View
226
Download
6
Category
Preview:
Citation preview
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
NIKA GRUDNIK
KOPER 2016
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Univerzitetni študijski program prve stopnje
Edukacijske vede
Diplomsko delo
ANALIZA IZVAJANJA METODE SON-RISE V
CENTRU ZA ZDRAVLJENJE AVTIZMA V
LJUBLJANI
Nika Grudnik
Koper 2016
Mentorica:
doc. dr. Vanja Riccarda Kiswarday
ZAHVALA
Zahvaljujem se svoji mentorici, doc. dr. Vanji Riccardi Kiswarday, za njeno pomoč
in skrb pri pisanju diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi gospe Špeli Falatov in njenemu možu, ki sta me vpeljala v
prostovoljno delo v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani in me naučila izvajanja
terapije po Son-Rise metodi ter mi na ta način pomagala pri izvedbi empiričnega dela
diplomske naloge.
Prav tako se zahvaljujem svoji družini za vso podporo in potrpežljivost, saj so mi
med študijem vedno stali ob strani in mi pomagali s spodbudnimi besedami.
Zahvaljujem se še svojim najbližjim prijateljem, ki so mi s svojim optimizmom in
energijo pomagali skozi ovire pri študiju.
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana Nika Grudnik, študentka univerzitetnega študijskega programa prve
stopnje Edukacijske vede,
izjavljam,
da je diplomsko delo z naslovom Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za
zdravljenje avtizma v Ljubljani
- rezultat lastnega raziskovalnega dela,
- so rezultati korektno navedeni in
- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.
Podpis:
______________________
V Kopru, dne 12. 8. 2016
IZVLEČEK
Diplomsko delo obravnava Son-Rise metodo dela z otroki z avtizmom in na
podlagi študije primera analizira delo in pristope, ki jih uporablja Center za
zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Son-Rise metoda razume avtizem kot motnjo socialne interakcije in ne kot
vedenjsko motnjo. Terapija, ki poteka v Son-Rise sobi, kjer se otrok počuti varno in
udobno, je zelo intenzivna, s pristopom ena-na-ena in upošteva naslednja načela:
načelo pridruževanja, načelo o nereagiranju in proslavljanju, načelo očesnega
kontakta kot prioritete, načelo o predajanju kontrole/nadzora nad dogajanjem,
načelo dobrega poizkuševalca, načelo uporabe entuziazma in kreativnosti, načelo
uporabe motivacijskega principa in načelo naklonjenega odnosa oziroma
naravnanosti.
Na podlagi rezultatov študije primera v empiričnem delu naloge smo prišli do
ugotovitve, da se pri otroku pričakovani odziv na prijeme metode/načela večinoma
doseže, vendar je za uspešno izvajanje metode potrebno izpolniti vse pogoje za
delo. Še posebej je pomembno zagotoviti ustrezen prostor (Son-Rise sobo) in
sodelovanje staršev otroka (vključitev v izvajanje metode).
Starši otroka v študiji primera opažajo napredek pri sebi in pri otroku po
izvedenih Son-Rise terapijah. Otrok je v interakcijski igri sposoben sodelovati dlje
časa, starši pa so se naučili opažati pri otroku vsak napredek. Vseeno čutijo
dilemo glede uporabe metode Son-Rise, predvsem zaradi načela predajanja
kontrole nad dogajanjem otroku, ker se bojijo, da otrok kasneje v življenju ne bi
znal upoštevati družbenih pravil in omejitev. Dileme staršev, ki so bile razlog, da se
terapija z otrokom v študiji primera ni nadaljevala, so nas naučile, da je potrebno
pred pričetkom terapije z otrokom dati več poudarka usposabljanju staršev otroka,
da bi resnično razumeli »filozofijo« Son Rise metode.
Ključne besede: avtizem, Son-Rise metoda, Son-Rise soba, pridruževanje,
očesni kontakt, socialna interakcija.
ABSTRACT
The Analysis of the Implementation of the Son-Rise Method in the Autism Treatment
Center in Ljubljana
In this diploma paper we presented the Son-Rise method of working with autistic
children and based on the case study we analysed the work and approaches, used by
the Centre for Autism Treatment in Ljubljana.
Son-Rise method understands autism as a disturbance in the social interaction
and not as a social disturbance. The therapy which is conducted in the Son-Rise room
where the child feels safe and comfortable is highly intensive, with the one-to-one
approach and follows these principles: the principle of joining, the principle of non-
reaction and non-celebration, the principle of eye contact as the priority, the principle of
control/supervision of the situation, the principle of trying, the principle of enthusiasm
and creativity, the principle of the use of motivation and the principle of friendly attitude.
Based on the study of the empirical results we concluded that the expected results
or goals and reactions to this method are mostly achieved. However, to be really
successful all the necessary conditions for work have to be met: especially it is
important to provide an appropriate place (the Son-Rise room) and the cooperation of
the parents (their involvement in the execution of the method).
The parents of the child (in the case study) notice improvement in themselves and
the child after the Son-Rise therapies. The child can participate in the interaction play
for a longer period, and the parents learned to notice every progress. Nevertheless,
they are still doubtful about the use of the Son-Rise method, mainly because the
control is given to the child and therefore they are afraid how the child will later be able
to regard social norms and constrictions. The parents’ dilemma was the reason that
this study did not continue. This way we therefore learned that prior to such therapy
with an autistic child more attention should be given to education of the parents so that
they really understand the philosophy of the Son-Rise method.
Key words: autism, Son-Rise method, Son-Rise room, joining, eye contact, social
interaction.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ........................................................................................................................ 1
2 TEORETIČNI DEL ..................................................................................................... 2
2.1 Začetki Son-Rise metode in njena uspešnost do sedaj ....................................... 2
2.2 Opredelitev avtizma po Son-Rise metodi in po drugih avtorjih ............................ 3
2.2.1 Avtizem po Son-Rise metodi ........................................................................ 3
2.2.2 Opredelitve klasičnega avtizma po drugih avtorjih v primerjavi z opredelitvijo
po metodi Son-Rise ............................................................................................... 4
2.2.3 Opredelitve Aspergerjevega sindroma po drugih avtorjih v primerjavi z
opredelitvijo po metodi Son-Rise ........................................................................... 5
2.3 Načela Son-Rise metode .................................................................................... 6
2.3.1 Načelo pridruževanja .................................................................................... 6
2.3.1.1 Drugačen pogled na bistvo pomoči otroku z avtizmom ..................................... 7
2.3.1.2 Kako se pridružiti? ............................................................................................ 7
2.3.1.3 Kdaj se pridružiti? ............................................................................................. 9
2.3.2 Načelo o nereagiranju in o proslavljanju ..................................................... 10
2.3.3 Načelo očesnega kontakta kot prioritete ..................................................... 11
2.3.4 Načelo o predajanju kontrole/nadzora nad dogajanjem .............................. 14
2.3.5 Načelo dobrega poizkuševalca ................................................................... 16
2.3.6 Načelo uporabe entuziazma in kreativnosti ................................................ 16
2.3.7 Načelo uporabe motivacijskega principa ..................................................... 18
2.3.7.1 Primeren čas za interakcijo in učenje.............................................................. 18
2.3.7.2 Izhajanje iz otrokovih interesov ....................................................................... 18
2.3.7.3 Postopek uporabe motivacijskega principa ..................................................... 19
2.3.8 Načelo naklonjenega odnosa oz. naravnanosti (attitude) ............................ 20
3 EMPIRIČNI DEL ...................................................................................................... 23
3.1 Problem, namen in cilji ...................................................................................... 23
3.2 Raziskovalna vprašanja .................................................................................... 24
3.3 Metodologija ..................................................................................................... 24
3.3.1 Raziskovalne metode ................................................................................. 24
3.3.2 Raziskovalni vzorec študije primera ............................................................ 24
3.3.3 Pripomočki in postopek izvedbe študije primera ......................................... 25
3.3.4 Postopek obdelave podatkov oz. opažanj ................................................... 26
3.4 Rezultati in razprava ......................................................................................... 27
3.4.1 Opis in evalvacija prvega srečanja ............................................................. 27
3.4.1.1 Opis dogajanja ............................................................................................... 27
3.4.1.2 Načrt za delo z dečkom v prihodnje ................................................................ 28
3.4.1.3 Načrt za svetovanje dečkovi mami in odziv dečkove mame ............................ 28
3.4.2 Opis in evalvacija drugega srečanja ........................................................... 28
3.4.2.1 Opis dogajanja ............................................................................................... 28
3.4.2.2 Doseženi splošni cilji in razlaga ...................................................................... 31
3.4.2.3 Ugotovitve in predlogi za delo v prihodnje ...................................................... 32
3.4.2.4 Odziv dečkove mame (in predstojnice Svetovalnega centra) .......................... 33
3.4.3 Opis in evalvacija tretjega srečanja ............................................................ 33
3.4.3.1 Opis dogajanja ............................................................................................... 33
3.4.3.2 Doseženi splošni in dodatni specifični cilji ....................................................... 35
3.4.3.3 Ugotovitve in predlogi za delo v prihodnje ter odziv dečkove mame ............... 35
3.4.4 Opis in evalvacija četrtega srečanja ........................................................... 36
3.4.4.1 Opis dogajanja ............................................................................................... 36
3.4.4.2 Doseženi splošni in dodatni specifični cilji ....................................................... 37
3.4.4.3 Ugotovitve in predlogi za delo v prihodnje ter odziv dečkove mame ............... 38
3.4.5 Opis in evalvacija petega srečanja ............................................................. 39
3.4.5.1 Opis dogajanja ............................................................................................... 39
3.4.5.2 Doseženi splošni in dodatni specifični cilji ....................................................... 40
3.4.5.3 Ugotovitve in predlogi za delo v prihodnje ter odziv dečkove mame ............... 40
3.4.6 Opis in evalvacija šestega srečanja ............................................................ 41
3.4.6.1 Opis dogajanja ............................................................................................... 41
3.4.6.2 Podrobnejša predstavitev dečkovih odzivov ................................................... 42
3.4.6.3 Ugotovitve in predlogi za delo v prihodnje ter odziv dečkove mame ............... 43
3.4.7 Opis in evalvacija sedmega srečanja .......................................................... 44
3.4.7.1 Opis dogajanja ............................................................................................... 44
3.4.7.2 Ugotovitve in predlogi za delo v prihodnje ...................................................... 44
3.4.7.3 Odziv dečkove mame ..................................................................................... 47
4 SKLEPNE UGOTOVITVE ....................................................................................... 49
5 VIRI IN LITERATURA ............................................................................................. 52
KAZALO SLIK
Slika 1: Pridruževanje (povzeto po Autism Treatment Center of America) .................... 9
Slika 2: Prava pozicija za očesni kontakt (povzeto po Autism Breaktrough) ................12
Slika 3: Son-Rise soba (povzeto po Autism Breakthrough) ..........................................15
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
1
1 UVOD
Temne napovedi, ki pogosto spremljajo diagnozo avtizma, gotovo na nikogar ne
morejo imeti pozitivnega vpliva, ne na starše in ne na otroka ter tudi ne na kogarkoli
drugega. Son-Rise metoda (ne glede na definicije teh diagnoz) pušča odprte možnosti,
saj nikoli ne postavlja mej glede tega, kaj otrok lahko doseže in česa ne. Zagovarja
prepričanje, da se moramo glede tega pustiti presenetiti, oz. si dovoliti verjeti v karkoli
ter tudi poskusiti doseči karkoli (Center za zdravljenje avtizma, 2013). Če ne
poskusimo, namreč nikoli ne vemo, ali nekaj lahko dosežemo ali ne. Če ugotovimo, da
ne moremo, lahko to vseeno vzamemo za pozitivno, saj smo se iz tega nekaj naučili,
oz. dobili pomembne informacije o tem, kaj ni učinkovito oz. se ni izkazalo za uspešno
(Kaufman, 2014). Son-Rise metoda zagovarja idejo, da so meje mogočega dostikrat
omejene le na naše prepričanje in pozitivno naravnanost (Center za zdravljenje
avtizma, 2013). Metoda ničesar ne obljublja oz. zagotavlja, daje pa upanje, ki je pri
pomoči otrokom z avtizmom ključnega pomena. Mnogi, še posebej strokovnjaki na
področju avtizma, pogosto trdijo, da so takšna prepričanja nevarna, oz. da vzbujajo le
lažno upanje. Trdijo, da moramo biti realni oz. razmišljati realistično. Raun K. Kaufman
(fant, katerega starša sta ustvarila Son-Rise metodo, s pomočjo katere je povsem
premagal avtizem) se z njimi ne strinja, saj je prepričan, da upati nikoli ne more biti
slabo ali napačno. Ljudem svetuje, naj v sebi vselej najdejo in obdržijo največjo možno
dozo upanja, ki jo premorejo. Pravi, da se pogosto sprašuje, kako naj hkrati razmišlja
realno in optimistično, oz. kako naj ima brezmejno upanje in aspiracije in hkrati ostane
na trdnih tleh. Ugotavlja, da tega velikokrat ne zmore. Včasih izbere realizem in takrat
je lahko vedno prepričan, da nič, kar se bo zgodilo, ne bo preseglo njegovih
pričakovanj. Ko pa izbere brezmejni optimizem, mu to omogoča, da ne omejuje svojih
sanj in ciljev in včasih kot rezultat tega dobi več, oz. doseže več, kot bi lahko kdajkoli
dosegel v primeru, da bi izbral realizem. Ta njegov pogled in vera v moč upanja ter
optimizma gradita temelje metode Son-Rise (Kaufman, 1995).
