstva kolarske obrti so predstavljale kočije.

Lončarstvo prav tako sodi med najstarejše obrti na Slovenskem. Posebej velja

omeniti zgornjesavinjsko domačo obrt, zadrečko lončarstvo, ki je bilo znano tudi

75

pod imenom »kokarski piskrc«. Pisne vire v zvezi z zadrečkimi lončarji najdemo

iz leta 1340, 1359 in 1493.

Slika 17: Posebnost lončarjev iz Kokarij je klobuk. V njem so pekli zelje in krvavice.

Iz knjige: Videčnik, A. (1990). Obrtništvo v Zgornji Savinjski dolini : izdano ob 15-letnici

Obrtnega zdruţenja v Mozirju. Mozirje: Obrtno zdruţenje.

Tudi sodarstvo je bilo zelo razširjeno. Izdelovali so najrazličnejše kadi, sode,

brente, ţeblje, lesene ţlice in druge lesene stvari.

V davni preteklosti je bil vsak kmet tudi neke vrste tesar – cimperman. Brez

tesarskega znanja ne bi mogla zrasti nobena streha. Glavno delo tesarjev je bila

ročna obdelava posekanega lesa ali pa obdelava lesa za šperovce, lege, late in

druge osnovne lesene sestavne dele strehe.

Izhodišče mizarske obrti predstavljajo izdelki domačih mizarjev, ki so naredili vse

potrebno pohištvo in opremo za dom, med katerimi so bili najbolj značilni skrinje,

omare, postelje, stoli, mize, klopi in zibelke.

Krojači, šivilje in čevljarji so bili najštevilčnejša skupina obrtnikov v mestih.

Veliko jih je bilo tudi na podeţelju.

76

Gostilničarstvo je bilo ţe od nekdaj najbolj razvito. Gostilne so delovale na

podlagi podeljenih koncesij. Veliko je bilo t. i. splavarskih in furmanskih gostiln,

kmečkih gostiln in manjših gostiln, imenovanih pušenšanki.

Med obrtniki najdemo tudi usnjarje,58

peke, trgovce, orglarje, mesarje, sedlarje,

tkalce in prevoznike. Prevoz lesa, premoga, pošte in drugega materiala so

opravljali furmani. Marsikomu je bil to poklic ali pa dodaten zasluţek. Ţivljenje

poklicnih furmanov je bilo trdo. Poleg prevozov z vozovi je bila njihova skrb tudi

nega in krmljenje konj.

7.2.4 Zadruţništvo

Mnoţice revnih in nerazgledanih ljudi so skozi stoletja trpele skrajno izkoriščanje

kot cenena delovna sila. Po koncu fevdalizma je tudi Savinjska dolina doţivljala

hude gospodarske pretrese. Predvsem kmetje niso našli pravega izhoda iz

revščine. Narodni buditelji so tedaj opozarjali na potrebo po zdruţevanju, izhod so

videli v zadruţništvu. Ustanovljene so bile različne zadruge: kreditne, nabavne,

prodajne, mlekarske, sirarske, vinarske in sadjarske, obrtniške, ţivinorejske in

pašniške, kmetijske, strojne, elektrarniške, stavbne, tiskovne in zaloţniške ter

zavarovalne. Največ je bilo kreditnih zadrug – hranilnic in posojilnic.

Zadruţništvo pa ni sluţilo samo članom, ampak je imelo daleč širše naloge

solidarnosti in človečnosti nasploh. Skoraj vsi denarni zavodi so podpirali razna

narodna društva in ustanove, domače občine in krajevne potrebe. Prav tako so

dajali podpore obetavnim umetnikom, revnim ljudem in slovenskim dijakom in

študentom, ki so največkrat študirali na Dunaju ali v Gradcu. Podpore so bili

največkrat deleţni gasilci. Denarni zavodi so tako vsestransko vplivali na narodno

plat delovanja nekega društva. Pred prvo svetovno vojno je Posojilnica Vransko

na vlogo domačega gasilskega društva postavila pogoj podpore s tem, da društvo

uvede slovensko poveljevanje. Velike podpore narodnih denarnih zavodov so bile

deleţne tudi čitalnice, ki so spodbujale ljudi k slogi in slovenstvu. Tako so

zadruţniki naredili veliko več, kot so jim narekovala pravila oziroma tedanji

58

Brinečeva usnjarna na Rečici ob Savinji je delovala do leta 1973. Slovela je po izdelavi

kvalitetnega usnja za podplate.

77

predpisi; dejansko lahko rečemo, da je zadruţništvo opravilo ogromno

gospodarsko in narodnostno nalogo.

Leta 1883 je bila v Celju ustanovljena Zveza slovenskih posojilnic, ki je bila prva

na Slovenskem. Ustanovitev te zveze so odločno podprli tudi ţalski posojilničarji.

7.3 KULINARIČNA DEDIŠČINA

Na kmetijah Savinjske doline so gospodinje kuhale po starem, za kuho pa so

uporabljale ţivila, ki so jih sami pridelali. Matere so bile spretne in iznajdljive, saj

so iz domačih pridelkov znale pripraviti številne okusne zelenjavne, sadne, mesne

in mlečne jedi. Veliko jedi so pripravljale iz različnih kaš. Zelo cenjena je bila

prosena kaša. Poleg juh so pripravljale slastne štruklje, ţlinkrofe, močnike,

omake, potice in ajdneke. Štruklji in ţlinkrofi so imeli ob vsaki priloţnosti in

letnem času drugačen nadev (nadev s suhim mesom in kruhom, nadev s suhim

sadjem, nadev iz suhe svinjine in riţa itn.). Pozimi so prevladovale jedi iz mleka,

repe in kislega zelja, fiţola, ješprenja in suhega sadja, v poletnem času pa so jim

najbolj teknile zelenjavne jedi, pa tudi zelenjave je bilo precej na domačem vrtu.

Savinjska dolina je gastronomsko razpoznavna z vrsto jedi. Predvsem se Zgornja

Savinjska dolina ponaša z bogato kulinarično dediščino. Na prvem mestu seznama

značilnih zgornjesavinjskih jedi je vsekakor zgornjesavinjski ţelodec,

suhomesnati izdelek z izjemno dolgo tradicijo. Starejši domačini pravijo, da ima

izdelava ţelodcev več kot stoletno tradicijo. Danes je ţelodec zaščiteno ţivilo s

»priznano geografsko označbo«, ki je iz druţinske in praznične jedi zaradi

kakovosti prerasel v iskan in trţno zanimiv izdelek visoke gastronomske in

kulinarične vrednosti.

Velika posebnost kulinarične dediščine Zgornje Savinjske doline je tudi ubrnenik.

To je nasitna topla ali hladna močnata jed v obliki cmoka iz praţene pšenične,

ajdove ali koruzne moke, zalita s slanim vrelim mlekom, v katerega vmešajo

sladko smetano in maslo ali pinjenec. Posebno lokalno obliko priprave ubrnenika

poznajo v Lučah.

78

Solčavski sirnek je ena od ohranjenih jedi, povezanih s stoletno pastirsko in

sirarsko dediščino. Sirnek v Solčavi se od drugih v Zgornji Savinjski dolini

razlikuje po uporabi skute iz posnetega mleka, ki ji primešajo kumino in sol ter jo

prelito s smetano shranijo v kozarcih ali lesenih posodah, kjer potem dozori. V

sodobnem prehranjevanju je ta pikantni sir odličen kot namaz na črnem kruhu,

uporabljajo ga tudi za pripravo kremnih juh ali sirnic, predvsem pa je obvezna

priloga k narezku zgornjesavinjskega ţelodca, vratovine in salam.

Ajdnek je imenitna in najboljša potica Zgornje Savinjske doline. S to dobroto

postreţejo ob posebnih priloţnostih. Ajdnek je narejen iz mehkega vzhajanega

testa in polnjen z nadevom iz orehov, meda, cimeta in vanilije.

V Spodnji Savinjski dolini, dolini hmelja, najdemo kar nekaj jedi, ki vsebujejo

hmelj. Mednje sodijo slana pita s hmeljevimi vršički, jajčna omleta s hmeljevimi

vršički, hmeljevi vršički v listnatem testu, zabeljeni hmeljevi vršički, hmeljevi

vršički v solati, hmeljev kruh itd.

Ljubno ob Savinji slovi po domačih izdelkih blagovne znamke Flosarska rihta, ki

zdruţuje dobrote ljubenskih kmetij z izdelki iz domače volne in z izdelki domače

obrti. Na Solčavskem pa se je uveljavila blagovna znamka Latvica solčavskega.

Stoletne gostilne v Savinjski dolini so svojevrsten kulturni spomenik in del

savinjske kulturne dediščine. Pod streho so sprejemale tako meščane kot kmete.

Nedvomno so prve gostilne nastale sočasno z razvojem prometa. Danes v njih

najdemo ogromno okusnih jedi, narejenih po izvirnih receptih savinjskih

gospodinj iz preteklosti. Te gostilne so: Gostilna in penzion Raduha v Lučah, ki je

prvič odprla svoja vrata davnega leta 1875 – takrat so ji po domače rekli pri

Medetu; gostilna Pri šoferski mamici v Ločici pri Vranskem, kamor je zelo rad

zahajal dramatik Dominik Smole; Gostišče Trobej - Filač v Gornjem Gradu;

Gostišče Slovan - Filač na Vranskem.

79

7.4 ŠEGE IN NAVADE

S šegami in navadami označujemo najrazličnejše praznične in vsakdanje oblike

človekovega delovanja, verovanja in vedenja. Šege so oblike medčloveških

odnosov in dejanja. Navade pa so bolj ali manj redna človekova vsakdanja in

praznična opravila. Pojavljajo se enkrat ali večkrat v letu, na določene dneve ali

ob določenih priloţnostih. V nadaljevanju bodo opisane najbolj poznane šege in

navade.

7.4.1 Ţivljenjske šege in navade

Čas med boţičem in pustom je bil čas porok. V nedeljo pred poroko so imeli

slovo od fantov in deklet. Ta večer običajno niso jedli mesa. Na mizi sta bila le

šarkelj in jabolčnik. Veliko so plesali in peli. Veselje je trajalo do desetih zvečer.

Na dan poroke so prišli svatje na nevestin dom kakšne tri ure pred obredom.

Značilen dogodek na poroki je bila tudi šranga – zapora, ki so jo fantje iz

nevestine vasi postavili čez cesto. Fantje so za nevesto postavili visoko ceno.

Pogajanja z ţeninovo poročno pričo so bila trda, in šele ko so se dogovorili za

ceno, so odstranili zaporo. Jedilnik za ohcet je bil več ali manj enak: goveja juha z

rezanci, kuhana govedina, popečena kokoš, praţeni krompir, kuhani hren, vinski

»zos«; drobno pecivo; pečenka, pohano meso, pečeni krompir, solata; narezek,

kuhana suha svinjina, ţelodec, ostanki pečenke in pohanja, jajčni hren; vlečena

potica in češpljev kompot.

Teden dni po poroki so imeli manjše slavje. V okolici Mozirja so ga imenovali

jesih. Nanj so bili povabljeni le tisti, ki so pomagali pri ohceti.

Rojstvo otroka je bil za druţino pomemben dogodek. Moţje so poskrbeli, da si je

porodnica čim prej opomogla od poroda in spet prevzela gospodinjstvo. Verjeli

so, da dobro vino vrača porodnici moč in pospešuje nastanek mleka, zato so ji ga

tudi priskrbeli. Za zajtrk je dobila veliko skodelico bele kave z belim kruhom. Za

dopoldansko malico so bile šnite in vinski čaj. Za kosilo je dobila kokošjo juho z

rezanci, popečeno kurje meso in pire krompir s čeţano. Za večerjo je bila mlečna

80

kaša, mlečna juha in podobno. Tako so porodnico hranili vse do šestega tedna,

vendar le v premoţnih hišah.

Otroka so h krstu nesli ţe en dan po rojstvu. Biti boter otroku je bila velika čast.

Starši novorojenčka so botre vikali.

Konec človekovega ţivljenjskega cikla predstavlja smrt. Umrlega so pazili

domači in sosedje, ob njem so bedeli celo noč. Ljudem, ki so prišli kropit, so

postregli z ţganjem, vinom, likerjem, pecivom, potico in kruhom. Po pogrebu je

bila sedmina običajno na domu umrlega.

7.4.2 Letne in delovne šege ter navade

Predboţični čas je bil čas velike peke. Spekli so beli in črni kruh, orehovo potico

in štruce, ki so bile iz navadnega testa iz bele moke ter namazane z orehovim

nadevom. Spekli so tudi poseben kruh boţičnik – velik bel hlebec, ponekod tudi

velik orehov kolač, pečen v glinastem modelu.

Boţič je bil ţe od nekdaj največji druţinski praznik. Nanj so se pripravljali ţe od

prve adventne nedelje. V tem času so bila prepovedana vsa veseljačenja in poroke.

Dan pred boţičem je bil strogi post. Na boţični dan so jedli pečenko, praţeni

krompir in vinski »zos«. Za sladico sta bila potica in češpljev kompot.

26. decembra, na sv. Štefana, so nesli k ţegnu sol in vodo. Furmani so na ta dan

na ţupniško dvorišče prignali blagoslovit lepo okrašene konje.

Na šentjanţevo, 27. decembra, so nesli v cerkev še vino, ki so ga nato popili po

kosilu.

Otroci so se najbolj veselili tepeţnice (28. decembra), ko so s šibami tepli odrasle

in kričali: »Rešte se, rešte se, mošnjo si odveţte, kar je pa not, pa vse men dajte.«

Tako so v dar dobili denar.

Svečnica je zadnji praznik v boţičnem času. Praznuje se štirideset dni po rojstvu

Jezusa Kristusa. Na svečnico je gospodinja spekla flancate ali miške.

V Savinjski dolini je pustovanje močno uveljavljeno. V večjih naseljih kaţe prave

karnevalske poteze. Ţal pa se je stari arhaični pust umaknil in ga skoraj ni več.

81

Spodnja Savinjska dolina je vsaj v spominu ohranila starosvetne šemske like, ki

jih je Zgornja Savinjska dolina ţe pozabila.

Zelo znani so mozirski pusti ali pustnjaki. Ti imajo svečana oblačila in cilindre, na

obrazih pa nimajo mask. Po tem se ločijo od ostalih pustnih mask po Sloveniji. V

Mozirju ima pustovanje dolgo tradicijo. Med pustne običaje, ki so se ohranili vse

do danes, sodi okolofiranje, prevzem oblasti na občini na pustni dan z razglasom

oblastnih dekretov, zborovanje na mozirskem trgu s satiričnim prikazom

odmevnih dogodkov in razprtij med letom ter seţig Pusta na pepelnično sredo.

Pri Novi Štifti je ohranjenih nekaj starejših likov, predvsem Pust, stara baba in

stari ded.

Pust v Gornjem Gradu je danes ţe povsem urbaniziran. Značilen lik je bila včasih

stara šema, ki je danes ţal ne poznajo več. Na obrazu je imela naličje iz ovčje

koţe z izrezanimi odprtinami za oči in prilepljenim nosom iz papirja. Lase je

imela dolge, iz konjskega repa. V široke hlače si je natlačila slame spredaj in

zadaj, tako da je izgledala močno obilna.

V Gornjem Gradu so za pust začeli izdajati tudi Zadrečke pustne novice.

V Lučah ob Savinji sta se od starih likov ohranila ta stari in ta stara.

V Ljubnem ob Savinji so značilni stari ţivalski liki, starci, cigani, dimnikarji, peki

in čebularji.

Na Vranskem se šemijo ţe od nekdaj, vendar posebno značilnih šemskih likov

sicer ni. Večinoma danes nastopajo moderni karnevalski liki. Je pa

industrializacija prinesla novo šego – na pepelnico pokopavajo delavci

posameznih podjetij Pusta z zelo razširjenim ceremonialom.

Po hribih okoli Marije Reke je bil najbolj priljubljen svatovski sprevod z ţeninom

in nevesto.

V Šeščah je bil prava posebnost dopoldanski berač. Ta si je suknjič obrnil narobe,

naredil grbo in se namazal s sajami. Tako je ob palici in s košaro hodil od hiše do

hiše, kjer se je pokazal in molčal. Dobil je krofe, kos klobase in pijačo. Dandanes

dopoldanskih beračev ni več, pač pa hodita okoli ta stara baba in ta stari ded.

Ţalec ţe od nekdaj pozna organizirane pustne sprevode. Leta 1971 so Ţalčani

izdali tudi pustni časopis Pustno gofljo.

82

Prehrana za pusta je bila zelo bogata in mastna. Dopoldne so povsod pekli krofe.

Za kosilo so skuhali suho juho z ribano kašo, krompirjevim »zosom« in kuhano

kračo, h kateri so za večerjo postregli še jajčni hren, za sladico pa so bili krofi s

kompotom iz kuhanih sliv. Obvezna je bila tudi vlečena potica. Najesti so se

morali do polnoči, ker je nato nastopil štiridesetdnevni post.

Največji krščanski praznik je bila in je še vedno velika noč. Praznovanje se je

začelo ţe s cvetno nedeljo. Očetje so skupaj z otroki nabrali zelenje za butare ali

potice, kot jim še danes pravijo na Ljubnem. Butare so otroci okrasili z

ţivopisanimi trakovi in roţami iz krep papirja. Prav tako so jim dodali še jabolka

in kasneje pomaranče. Na veliki petek so spekli beli kruh, potice, štruce in kolače.

