Zgodovina retorike

Janja mavc, Pedagoki intitut Retorika za uitelje retorike

SEMINAR RETORIKA ZA UITELJE RETORIKE predavanje: ZGODOVINA RETORIKE UVODPriujoe predavanje je zelo hiter oris zgodovinskega razvoja retorine veine, ki izvira iz antine Grije in ki se je v tej obliki v prostoru zahodne civilizacije ohranila vse do danes. To retoriko pogosto imenujemo tudi klasina retorika. Predavanje podrobneje obravnava antiko in srednji vek do renesanse, ostali dve poglavji sta zaenkrat predstavljeni le v obliki opornih tok. Razvoj retorike lahko povzamemo v 4 vejih sklopih: 1. rojstvo in razcvet = ANTIKA 2. zaton = SREDNJI VEK 3. dvig in propad = RENESANSA in vse do 19. stol 4. preporod z drugimi sredstvi = 20. stol. Da bi lahko razumeli bistvo in glavni namen nastanka ter razvoja retorike, je nujno, da poznamo temeljne znailnosti antine civilizacije (najprej grke in nato rimske), njuno zgodovino, kulturne doseke, stike z drugimi civilizacijami in ljudstvi. ele takrat lahko razumemo znailno vlogo, ki jo je retorika odigrala v antiki in kasneje v srednjem veku. Razen tega je poznavanje razvoja retorike prav tako pomembno kot umevanje njenih zakonitosti, saj so slednje v veliki veini rezultat ali posledica irega zgodovinskodrubenega konteksta (politinih ureditev, prevladujoih filozofskih, verskih in literarnih tokov, izgubljenih in najdenih spisov, vplivnih posameznikov oz. vsega, kar ustvarja zgodovino). To je pomembno tudi za preuevanje in razumevanje drugih kulturnih prostorov in njihovih retorik, ki so prav tako obstajale in jih ponekod najdemo e danes, saj lahko podobnosti in razlike ugotavljamo ele, ko zelo dobro poznamo retoriko lastnega kulturnega prostora.

1


RAZBIJANJE STEREOTIPOV: kaj vse JE in kaj NI klasina retorikaZa zaetek navedimo nekaj tipinih sodb o retoriki, ki v resnici nimajo ni skupnega z retoriko, kot so jo razumeli v antiki, in ki so vse plod kasnejih interpretacij in adaptacij celotne antine kulture tudi retorike: retorika NI umetnost lepega govorjenja: RETORIKA JE VEINA PREPRIEVANJA izvor retorine teorije NI povezan z literarno umetnostjo : RETORINA TEORIJA JE NASTALA ZARADI DENARNIH POTREB govornik NE GOVORI nujno resnice : RETORIKA NIMA NOBENE ZVEZE Z RESNICO, KER JO ZANIMA VERJETNOST

IZVOR BESEDE RETORIKA IN NJENE INTERPRETACIJE

Beseda retorika izvira iz grkega pridevnika r(htoriko/j (rhetoriks). Ta je etimoloko povezan z besedo r(hma (rhma), ki pomeni 'beseda' in prihaja od fut. oblike glagola 'rei' (e)rw). Pridevnik r(htoriko/j se je uporabljal kot del besedne zveze h( r(htorikh te/xnh, (h rhetorik tkhne), a v sodobni tradiciji se je izgubila odnosnica te/xnh (ki pomeni 'spretnost', 'umetnost', 'veina'). (Rhtorikh/ te/xnh zaznamuje veino, ki jo obvlada retor (r(h/twr) ali javni govornik. Gre torej za govorniko veino, ki se je uporabljala pri nastopanju v javnosti, na sodiih, politinih zborovanjih in ob praznovanjih. Izraz retorika sreamo prvi v Platonovem dialogu Gorgias (ok. 380 pr. Kr.) in je najbr nastal v Sokratovem krogu. V pogovoru s Sokratom Gorgias oznai r(htorikh/ kot umetnost/veino preprievanja, s imer opie njeno glavno znailnost; to je beseda retorika tudi pomenila: veino preprievanja z govorom. To seveda ne pomeni, da je takrat nastal tudi sam koncept in sistematien nain razumevanja govora to so poznali e veliko pred Sokratom in Platonom.

Kako pomembna je bila vloga preprievanja v Griji? 2


Preprievanje je imelo zelo pomembno vlogo v grki drubi, saj so Grki med tevilnimi bogovi poznali tudi boginjo Peith (kar v grini pomeni 'preprievanje') boginjo preprievanja, ki je imela dve izhodii: na eni strani je bila to hi boginje lepote in ljubezni Afrodite in je bila torej povezana z ljubezenskim preprievanjem, zapeljevanjem in aranjem, na drugi strani pa je bila vedno tudi spremljevalka tistih, ki spretno govorijo tako reko muza govoreih: sedela naj bi tudi na Periklovih ustih. V smislu enake pomenske vrednosti, kot ga ima beseda r(htorikh/, so Grki uporabljali tako najprej besedo peiqw/ (peith), kasneje pa veinoma besedo lo/goj (lgos), ki dobesedno pomeni 'beseda', a njegovo pomensko polje obsega tudi pomene, kot so 'govor', 'argument', 'razlog'. Tudi retor ima ve pomenskih odtenkov: najprej pomeni 'javni govornik', v prenesenem pomenu zato tudi 'politik', 'dravnik', besedo pa kasneje najdemo tudi v pomenu 'uitelj govornitva'. Slednji je posledica vpliva Rimljanov, ki so dosledno loevali med lastno besedo orator govornik in privzeto retor uitelj govornitva (retor je grka tujka in raba besede je tako reko e v izhodiu nakazovala povezavo z retorino teorijo, ki so jo Rimljani v celoti prevzeli od Grkov). Interpretacije besede retorika e od antike potekajo v dveh smereh: 1. prva obsega bolj ali manj vrednostno nevtralna pojmovanja o naravi in funkciji veine preprievanja, 2. na drugi strani pa najdemo izrazito negativne sodbe o nepotrebnosti in moralni kodljivosti retorike. Zato poznamo tudi v slovenini slabalni pomen besed retorika, retorien, retorik v smislu besednega zavajanja ali celo laganja, nepotrebnega besedienja in vsebinsko praznega cvetlienja. To je pri ukvarjanju z retorino teorijo seveda treba strogo loiti od samega koncepta retorine veine. Morda se je zato v slovenini modro izogniti izrazu retorik, najprej zato, ker ga v taki obliki v antini tradiciji nikjer ne sreamo, razen tega pa v resnici nikoli ni jasno, kaj pomeni: govornik ali uitelj govornitva ali pa imamo v mislih vrednostno (ob)sodbo. e razumemo retoriko v smislu sredstev ali tehnik preprievanja, jo lahko zasledujemo v vseh lovekih drubah in ne le pri Grkih in Rimljanih (to polje preuuje komparativna

3


retorika). Eden najuglednejih sodobnih strokovnjakov za zgodovino retorike, George Alexander Kennedy, meni, da je nekaj podobnega mogoe odkriti tudi v ivalskem sporazumevanju. Pravi, da je retorika naravni fenomen in da monost zanjo obstaja v vseh ivljenjskih oblikah, ki lahko oddajajo signal. Za to navaja kar nekaj primerov iz ivalskega sveta, tukaj bomo omenili le dva (ve si lahko preberete v njegovi knjigi Comparative Rhetoric. An Historical and Cross Cultural Introduction, Oxford, 1998). Retorika oziroma preprievanje izhaja iz naravnih in prirojenih teenj po preivetju in je torej neke vrste nagonsko dejanje. ivali in ljudje se skuajo na ta nain zavarovati, ohraniti svojo druino, vrsto, pridobiti partnerja, hrano, braniti ozemlje: Znano je, da se jeleni (tudi losi, bivoli) v asu parjenja oglaajo s posebnim in z monim glasom (pravimo, da rukajo). To je tekmovanje med samci: tisti, ki se bo oglasil moneje, si bo pridobil kouto. Vsi samici so seveda oboroeni z ostrimi rogovi, a znanstveniki so ugotovili, da do telesnih spopadov pride le v 30% (ko oba samca za vsako ceno vztrajata pri svojem). Bolj pogosto se zgodi, da prvi samec z glasom prepria drugega in ta se mu umakne. Zelene zamorske make (vrsta manjih opic) se v divjini lahko oglaajo s estimi razlinimi klici, s katerimi lane svojega krdela opozarjajo na nevarnost in bliino razlinih plenilcev (leoparda, orla, kae, manjih sesalcev, pavijana in neznanega loveka). Te zgovorne ivali poznajo ob tem e tiri razline oblike godrnjanja oziroma kruljenja, ki zaznamujejo njihov poloaj v krdelu (ali gre za mlaje lane ali za vodilne samce ipd.). Retoriko v resnici vsebuje vsako sporazumevanje. Govorec ali pisec ima neki namen, retorika pa doloa poti, kako ga dosei v okviru dane kulture. In ta namen so Grki in Rimljani imenovali preprievanje, ki pa je bil v antiki veliko iri pojem, kot ga razumemo danes: govornik je lahko spreobrnil mnenje poslualcev tako, da je bilo v nasprotju s prvotnim, lahko jim je vsadil preprianje ali vero, ki sta jim bila sicer tuja, govornik je poslualce lahko poueval, jim kaj pojasnjeval, jih kratkoasil in razkazoval lastno bistroumnost. Vse to je pri Grkih in Rimljanih pomenilo 'prepriati'. Prepriati je mogoe z neposrednimi sredstvi (prisila, gronja, podkupnina) ali pa to storimo na simbolni ravni z uporabo znakov. Med najpomembneje znake sodijo govorjene in pisane besede ter kretnje. Najenostavneja govorna sredstva so viina glasu, jakost, ponavljanje, kot je, recimo, tako zapisan (ali izreen) klic na pomo! Na pomo! NA POMO!

4


Zato lahko reemo, da je retorina vsaka komunikacija, saj uporablja neko sredstvo, da bi vplivala na preprianja, dejanja ali ustva poslualstva.

RALENITEV POJMA RETORIKAI. PRVOTNA IN DRUGOTNA RETORIKA a. Prvotna retorika: je retorika, kot so jo pojmovali Grki v 5. stol. pr. Kr., ko so prvi opisali tehnike te veine. Prvotno je bila to umetnost preprievanja, ki so jo uporabljali v javnem ivljenju in je bila ustnega znaaja. lo je za izrekanje ob doloenih prilonostih, zato je prvotna retorika dejanje in ne besedilo; naknadno jo sicer lahko obravnavamo kot besedilo. b. Drugotna retorika: nanaa se na retorine tehnike v govoru, literaturi in umetnosti, kadar te ne sluijo neposredno preprievalnemu, ustnemu namenu. Govorno dejanje tukaj nima osrednjega pomena, to vlogo prevzame besedilo. Ta retorika se pogosto kae kot stalne fraze, retorine figure in tropi v pisnih delih. Govorec ali pisec z njeno pomojo dosee namen oz. preprievanje, a posredno, na drugotni ravni. Kot reeno, se drugotna retorika pojavlja tudi v umetnosti, ker je mogoe zasledovati retorine tehnike bodisi v samih delih bodisi v njihovih opisih. Pri klasini retoriki lahko skoraj na vsaki stopnji opazimo znailnost, da je iz prvotnih oblik prehajala v drugotne, vasih pa se je vzorec tudi obrnil. Ta pojav imenujemo literarizacija (it. letteraturizzazione). Gre za tenjo retorike, da se s preprievanja usmeri bolj na pripovedovanje, z javnega okvira na zasebni ter z govora na knjievnost (tudi na poezijo). Ta preskok lahko zaznamo v obdobju helenizma v Griji, v obdobju rimskega cesarstva, v srednjeveki Franciji, po vsej Evropi pa od 16. do 18. stol.