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
2
2 TEORETIČNI DEL
2.1 Začetki Son-Rise metode in njena uspešnost do sedaj
Son-Rise je revolucionaren pristop k zdravljenju avtizma in drugih razvojnih
motenj. Za svojega avtističnega sina Rauna sta ta pristop razvila Barry Neil Kaufman in
Samahria Lyte Kaufman, in sicer v ZDA sredi 70-ih let prejšnega stoletja. On in na
tisoče drugih otrok, najstnikov in starejših avtistov je s pomočjo te metode povsem
premostilo izzive avtizma ali pa se je njihovo stanje bistveno izboljšalo (Center za
zdravljenje avtizma, 2013). Raun se je iz nemega, socialno povsem odsotnega oz.
pretirano introvertiranega dečka, ki so mu izmerili IQ pod 30, prelevil v verbalnega,
zgovornega fanta, ki obvlada socialno interakcijo in zna v njej uživati, njegov IQ pa je
blizu geniju. Kaufmanova sta z njim intenzivno delala 3 leta in pol. Brez sledi njegovega
preteklega avtističnega stanja je kasneje uspešno doštudiral na univerzi Ivi League (Ivi
League University). Njegova zgodba oz. pot njegovega okrevanja je zelo podrobno
predstavljena v knjigi z naslovom Son-Rise iz leta 1979 (leta 1995 pa je izšla še
prenovljena izdaja z naslovom Son-Rise: The Miracle Continues), katere avtor je
njegov oče Barry Neil Kaufman. Posnet je bil tudi film z naslovom Son-Rise: A Miracle
of Love. Kaufmanova sta kasneje leta 1983 v ameriški zvezni državi Massachusetts
odprla center za zdravljenje avtizma – Autism Treatment Center of America, ki še
danes uspešno po metodi Son-Rise pomaga osebam z avtizmom. Tudi Raun sedaj uči
družine in posameznike v tem centru, da znajo kasneje sami prakticirati metodo Son-
Rise. Tako Kaufmanovi in njihovi visoko usposobljeni sodelavci že skoraj dve desetletji
uspešno pomagajo otrokom, njihovim staršem in strokovnjakom iz vsega sveta
(Kaufman, 1995).
Leta 2013 je bila v reviji Journal of Communication Disorders objavljena prva
znanstvena študija, ki vrednoti in dokazuje učinkovitost Son-Rise metode. Študija je
potekala pod vodstvom dveh univerz: Northwestern University in Lancaster University
iz Velike Britanije. Pokazala je pomembna izboljšanja oz. napredke v socialnih
spretnostih otrok, ki so bili deležni Son-Rise obravnave oz. pomoči, v primerjavi s
kontrolno skupino, ki ni bila obravnavana po metodi Son-Rise. Po 40 urah intenzivnega
dela po Son-Rise programu so otroci z motnjami avtističnega spektra (vključno z
majhnimi otroki s hudo obliko avtizma) dosegli merljiva izboljšanja oz. napredke na treh
ključnih področjih: socialne/komunikacijske veščine, interakcijski razpon pozornosti
(kako dolgo so otroci zmožni obdržati pozornost v interakciji) in pogostost interakcij ter
spontana socialna komunikacijska interakcija. Kar je gotovo vredno omembe, je to, da
je študija potekala le 5 dni. To pomeni, da so otroci, ki so sodelovali v poskusu, dosegli
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
3
z empiričnimi meritvami dokazano boljše rezultate po samo enem tednu intenzivnega
Son-Rise programa. Še bolj pomembno pa je to, da je bil v študiji viden napredek tudi
pri otrokovi spontani želji, da se poveže z drugimi oz. stopa v interakcijo z drugimi (v
nasprotju s terapijami, ki se osredotočajo na scenarijska in sprožena vedenja)
(Houghton, Schuchard, Lewis in Thompson, 2013).
2.2 Opredelitev avtizma po Son-Rise metodi in po drugih avtorjih
V literaturi najdemo različne opredelitve oz. definicije avtizma. Tudi Son-Rise
metoda zagovarja svojo opredelitev, ki v nekaterih vidikih povsem nasprotuje ostalim.
2.2.1 Avtizem po Son-Rise metodi
Son-Rise vidi glavni izziv avtizma v nezmožnosti socializacije – navezovanja stikov
z ljudmi. Bolj kot težave z učenjem ali vedenjske motnje je pri osebah z avtizmom
problematično to, da ne vidijo koristi oziroma smisla komunikacije in druženja (Center
za zdravljenje avtizma, 2012). Avtizem po Son-Rise metodi torej ni vedenjska motnja
(čeprav je v večini primerov obravnavan tako, saj se večina pedagoškega in
terapevtskega dela z otroki z avtizmom prioritetno osredotoča na spremembo
njihovega vedenja), ampak motnja socialne interakcije. Res je, da se otroci z avtizmom
obnašajo drugače, vendar so ta drugačna vedenja simptomi in ne vzroki. Če se
osredotočimo le na simptome, ne da bi vedeli za vzroke (jedro težav), otroku z
avtizomom ne moremo učinkovito pomagati. To trditev dobro pojasni naslednja
primerjava: če vidimo nekoga, ki se praska po roki in je naš cilj, da preneha s tem
praskanjem, lahko cilj poskusimo doseči na veliko različnih načinov. Lahko preprosto
rečemo tej osebi, naj se neha praskati in ji poleg tega še grozimo z neprijetnimi
posledicami, če bo nadaljevala s praskanjem. Lahko ji privežemo roko tesno k njenemu
telesu, da se ne bo mogla več praskati, četudi bi to hotela. Lahko pa iščemo
vzrok/razlog praskanja in na primer odkrijemo, da je osebo pičil komar. Tako lahko
mesto pika namažemo s kakšno kremo, ki hladi in deluje proti srbečici in problem je
rešen. Oseba se neha praskati in nam je hkrati zelo hvaležna. Zadnji pristop se od
prejšnjih dveh razlikuje po tem, da nismo ignorirali glavnega vzroka praskanja. Raje
smo najprej poiskali glavni vzrok/razlog praskanja in se šele nato lotili konkretnega
reševanja problema praskanja. Ta primerjava ilustrira razliko med poskušanjem
ignoriranja vzrokov avtističnega vedenja (osredotočanje le na simptome – avtistična
vedenja) in osredotočanjem na jedro težav otroka z avtizmom, tj. na socialno
interakcijo. Vsako za avtizem značilno vedenje, ki ga otrok uporablja, je simptom.
Prizadevanja le za odstranitev tega vedenja ne upoštevajo tega, kar avtizem v resnici
je ter tako samo uničujejo zaupanje in odnos med odraslim (staršem, učiteljem,
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
4
terapevtom ipd.) in otrokom. Toda ravno to zaupanje oz. odnos je najpomembnejše
orodje, s katerim otroku z avtizmom lahko pomagamo napredovati, in sicer predvsem
zato, ker je, kot je že bilo omenjeno, avtizem motnja socialne interakcije. To pomeni, da
je primarna težava otroka z avtizmom navezovanje stikov in oblikovanje odnosov z
drugimi. Skoraj vsaka druga težava otrok na avtističnem spektru izvira oz. je posledica
te primarne težave. Tukaj je pomemben dokaz, zakaj je temu tako: če vzamemo npr. 5-
letnega otroka, ki ne govori in ima diagnosticiran klasični avtizem, ter ga primerjamo s
16-letnim adolescentom z Aspergerjevim sindromom, ne bomo našli (v večini primerov)
nič skupnega, saj se bosta vedla zelo različno. Kljub temu sta oba na avtističnem
spektru. Kaj torej imata skupnega? Oba imata težave pri komuniciranju z drugimi,
vzpostavljanju očesnega kontakta, branju nejezikovnih namigov, obvladovanju
socialnih situacij, soočanju z visokimi stopnjami senzornih stimulacij, težko sta
fleksibilna v spreminjajočih okoliščinah in pri upoštevanju želja ostalih ljudi. Če
povzamemo, nimata enakega vedenja, pa vendar celo vrsto skupnih težav. Torej, ne
glede na to, kje se otrok nahaja v avtističnem spektru, ima določene
težave/primanjkljaje, ki so skupni vsem avtistom in izhajajo iz ene glavne težave –
težave z interakcijo. To je pravzaprav dobro, saj pomeni, da se lahko osredotočimo na
eno področje in s tem hkrati rešujemo skoraj vsako drugo težavo, s katero se otrok z
avtizmom sooča. Pomeni tudi, da je bolje ustvarjati vez z otrokom, namesto da se
borimo proti njemu, oz. se z njim spopadamo (Kaufman, 2014).
2.2.2 Opredelitve klasičnega avtizma po drugih avtorjih v primerjavi z
opredelitvijo po metodi Son-Rise
- »Avtizem je huda, vse življenje trajajoča duševna prizadetost.« (Vojska - Kušar,
1993, str. 11).
Son-Rise metoda tej definiciji popolnoma nasprotuje, saj trdi, da avtizem ni nujno
doživljenjsko stanje (dokaz so otroci, ki so s pomočjo Son-Rise metode premagali
avtizem) in zato avtizma ne smatra kot duševne motnje, ampak zgolj kot motnjo
socialne interakcije.
- »Otroški avtizem, natančneje sindrom ali spekter avtističnih motenj (kratica SAM),
danes strokovnjaki pojmujejo kot razvojno nevrološko motnjo, ki se kaže v verbalni
in neverbalni komunikaciji, tipičnih vedenjskih motnjah ter nenormalni čustveni in
socialni odzivnosti.« (Patterson, 2009, str. 5).
Ta definicija je malo bližje Son-Risovi kot zgornja, saj omenja težave pri
komunikaciji in socialni odzivnosti (torej interakciji). Kljub temu si v eni točki s Son-
Risovo opredelitvijo spet povsem nasprotuje. Omenja namreč vedenjske motnje,
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
5
Son-Rise metoda pa izrecno poudarja, da avtizem ni vedenjska motnja (avtistična
vedenja so le simptomi in ne glavni izvir težav).
2.2.3 Opredelitve Aspergerjevega sindroma po drugih avtorjih v primerjavi
z opredelitvijo po metodi Son-Rise
Tudi Aspergerjev sindrom ali visokofunkcionalni avtizem spada v spekter
avtističnih motenj. Zanj Son-Rise metoda poda enako opredelitev kot za klasični
avtizem. V bistvu podaja eno in isto definicijo za celotni spekter avtističnih motenj, saj
verjame, da ima cel spekter isti izvorni problem, iz katerega izhajajo tudi vse ostale
težave otrok na spektru. Ta izvorni problem oz. jedro vseh težav je problem s socialno
interakcijo (Kaufman, 2014).
Definicije Aspergerjevega sindroma nekaterih ostalih avtorjev so naslednje:
- Aspergerjev sindrom je nevro-biološka motnja ter razvojna motnja, z izvorom v
otroštvu. Večje motnje lahko nastanejo v adolescenci in zgodnjem obdobju
odraslosti, ko so uspešna socialna razmerja ključ do skoraj vsakega dosežka.
(Frith, 1991).
Če se osredotočimo predvsem na zadnjo poved zgornje definicije in jo
skušamo nekoliko povezati s Son-Rise opredelitvijo motenj avtističnega spektra, bi
lahko rekli tudi naslednje: če Son-Rise pravi, da je avtizem motnja socialne
interakcije, ki se torej izraža preko težav pri navezovanju stikov z ljudmi, potem je
logično, da so z odraščanjem posameznika posledice motnje vedno bolj vidne (v
primeru, da se posamezniku primerno ne pomaga), saj, kot je zapisano v zgornji
definiciji, so uspešna socialna razmerja v adolescenci in odraslosti ključ do skoraj
vsakega dosežka.
- Dr. Branka D. Jurišić v dodatku h knjigi »Kako je biti jaz« (avtorice Alenke Klemenc)
zapiše naslednje: »Aspergerjev sindrom (AS) je razvojna motnja, ki sodi v skupino
motenj avtističnega spektra. Za to skupino motenj so značilni primankljaji na
področju socialne interakcije in komunikacije ter omejen izbor interesov, ki se
odraža v igri, domišljiji in vedenju. Pogosto strokovnjaki to motnjo opisujejo kot
avtizem brez motnje v duševnem razvoju (ali visoko funkcionalni avtizem) oz. blagi
avtizem.« (Klemenc, 2012, str. 71).
Po tej opredelitvi lahko ugotovimo, da nekateri ločujejo avtistične motnje po
tem, ali se jim zraven pridružuje tudi motnja v duševnem razvoju ali ne. S tem
ovržejo tiste definicije, ki trdijo, da je avtizem že sam po sebi duševna motnja.