Otroci so pobarvali tudi pirhe. Zjutraj na veliko soboto je meţnar prinesel ţegnani

ogenj, s katerim so zakurili peči in štedilnike, v katerih so nato skuhali ţelodec in

kračo za ţegen. V veliko košaro so gospodinje zloţile kruh, potico, meso, hren in

pirhe. V cerkev so košaro k ţegnu nesla dekleta, ki so na poti domov tekmovala,

katera bo prej doma. Ko je prva prišla do doma, so fantje ustrelili z moţnarjem.

Po maši v nedeljo so moţje šli na liter vina in si kupili tobaka za cel teden. Sledil

je druţinski velikonočni zajtrk. Velikonočni ponedeljek je bil namenjen za obiske.

Otroci so k svojim botrom odhajali po pirhe. Krstni botri so dajali pirhe otrokom

do birme, birmanski boter pa do naslednje birme v fari.

Po oblikah in načinu izdelave so ljubenske potice, unikatni rokodelski izdelki,

izjemne in se od vseh drugih butar na Slovenskem razlikujejo po tem, da so

figuralne, torej predstavljajo pomanjšane predmete, orodja in naprave, predmete

za osebno rabo in celo duhovite figuralne prizore ter predmete in motive iz

verskega ţivljenja. Te butare so izdelane iz sveţega mladega zelenja, različnih

vrst lesa, jagodičja in drugih naravnih gradiv.

Koline so bile druţinski praznik. Le na redkih kmetijah v Savinjski dolini je še

ohranjena njihova tradicija. Čas kolin je bil od novembra do februarja. Najbolj so

se jih veselili otroci, saj jim ta dan ni bilo treba v šolo. Trajale so ves dan. Zjutraj

je gospodar mesarja in sosede, ki so bili povabljeni kot drţači, povabil v hišo, kjer

so se zbrali ob mizi. Pili so šnopc – sadjevec in tudi čaj, najraje pa šnopc s čajem.

Prašiče so klali vaški mesarji, ki so hodili od kmetije do kmetije. Zaklali so ga na

83

tleh, gospodinja pa je lovila kri in jo mešala. Drţači so zvrnili prašiča na lestev in

ga odnesli v hišo, kjer so ga odrli ter razkosali. Odprli so ga na hrbtni strani, kar

spada med najstarejše načine razkosavanja. Laţje prašiče so arali, to je barili v

arnici z vročo vodo. Ko se je meso po zakolu ohladilo, so ga suho nasolili in

zloţili v čeber. Po treh do petih dnevih so meso prelili s slanico ali paco, ponekod

pa nadaljevali s suhim postopkom soljenja.

V Spodnji Savinjski dolini se pomen hmelja in z njim povezane šege in navade

ohranja s prireditvami, ki prikaţejo najbolj značilne oblike rokovanja s hmeljem.

Teţkemu, napornemu in uspešno opravljenemu obiranju hmelja je sledil

zaključek – hmeljarski likof. Šege in navade, ki so povezane s to ţlahtno rastlino,

vsako jesen tradicionalno predstavijo na hmeljarskem likofu. Prikaţejo ročno

obiranje hmelja, običaje na hmeljišču in v prostem času obiralcev ter

hmeljarskega starešino in princeso, ki simbolizirata hmelj; starešina predstavlja

hmeljevo rastlino, princesa pa njen plod oz. hmeljevo kobulo.

Med bolj poznane delovne šege in navade spadajo tudi flosarski, splavarski in

lovski krst, s katerim flosarji, splavarji in lovci sprejmejo novinca v svojo

bratovščino.

7.5 LJUDSKO VEROVANJE IN LJUDSKO ZDRAVILSTVO

Mehanizme ureditve in delovanja sveta je človek od nekdaj iskal v religiji.

Ljudsko verovanje je bilo v preteklosti predvsem preplet sestavin krščanske

religije s starejšimi, magičnimi sestavinami. Snovna pričevanja o krščanski

religioznosti so poleg cerkva tudi kapelice in znamenja. Magija je pogosto

omogočala človeku, da je razumeval naravne pojave in spoznanja o ljudeh.

Ţivljenje v kmečkih skupnostih je potekalo v veliki odvisnosti od dogajanja v

naravi. Ogroţale so ga suše in povodnji, ki so vplivale na letino, prav tako poţari,

bolezni, strah pred sovraţnimi nadnaravnimi silami, pred smrtjo in peklom. Za

zaščito in pomoč so se priporočali svetnikom zavetnikom. Ti so bili upodobljeni

na podobicah, votivnih slikah, panjskih končnicah ter v pročelnih nišah in na

84

hišnih pročeljih. V kmečkih hišah so bila razpela pomemben del opreme glavnega

bivalnega prostora.

Omenimo nekaj verovanj: kost ţegnanega mesa varuje domačijo; košček

boţičnika so vrgli v vodnjak, da bi bilo dovolj zdrave vode; mrlič, ki ima odprte

oči, vabi za seboj druge domače; svinje ostanejo zdrave, če gospodinja poloţi pod

korito podkev; kdor je sanjal o zobeh, bo v kratkem doţivel smrt v druţini; kdor je

sanjal o golazni, ušeh, bolhah in ščurkih, bo dobil denar; furmani so verjeli, da je

dan, ko jim cesto prečka črna mačka, nesrečen; če kokoši postanejo nemirne in ne

zaspijo ob času, bo slabo vreme; če so zjutraj naleteli na dimnikarja, bodo imeli

srečen dan; če nosečnica umiva okna, se bo otroku popkovina ovila okoli vratu.

Ljudje so v preteklosti ţiveli veliko bolj povezano z naravo. V moč roţ in mazil

so zelo verovali. Dobro so poznali rastlinje okrog sebe ter ga koristno rabili za

pripravo jedi in za zdravljenje različnih bolezenskih stanj. Na vsaki domačiji so

nabirali zelišča, ki so jih nato sušili v kaščah, na kozolcih in podstrešjih. Znanje in

vedenje o rabi zelišč se je prenašalo iz roda v rod.

Tudi Savinjčani pravijo, da za vsako bolezen raste roţa. Zdravilnih rastlin je zelo

veliko, v nadaljevanju je prikazanih le nekaj primerov zdravljenja.

Olje iz brinovih jagod je bilo odlično zdravilo proti bolečinam v trebuhu. Starejši

so z njim zdravili tudi revmo in koţne izpuščaje. Vsaka hiša je imela arniko,

namočena v ţganju je bila nepogrešljivo zdravilo za rane in udarnine. Ţavbe in

mazila so delali iz svinjske masti, v katero so dodajali materino dušico, kamilico

in druga zelišča. Zelo priljubljeno je bilo šentjanţevo olje, s katerim so mazali

razjede, rane, opekline in ture. Sirup iz smrekovih vršičkov, ţajbelj in materina

dušica so bili koristni pri prehladu in kašlju. S kamilico so zdravili trebušna,

ţelodčna in črevesna obolenja. Pomagali so si na vse načine in upali v koristnost

mazil, čajev in sirupov.

Seveda pa je imela Savinjska dolina tudi svoje ljudske zdravilce. Zanimivo je, da

v spodnjem delu doline ni bilo ljudi, ki bi se ukvarjali z zdravljenjem ljudi in

ţivine, v Zgornji Savinjski dolini pa je bilo teh zdravilcev mnogo. Verjetno je

vzrok v tem, da je Zgornja Savinjska dolina bolj zaprto območje, več je

85

hribovitega sveta in ljudje ţivijo bolj odmaknjeno od mest in zdravnika. Zdravili

so z zdravilnimi zelišči in drugimi naravnimi pripomočki.

V Solčavi starejši ljudje še pomnijo zdravilca Vida Strgarja - Fida. Rojen je bil 15.

junija 1836 v Solčavi. Izjemno zanimivo in strokovno je spisal svoje bukve z

naslovom Zdravje bolnikov.59

Knjigo danes hrani Slovenska akademija znanosti in

umetnosti v Ljubljani. Nadgradnjo razstave Zdravje bolnikov – ljudsko

zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini v Logarski dolini predstavlja Fidov gaj, kjer

je na idilični gozdni jasi urejen vrt zdravilnih rastlin s preko sedemdeset

različnimi zdravilnimi rastlinami, ki je osnovan na knjigi Zdravje bolnikov.

Danes po dolini še najdemo ljudi, ki verjamejo v moč zdravilnih rastlin. Predvsem

so to starejše gospe, ki se zelo rade ukvarjajo z zeliščarstvom. Tako se na primer v

hribovitem delu Občine Tabor nahaja domačija Hribernik, kjer je gospodinja

dobra poznavalka zdravilnih zelišč, iz katerih izdeluje razne čajne mešanice,

mazila in druge izdelke, ki jih je mogoče kupiti v trgovinici na kmetiji.

Na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije v Ţalcu so leta 1976

ustanovili Vrt zdravilnih in aromatičnih rastlin kot osrednjo institucijo za

raziskovanje pridelovanja, predelovanja in uporabe zelišč. Sodelovanje z

Mozirskim gajem se je začelo leta 1991, današnjo obliko in podobo pa je zeliščni

vrt v mozirskem parku začel dobivati leta 2003.

Na območju Bio parka Nivo v Vrbju pri Ţalcu je nasad avtohtonih zdravilnih

rastlin, ki so jih ljudje v Spodnji Savinjski dolini skozi stoletja uporabljali za

zdravljenje sebe in svojih ţivali. Rastline so označene s slovenskimi in latinskimi

imeni, pripisane so jim tudi zdravilne učinkovine in droge.

59

Obseg zapisa je 396 strani. Strgar se je zelo potrudil nekatere rastline, ki jih opisuje kot

zdravilne, tudi narisati, in to ne slabo. Domneva se, da so to zelišča, ki jih je na solčavskem

območju dobro poznal. Vsebinska ureditev zapisa kaţe na veliko bukovniško spretnost. Strani je

naprej razdelil na opise zdravilnih zelišč in nato po zdravilnih pripravkih, ki jih priporoča. Ta

poglavja so: ţaube, flajštri in kadila. Posebno poglavje posveča še Drugim zdravilam, kjer opisuje

različne bolezni in zdravljenje le-teh. Besedilo je zaključeno še s preglednim kazalom, kar je za

tovrstne in tedaj napisane zapise še prav posebej imenitno.

86

7.6 PREŢIVLJANJE PROSTEGA ČASA IN DRUŠTVENO

ŢIVLJENJE

Ob vsem delu doma in na polju, ki so ga morali opravljati tako odrasli kot tudi

otroci, ljudem ni ostalo veliko prostega časa. Proste urice so imeli le ob nedeljah

popoldan in ob praznikih. Ta čas so večinoma preţivljali doma. Otroci so se igrali

na prostem. Lovili so se okrog hiše, se skrivali, igrali z ţogo, ki so si jo naredili iz

cunj, se igrali slepe miši itd. Ob bliţnjem potoku so postavljali mlinčke, fantje so

si izdelovali vrbove piščalke in se igrali s frnikolami. Deklice so rade pletle

venčke iz marjetic, regrata, ivanjščic in drugih rastlin ter se igrale s punčkami,

narejenimi iz cunj ali lesa. Odrasli so se ukvarjali s športom, največkrat so igrali

nogomet, kolesarili in hodili v hribe. Le redki so prosti čas izrabljali za branje

knjig. Pozimi se niso kaj dosti igrali zunaj, saj niso imeli primerne obleke in

obutve. Zimske večere so si krajšali z raznimi prstnimi igrami, izštevankami, s

petjem in pripovedovanjem zgodb. Med meščani so bile razvite športne oblike

druţabnosti in preţivljanja prostega časa, kot so kolesarjenje, tenis, kopanje poleti

in drsanje pozimi. Za konec tedna pa so se ti ljudje odpravljali na nedeljske izlete

in piknike.

Posebna oblika izrabe prostega časa pri otrocih in odraslih vseh druţbenih slojev

je bilo konjičkarstvo. Ukvarjali so se z najrazličnejšimi ljubiteljskimi dejavnostmi.

Med priljubljenimi hobiji je bilo razširjeno zbirateljstvo. Nastajale so razne

zbirke: arheološke, herbarijske, sakralne, etnografske, numizmatične, filatelistične

itn. Med dekleti je bilo najbolj razširjeno zbiranje punčk, medvedkov in prtičkov,

fantje pa so najraje zbirali frnikole, značke in avtomobilčke. K vzorni meščanski

vzgoji je spadalo tudi zbiranje znamk.

Savinjska dolina ima zelo bogato in raznoliko društveno ţivljenje, o čemer priča

bogata dejavnost na vseh področjih, tako kulturnih in turističnih kot tudi gasilskih,

čebelarskih, športnih in drugih. Veliko pa društveno ţivljenje pove tudi o ljudeh,

ki tod ţivijo in radi navezujejo stike ter se povezujejo v društva, ki s svojimi

programi in prireditvami zdruţujejo vse generacije.

87

Kulturna društva oziroma njihovi člani skrbijo za ohranjanje kulturne dediščine

in za kakovostnejše kulturno ţivljenje, saj se preko njih oblikuje, razvija in

ohranja identiteta prebivalcev nekega območja. Ustvarjalno področje kulturnih

društev predstavljajo naslednje dejavnosti: glasbena, gledališka in lutkovna,

folklorna, literarna, plesna, filmska in prireditvena ter izobraţevanje. Krajevna

kulturna društva povezujejo v svojo dejavnost tudi šolska kulturna društva, kjer

mladi spoznavajo, raziskujejo in ustvarjajo pod vodstvom mentorjev oz. mentoric.

Kulturnih društev je v Savinjski dolini zelo veliko. Vsaka izmed trinajstih občin v

Spodnji in Zgornji Savinjski dolini ima svoja kulturna društva, lahko bi celo rekli,

da ima vsak zaselek v posamezni občini svoje kulturno društvo. Tako na primer

Zveza kulturnih društev Savinja Ţalec zdruţuje kar devetnajst kulturnih društev v

Občini Ţalec.

Regionalna kulturna naveza Triangel je nastala na pobudo Zavoda za kulturo,

šport in turizem Ţalec, Festivala Velenje in celjske Hiše kulture. Pismo o nameri

so podpisali junija 2010. Vsi trije podpisniki so izrazili skupen interes na področju

razvoja ter promocije kulture, kulturne produkcije in postprodukcije ter turističnih

produktov, ki so vezani na kulturno ponudbo v savinjsko-šaleški regiji.

Pomemben del sodelovanja so tudi skupni nastopi na regijskem kulturnem parketu

ter nacionalnem in mednarodnem kulturnem področju.

Gasilska društva skrbijo za poţarno varnost, pomagajo ob naravnih in drugih

nesrečah. Skrbijo tudi za kulturno in druţabno ţivljenje ter za vzgojo mladih. Prva

gasilska društva so na Savinjskem ustanovili v drugi polovici 19. stoletja. Poţarna

bramba v Ţalcu je bila ustanovljena leta 1881, njen ustanovitelj in prvi načelnik je

bil Janez Hausenbichler.

Leta 1897 so slovenski prostovoljni gasilci ustanovili Zvezo slovenskih poţarnih

bramb za Spodnjo Štajersko, s sedeţem v Ţalcu. Velik preobrat v gasilstvu in pri

ohranjanju slovenskega jezika in narodnega obstoja je pomenilo poveljevanje v

slovenskem jeziku, ki ga je uvedel ţe Hausenbichler. Prvi načelnik Zveze

slovenskih poţarnih bramb je bil Josip Širca, ki je v sodelovanju z bratom

Friderikom Širca ter tajnikom zveze Ivanom Kačem sestavil učbenik z naslovom

88

Veţbenik zveze slovenskih poţarnih bramb na Spodnjem Štajerskem, ki je izšel

leta 1899. Po tem učbeniku so vsa v zvezo včlanjena društva vpeljala slovensko

poveljevanje.

Danes v Zgornji in Spodnji Savinjski dolini deluje več kot sto gasilskih društev,

saj ga ima ţe skoraj vsaka vas. Ustanovljeni pa sta bili tudi dve gasilski zvezi.

Gasilska zveza Ţalec je bila ustanovljena leta 1955 in danes zdruţuje petintrideset

gasilskih društev petih občin Spodnje Savinjske doline: Braslovče, Polzelo, Tabor,

Vransko in Ţalec. Najstarejše gasilsko društvo je PGD Šempeter, ki je v letu 2008

praznovalo 130 let delovanja, najmlajše društvo pa je PGD Zavrh pri Galiciji, ki

je bilo ustanovljeno leta 1989.

Gasilska zveza Prebold je bila ustanovljena leta 1999. Deluje na območju Občine

Prebold, ki zajema šest zaselkov oz. vasi: Prebold, Dolenjo vas, Kapljo vas,

Latkovo vas, Sv. Lovrenc in Marijo Reko ter območje Krajevne skupnosti Šešče z

zaselkoma Šešče pri Preboldu in Matke.

Turistična društva skrbijo za kulturni utrip Savinjske doline. V društvih se

zdruţujejo člani z namenom pospeševati turizem v vseh njegovih pojavnih

oblikah. S tem pokaţejo skrb za ohranjanje kulturne in zgodovinske dediščine

svojega kraja. Vsaka občina v Savinjski dolini ima svoje turistično društvo.

Zveza turističnih društev Občine Ţalec je prostovoljno, nepridobitno zdruţenje

društev, ki delujejo na področju turizma ali so kako drugače pri svojem delu

povezana s tem področjem. Ustanovljena je bila leta 2001. Zveza ima svoj znak in

pečat, in sicer v obliki hmeljeve kobulice in roţice. Hmeljeva kobulica simbolizira

Občino Ţalec kot ustanoviteljico Zveze turističnih društev Občine Ţalec, roţica pa

turistično dejavnost. Pečat je okrogle oblike z vtisnjeno hmeljevo kobulico in

roţico ter napisom Zveza turističnih društev Občine Ţalec.