II. TRADICIONALNA IN KONCEPTUALNA RETORIKA

5


a. Tradicionalna retorika Najdemo jo v tradicionalnih drubah, ki ne poznajo pisave in z zahodno civilizacijo niso imele tesnejega stika; pravimo ji tudi retorika konsenza, ker je retorika sredstvo za doseganje sporazuma; vsebuje razline ravni formalnega jezika, ki jih zahteva govor o resnih/drubenih vpraanjih, prav tako poznajo te drube izraz za govornika, za razline zvrsti govora, vasih tudi za retorina sredstva. Mnoge govorniko sposobnost zelo astijo. b. Konceptualna retorika ali metaretorika: Konceptualizirane retorine teorije najdemo le v drubah, ki poznajo pisavo, in e tam se pojavijo razmeroma pozno. Gre za sintezo retorinih tehnik, ki so zdruene v sistem pravil ali taksinomino mreo, kjer so prvine retorine veine natanno razvrene: snov, naloge govornika, deli govora, zvrsti govora, slogi, odlike govora ipd. Konceptualno retoriko najdemo tako v Egiptu (Ptahotepove izreke v 2. tisoletju to naj bi bil najstareji prironik javnega govorjenja), v Indiji in Kitajski (v obeh najdemo celo nekaj podobnega sofistinemu gibanju), pravila pisanja diplomatskih pisem pa so poznali skoraj v vseh deelah Blinjega vzhoda. Glavni razliki med konceptualno retoriko v Griji in ostalimi pismenimi kulturami sta: 1. grke retorine teorije so se razvile veinoma za govornike na sodiu, medtem ko drugje sodna retorika ni bila predmet posebnega zanimanja (cf. drubena in pravna ureditev kdo vlada in kdo sodi!) 2. samo v Griji (in zato tudi v zahodni Evropi) so retoriko loili od politine in etine filozofije ter zasnovali posebno vedo, ki je postala sestavni del formalne izobrazbe PEDAGOGIZACIJA: v antiki je bil pouk retorike vzgoja za javno nastopanje! Klasina retorika je torej konceptualna in kadar govorimo o njej, moramo vedno imeti pred omi njeno izhodino trojnost, tri razline smeri, ki so se oblikovale od 6. do 4. stol. pr. Kr. Retorika je lahko a) predmet, ki se ga pouuje, b) predmet, ki se ga uporablja v praksi, c) predmet, o katerem se razpravlja in se ga preuuje.

6


Vse tri smeri so v zgodovini bolj ali manj prisotne, le da vsaka med njimi izstopa zdaj v enem, zdaj v drugem zgodovinskem obdobju. e vkljuimo e Aristotelove dejavnike govorne situacije (govor, govorca in poslualstvo) lahko izhodia klasine retorike poimenujemo tudi takole: 1. tehnina retorika v ospredju je govor (je najbolj konceptualizirana smer retorike, saj gre za teorijo retorinega prironika. Nastala je zaradi potreb demokracije v Veliki Griji (J Italija) in Atenah. Vedno se je ukvarjala predvsem z javnim nagovorom.) 2. sofistina retorika v ospredju je govorec (to je retorika, kot so jo pojmovali sofisti: za prvega predstavnika velja Gorgias, do popolnosti jo je razvil Izokrat. Ponoven vzpon doivi v 2. stol. po Kr. z drugo sofistiko, kasneje s kranskimi pridigarji. Ustvarila je podobo idealnega govornika, ki vodi drubo do izpolnitve nacionalnih idealov. 3. filozofska retorika v ospredju je poslualstvo (zaela se je s Sokratovimi nasprotovanji tehnini in sofistini retoriki v Platonovih dialogih. Zmanjuje pomen govorca in poudarja verodostojnost sporoila ter uinek na poslualce. Tesno je povezana z dialektiko in logiko, z etiko in politino teorijo, tudi s psihologijo. Prouuje, kaj poslualcem najbolj koristi, toda v svojih razpravah je pogosto povezana s tehnino ali s sofistino smerjo. Aristotelova Retorika vsebuje veliko tehnine retorike.)

ZGODOVINSKI PREGLED klasina ali grko-rimska retorika

Grka retorikaGovornitvo v Griji je obstajalo e mnogo pred tem, ko so zaeli Grki sistematino razdeljevati in opisovati njegove prvine. To je bilo javno nastopanje z govorom ob doloenih prilonostih, katerega namen je bil tako ali drugae prepriati poslualstvo, in ele veliko kasneje so prvi opisali tehnike te veine. Govornitvo se torej ni razvilo iz teoretinih pravil, ampak se je govornika teorija oblikovala postopoma in v okviru irega socialnega konteksta, pri emer se je vedno dopolnjevala s prakso.

7


Retorini impulz ali nagnjenost k vplivanju na odloitev in dejanje skozi zgovorno izraanje, je bila tako reko od zmeraj prisotna v jeziku in kulturi Grkov. Na to nas opominjajo tevilni govori v 2. in 9. spevu Iliade, pesmi potujoih pevcev v Odiseji, lirini prebliski arhainih pesnikov, govorniki prikaz (epideixis) pri sofistih, mrani in vzneseni verzi tragikih pesnikov in jezikovne duhovitosti komikih pesnikov. Vsi kaejo oaranost nad zvokom in mojo lovekega govora, ki je znailen za Grke. Osnovna in bistvena razlika med govornitvom in govorniko teorijo je v tem, da pred razvojem retorine teorije (pred 5. stol. pr. Kr.) sreamo zgolj nadarjene posameznike in da se v drubi e ne pojavlja zavest oziroma preprianje, da se govornitva lahko in mora nauiti vsak, ki se eli drubeno udejstvovati. Razen tega je v tem predretorinem obdobju govornitvo del oziroma ena od znailnosti literarnega ustvarjanja, ki je posledica boanskega navdiha. In v em se e razlikujeta govornitvo (retorika) in govornika sposobnost (elokvenca)? Zelo groba razlaga bi bila, da retorika manipulira z jezikom zavestno z uporabo sistema posebnih in dogovorjenih pravil, elokvenca pa ima nezavedni manipulativni znaaj in izvira le iz prirojenih spretnosti (jasno in izrazito izrekanje).

Zaetki retorike KAJ JE OMOGOILO RAZVOJ RETORIKE KOT SAMOSTOJNE VEINE?

Kot samostojna veina (in ne kot le ena od znailnosti verzificiranih besedil, v katerih lahko prepoznavamo retorine prvine) se retorika zane pojavljati v 5. st. pr. Kr. Kaj je pripeljalo do tega pojava? Skupek okoliin in dejavnikov, ki so tesno povezane z duhom takratnega asa, politinimi in drubenimi spremembami pa tudi z majhnimi nakljuji. Omenimo na kratko 4 glavne dejavnike:

1. USTNA TRADICIJA V GRIJI IN PREHOD IZ USTNE V PISNO KULTURO 8


V obdobju minojske kulture (2. tisoletje pr. Kr.) so predgrki Minojci uporabljali pisavo linear A, ki e danes ni razvozlana, ker verjetno ne gre za indoevropski jezik. Z nastopom grke mikenske kulture, se v Griji zane uporabljati pisava linear B, ki so jo mikenski Grki uporabljali vse do propada zadnjih pala (ok. 1100 pr. Kr.). To je bila zlogovna pisava, ki so jo uporabljali v palaah zgolj za uradne namene: za beleenje trgovskih transakcij, dajatev, daritev ipd. Linear B sta uspeno razvozlala v 50-tih letih 20. stol. arhitekt Michael Ventris in klasini filolog John Chadwick, ki sta tudi odkrila, da je jezik zgodnja faza grine. Nae poznavanje neprekinjenega razvoja grine se je tako pomaknilo za 1000 let nazaj. Ko je propadla mikenska kultura, Grki do srede 8.. stol. niso uporabljali pisave, potem pa so prevzeli feniansko glasovno pisavo. V obdobju nastanka Iliade in Odiseje (8./7. stol) je Grija povsem oralna druba, brez pisave, ki pa ima neverjetno prefinjen jezik. Homerski pevec, ki poje pesni poslualstvu, je prenaalec vsega znanja, med drugim je tudi najbolji govornik. e homerskemu loveku je veljala govornika spretnost za eno najvejih odlik, ki je dar bogov: Da, prikupnih darov ne dele bogovi, kot vidim, vsem ljudem povprek: lepote, razuma, izraza! Marsikdo utegne imeti le drobno, neznatno postavo, bog pa je dal mu govora ar, na veselje slualcem; gleda zavzeto ga vse, ko gladko mu tee beseda, skromna, mikavno zvene, in mo se sveti pred zborom: kakor bogu se mu klanjajo, kadar pokae se v mestu. (Odiseja, 8, 167-173, prev. Anton Sovre) A kljub ponovnemu odkritju pisave je komunikacija v grki drubi e nekaj stoletij ostala bolj ali manj zavest ustne tradicije. To ni vplivalo le na proces oblikovanja, temve tudi na dejavnosti posluanja in miljenja. (cf. Gorgias, Hvalnica Heleni , 8-14). Govornika sposobnost, ki se najprej kae v poeziji in kasneje v prozi, je bila mono navzoa v vsakdanjem ivljenju, in tisti, ki so jo izkusili, so postali njeni sofisticirani uporabniki. Zato je bilo grko uho zelo obutljivo za lepoto in mo besede. Zgovornost predretorine dobe je ustvarila neke komunikacijske navade in okuse, ki so na koncu omogoili razmah retorine kulture, saj je oblikovala poslualstvo, na katerem je bilo mogoe vaditi govorniko spretnost. 2. REINVENCIJA IN RAZMAH UPORABE PISAVE

9


Ko se v Griji sredi 8. stol. pr. Kr. zane uporabljati fenianska glasovna pisava (to je kasneje t. i. grki alfabet), so do zaetka 7. stol. besedila tradicionalnega ustnega pesnitva e zaeli pisno ohranjati, v 6. stol. pa so nova dela e pisno objavljali, kar pomeni, da so nastajali in kroili na roko narejeni prepisi (zapis Iliade in Odiseje Pejzistratova redakcija v 6. stol). Do 5. stol. so bile knjige in bralci e redki, v drugi polovici 5. stol. pa se v Atenah in nekaterih drugih mestih pismenost opazno povea, saj so obstajale e knjigarne in zasebne knjinice. Porast pisanja v 5. in 4. stol. pr. Kr. nekateri primerjajo z spremembami, ki so sledile iznajdbi tiska v 15. stol. in uvedbi elektronske tehnologije v 20. stol. Vzrokov za revolucijo v pismenosti ne moremo natanno opredeliti in verjetno so posledica spleta okoliin: Grki so opazili razirjeno uporabo pisave na Blinjem vzhodu v trgovini, administraciji, pri verskih obredih in v knjievnosti ter tako spoznali njeno prironost. Ker se v tem asu razmahne atenski trgovsko-vojaki imperij, je bilo treba veliko komunicirati na daljavo, s tem pa tudi ve pisati. Razen tega je gospodarski razvoj nekaterim Grkom prinesel blaginjo, ki jim omogoila monost izobraevanja in tudija, po drugi strani pa je pismenost naraala tudi zaradi demokracije same, saj je vedno ve ljudi sodelovalo v javnih zadevah. Za retoriko je imel razmah pisanja dobre posledice: omogoil je kroenje zgodnjih retorinih prironikov, izdajanje govorov, ki so jih ustvarjali govorniki in uitelji govornitva. Tako si je bilo mogoe vzeti as za njihovo branje, preuevanje in posnemanje. Razen tega je pisanje spodbudilo natannost pri rabi besed in olajalo predelovanje in izglajevanje besedila, morda pa je nekoliko tudi prispevalo k rabi daljih, zloenih povedi. Obinstvu je pisanje omogoilo ponovno branje besedila, primerjanje izjav v enem odlomku z izjavami v drugem odlomku, natanno navajanje ter preuevanje sloga in umetnikih prijemov v besedilu. Pisava torej prinese objektivizacijo govora. Ta je omogoila razvoj veine govornega preprievanja, ki jo je mogoe prouevati in pouevati. ele s pisanim besedilom se lahko zane zavestna manipulacija z jezikom, ki ustvarja zaelen uinek pri poslualcih. Kajti zapisan govor je mogoe prouiti, primerjati, kritino ovrednotiti in revidirati ter je tako vedno znova mogoe iskati drugotne oblike izraanja kot taktine monosti za uinkoviteje komuniciranje.