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
6
Dr. Branka D. Jurišić glede Aspergerjevega sindroma in ostalih oblik avtizma
zapiše še naslednje: »Kljub temu, da je Hans Asperger to motnjo opisal pred več
kot pol stoletja (1944), dolgo časa v strokovni javnosti in literaturi ni bilo posebnega
zanimanja in odzivov. V ZDA pa je leto dni pred tem ameriški strokovnjak Leo
Kanner opisal 11 otrok z avtizmom, večinoma je šlo za otroke, ki so imeli hkrati tudi
motnjo v duševnem razvoju in so imeli mnogo več težav kot pa tisti, ki jih je opisal
Asperger. Ameriški članek je bil zelo odmeven in še danes si veliko strokovnjakov
otroke z avtizmom predstavlja kot otroke, ki so nedostopni, brez očesnega stika,
odklanjajo telesni kontakt, ne komunicirajo, imajo velik zaostanek v duševnem
razvoju. Druga skrajnost pa je neke vrste filmski avtizem, ki ga včasih ponujajo
mediji – nenavadni, izjemno inteligentni, skoraj geniji, ki imajo nekaj opaznih
odstopanj, ki so zanimiva in hkrati privlačna, tako rekoč eksotična.« (Klemenc,
2012, str. 70).
Iz zgornjega besedila lahko razberemo, kaj naj bi pomenil avtizem z motnjo v
duševnem razvoju in kaj avtizem brez motnje v duševnem razvoju. Pa vendar
rezultati dela po metodi Son-Rise lahko ovržejo tudi to opredelitev. Resnična
zgodba dečka Rauna, katerega starša sta izumitelja metode Son-Rise, je dokaz za
to. Deček je namreč, preden sta starša z njim začela prakticirati Son-Rise program,
kazal znake oz. simptome, ki bi ga po zgornji opredelitvi brez pomisleka uvrstili v
skupino otrok, ki imajo avtizem s hudo motnjo v duševnem razvoju. Bil je namreč
povsem nedostopen, brez očesnega stika, odklanjal je vsak telesni kontakt, ni
komuniciral. Kljub vsemu temu je povsem premagal avtizem (danes je uspešen
odrasel moški brez kakršnihkoli znakov avtizma). Po tej resnični zgodbi je napisana
knjiga z naslovom Son-Rise, katere avtor je Raunov oče Barry Neil Kaufman.
Posnet je bil tudi film z naslovom A miracle of love. Tej zgodbi so sledile še mnoge
druge, v katerih so tudi drugi otroci z avtizmom s pomočjo metode Son-Rise uspeli
ali povsem premagati avtizem ali pa se jim je stanje drastično izboljšalo (Kaufman,
1995).
2.3 Načela Son-Rise metode
2.3.1 Načelo pridruževanja
Pridruževanje je zelo pomembno načelo Son-Rise metode, vendar menim, da
ljudje pogosto ne dojamejo pravega bistva in pomena tega načela. Zaradi tega se mi
zdi pomembno to načelo razložiti podrobneje kot ostala. Da resnično razumemo, zakaj
je pridruževanje tako pomembno, moramo najprej spoznati, kaj po prepričanjih in
načelih programa/metode Son-Rise pravzaprav pomeni pomagati otroku z avtizmom.
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
7
2.3.1.1 Drugačen pogled na bistvo pomoči otroku z avtizmom
Najprej moramo spremeniti vprašanje, ki si ga postavljamo. Namesto da se
sprašujemo, kaj moramo narediti, da spremenimo otrokovo vedenje, se vprašajmo, kaj
moramo narediti, da ustvarimo odnos/vez z otrokom. Ko se vprašamo na ta način, se
naš pristop spremeni. Začnemo se osredotočati na to, da skušamo videti skozi
otrokove oči. To pomeni, da si pri vsaki interakciji z otrokom poskušamo zamisliti, kako
se v tej situaciji počuti otrok (kako on vidi neko situacijo). Na primer, ko ustavimo otroka
pri »stimmingu« (repetitivno, ponavljajoče se vedenje), se vprašamo, kako se to zdi
njemu. Želimo namreč, da je vse, kar delamo z našim otrokom, osnova za izgrajevanje
odnosa z njim. Da bi to dosegli, moramo torej otroka najprej skušati razumeti. Poleg
tega moramo narediti naš svet čim bolj privlačen za otroka (da mu bo izjemno privlačno
biti del našega sveta). Želimo, da ugotovi, da se splača biti del našega sveta, oz. da je
interakcija z ljudmi vredna truda, saj je lahko zelo zanimiva in zabavna. Vendar otrok
na avtističnem spektru ne moremo prisiliti, da si bodo želeli stopati v interakcijo z
drugimi ljudmi. Ne moremo jih na silo potisniti iz njihovega sveta v našega. Zaradi tega
Son-Rise metoda podpira princip, da nam otroci pokažejo pot v (svoj svet) in potem jim
mi pokažemo pot ven (iz njihovega sveta v našega).Vsi radi slišijo drugi del te povedi –
želijo pokazati otroku pot ven – želijo, da jih otrok pogleda, komunicira z njimi, se uči
novih stvari, je bolj nevrotipičen. Vendar drugega dela ne moremo uresničiti brez
prvega. Torej, namesto da se osredotočamo na to, da bi se otrok prilagajal našemu
svetu, želimo najprej postati učenec otrokovega sveta. Pustimo, da je otrok naš učitelj.
Seveda obstaja ogromno stvari, za katere želimo, da se jih otrok nauči. A če hočemo
priti do točke, da bo otrok za kakršnokoli učenje dejansko imel interes, moramo najprej
zgraditi zaupanje in ustvariti povezavo z otrokovimi lastnimi pogoji. Ustvariti moramo
vez oz. odnos, ki bo podlaga za vse nadaljnje učenje in razvoj otroka. Z drugimi
besedami: najprej moramo zgraditi most do otrokovega sveta. Šele nato lahko vodimo
otroka čez ta most v naš svet (svet, poln interakcije). Most zgradimo s prvim ključnim
načelom oz. prvo ključno tehniko metode Son-Rise, to je tehniko pridruževanja
(Kaufman, 2014).
2.3.1.2 Kako se pridružiti?
Pridruževanje pomeni, da se ponavljajočim oz. repetitivnim vedenjem otroka – t. i.
»stimmingom« (ob katerih si navadno vsi prizadevajo, da bi jih otrok nehal izvajati)
pridružimo, oz. ta vedenja zraven otroka izvajamo tudi sami (na ustrezni razdalji od
otroka – takšni, da je otroku še prijetno). Če otrok npr. vrti nek predmet, bomo vzeli
drug, podoben predmet in ga začeli vrteti skupaj z njim. Če otrok npr. v roki trese pisalo
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
8
in zraven izgovarja črko i, bomo mi delali enako. Vzeli bomo drugo pisalo in zraven
izgovarjali »iiiiiiiiiii«. Tehnični vidik pridruževanja oziroma vstopanja v otrokov svet je
torej precej enostaven. Preprosto delamo to, kar dela otrok. Obstaja pa ključni
vsebinski del tega pridruževanja, ki ga ne smemo spregledati. Raun Kaufman (2013),
ta ključni del imenuje »attitude« (odnos do nečesa oz. pogled na nekaj). Imeti ustrezen
odnos (attitude) pri pridruževanju pomeni, da naše pridruževanje ne pomeni le
kopiranje otrokovega vedenja. To lahko naredi vsak, celo stroj. Mi pa nismo stroj, saj
imamo otroka radi, skrbimo zanj in vlagamo v njegov razvoj. Pridruževanje nam
omogoča, da izražamo ljubezen tako, da bo videl, čutil in razumel tudi otrok z
avtizmom. Pridruževanje moramo res začutiti in se pri tem osredotočiti na spoštovanje
otroka. Če želimo, da bo otrok pripravljen deliti svoj svet z nami, moramo biti resnično
radovedni in zainteresirani za njegov svet. Kot najbolje znamo, moramo biti navdušeni
nad tem, kar počne otrok oz. nad tem, kar počnemo tudi mi sami, ko se mu
pridružujemo. Dokler gledamo na to vedenje zviška (npr. se sprašujemo, kako naj
sploh bomo navdušeni nad početjem nečesa tako nesmiselnega, kot je npr.
ponavljajoče in neprekinjeno kriljenje z rokami), ne moremo biti navdušeni. Prav tako
ne moremo biti navdušeni, dokler razmišljamo o načinih, kako bi otroka pripravili do
tega, da preneha s tem vedenjem. Vse to moramo torej pustiti za seboj. To ne pomeni,
da se moramo odreči želji po otrokovem razvoju in učenju. Pomeni le, da opustimo
idejo, da je izvajanje pritiska nad otrokom, da spremeni svoje vedenje, pot do
pospešitve njegovega razvoja in učenja. Poskušamo se osredotočiti na iskanje tistega,
kar ima otrok rad v tem vedenju. Na primer, če otrok maha/krili z rokami, se usedemo
zraven njega (ali stojimo, če otrok stoji) in krilimo z rokami tudi mi, kot da je to najbolj
zanimiva in zabavna stvar na svetu. Če povzamemo, pridruževanje vsebuje naslednje
korake:
1. pogledamo, kaj otrok dela,
2. postanemo fascinirani,
3. navdušeno pričnemo z enako aktivnostjo, kot jo počne otrok.
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
9
Slika 1: Pridruževanje (povzeto po Autism Treatment Center of America)
Če nas otrok med pridruževanjem ošine s pogledom, torej nas opazi (vidimo, da je
zaznal, da smo poleg njega), je zelo dobrodošlo, da se mu nasmehnemo, zahvalimo za
pogled, vendar nadaljujemo z izvajanjem pridruževanja. Za otroke s težjimi oblikami
avtizma je namreč že to, da posvetijo en sam trenutek svoje pozornosti drugi osebi
(namesto kakšnemu predmetu), velik napredek. Če bi torej v tem primeru prekinili s
pridruževanjem, bi najverjetneje takoj izgubili še tisti majhen delček njegove pozornosti,
ki smo je od njega pri pridruževanju vsake toliko časa deležni (Kaufman, 2014).
2.3.1.3 Kdaj se pridružiti?
Pridružimo se takrat, ko otrok izvaja »stimming«. Če otrok izvaja »stimming«,
izvaja vedenje, ki ima dve glavni značilnosti:
- je ponavljajoče (repetitive),
- je izključujoče (exclusive): otrok s tem vedenjem izključuje druge ljudi. To pomeni,
da otrok ne gleda v nobeno osebo, ne pokaže interesa, da bi ga drugi gledali, ne
dovoli nobenemu, da bi sodeloval. Otrok torej dela nekaj, pri čemer je prostor samo
zanj. V večini primerov (toda ne v čisto vseh) otrok ob izvajanju teh tipov vedenj ni
odziven. Če mu kdo drug nekaj reče ali ga vpraša, ne bo dobil pravega odziva
(Kaufman, 2014).
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
10
2.3.2 Načelo o nereagiranju in o proslavljanju
Reakcije odraslih na otrokovo obnašanje imajo velik vpliv na to, kakšna bo
pogostost in intenziteta tega vedenja pri otroku v prihodnje. Na splošno imajo otroci
zelo malo kontrole nad dogajanjem okoli njih. Odrasli namreč odločamo o tem, kaj bo
otrok oblekel, katero hrano bo jedel, kdaj bo jedel itd. Otroci z avtizmom imajo
velikokrat še manj kontrole nad dogajanjem okoli sebe kot ostali otroci, zato iščejo in
navadno tudi najdejo način, kako jo vsaj do neke mere pridobiti. Postavimo se v vlogo
otroka, ki nenadoma potisne kozarec mleka čez rob mize. Mama zaradi tega takoj
spremeni izraz na obrazu in zagodrnja ali zavpije. Ugotovijo, da jim je pravkar uspelo
ustvariti zanimivo mamino reakcijo. Vse, kar so morali za to narediti, je bilo prevrniti
kozarec mleka. Mama se je v hipu spremenila in videti je bila prav zanimivo, kot
nekakšen risani junak, ki se smešno kremži in godrnja. Otroci navadno obožujejo
risanke, zato se jim lahko zdijo takšni odzivi staršev prav zabavni. Če odziv odraslih ni
tako zanimiv, bo torej veliko manj verjetno, da bi otrok to dejanje v prihodnosti nalašč
ponavljal. Son-Rise metoda torej poudarja, da se je treba vživeti v otroka in na stvari
pogledati z njegove perspektive zato, da ga bomo zmožni bolje razumeti in se zaradi
tega tudi bolje odzvati na njegovo vedenje (tako nezaželeno kot zaželeno). Seveda
obstajajo tudi dejanja, ki jih otrok z avtizmom počne predvsem zato, ker ga fascinirajo.
V takem primeru naša reakcija ni glavna motivacija za to vedenje, kljub temu pa lahko
s povsem neprimerno (za otroka zanimivo) reakcijo pripomoremo k temu, da bo otrok
to dejanje še raje in zato tudi pogosteje izvajal. Najbolje je torej, da ne reagiramo oz.
čim manj intenzivno reagiramo na vedenje, za katerega si želimo, da ga otrok ne bi
počel. Prvi korak k temu, da bomo lahko to uresničili, je ta, da skušamo sprejeti, da je
to trenutno pač del otrokovega vedenja. Otrokovih dejanj ne sodimo/označujemo kot
dobrih ali slabih, saj nam to ne bo prav nič pomagalo pri soočanju s situacijo.