Poleg mnoţice kulturnih, gasilskih in turističnih društev so v Savinjski dolini

ustanovljena tudi številna športna društva, ki skrbijo za raznolike športne

dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo tako starejši kot mladi.

Ostala društva, ki se pojavljajo, so še: LAS – Društvo za razvoj podeţelja Zgornje

Savinjske doline, Zgodovinsko in narodopisno društvo Prebold, čebelarska

89

društva, društva borcev za vrednote NOB, društva podeţelske mladine, društva

podeţelskih ţena in deklet, društva prijateljev mladine, društva upokojencev,

društva za ohranjanje naravne, kulturne in etnološke dediščine, flosarsko društvo,

kinološka društva, konjerejska društva, lovska društva, ovčerejsko društvo,

planinska društva, ribiška društva, sadjarska društva, smučarska društva, strelska

društva, tehnična društva in še bi se našlo.

V okvir društvenega ţivljenja lahko uvrstimo tudi projekt »Dolina zelenega

zlata«. Ta povezuje dogajanje v šestih občinah Spodnje Savinjske doline in širše.

Poleg turistične lahko v ponudbi projekta najdemo še hmeljarsko, pivovarniško in

drugo dediščino ter naravne znamenitosti, arheološke spomenike in muzeje,

kulturne, zgodovinske in druge znamenitosti. Pomemben sestavni del projekta so

prireditve, kot na primer: postavljanje hmeljevk, obiranje hmelja na star način,

dan hmeljarjev, hmeljarski likof, pohod po hmeljski poti ter vsakoletni izbor

hmeljskega starešine in hmeljske princese.

7.7 TRADICIONALNE PRIREDITVE

V Savinjski dolini preko leta potekajo številne prireditve, ki pripomorejo k

poţivitvi kulturnega in druţabnega ţivljenja. Prireditve so namenjene vsem: tako

gostom, domačim in tujim, kot tudi domačinom.

Etnografske in kulturne prireditve: Pust mozirski60

(februar, marec), Taborski

kulturni dnevi v Ţalcu, Vranski poletni večeri, Cvetna nedelja na Ljubnem

(marec, april), Od lipe do prangerja na Rečici ob Savinji61

(junij), Pohod po poteh

60

Pustovanje v Mozirju ima dolgo tradicijo, saj so z organiziranim pustovanjem pričeli okrog leta

1891. Pustni čas se za mozirske pustnake prične 11. 11. ob 11. uri in 11 minut. Takrat objavijo

program pustovanja za prihodnje leto. Pustovanje se prične na debeli četrtek, ko največjo vlogo

odigra pustni ansambel ˝Boj se ga˝, ki je v pustnih dneh pod tem imenom nastopal ţe pred drugo

svetovno vojno. Ko gre debelemu četrtku nasproti ţe noč, se za pustnake prične eden izmed

pomembnejših dogodkov, saj se podelijo trške pravice. Vsako leto pustnaki izberejo enega

priseljenca, ki je s svojim delom pripomogel k razvoju Mozirja in mu tako uradno priznajo, da je

postal Mozirjan. Petek je dan, ko se pustnaki pripravljajo na naslednje naporne dneve. V zadnjih

letih pa je novost, da pustnaki pripravijo veliko zabavo, rock prireditev za mladino, saj menijo, da

prihodnost stoji na mladih. 61

Od lipe do prangerja je kulturno zabavna prireditev pod trško lipo, ki temelji na starem izročilu.

Povezana je z likovno in etnografsko razstavo. Prireditev je dobila ime po starem sramotilnem

90

Robanovega Joţa v Robanovem kotu (julij), Čebelarski praznik v Gornjem Gradu

(julij), Solčavski dnevi (julij), Flosarski bal na Ljubnem62

(avgust), Lučki dan

(avgust), Ovčarski praznik v Šmihelu (avgust), Poletna zGODBA v Zgornji

Savinjski dolini63

(maj), Lesarski praznik v Nazarjah (julij oz. september),

Lenartov sejem na Rečici ob Savinji64

(oktober), Joţefov sejem v Petrovčah in na

Ljubnem65

(marec), kresovanje in martinovanje v Mozirju, Festival potic v

Preboldu (čas pred veliko nočjo), Tekma koscev, grabljic in štangarjev v Sv.

Lovrencu pri Preboldu (avgust), Ţalska noč (junij), Jurjev sejem v Mozirju (april),

Šentjurski sejem v Taboru66

(april), Dan hmeljarjev v Braslovčah (avgust),

Hmeljarski likof v Petrovčah (oktober), Obiranje hmelja na star način na Ponikvi

pri Ţalcu (avgust), Ekofest v Ţalcu67

(vsak prvi vikend v mesecu), razni tematski

pohodi in poti skozi vse leto (Savinova sprehajalna pot, pohod po hmeljski poti,68

ekološke učne poti itd.).

kamnu, ki ga še vzdrţujejo v kraju. 62

Flosarski bal je etnografsko turistična prireditev, ki vključuje oz. prikazuje stare šege in navade

s poudarkom na flosariji in spravilu lesa. Kraj je ţe pred drugo svetovno vojno slovel kot

turističen. Kmalu po koncu vojne so pričeli s Flosarskim balom. Gotovo je to še danes najbolj

odmevna turistična prireditev. Gre za prikazovanje splavarstva, obujanje raznih ţe pozabljenih del

in opravil, hkrati pa sam bal spremljajo številne kulturne prireditve. Osrednja prireditev poteka na

prireditvenem prostoru Vrbje ob Savinji, kjer prekrstijo ˝zelence˝ v novopečene flosarje. Flosarski

bal pomeni za kraj ţe desetletja veliko doţivetje in pritegne številne obiskovalce. 63

Poletna zGODBA je zabavno-etnološka prireditev. Gre za preplet glasbe, turističnega dogajanja

in vsakdanjega ţivljenja v Zgornji Savinjski dolini. 64

Lenartov sejem v slovenskem prostoru velja za edinstven etnološki dogodek, saj ga domačini

pripravijo natanko po vzoru iz časa med obema vojnama v minulem stoletju. Sejmarji ne smejo

prodajati kiča, sladke pene, s helijem napolnjenih balonov, skratka prav nobene krame, niti

plastične vrečke niso dovoljene. Praviloma so oblečeni v gvant, ki se je nosil v prvi polovici

dvajsetega stoletja, po trgu pa se tudi domačini sprehajajo v oblačilih iz tistega časa. Vsi drugi

pridejo lepo nedeljsko opravljeni, saj je sejem svojevrsten druţabni dogodek, ki moške ţe zgodaj

dopoldne zdruţi pri točajih, ţenske pa se ustavljajo pri stojnicah s savinjskim ţelodcem, poticami,

z janeţevimi upognjenci, pri rokodelcih (lectar, zeliščar, kovač, čebelar), pri gobarski razstavi ali

pa se samo pomenkujejo med seboj. Rečičanom je pravico do sejma odobril škof Ivan Tavčar leta

1585. 65

Vsako leto na joţefovo, torej 19. sušca, poteka na Ljubnem in v Petrovčah ţivahen Joţefov

sejem, kjer lahko kupimo vse od semen, izdelkov domače obrti, domačega kruha in peciva,

volnenih izdelkov, zeliščnih pripravkov, meda, domačega ţganja, orodja itd. 66

Šentjurjev sejem ostaja etnološka prireditev domačinov in mojstrov domače in umetne obrti,

ekoloških kmetij, društev in taborskih dolgoletnih partnerjev na področju turizma. 67

Ekofest je projekt, s katerim ţelijo vzpodbujati zeleni turizem, pospeševati javno-zasebno

partnerstvo in graditi trajnostni razvoj. Povezati ţelijo naravne danosti, turistične ponudnike, šport,

tradicijo, kulturo, posameznike in društva, ki se na etični način trudijo za razvoj turizma v Občini

Ţalec in to počnejo na pozitiven način do narave, zdravja in sočloveka. 68

Pohod po hmeljski poti je tradicionalna prireditev, ki se odvija vsako zadnjo soboto v avgustu.

Začetek in konec poti je pred dvorcem Novo Celje, kjer je bil eden prvih nasadov hmelja v

Savinjski dolini. Pot je dolga 14 kilometrov in vodi med hmeljišči najprej do ribnika Vrbje, nato

do Rimske nekropole v Šempetru in nazadnje do Ekomuzeja hmeljarstva in pivovarstva Slovenije

91

Glasbene prireditve: Pod Reško planino veselo ţivimo v Mariji Reki (junij), Iz

roda v rod v Nazarjah (junij), Druţina – ključ sreče v Nazarjah (december), Zlate

citre v Griţah (julij), Druţina poje v Andraţu nad Polzelo (avgust), Večeri plesa,

petja in cvetja na pragu poletja v Šempetru (junij).

Športne in ostale prireditve: tek na smučeh po Logarski dolini (januar),

smučarski skoki na Ljubnem (januar, februar), smučarski skoki v maskah na

pustno nedeljo v Podvrhu pri Braslovčah, razstava cvetja v Mozirskem gaju (od

konca aprila do avgusta oz. septembra), razstava buč v Mozirskem gaju

(september), gasilska tekmovanja in veselice, ţegnanje konj na Gomilskem

(december), Miš – Maš za otroke v Griţah (junij), Poletje v Peklu itd.

Poleg tradicionalnih prireditev po dolini skozi celo leto potekajo tudi razne

etnološke, kmečke in cvetlične trţnice, kjer si je mogoče ogledati in kupiti razne

pridelke in izdelke. Prav tako ne manjka prireditev s področja gastronomije.

Mednje sodijo razne salamijade, golaţijade, tekmovanje za ţar mojstra Savinjske

itn.

7.8 ETNOLOŠKE ZBIRKE

Etnološke zbirke predstavljajo ţivljenje kmeta in meščana v Savinjski dolini v

preteklosti in prikazujejo zlasti pripomočke, ki jih je uporabljal preprost in

skromen kmečki človek. Etnoloških zbirk ni malo, zaradi večje preglednosti pa so

podrobneje opisane v sklopu Muzeji, muzejske zbirke in razstave v Savinjski

dolini.

7.9 HIŠNA, DOMAČIJSKA IN LEDINSKA IMENA

Hišna imena so nastajala iz osebnih imen hišnih gospodarjev (Jakovc, Lavrel,

Martinek), vzdevkov, ki so jim jih nadeli vaščani (Zajc, Muzej, Beloglavc …),

imen njihovih poklicev (Rezar, Šlosar, Kovač) in drugih dejavnosti (Homot –

v Ţalcu.

92

pomeni, da je bil pri hiši izdelovalec homotov oz. komatov; Pobertonc – ime

najverjetneje označuje podloţnika, ki je za zemljiškega gospoda pobiral dajatve,

ki so jih podloţni kmetje dajali v blagu ali denarju; Marjonček pomeni oskrbnika

grajskih gospodarskih poslopij) ter iz imen, povezanih s krajem njihovega bivanja

(Kolšek – kolosek, kar je pomenilo gozd; Zagoričnik – pomeni za skalnato

vzpetino Gorico sredi Polzele, Šprong – domačija je dobila ime po legi na razpoki

med apnenčasto vzpetino Gorico in Šeneškim gričem v središču Polzele). Ime hiše

se je preneslo na njene stanovalce in njihove naslednike. Stanovalci posamezne

hiše so imeli poleg svojih osebnih imen še druţinski priimek, vendar so bili

svojim sovaščanom bolj znani z imenom svoje hiše oz. posestva.

Vse starejše domačije imajo še danes hišna imena, vendar se ta ne skladajo več s

sedanjimi priimki. V Savinjski dolini so najstarejša hišna imena tista, ki so

tvorjena iz prvotnih ledinskih imen (Brinšek, Čremošnik, Smrečnik). Ledinska

imena sodijo k zemljepisnim imenom in označujejo imena travnikov, gozdov,

poti, njiv, vinogradov itn. Navadno se uporabljajo s predlogi, saj so zaradi

povezanosti s kmečkimi opravili pogosteje kakor v imenovalniku rabljena v

toţilniku in mestniku. Taka imena so: Pri Kriţi, Okrogi, Govče, Zavrti, Gmajna

itd.

Kmetije v Robanovem kotu so stare okoli tisoč let, kar dokazujejo tudi hišna

imena, na primer Govc, Roban, Bevšek itd.

93

8 VZGOJNO-IZOBRAŢEVALNE IN KULTURNO-

IZOBRAŢEVALNE USTANOVE

8.1 ŠOLSKI VZGOJNO-IZOBRAŢEVALNI ZAVODI

V Savinjski dolini je v šolstvu prednjačil Ţalec,69

kjer je bila okrog leta 1580 v

sedanji Zotlovi domačiji ustanovljena prva šola, ki so jo ustanovili luterani in je

delovala dvajset let.

Danes delujejo na celotnem območju spodnjega in zgornjega dela doline številne

samostojne centralne šole s svojimi podruţnicami in številni predšolski vzgojno-

izobraţevalni zavodi.

Osnovne šole: I. Osnovna šola Ţalec s podruţnicama v Gotovljah in na Ponikvi;

Osnovna šola Šempeter v Savinjski dolini; Osnovna šola Petrovče s podruţnico na

Trju; Osnovna šola Polzela s podruţnico v Andraţu; Osnovna šola Prebold;

Osnovna šola Braslovče s podruţnicami na Gomilskem, v Letušu in Trnavi;

69

Novejšo šolo je nato leta 1762 ustanovil ţupnik Ivan Adam Kisler. Šola je leta 1773 dobila

značaj trivialke ali ţupnijske šole. 1803. leta se je osnovni šoli priključila obrtna nedeljska šola, ki

se je obdrţala preko desetletij, vendar z večkratnimi vmesnimi prekinitvami. Leta 1877 je dobila

naslov obrtno-nadaljevalne šole in postala stalna. Meščanska šola je v Ţalcu začela delovati z

nastankom stare Jugoslavije. Po drugi svetovni vojni se je spremenila v niţjo gimnazijo. Petrovče

so dobile šolo leta 1873, Liboje leta 1885, Gotovlje leta 1901 in Galicija leta 1843. Od Galicije se

je nato leta 1908 odcepil šolski okoliš dvorazredne šole v Veliki Pirešici. V pireški občini je bila

tudi Gornja Ponikva, ki je lastno šolo dobila leta 1877. Šempeter je dobil šolo leta 1819, Polzela

leta 1826, Braslovče leta 1806. Od braslovške šole sta se odcepili šola v Letušu, ki je nastala leta

1897, in šola v Orli vasi, ustanovljena leta 1899. Na Gomilskem je ţe leta 1752 poučeval otroke

meţnar, leta 1810 je pouk prevzel kurat, redna šola pa je bila ustanovljena leta 1815. Vransko je

imelo šolo ţe v 18. stoletju. Za časa stare Jugoslavije je dobila tudi oddelek za otroke s posebnimi

potrebami. Na Taboru so šolo leta 1833 ustanovili duhovniki, še posebej se je zanjo trudil

pripovedni pesnik in skladatelj Joţef Hašnik. Šola v Lokah je nastala kot ekskurenda taborske šole

leta 1891. V Preboldu so šolo ustanovili leta 1811, Griţe pa so jo dobile leta 1837. Šola v Mozirju

je bila ustanovljena leta 1783 kot trivialka. Nazarje so imele samostansko osnovno šolo,

ustanovljeno leta 1786, ki je 1924. leta dobila pravico javnosti. V Bočni je šola odprla svoja vrata

leta 1877. Gornji Grad je imel samostansko šolo za svoje gojence, bodoče brate in očete. Pozneje

je bilo v bivšem samostanu višje izobraţevalno središče za duhovnike (Collegium Marianum).

Marijanski kolegij je leta 1605 ustanovil škof Tomaţ Hren. Leto 1805 pa se sicer navaja kot

začetno leto gornjegrajske šole. Šmartno ob Dreti je dobilo šolo leta 1879, Nova Štifta pa leta

1875. V Rečici ob Savinji je nastala šola za časa Marije Terezije kot trivialka. Prav tako je šola na

Ljubnem verjetno nastala kot trivialka. Leta 1923 so nato za zelo oddaljene otroke odprli nedeljsko

šolo. Šola v Lučah je bila ustanovljena leta 1873. V Solčavi so duhovniki poučevali ţe od leta

1872, vendar je bil pouk nereden. Leta 1894 je bila nato ustanovljena redna šola kot podruţnica

lučke šole.

94

Osnovna šola Vransko s podruţnico v Taboru; Osnovna šola Mozirje s

podruţnicama v Šmihelu in Lepi Njivi; Osnovna šola Nazarje s podruţnico v

Šmartnem ob Dreti; Osnovna šola Rečica ob Savinji (sodi v okvir javnega

vzgojno-izobraţevalnega zavoda Mozirje); Osnovna šola Gornji Grad s

podruţnicama v Bočni in Novi Štifti; Osnovna šola Luče s podruţnico v Solčavi

in Osnovna šola Ljubno ob Savinji.

II. Osnovna šola v Ţalcu izvaja prilagojeni program vzgoje in izobraţevanja z

niţjim izobrazbenim standardom ter posebni program vzgoje in izobraţevanja.