10


Pisanje je nasploh olajalo zbiranje podatkov, tudij znanosti in raziskovanje na mnogih podrojih. Ohranilo je tudi vednost o preteklosti brez pisnih besedil o grki civilizaciji ne bi vedeli skoraj ni. Obasna nasprotovanja pisanim besedilom: Pitagora (pisava je nevarnost za urjenje spomina), sofist Alkidamant (spis Proti tistim, ki piejo pisana besedila), Platon (Fajdros pisanje uniuje spomin, pisnega besedila ni mogoe braniti v dialogu) 3. POLITINE RAZMERE vzpon POLIS S padcem tiranij izginejo lokalne kraljevine, ki jim naeluje basileus; postopoma jih zamenjajo demokratini sistemi po zgledu Aten. Tudi v Atenah v tem obdobju nastopijo drubene reforme, ki vkljuujejo v politino ivljenje drave vedno ve prebivalcev: Solon -> boul (svet) 400, ekklesa (ljudska skupina) podeljevanje politinih pravic glede na premoenje; Kleisten -> boul (svet) 500, (ekklesa) skupina podeljevanje politinih pravic glede na poreklo in bivalie (zaetek fenomena atenski dravljan). Oblast torej dobi dmos ljudstvo, ki se zbira v skupini, v kateri lahko spregovori vsak. S tem so bili ustvarjeni politini in socialni pogoji za razmah javnega govornitva kot naina za politino aktivnost; del demokratinega sistema pa je predstavljalo tudi porotno sodstvo, kjer je bil javni govor kljunega pomena. retorika postane tako umetnost javnega govorjenja (javne zadeve javno odloanje); cf. ameriki pogled na retoriko Retorika se je torej razvila hkrati z oblikovanjem demokratinih politinih sistemov, ki so (mokim) dravljanom omogoali in dovoljevali javno izraanje mnenja. Rod, plemenit znaaj in pogum v Griji e ne zagotavljajo uspeha, kdor hoe vladati, mora znati obvladovati mnoice, biti mora izobraen, predvsem pa dober govornik kdor je obvladal retoriko, je imel oblast in vpliv. Kljub temu, da je smel javno govoriti vsak svoboden dravljan, je kot glasnik strankarskih ali dravnih interesov vedno nastopal visoko izobraen posameznik, aristokrat in pomemben dravnik ali vojskovodja. Vsi veliki dravniki arhainega in klasinega obdobja so bili brez izjeme odlini govorniki: Solon (7./6. stol.), Pejzistrat (6. stol.), Temistokles (6./5.stol.), Aristid (5. stol.), Perikles (5. stol.). njihovi govori so deloma ohranjeni pri Herodotu,

11


Tukididu; a to niso njihove izvirne besede, zato moramo biti zelo previdni pri njihovi interpretaciji. Kasneje so govore iz dravnikega in politinega sveta poimenovali tudi SVETOVALNI ali POLITINI GOVORI . Oblika javnega govora (v Atenah pogosto kar javna zabava) je bilo tudi SODNO GOVORNITVO: sodni postopek je izhajal s stalia, da je obiajen dravljan sposoben kazenskega pregona ali zagovora. Nastopali sta dve stranki, toea in toena, ki sta nastopali sami (v Griji ni bilo profesionalnih odvetnikov in tonikov). Razsojala je porota (sestavljena iz svobodnih mokih dravljanov laikov in je tela od 201-501 lanov), pravda je morala biti konana v enem dnevu. Izjave pri so zapisali prej, najprej je nastopil tonik, nato je obtoenec odgovoril. Najznameniteji proces: Sokratov 399 pr. Kr., obtoen kvarjenja mladine in brezbonitva, obsojen na smrt s trobeliko; opisal Platon v Apologiji to v resnici niso Sokratove besede, a je lep primer briljantnega zagovora. 4. PREHOD OD MITOLOKE TEOGONIJE K NATURALISTINI KOZMOLOGIJI (od mu/qoj k lo/goj). V 6. stol. je prevladal nov nain razumevanja sveta (jonski naravoslovci): dogodki, ki so bili prej posledica vpliva ivih bitij in njihove osebne volje, postanejo zdaj manifestacije brezosebnih sil. Izhodie interpretacije ni bil ve mitos, ampak logos. Mitos ie za dogodek nek individualen vzrok (jezo boga, ljubosumje boginje), logos oz. razum pa se zadovolji le, ko je dogodek pojasnjen s pomojo splonih zakonitosti. Posledica te spremembe je bil razvoj ZNANSTVENEGA IN RACIONALNEGA POGLEDA NA SVET, FILOZOFSKE oz. ABSTRAKTNE TERMINOLOGIJE in pri jeziku poglobljenega razumevanja njegove strukture (e. g. SINTAKSE). Posledica naina razumevanja sveta je tudi sprememba v nainu literarnega ustvarjanja: nastajati zanejo prva prozna analitina dela, ki niso ve le posledica boanskega navdiha, kot je to ves as prisotno pri poeziji. V takih razmerah torej nastaja retorika. A v smislu prave samostojne veine ni nastala v takratni prestolnici znanja in kulture v Atenah, temve dale na zahodu, na Siciliji.

12


Ko okrog 485 pr. Kr. v Sirakuzah na Siciliji padeta tirana Gelon in Hieron, uvedejo v mestni dravi demokratini sistem. Zaradi delitve in vraanja premoenja se zanejo na sodiih tevilne pravde. Ker so odloale velike ljudske porote, so jih stranke lahko prepriale le z uinkovitimi govori, z govorniko sposobnostjo. Ker pa vsi niso bili sposobni sestaviti govora, katerega uspeh pri poroti bi bil zagotovljen, in ker je tevilo pravd naraalo, je nastala potreba po monosti prenosa govornikih sposobnosti tistih, ki so imeli ta naravni dar, na one, ki ga niso imeli, a so ga v danih razmerah nujno potrebovali. Z drugimi besedami: iskani so postali govorniki, ki bi (za plailo) bodisi pouili bodisi kar namesto stranke, zapletene v proces, napisali govor. To pa je v grki svet prineslo povsem novo disciplino v primerjavi s prej le uinkovitim govorom, pomenilo je namre zaetek FORMALNEGA TUDIJA tega, kar ta govor prej naredilo uinkovito. In na ta nain se je retorina veina osamosvojila. Prvi uitelji nove veine so bili hkrati praktiki (govorniki in pisci govorov) in teoretiki (uitelji govornitva in snovalci prvih pravil za uinkovito govorjenje). Imenovali so se LOGOGRAFI ter so pouevali in pisali te/xnh lo/gwn (tkhne lgon; Govornika veina). S tem se zaenja tradicija pisanja retorinih prironikov, ki traja od 5. stol. pr. Kr. pa vse do 17. stol po Kr.. Prvi prironiki (koncept pa so prevzeli tudi vsi naslednji) so vsebovali osnovna navodila oziroma nasvete, kako sestaviti uinkovit govor, priporoali so delitev govora na dele, uporabo argumenta verjetnosti in posameznih figur ter ob tem navajali vzorne primere, kaj je dobro uporabiti v posamezni situaciji (v uvodu, v predstavitvi, pri dokazih, ). Nekateri so omenjali e uporabo patosa. Tradicija na mestu prvih uiteljev omenja Empedokla (zadnjega velikih naravoslovcev, spis O naravi, imel izjemne govornike sposobnosti, skoil naj bi v Etno, ker je mislil, da je nesmrten), pa Koraksa in njegovega uenca Tejsija. A e antini pisci si o tem, kdo je zaetnik retorike, niso bili enotni. - Koraks (gr. Vran) velja za uitelja govornitva in pisca prironika; kot odliko govornitva je zagovarjal verjetnost (argument verjetnosti lahko sicer sreamo e v arhaini knjievnosti: Himna na Hermesa; Homer sicer argumenta verjetnosti ne pozna), pripisujejo pa mu tudi prvo, tridelno lenitev sodnega govora: uvod (prooi/mion), izvajanje (a)gw/n) in sklep (e)pi/logoj).

13


Da so govorniki 5. stol. svoj primer raje kot na neposrednih dokazih in resnici zasnovali na verjetnosti (ei)ko/j), lahko vidimo tudi iz Platonovega dialoga Fajdros, kjer pravi Sokrat, da je Koraksov uenec Tejsia z ei)ko/j mislil tisto, kar se zdi res mnoici: (273b4 c1) e slabi, ki pa je hkrati pogumen, pretepe monega in hkrati strahopetnega ter mu vzame pla ali kaj drugega in pride potem pred sodie, ne sme nobeden od njiju povedati resnice, ampak strahopetne mora rei, da ni bil pogumne sam, ki ga je pretepel, drugi pa mora sicer dokazati, da sta bila samo onadva, pri tem pa venomer trditi: Kako bi se bil mogel jaz, ki sem tak, lotiti taknega? - Razvoj retorike pospei Trasimah iz Halkedona (druga polovica 5. stol., vrh ok. 430-400 pr. Kr.), grki retor, politik in sofist, avtor dela Velika govornika umetnost, kjer se posvea predvsem uinkovitosti govornikega izvajanja, zlasti zbujanju ustev (pa/qh) in jezikovni podobi govorov (izogibanje hiatu, preprostost jezika), opozarja pa tudi na prozni ritem in stavno periodizacijo. Kot politini mislec nastopa v Platonovi Dravi kot Sokratov nasprotnik in od tam je znana njegova misel: pravino je tisto, kar koristi monejemu. KDO IN KAJ SO BILI SOFISTI? V 5. stol. se v Griji pojavi INTELEKTUALNO GIBANJE, ki ga oznaujemo z besedo sofistika, njene predstavnike pa sofisti. Pomembno so vplivali na razvoj retorine teorije in prakse ter predstavljajo neke vrste most med prvimi retorinimi teoretiki in retorino teorijo v pravem pomenu besede, katere predstavnika sta Platon in Aristotel. izvor besede: sofo/j (moder, pameten) - sofi/zomai (pameten sem, moder sem) sofith/j (strokovnjak, poklicni uitelj) SOFIST (sofisth/j) prvotno nima slabalnega pomena (v veliki meri je za to kriv Platon zaradi njihovega stalia o verjetnosti, ki se ni skladalo z njegovim prizadevanjem za resnico) in oznauje strokovnjaka, izvedenca na doloenem podroju, predvsem pa se uporablja v pomenu profesionalni uitelj, ki potuje po Griji in veino, ki jo obvlada, pouuje za denar. Sofisti so se za razliko od jonskih naravoslovcev, ki sta jih zanimala kozmos in narava, preusmerili k vpraanjem, ki so tesneje zadevala loveka in drubo, in so ta nova spoznanja zaeli priblievati iremu krogu ljudi zaeli so popularizirati znanost in umetnost. Postali so tako reko novi vzgojitelji Grije. S svojim irokim zanimanjem so odprli probleme na kritinih (ali e ne raziskanih) podrojih: resninost privid (metafizika); logika; epistemologija (teorija o znanju); lovekova