Sprejemanje otrokovega vedenja ne pomeni, da smo obupali in umaknili cilj, da bi to
vedenje v končni fazi izginilo. Prav tako to tudi ne pomeni, da politega mleka ne bomo
počistili. Pomeni le, da ob otrokovem nezaželenem vedenju ne bomo čisto obupani,
jezni, žalostni, razočarani, razdraženi, ampak bomo sposobni ostati mirni, zaradi česar
naš odziv ne bo podoben risanemu junaku (Levy, 2007).
Na drugi strani je vedenje, za katerega si želimo, da ga otrok obdrži. To vedenje je
treba spodbujati, in sicer tako, da se nanj ustrezno odzovemo. Naša reakcija oz. odziv
naj bo zelo pozitiven, velik/močan oz. prijeten in zanimiv za otroka. Primer dobrega
odziva je npr. pohvala, nasmešek na obrazu in entuziazem. Seveda je pri tem
ključnega pomena, da tudi sami pri sebi zares občutimo zadovoljstvo, saj smo le v tem
primeru lahko pri izražanju tega zadovoljstva zares iskreni. Otroci z avtizmom imajo
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
11
neverjeten občutek za iskrenost, zato bo le iskren odziv dosegel želeni vpliv. Pri vsem
tem je treba opozoriti, da se otroci med seboj razlikujejo. Obstajajo tudi takšni, ki se
bodo ob preveč močni in entuziastični pozitivni reakciji počutili neprijetno in bodo zato
takoj prenehali s trenutnim vedenjem. Pri takšnih otrocih zaželeno vedenje proslavimo
z manjšo intenziteto. Znižamo jo do take mere, da se otrok ob našem odzivu prijetno
počuti in mu je všeč. Lahko se npr. nasmejimo in tiho pripomnimo: »To si odlično
naredil.« Pri vsem tem velja poudariti, da reagiranje ob otrokovem zglednem vedenju
večini ljudi ni samoumevno, oz. je treba nekaj vaje in zavestne kontrole, da nam to
postane nekaj vsakdanjega. Družba nam namreč že od malega kaže, da je treba
reagirati predvsem takrat, ko nekaj ni prav. Kadar otrok dela prav, pa se temu navadno
ne posveča preveč pozornosti (se vzame za samoumevno). Tega vzorca smo se torej
učili že od malih nog, zato je navadno potreben določen čas, da to povsem ozavestimo
in spremenimo – začnemo reagirati predvsem na pozitivna/zaželena/zgledna vedenja
in čim manj reagiramo na nezaželena vedenja (Levy, 2007).
Iz lastnih izkušenj pri prostovoljnem delu z osebami z avtizmom ugotavljam, da
popolno nereagiranje na nezaželena vedenja dostikrat vseeno ni najboljša rešitev, oz.
menim, da je beseda nereagiranje malo premočna. Menim, da bi bilo boljše
poimenovanje za načelo nereagiranja naslednje: načelo čim manj intenzivnega
reagiranja. Bistvo je namreč v tem, da otrok spozna, da lahko veliko bolj zabavne in
zanimive reakcije odraslih doseže tako, da naredi nekaj, kar je družbeno zaželeno in
primerno, vzeto kot pozitivno, dobro, pohvalno. Če spet omenim primer otroka, ki
potisne kozarec mleka čez rob mize, bi bila ustrezna reakcija odraslega npr. naslednja:
otroku bi mirno razložili, da nam to, kar je naredil, ni všeč, ker moramo potem čistiti.
Povedali bi mu, da bomo zelo cenili, če bo v prihodnje bolj pazil. Potem bi polito mleko
brez kakršnegakoli razburjanja ali godrnjanja počistili. Moje mnenje je torej, da je bolje
kot popolno nereagiranje (ali reagiranje le v smislu, da mirno počistimo polito mleko) to,
da otroku povsem mirno (brez višjega tona ali višje jakosti glasu) ter brez dolgovezenja
razložimo, da se z njegovim vedenjem ne strinjamo, zakaj se ne strinjamo in kaj bi bilo
dobro, da bi v prihodnje storil namesto tega. Potem mleko počistimo ter skušamo
pozabiti na dogodek in se posvetimo drugim rečem.
2.3.3 Načelo očesnega kontakta kot prioritete
Očesni stik je zelo pomemben, saj nam omogoča pridobiti veliko informacij o
okolju. Z njegovo pomočjo bolje razumemo dogajanje okoli nas. Če smo zmožni
vzpostavljati očesni kontakt, se tudi hitreje učimo. Če torej želimo, da se naš otrok
hitreje in lažje uči (npr. govora in ostalih socialnih spretnosti), si moramo prizadevati,
da ga naučimo vzpostavljati očesni kontakt. Če nas je otrok sposoben gledati, smo zanj
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
12
lahko model, preko katerega se uči. Tehnike za izboljšanje očesnega kontakta (po
metodi Son-Rise) so naslednje:
1. Pozicija je ključnega pomena. Bolj naporno je gledati gor kot naravnost, saj se
morajo očesne mišice bolj naprezati. Zaradi tega poskrbimo, da nas lahko otrok
gleda naravnost ali navzdol. Pri poziciji pa moramo upoštevati tudi to, da smo
vedno v liniji otrokovega pogleda. To pomeni, da smo pred otrokom, ne pa za njim
ter tudi ne ob njegovi strani.
Slika 2: Prava pozicija za očesni kontakt (povzeto po Autism Breaktrough)
2. Druga stvar, ki deluje, je ta, da dajemo stvari k svojemu nosu. Otroci z avtizmom
veliko gledajo v stvari, ne pa v ljudi. Navadno gledajo v tisto, kar jih zanima. Če
otroku ponudimo npr. zanimivo igračo (za katero vemo, da ga zanima in si jo bo
zato res prizadeval dobiti), je velika verjetnost, da bo otrok pogledal to igračo, saj
bo le tako vedel kam iztegniti roko, da jo bo dobil. Ko otroku nekaj ponudimo, je
torej najbolje, da to stvar hkrati dvignemo k svojim očem oz. med oči. Tako bo otrok
velikokrat, poleg predmeta, ki mu ga ponujamo, pogledal tudi nas (čeprav sprva
nenamerno).
3. Tretja stvar je povezana s prvim pravilom (glede močnega reagiranja na zaželeno
vedenje). Ko nas otrok pogleda (zaželeno vedenje), se moramo tega močno in
iskreno razveseliti in pohvaliti (proslaviti). To lahko naredimo oz. otroku pokažemo
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
13
na več načinov, npr. mu povemo, da nam je zelo všeč, ko nas pogleda, vzkliknemo
(npr. »Vov!« ali »Super!«), se nasmejimo ipd.
4. Četrta stvar je ta, da moramo otroku za očesni kontakt reči. Najbolje je, da to
storimo takrat, ko otrok želi od nas nekaj dobiti. Preden mu želeno stvar damo, mu
rečemo, naj nas pogleda. To lahko povemo zelo direktno in jasno, npr.: »Če želiš
avtomobilček, me poglej v oči.« Najbolj pomembno je otroku pokazati, da v primeru,
da nas pogleda, dobi stvari hitreje kot takrat, ko nas ne pogleda. Če nas ne
pogleda, mu torej na koncu vseeno damo avtomobilček, saj je naš temeljni cilj še
vedno ta, da otroku ustvarimo vtis, da je interakcija zabavna in da se za njo splača
potruditi, oz. da so ljudje prijazni in zanimivi, zaradi česar se z njimi splača stopati v
interakcijo. S tem si bomo zagotovili otrokovo zaupanje, zato bo našo željo
naslednjič mogoče bolj pripravljen upoštevati. Če nam bo zaupal, se bo ob nas
počutil tudi bolj varnega, to pa je tudi eden glavnih pogojev za uspešno učenje
(Levy, 2007).
Pri Son-Rise metodi se pogosto pojavlja dilema, ali lahko uporabimo pogojni
stavek, kot je zapisano v zgornjem primeru z avtomobilčkom: »Če želiš avtomobilček,
me poglej v oči.« Na otroka namreč v nobenem primeru ne želimo izvajati
kakršnegakoli pritiska, saj bi lahko zaradi tega dobil odpor do interakcije z nami. To pa
je ravno nasprotno od tega, za kar si prizadevamo. Če izhajam iz lastnih izkušenj,
menim, da s pogojnim stavkom ni nič narobe v primeru, da ga izrečemo na igriv in
zabaven način. To lahko storimo na različne načine. Zraven se lahko nasmehnemo ali
stavek izrečemo tako, da se malo poigramo s svojim glasom (npr. spregovorimo
višje/nižje, hitreje/počasneje, glasneje/tišje kot običajno ali z glasom, ki oponaša
kakšnega otrokovega priljubljenega risanega junaka ipd.). Otrokom se to navadno zdi
zelo smešno, kar lahko dobro vpliva na njihovo motivacijo, da poskusijo pogledati v oči.
Bistveno tukaj je torej to, da v primeru, ko uporabimo pogojni stavek, naj ta iz naših ust
ne zveni ukazovalno. Otrok ne sme dobiti občutka, da ga v nekaj silimo ali da bomo
jezni/razočarani/žalostni, če tega ne bo naredil. Vse, kar moramo storiti, je, da mu
damo občutek, da bi bilo nadvse zabavno in zanimivo poizkusiti.
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
14
2.3.4 Načelo o predajanju kontrole/nadzora nad dogajanjem
Možnost kontrole oz. nadzora otroku omogočimo tako, da se, kadar je le mogoče,
izognemo fizični manipulaciji. Fizično manipulacijo izvajamo, kadar premikamo telo
druge osebe proti njeni volji. Primeri fizičnih manipulacij, ki jih starši pogosto izvajajo
nad svojimi otroki, so: brisanje otrokovega nosu brez opozorila, oblačenje otroka brez
opozorila, prekinitev otroka pri igri oz. pri izvajanju priljubljene aktivnosti, potiskanje
otroškega stola tesno k mizi, da otrok zelo težko sam vstane od mize ipd. Starši se
lahko fizični manipulaciji otroka izognejo na različne načine, npr.: otroku vedno povedo,
kaj nameravajo (preden nekaj storijo, mu povedo, kaj bodo storili); za dejanje se
pripravijo pred njegovimi očmi in ne od zadaj (npr. razgrnejo robec pred otrokovimi
očmi, se mu počasi približajo in mu obrišejo nos); spoštujejo otrokov ne. Ne glede na
vse to pa se je treba zavedati, da je na prvem mestu vedno otrokova varnost. Ko je ta
ogrožena, naredimo vse, da zaščitimo otroka, četudi moramo pri tem uporabiti fizično
manipulacijo. Ko damo otroku možnost kontrole nad dogajanjem, si s tem pridobimo
njegovo zaupanje ter mu omogočimo občutek varnosti. Zaupanje in občutek varnosti
pa sta ključna pogoja za uspešno učenje (Levy, 2007).
Fizični manipulaciji otroka se lahko najlažje in zelo uspešno izognemo tako, da
poskrbimo za optimalno okolje oz. optimalni prostor za delo z njim. Značilnosti
optimalnega okolja (za otroka z avtizmom) – Son-Rise sobe so naslednje:
- v njej ne sme biti motečih dejavnikov (npr. poslikave in slike na steni, predmeti,
razmetani po tleh, televizija, zvonenje telefona, prihajanje in odhajanje ljudi in
podobno);
- omogočati mora, da otroka ni potrebno zavrniti (npr. ni nam potrebno reči:« Ne
dotikaj se tega, ker se lahko razbije, ne delaj tega, da se ne poškoduješ, ne plezaj,
ker lahko padeš…«), namen tega je, da se otrok počuti varnega, kar je ključni pogoj
za uspešno učenje;
- igrače naj bodo na polici, ki je otrok ne doseže, česar glavni cilj je spodbujanje
komunikacije (otrok ima lahko karkoli s te police, vendar mora do tega priti, pri
čemer potrebuje našo pomoč in tako smo lahko otroku pomemben partner, ne pa
ovira);
- pristop ena-na-ena: za začetek (ne za vedno) želimo v tej sobi le eno osebo
naenkrat, ki je z otrokom; cilj tega je, da preprečimo preveč stimulacij (zelo moteči
faktor za otroke z avtizmom) in povečamo interakcijo (Kaufman, 2014).
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
15
Slika 3: Son-Rise soba (povzeto po Autism Breakthrough)
Optimalno okolje – Son-Rise soba omogoča, da nadzorujemo tri okoljske dejavnike.
Prvi tak dejavnik je količina motečih zunanjih dražljajev. V vsakdanjem socialnem
okolju je za otroka z avtizmom navadno problem to, da tako okolje vsebuje preveč
stimulacij oz. dražljajev (barve, zvoki, gibanje). Otrok je z vsemi temi dražljaji
preobremenjen, zato se v takem okolju zelo težko uči. Težko se npr. osredotoči samo
na nas, ko mu skušamo nekaj dopovedati. V Son-Rise sobi lahko moteče dražljaje
nadziramo. V ta namen delamo z otrokom ena-na-ena, kar omogoča staršu ali
terapevtu, da nadzira količino zvokov, barv, gibanja oz. slednje prilagaja otrokovim
potrebam. Drugi okoljski dejavnik, ki ga lahko v Son-Rise sobi nadziramo, je stopnja
otrokovega nadzora oz. kontrole. Soba namreč omogoča, da otroka ni treba pogosto
zavrniti ali z njim fizično manipulirati, saj je v njej maksimalno poskrbljeno za otrokovo
varnost. Prav tako v njej ni skoraj nobene nevarnosti materialne škode. Tretji okoljski
dejavnik, ki ga nadziramo s pomočjo Son-Rise sobe, je čustveni odnos ljudi (emotional
attitude), ki so v stiku z otrokom. Naš glavni cilj je otroka spodbuditi k interakciji, zato
mu moramo na začetku ustvariti vtis, da so ljudje na splošno vedno zelo zanimivi in
prijazni ter da se interakcija z njimi splača. Pozneje, ko bo pravi čas za to, mu bomo
dali vedeti, da ni vedno tako (Levy, 2007).