8.2 PREDŠOLSKI VZGOJNO-IZOBRAŢEVALNI ZAVODI

Vrtci Občine Ţalec (predstavljajo zdruţbo enot in delujejo na enajstih lokacijah na

območju Občine Ţalec, in sicer: v Griţah, Levcu, Libojah, Petrovčah, na

Ponikvi, v Šempetru, na Trju, v Zabukovici in v treh enotah v Ţalcu); Vrtec

Polzela (deluje v okviru polzelske osnovne šole, svoj oddelek ima tudi v

Andraţu); Vrtec Prebold (sodi v sestavo Osnovne šole Prebold); Vrtci Osnovne

šole Braslovče (sodijo v sestavo osnovne šole v Braslovčah, svoje oddelke imajo

tudi v Braslovčah, Letušu in Trnavi); Vrtec Vransko - Tabor (je del javnega

zavoda Osnovna šola Vransko - Tabor in ima pod skupnim okriljem dve

organizacijski enoti: Vrtec Vransko in Vrtec Tabor); Vrtec Mozirje in Vrtec

Rečica ob Savinji (poslujeta pod imenom Javni vzgojno-izobraţevalni zavod

Mozirje, vendar delujeta kot dve povsem samostojni organizacijski enoti:

organizacijska enota Vrtec Mozirje in organizacijska enota Osnovna šola Rečica

ob Savinji); Vrtec Nazarje (deluje pod okriljem Osnovne šole Nazarje, v okviru

katere sta organizirani tudi enoti vrtca Nazarje in vrtca Šmartno ob Dreti); Vrtec

Gornji Grad (je javni vzgojno-varstveni zavod, ki deluje pod okriljem Osnovne

šole Gornji Grad in ima dve enoti, v Gornjem Gradu in Bočni); Vrtec Luče (deluje

pod okriljem Osnovne šole Luče in ima poleg enote v Lučah še enoto v Solčavi);

Vrtec Ljubno ob Savinji (deluje v okviru Osnovne šole Ljubno ob Savinji).

95

8.3 GLASBENE ŠOLE

Glasbena šola Risto Savin Ţalec

Glasbena šola Risto Savin v Ţalcu nosi ime po domačinu, skladatelju Ristu

Savinu. Svoja vrata je prvič odprla v šolskem letu 1957/1958. Sedeţ šole je v

Ţalcu, podruţnice se nahajajo na Polzeli, v Preboldu, Braslovčah in na Vranskem.

Glasbena šola Nazarje

Glasbeno šolo Nazarje je kot samostojni zavod leta 1993 ustanovila skupščina

takratne Občine Mozirje. S tem so bili dani pogoji za nadaljnji razvoj glasbenega

šolstva v Zgornji Savinjski dolini, saj je nazarska glasbena šola ena izmed redkih

glasbenih šol v Sloveniji, ki prestopa občinske meje in povezuje učence iz občin

Nazarje, Mozirje, Gornji Grad, Ljubno Luče in Solčava.

8.4 IZOBRAŢEVANJE ODRASLIH

UPI – Ljudska univerza Ţalec

UPI – Ljudska univerza Ţalec je javni zavod za izobraţevanje odraslih in mladine.

Ustanovljena je bila leta 1975 kot Delavska univerza Ţalec, ki se je leta 1990

preimenovala v UPI – Ljudska univerza Ţalec, katere ustanoviteljice so v

različnih deleţih občine Braslovče, Prebold, Polzela, Tabor, Vransko in Ţalec.

Kratica UPI pomeni usposabljanje in permanentno izobraţevanje. Z večanjem

števila udeleţencev se je postopoma večala tudi pestrost ponudbe izobraţevalnih

oblik. Leta 1979 so pričeli s ponudbo jezikovnega izobraţevanja odraslih ter

povečali ponudbo strokovnega poklicnega in visokošolskega izobraţevanja,

zmanjševal pa se je deleţ druţbeno-političnega izobraţevanja.

Ljudska univerza Ţalec je tudi partner v projektu Center vseţivljenjskega učenja

Savinjska, ki ga sofinancirata Evropska unija in Ministrstvo RS za šolstvo in

šport.

96

Center za samostojno učenje Nazarje

15. septembra 2004 je bil v Jakijevi hiši v Nazarjah odprt Center za samostojno

učenje. Namen odprtja je pribliţati samostojno učenje občankam in občanom

Zgornje Savinjske doline. V Centru je na voljo osem računalnikov, od tega so štiri

učna mesta opremljena z vso potrebno opremo za učenje tujih jezikov in drugih

multimedijskih programov. Štirje računalniki pa so na voljo za brskanje po

internetu in uporabo Worda. Na voljo so tudi programi za utrjevanje tujih jezikov

na različnih stopnjah, in to so: angleščina, nemščina, italijanščina, španščina ter

nemščina za otroke, razni priročniki in slovarji, kot so evropski slovarji, fizika,

matematika, program za desetprstno slepo tipkanje, interaktivni atlas Slovenije,

samostojno učenje Worda, program Kam in kako, ki se uporablja za laţje

odločanje pri izbiri poklica, brskanje po medmreţju in pošiljanje pošte, reševanje

testov za samopreverjanje znanja tujih jezikov in še bi se našlo. Uporaba gradiv in

učne tehnologije je brezplačna.

8.5 JAVNI ZAVODI NA PODROČJU KULTURE

Javni zavodi na področju kulture so bili ustanovljeni z namenom, da ciljem

izvajajo javno sluţbo na področjih kulture, športa in turizma.

Ti zavodi so: Zavod za kulturo, šport in turizem Ţalec, Zavod za kulturo, turizem

in šport Vransko, Zavod za kulturo, turizem in šport Polzela, Savinja – zavod za

razvoj podeţelja in turizma ter turističnoinformacijski centri, ki so razpršeni po

vsej dolini (TIC Ţalec, TIC Mozirje, TIC Prebold, TIC Gornji Grad, TIC Solčava,

TIC Luče, TIC Ljubno, TIC Krajinski park Logarska dolina, TIC Camping

Menina, TIC v Muzeju Vrbovec v Nazarju ) in v katerih lahko vsakdo dobi

informacije o posameznem kraju v dolini in njegovi okolici, o gostinski in

hotelski ponudbi, športnih aktivnostih, etnoloških in drugih prireditvah, sakralnih

objektih, kulturnozgodovinskih in naravnih znamenitostih, pohodniških in

kolesarskih poteh, okoliških hribih ter zanimivih ljudeh, ki so tod ţiveli in še

ţivijo.

97

Med kulturno-izobraţevalne ustanove sodijo tudi knjiţnice in kulturni domovi.

Medobčinska splošna knjiţnica Ţalec je knjiţnica, katere knjiţnično mreţo

sestavljajo matična knjiţnica in deset dislociranih enot matične knjiţnice

(Občinska knjiţnica Braslovče, Občinska knjiţnica Polzela, Občinska knjiţnica

Prebold, Občinska knjiţnica Tabor, Občinska knjiţnica Vransko, Krajevna

knjiţnica Griţe, Krajevna knjiţnica Liboje, Krajevna knjiţnica Petrovče, Krajevna

knjiţnica Ponikva in Krajevna knjiţnica Šempeter).

Osrednja knjiţnica Mozirje je splošna knjiţnica, ki je organizirana kot osrednja

knjiţnica s krajevnimi knjiţnicami v posameznih občinskih središčih na področju

Zgornje Savinjske doline in za potrebe vseh sedmih občin: Mozirja, Gornjega

Gradu, Ljubnega, Luč, Nazarij, Rečice ob Savinji in Solčave.

Gorska knjiţnica Golte je prva gorska splošna knjiţnica v Sloveniji. Nahaja se v

hotelu turističnega centra Golte na nadmorski višini 1410 metrov. Namenjena je

domačinom, gostom, turistom in ostalim obiskovalcem turističnega centra. Deluje

kot enota Knjiţnice Mozirje, urejena pa je s pomočjo Knjiţnice Velenje.

Dom II. Slovenskega tabora Ţalec je kulturni dom in stoji ob glasbeni šoli.

Poimenovan je po taboru, ki se je zgodil v Ţalcu leta 1868. Na njem so se zbrali

zavedni Slovenci, med njimi so bili mnogi Ţalčani, ki so si upali na glas povedati,

da so Slovenci, in se borili za temeljno in največjo kulturno vrednoto – za lasten

jezik. Danes v njem domujejo Medobčinska splošna knjiţnica Ţalec, Zavod za

kulturo, šport in turizem ter Območna izpostava javnega sklada kulturnih

dejavnosti Republike Slovenije. V domu se odvijajo številni kulturni dogodki in

prireditve, ki objektu dajejo ţivljenje.

Ţalski kulturni dom pa ni edini v Savinjski dolini. Bogata kulturna zgodovina in

tradicija sta doprinesli k temu, da ima skoraj vsak večji kraj v dolini svoj kulturni

oziroma zadruţni dom, v katerem se odvijajo razne občinske proslave ter

kulturne, šolske, politične in druge dejavnosti. Tako so na primer v Kulturnem

domu Vransko četrtkovi večeri namenjeni raznim predavanjem (potopisnim,

zgodovinskim, strokovnim), sobotni večeri pa predstavam amaterskih gledališč.

98

9 MUZEJI, MUZEJSKE ZBIRKE IN RAZSTAVE V

SAVINJSKI DOLINI

9.1 MUZEJI

Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije

Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva je interaktivni muzej, ki ponuja sprehod

skozi zgodbo hmelja v Spodnji Savinjski dolini, imenovani tudi Dolina zelenega

zlata. Nahaja se v Ţalcu. Vstopno-informacijske točke po šestih občinah Spodnje

Savinjske doline podrobneje prikazujejo ţivljenje ljudi, ki s hmeljarstvom ţivijo.

Ravno zato tudi ime »ekomuzej« − muzej, ki je vpet v okolje in povezan z ljudmi,

ki ţivijo v okolici.

Gasilski muzej Vransko

Gasilski muzej na Vranskem je eden največjih tovrstnih muzejev v Sloveniji.

Ponaša se z bogato zbirko gasilskega orodja, opreme, uniform in priznanj.

Posebnost zbirke predstavljajo velike vodne brizgalke na lesenih vozovih iz 19.

stoletja. Vsi eksponati so skrbno obnovljeni in razstavljeni tako, da obiskovalec

lahko dobi natančen vpogled v ta del slovenske tehniške dediščine. V muzeju je

predstavljena tudi etnografska zbirka s kovaško delavnico.

Gasilski muzej Ţalec

Savinjska dolina je bila zibelka slovenskega gasilstva, zato ni naključje, da je

ravno v ţalskem gasilskem domu leta 1981 nastal gasilski muzej. V njem je

zbrana tehnična gasilska oprema, veliko kosov različnega zgodovinskega

materiala (zapiski, kronike v sliki in besedi, odlikovanja, diplome, priznanja,

častne listine, razne plakete) in več kosov gasilske zaščitne opreme (uniforme,

zaščitne obleke, delovne obleke in drugo.

99

Muzej in stalna razstava na gradu Komenda na Polzeli

Na gradu Komenda je bil v letih 1987–1991 na ogled muzej nogavičarstva. Morda

bo zaţivel tudi v prenovljeni Komendi, v kateri sta danes Ekomuzej hmeljarstva

in pivovarstva Slovenije z obnovljeno najstarejšo horizontalno sušilnico hmelja iz

19. stoletja in stalna razstava reda malteških vitezov.

Muzeji v Savinjski dolini so še:

- Čebelarski muzej v Taboru;

- Etnološki muzej na Ponikvi pri Ţalcu;

- Lapidarij (muzej na prostem) v šempetrski Rimski nekropoli;

- Muzej gozdarstva in lesarstva na gradu Vrbovec;

- Muzej motociklov na Vranskem;

- Muzej parnih cestnih valjarjev v Zabukovici;

- Rudarski muzej v Griţah, rudarski muzej na prostem pred griško šolo ter

rudarska parka v Zabukovici in Libojah.

9.2 MUZEJSKE ZBIRKE

Etnološke zbirke v Mozirskem gaju

Na velikosti sedmih hektarjev je prava zakladnica starega stavbarstva in zanimivih

zgradb, ki jih marsikje ţe davno ni več. Ogledamo si lahko preuţitkarsko hišo,

kovačijo, vodni mlin, kmečko hišo, čebelnjak, ţago venecijanko, kašči in

najstarejšo mozirsko hišo.

Frančiškanska knjiţnica v samostanu Nazarje

V samostanu je bila leta 1627 ustanovljena knjiţnica, ki pa je bila med drugo

svetovno vojno, leta 1944, skupaj s samostanom precej poškodovana. Ob tem je

bil uničen velik del dragocenih knjig, ostale pa so bile več desetletij neustrezno

100

hranjene. Nekaj knjig se je ohranilo in so dobile mesto v prenovljeni samostanski

knjiţnici v vzhodnem delu samostana. Knjiţnica se ponaša z nekaterimi redkimi

eksponati: z rokopisi na pergamentu iz 11. in 12. stoletja, s prevodom evangelijev

Primoţa Trubarja iz leta 1557 in dvema Dalmatinovima Biblijama iz leta 1584.

Zbirka je odprta za javnost.

Slika 18:Frančiškanska knjiţnica

Avtor: Urška Jaušovec

Galerija Nazarje – Jakijeva hiša

Galerija Nazarje je urejena v hiši, kjer je vrsto let ţivel in ustvarjal znani

slovenski umetnik Joţe Horvat - Jaki. V galeriji je na ogled stalna zbirka njegovih

slik, ki jih je avtor podaril Občini Nazarje. Kulturno društvo Nazarje, ki upravlja z

galerijo, pa vsako leto v njej pripravi tudi več občasnih razstav likovnih del znanih

slovenskih umetnikov.

Gornjegrajske muzejske zbirke

Gornjegrajska muzejska zbirka sestoji iz: etnološke zbirke, zbirke ljudskega

izumitelja Antona Jamnika, etnološke zbirke s Šokatnikove domačije, zbirke

101

fosilov in kamnin, verske zbirke, zbirke vizitk in nekrajevnih razglednic in zbirke

starih fotografij.

Muzejska zbirka Mozirje in Mozirjani

Zbirka se nahaja v Osrednji knjiţnici Mozirje. Sestavljena je iz dveh delov, in

sicer iz osebne zbirke Aleksandra Videčnika in stalne razstave Mozirje in

Mozirjani.

Stalna razstava Mozirje in Mozirjani prikazuje zgodovino Mozirja, ki se prvič

omenja kot trg ţe leta 1318, leta 1581 pa postane trg s posebnimi pravicami in

predpisanim grbom. Pričujoča zbirka prikazuje ţivljenje v kraju preko starih

fotografij, listin in predmetov v posameznih tematskih sklopih: bivalna in

oblačilna kultura Mozirja z okolico; trg Mozirje med obema vojnama; trška

uprava; iz cerkvenega ţivljenja; prva svetovna vojna; šolstvo; gospodarstvo in

obrt; kultura in športne dejavnosti; izobraţevanje; gospodarstvo. V

multimedijskem prostoru si lahko obiskovalci ogledajo videoposnetek današnjega

ţivljenja v Mozirju ter njegove znamenitosti. Posebnost zbirke je, da so večino

razstavnih eksponatov podarili krajani sami in tako veliko prispevali k dodatni

kulturni ponudbi kraja.

Zbirka Aleksandra Videčnika je nastajala od leta 1937, leta 2001 pa jo je Videčnik

poklonil kraju Mozirje. Zajema stare tiske, votivne podobice in knjige, preteţno iz

Mohorjeve zaloţbe. Zelo nazoren je prikaz starih bankovcev. Del zbirke je

posvečen osebnim spominkom in odličjem vseh vrst, ki jih je Videčnik dobil za

razne zasluge v društvih, častna občanstva, častna članstva in diplome. Posebno

zbirko sestavljajo faksimili raznih znamenitih del slovenskih pisateljev in

pesnikov. Precej predmetov večje vrednosti izvira iz dediščine stolnega kanonika

Janka Baleta. Zbrane so vse vedute (starejšega datuma) krajev v Zgornji Savinjski

dolini. V posebni vitrini so knjige in listine, ki opisujejo Zgornjo Savinjsko

dolino. V zbirki sta doktorski diplomi Joţeta Goričarja, zdravnika v Mozirju, in

njegovega sina Joţeta Goričarja. Posebnost zbirke je tudi ţivljenjepis zagrebškega

škofa Alagovića. Ţivljenjepis je grafična umetnost prve vrste in je ročni stavek iz

srede 19. stoletja, tiskan na kitajski svili. Na ogled je tudi nekaj zanimivih

rokopisov iz starejše dobe in vsa samostojna Videčnikova avtorska dela.

102

Koklejske kašte v Lučah

Vsi zbrani objekti so bili prestavljeni iz okolice Luč in Ljubnega ter predstavljajo

ohranjeno stavbno dediščino naše doline. Zbirka obsega štiri kašče, dve

preuţitkarski koči ter kapelo. Posamezne stavbe so stare tudi do 250 let, v skupni

starosti skoraj 1200 let. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi urejeno zbirko

etnoloških predmetov.

Muzejske zbirke v Andraţu

V zadnjih letih je v Andraţu zaţivela vsestranska zbirateljska dejavnost, ki je

zasebnega značaja in zajema različna področja. Zbiratelji tako z zbirateljskimi

hobiji ohranjajo etnološko in kulturno dediščino.

Najvidnejši zbiratelji so: Anton Brinovšek – muzej akustike s številnimi aparati,

Konrad Brunšek – široka paleta etnoloških predmetov (kašča, staro kmečko

orodje in pohištvo, stare knjige, revije in listine), Silvester Jelen – največja

filatelistična zbirka v polzelski občini, Fortunat Blagotinšek – filatelija,

numizmatika in zbirka zanimivega orodja, radijskih aparatov ter drugih

predmetov, Drago Bršek – zanimiva kašča rodbine Grajf s starimi predmeti,

druţina Verdev – stare značke, zanimivo orodje, stari predmeti, redki radijski

aparati, naboţne podobice, vojaška oprema iz časov NOB.