14


narava (moralna filozofija); druba (sociologija); obstoj bogov (teologija); politina filozofija; pravo; slovnina vpraanja, jezikovna razmerja, uinek s pomojo besednih sredstev (retorika), narava izobraevanja, knjievnost (analiza besedil v veliki meri izum sofistov); posebej so gojili argument verjetnosti. Kakne so bile metode pouevanja sofistov? Uenci so se uili tako, da so posnemali uitelje, ki so za njih ponavadi sestavili vzorni govor s primeri toposov, oblik argumenta in sloga, ki bi lahko priel prav v javnem nagovoru. Pomembna je bila tudi uporaba stalnih fraz. Veina pisnih virov sofistov je izgubljena, razen retorike (Gorgias, Antifont, Trasimah) in sekundarnih virov (Izokrat, Platon, Aristotel, komediograf Aristofan). Iz soasnih prievanj lahko sklepamo, da so poznali 4 METODOLOKE TEHNIKE, ki pa vse kaejo na to, kako zelo so verjeli v mo in vlogo govorjene besede v drubi.: a) e)pi/deicij (ali javno predavanje, kjer je predavatelj predstavil problem/idejo v dobro strukturiranem jeziku; to so bili modelni govori, ki so jih uenci posnemali) b) govor ex tempore (ali zmonost brez vnaprejnje priprave razpravljati o katerikoli temi; ektemporalni govori so pravzaprav znailni za celotno predretorino obdobje v knjievnosti, saj tam vsi govorniki vedno govorijo brez vnaprejnje priprave) c) kritina analiza poezije (analiza posameznih odlomkov, stavka, besedne zveze v smislu: kaj je pesnik mislil s to in to besedo? d) eristika (e)ri/zomai = 'prepiram se', metoda ne pomeni nujno nekaj slabega (cf. Zenon), temve gre za razgovor, v katerem skua nekdo od drugega dosei absolutni odgovor na izjavo, ki zahteva kvalifikacijo oz. opredelitev. Eristika je la lahko v 2 smeri: premagati z besedo na vsak nain ali iskanje besednih kontradikcij (ali antilogij). Nekaj sofistov je pouevalo in se podrobneje ukvarjalo tudi z retorino veino: - Protagoras (480 411 pr. n. t): velja bolj za filozofa, zagovarjal je subjektivnost lov. miljenja (homo mensura stavek: lovek je merilo vseh stvari, tistih, ki so, kako so in tistih, ki niso, kako niso) relativnost (o isti stvari mogoe imeti dvoje nasprotnih, a enako upravienih mnenj), dilematinost (govornik mora zagovarjati ali spodbijati vsako stalie, ne glede na to, ali se sam z njim strinja ali ne). Njegova skoraj revolucionarna stalia so pod vpraaj postavila obstoj resnice in globoko pretresla takratno drubo in tradicionalna preprianja. Aristotel mu pripisuje stavek: da lahko besedna umetnost tudi slabo stvar naredi monejo (to\n h(/ttw

15


lo/gon krei/tw poiein) napane interpretacije, verjetno je elel poudariti mo govorjene besede. - Gorgias (483 375 pr. n. t.): iz Leontinov na Siciliji, Empedoklov uenec, leta 427 v Atenah prosi za pomo proti Sirakuzam; potujoi govornik in uitelj. Z dramatinim nastopom in izjemnim govornikim slogom navdui Atence! V retoriko vpelje e tretjo o zvrsti govora hvalni govor, ki se je pred tem pojavljal le v verzifirciranih oblikah. Njegovi govori veljajo za retorizirano prozo, ki vsebuje polno figur (vzetih iz poezije). Za Gorgia je bil znailen vzvien govorniki slog, zvonkljanje rimajoih se besed in ritmov, antitetina struktura in paralelizmi. Menil je, da bo govornik uspeen le, e bo uspel zbuditi pozornost poslualcev in pritegniti ustva e bo govorom uspel dati ar e jih bo zaaral kot arovnik. Za to mora uporabljati slogovne prijeme, ki so dobile po njem ime Gorgijeve figure: antiteze, izokolija (enakost lenov), homojotelevta (enako konevanje besed), parisoza (ravnoteje med enakimi leni); pa tudi druge: asonance, aliteracije, metafore. Govori kaejo tudi da je pozornost poveal tudi razporeditvi snovi (uvod, prikaz, dokazovanje in sklep) in loginemu argumentiranju. Ohranjena je Hvalnica Heleni: Helena pobegnila iz enega od 4 razlogov: boja volja; odvedena na silo; zapeljale so jo besede; prevzela jo je ljubezen. Poskua dokazati, da je nedolna ne glede na vzrok: (6) Kar je storila, je storila ali po volji Usode, nartih bogov in sklepih Nujnosti, ali je bila ugrabljena na silo, ali prepriana z besedami, ali pa ujeta v ljubezni. e je bilo zaradi prvega, je treba kriviti tistega, ki je kriv. Saj vendar volje boga ni mogoe zadrati s loveko voljo. e po naravi ibkeje ne ovira monejega, ampak moneje vlada in naeluje ibkejemu, tako da moneje vodi, ibkeje pa sledi. Bog je od loveka moneji, tako po moi kot po modrosti, pa tudi v drugih reeh. e je torej krivdo treba pripisati Usodi in bogu, potem je treba tudi Heleno oprati sramote. (7) e je bila nasilno ugrabljena, protipostavno odvedena in krivino oneaena, je jasno, da je kriv ugrabitelj, ker ji je storil silo, ona pa je kot ugrabljenka doivela nesreo. Torej si barbar, ki se je drzno lotil te barbarske drznosti v besedi, zakonu in dejanju, v besedah zaslui obtobo, po zakonu izgubo pravic, po dejanju pa kazen. Ona pa, nad katero je bilo storjeno nasilje, ki ji je bila odvzeta domovina in je bila oropana svojih dragih, kako naj ne bo prej vredna usmiljenja kakor obrekovanja? On je namre zagreil strahotne zloine, ona pa jih je pretrpela. Zato je prav, da z njo soustvujemo, njega pa sovraimo.

16


(8) e je bil govor tisti, ki je preprial in prevaral njeno duo, je tudi v tem primeru ni teko zagovarjati in je reiti obtobe, in sicer takole: govor je mogoen gospodar, ki s skrajno majhnim in skoraj docela nevidnim telesom izvruje najvija boanska dejanja. Zmore namre tako pomiriti strah in pregnati alost, kakor tudi vzbuditi veselje in okrepiti usmiljenje. Da je to tako, bom dokazal, (9) dokazati pa je treba poslualcem tudi s pomojo mnenja. (prev. Jelena Isak Kres) - Izokrat (436 338 pr. n. t.): logograf, prvi ustanovi olo (za uspeno javno delovanje so potrebne: narava, izobraevanje, praksa), retoriko uveljavi kot knjievno obliko ni javno nastopal Prispeval je k razvoju sloga: gladka tekoa proza, dolge stavne periode in e nakae retoriko kot vedo, ki se ukvarja s tremi predmeti: doloitvijo, razporeditvijo in slogom Izokratova retorska ola oblikovanje izobrazbenega ideala posameznika (celovita vzgoja ali zaokroena omika sam jo imenuje filosofi/a, kasneje jo poimenujejo e)nku/klioj paidei/a, enkklios paidea), ki temelji na moi besede; retorika dobi osrednje mesto v izobraevalnem sistemu grko-rimskega sveta. Toda zelo pomemben je tudi moralni znaaj govornika, ki se ga ni mogoe nauiti, je pa mogoe s tudijem govora in politike spodbujati in razvijati moralno ozaveenost.) To so temelji za kasneje svobodne umetnosti! - Platon (429 347 pr. n. t.): dve vrsti retorike: slaba in dobra: 1. slaba= logografija (retorika verjetnosti = iluzije, retorika retorjev, sofistov: ugajati, laskanje, besedne vratolomnosti za vsako ceno, prevara) in 2. dobra = filozofska retorila /psihagogija (dialektika = erotizirana retorika, je upraviena, ker je njen predmet prizadevanje za resnico; to je vzgoja du s pomojo besede in poteka vedno v dialogu med uencem in uiteljem, ki ju drui navdihnjena ljubezen; je osebno nagovarjanje) Platonov dialog Gorgias je najzgodneji primer istovetenja retorike s prilizljivostjo in prevaro: to, kar proizvaja ugodje, je zanievanja vreden ponaredek umetnosti: retorika je ponaredek pravinosti, sofistika zakonodaje, kuharska spretnost je ponaredek zdravilstva, kozmetika pa telovadbe. Retorika, sofistika, kuharstvo in kozmetika so torej sami ponaredki ali oblike prilizljivosti, ki ustvarjajo navidezne in trenutne uitke.

17


-

KAJ JE DIALEKTIKA: zmonost odkrivanja razpololjivih argumentov, s katerimi odgovarjamo na zastavljena vpraanja (razlenimo vpraanje, opredelimo zadevne dejavnike, preverjamo hipoteze);

-

KAJ JE RETORIKA: Aristotel: zmonost odkrivanja sredstev preprievanja (to so zunanji in notranji dokazi)

Glavne razlike med retoriko in dialektiko lahko strnemo tudi glede na obliko, poslualstvo in nain preprievanja:

RETORIKA zakljuen govor tevilni poslualci/odziv konkretna/praktina vpraanja gostobesednost vzbujanje ustev pomemben je znaaj govornika Zenon: razprta dlan

DIALEKTIKA oblika razprave z vpraanji in odgovori debata za dve osebi/strinjanje ali zavrnitev filozofska/splona vpraanja verige argumentov ne zbuja ustev pomembno je le argumentiranje Zenon: pest

- Gorgias (prikaz sofistine retorike) vs. Fajdros (prikaz filozofske retorike) - Aristotel (384 322 pr. n. t.): Velja za utemeljitelja moderne znanosti, tudi retorine teorije. retorika je umetnost, da v vsaki snovi poiemo razpololjiva sredstva preprievanja Retorika je nastala z zbiranjem obstojeega gradiva (cf. Sunagwgh\ te/xnwn Zbirka prironikov), ki ga je avtor z analiziranjem in strukturiranjem povezal v sistem; je tudijsko gradivo; Delo je sistematina razdelitev in opredelitev retorine veine v okviru nekaterih novih kategorij: naloge govornika (inventio najti snov [dokazi: notranji: logos, etos, patos; zunanji: prievanja, dokumenti, prisege, zakoni], dispositio razporeditev, elocutio ubeseditev, okrasitev, memoria, actio zadnji dve so dodali kasneje), govornike zvrsti (na podlagi 3 vrst poslualcev: sodni (razsodniki preteklega), svetovalni (razsodniki prihodnjega), hvalni (zgolj gledalci)), deli govora (uvod, predloitev primera, predloitev dokazov, sklep)

18


odlike govora (pravilnost, jasnost, primernost, ukras); - Retorika vsebuje 3 knjige: 1. in 2. knjiga nauk o preprievanju in dokazovanju (govornik in poslualstvo), 3. knjiga slog (elocutio) in razporeditev (dispositio)

Aristotel velja sicer za utemeljitelja teorije sklepanja in argumentacije, ki bi jo lahko razdelili na tri dele: a) logiko (ki jo najdemo predvsem v Prvih analitikah in Drugih analitikah); logini argumenti so univerzalni in nujni, torej vedno veljavni. b) dialektiko (ki jo najdemo v Topikah in Sofistinih zavraanjih); dialektini argumenti niso univerzalni, temve splono sprejemljivi, kar pomeni, da dopuajo izjeme. c) retoriko (ki jo najdemo v njegovi Retoriki, deloma pa tudi v Poetiki); retorini argumenti niso ne univerzalni ne sploni, temve le prepriljivi oz. preprievalni za doloeno obinstvo. Niso torej ne univerzalni, ne sploni, temve povsem nakljuni.

Retorini argumenti spadajo v obmoje logosa, enega od treh tehninih sredstev preprievanja oziroma dokazovanja (dokazujemo s tem, ko poslualce prepriamo, da je nekaj verjetno), in prav dokazovanje je osrednji del Aristotelove Retorike. e za etos velja, da govorec prepriuje s svojim znaajem, za patos, da prepriuje z vzbujanjem ustev poslualcev, potem je za logos znailno dokazovanje na besedni ravni s pomojo retorinega sklepanja, ki se deli na dve vrsti: 1. dokazovanje s pomojo primerov (exemplum, ve vrst, najira delitev: izmiljeni, zgodovinski) in 2. dokazovanje s pomojo entimema (retorini ali nepopolni/skrajani/pohabljeni silogizem, ki izhaja iz tega, kar je verjetno in kjer v nizu sklepanja govornik lahko zamoli bodisi eno od njegovih premis/trditev ali sklep, pa tisto, za kar se mu zdi, da je nesporno, vsem in splono znano in kar imajo (po njegovem mnenju) najverjetneje v mislih tudi poslualci (od tod tudi ime entimem: iz e)\n qum% - 'v dui', 'v mislih').