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
16
2.3.5 Načelo dobrega poizkuševalca
Dejstvo je, da moramo vsi večkrat poizkusiti in narediti vsaj nekaj napak, preden
zares usvojimo ali obvladamo neko spretnost. Otrok z avtizmom ima celo vrsto
neusvojenih spretnosti. Edina pot, oz. edini način, da jih usvoji, je ta, da mnogokrat
poizkusi (pri vsaki stvari, ki se je uči, še posebej pri socialnih spretnostih, saj so te zanj
največji izziv). Otroci na avtističnem spektru so navadno zelo slabi poizkuševalci. To
pomeni, da nimajo radi poizkušanja, oz. nočejo poskušati, kar upočasnjuje njihov
razvoj. Naša naloga je torej, da otroku z avtizmom pomagamo postati dober
poizkuševalec (good trier). Tudi večina od nas se slabo/nelagodno počuti pri
poizkušanju in neuspehih, zato to sporočilo pogosto prenašamo tudi na otroke in jim
dajemo občutek, da je poizkušanje brez uspeha nekaj slabega, nezaželenega. Zelo
pomembno je, da se tega zavedamo in se trudimo doseči ravno nasprotno – otroku dati
občutek, da je poskušanje nekaj naravnega, dobrega, zaželenega. Poskušanje
moramo torej spodbujati, in sicer s proslavljanjem (npr. pohvala, nasmeh, ploskanje,
objem ipd.). Veliko staršev pohvali otroka le takrat, ko otrok reče pravo besedo in jo
pravilno izgovori, pravilno reši nalogo in podobno. Princip dobrega poskuševalca pa
pravi, da moramo narediti vse, kar lahko, da otroka spodbudimo k poizkušanju. To
pomeni, da proslavljamo vedno in ne le takrat, ko otrok naredi neko stvar prav, tudi
takrat, ko poizkuša brez uspeha. Proslavljati je treba prav vsak poizkus (K. Kaufman,
2014).
Če npr. rečemo otroku, naj izgovori besedo »voda« in reče le »vo«, na veliko
proslavljamo (pohvalimo, se nasmehnemo, zaploskamo in podobno). Vendar pozor! To
ne pomeni, da se moramo pretvarjati, da je otrokov odgovor pravilen, kadar ni. Pri Son-
Rise programu/metodi otroku v tem primeru ne rečemo npr.: »Odlično, rekel si voda.«
Prav tako tudi ne rečemo: »Ne, reci voda!« Ravno takšen odziv je razlog, da večina
otrok ne mara poizkušanja. Ne marajo namreč neodobravanja in ne marajo besede ne.
Dobra reakcija po metodi Son-Rise bi bila, da se iskreno razveselimo (nasmeh, lahko
tudi ploskanje ali objem ipd.) in rečemo: »To je bilo blizu, dober poizkus, super, da si
poizkusil. Daj, poskusiva še enkrat!« (Kaufman, 2014).
2.3.6 Načelo uporabe entuziazma in kreativnosti
Energija, navdušenje in entuziazem
Imeti energijo, navdušenje in entuziazem je bistvenega pomena. Če pogledamo
npr. cirkuse, diznijeve junake, telebajske, imajo vsi nekaj skupnega. Vsi so privlačni za
otroke (z ali brez avtizma) in vsi vsebujejo kombinacijo energije, navdušenja in
entuziazma. Ti trije elementi so bili vedno in vedno bodo najbolj prepričljivi in privlačni
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
17
za otroke. Zaradi tega jih je treba prenesti v vsak vidik naše interakcije z otrokom.
Prenesti jih moramo v proslavljanje otrokovih poizkusov in napredkov, v vsakdanje
aktivnosti, kot so npr. sprehodi, kopanje, skupni obroki ter v aktivnosti, pri katerih
želimo, da nekaj naredi. Omenjene tri elemente moramo torej vključiti vedno, razen
takrat, ko otrok izvaja »stimming« (in se mu mi pridružujemo) ali izvaja tantrume oz.
neka nezaželena vedenja (jokanje, grizenje, tepež…). V praksi uporaba teh treh
elementov pomeni, da naredimo svoj obraz in glas super ekspresiven oz. izrazen
(močno izraža naša občutja in misli) ter tudi, da se bolj intenzivno ali drugače gibamo
kot običajno (skakanje v zrak, hoja po prstih k otroku, ploskanje ipd.). Želimo torej, da
je otrok zainteresiran in prepričan, da želi biti v naši družbi, oz. da želi biti del našega
sveta, ki mu ga v ta namen predstavimo kot čim bolj pozitivnega, prijaznega,
zanimivega in zabavnega (K. Kaufman, 2014). Z drugimi besedami: cilj je pridobiti in
čim dlje obdržati otrokovo pozornost (ga obdržati v interakciji/interakcijski igri) (Levy,
2007).
Večina staršev misli, da njihov otrok z avtizmom ne bo prenesel entuziazma. To
navadno drži le v okolju, ki ima že samo po sebi veliko motečih dražljajev. Drži tudi v
primeru, da otrok izvaja repetitivno vedenje (stimming/stim), kadar pa po pravilu
metode Son-Rise tako ali tako ne uporabimo treh elementov (energije, navdušenja in
entuziazma), ampak uporabimo tehniko pridruževanja. Ko otrok ne izvaja stimminga in
entuziazem uporabimo v Son-Rise sobi, kjer so moteči dražljaji odstranjeni, se skoraj
vedno obnese. Če vidimo, da kakšen otrok našega entuziazma in energije res ne
prenese, potem se temu seveda prilagodimo in entuziazem izražamo le do mere, ki jo
otrok še lahko sprejme oz. do tiste mere, do katere je otroku to prijetno in zabavno
(Levy, 2007).
Kreativnost
Zelo pomembno je tudi, da smo čim bolj inovativni /kreativni in da znamo izkoristiti
vsako otrokovo pobudo oz. interes kot priložnost za interakcijo in interakcijsko igro ter
da smo kreativni in spontani pri izmišljanju oz. ustvarjanju teh iger (Levy, 2007). Bolj,
kot bomo kreativni, več je možnosti, da bo igra zares privlačna za otroka. Pri tem nam
lahko učinkovito pomaga upoštevanje pravila za kreativnost, ki ga zelo dobro pojasni
naslednji stavek: Karkoli je lahko karkoli. To pomeni, da je lahko katerikoli predmet v
sobi karkoli želimo – vse lahko služi našemu namenu. Če npr. vzamemo steklenico za
vodo in se vprašamo, kaj vse bi to lahko bilo (poleg predmeta, iz katerega pijemo), bi
lahko bil odgovor npr.: telefon, teleskop, trobenta, raketa, celo uhan ali pa krtača za
lase itd. Tudi tukaj je izjemnega pomena naš odnos (attitude) do predmeta ali dejanja,
ki mora biti takšen, da ne zavira naše kreativnosti, ampak jo pospešuje. Verjeti
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
18
moramo, da smo zmožni biti kreativni in ustvarjalni in da neuspešnih poskusov ni treba
smatrati kot napako, ampak kot priložnost za pridobitev koristnih informacij o tem, kaj
pri otroku deluje in kaj ne (Kaufman, 2014).
2.3.7 Načelo uporabe motivacijskega principa
2.3.7.1 Primeren čas za interakcijo in učenje
Največja napaka, ki jo odrasli navadno delamo, je ta, da poskušamo otroke učiti
takrat, ko niso sposobni uspešno sprejemali nove informacije. Kadar otrok izvaja
stimming, oz. se ne odziva (ko mu kaj govorimo ali ga npr. pokličemo po imenu), nam
daje rdečo luč. Ko pri vožnji z avtomobilom prevozimo rdečo luč, navadno mislimo, da
bomo zaradi tega prišli do svoje končne destinacije hitreje, vendar je rezultat pogosto
drugačen – npr. kazen ali prometna nesreča. Prav tako tudi takrat, ko smo z otrokom in
ne upoštevamo tega, da nam daje rdečo luč, navadno to delamo zato, ker menimo, da
ga bomo na ta način nekaj naučili hitreje, vendar je tudi tukaj rezultat ravno nasproten.
Ključnega pomena je, da počakamo na otrokovo pripravljenost, preden ga karkoli
učimo. Znakom te njegove pripravljenosti (dosegljivosti) rečemo zelena luč. Otrok nam
daje zeleno luč, če ne izvaja stimminga in je odziven (se odziva, ko mu kaj govorimo,
ga pokličemo po imenu ipd.). To je čas za učenje. Ko otroka postavimo pred učni izziv
ob pravem času, se hitrost in kvaliteta učenja drastično zvišata. Zaradi tega se
namesto našemu urniku splača slediti otrokovemu urniku učenja.
2.3.7.2 Izhajanje iz otrokovih interesov
Motivacija je motor otrokove rasti (učenja in napredovanja). Ko otrok sledi
njegovim lastnim/notranjim interesom, je njegova motivacija na višku, zato učenje
poteka hitro. Čeprav je ta trditev/ideja splošno znana in zelo razširjena, je zelo redko
uporabljena v praksi, skoraj nikoli pa pri otrocih na avtističnem spektru. Otroci na
avtističnem spektru imajo nenavadne in posebne interese. Zaradi tega tudi tisto, kar na
nevrotipične otroke večinoma deluje motivacijsko, redko zanima otroke na spektru.
Posledično tradicionalni načini učenja navadno ne motivirajo otrok na spektru. Ko
govorimo o principu izhajanja iz otrokovih lastnih/notranjih interesov, mislimo na
prilagoditev kurikuluma (tj. tega, česar želimo otroka naučiti) otrokovim interesnim
področjem. Ključ je v tem, da najdemo in izkoristimo interese in motivacije, ki jih oseba
že ima, namesto da poizkušamo narediti osebo motivirano. Vsako spretnost, za katero
želimo, da se je otrok nauči, je treba predstaviti v okviru iger, dejavnosti ali aktivnosti, ki
so zgrajene okoli tega, kar je otroku zanimivo, interesantno, motivacijsko.
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
19
2.3.7.3 Postopek uporabe motivacijskega principa
Ko želimo otroka nekaj naučiti, se je treba najprej osredotočiti na otrokove interese
(razmisliti moramo o tem, kateri so njegovi interesi) in šele potem razmišljati o tem, kaj
želimo, da otrok naredi ali se nauči. Da lahko prepoznamo otrokove interese, ga je
treba najprej opazovati (kaj otrok dela, k čemu teži, v čem uživa, o čem govori, ko
odrasel ne vodi pogovora ipd.). Potem si je dobro zapisati še kratek seznam nekaterih
učnih ciljev oz. stvari, za katere želimo, da jih otrok naredi ali se jih nauči. Specifičnost
je tukaj zelo pomembna. Če npr. želimo otroku pomagati pri verbalni komunikaciji, je
cilj uporabe besed lahko preveč splošen. Izbrati moramo bolj specifičen cilj, kot je npr.
uporaba besede loviti ali stavka: »Želim se loviti.« (Vse je odvisno od otrokovega
jezikovnega razvoja). Seveda cilji niso omejeni le na otrokov jezikovni razvoj. Lahko
vključujejo vzpostavljanje očesnega kontakta, dolžino časa, ko je otrok pripravljen biti
vključen v igro oz. sodelovati v igri, cilji so lahko tudi specifične aktivnosti, kot so npr. iti
k zobozdravniku, se obleči, se umiti, toaletni trening, počistiti sobo, jesti določeno
hrano itd. Potrebujemo le 3 korake, da uresničimo motivacijski princip:
1. Pridružimo se otroku in se mu pridružujemo, dokler ne neha s stimmingom in nas
pogleda (ne le za sekundo oplazi s pogledom, ampak resnično pogleda). Ta korak
lahko preskočimo le, če otrok že popolnoma obvlada interakcijo z nami in sploh ne
izvaja več stimminga.
2. Igrivo povabimo otroka k sodelovanju v aktivnosti ali igri, ki temelji na nečem, kar
ima rad oz. ga zanima.
3. Začetniška verzija: samo v primeru, da se otrok prostovoljno vključi v igro, se
trudimo to igro obdržati, kolikor dolgo je možno. Če ima otrok npr. rad, da ga
žgečkamo ali uživa v pripovedovanju o planetih, preprosto participiramo v tej
aktivnosti (z visoko mero entuziazma) tako dolgo, dokler je otrok zainteresiran. Že
samo, če nam bo uspelo imeti otroka vključenega v igro vedno dlje, bo to razširilo
njegov razpon pozornosti, ki jo je zmožen obdržati v interakciji in posledično
izboljšalo njegovo zmožnost stopanja v interakcijo z ljudmi.