Radmirska zakladnica

Radmirska zakladnica pravimo bogati zbirki cerkvene opreme in mašnih plaščev v

cerkvi sv. Frančiška Ksaverja v Radmirju. Od ohranjenih zlatarskih dragocenosti

sta posebno kvalitetna zlati kelih s pateno,1 delo pariškega mojstra R. J. Augusta

(1760), in z dragimi kamni okrašena monštranca, delo dunajskega zlatarja J. J.

Würtha (1746). Med baročnimi liturgičnimi oblačili so dragoceni mašni plašči, ki

so jih darovale cesarica Marija Terezija (1750), poljska kraljica Marija Joţefa

(1753) in mati francoskega kralja Ludvika XVI. (1763).

103

Slika 19: Zakladnica mašnih plaščev v cerkvi sv. Frančiška Ksaverja v Radmirju

Avtor: Urška Jaušovec

Savinova hiša v Ţalcu

Pomemben del kulturnozgodovinske dediščine mesta Ţalec je Širčeva domačija iz

leta 1669, ki stoji na Šlandrovem trgu. Stavba je poznana kot rojstna hiša

skladatelja Friderika Širce – Rista Savina. V hiši, ki je bila obnovljena leta 1972,

je za ogled odprta Savinova spominska soba, galerija savinjskih likovnikov in

galerija Doreta Klemenčiča - Maja. Savinova hiša je tudi prizorišče mnogih

kulturnih prireditev, razstav in koncertov.

Zbirko v Savinovi spominski sobi sestavljajo pohištvo in osebni predmeti

glasbenika in oficirja, ki je v uspešni vojaški karieri dosegel čin generalmajorja.

Tu so albumi skladateljevih prednikov in sorodnikov, pisma, priznanja,

odlikovanja, plakati, ki vabijo na uprizoritev Savinovih oper in baletov,

fotografije, uniforma in drobni predmeti vsakdanjika, ki obiskovalcem pribliţajo

tipično meščansko okolje človeka, ki mu je pod vojaško suknjo srce kljub uspešni

karieri srčneje bilo za glasbo.

V pritličju Savinove hiše ima svoje prostore tudi Turistični informacijski center

Ţalec. Tu se nahaja tudi vstopno informacijska točka Ekomuzeja hmeljarstva in

104

pivovarstva Slovenije. Prav tako sta v Turističnem informacijskem centru dve

razstavi, in sicer Stavbna zgodovina starega trga mesta Ţalec, ki predstavlja razvoj

naselbine preko stavbne dediščine, in razstava keramičnih izdelkov profesorice

likovne umetnosti Mojce Šon.

Zgodovinska zbirka Prebold skozi čas

Zbirka se nahaja v graščini Pragwald. Sestavljajo jo številni veliki stroji, kot so

mlatilnice, čistilci semena, zgrabljalniki, slamoreznice, brane, gepelj70

na ţivalski

pogon, vozovi, sadni in drugi mlini, škropilnice itd. Zbirka strojev in drugih

pripomočkov je dokaj obseţna in predstavlja dober pregled pripomočkov, ki so jih

ljudje tega območja nekoč uporabljali v svoji gospodarski dejavnosti. Pomemben

je tudi del zbirke, ki ga sestavljajo predmeti za vsakdanjo uporabo, kot so posode

in pripomočki za pripravo in peko hrane. Mednje sodijo lonci za pripravo hrane,

modeli za peko potic, mlinčki za kavo, tehtnice in drugi drobni kuhinjski pribor. V

skupino pripomočkov za vzdrţevanje higiene in čiščenja obleke lahko štejemo

tudi vrsto zanimivih likalnikov. O socialnem statusu ljudi prav gotovo priča

zbrana stanovanjska oprema, posteljna oprema, okrasni prtički, brisače in drugo.

Okrasje na tkaninah nam kaţe tudi okus in znanje ţena ter deklet, ki so vezle te

izdelke. Del zbirke je posvečen društveni dejavnosti, pomembnim osebnostim, kot

so pisatelj Janko Kač, skladatelj Anton Schwab in ljubiteljski reţiser Lojze Fric,

ter času druge svetovne vojne.

Preostale muzejske zbirke so še:

- Etnološka zbirka v Cajhnovem kozolcu na Polzeli.

- Etnološka zbirka na Vranskem;

- Etnološka zbirka starega orodja na Turistični kmetiji Klemenšek na

Solčavskem;

- Flosarska zbirka v Ljubnem ob Savinji;

- Zasebna zbirka Tito – JNA – 1. svetovna vojna v Preboldu;

- Zbirka starih traktorjev na Polzeli.

70 Gépelj je priprava za vrtenje pogonske gredi, ki jo poganja vpreţna ţivina.

105

Slika 20: Flosarska zbirka v Ljubnem ob Savinji

Avtor: Urška Jaušovec

9.3 STALNE RAZSTAVE

Galerija na prostem na ribniku Vrbje

Ribnik Vrbje je priljubljeno mesto za preţivljanje prostega časa in sproščanje.

Galerijo na prostem v lesu ustvarja Ţalčan Vinko Kovačec, upokojeni rudar, ki se

je posvetil ustvarjanju skulptur.

Obrambni stolp z vinskim »keudrom« v Ţalcu

V kletnih prostorih več kot štiristo let starega obrambnega stolpa danes poteka

pokušina najboljših vin Društva savinjskih vinogradnikov. Celotni kletni del je

obnovljen in urejen v srednjeveškem stilu. Na policah »keudra« so razstavljena

najboljša vina savinjskih vinogradnikov, ki so na voljo za ogled in za nakup. V

zgornjem prostoru stolpa, imenovanem razstavni prostor, poteka razstava

zdravilnih zelišč in razstava o vinogradništvu Spodnje Savinjske doline.

106

Pravljični gozd v Logarski dolini

V sklopu stalnih razstav velja vsekakor omeniti tudi Pravljični gozd v Logarski

dolini. V gozdu so lesene pravljične hiške. Vsaka od hišk predstavlja eno izmed

pripovedk oz. pravljic, tako klasičnih svetovno znanih pravljic, pravljic slovenskih

avtorjev, slovenskih ljudskih pravljic kot tudi lokalnih pripovedk, z namenom

ohranitve kulturne dediščine. V gozdu so tudi pravljični junaki, ţivali in značilne

rastline visokogorja.

Stalna razstava o Potočki zijalki

Stalna razstava o Potočki zijalki, izjemnem paleolitskem najdišču na Olševi, je

bila odprta junija 1996. Nahaja se v Gostišču in muzeju Firšt v Logarski dolini.

Na osemnajstih panojih je prikazan razvoj človeka, kamnita in koščena orodja

paleolitskega človeka, rastlinstvo in ţivalstvo v ledeni dobi. Razstavljene so

zanimive najdbe, kjer še posebej izstopajo lobanja jamskega medveda, različna

kamnita orodja, koščene sulice za kopja in seveda kopija najpomembnejše najdbe

iz Potočke zijalke – prašivanke, ki velja za najstarejšo šivanko na svetu.

Stalni razstavi zbirk v Domu krajanov v Andraţu

Avtor zbirke Šaljive glinene figurice je Miran Čobal iz Ljubljane. Glinene figurice

je izdeloval kar dvajset let. Aprila 2007 jih je podaril krajanom Andraţa v trajno

last z ţeljo, da bi bile figurice ljudem v veselje, njemu pa v drag spomin na svoje

starše. Figurice na humorističen način prikazujejo glavne like iz nekaterih znanih

in priljubljenih literarnih del (Švejka, Martina Krpana, Butalce …) in druţabne

dogodke iz vaškega ţivljenja (muzikante, učitelje, lovce …). Liki so komični,

ujeti v smešnih pozah, nabuhlih stojah, sredi padca. Gre za sedemnajst

kompozicij, ki so nekaj edinstvenega v naši drţavi. Poleg te zbirke so v domu

krajanov na ogled tudi podarjena umetniška dela akademskega slikarja Alojza

Zavolovška.

107

Stalna razstava Zdravje bolnikov v Logarski dolini

Stalna razstava Zdravje bolnikov – ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini

je bila odprta leta 2007. Nahaja se v Gostišču in muzeju Firšt v Logarski dolini.

Avtor vsebinskega dela razstave je priznani zgornjesavinjski publicist Aleksander

Videčnik. Jedro razstave tvori izjemno delo solčavskega zdravilca Vida Strgarja -

Fida z naslovom Zdravje bolnikov iz leta 1866. Poleg omenjenega dela razstava

prikazuje kronološki pregled zdravilstva, različne zdravilne metode, ki so jih

včasih uporabljali v ljudskem zdravilstvu, zanimive recepture in pripravke.

Predstavljene so tudi nekatere pomembnejše zdravilske knjige in bolj poznani

zdravilci z območja Zgornje Savinjske doline ter njihovi zapisi. Nadgradnjo

razstave Zdravje bolnikov predstavlja Fidov gaj. V tem gaju je na idilični gozdni

jasi urejen vrt zdravilnih rastlin s preko sedemdeset različnimi zdravilnimi

rastlinami.

Stalna razstava izdelkov iz polsti (filca) v Solčavi in stalna razstava o

Solčavskem v Solčavi

V Solčavi poteka stalna razstava izdelkov iz volnenega filca (100-odstotne ovčje

volne). Skrbne roke oblikujejo volno jezersko-solčavske ovce, slovenske

avtohtone pasme ovac. Naravna volna ščiti pred mrazom in vročino, je prijetna in

izvira iz okolja. Ročno delo oplemeniti vsak posamezen izdelek z vloţenim

trudom, časom, veseljem in ljubeznijo. Ovčji izdelki imajo vsebino, so edinstveni,

pristni, prisrčni in so primerno darilo ob vsaki priloţnosti.

Stalna razstava Nazarje skozi čas v Bohačevem toplarju

Razstava nas popelje skozi razvoj Nazarij in okoliških krajev; predstavljena je

zgodovina kraja, najpomembnejše znamenitosti, razvoj lesne industrije, razvoj

zadrečkega lončarstva in še marsikaj.

108

9.4 MEMORIALNA DEDIŠČINA

Spomeniki padlim v prvi svetovni vojni

Minilo je triindevetdeset let, odkar so na bojiščih utihnili topovi in se je končala

prva svetovna vojna, po daljšem obdobju miru prvi obseţnejši vojaški spopad, ki

je potekal tudi na slovenskem ozemlju in povzročil velikansko človeško in

gmotno škodo.

Na območju Savinjske doline so štirje spomeniki posvečeni ţrtvam oz. padlim v

prvi svetovni vojni. Nahajajo se v Bočni, Gotovljah, Grajski vasi in na Polzeli.

Obeleţja NOB

Narodnoosvobodilni boj, tudi narodnoosvobodilna borba (NOB), je oznaka boja

jugoslovanskih narodov proti okupatorjem na območju Jugoslavije in s tem

Slovenije v obdobju med letoma 1941 in 1945, ki ga je vodila Komunistična

partija Jugoslavije (KPJ). Na območju Savinjske doline se nahaja precej

spominskih obeleţij narodnoosvobodilnega boja.

Spomeniki, spominske plošče in znamenja ţrtvam NOB so: v Andraţu nad

Polzelo, v Bočni, na Čreti pri Kokarjah, na Čreti pri Vranskem, v Galiciji, na

Gomilskem, v Gornjem Gradu, v Gotovljah, v Juvanju pri Ljubnem, v Letušu, v

Libojah, v Ljubiji, na Ljubnem ob Savinji, v Lučah, Matkah, Migojnicah,

Mozirju,71

Orli vasi, Petrovčah, na Planini pri Ljubnem,72

v Podvolovljeku, na

Poljanah ob Rečici, na Polzeli, na Ponikvi pri Ţalcu, v Preboldu, v Primoţu pri

Ljubnem, v Radmirju, na Raduhi, na Rečici ob Savinji, v Rovtu pod Menino, v

71

Spomenik je delo kiparja Ivana Cesarja.

Grobišče s spominskim znamenjem na severnem delu pokopališča je obeleţeno z ţelezno

abstraktno skulpturo, ki jo je leta 1980 izdelal Joţe Horvat - Jaki. 72

Tu so poleg dveh grobišč še spominski objekti partizanske bolnišnice. Na pogorišču leta 1944

aktivne bolnišnice Celje sta postavljeni rekonstruirani leseni baraki s spominsko razstavo in

spominsko ploščo.

109

Šempetru, v Šentjanţu pri Mozirju, v Šeščah pri Preboldu, v Šmartnem ob Dreti,

Taboru, Trnavi, Veliki Pirešici, na Vranskem,73 in v Vrbju in Ţalcu.

V strmem, skalnatem, teţko dostopnem pobočju nad Robanovo domačijo je med

drugo svetovno vojno delovala partizanska bolnišnica. Med leti 1977–1979 je bila

baraka obnovljena, danes pa je spet v razpadajočem stanju.

Vislice ali gavge

Šest kilometrov pred naseljem Radmirje stojijo ob cesti obnovljene srednjeveške

gavge. To so edine obstoječe vislice na Slovenskem. Nekdanje morišče je okrogel

obzidan prostor s tremi po šest metrov visokimi slopi, ki jih povezujejo bruna,

namenjena obešanju. Na gavgah domnevno ni bil nihče zares obešen, saj se zdi,

da je bilo dovolj zastrašujoče ţe to, da jih je škofija, ki je imela v rokah krvno

sodstvo, postavila.

Slika 21: Srednjeveške vislice

Avtor: Urška Jaušovec

73

Na Vranskem je poleg spomenika NOB in spominske plošče NOB tudi doprsni kip prvoborca

Ivana Farčnika - Buča, ki se nahaja pred osnovno šolo. Kip je delo akademskega kiparja Edvarda

Salesina.

110

Sramotilni kamen ali pranger

V središču Rečice ob Savinji na niţje sodstvo spominja eden redko ohranjenih

sramotilnih kamnov. To je okoli dva metra visok kamnit steber z značilno kapo. V

steber je bil nameščen ţelezen obroček, na katerega so privezali kaznjenca.

Najpogosteje se je to dogajalo ob nedeljah ali na kakšen praznik, ko se je zbralo

več ljudi, ki so obsojenca zasramovali, zbadali in se iz njega norčevali. Na ta

način so najpogosteje kaznovali pretepače, klateţe, tatove in prešuštnice.

Sramotilne kazni so zavzemale pomembno mesto med kazenskimi sredstvi

niţjega sodstva. Uporaba prangerjev je bila razširjena ţe v 12. in 13. stoletju.

Kazni na sramotilnih kazenskih sredstvih so izvajali do konca 18. stoletja,

ponekod pa vse do sredine 19. stoletja.

S

Slika 22: Sramotilni kamen na Rečici ob Savinji

Avtor: Urška Jaušovec

111

10 ZNANE OSEBNOSTI

Savinjska dolina se lahko pohvali s številnimi velikimi in pomembnimi

osebnostmi, ki so vplivale na njeno podobo in razvoj, zato si zasluţijo, da so

trajno zapisane v njeno zgodovino. Zaradi omejenega obsega diplomskega dela je

nemogoče zajeti prav vse znamenite ljudi, zato so izbrani in predstavljeni le

najpomembnejši in predvsem tisti, ki so se ukvarjali z jezikom in knjiţevnostjo.

10.1 17. stoletje

Pot je v Savinjsko dolino pripeljala Filipa Terpina, rojaka iz Sela pri Škofji Loki,

rojenega leta 1604. Zgodovinski vir ga označuje kot slovenskega Cicerona in

učenega moţa. Kot ţupnik je sluţboval v Gornjem Gradu in Braslovčah. V

škofijski knjiţnici v Gornjem Gradu je sredi 17. stoletja nastala zbirka

protestantske literature, Terpin pa je sestavil katalog 994 knjig gornjegrajske

škofijske knjiţnice. Umrl je leta 1683.

Terpinov stanovski tovariš Ahacij Sterţinar, v Suhi pri Škofji Loki leta 1676

rojeni duhovnik in naboţni pisatelj, je bil gornjegrajski ţupnik. Poskrbel je za

sloves boţje poti na Straţi pri Radmirju. Za potrebe romarjev je napisal tudi

zbirko Katoliš kršanskiga vuka pejsme (1729), s katerimi je hotel pregnati ljudske

ljubezenske pesmi. Zbirka pesmi je prva slovenska pesniška zbirka, nastala v

Savinjski dolini. Njegova ţivljenjska pot se je končala leta 1741.

V 17. stoletju je v Gornjem Gradu občasno sluţboval Tomaţ Hren,

rimskokatoliški duhovnik, ljubljanski škof in mecen. Rojen je bil leta 1560 v

Ljubljani. V gornjegrajskem samostanu je od leta 1473 deloval kolegij posvetnih

duhovnikov, leta 1605 pa ga je škof Hren spremenil v vzgojni zavod za

duhovnike, imenovan Collegium Marianum oz. Marijanski kolegij. Imel je lastno

teološko šolo. Ustanovitev zavoda je vplivala na nastanek vrste cerkvenih šol vse

do 18. stoletja. Tomaţ Hren je umrl leta 1630 v Gornjem Gradu.

112

10.2 18. stoletje

Janez Goličnik pripada drugi polovici 18. stoletja. Rodil se je leta 1737 v

Mozirju. V savinjskem narečju je izdal prevod Janševe čebelarske knjige Popolno

podučenje za vse čebelarje (1792). Umrl je leta 1907 kot ţupnik v Griţah.