19


In kaj je vir entimemov oziroma tistega, kar omogoa delovanje tovrstne argumentacije? Kje naj govornik ie in najde argumente? Pomembno je vedeti, da po Aristotelovem mnenju govornik argumentov ne ustvarja na novo, kajti vsi argumenti e obstajajo in jih je potrebno le najti. To so koinoi\ to/poi (koini tpoi) ali lat. loci communes (oba (splona) mesta, skupna mesta skupna govorcu in poslualcu; nekaj splono znanega, razumljivega ali splono sprejemljivega, kar poznata tako govorec kot poslualec): Aristotel navaja 3 splona mesta: 1. mogoe/nemogoe (ali je (bilo/bo) mogoe storiti ali ne?); 2. obstojee/neobstojee (ali se je/ni zgodilo?); 3. ve/manj (veje, manje dejanje- e je nekdo storil malo, je verjetno, da bo storil tudi veje, e mono teje, mono tudi laje). Pravi pa tudi, da obstajajo tudi posebna mesta oziroma posaminosti ali i)/dia (dia), ki pripadajo doloenim predmetom. To so posebne resnice, specialne trditve, ki jih vsi sprejemajo in zadevajo razline predmete: politiko, ekonomijo, vojako strategijo, pravo Ker ta mesta sodijo k praksi spretnosti, posaminih zvrsti in predmetov, jih ni mogoe nateti. Topoi (izraz pogosto slovenimo kot 'topos') pa so poznali e sofisti, ki so menili, da mora govornik imeti na zalogi vedno seznam zadev, o katerih se obe govori in pri katerih se ne sme pustiti ujeti. Izhajajo iz tega, da argumenti na vseh podrojih e obstajajo in da jih le potrebno le najti, je e v antiki nastal iri koncept najdevanja argumentov; to so bile mree oblik ali topike, ki jih lahko oznaimo kot temeljne kategorije odnosov med idejami, pojmi, koncepti, ipd. Delovale so kot reeto, skozi katerega je govornik precedil snov, o kateri je elel govoriti. Na ta nain je dobil mone ideje, premise za entimeme:

Splone topike - Definicija Rod/vrsta

Posebne topike - Sodna (pravne) pravino (prav) nepravino (narobe)

- Razdelitev Celota/deli

- Svetovalna dobro nevredno ugodno neugodno

20


- Primerjava Podobnost/razlika

- Hvalna (ceremonialna) krepost (plemenito) slabost (nizkotno)

- Odnos Vzrok/uinek Antecedens/konsekvens Kontrarnosti Kontradikcije - Okoliine Mogoe/nemogoe Preteklo/prihodnje - Prievanje Avtoritete (izvedenci) Prie Prisege Maksime/rekla Govorice Dokumenti Zakoni Precedensi Topoi so torej prvotno pomona sredstva za izdelavo govorov in so praktine narave. Ko pa politini in sodni govor izgubita svoj prvotni oz. javni namen (zaton polis v Griji in propad rimske republike) ter se uporabljata le e v retorskih olah kot vaja in ko hvalni govor postane tehnika hvaljenja, ki jo je mogoe prenesti na vsako zadevo, retorika izgubi svoj prvotni smisel. Zato prodre v vse literarne zvrsti in njen umetelno izdelan sistem postane zakladnica oblik za literaturo. S tem pa tudi topoi dobijo novo funkcijo. Postanejo klieji, stereotipi, ki jih je v literaturi mogoe obe uporabljati in prenaati iz konteksta v kontekst. V 2. stol. pr. Kr. je retor Hermagora s Temna za potrebe izboljanja sodnega govora, da bi bil ta im bolje pripravljen in uinkovit, razvil nauk o sta/sij (lat. status stalie, poloaj) ali NAUK O STALIIH oz. IZHODINIH VPRAANJIH, ki si jih mora govornik izoblikovati/zastaviti, ko pripravlja snov za govor. Stasis spada v obmoje invencije odkrivanja, najdevanja primerne snovi in preprievalnih argumentov za svoj govor. 1) Stasis dejstva/domneve (stasis verjetnosti): Ali je X res storil Y? 2) Stasis definicije: Kaj je storil X? (kako se pravno imenuje storjeno dejanje?) 21


3) Stasis kvalitete: Je bilo dejanje X primerno (pravino, koristno, dopueno, opraviljivo)? (olajevalne okoliine) Kasneje so dodali e 4. stasis odloitve proceduralne narave: ali je to sodie pristojno?; Je toba pravoasna? Zelo veliko so ta vpraanja uporabljali zlasti Rimljani. Kasneje je to shemo izpopolnil e Hermogen iz Tarza v 2.stol. po Kr. V antiki so poznali e MREO SEDMIH VPRAANJ, ki nas prav tako napotijo k iskanju argumentov; v antiki je obstajala tudi v obliki pedagoke vaje xrei/a vaja za uence retorike. Kvintilijan jih omenja kot pripomoek za iskanje argumentov. quis, quid, ubi, quibus auxiliis, cur, quomodo, quando 1) Kaj (se je zgodilo)? 2) Kdo (je to storil)? 3) Kje (je to storil)? 4) Kdaj (je to storil)? 5) Kako (je to storil)? 6) Zakaj (je to storil)? 7) [S igavo pomojo] (je to storil)? - Aristotelov uenec Teofrast, (znan po spisu Znaaji) je izpopolnil Aristotelovo kategorijo o odlikah govornikega sloga: 1. istost/pravilnost, 2. jasnost, 3. primernost, 4. okras. Iz tega, kdaj je primerno govoriti na doloen nain, je izpeljal delitev na slogovne zvrsti : preprosti/nizki slog (sodni), srednji slog (svetovalni), vzvieni slog (hvalni). Oblikoval pa je tudi nauk o figurah, ki ga je izpeljal iz 4. odlike. 355-323 pr. Kr.: Demostenovi sodni in politini govori vrhunec retorike v praksi ok. 320-300 pr. Kr. Retorika za Aleksandra (avtor Anaksimen iz Lampsaka; prvi v celoti ohranjeni retorini prironik v grini)

Helenistina retorika22


Obdobje helenizma zaznamuje vzpon Aleksandra Velikega (njegov pohod proti Perziji, Egiptu in globoko na vzhod vse do Indije) in velika drava, ki so si jo po njegovi smrti (330 pr. Kr.) razdelili nasledniki. V tem obdobju grka kultura doivi izjemen razmah na politinem, gospodarskem in kulturnem podroju.

Grki jezik se iz matine Grije, otokov in maloazijske obale raziri po celotnem ozemlju Aleksandrove drave. Grina tako postane uradni jezik, jezik dravnega aparata, politike in gospodarstva. To ni bila ve ne klasina atiina niti tevilna nareja, ki so se govorila v matini Griji in po otokih. V helenizmu nastane nova oblika grine, ki se je oblikovala pod vplivom tevilnih drugih jezikov (s katerimi je prila v stik) in ki je temeljila na atikem nareju, oienem najvejih posebnosti. Novi jezik se imenuje koinh/ (sc. koinh/ dia/lhktoj, koin dilektos ali skupni jezik).

Z grko kulturo se je razirilo tudi grko olstvo oz. pouk retorike. Grke gramatine in retorske ole so v vseh novih vejih srediih imperija. Zlasti pomembno sredie in tako reko glavno mesto helenistine kulture je bila Aleksandrija in znameniti MUZAJON (bivalie Muz; antina akademija znanosti in umetnosti), ki je z najvejo knjinico predstavljal kulturno-znanstveno sredie helenistinega sveta. Drugo pomembneje sredie je postal Pergam, pa tudi Atene, ki so izgubile prvenstvo iz klasinega obdobja.

Govornitvo atenske demokracije je tesno povezano s politiko, saj so govorniki sami posegali v politino dogajanje. V helenizmu pa je politino govornitvo izgubilo svojo vlogo (nekaj podobnega se zgodi tudi pri Rimljanih v cesarski dobi), saj absolutistina oblast vladarjev ni bila naklonjena nobenemu nasprotovanju: odloanje o politinih vpraanjih ni bilo ve predmet javne razprave, v katero se je lahko vkljuil vsak, temve se je dotikalo le dvora in ozkega kroga okrog vladarja. S politinimi govori so posamezniki nastopali le e redko (npr. v vlogi odposlancev ali na lokalni ravni). Zelo pa se razmahne slavilno govornitvo, kjer se uveljavijo zlasti razline hvalnice vladarjem, dvorjanom, lokalnim oblastnikom.

sodna retorika: porotna sodia izginejo, pojavijo se skupine olanih sodnikov, tudi kot izpraevalci

23


Razvoj retorine teorije v tem obdobju stremi k vedno veji sistemizaciji in natannosti (Teofrast, Hermagora, Demetrij iz Falerona). Govornitvo v praksi pa se iz aktivne politine in drubene vloge umakne v retorske ole, kjer so se uenci s pomojo namiljenih primerov vadili v sestavljanju besedil in v deklamacijah. Grko se te vaje imenujejo progumna/smata (progimnsmata progimnazmi) in Elij Teon, aleksandrijski uitelj iz sredine 1. stol. po Kr., pravi, da so potekale tako: uitelj je najprej na glas prebral odlomek, ki so ga morali uenci posluati in nato zapisati po spominu. Ko so se izpopolnili v tej veini, so dobili kratek odlomek, ki so ga morali parafrazirati ali razdelati in raziriti ali pa poskusiti zavrniti. Teon opie deset razlinih primerov vaj za to nalogo: anekdota (xrei/a, khrea), basen, pripoved, stalna fraza (v zvezi z vrlinami ali hibami), opis (e)/kfrasij, kphrasis), proswpopoii/a (prosopopoia, govor v skladu z doloenim znaajem), e)gkw/mion (enkmion, hvalnica), su/nkrisij (snkrisis, primera), qe/sij (thsis, zavrnitev in nato dokazovanje trditve) in argument, ki podpira zakon ali mu oporeka. Do 1. stol. pr. Kr. so se v teh vajah zaeli uriti skoraj vsi grki in rimski uenci v osnovnih in retorskih olah. Nauili so se umetelno zgrajenega in splono priznanega naina pripovedovanja, razirjanja, opisovanja, hvaljenja, kritiziranja, primerjanja, dokazovanja in zavraanja. Te veine so lahko kombinirali na razline naine in tako sestavili govor.

Stik helenistine retorike in orientalskega vpliva v Mali Aziji povzroi razvoj novega govornikega sloga (azijanski slog), katerega znailnosti so bili kratki, razsekani stavki, raznolike ritmine klavzule, nenaraven besedni red, maila, antiteze, pretirano poigravanje z besedami, nenavadne metafore, pa tudi napihnjenost, strastnost, ustvenost, novotvorbe in pesniko besedie. Kot odgovor na azijanstvo se proti koncu 1. stol. pr. Kr. pojavi nova govornika smer, aticizem, ki si za vzor izbere isti slog atikih govornikov iz 4. stol. pr. Kr. Tako je nastal kanon desetih (najvejih) atikih govornikov, katerih slogovne odlike (jasnost, preprostost in urejenost) so skuali posnemati aticisti: Antifont, Lisija, Andokid, Izokrat, Isaj, Demosten, Ajshin, Likurg, Hiperejd in Dejnarh.