Nadaljevalna verzija: samo v primeru, da se otrok prostovoljno vključi v igro,
dodamo eno stvar. Če ima otrok npr. rad lovljenje in smo ga uspešno pridobili, da se
lovi z nami, potem poizkusimo dodati eno stvar, npr.: pri teku/lovljenju nam začne
primanjkovati energije in otrok mora reči »teci« ali »ulovi me«, da nam spet povrne
energijo in ga spet začnemo loviti. Lahko se npr. tudi povsem ustavimo vsake toliko
časa in otrok mora reči npr. »pojdi«, da ga spet začnemo loviti. Če je otrok pri
jezikovnem razvoju že dlje, mu lahko v okviru igre zastavimo tudi težje izzive, npr. nam
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
20
mora vsakokrat, ko se ustavimo, odgovoriti na eno vprašanje, da nas spet spravi v
gibanje. Tako otroku na podlagi igre, ki jo ima rad (npr. vemo, da ima rad lovljenje) oz.
ima zanjo notranji interes, pomagamo graditi besedišče. Ko začenjamo s tehniko
dodajanja ene stvari, je zelo pomembno, da dodamo le eno stvar (ne dve ali tri). Začeti
je treba s čim bolj enostavnimi stvarmi, npr.: pospešimo ali upočasnimo izvajanje neke
aktivnosti, uporabimo višji glas, spremenimo eno od pravil igre, dodamo en izziv (npr.
otrok mora vsake toliko časa izreči besedo »teci«, da ga ponovno začnemo loviti),
naredimo kaj smešnega, začnemo poskakovati na eni nogi ipd. Glavni oz. prioritetni cilj
je še vedno ta, da je igra otroku čim bolj zanimiva in je zaradi tega tudi dlje časa
pripravljen sodelovati v njej oz. se jo igrati z nami (širitev časovnega razpona otrokove
pozornosti v interakciji). Temu glavnemu cilju se potem pridružujejo še drugi (npr.
širitev otrokovega besedišča).
Pozor: uporaba nagrad zato, da pri otroku dosežemo določeno vedenje, je
nasprotje motivacijskega principa!
2.3.8 Načelo naklonjenega odnosa oz. naravnanosti (attitude)
Še vedno večina ljudi verjame, da je pri terapevtskem in učnem delu najbolj
pomembna stvar to, kaj delamo, ne pa tudi, kako delamo. Son-Rise metoda daje veliko
večji poudarek tej drugi plati, torej temu, kako delamo. Angleški izraz za to je
»attitude«, v slovenščini bi bila najboljša vzporednica temu »odnos do nečesa« oz.
»pogled na nekaj«. Naklonjen odnos, ki izraža sprejemanje (attitude) s strani osebe, ki
je v stiku z otrokom in mu skuša pomagati, je velikanskega pomena zaradi štirih
razlogov:
1. Naš odnos ima ogromen vpliv na odzivnost otroka. Otroci na avtističnem spektru so
zelo visoko občutljivi na dražljaje iz okolja. Teh jim je hitro preveč, zato so večino
časa v stanju pripravljenosti – »bori se ali beži« (fight-or-flight). Ko so z nekom, ki
se počuti nelagodno ali razburjeno, to zaznavajo kot grožnjo. Kot rezultat tega
postanejo še bolj odtujeni od nas, oz. se še bolj odmikajo od naše družbe ali pa se
obnašajo agresivno (oboje je samoobrambni mehanizem). Nasprotno pa takrat, ko
je otrok v prisotnosti nekoga, ki je sproščen in zares neobsojajoč, to zaznava kot
varno in vabljivo. Zaradi tega se bolj odziva, bolj sodeluje, je zmožen večje
fleksibilnosti in v večini primerov se zgodi premik iz stanja bori se ali beži (fight-or-
flight) v stanje obnovitve (recovery mode), v katerem se je otrok bolj pripravljen
povezovati z nami.
2. Odnos vpliva na našo efektivnost pri delu z otrokom. Če verjamemo v to, da je naš
otrok sposoben doseči stvari, ki jih do sedaj še ni, lahko to zelo pozitivno vpliva na
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
21
njegov napredek. Nasprotno pa se takrat, kadar ne verjamemo oz. smo prepričani,
da otrok nečesa ni sposoben doseči, pojavijo različne ovire, ki ovirajo otrokov
napredek. Pravzaprav te ovire povzroča naše ravnanje, ki je posledica našega
negativnega prepričanja. Te ovire so lahko:
- ne bomo spodbujali otrok, da dosežejo kakšno novo spretnost, vsaj ne z resnično
iskrenostjo in strastjo;
- ne bomo dolgo vztrajali pri našem poizkušanju, ko želimo kaj doseči z otrokom,
čeprav je prav poizkušanje oz. vztrajanje nujno pri delu z otroki na avtističnem
spektru;
- z otrokom bomo nehote komunicirali tako, da mu bomo sporočali, da ne verjamemo
vanj oz. ne verjamemo, da lahko naredi neko določeno stvar ali doseže nek
določen cilj. Zaradi tega otrok ne bo vztrajal pri svojih poizkusih, da bi dosegel ta
cilj;
- ne bomo opazili oz. prepoznali napredka, ko bo otrok dejansko začel dosegati cilj.
To nam bo onemogočilo, da bi na kakršenkoli način nadalje gradili na tem
napredku.
3. Vsako načelo oz. tehnika dela po metodi Son-Rise zares deluje le, če je ob uporabi
prisoten ustrezen odnos (attitude). Pa poglejmo nekaj primerov:
- Pridruževanje prihaja iz odnosa neobsojajočega sprejemanja in pristnega interesa
za otrokov svet. Če z otrokom npr. postavljamo v vrsto avtomobilčke in samo golo
posnemamo početje otroka, pridruževanje ne bo doseglo pravega učinka oz. ne bo
tako učinkovito, kot je lahko v primeru, da zraven uporabimo tudi ustrezen odnos.
To pomeni, da imamo pri postavljanju avtomobilčkov v vrsto občutek povsem
neobsojajočega sprejemanja tega početja, smo radovedni glede otrokovega
početja oz. sveta (se pri tem, ko poizkusimo delati enako kot on, trudimo ugotoviti,
zakaj tako rad to počne, kaj mu je pri tem še posebej zanimivo) in pri tem početju
tudi sami uživamo, občudujemo otrokovo edinstvenost in sposobnost, da zna
poskrbeti zase kljub svoji posebnosti. Otroku tako pokažemo, da smo varni in
integralni del njegovega sveta ter da ga imamo radi.
- Motivacijski princip izvira iz resničnega oz. pristnega navdušenja nad otrokovimi
interesi. Da lahko pri delu z otrokom uspešno izkoristimo njegove interese, moramo
biti najprej izvedeti, kateri sploh so ti interesi. Potem moramo sodelovati v igri, ki je
zgrajena okoli enega od teh interesov (npr. otroka zelo zanima vse o podmornicah,
zato je igra zgrajena tako, da je nekako povezana tudi s podmornicami). Če želimo,
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
22
da je ta igra za otroka vabljiva, mora biti navadno polna našega entuziazma. Ta
entuziazem bomo zelo težko izrazili, če ne bomo zares zainteresirani in navdušeni
nad igro. Tudi otrok bo hitro opazil, če ne bomo pristni, kar bo negativno vplivalo na
njegovo odzivnost.
- Proslavljanje lahko uspešno uporabimo le, če čutimo pristno hvaležnost in radost
glede nečesa, kar je otrok pravkar naredil. V nasprotnem primeru je naša pohvala
le mehanična in rutinska, ki kot taka ne bo imela nobene veljave pri otroku (npr.
otroka ne bo spodbudila, da bi nadaljeval oz. še večkrat naredil to, kar
proslavljamo). Da bo pohvala resnično delovala (imela vpliv na otroka),
potrebujemo tri pomembne elemente, in sicer: energijo, navdušenje in entuziazem.
Odnos je pri proslavljanju in pohvalah pomemben tudi zato, da sploh opazimo oz.
prepoznamo pri otrokovem početju tisto, kar je treba proslavljati. Če ne bomo
resnično osredotočeni in hvaležni za čudovite stvari, ki jih otrok že počne, ne bomo
zmožni prepoznati majhnih korakov naprej, ki jih je treba nujno proslavljati, da otrok
lahko pozneje dosega še večje napredke.
- Ko se spopadamo s tantrumi (jok, tepež…) in ostalimi izzivajočimi vedenji
(challenging behaviors), ne moremo ostati neodzivni; poskusimo se odzvati s čim
manj burno reakcijo, če nismo resnično usvojili popolnega sprejemanja. Ko nas
otrok npr. začne praskati in v trenutku odreagiramo z zelo burnim odzivom (karanje,
dvig glasu, mrk pogled, gubanje čela…), je to zaradi našega odnosa, ki se v tem
primeru izraža preko jeze, frustriranosti ali straha. To se ne zgodi zaradi tega, ker
smo pozabili tehnike Son-Rise metode, ki bi jih v takem primeru morali upoštevati
(ohraniti mirnost in ne burno reagirati, igrati bebčka, ki mu ni jasno, kaj bi otrok s
takšnim vedenjem rad sporočil). Zgodi se zato, ker kljub temu, da vemo, kaj bi
morali narediti, naš odnos, naravnanost poskrbi za to, da se nam zdi to nemogoče
storiti.
4. Naklonjen odnos oz. naravnanost določa tudi, kako dolgo bomo ostali motivirani.
Če smo pod stresom, izmučeni in pregoreli, potrti, prestrašeni ali kakorkoli drugače
oslabljeni in nemočni, ne bomo dolgo vztrajali pri tem, kar delamo. Ko se bodo
starši ob otroku počutili sproščeno, bodo preživeli več časa z njim, vendar ne zato,
ker bi to morali, ampak ker si bodo to želeli. Ko za tem, kar počnemo, stoji resnična
želja in prepričanje, vztrajamo pri tem. Če smo sproščeni, se ne počutimo izčrpano,
zato imamo dovolj energije, ki jo lahko usmerimo v otroka. Če smo samozavestni
glede naše usposobljenosti za pomoč otroku, bomo ostali dosledni in motivirani tudi
čez čas.
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
23
3 EMPIRIČNI DEL
3.1 Problem, namen in cilji
Statistični podatki pravijo, da je danes po svetu vse več otrok z avtizmom oz. otrok z
motnjami avtističnega spektra. Sodobna družba za to podaja najrazličnejše vzroke, kot
npr.: spremenjeno pojmovanje spektra motenj namesto omejene entitete; spremembe v
diagnostičnih metodah; novi klasifikacijski sistemi z več diagnostičnimi kriteriji (Dobnik
Renko, 2008). Študije pa so pokazale tudi, da to vseeno niso edini vzroki, oz. da število
otrok z motnjami avtističnega spektra tudi dejansko narašča (Društvo za avtizem Dan). V
skladu s tem se pojavljajo tudi nove metode dela s temi otroki, ena od njih je metoda
Son-Rise (Autism Treatment Center of America). Sodobna družba se vse bolj zaveda
pomembnosti upoštevanja oz. zagotavljanja človekovih pravic, še posebej tudi pravic
oseb s posebnimi potrebami, katerih pravice so bile v preteklosti velikokrat kršene. To se
kaže npr. že pri uveljavljanju integracije in kasneje vključevanja/inkluzije otrok s
posebnimi potrebami. Inkluzija pa je prinesla s sabo tudi nove metode in pristope za delo
z osebami s posebnimi potrebami. Ti se trudijo biti predvsem spoštljivi do otroka oz.
posameznika, in sicer tako, da izhajajo predvsem iz njegovih potreb, želja, interesov,
močnih področij. Njihova prioriteta je dobrobit posameznika (ne pa, da je prioriteta
delovati samo v dobrobit družbe okoli teh posameznikov) (Jošt, 2010). To še posebej
poudarja tudi metoda Son-Rise, ki je s številnimi uspešnimi rezultati navdušila že veliko
ljudi v ameriškem prostoru. Bila je tudi nagrajena kot najboljša terapija za avtizem
(Autism Treatment Center of America). V Sloveniji se je šele začela uveljavljati. Trenutno
jo izvajajo in učijo v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani (Center za zdravljenje
avtizma, 2013). Da pa ljudje, še posebej starši otrok z avtizmom, sprejemajo in verjamejo
v novo meodo dela, želijo, med drugim, podroben vpogled v izvajanje metode na
konretnem primeru.
Namen diplomske naloge je preučiti Son-Rise metodo dela z otroki z avtizmom,
analizirati delo in pristope, ki jih uporablja Center za zdravljenje avtizma v Ljubljani na
primeru dečka z avtizmom ter raziskati vzroke za uspešnost oz. neuspešnost Son-Rise
metode na podlagi študije primera.
Cilji raziskave so:
1. Ugotoviti, kako se je na metode dela, ki jih uporablja Center za zdravljenje avtizma
v Ljubljani, odzval otrok v študiji primera.
2. Analizirati izvajanje in uspešnost Son-Rise metode na primeru otroka, ki je bil
deležen terapije po Son-Rise metodi preko prostovoljnega dela izvajalke terapije,
usposobljene za delo v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
24
3. Ugotoviti mnenje in stališča staršev otroka z avtizmom, ki je bil deležen terapije po
Son-Rise metodi, ki so posredno, preko izvajalke terapije (prostovoljno delo),
spoznali pristope dela Centra za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
4. Ugotoviti vzroke, ki so vplivali na uspešnost oz. neuspešnost izvajanja Son-Rise
metode v študiji primera.