Peter Musi se je rodil 26. junija 1799 na Vranskem, kjer se je tudi šolal. Šolanje

je nato nadaljeval v Celju, kjer je leta 1819 končal učiteljski tečaj. 15. avgusta

1854 je v Šoštanju ustanovil prvo javno predčitalniško knjiţnico na Šaleškem.

Delo knjiţničarja je opravljal ves čas sam in brezplačno. Musi se je ukvarjal tudi s

čebelarstvom in sadjarstvom, poskušal pa je tudi z gojenjem sviloprejk.

Organiziral je tečaje sadjarstva, kmetijstva in vrtnarstva. Leta 1844 je v Šoštanju

ustanovil prvo šolsko hranilnico, ki ni bila prva le na Slovenskem, temveč na

celotnem ozemlju monarhije. Kadar ni bil v šoli, je deloval literarno, s Slomškom

je sodeloval pri pisanju učbenikov, in sicer pri Malem berilu, Velikem berilu,

Velikem berilu za slovensko nemške šole in pri Ponovilu potrebnih naukov za

nedelske šole na kmetih iz leta 1854. Zanj je napisal obseţno poglavje z naslovom

Vodba modrega kmetovanja po Koroškem, Krainskem in Štajerskem, ki je izšlo

tudi kot samostojna knjiga. Musijevo poglavje je eno pomembnejših v celi knjigi,

saj predstavlja neke vrste enciklopedijo za kmečko prebivalstvo. Napisal je tudi

učbenik, slovenski abecednik za nedeljske šole z naslovom Navod v branje za

mladost nedelskih šol, ki je izšel leta 1832. Leta 1852 je izšel Musijev Slovkovar.74

Musi je umrl je 6. marca 1875.

10.3 19. stoletje

Ena najpomembnejših osebnosti tega obdobja je vsekakor Fanny Hausmann, ki

zaseda mesto prve slovenske pesnice. Rodila naj bi se 18. aprila 1818 v mestu

Bruck na Muri. Bila je edinka veleposestnikov Elizabete in Josefa Ludvika

Hausmanna. Po materini smrti je oče 1835. leta kupil baročni dvorec Novo Celje.

74

Koroški deţelni namestnik Blumenfeld je Musiju kot najboljšemu učitelju poveril nalogo, da

sestavi po Beckerjevem vzorcu slovensko začetnico, ki bi se rabila v slovenskih šolah poleg

nemške; imenoval jo je »Slovkovar«.

113

Tja se je leta 1840 preselila tudi Fanny. Slovenskega jezika se je verjetno začela

učiti šele po prihodu v Savinjsko dolino. Leta 1848 je v Celjskih Slovenskih

Novinah objavila svojo prvo pesem. Njeno javno literarno delovanje je trajalo

samo eno leto, saj je oče kmalu zašel v denarne teţave, prodal dvorec Novo Celje

in se zapletel v dolgotrajne pravde. Zaradi dolgov je odšel v zapor v Celje. Tudi

Fanny je, da bi očeta čim večkrat lahko obiskala, najela stanovanje v hišici

nasproti sodišča. Po očetovi izpustitvi iz zapora sta se preselila nazaj v Petrovče,

kjer je oče kmalu umrl, leta 1853 pa je po bolezni umrla še Fanny. Pokopana je v

petrovški cerkvi.

Fran Tratnik se je rodil 11. junija 1881 v Gornjem Gradu. Med leti 1901 in 1911

je študiral slikarstvo, diplomiral pa je na praški akademiji leta 1917. Je eden

izmed naših najpomembnejših slikarjev. Velja za prvega slovenskega

ekspresionista, ki je v svojem prvem obdobju v risbah prikazoval revščino in

socialne krivice. Njegova ţivljenjska pot se je končala leta 1957 v Ljubljani.

Franjo Baš se je rodil 22. januarja leta 1899 v Kaménčah pri Braslovčah. Bil je

priznan etnolog, geograf, zgodovinar in muzeolog. Povezoval je kulturno in

politično zgodovino, etnologijo, arheologijo, geografijo in muzeologijo. Njegova

raziskovalna dela obravnavajo številna okolja in teme od srednjega veka do

najnovejše dobe. Umrl je 30. aprila 1967 v Ljubljani.

Janez Hausenbichler se je rodil v Ţalcu leta 1838. Zelo se je udejstvoval na

kulturnem področju. Ustanovil je prvo čitalnico v Ţalcu, bil je prvi bojevnik

narodne ideje, ki jo je utrdil zlasti v Savinjski dolini s II. slovenskim taborom v

Ţalcu. Posebno pri srcu mu je bilo hmeljarstvo. Ko je novoceljski oskrbnik Joţe

Bilger nasadil prvi hmelj, je bil Hausenbichler prvi, ki je napravil v Ţalcu

hmeljski nasad, zato mu gre pripisati vzdevek oče savinjskega hmeljarstva.

Janko Kač, rojen leta 1891 v Grobljah pri Latkovi vasi v Savinjski dolini, je bil

časnikar in najboljši pripovednik Savinjske doline. Po končani osnovni šoli in

gimnaziji v Celju je odšel študirat medicino. Kač je od leta 1930 dalje objavljal

pripovedno prozo in naturalistične povesti, ki so socialnozgodovinska podoba

slovenske vasi v dobi industrializacijskega razvoja na prehodu iz 19. v 20. stoletje

114

v Savinjski dolini. Njegovo najboljše delo je roman Grunt (1933). V socialno

zgodovinskem romanu Moloh (1936) Kač opisuje čas industrializacije in nastanek

Tekstilne tovarne v Preboldu.

Objavljal pa je tudi črtice in novele, ki so izšle v več knjigah. Umrl je v Ljubljani

leta 1952.

Lavoslav Schwentner se je rodil 15. decembra 1865 na Vranskem. Na Dunaju je

leta 1887 opravil tečaj iz knjigotrštva. Bil je utemeljitelj sodobnega zaloţništva pri

nas. Imel je sloves »dvornega zaloţnika slovenske moderne«, torej tistega kroga

slovenskih pesnikov, pisateljev in esejistov, ki se brez njegove naklonjenosti ne bi

mogli tako hitro uveljaviti (Cankar, Ţupančič, Kette, Murn, Prijatelj). Leta 1898 je

odprl svojo knjigarno v Ljubljani, kamor se je tudi preselil. Najbolj nam je

poznano njegove sodelovanje s pisateljem Ivanom Cankarjem,75

s katerim sta se

precej zbliţala tudi na osebni ravni. Schwentnerjeva zaloţniška dejavnost sega v

obdobje od leta 1898 do 1938. Izdal je okrog 200 del. Temeljna značilnost

njegovega zaloţništva je ta, da je izdajal skorajda samo izvirne slovenske knjige.

Izdal je tudi mnogo del za najmlajše bralce, za katere je bilo pred tem zelo slabo

poskrbljeno. Po drugi svetovni vojni se je skupaj z ţeno, Ljubljančanko Slavo

Erbeţnikovo, preselil nazaj v svoj rodni kraj Vransko, kjer je leta 1952 brez

potomcev tudi umrl. Na Vranskem je moţen ogled njegove rojstne hiše, ki je

danes urejena kot muzej.

Rasto Pustoslemšek se je rodil leta 1875 v Lučah ob Savinji. Na pobudo češke

Zveze slovanskih časnikarjev je skupaj s Franom Govekarjem76

leta 1905

ustanovil Društvo slovenskih knjiţevnikov in časnikarjev. Prizadeval si je za

razvijanje stikov Slovencev z juţnoslovanskimi narodi; tako je leta 1921

sodeloval pri ustanovitvi Jugoslovansko-češkoslovaške lige v Ljubljani, pet let

pozneje Vodnikove druţbe, leta 1936 pa je ustanovil Jugoslovansko-bolgarsko

75

Od leta 1899 je Schwentner zaloţil kar dvajset Cankarjevih del, dve pa še posthumno. Večina

dogovorov glede dela je med njima potekala pisno. Ta korespondenca je precej dobro ohranjena in

sluţi tudi kot dober vir za razumevanje nastanka Cankarjevih literarnih del. Na račun

Schwentnerja je Ivan Cankar, kot prvi pri nas, uţival ţivljenje samostojnega in svobodnega

umetnika. 76

Velja za načelnega in praktičnega začetnika naturalizma v slovenskem slovstvu. Sočasno je v

slovensko slovstvo uvedel ideje naturalistične smeri, npr. alkoholizem, nemoralnost, dednost.

115

ligo. Za preučevanje razvoja slovenskega novinarstva sta posebno pomembna

njegova članka »Začetki stanovske organizacije slovenskih novinarjev« in »Ko

smo pripravljali pota …«. Umrl je leta 1960 v Ljubljani.

Risto Savin (psevdonim Friderik Širca) se je rodil 11. julija 1859 v Ţalcu. Bil je

poklicni častnik avstrijske vojske v Osijeku, Sarajevu in na Dunaju. Glasbeno

izobrazbo si je pridobil na Pragi in Dunaju, kjer je privatno študiral glasbeno

kompozicijo. Svoja prva glasbena dela je pisal v romantičnem slogu, nato v

novoromantičnem s prvinami impresionizma, končno pa je kot prvi slovenski

skladatelj podlegel vplivom Wagnerjeve glasbene drame. Med njegovimi

šestinštiridesetimi glasbenimi deli so štiri opere, dva baleta, orkestralne in

komorne skladbe, otroški zbori, samospevi in klavirske skladbe. Umrl je 11.

decembra 1948 v Zagrebu, pokopan pa je v Ţalcu. Po njem se imenuje tudi

glasbena šola v Ţalcu.

Simon Kukec velja za najpomembnejšega slovenskega pivovarja, Laščani ga

imenujejo kar oče laškega piva. Rojen je bil leta 1838 v Povirju pri Seţani. Z

druţino se je leta 1887 preselil v Ţalec, kjer je nakupil toliko nasadov hmelja, da

je veljal za veleposestnika. Od Ţuţeve vdove je kupil nekdanjo staro pivovarno, ki

jo je leta 1842 ustanovil ţalski posestnik Franc Ţuţa. Kukec je v letih 1891−1892

povečal ţalsko pivovarno, jo povsem posodobil ter ji dodal lastno sladarno. 10.

avgusta 1889 je na draţbi kupil še bliţnjo pivovarno v Laškem (tedaj Laški trg).

Obe pivovarni je zdruţil in ju imenoval Zdruţene pivovarne Ţalec in Laški trg.

Pivovarno v Ţalcu je vodil sam, v Laškem pa je bil ravnatelj njegov sin Edvard.

Tudi laško pivovarno je vsestransko izpopolnil, jo povečal in opremil z boljšimi

stroji in opremo. V Ţalcu je bila pivovarna tedaj edino industrijsko podjetje, v

Laškem pa je bil med več nemškimi podjetniki edini Slovenec. Zaposloval je

samo slovenske delavce in nameščence. Ker slovenskih strokovnjakov za

pivovarništvo ni bilo, je raje zaposloval Čehe kot Nemce, kar je bilo v tistih časih

ob narodnostnih bojih na Slovenskem Štajerskem zelo pomembno. Kukec je umrl

29. oktobra 1910 v Ţalcu.

116

Vladimir Levstik, slovenski pisatelj, pesnik in prevajalec, se je v Šmihelu nad

Mozirjem leta 1886 rodil v učiteljski druţini kot Ciril Levstik (ime Vladimir je

začel uporabljati leta 1904). Šole je obiskoval v Andraţu nad Polzelo, Celju,

Mariboru in Ljubljani. Leta 1904 je v 7. razredu gimnazije zaradi revščine in

nezmoţnosti podrejanja šolski disciplini šolanje opustil in se posvetil knjiţevnosti,

novinarstvu in prevajanju. Bil je vnet privrţenec jugoslovanstva. Od 30. let 20.

stoletja dalje se je posvečal predvsem prevajanju. Levstik je bil osem do deset let

mlajši od predstavnikov naše moderne, zato so ti ustvarjalci (Kette, Murn, Cankar,

Ţupančič) odločilno vplivali na njegov slog pisanja. Njegova najpomembnejša

dela so: romana Gadje gnezdo (1918) in Zapiski Tine Gramontove (1919) ter

povesti Janovo (1914), Pravica kladiva (1926) in Dejanje (1934). Roman Gadje

gnezdo je bil spisan med bivanjem na Taboru.

Vidnejši Savinjčani iz 19. stoletja so še:

Armin Gradišnik77

z Vranskega – nadučitelj; Franc Lekše iz Rečice ob Savinji –

jezikoslovec; Franc Tominšek iz Potoka pri Gornjem Gradu – odvetnik, pisec

planinskih in pravnih spisov ter predsednik Slovenskega planinskega društva;

Franjo Majer iz Rečice – učitelj, organist in ustanovitelj prvega gasilskega

društva v dolini; Gregor Čremošnik78

iz Ločice – zgodovinar; Ivan Ţuţa79

iz Ţalca

– geolog; Josip Tominšek iz Bočne – jezikoslovec, slavist, literarni zgodovinar in

planinec; Valentin Korun iz Glinj pri Braslovčah – slovenski filolog, slavist,

pisatelj in kritik; Ţiga Lajakov iz Mozirja – pesnik.

Prav tako so bili za dolino pomembni nekateri ljudje, ki so prišli od drugod in so

nato na Savinjskem sluţbovali. To so bili: Ferdinand Seidl80

iz Novega mesta –

77

Armin Gradišnik je bil nadučitelj celjske okoliške šole, pisec pedagoških in šolsko-metodičnih

spisov ter organizator in vodja slovenskega učiteljstva. 78

Gregor Čremošnik je bil muzejski kustos in knjiţničar v Sarajevu ter najboljši slovenski

poznavalec stare dubrovniške, bosanske in srbske zgodovine. Izdal in razloţil je več tisoč

dubrovniških listin iz zgodnjega srednjega veka in pojasnil mnogo paleografskih znakov. 79

Ivan Ţuţa je bil član več društev; med drugim Društva za pověstnicu i starine Jugoslovenov v

Zagrebu (1852), soustanovitelj Slovenske matice (1864) in član Ogrskega montanističnega društva

(1890). Bil je soustanovitelj dnevnika Slovenski narod (1868) in več let njegov dopisnik. Leta

1869 je bil izvoljen v štajerski deţelni zbor in se tu zavzemal za slovensko sodstvo in univerzo. Za

knjigo Slovenski Štajer. Deţela in ljudstvo I (1868) je prispeval poglavje o geologiji Štajerske. 80

Seidl velja za utemeljitelja slovenske geologije in geološke terminologije.

117

geolog; Fran Kotnik81

s Koroške – jezikoslovec; Fran Mišič82

s Koroške –

geograf; Franc Kocbek83

iz Sv. Lenarta v Slovenskih goricah – nadučitelj; Fran

Roš84

iz Kranja – pisatelj, pesnik in dramatik; Josip Korban iz Šentvida pri Stični

– ploden in priljubljen mladinski pisatelj; Karel Oštir iz Arnač pri Velenju –

profesor in pisec razprav s področja indoevropskega jezikoslovja; Rajko Vrečer85

s Teharja – šolnik in kronist; Valentin Oroţen iz Šentjurja pri Celju – pesnik.

10.4 20. stoletje

Adi Arzenšek se je rodil 27. decembra 1932 v Ajdovcu pri Novem mestu. V

zgodnji mladosti se je njegova druţina preselila v Šentjur, kasneje pa v Ţalec.

Leta 1960 si je v Dobriši vasi pri Petrovčah ustvaril druţino in dom. Tu je preţivel

vse svoje ţivljenje, kjer je leta 1994, star le 62 let, tudi umrl. Po poklicu je bil

strojni tehnik, vendar je ţe v mladosti v sebi odkril ţeljo po risanju s peresom ali

po realističnem slikanju s čopičem. Zgodaj je začel razstavljati in likovna

umetnost je postala njegovo ţivljenje. Razvil je posebno tehniko gravure na

metalnih folijah in je še vedno edini oblikovalec te vrste. Leta 1973 je dobil status

svobodnega umetnika. Bil je zelo cenjen, samosvoj in edinstven umetnik.

Angelos Baš se je rodil 24. avgusta 1926 v Taboru v Savinjski dolini. Leta 1944

je maturiral na mariborski gimnaziji, leta 1951 pa na ljubljanski Filozofski

fakulteti diplomiral iz etnologije. Prav tam je leta 1959 tudi doktoriral z

81

Kotnik se je ukvarjal z narodopisnimi posebnostmi gornje doline. Kotnikov zbornik je rezultat

dela ekipe, ki je po drugi svetovni vojni pod njegovim vodstvom študirala ţivljenje in naravo ljudi

na gornjegrajski strani. 82

Fran Mišič je mnogo truda posvetil študiju zgodovine o naselitvi Gornje Savinjske doline. 83

Kocbek je bil ustanovitelj in dolgoletni predsednik Savinjske podruţnice Slovenskega

planinskega društva. Napisal je mnoge planinske spise, najvaţnejši med njimi ima naslov

Savinjske Alpe. 84

Fran Roš je v letih 1919−1925 sluţboval v Preboldu. Takrat se je ţe močno udejstvoval kot

pesnik in pisatelj. Pisal je mladinsko prozo, prozo za odrasle, pesmi in drame. V svoja dela je zelo

rad vključeval motive iz Savinjske doline. 85

Vrečerjevo najpomembnejše zgodovinsko delo je Savinjska dolina.