Rimska retorika

24


Za rimsko retoriko velja, da je bila to v zaetku (obdobje kraljevine) tradicionalna retorika konsenza, ki pa se je v obdobju republike razvila v obliko drubenega udejstvovanja. V republiki so namre poznali voljene uradnike, senat (svetovalna funkcija) in zakonodajne skupine. Rimska republika ni bila demokracija v grkem pomenu besede. Veino asa je bila to oligarhija, v kateri so vladali lani imenitnih in bogatih druin. Ljudstvo se je pogosto upiralo in tako so se postopoma veale tudi pravice nijih slojev. V poznem 2. stol. pr. Kr. so se pojavili ljudski voditelji, izbruhnili so strankarstvo in dravljanske vojne. Sredi 1. stol. pr. Kr. je Julij Cezar z diktaturo povzroil propad republike in leta 30. pr. Kr. je njegov posvojenec Avgust zavladal kot prvi rimski cesar. Njegovi nasledniki so vladali kot cesarji vse do 476 po Kr., ko je propadel Z del rimskega cesarstva. V rimski republiki so imeli pomembno vlogo javni nagovori in razprave, ki so se odvijale v senatu, na zakonodajnih zborih in sodiu. Politini sistem je bil taken, da se je o pomembnih vpraanjih odloalo z razpravo (zaetek rimske republike sploh zaznamujejo nenehni spori med patriciji in plebejci) in najstareji rimski govorniki so bili sami aktivno udeleeni v politinem dogajanju. Namen govorov ni bil umetniki, pomembneja je bila njihova praktina vrednost, ki je dobremu govorniku omogoila tako bleeo politino, pravniko ali vojako kariero (vse tri so bile v Rimu pogosto neloljivo povezane). Rimljani so torej v javnem ivljenju uporabljali vse tri zvrsti govora: politini govor (nastopi v senatu, ljudski skupini), sodni govor (na sodiih) in hvalni govor, o katerem priajo ohranjeni nagrobni govori (laudationes funebres), ki so bili pomemben del drubenega ivljenja. Velik vpliv na razvoj govornitva v Rimu je imel sodni sistem, ki se je bistveno razlikoval od grkega. Namesto laine porote so sodili izobraeni pravni strokovnjaki, pretorji, toenec in tonik pa sta lahko nastopala sama ali sta si izbrala svoje zagovornike. Za razliko od Grkov pri Rimljanih javno ni mogel nastopati kdorkoli, ampak le pripadniki vijega sloja (sami ali ob pomoi kake znane osebe), ki so pogosto zastopali tudi interese nijih slojev (klienti) in to se je ohranilo tudi kasneje v obliki patronata.

Arhaino obdobjeO najstarejih rimskih govornikih vemo zelo malo, ker govorov niso zapisovali in je vse potekalo v obliki improvizacije. Zagotovo se slogovno niso mogli meriti z grkimi, bili pa so uinkoviti. Njihove znailnosti so bile: preprostost, jasnost, preprievalnost, energinost, vse to, kar so lahko uinkovito uporabili v javnem ivljenju in esar so se tam tudi nauili (tirocinium fori). V

25


najzgodnejem obdobju v Rimu ni bilo ol in profesionalnih uiteljev; uenje govornikih spretnosti je potekalo z opazovanjem, posluanjem, urjenjem ob praktinih zgledih in posnemanjem uspenih starejih govornikov. Uenci so zaeli kot opazovalci, kasneje pa so se vkljuevali z nastopi tudi sami. Med uiteljem in uencem je potekal nekaken odnos mojster vajenec, ki se je ohranil vse do Ciceronovih asov. Toda e v 2 stol. pr. Kr. so nekateri bogati mladenii zaeli hoditi v Grijo, da bi tam tudirali retoriko in filozofijo in e sredi 2. stol. pr. Kr. je bilo v Rimu nekaj grkih uiteljev retorike. Takrat so namre v rimski dravi nastale ustrezne socialne in kulturne razmere za razvoj govornitva; prielo se je tudi intenzivneje odkrivanje in sprejemanje grkih dosekov na vseh podrojih, saj je rimska kultura s politino ekspanzijo prila v tesneji stik s sofisticiranim helenistinim svetom. Zanimivo je dejstvo, da je v splonem rimska javnost imela odklonilen odnos do tudija retorike, kajti govornike veine so pomenile mono nevarnost za vladajoo oligarhijo senata. Leta 161 pr. Kr. je senat sprejel sklep o izgonu filozofov in retorjev iz Rima in e leta 92 pr. Kr. so cenzorji izdali edikt, da se retorika ne sme pouevati v latinini. Ti ukrepi pa niso bili preve uspeni, saj so bile e sredi 1. stol po Kr. retorske ole in vaje v deklamacijah osrednji del rimskega izobraevanja. Omenimo nekaj govornikov iz tega obdobja (Ciceron je zgodovini govornitva in govornikom posvetil delo Brutus) Apij Klavdij Slepi (Appius Claudius Caecus) 4./3. stol. pr. Kr., rimski aristokrat, dravnik, jurist, vojak, graditelj; izprian govor iz l. 280 pr. Kr., ko je kralj Pir senatu predlagal sklenitev premirja, senat se je nagibal k temu, Apij pa je nastopil tako prepriljivo, da so senatorji mirovni predlog zavrnili. Katon stareji (Marcus Porcius Cato Censorius) 234-149 pr. Kr., rimski dravnik, vojak in literat; avtor prve rimske enciklopedije (Libri ad Marcum filium) in najstarejega rimskega proznega dela Izvori (Origines), neizprosen zagovornik starih rimskih vrednot in interesov, nasprotnik grtva; odlien in zelo aktiven govornik (naravna nadarjenost), zagovarjal je naelo, da ima dober govornik 2 odliki: da dobro pozna snov (Rem tene, verba sequentur! Obvladuj snov, besede bodo (same) sledile!) in da mora biti moralno neoporeen (Orator est vir bonus dicendi peritus Govornik je dober lovek, ki je ve govorjenja); ohranjen je njegov govor Za Rodoane (Pro Rhodiensibus). Lukij Likinij Kras (Lucius Licinius Crassus) in Mark Antonij (Marcus Antonius) znamenita govornika iz 2./1. stol. pr. Kr., ki nastopata kot glavna govornika tudi v Ciceronovem delu O govorniku; prvi je menil, da je v govornitvu najpomembneja

26


iroka izobrazba, drugi, ded znamenitega Marka Antonija, pa je pred vse postavljal naravno nadarjenost.

Klasino obdobje rimske retorikeTo obdobje predstavlja vrhunec javnega govornitva v Rimu, ko je dravna ureditev ustvarila ustrezne pogoje za njegov razmah. Obenem se v tem asu zaenja tudi razvijati rimske retorina teorija, ki se je oblikovala iz prevzetih grkih retorinih teorij; le-te so Rimljani prilagodili lastnim drubenim in jezikovnim znailnostim ter jih dopolnili z novimi spoznanji. Veliki govorniki tega obdobja so bili: Gaj Julij Cezar (Gaius Iulius Caesar), Kvint Hortenzij (Quintus Hortensius), Mark Junij Brut (Marcus Iunius Brutus), Lukij Kornelij Sisena (Lucius Cornelius Sisenna) in najveji med njimi: Mark Tulij Ciceron (Marcus Tullius Cicero, 107-43 pr. Kr.):

Velja za najvejega rimskega govornika in najpomembnejega retorinega teoretika, ki je pisal v latinini. Je najbolj plodovit presajevalec grke filozofije na rimska tla in utemeljitelj rimske retorine in filozofske terminologije (ohranila se je vse do danes). Velja za najbolj cenjenega govornika rimske republike in obenem tudi za zadnjega; bil je zagrizen privrenec republike, kjer je javno ivljenje temeljilo na moi besede. Rimska retorika z njim doivi vrhunec, z njegovo smrtjo pa popoln zaton. Za Cicerona je izhodie retorike doctrina dicendi, vednost, ki se pouuje v praktine namene retorika mu predstavlja osrednji del v vzgoji in izobraevanju drubenih voditeljev in odgovornih dravljanov. Ukvarjal se je tudi z retorino teorijo: izhajal je iz aristotelovske retorike, ki jo je skual prenesti v prakso; govornitvo opredeli kot zdruitev omike, prakse in nadarjenosti (zdrui filozofijo in retoriko). Nekaj teoretinih del: O invenciji/Kako poiskati primerno govorniko snov, O govorniku, Brut, Govornik Ciceronova govornika praksa: sodni, politini govori; 85 ohranjenih govorov, napisal jih je ve kot 100; njegovi govori so veljali in e veljajo za najbolje primerke latinskega proznega sloga. Najbolj znani so: In Verrem, De imperio Gnaei Pompei, In Catilinam, Pro Milone, In M. Antonium Philippicae XIV.

27


ok 85. pr. Kr.: Retorika za Herenija (Auctor ad Herennium) retorini prironik neznanega avtorja oz. nekega Kornifikija, ki so ga ves srednji vek do poznega 15. stol. pripisovali Ciceronu (imenovali so ga Rhetorica secunda); opisuje tehnini sistem klasine retorike, ki je razdeljen na 5 tradicionalnih delov, z znailnim poudarkom na sodnem govornitvu, razlago teorije o stasis, obirnim naukom o figurah in z najboljim opisom o memoriranju govora.

Cesarsko obdobjeGovornitvo izgublja svojo prvotno javno vlogo: govorniki niso ve aktivno udeleeni v politinem dogajanju, cesarstvo omejuje politino svobodo. Politini in sodni govor zamreta, uveljavljajo se hvalnice cesarjem in deklamacije v retorskih olah (cf. helenistina retorika) Seneka stareji (Lucius Annaeus Seneca Maior): 55 pr. Kr. 37/41 po Kr., imenovan tudi Seneka Retor, v starosti je za svoje sinove napisal deli Controversiae in Suasoriae zbirka deklamacij (avtor je vse primere zapisal po spominu tako, kot jih je slial od govornikov takratnega asa), ki jim je dodal lastne opombe, komentarje in predstavitve govornikov ter deklamatorjev svojega asa (1.stol pr. Kr in 1. stol. po Kr.). Retorine deklamacije so v Rim prile s posredovanjem helenistinih grkih retorinih ol, eprav jim je bila republikanska doba bolj ali manj nenaklonjena. Z zatonom politinega govornitva se razirijo kot temeljne vaje za urjenje in pripravo na govorniki in odvetniki poklic. Uenci so se urili in deklamirali ob navzonosti uitelja, soolcev ter pogosto tudi starev in obiskovalcev, saj so bile retorske ole ob doloenih dnevih odprte za javnost. Nemalokrat so se med sabo pomerili tudi uitelji in ti nastopi so bili vedno dobro obiskani. Rimljani so gojili dve vrsti deklamacij in njihovo poimenovanje se je uveljavilo prav s Seneko: - suasoriae: to so (od)svetovalni govori posameznim zgodovinskim ali mitolokim osebam v namiljenih situacijah (primer: ali bi se moralo 300 Spartancev pri Termopilah boriti s Perzijci ali bi morali pobegniti).

28


- controversiae: sodijo v zvrst sodnega govora in predstavljajo namiljene sodne procese, v katerih so uenci nastopali bodisi kot toniki bodisi kot branilci v namiljenih pravnih situacijah (primer: ali je vojak zakrivil skrunitev, ko se je pogumno boril z orojem, ki ga je vzel iz groba junaka, potem ko je bil svoje izgubil). Mark Fabij Kvintilijan (Marcus Fabius Quintilianus, 40-118 po Kr.):

prvi redni profesor na uradni katedri za retoriko, ki jo je financirala drava (cesar Vespazijan); izdelal je podroben sistem pouevanja retorike uni nart za pouk retorike, kot sta jo zastavila Aristotel (teorija) in Ciceron (praksa). Retoriko je opredelil kot bene dicendi scientia (znanost dobrega govorjenja), kar moramo razumeti kot veino (in ne znanost v eksaktnem pomenu besede), ki jo obvladuje v govoru ve in dober lovek in ki je del celovitega vzgojnoizobraevalnega procesa. Njegov cilj izobraevanja je velik govornik, ki mora biti dober lovek in je sposoben voditi, vplivati in celo obvladovati poloaj. Je avtor najobseneje razprave o retoriki, ki se je ohranila iz antike O govorniki izobrazbi (De institutione oratoria) 12 knjig: I. knjiga: prva vzgoja II. knjiga: definicija in opredelitev retorike III. VII. knjiga: inventio in dispositio VIII. X. knjiga: elocutio (vsebuje tudi komentiran seznam literature, ki najbolj pomaga pri izpopolnjevanju govornikih vein) XI. knjiga: memoria in actio XII. knjiga: nravstvene odlike, ki jih mora imeti dober govornik O govorniki izobrazbi je razprava o tehnini retoriki in predstavlja standardno teorijo o invenciji in razporeditvi snovi, slogu, memoriranju ter podajanju, ki jo avtor obravnava zelo podrobno in dodaja lastne komentarje ter popravke. Kvintilijan se je kot human pedagog tudi zelo zanimal za svoje uence (kar bilo je v antiki redko). Trdil je, da jih je treba obravnavati kot posameznike, jih spodbujati, naj se potrudijo, in z njimi spotljivo ravnati. Kvintilijan: RETORIKA KOT DEL OBVEZNEGA IZOBRAEVANJA V RIMU 1. obdobje: uenje jezika do 7. let (dojilja naj govori brez napak, stari naj bodo im bolj omikani, nauiti se je treba brati in pisati; otrok se ne sme pretepati)

29


2. obdobje: pri 7. letih otroka prevzame grammaticus (pouk iz pesnitva, glasno branje, sestavljanje spisov, uk pri igralcih) 3. obdobje: pri 14. letih mladenia prevzame rhetor (narrationes povzetki in analize argumentov, zgod. dogodkov, hvalnice, primerjave, razirjanja obih krajev, govor po predlogu; declamationes govori o hipotetinih primerih: controversiae (namiljeni sodni govori), suasoriae (namiljeni svetovalni govori)

Kornelij Tacit (Cornelius Tacitus, 55-120 po Kr.) eden najbolj obudovanih govornikov svojega asa; izdal je tudi kratek dialog Pogovor o govornikih (Dialogus de oratoribus), v katerem obravnava vzroke za zaton govornitva v Rimu: lenoba mladine, nemarnost starev, strokovna neusposobljenost uiteljev in opustitev starih navad; vse to je posledica zanemarjanja tradicionalnega naina vzgoje, zatona tradicionalnih vrednot (zlasti vloge druine) ter razpada izobraevalnega sistema. Govornitvo je le e eloquentia retorika kot umetnost javnega govora je izginila (tudi zaradi izgube svobode govora v politinem ivljenju), nadomestila jo je retorika kot umetnost dovrenega izraanja, pridobljenega v okviru formalnega izobraevanja.