3.2 Raziskovalna vprašanja
Na podlagi ciljev smo oblikovali naslednja raziskovalna vprašanja:
RV1: Ali so reakcije otroka v študiji primera v skladu z reakcijami, ki se pričakujejo pri
delu po načelih Son-Rise metode?
RV2: Ali starši otroka v študiji primera opažajo napredek in pozitivne spremembe pri
otroku?
RV3: S katerimi dilemami se srečujejo starši otroka z avtizmom v študiji primera?
3.3 Metodologija
3.3.1 Raziskovalne metode
Pri raziskovanju smo uporabili deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno
metodo.
3.3.2 Raziskovalni vzorec študije primera
Za raziskovalni vzorec študije smo izbrali otroka z avtizmom, dečka, katerega
starši so se odločili za terapijo po Son-Rise metodi. Deček je bil v času študije star tri
leta in je obiskoval vrtec skupaj z ostalimi, zdravimi otroki. Pred tem je bil vključen tudi
v druge terapije, ki so na razpolago za pomoč otrokom z avtizmom.
Na podlagi poročila vrtca o dosežkih otroka smo o otroku pridobili še dodatne
informacije. Deček po igračah posega sam. Če se v igro vključi več otrok, se umakne.
Med dejavnostmi, ko otroci sami izbirajo kotiček in igre, pogosto odpre vrata igralnice in
se usede na klop pred igralnico. Pri likovnem ustvarjanju ne pokaže interesa po
likovnem izražanju z barvicami, svinčniki in flumastri ali voščenkami. Raje se pridruži
takrat, ko so ponujene tempera barve, pri čemer dolgo vztraja brez spodbude
odraslega. Na področju glasbenega ustvarjanja rad poseže po zvončkih, prisluhne
petju vzgojiteljic, takrat je njegov pogled usmerjen v vzgojiteljičine oči, obraz nasmejan
in je v pričakovanju. Ko otroci pojejo v skupini, sam ne prepeva, ampak se umiri in
posluša ali sodeluje z gibi rok. Deček rad zapoje pred spanjem, ko se otroci umirijo,
začne govoriti. Na področju govorno-jezikovnega izražanja uporablja besede in kratke
stavke. Slišano posnema in ponovi, poimenuje izbrane predmete, živali in osebe, še ne
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
25
odgovarja na zastavljena vprašanja. Na matematčnem področju predmete razvršča po
barvi in obliki, prepozna zapis števil od nič do šest, pozna in razume pojme pod, na in
v. Socialno interakcijo vzpostavlja le z vzgojiteljicami. Pozna imena vrstnikov, vendar z
njimi še ne zna vzpostaviti primerne interakcije. Na področju gibanja in grobomotoričnih
aktivnosti je spreten: teka, pleza, se guga in igra na igralih. Pri vodenem razgibavanju
ima težave s posnemanjem, načrtovani gibalni dejavnosti ne sledi ali pa ji sledi zelo
kratek čas. Raje se umakne in zaposli s čim drugim. Na sprehodu se ustavlja in ne
sledi skupini. Ima veliko energije in veliko potrebo po gibanju.
Otrok je v času študije živel v štiričlanski, dvojezični družini (materni jezik sta
slovenščina in francoščina), v individualni hiši, z mamo in očetom ter enoletnim bratom,
ki nima avtističnih motenj.
Raziskovanje obsega sedem srečanj z otrokom in sedem srečanj z mamo dečka,
in sicer po opravljenih terapijah oz. po potrebi.
3.3.3 Pripomočki in postopek izvedbe študije primera
Podatke smo zbirali z neposrednim opazovanjem reakcij otroka na tehnike dela po
metodi Son-Rise. V študiji primera je uporabljena analitična indukcija, saj smo na
primeru proučili, kako so posamezni ukrepi po Son-Rise metodi (izvedeni
procesi/prijemi) in dogodki med seboj povezani. Podatke smo zbirali od oktobra 2015
do marca 2016, po predhodnem dogovoru s starši, s Svetovalnim centrom za otroke,
mladostnike in starše v Kopru ter v sodelovanju s Centrom za zdravljenje avtizma v
Ljubljani, po vzoru katerega so se izvajale terapije z dečkom.
Terapijo je v obliki prostovoljnega dela izvajala avtorica tega diplomskega dela, ki
je bila predhodno usposobljena za delo po Son-Rise metodi v Centru za zdravljenje
avtizma v Ljubljani, kjer je prostovoljno delala dve leti.
Terapije dečka so se izvajale enkrat tedensko, po eno uro, med srečanji pa so bili
presledki zaradi bolezni, praznikov, drugih obveznosti staršev otroka ali izvajalke
terapije. Daljši presledek (več kot 14 dni) je trajal od sredine decembra 2015 do konca
februarja 2016. Izvajanje je potekalo po principu ena-na-ena, v prostorih Svetovalnega
centra za otroke, mladostnike in starše v Kopru, zadnja terapija pa se je odvijala na
dečkovem domu. Vsaki terapiji je sledilo evalvacijsko srečanje z dečkovo mamo.
Udeležencem študije primera smo do določene mere zagotovili anonimnost, in
sicer tako, da smo jim v uvodu sporočili, da pri obdelavi rezultatov ne bomo uporabili
nobenih imen in priimkov, ampak bodo za namen boljše interpretacije rezultatov
uporabljeni le demografski podatki (tj. spol, starost).
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
26
3.3.4 Postopek obdelave podatkov oz. opažanj
Podatki v raziskavi so obdelani po načelih za kvalitativno obdelavo podatkov.
Obdelava je usmerjena v odkrivanje vzrokov in posledic ter v oblikovanje predlogov za
nadaljnje delo z dečkom.
Srečanja z dečkom so bila s strani izvajalke terapije oz. prostovoljke opisana v
obliki evalvacijskih poročil, v katerih so opisani delo in napredek. Pri evalvacijskih
poročilih je potrebno upoštevati Son-Rise razvojni model (Son-Rise Developmental
Model). To je socialni razvojni model, ki se uporablja na področju avtizma in meri
posameznikovo socialno funkcioniranje. Razvili so ga v ameriškem centru za
zdravljenje avtizma – Autism Treatment Center of America, in sicer na podlagi
večletnih izkušenj pri delu z otroki z motnjami avtističnega spektra po metodi Son-Rise.
Obstajajo 4 zelo pomembni elementi na področju socialnega funkcioniranja, na katere
se želimo osredotočiti, če si prizadevamo za otrokov socialni razvoj in napredovanje.
Model torej zajema 4 elemente socializacije, in sicer (Kaufman, 2014):
1. očesni kontakt in neverbalno komunikacijo,
2. verbalno komunikacijo,
3. razpon pozornosti v interakciji (interactive attention span),
4. fleksibilnost.
Vsako evalvacijsko poročilo zajema:
- opis dogajanja (uporabljene interakcijske igre, repetetivna vedenja oz. stimi),
- opis doseženih splošnih ciljev po razvojnem modelu Son-Rise,
- opis doseženih dodatnih specifičnih ciljev,
- ugotovitve in predlogi za nadaljevanje dela,
- odziv staršev na predloge.
Prvo srečanje je bilo namenjeno predvsem spoznavanju in pridobitvi osnovnih
informacij ter opazovanju dečkovega obnašanja, zato v njem ni vseh zgoraj naštetih
elementov.
Drugo srečanje pa je predstavljeno bolj podrobno (zelo podroben opis celotnega
dogajanja), in sicer za bolj slikovito predstavo dela po metodi Son-Rise. Bolj podrobno
so opisane reakcije izvajalke terapije/prostovoljke na dečkovo obnašanje in dejanja. Iz
podrobnih in slikovitih opisov reakcij izvajalke terapije oz. prostovoljke se da namreč
nazorno razbrati, kako se z njimi upošteva načela Son-Rise metode, oz. kako se da ta
načela upoštevati v praksi. Prav tako so zelo podrobno opisana tudi dečkova odzivanja
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
27
na prijeme Son-Rise. Iz tega je razvidna uspešnost uporabe Son-Rise načel: razvidno
je, ali so dečkove reakcije v skladu z odzivi, ki jih glede na dosedanje izkušnje
predvideva/pričakuje metoda Son-Rise. Na podlagi tega opisa so lažje razumljive tudi
vse ostale evalvacije, ki sledijo.
3.4 Rezultati in razprava
3.4.1 Opis in evalvacija prvega srečanja
3.4.1.1 Opis dogajanja
Na tem srečanju je bila prisotna tudi dečkova mama, saj se je bilo potrebno
seznaniti, kako in s čim se deček igra doma, kateri so njegovi interesi (s čim se najraje
igra, kaj ga umiri/sprosti, ali je sposoben kakšne interakcijske igre tako, da dovoli, da
se v njegovo igro vključi še druga oseba ipd.). Mama je zato na to srečanje prinesla
nekaj igrač od doma, nekaj pa so jih ponudili v uporabo tudi v Svetovalnem centru.
Glavna opažanja terapevtke oz. prostovoljke na tem srečanju so bila naslednja:
deček je bil sposoben kratke verbalne komunikacije (omejene na čas oz. razpon
njegove pozornosti, ki je je zmožen v interakciji), in sicer predvsem postavljanje
enostavnih vprašanj prostovoljki ter tudi kratkih odgovorov na preprosta vprašanja, ki
mu jih je zastavila prostovoljka. Za 3-letnika je imel zelo bogato besedišče, saj je brez
problema izrekel veliko različnih besed, vendar pa jih je večinoma izrekel mimogrede
(npr. med igro, ki nima z izrečeno besedo nobene povezave), oz. jih večinoma ni
uporabil smiselno/logično v dialogu: da bi z njimi povedal, kaj želi. Pogosto je kakšno
besedo tudi zgolj ponovil za mamo ali prostovoljko/terapevtko. Večinoma se je igral
sam (igra ni bila interakcijska: da bi torej lahko v njej sodeloval poleg njega še kdo
drug), oz. mu je mama le predlagala določeno igro ali dala osnovna navodila zanjo,
nato pa jo je izvajal sam. Opaziti je bilo, da zna šteti do deset, pozna barve, zna
poimenovati živali in predmete v otroških knjigah, ki sta jih z mamo prinesla od doma.
Mama je povedala, da deček zelo uživa v glasbi (zelo rad posluša določene pesmi na
radiu, hodi na terapije s klavirjem, kjer se zelo sprosti in umiri) ter da so njegovo glavno
trenutno zanimanje/interes prometni znaki. Mamine besede so bile, da je z njimi čisto
obseden, saj skoraj 24 ur na dan sprašuje in govori o njih, jih opazuje ter se igra z njimi
(majhni plastični prometni znaki – igrače). Pri tem je povedala, da mu znake pogosto
vzame stran. Deček je bil sposoben vzpostavljati očesni kontakt, vendar ne povsem
spontano. Mama mu je zanj navadno rekla, oz. ga prosila, če jo lahko pogleda. Deček
je izvajal tudi kratkotrajne stimminge (približna ocena terapevtke/prostovoljke: ne več
kot 2 minuti), npr. neprekinjeno odpiranje in zapiranje vrat ali omare, prižiganje in
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
28
ugašanje luči. Dečku je zelo hitro begala pozornost z ene stvari oz. dejavnosti na drugo
(ni zdržal dolgo pri eni dejavnosti).
3.4.1.2 Načrt za delo z dečkom v prihodnje
Na podlagi opažanj terapevtke/prostovoljke je nastal naslednji načrt:
1. Čim bolj izkoristiti dečkove interese tako, da se skuša igro z njim zgraditi na podlagi
teh interesov (npr. na podlagi interesa za glasbo, interesa za prometne znake itd.).
Tako bo bolj zainteresiran, motiviran, navdušen nad igro, zaradi česar bo v
interakcijskih igrah zmožen sodelovati vedno več časa in bo tako širil svoj razpon
pozornosti v interakciji.
2. Spodbujati dečka ob vsaki priložnosti k očesnemu kontaktu, da bo to začel delati
bolj spontano oz. mu ne bo v dodatno breme/napor.
3. Spodbujati dečka k logični uporabi besed v komunikaciji.
3.4.1.3 Načrt za svetovanje dečkovi mami in odziv dečkove mame
Son-Rise metoda predvideva, da se v njeno izvajanje vključijo starši, zato je
dečkovo mamo potrebno naučiti, da bi pri igri s svojim sinom izhajala iz njegovih
zanimanj in interesov, oz. ji razložiti, zakaj je to zelo pomembno, oz. kako lahko to
pripomore k dečkovemu napredku. Na primer: igro naj skuša zgraditi tako, da bo vanjo
prometne znake vključila, ne izključila.
Dečkova mama se je strinjala z načrtom oz. predlogi prostovoljke za nadaljnje
delo.
3.4.2 Opis in evalvacija drugega srečanja
3.4.2.1 Opis dogajanja
Interakcijske igre
1. Sestavljanje stolpa (z izmenjavanjem vlog – eno kocko položi deček, drugo
prostovoljka in tako dalje).
2. Igranje oz. udarjanje s kockami (eno ob drugo) ob prostovoljkinem petju – torej
ritmično spremljanje petja pesmice.