118

disertacijo Noša na slovenskem v poznem srednjem veku in 16. stoletju. Med leti

1950−1963 je bil kustos Mestnega muzeja v Ljubljani, nato je delal v Slovenskem

etnografskem muzeju, od leta 1979 pa na Inštitutu za slovensko narodopisje pri

Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Leta 1969 je bil izvoljen za docenta na

ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je bil od 1978. leta izredni in od 1984. leta

redni profesor. Baš je prvi slovenski raziskovalec, ki se je pričel ukvarjati z

zgodovinsko etnologijo in se je na podlagi arhivskih virov posvetil časovno bolj

odmaknjenim obdobjem. Objavil je okoli tristo del in med drugim uredil knjigo

Slovensko ljudsko izročilo. Umrl je 25. avgusta 2008 v Ljubljani.

Blaţ Arnič je bil rojen 31. januarja 1901 na kmetiji Zalesnik v Strmcu nad

Lučami. Kot izjemno nadarjen je ţe zelo mlad priloţnostno tudi muziciral. Šele po

prvi svetovni vojni mu je uspelo začeti študirati glasbo; najprej na konservatoriju

v Ljubljani, zatem na Novem dunajskem konservatoriju, kjer je leta 1932 tudi

diplomiral. Kompozicijo je študiral v Zadru in Lustgartnu. Kasneje se je

izpopolnjeval v Varšavi, Krakovu in Parizu. V letih 1934 in 1935 je poučeval

glasbo na gimnaziji v Bolu na Braču, od 1940−1943 pa na srednji šoli Glasbene

akademije v Ljubljani. Kot zaveden Slovenec je bil v letih 1944−1945 zaprt v

Ljubljani in nato interniran v Dachau, kjer je dočakal osvoboditev. Od leta 1945

pa vse do smrti, 1. februarja 1970, je bil redni profesor za kompozicijo na

Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Arnič je eden najpomembnejših in

najbolj izrazitih slovenskih simfoničnih skladateljev 20. stoletja. Poleg devetih

simfonij, ki so njegove najvaţnejše stvaritve, nam je podaril tudi druga velika

dela, predvsem simfonične pesnitve, instrumentalne koncerte in komorno glasbo.

Komponiral pa je tudi zborovske pesmi, samospeve, filmsko glasbo in skladbe za

pihalne orkestre. Umrl je v Ljubljani leta 1970.

Dore Klemenčič - Maj je bil rojen 16. junija 1911 v Galiciji pri Ţalcu. Leta 1934

je diplomiral na zagrebški umetniški akademiji. Od leta 1938 je bil profesor

risanja v Banja Luki, ukvarjal pa se je tudi s fotografijo in filmom. Med drugo

svetovno vojno je bil v ujetništvu, kjer so nastali izvrstni portreti. Po vojni so

nastala številna dela z motiviko NOB. Pogosto je upodabljal tudi cvetoče drevje,

roţe in krajino. Njegov partizanski opus obsega okoli štiristo del. Rad je delal v

119

tehnikah olja in akvarela. Bil je dober risar in grafik. Umrl je 23. februarja 1988 v

Ljubljani.

Joţe Horvat - Jaki se je rodil 4. marca 1930 v Murski Soboti. Ţe zelo kmalu je

začutil potrebo po likovnem izraţanju, resno pa se je s slikarstvom začel ukvarjati

v gimnazijskih letih. Velja za enega najuspešnejših slovenskih slikarskih

samorastnikov. Prvo razstavo je imel leta 1955 v Varaţdinu. Vse od leta 1978 je

ţivel in ustvarjal v Nazarjah, njegova dela pa se nahajajo v številnih zasebnih in

javnih zbirkah doma in po svetu. Leta 1978 je Jaki v Levcu izdelal 77 m dolgo in

5,8 m visoko fresko – največji sgraffito86

v Evropi. Umrl je 12. decembra 2009 v

Nazarjah.

Joţa Vršnik (Robanov Joţa) je bil rojen leta 1900 na Solčavskem in je odraščal

na Robanovi domačiji. Bil je eden zadnjih, če ne celo zadnji slovenski bukovnik,87

ki je s svojim preprostim načinom ţivljenja tem krajem pustil neizbrisen pečat.

Ţivljenje je posvetil varovanju narave ter odkrivanju in zapisovanju kmečkega

ţivljenja. Pisal je tudi pesmi, svoja doţivetja v naravi pa je zbral v knjigi

Preproste zgodbe s solčavskih planin. Imel je smisel za lepoto jezika, za preprosto

in hkrati slikovito izraţanje, značilno za ljudsko govorico. Čeprav je bil po

izobrazbi le pastir in lovec, je s svojim znanjem in izkušnjami sinonim za pretekli

način ţivljenja. Umrl je leta 1973.

Aleksander Videčnik je bil rojen 11. decembra 1920 v Celju. Zaradi bolezni se je

leta 1977 preselil v Mozirje. Ţe v Celju je raziskoval zadruţništvo in hranilništvo,

posebno pa delovanje Mihaela Vošnjaka, ki je v Celju ustanovil Zvezo slovenskih

posojilnic in tako omogočil proces gospodarskega osamosvajanja Slovencev. Tudi

pisati in objavljati je pričel zelo zgodaj. Za Banko Celje je pripravil Zgodovino

Celjske mestne hranilnice in Zgodovino hranilnikov. Poleg tega je pisal tudi za

Savinjski tednik in sodeloval na Radiu Celje v številnih oddajah, predvsem ko je

pogovor potekal o celjski preteklosti. Po prihodu v Mozirje je nadaljeval z

dopisovanjem za celjski lokalni časopis. Kot tajnik se je vključil v delo

86

Sgraffito je način slikanja na steno, ko slikar svetlo kritno plast deloma izpraska s temne osnove

in tako upodablja sliko. 87

Nešolan literarno delujoč človek.

120

Turističnega društva Mozirje. Tudi v Kulturnem društvu Mozirje je bil aktivni

član in štiri leta njegov predsednik. Ker je počasi spoznaval domačine, zgodovino

in ljudsko izročilo Zgornje Savinjske doline, se je lotil raziskovanja in zapisovanja

na celotnem območju doline.

Ervin Fritz se je rodil 27. junija 1940 v Preboldu. Študiral in absolviral je

dramaturgijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Kot

dramaturg je sluţboval na Televiziji Ljubljana med letoma 1968 in 1969, od leta

1969 do 1976 pa je sluţboval v dramski redakciji iste televizije. Od leta 1976 do

1979 pa je prav tako pri Televiziji Ljubljana deloval kot prevajalec podnapisov.

Med letoma 1979 in 1980 je bil umetniški vodja v Mestnem gledališču

ljubljanskem. Leta 1980 se je vrnil kot dramaturg in urednik otroških radijskih

iger na Radio Slovenija, kjer je sluţboval do leta 2003, ko se je upokojil. Ţivi in

ustvarja v Ljubljani. Njegov opus zajema pesmi, dramska besedila, radijske in

lutkovne igre ter prevode.

Joţef Muhovič se je rodil 22. decembra 1954 v kraju Sv. Lenart pri Gornjem

Gradu. Študij likovne umetnosti in filozofije je opravljal na Univerzi v Ljubljani.

Med leti 1995 in 2000 je bil predstojnik Raziskovalnega inštituta Akademije za

likovno umetnost in istočasno gostujoči profesor na Pedagoški fakulteti Univerze

v Mariboru. Od leta 1998 je redni profesor za likovno teorijo in estetiko likovne

umetnosti na Univerzi v Ljubljani. Njegova delovna področja so slikarstvo,

grafika, likovna teorija, filozofija umetnosti in estetika. Od leta 1981 je

pripravil enaintrideset samostojnih razstav in sodeloval na več kot sto petdesetih

skupinskih razstavah doma in po svetu.

Magda Šalamon je bila rojena 16. septembra 1962 v kmečki druţini na

Gomilskem. Osnovno šolo je obiskovala na Gomilskem in v Preboldu, potem pa

se je vpisala na Ekonomsko srednjo šolo v Celju in diplomirala na Ekonomsko

poslovni fakulteti v Mariboru. Ljubiteljsko dela predvsem na kulturnem področju,

največkrat kot oblikovalka in povezovalka različnih prireditev. Najbolj je znana

kot moderatorka in voditeljica programa na lokalnem radiu Goldi Prebold −

Savinjski val, kjer ima tudi dve avtorski oddaji. Močan stik z naravo ima ţe vse

121

ţivljenje, zato se večina njene poezije nanaša nanjo. Pri šestnajstih je namreč

začela s pisanjem pesmi. Te so bile na začetku lahkotne, sledile so prigodniške

pesmi in nato besedila za razne narodnozabavne ansamble. Kasneje je začela

pisati poezijo.88

Neţa Maurer se je rodila 22. decembra 1930 v Podvinu pri Polzeli. Na Polzeli je

obiskovala slovensko in med drugo svetovno vojno nemško osnovno šolo, po

koncu vojne pa srednjo šolo v Celju in Ţalcu ter učiteljišče v Ljubljani. V letih

1964–1987 je študirala na Pedagoški akademiji v Ljubljani ter po diplomi izredno

še na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1960 je diplomirala iz slavistike. Po

končanem študiju je najprej delala kot novinarka. Bila je prva urednica šolskih

oddaj na Televiziji Ljubljana, tehnična in kulturna urednica pri revijah Kmečki

glas, Otrok in druţina ter Rodne grude. Bila je tudi terenska reporterka ter

direktorica, glavna in odgovorna urednica revije Prosvetni delavec, pisala pa je

tudi brošure za Pionirski dom. Zadnja leta sluţbovanja je bila samostojna

svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje Slovenije. Po upokojitvi dela

kot samostojna umetnica. Piše literaturo za otroke, mladino in odrasle. Največji

del njenega opusa zajema poezija,89

piše pa tudi prozo,90

publicistiko ter otroške

igre. Delovala je tudi kot prevajalka; prevajala je iz nemščine ter slovanskih

jezikov.

Peter Weiss se je rodil leta 1959. Po končani gimnaziji v Celju je diplomiral iz

slovenskega jezika s knjiţevnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V letih

1984–1986 je bil gostujoči lektor na univerzah v Leipzigu in Berlinu, kjer je učil

slovenščino. Od leta 1987 pa je zaposlen v dialektološki sekciji Inštituta za

slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske

akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Sprva je delal v leksikološki sekciji,

kjer je pomagal pri pripravi Slovenskega pravopisa. Piše o vprašanjih narečnega

slovaropisja. Leta 1996 je izšel njegov Slovar govorov Zadrečke doline. Jezikovno

88

Pesniški zbirki z naslovoma Beli vrhovi (1998) in Pod roko usode (2010) sta bili izdani v

samozaloţbi. 89

Sončne statve (1970), Kam pa teče voda (1972), Pišem, berem A,B,C (2005), Piramide upanja

(2010) itd. 90

Čukec (1978), Zvesti jazbec (1999), Prstančica (2001), Ti si moje srce (2008),Velika knjiga

pravljic (1999) itd.

122

je pregledal slovenski prevod operacijskega sistema windows 95 in sodeloval pri

jezikovnem pregledu zadnjega slovenskega prevoda Svetega pisma. Sodeluje tudi

pri Slovanskem lingvističnem atlasu, ob katerem je razvil vnašalni sistem,

imenovan ZRCola; z njim se da v računalnik nadvse preprosto vnašati zapletena

jezikoslovna, dialektološka in zgodovinska besedila (metelčico in dajnčico na

primer) v latinici in tudi pisati v cirilici in grški pisavi. Prevaja tudi iz nemščine.

Rudi Španzel se je rodil 18. decembra 1948 v Griţah. Študij je končal na

Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je opravil tudi dve specializaciji.

Je eden redkih sodobnih slikarjev, ki ustvarja po principu renesančnih umetnikov,

ki so poudarjali realizem in globoko simboliko. Razstavljal je po celem svetu, še

posebej v Angliji in Zdruţenih drţavah Amerike. Je dobitnik mnogih domačih in

tujih priznanj za doseţke v slikarstvu ter avtor portretov na slovenskih tolarskih

bankovcih. Oblikoval je tudi znamke; njegovo znano delo je Barbara Celjska.

Leta 1985 je prejel nagrado Prešernovega sklada za umetniške doseţke na

področju figuralike.

Pomembnejši Savinjčani, rojeni v 20. stoletju, so še:

Andrej Ajdič91

iz Laškega – akademski slikar in kipar; Dane Debič92

iz Vrbja pri

Ţalcu – gradbeni tehnik in pisec romanov; Franc Onič93

iz Petrovč – pesnik;

Jelica Ţuţa iz Ţalca – akademska slikarka; Matevţ Lenarčič94

iz Trbovelj –

biolog, alpinist in fotograf; Darinka Pavletič - Lorenčak iz Rečice ob Paki –

91

A. Ajdič je redni član znamenite Kunstlerhaus, ene najpomembnejših avstrijskih kulturnih

ustanov. Njegova dela hranijo znani svetovni muzeji, galerije, zasebniki in razne zbirke, med njimi

Biblioteca Civica v Milanu, Nacionalna biblioteka v Washingtonu in še bi lahko naštevali.

Njegovo znamenito delo, skulptura Vstajenje, stoji v kraju Marijinih prikazovanj v Medţugorju.

Nekaj posebnega pa so kaplje na Kristusovem bronastem telesu, ki se jim čudijo romarji z vsega

sveta. Ţivi na Lazah nad Šentjanţem. 92

Pisatelj Dane Debič je bil dolgoletni ravnatelj celjske knjiţnice. Je avtor romanov Balada o

modri svetlobi, Brez milosti, Stekleni metulji itd. ter nekdanji urednik celjske revije Obrazi in

sodelavec Dialogov, revije za kulturo in druţbo. 93

Onič se je leta 1901 rodil v Petrovčah. Bil je profesor in ravnatelj v učiteljišču v Ljubljani. Kot

pesnik je bil v začetku ekspresionist. S pesmimi je sodeloval pri Treh labodih, Lepi Vidi in

Ljubljanskem zvonu. Izdal je štiri pesniške zbirke: Darovanje (1924), Luči na obali (1959), Iz

vrtov ljubezni (1963), Osviti (1974). Pisal je tudi kritike in publicistiko. Umrl je leta 1975 v

Ljubljani. 94

Matevţ Lenarčič je prvi človek, ki je z ultra lahkim letalom obletel svet. Ţivi na Rečici.

123

akademska slikarka; Edvard Salesin95

iz Trbovelj – akademski kipar; Meta

Rainer96

s Ptujske Gore – slovenska mladinska pesnica.

95

Grafično je okrasil več hmeljarskih domov v Savinjski dolini, med njimi dom hmeljarskega

inštituta v Ţalcu. 96

Rainerjeva je leta 1932 maturirala na učiteljišču v Ljubljani. Sluţbovala je na Štajerskem, med

2. svetovno vojno pa je bila izgnana v Srbijo. Leta 1952 je diplomirala na nekdanji VPŠ v

Ljubljani, nato je do leta 1962 kot predmetna učiteljica poučevala na Polzeli in Ţalcu. Izdala je

knjigo satir in humoresk Skozi prste (1992) in več zbirk mladinske poezije. Umrla je leta 1995 na

Polzeli.

124

11 SKLEP

Savinjska dolina se kot samosvoja slovenska pokrajinska enota pojavlja s svojimi

posebnimi geografskimi značilnostmi. Obravnavano področje je razdeljeno na

trinajst občin, ki predstavljajo zaokroţeno geografsko območje in obsegajo

pokrajino od izvira Savinje pod Okrešljem do kraja Levec v spodnjem delu

doline.

Savinjska dolina je bila ţe od nekdaj prehodna pokrajina, saj je zaradi rodovitnosti

privabljala številna ljudstva. V prazgodovinski dobi so skozi dolino iz Baltika v

Italijo tovorili jantar, v keltski dobi so se po njej selili narodi, Rimljani so

neurejeno pot skozi dolino trasirali in utrdili ter ob njej zgradili naselja, vojaška

taborišča in postajališča. Skozi dolino so od sredine 2. in do konca 6. stoletja

drvela germanska plemena. Najstarejši sledovi človekovega bivanja v Savinjski

dolini so torej iz starejše kamene dobe, ko so ljudje prebivali in iskali zavetje v

skalnih jamah. Eno najbolj znanih paleolitskih najdišč ne samo na Savinjskem,

ampak tudi na Slovenskem je Potočka zijalka pod Olševo. Rimska nekropola v

Šempetru pa je eden najpomembnejših spomenikov rimske dobe.

Večina naselij v Savinjski dolini leţi v ravninskem delu, predvsem na rečnih

terasah Savinje, Bolske, Loţnice in Drete. Srednjeveška naselja so nastajala na

območjih, varnih pred poplavami. Najstarejša naselja so dolinska naselja, zaradi

prvotnega prostega nastanka in hribovitosti pokrajine pa prevladujejo gručaste

vasi, ki so po navadi zgrajene ob robu polj. V teh vaseh na ţivljenje naših

prednikov spominjajo nekatere še ohranjene savinjske hiše in gospodarska

poslopja. V hribovitem alpskem in predalpskem svetu Savinjske doline so

prevladujoča naselbinska oblika hribovske kmetije, največ je samotnih kmetij.

Kmetije v Robanovem kotu so stare ţe okoli tisoč let, kar dokazujejo hišna imena,

saj so hribovske kmetije poimenovane z domačimi slovenskimi ledinskimi imeni,

ki so dokaz lastne kulture in so posebnost slovenske kulturne dediščine. Pod goro

Olševo se nahaja Bukovnikova kmetija, ki je z nadmorsko višino 1327 metrov

najvišje leţeča kmetija v Sloveniji.

125

Braslovče so eno najstarejših naselij na Slovenskem. Najmlajša trška naselbina v

dolini pa je Vransko.