- v 1. stol po Kr. nastane tudi razprava neznanega avtorja (psevdo-Longin) O vzvienem (Peri hypsous) teie retorike se prenese na slog V tem obdobju se retorika zdrui skupaj s poetiko v nek iri pojem, ki bi mu danes rekli knjievnost.

Kranska retorika - retorika Stare zaveze; retorika Nove zaveze - zavezni govor - to ni klasina retorika; homiletika, eksegeza, hvalnice; - spoj s klasino retoriko: cerkveni oetje, sv. Avgutin (utemeljitelj kranske retorike)

Pozna antika

30


pomeni zaton retorike, kot jo je poznala antika, saj se govorniki ne olajo ve zato, da bi javno nastopali. Govornitvo se uveljavi kot del splone izobrazbe, edini prostor, kjer e ivi v prvotni obliki, so morda sodne dvorane. V tem obdobju se kot pomemben del izobraevanja pojavi tudij gramatike (Donat), ki se zlije z retoriko.

GRKI PROSTOR BIZANTINSKA RETORIKA (od propada Z rimskega imperija 476 po Kr., pa vse do 15. stol.) Ohranjanje antinih del, tudi retorike, zaradi ohranjanja antine dediine: nastajajo leksikoni in slovarji (Suida, Fotijev Leksikon - atiina), komentarji (antinih del in njihovih avtorjev, novi prepisi in kompilacije). tudij retorike se od antike ni skoraj ni spremenil in bizantinski uitelji retorike so v sklopu unih vsebin ohranili najbolje, kar je po njihovem mnenju ustvarila antika, skupaj s Platonovimi in Aristotelovimi deli. Kot del javnega govornitva se pojavljajo panegiriki, nagrobni govori, uradni govori. Sredie vsega znanja je Kostantinopel; druga izobraevalna sredia: Antiohija, Nikeja, Solun, samostani v Mali Aziji, Griji, na otokih menihi so prepisovali rokopise in ohranjali klasina besedila e v poznejih stoletjih. Bizantinska (pravoslavna, shizma sicer 1054) cerkev je takemu ohranjanju antine dediine prizanaala, ker retorika v taki obliki ni povzroala sprememb, status quo pa je bil v njenem interesu. tudij retorike je namre prinaal znanje pravilnega jezika in oblik (najpomembneji vidik retorike tako postane slog), to pa je bil predpogoj za cerkveno in dravno kariero. Miselnost, ki so jo privzgojili ljudem skupaj s tem znanjem, je bila skrajno konservativna. Toda zlasti med menihi je bil odpor do posvetne uenosti vselej navzo. Bizantinska cerkev sicer ni bila navduena nad klasinimi deli, ljubila pa je jezik Nove zaveze in cerkvenih oetov. tudij retorike je tako postal ena od poti, ki so vodile k poznavanju Svetega pisma in patristine literature. Na zahodu grine ve ne poznajo, zato se je izgubilo tudi vedenje o nekaterih antinih grkih delih.

31


1416: v Italijo pride uenjak Georgij Trapezuntski, s seboj prinese znanje pozabljene grine in poznavanje Hermogenove tradicije. Zlitje slednje in zahodne ciceronske tradicije je privedlo do objave prve popolne razprave o retoriki iz obdobja renesanse Rhetoricorum libri V (Pet knjig o retoriki) od takrat zblievanje zgodovine V in Z retorike v Evropi.

Srednji vek in latinska retorika

tudij retorike sicer preivi zmago kranstva nad poganstvom, a skoraj propade, ker se je poruilo njegovo naravno okolje: propad urejenega mestnega in gospodarskega ivljenja, ko barbarska plemena pustoijo po romanizirani Evropi v zgodnjem 5. stol. Izginila je podpora izobraevanju in tudi veina razlogov za tudij retorike v njegovi tradicionalni obliki. Ohranilo se je namre le malo svetov, kjer bi govornik imel prilonost govoriti, prekinjeni so bili tudi pravni postopki. Revina, strah in oslabljeni stiki so postali del ivljenja. Druga za drugo so bile uniene knjinice, knjige so razpadale, ponovno jih niso prepisovali. Znanje grine je zamrlo povsod na Zahodu. Toda novi kralji so se hitro zaeli navduevati nad povelievanjem v latinski poeziji in prozi, etudi niso sprva razumeli niti besede. Kot reeno, je klasina retorika preivela. V italijanskih in galskih mestih je verjetno veino asa delovala peica zasebnih uiteljev gramatike in retorike (znana sta Avzonij 310-393, grammaticus in retor v Bordeauxu ter kof Sidonij Apolinar 430-484). Postopoma se je tudi ivljenje v mestih obnovilo, tako da je nastalo nekaj prilonosti, kjer je govornik imel monost govoriti (panegiriki vladarjem, pred sodniki, diplomacija, pisanje poezije, cerkvene pridige). Razen tega so v samostanih zaeli prepisovati stare rokopise (scriptor), jim kaj dodajali (sorodna dela ali kaj iz avtorjevega opusa compilator), v njih posegali oz. jih pojasnjevali (commentator), ali na koncu prispevali tudi svoje misli, a vselej sklicujo se na druge avtoritete (auctor ni enakovreden pomenu dananjega avtor). Klasina retorika je torej odsevala v tevilnih oblikah pisnega in ustnega izraanja. Pridige so bile sicer preproste, toda v vejih cerkvenih in politinih srediih je pridigar moral pokazati znanje iz teologije in bibline eksegeze, a tudi nekaj retorinih spretnosti, eprav so pomen retorike skuali izniiti (prilagoditi se poslualstvu, slediti vsebini, a odklonilen odnos do klasine literature in retorine tradicije: Gregorij Veliki).

32


Fenomen zbiranja znanja in temelji srednjevekega unega programa septenniumGre za t. i. septem artes liberales (7 svobodnih umetnosti), srednjeveki nart celovitega tudija, ki ga v nekoliko drugani obliki nakae e Izokrat v 5. stol. pr. Kr. z e)nku/klioj paidei/a. Prve sistematine preglede raziskovanj so sestavljali sicer e aleksandrinski filologi v 3. stol. pr. Kr., a prave in praktine enciklopedije so sestavljali Rimljani, denimo Katon stareji v 2. stol. pr. Kr. (Libri ad Marcum filium: razdelki o medicini, poljedelstvu, retoriki in morda e o em), zlasti pa Ciceronov sodobnik Varon v 1. stol. pr. Kr. z enciklopedijo o 9 svobodnih umetnostih (+ medicina in arhitektura). e eno enciklopedijo je napisal Celz v 1. stol. po Kr., a se je ohranil le razdelek o medicini. A bistvena razlika med antinimi sedmimi svobodnimi umetnostni in srednjevekim nartom je v tem, da je prva predstavljala bodisi ideal v mislih filozofov ali nart branja in tudija za odrasle, ki so bili svobodni (liberi), srednjeveke umetnosti pa so pomenile zaporedje tudijskih nivojev v triviju (jezikovne tudije) in kvadriviju (kvantitativne umetnosti). Oba nivoja predstavljata 2 poti modrosti, kjer ne gre za nasprotje med vedami in znanostmi, temve za nasprotje med skrivnostmi besede in skrivnostmi narave.. etimol.: trivium/quadruvium (=tripotje/etveropotje) Trivij sestavljajo grammatica, dialectica (v sr. veku = philosophia), rhetorica, kvadrivij pa musica, arithmetica, geometria, astronomia

Med 410 in 439 v Kartagini nastane delo Marcijana Kapele, ki je najzgodneja ohranjena enciklopedija znanj in je postala temelj srednjevekega izobraevanja. O poroki med Merkurjem in Filologijo (De nuptiis Mercurii et Philologiae) je alegorina pesnitev, kjer Satira pove Marcijanu, kako se je na Apolonov predlog Merkur poroil s Filologijo (slednja simbolizira popolno vednost). Poroko spremljajo tudi pomonice, sedem svobodnih umetnosti, ki predstavljajo porona darila in so vse na kratko tudi opisane s svojimi simboli, oblailom in govorico: Grammatica (starka iz Atike, z rimskim oblailom, katlica iz slonovine, v kateri no in pila, da otrokom popravlja napake), Rhetorica (lepotica, obleko ji lepajo vse figure, nosi oroje, s katerim bo ranila nasprotnika soitje preprievalne in ukrasne retorike); alegorije

33


Marcijana Kapele so bile splono znane, ponazarjajo jih kipi na fasadi Notre-Dame, katedrale v Chartresu, na Botticellijevih slikah. na prehodu 5. 6. stol. : Izidor Seviljski: Origines ali Etymologiae ohrani nekaj znanja retorike Kasiodor je bil ueni in ugledni uradnik pod ostrogotskimi kralji v Raveni, a se je pozneje umaknil v samostan, ki ga je sam ustanovil pri Vivariju na J Italije. Uvedel je tudij svobodnih umetnosti v samostanskih olah (pokristjanjenje septem artes liberales: sedem svobodnih umetnosti je vpisanih v bojo modrost, zapisane so v Svetem pismu (polno je figur!)) retorika tako postane del formalnega izobraevanja duhovine: s tem pa tudi del zahodne izobraevalne tradicije. V tistem asu so imeli menihi oitno zelo malo ali celo ni izobrazbe iz gramatike in retorike, Kasiodor pa je menil, da je nekaj znanja iz teh predmetov bistvenega za razumevanje Svetega pisma. A znanje, ki ga je priakoval, je bilo omejeno in se e zdale ne more meriti s ciljem klasinega izobraevanja: usposabljanje dravljanov za uinkovito javno ivljenje. V razpravi o retoriki povzema teorijo o stasis in omenja retorine figure, a z niemer ne pojasni, kako je mogoe to znanje uporabiti za tudij Svetega pisma ali pri pouevanju kranskega nauka. Retorine teorije ni prilagodil za namene, v katere so to veino tedaj najpogosteje uporabljali: za pridiganje, panegirine nagovore vladarjev in pisanje poezije. Gre le za ohranjanje nekega spomina na retoriko, kot so jo pouevali in uporabljali v preteklosti. Boetij: eden poslednjih Rimljanov, ki so obvladali grino, pod Teoderikom visoka uradnika sluba panegiriki in govori pred senatom, obtoen zarote, zaprt, leta 524 usmren (delo Tolaba filozofije, umik iz javnega ivljenja, razmiljanja o venem, cf. Sokrat, Seneka). Velik poznavalec Aristotela, njegovi uvodi prevodi in komentarji so bili e dolgo v srednjem veku vir za poznavanje Aristotelove logike in toposov. V razpravi o retoriki (4. knjiga v O razlikah med toposi) skua mesto retorike opredeliti znotraj teorije o znanju, jo loiti od dialektike in sestaviti seznam retorinih toposov (oitno ni poznal Aristotelove Retorike in t. i. prolegomena uvodov, ki so jih sestavljali Grki k Hermogenovi retoriki. Zanimivo je zaporedje tudij v triviju, ki se je skozi stoletja spreminjalo, odvisno od tega, katera od disciplin je imela prvenstvo nad drugima dvema. Predvsem pa se kae odnos med dialektiko in retoriko: v antinih olah (+ Kasiodor) je bila retorika obiajno na vrsti pred

34


gramatiko in predvsem pred vsakrnim tudijem dialektike, Varon in z njim Marcijan Kapela pa je postavil dialektiko za most med gramatiko in retoriko. Tudi Boetij je na podlagi filozofskega stalia, da znanje najprej odkrijemo s pomojo dialektike in ga ele nato izrazimo s pomojo retorike, dajal prednost drugi tradiciji.