Gradovi so največji razcvet na Savinjskem doţiveli v razvitem fevdalizmu od 12.

do 15. stoletja, prej pa je gospoda prebivala v utrjenih dvorih. Prva naloga gradov

je bila varovati prebivališče svojih gospodarjev, zato so bili mnogi gradovi

narejeni na vzpetinah, od koder so imeli dober pogled na okolico, zlasti pa na

sovraţnikova presenečenja. Romanski gradovi so bili obodnega tipa. Konec 15.

stoletja pa so gradovi izgubili svojo vlogo. Zmeraj bolj so jih opuščali ali

spreminjali v ječe in skladišča. Dostikrat je graščak raje zgradil novo stavbo, ki je

ustrezala okusu drugačnega časa. Gradnja novih grajskih stavb se je tako z vzpetin

prestavila v niţje predele, ob prometne poti in reke.

Samostani spadajo med najstarejše ohranjene dele sakralne dediščine. Na območju

Savinjske doline so včasih delovali trije: benediktinski samostan v Gornjem

Gradu, dominikanski samostan v Novem kloštru in frančiškanski samostan v

Nazarjah. Danes od teh deluje le še nazarski frančiškanski samostan, poleg njega

pa stoji samostan drugega Frančiškovega reda, reda ubogih sester svete Klare,

sester klaris.

Prekrasne cerkvice krasijo savinjske kraje in trge, številne pa stojijo tudi na

neposeljenih vrhovih gričev. Te veljajo za slovensko posebnost, ki jo poznavalci

povezujejo s predkrščanskimi kultnimi mesti in višinskimi pribeţališči

staroselcev. Vse cerkve so katoliške in iz različnih obdobij. Najti je moč

srednjeveško baziliko, predromanske kapele, tako gotske kot renesančne, baročne

in neoromanske cerkve kot tudi odlična arhitekturna dela novejše dobe. Precej

cerkva je bilo sezidanih v obdobju romanike, prva med njimi je bila vsekakor

cerkev sv. Petra v Šempetru, saj je bila tam ţe v 9. stoletju formirana oglejska

misijonska postojanka. Večino romanskih cerkva so predelali ali povečali v

obdobju gotike.

Cerkve v Savinjski dolini so izdelki številnih domačih in tujih umetnikov –

stavbarjev, slikarjev in rezbarjev. Izpostaviti velja npr. cerkvico Kristusa Kralja v

Logarski dolini, za katero projekt je napravil arhitekt Joţe Plečnik. Tudi lepa

monštranca v gomilški cerkvi in krstilnica v taborski cerkvi sta njegovo delo.

126

Najstarejša gospodarska panoga na celotnem območju Savinjske doline je

kmetijstvo. V Zgornji Savinjski dolini je bila v preteklosti temeljna gospodarska

panoga gozdarstvo, ki pa ga je na začetku stoletja zamenjala ţivinoreja. Spodnja

Savinjska dolina je proti koncu 19. stoletja gospodarsko prekašala druge predele

slovenskih deţel. K temu je gotovo pripomogel v veliki meri tudi hmelj. Rastlina

ni zahtevala veliko znanja za obdelavo, posledično pa je privedla do mednarodnih

trgovanj, ki so razgibale gospodarsko ţivljenje. V času pred hmeljem so na

ravninskem delu ljudje ţiveli preteţno od ţita.

Ker pa kmetijstvo v hribovitih krajih ni preveč donosno, se nekateri kmetje

ukvarjajo še z dopolnilnimi dejavnostmi, ki jim prinesejo dodaten vir zasluţka. Te

dejavnosti so predvsem: turizem na kmetijah, gozdarstvo, čebelarstvo,

ribogojništvo in ovčereja.

V terciarni sektor se uvršča obrtna dejavnost, ki se na območju Savinjske doline

pojavi ţe v praskupnosti, kar dokazujejo številne arheološke najdbe – ostanki

tkanega platna, razni kovaški in lončarski izdelki, izdelki iz lesa itd. Zelo razvito

je bilo lončarstvo, še posebej v Zadrečki dolini, kjer se je pojavilo ţe v 14. stoletju

z znanim imenom »kokarski piskrc«. Ostale obrti so še mlinarstvo, ţagarstvo,

kovaštvo, kolarstvo, čevljarstvo, gostilničarstvo, sedlarstvo, krojaštvo, šiviljstvo,

usnjarstvo, tesarstvo, sodarstvo, mizarstvo idr., v novejšem času pa predvsem

frizerstvo, avtoličarstvo, soboslikarstvo, cvetličarstvo in prevozništvo, ki je bilo

razvito ţe v preteklosti. Prevoz lesa, premoga, pošte in drugega materiala so

opravljali furmani. Marsikomu je bil to poklic ali pa dodatni zasluţek. Tudi v

trgovinski dejavnosti so se pojavljali uspešni posamezniki.

Dediščino zgoraj naštetih domačih mojstrov in obrtnikov danes predstavljajo razni

avtohtoni (rokodelski) izdelki in spominki.

Po koncu fevdalizma je Savinjska dolina doţivljala hude gospodarske pretrese.

Predvsem kmetje niso našli pravega izhoda iz revščine. Narodni buditelji so izhod

videli v zadruţništvu. Ustanovljene so bile različne zadruge: kreditne, nabavne,

prodajne, mlekarske, sirarske, vinarske in sadjarske, obrtniške, ţivinorejske in

pašniške, kmetijske, strojne, elektrarniške, stavbne, tiskovne in zaloţniške ter

zavarovalne. Največ je bilo kreditnih zadrug – hranilnic in posojilnic, ki so

odigrale vsestransko pomembno vlogo v gospodarskem in narodnem ţivljenju.

127

Ljudski denarni zavodi niso bili sami sebi namen, ampak so reševali ljudi in

narodno premoţenje. Razlike med njimi so bile v načelu, da so eni sluţili bolj

mestnemu oz. trškemu prebivalstvu, posebno rajfajznovke pa so bile povsem

ljudske, zato jih je bilo največ.

Za splošni kulturni in gospodarski razvoj kake pokrajine je ogromne pomembnosti

šolstvo, saj brez njega ni napredka. V šolstvu je prednjačil Ţalec; tu je bila ţe leta

1580 ustanovljena prva šola. Danes delujejo na območju celotne doline številne

centralne osnovne šole s svojimi podruţnicami in tudi številni predšolski vzgojno-

izobraţevalni zavodi. II. Osnovna šola v Ţalcu izvaja prilagojeni program vzgoje

in izobraţevanja z niţjim izobrazbenim standardom ter posebni program vzgoje in

izobraţevanja. V Ţalcu in Nazarjah sta tudi glasbeni šoli. Ţalska glasbena šola

ima svoje podruţnice še na Polzeli, v Preboldu, Braslovčah in na Vranskem.

Poskrbljeno je tudi za izobraţevanje odraslih.

Številni javni zavodi na področju kulture so ustanovljeni z namenom, da delujejo

z izvajanjem javne sluţbe na področjih kulture, športa in turizma. V

turističnoinformacijskih centrih lahko vsakdo dobi informacije o posameznem

kraju v dolini in njegovi okolici, gostinski in hotelski ponudbi, športnih

aktivnostih, etnoloških in drugih prireditvah, sakralnih objektih,

kulturnozgodovinskih in naravnih znamenitostih, pohodniških in kolesarskih

poteh, okoliških hribih ter zanimivih ljudeh, ki so tod ţiveli in še ţivijo.

Pomembne kulturno-izobraţevalne ustanove so tudi knjiţnice in kulturni domovi,

ki skrbijo za izobraţevanje ljudi, prav tako pa v njih Savinjčani radi preţivljajo

prosti čas.

Kulturna dejavnost v Savinjski dolini je dokaj enakomerno razpršena na celotnem

območju. Močni sta muzejska in društvena dejavnost. Veliko je kulturnih,

turističnih, gasilskih, čebelarskih, športnih in drugih društev, ki s svojimi

programi in prireditvami zdruţujejo vse generacije. Gasilska društva sodijo med

najstarejša, saj Savinjska dolina predstavlja zibelko slovenskega gasilstva. Prav

tako pa so društva gasilcev odigrala pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega

jezika in narodnega obstoja.

128

Pristnost podeţelja se ohranja tudi v izročilu šeg in navad preteklih generacij, ki

jih Savinjčani posebej spoštujejo. Prav tako z raznimi tradicionalnimi prireditvami

ohranjajo kulturo svojih prednikov kmetov, gozdarjev, splavarjev, hmeljarjev itd.

Ţivljenje svojih prednikov se trudijo prikazati v skrbno urejenih muzejskih

zbirkah.

Savinjska dolina je kulinarično izjemno bogata. Osrednjo gastronomsko ponudbo

predstavljajo turistične kmetije in nekatere gostilne, ki so svojevrsten kulturni

spomenik in del Savinjske kulturne dediščine. Danes v njih najdemo okusne jedi,

narejene po izvirnih receptih savinjskih gospodinj iz preteklosti.

Na prvem mestu seznama značilnih savinjskih jedi je vsekakor zgornjesavinjski

ţelodec, suhomesnati izdelek z izjemno dolgo tradicijo, ki je zaščiten z

geografsko označbo. Kulinarična posebnost spodnjega dela Savinjske doline pa so

med drugim tudi jedi, ki vsebujejo hmelj. Mednje sodijo slana pita s hmeljevimi

vršički, jajčna omleta s hmeljevimi vršički, hmeljevi vršički v listnatem testu idr.

V Zgornji Savinjski dolini sta priznani dve lokalni blagovni znamki, to sta

Flosarska rihta in Latvica solčavskega, ki označujeta kakovostne domače in

naravne izdelke iz ljubenskega in solčavskega območja.

Savinjska dolina je skozi stoletja razvila svoj tip človeka Savinjčana, ravninca in

hmeljarja v spodnjem delu doline ter hribovca in gozdarja v zgornjem delu doline.

Med Savinjčani je zraslo in delovalo mnogo kulturnih ustvarjalcev. Aktivni so bili

na področju jezika, literature, zgodovine, geografije, politike ter glasbenega in

likovnega ustvarjanja.

Savinjska dolina ima velik potencial za razvoj turizma, saj ima poleg dobro

ohranjenih naravnih danosti (krajinski parki Logarska dolina, Robanov kot,,

Golte, Ponikovski kras, Mrzlica) tudi številne kulturne, zgodovinske, etnografske,

sakralne in etnološke zanimivosti. Raznolikost in identiteto posameznih območij

ustvarjajo tudi arhitektura, umetnostna in naselbinska dediščina. V Mozirskem

gaju je na primer poleg cvetja na ogled tudi kopica poučnih etnografskih

posebnosti Zgornje Savinjske doline, tako da je obisk gaja prava etnografska

pustolovščina.

129

Turistična ponudba Savinjske doline obsega zimski turizem (smučanje, sankanje,

smučarski tek) in poletni turizem (rafting, pohodništvo, alpinizem, kolesarjenje).

Z razvojem turizma se ukvarjajo turistična društva in javni zavodi na področju

kulture, turizma in športa. Dediščina in turistična ponudba tako ţivita z roko v

roki.

130

LITERATURA IN VIRI

Badovinac, B., Firšt, F., Godicl, L., Jeraj, N., Jurjevec, E., Kladnik, T. idr.

(1990). Zgornja Savinjska dolina. Vodnik. Nazarje: EPSI.

Badovinac, B., Kladnik D., Volfand, J. (1997). Savinjsko – Celje, Velenje.

Murska Sobota: Pomurska zaloţba.

Basle, D., Dobnik, M., Goropevšek, B., Kač, T., Kralj, F., Krčmar, A. idr.

(1998). Savinjski zbornik VII. Ţalec: Občina Ţalec.

Bogataj, J. (1992). Sto srečanj z dediščino na Slovenskem. Ljubljana:

Prešernova druţba.

Bogataj, J. (1999). Mojstrovine Slovenije: srečanja s sodobnimi rokodelci.

Ljubljana: Rokus.

Bogataj, J. (2008). To je Slovenija: vodnik po posebnostih Slovenije.

Ljubljana: Darila Rokus.

Bogataj, J. (1998). Smo kaj šegavi? Leto šeg in navad na Slovenskem.

Ljubljana: Mladinska knjiga.

Bogataj, J. Kozolec je najlepši, kadar je poln! V: Slovenski kozolec –

včeraj, danes, jutri. Ljubljana: Turistična zveza Slovenije, 2004, 19-23.

Curk, I., in Puc, M. (1989). Varstvo naše dediščine. Ljubljana: Zavod RS

Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine.

Černe, A. (1997). Priročni krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS.

131

Enciklopedija Slovenije. (1987–2002). Ljubljana: Mladinska knjiga.

Gams, I. (1983). Geografske značilnosti Slovenije. Ljubljana: Mladinska

knjiga.

Gosar, A., Jeršič, M. (2000). Slovenija – turistični vodnik. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Granda, S. (2008). Mala zgodovina Slovenije. Celje: Društvo mohorjeva

druţba.

Hazler, V. (2001). Dediščina, prireditve in turistična društva. Ljubljana:

Turistična zveza Slovenije.

Hazler, V. (2004). Kozolci na Slovenskem. Ljubljana: Kmečki glas.

Hazler, V. (1999). Podreti ali obnoviti?: zgodovinski razvoj, analiza

in modeli etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljubljana: Rokus.

Hribar, J., Veber, B. (2007). Rudarska dediščina Zabukovica – Liboje.

Griţe: Etnološko društvo Srečno.

Leksikon cerkva na Slovenskem. Dekanija Ţalec (2004). Celje: Mohorjeva

druţba.

Leksikon cerkva na Slovenskem. Dekanija Gornji Grad (2006). Celje:

Mohorjeva druţba.

Makarovič, G.(1981). Slovenska ljudska umetnost : zgodovina likovne

umetnosti na kmetijah. Ljubljana: DZS.

132

Meglič, J., Rainer, M., Kroflič, J., Stopar, I., Oroţen, J., Blaznik, P. idr.

(1983). Savinjski zbornik V. Ţalec: Kulturna skupnost občine Ţalec.

Oroţen, J. (1971). Zgodovina Celja in okolice. Celje: Kulturna skupnost

Občine Celje.

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. (2008). Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Pavlin, D., Kunaver, D. (1995). Slovensko narodno izročilo. Kranj: Lexis.

Rainer, M., Natek, M., Debič, D., Roš, F., Kumer, D., Onič, F. (1965).

Savinjski zbornik I. Celje: Skupščina občine Ţalec.

Rihteršič, J., Velkavrh, A., Godicl, L., Ţolnir, M., Kropivšek, N.,

Goropevšek, B. idr. (1994). Spodnja Savinjska dolina. Vodnik. Ţalec:

Turistična zveza Spodnje Savinjske doline.

Simonič, M. (1992). Ţalec in savinjska hmeljarska tradicija. Ţalec :

Poslovna skupnost za hmeljarstvo Slovenije.

Slodnjak, A., (1968). Zgodovina slovenskega slovstva. Klagenfurt:

Zaloţniška in tiskarska druţba z o. j. Drava Celovec.

Stanonik, M. (2006). Procesualnost slovstvene folklore : slovenska

nesnovna kulturna dediščina. Ljubljana: ZRC SAZU.

Stopar, I. (1993). Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Knjiga 4, Med

Solčavskim in Kobanskim. Ljubljana: Viharnik.

Stopar, I. (1992). Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Knjiga 3, Spodnja

Savinjska dolina. Ljubljana: Park.

133

Škafar, L. (1999). Čebelarski almanah : 90 let od ustanovitve prve

čebelarske organizacije v Savinjski dolini (1909 - 1999) in 30 let od

ustanovitve Zveze čebelarskih druţin Spodnje Savinjske doline (1969 -

1999). Ţalec: Zveza čebelarskih društev Sp. Savinjske doline.

Šoster Rutar, B., Gutman, T., Pirkmajer, D., Plesec, B., Roţenbergar

Šegar, T., Videčnik, A., Strahovnik, V. (2004). Muzej in muzejske zbirke

v Zgornji Savinjski dolini. Nazarje : Muzej Vrbovec.

Videčnik, A. (1999). Zgornjesavinjčani od rojstva do smrti. Mozirje:

Zavod za kulturo.

Videčnik, A. (1991). Posojilništvo in hranilništvo v Savinjski dolini. Celje:

Ljubljanska banka Celje.

Videčnik, A. (1988). Furmani ob Savinji in Dreti. Mozirje: Občinski

sndikalni svet.

Vrečer, R. (1930). Savinjska dolina. Ţalec: Samozaloţba.

Elektronski viri

Frančiškanski samostan Nazarje, pridobljeno 08. 06. 2011, iz:

http://franciskani.rkc.si/nazarje/samostan/zgodovina.html

Klarise na Slovenskem, pridobljeno 08. 06. 2011, iz:

http://franciskani.rkc.si/nazarje/samostan/klara_2.html

Občina Ljubno, pridobljeno 18. 07. 2011, iz:

http://www.ljubno.si/

134

Občina Luče, pridobljeno 20. 07. 2011, iz:

http://www.luce.si/

Občina Mozirje, pridobljeno 22. 08. 2011, iz:

http://www.mozirje.si/

Občina Nazarje, pridobljeno 24. 08. 2011, iz:

http://www.nazarje.si/

Občina Rečica ob Savinji, pridobljeno 24. 08. 2011, iz:

http://www.obcina-recica.si/

Občina Solčava, pridobljeno 18. 07. 2011, iz:

http://www.solcava.si/, pridobljeno 20. 08. 2011, iz:

Občina Ţalec, pridobljeno 22. 08. 2011, iz:

http://www.zalec.si/slo/main.asp

Samostani na Slovenskem, pridobljeno 08. 06. 2011, iz:

http://www.hervardi.com/samostani_na_slovenskem.php