5.-7. stol. prevladuje rhetorica: antina retorika, ki se je ohranila s pomojo galskih retorjev, je postala s Kasiodorom in z Bedo astitljivim del kranskega sveta, v posvetno olsko izobraevanje pa jo je vnesel Karel Veliki (razglas De litteris colendis 795: izobraziti duhovnike in uradnike) oz. njegov dvorni uitelj Alkuin, ki je antino tradicijo spoznal v oli Bedovih naslednikov v Angliji (Dialog o retoriki in o vrlinah pogovor s Karlom Velikim: to je prvi poskus v srednjem veku, da bi preuili posvetno rabo retorike.) A retorika je hitro izgubila bitko z gramatiko in logiko, saj so jo izrinili na podroje ukrasnosti, ki v tem asu ni veljalo za pomembno v primerjavi z resnico in dejstvom. ele kasneje je ponovno oivela pod okriljem poezije oz. leposlovja. Antini viri, ki jih poznajo v tem asu so: Ciceronov spis O invenciji, Retoriko za Herenija (mislili, da je Ciceronova) in Kvintilijanova Govornika vzgoja, sami pa so se zlasti ukvarjali z razpravami, posveenimi ukrasom, figuram, barvam. Nekoliko pozneje se pojavijo razprave o poetiki; pri delih govora se ukvarjajo le z zaetkom govora, od figur pa sta pomembni amplifikacija (raziritev, poveevanje) in abreviacija (skrajevanje). Slog so razdelili na 3 vrste: ponazoritev s pomojo Vergilijevega kolesa ROTA VERGILI (stylus gravis Eneida, s. mediocris Georgika, s. humilis Bukolika; 3 deli kolesa, kjer je v vsakem delu homogena mnoica lenov in simbolov: vojak, pastir, poljedelec; Hektor/Ajant, Titir, Triptolem; konj, oven, vol; me, pastirska palica, plug; mesto/voj. tabor, panik, polje; lovor/cedra, bukev, jablana) Podroje retorike je zajemalo 3 kanone pravil, ali troje artes: a. artes sermocinandi govornike umetnosti nasploh (pridige, parenetini govori ki spodbujajo h kreposti) pridige: sermones ad populum (za farane), sermones ad clerum (za sinode, ole samostane) vse sestavljene v latinini, nato prevedene v ljudske jezike b. artes dictandi, dictaminis: epistularna/pisemska umetnost vljudnostne konvencije za naslavljanje (e v antinih grkih in rimskih pismih, pa tudi mnogo prej pri kulturah Blinjega vzhoda): rast dravne uprave spodbudi administrativno civilno in cerkveno korespondenco

35


diplomatska in pravnika korespondenca in nastanek tevilnih prironikov pravila o 5-delni govorni zgradbi so priredili za pisemsko zgradbo (salutatio-pozdrav, imena in nazivi naslovnika ter pisca v pravilnem zaporedju; captatio benevolentiae-uvod, braleva pozornost, sprejemljivost, naklonjenost; narratio-dejstva, poloaj; petitio-konkretna pronja, zahteva, oznanilo; conclusio- razmeroma enostaven zakljuek). Zgled so bile papeke pisarne in njihov stylus Romanus, pojavi se tudi nov pojem v stilistiki: cursus ali kako gladko tee tekst vrednotenje glede na ritminost in razvrstitev poudarkov. Dictator je bil priznan poklic in v 12. stol se je diktamen poueval tudi na univerzi v Bologni, kasneje v 13. stol. ga zamenja ars notaria, ki je notarjem predpisovala, kako naj sestavljajo pravne, trgovske in diplomatske dokumente. c. artes poeticae: sestavljanje pravil pisanja poezije glede na ritem 8.-10. stol grammatica Po preseljevanju ljudstev so se Anglei in Franki kot voditelji v kulturnem razvoju morali nauiti latinski jezik. Najpomembneji predmet v triviju tako postane gramatika. Bila je temeljna znanost, uvod v splono kulturo, v poezijo, liturgijo, v branje Svetega pisma in je poleg slovnice v pravem pomenu besede obsegala e poezijo (metriko in nekatere figure). Veliki gramatiki avtoriteti tega asa sta bili Donat (ok. 350 po Kr.; ars minor in ars maior) in Priscijan (5./6. stol. po Kr.; Institutio grammatica) 11.-15. stol. logica/dialectica najpomembneja pravo, medicina, retorika stopi v ozadje Ars obligatoria, pravilnik za disputatio dialektini pogovor med nasprotnikoma, priljubljen nain razpravljanja v obliki pobijanja in zagovarjanja doloene teze (bitka silogizmov). To ni Platonova dialektika. e povzamemo, lahko reemo, da je za retoriko to obdobje, ko se ta razdeli na ustno in pisno veino (Aristotel, denimo, je retoriko delil na dva dela: kjer je potrebna presoja poslualstva in kjer presoja ni potrebna; prvemu ustreza slavnostno govornitvo, drugi del pa vsebuje bodisi sodbe o preteklosti to ustreza sodnemu govornitvu, bodisi mnenja o prihodnosti to je bilo svetovalno govornitvo). Ustna retorika v srednjem veku vsebuje pridige in ustne polemike, nekoliko pa se razvijeta politini in sodni govor (zlasti v italijanskih in francoskih mestih). Retorika v pisni obliki je bila lahko v verzificirani ali v prozni obliki. e je bila v verzih, je

36


nasledila nekaj antinega slavnostnega govornitva in poetike ter se je kazala v rabi toposov, tropov in figur. Prozna retorika pa se je najbolj kazala v pismih. Tako so bile tri najznailneje oblike retorike v srednjem veku pridiganje, slavilna poezija in pisma. S stalia treh elementov, ki doloajo retorino dejanje, (govorec, govor, poslualstvo), je govorec v obdobju srednjega veka na Zahodu izgubil vodilni poloaj, ki je bil znailen za sofistino smer retorike, medtem ko se je na Vzhodu ta tradicija obdrala. Govor sam, na katerega je bila osredotoena tehnina ali prironika retorika, je ohranil osrednje mesto v zahodni miselnosti, na kar je verjetno vplival srednjeveki tudij gramatike in dialektike. Za poslualstvo so nekoliko zanimanja kazali pisci o diktamnu in pridiganju. Filozofsko retoriko je v srednjem veku v glavnem predstavljalo stalie nekaterih mislecev, zlasti sholastinih filozofov, da je retorika del dialektike.

Renesansa

Italijanska mesta so svojim nainom ivljenja ustvarila okoliine za izjemen preporod klasine retorike v vsej Evropi v 14., 15. in 16. stol. Zahod je ponovno spoznal grino in se seznanil z deli grke knjievnosti, tudi z retorinimi razpravami in govori. Na dan so prihajala pomembna latinska dela o retoriki, ki so jih dolgo imeli za izgubljena, zdaj pa so jih odkrivali na starih rokopisih, ki so leali v odronih kotih po samostanih. Nastajalo je veliko prevodov, komentarjev in novih del. Naposled je bila tu e iznajdba tiska, ki je omogoila irjenje znanja. Med prvimi natisnjenimi besedili so bila Ciceronova dela O govorniku, Brut, Govornik leta 1465 ter O doloitvi snovi, Retorika za Herenija in celotna Kvintilijanova razprava O govorniki vzgoji v letu 1470. Gibalo razvoja so bili posamezniki, ki jih imenujemo humanisti. Najprej so delovali v Italiji, kasneje pa v vseh delih zahodne Evrope. Humanist ni bil humanistini filozof, temve nekdo, ki je poueval ali na viji stopnji tudiral predmete, znane pod skupnim imenom studia humanitatis. Predmeti so vkljuevali gramatiko, retoriko, zgodovino, poezijo in moralno filozofijo, vse to pa so prouevali na podlagi klasinih vzorov in teorij. Iz njih se je oblikoval osnovni uni nart, ki se je zael v olah in se nadaljeval e skozi ves univerzitetni tudij svobodnih umetnosti. 37


Z izjemo peice izrednih piscev (Petrarka), so si italijanski humanisti navadno sluili kruh tako, da so bodisi pouevali retoriko ali kako podroje iz klasinih tudij bodisi delali kot tajniki za kakega kneza, papea ali mestno obino. V takih slubah so svoje znanje o retoriki (skupaj z diktamnom) uporabljali v praksi pri sestavljanju latinskih pisem in govorov. Coluccio Salutati (1331-1406), Leonardo Bruni (ok. 1370-1444) in Poggio Bracciolini (1380-1459) so delovali kot tajniki papeke pisarne in florentinske republike. Lorenzo Valla (1407-1457) je bil papeki tajnik in v Rimu predaval o retoriki. Poliziano (1454-1494) je zasebno poueval otroke Lorenza Mediejskega in v Firencah javno predaval o grki in latinski literaturi. Lahko reemo, da so bili po svojem delovanju podaljek uiteljev gramatike in retorike ter notarjev poznejega srednjega veka. Novost, ki so jo humanisti prinesli, pa je bilo izredno navduenje za klasino knjievnost (vzporednice tudi v arhitekturi, kiparstvu, slikarstvu), za antiko, ki jih je tako zasvojila, da so o njej znova skuali odkriti vse razpololjivo znanje in ga postaviti za temelj dvojnega ideala takratne kulture: MODROSTI IN GOVORNIKE SPRETNOSTI. Jezikovna norma postane ciceronska latinina.

16. 19. stoletje (klasicizem in romantika)

RETORIKA se iz javnega ivljenja preseli v olski pouk in tam zane propadati. Razline smeri prouevanja, interpretiranja starih teorij. 16. stol. zaetek propada retorike zanimanje za retoriko upade, omejena je le na slog izenai se s poetiko 1555: Petrus Ramus: Dialektika (protiaristotelovska), loi retoriko od filozofije in znanosti Ramus, usmerjen proti Aristotelu, dispositio v osnovi loi od inventio: postavitev ni odvisna od odkrivanja argumentov; najprej poiemo argumente, ele nato jih razvrstimo temu pravi metoda 1592: Nunez: latinski prevod Aristotelove Retorike, retorika postane podlaga jezuitskega olstva

38


Rene Descartes (1596 1650): retorika je povsem nepotrebna, e se govorci izraajo jasno in razlono 17. stol. 19. stol. retorika se ukvarja z umetnostjo dobrega pisanja in je omejena na olski pouk prevlada retorinih ubenikov v modernih jezikih

20. stol. Preporod retorikeobjavljenih veliko tevilo knjig, lankov, kjer se pojavlja beseda retorika, kljub njeni razlini pomenski vrednosti; ustanavljanje novih strokovnih drutev, ki prirejajo razlina sreanja; pojav novih revij, ki objavljajo lanke o klasini retoriki, njeni tradiciji in uporabi

1958: Chaim Perelman: Nova retorika; retorike ne obravnava kot isti jezikovni in literarni pojav, loteva se je s filozofskega in pravnega stalia; je najbolj zvest Aristotelovski retoriki sodobni pristopi k retoriki: prouevanje retorinih prvin s pomojo drugih teoretinih smeri modernega jezikovnega izraanja: semiotika, kritika teorija, komparativna retorika: George A. Kennedy (tudi sicer najveji strokovnjak na podroju zgodovine klasine retorike)

39

Documents

Zgodovina retorike