Ta dejavnost je bila dober primer grajenja igre okoli otrokovih interesov (npr.
interes za glasbo) in tudi dober primer izhajanja iz otrokovih trenutnih pobud in
interesov. Deček je na začetku namreč sam vzel v roke kocke (trenutni interes) ter
začel tolči z njimi (drugo ob drugo). Prostovoljka se mu je pridružila (vzela je svoje
kocke in začela tolči z njimi), na kar se je deček takoj odzval tako, da je pogledal njene
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
29
roke oz. kocke, s katerimi je tolkla. To je bila za prostovoljko zelena luč, da lahko
poskusi kaj več (npr. doda k trenutno izvajani aktivnosti nov element in vidi, kako se bo
deček odzval). Začela je peti otroško pesmico Kuža pazi (dodaten element igre, ki
temelji na enem od dečkovih močnih interesov – na interesu za glasbo), pri čemer je še
vedno tolkla s kockami, in sicer po ritmu pesmice. Deček je za nekaj trenutkov
prenehal s svojim tolčenjem in je le poslušal ter opazoval. Potem je ponovno začel
tolči, pri čemer je še vedno opazoval prostovoljkine roke, kot bi hotel uskladiti ritem
(svoje udarjanje uskladiti z njenim). To mu sicer ni čisto uspelo, vendar je s spremljavo
vztrajal do konca pesmice.
3. Igranje z avtomobilčkom (podajanje): deček je vzel enega od svojih avtomobilčkov
in ga začel voziti po mizi. Prostovoljka je vzela drug avtomobilček in z njim začela
voziti še ona (upoštevanje načela pridruževanja). Naenkrat je deček močno potisnil
avtomobilček čez mizo, da je na drugi strani s glasnim treskom priletel na tla.
Prostovoljka je opazila, da jo je deček pri tem za hip oplazil s pogledom (kot bi hotel
preveriti, kakšna bo njena reakcija). Prostovoljka se ni vznemirjala zaradi ropota in
ni reagirala (upoštevanje načela o nereagiranju). Nato je avtomobilček pobral in še
enkrat ponovil isto dejanje. Avtomobilček je z vso silo potisnil čez mizo, da je spet
padel na tla, pri čemer je spet zelo glasno zaropotalo. Ponovno se je odpravil na
drugo stran ter ga pobral. Prostovoljka je sklepala, da se bo situacija ponovila, zato
se je postavila tako, da je bila dečku nasproti (mu gledala v obraz), ločevala pa ju je
miza. Ko je deček spet močno potisnil avto, ga je prostovoljka na drugi strani ujela.
Deček jo je za hip pogledal, pri čemer se mu je nasmehnila in vzkliknila: »Bravooo!
Odlično si podal!« (upoštevanje načela o proslavljanju ter tudi načela uporabe
motivacijskega principa, ki me drugim pravi, da je treba izhajati iz otrokovih
interesov – v tem primeru so bili dečkov trenutni interes avtomobilčki, zato je
prostovoljka skušala zgraditi igro na podlagi tega). Deček ji je vrnil nasmeh in jo pri
tem pogledal v oči, pri čemer je spet entuziastično in navdušeno (načelo uporabe
entuziazma) vzkliknila: »Super! Hvala, da si me tako lepo pogledal!« (spodbujanje
očesnega kontakta preko načela o proslavljanju). Potem je glavo sklonila čisto k
robu mize, da je bil njen obraz v liniji z dečkovim (prava pozicija za spodbujanje
očesnega kontakta) in mu je na drugo stran mize lahko gledala v oči. Nato je rekla:
»tri, štiri, zdaj!« Na »zdaj« je avto potisnila proti dečku in pri tem navdušeno
vzklikala: »Dajmo, ujemi ga, ujemi ga!«. Deček se je sicer nasmihal njenemu
navijanju, vendar avta ni ujel, ampak je le opazoval, kako je avto zdrsnil z roba
mize. »No, pa je padel na tla,« je pripomnila prostovoljka. »Nič zato. Daj,
poizkusiva še enkrat,« je spodbudno in navdušeno dodala. Pri tem je vzela drug
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
30
avtomobilček, ki ji je bil slučajno na dosegu roke, ter ga potisnila k dečku na znak
»tri, štiri, zdaj!«. Te tri besede je izgovorila zelo entuziastično in z dovolj dolgimi
presledki, da se je deček lahko pripravil, oz. je bil v pričakovanju, saj je že vedel,
kaj bo sledilo (na njen znak »zdaj« se bo avtomobilček zapeljal proti njemu). Ko se
je avto premikal, je spet navdušeno navijala z besedami »ujemi ga«. Deček je tako
kot prej opazoval, kako je avto na njegovi strani mize padel na tla. A tokrat se je v
hipu, ko se je to zgodilo, sklonil, ga pobral ter ga postavil nazaj na mizo. »Super,«
je energično zaploskala prostovoljka, čemur se je deček nasmehnil. »Daj, potisni
ga k meni,« ga je entuziastično spodbujala. »Vem, da zmoreš.« Deček je
avtomobilček potisnil, vendar malo preveč močno, tako da je med vožnjo nekoliko
zavil s poti in ni prišel čisto do prostovoljke. Kljub temu se je ta nadvse razveselila
in proslavila dečkov napredek z nasmehom, ploskanjem in besedno pohvalo:
»Uuuu, skoraj ti je uspelo! Zelo dober poskus!« (upoštevanje načela dobrega
poizkuševalca – the good-trier principle). Avtomobilček mu je podala nazaj (spet na
»tri, štiri, zdaj«). Tokrat avta ni potisnila tako močno, da bi ga deček dejansko moral
ujeti. Avtomobilček se je pravzaprav malo pred robom mize (na dečkovi strani)
skoraj ustavil. Še preden je uspela karkoli reči, je deček zgrabil avtomobilček in ga
potisnil nazaj k njej. Ta dosežek je izredno močno proslavila, in sicer z izrazom na
obrazu, pohvalo, ploskanjem ter poskokom v zrak, čemur se je deček še posebej
nasmehnil (upoštevanje načela uporabe entuziazma in načela o proslavljanju).
Sledilo je nekajminutno podajanje avtomobilčka.
Deček je postal resnično navdušen nad igro in je v njej zelo užival. Prostovoljka
je k igri dodala novi element – potiskanje avta skozi tunel (kot tunel je služila igrača,
ki jo je deček prinesel od doma in je bila v tistem trenutku slučajno na mizi).
Podrobnejša pojasnitev prostovoljkine reakcije: v prostovoljkinem ravnanju se
lepo vidi upoštevanje postopka uporabe motivacijskega principa (šele, ko je bila
dečkova zaiteresiranost in motivacija za igro na višku, je prostovoljka poskusila v
igro vključiti novi element – vožnjo skozi tunel). Opaziti je tudi improvizacijo in
ustvarjalnost terapevtke – prostovoljke, ki je v takšnih situacijah zelo pomembna.
Deček je bil zelo motiviran in ne bi bilo dobro, da bi prostovoljka šla stran od mize in
iskala igračo, ki bi služila kot tunel. V tem času bi deček verjetno že izgubil
pozornost in motivacijo za igro, zato bi šel raje sam počet kaj drugega (glede na to,
da stvari veliko raje počne sam kot v družbi). Prav tako ne bi bilo dobro, da bi
prostovoljka predolgo razmišljala, kaj bi lahko bil novi element igre. Četudi med
razmišljanjem ne bi prekinila igre podajanja, bi deček najverjetneje slej ko prej
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
31
opazil, da prostovoljka ni čisto pri stvari, zaradi česar bi ta prav tako hitro izgubila
njegovo pozornost in motivacijo.
Deček je novi element igre brez težav sprejel (širjenje fleksibilnosti) in tako sta
si s prostovoljko nekaj časa podajala avtomobilček skozi tunel. Deček je bil še
zmeraj zelo motiviran za igro. Prostovoljka je k igri dodala še en element, in sicer je
avto najprej zapeljala okoli hiše (plastične igrače v obliki hiše, ki je bila slučajno na
mizi) in šele nato k dečku. Deček je ves čas opazoval gibanje avtomobilčka in
čakal, da pride ta spet do njega. Kasneje je ta postopek čisto sam od sebe (ni mu
bilo treba reči) izpeljal tudi on (avto je najprej zapeljal okoli hiše in ga potem potisnil
proti prostovoljki). Čez nekaj časa se je zgodilo še naslednje: deček je počakal na
prostovoljkin znak – avto je potisnil nazaj k njej šele, ko je rekla: »Tri, štiri, zdaj!«
Stimi
- Ponavljajoče odpiranje in zapiranje omare.
3.4.2.2 Doseženi splošni cilji in razlaga
Doseženi cilji
- Sprejetje novih elementov igre in sodelovanje v njih (širjenje fleksibilnosti): Med igro
se je prostovoljka trudila, da je vanjo dodajala nove elemente, da bi dečku igra
ostala zanimiva in bi bil čim dlje motiviran zanjo. Primer 1: avtomobilček je podala
skozi tunel. Primer 2: avto je enkrat ali dvakrat zapeljala okoli hiše in šele nato proti
dečku. To je naredila šele takrat, ko je bil deček močno motiviran oz. je bila njegova
motivacija na višku. To je namreč pravi čas, da od otroka zahtevamo kaj več. Kaj je
tisto več? Prvi korak oz. napredek je že to, da otrok novi element igre oz. dodatek k
igri sprejme tako, da pri tem ne izgubi pozornosti ali zapusti igre. V danem primeru
je moral deček na avtomobilček čakati nekoliko dlje kot prej, vendar kljub temu ni
zapustil igre in je avtomobilček dočakal. Poleg tega je med čakanjem ves čas
ohranjal pozornost, saj je gibanju avtomobilčka sledil z očmi, četudi je bilo to
gibanje bolj kompleksno kot prej (avtomobilček ni šel le naravnost oz. direktno proti
dečku, ampak je med potjo zaokrožil okoli hiše). Kasneje je deček ta postopek celo
sam od sebe (ni mu bilo treba reči) ponovil (avto je najprej zapeljal okoli hiše in ga
potem potisnil proti prostovoljki). Očitno pa je bil deček že od začetka igre pozoren
tudi na to, da je prostovoljka ob potisku avtomobilčka proti njemu vsakokrat rekla:
»Tri, štiri, zdaj!« Prostovoljka je k njegovi pozornosti dodatno pripomogla tako, da je
te besede vsakič izrekla zelo entuziastično in z ravno prav dolgimi presledki, da je
bil deček v pričakovanju. Te besede je vsakokrat izrekla tudi, ko je bil za podajo
avtomobilčka na vrsti deček, vendar jih je v teh primerih izrekla hitro in brez večjih
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
32
presledkov, da jih deček s potiskom avtomobilčka ni prehitel. Na koncu pa je deček
postal tako zelo motiviran, da je sam od sebe (tega ni bilo treba zahtevati od njega)
počakal, da je prostovoljka dala znak – izrekla besede »Tri, štiri, zdaj.« do konca (ni
ji bilo več treba hiteti z izrekanjem teh besed, kot je morala to početi prej). Šele nato
– torej točno ob prostovoljkinem izreku besede zdaj – je avtomobilček potisnil proti
njej.
- Spontano vzpostavljanje očesnega kontakta: Deček je prostovoljko med igro z
avtomobilčkom večkrat spontano pogledal v oči in ga za to ni bilo treba posebej
prositi. To se je prostovoljka trudila še dodatno spodbujati tako, da je proslavljala
vsak njegov očesni kontakt. Poleg tega je bila med podajanjem avtomobilčka ves
čas v pravi poziciji za spodbujanje očesnega kontakta (njen obraz je bil v liniji oz. v
isti višini z dečkovim tako, da sta se lahko gledala naravnost).
- Velik razpon pozornosti v interakciji: Deček je pri ritmičnem spremljanju petja
prostovoljke (tolčenje s kockami drugo ob drugo) vztrajal do konca pesmice
(pozornost in koncentracijo je obdržal do konca dejavnosti). Nato je zelo dolgo
sodeloval v igri z avtomobilčkom (približna ocena: 20 min), kar je bil zanj ogromen
napredek, glede na to, da navadno zelo hitro izgubi pozornost (bega od ene
dejavnosti k drugi).
- Uživanje oz. občutenje zadovoljstva v interakcijski igri (socialni interakciji): Glavni
namen Son-Rise metode je prav ta, da otroku pokažemo, da je socialna interakcija
lahko prijetna, zanimiva, zabavna, koristna, zaradi česar se zanjo splača potruditi.
Zatorej je to najpomembnejši dosežek, ki pa je povezan z vsemi ostalimi. Če deček
v igri ne bi užival, namreč ne bi tako dolgo sodeloval v njej ter tudi ne bi bil
pripravljen sprejemati novih elementov igre ali med njo vzpostavljati očesnega
kontakta. Lahko pa bi se zgodilo, da že na začetku ne bi pristal na sodelovanje v
njej.
3.4.2.3 Ugotovitve in predlogi za delo v prihodnje
Problem:
- Moteči dejavniki v sobi (računalnik, hladilnik itd.) – stvari, zaradi katerih je bilo treba
dečka mnogokrat zavrniti (mu vzeti kontrolo nad dogajanjem). To je kvarilo kvaliteto
dela prostovoljke, saj zaradi tega ni mogla biti povsem idealna Son-Rise oseba
(vedno prijazna, vredna zaupanja, zabavna, zanimiva itd.). Deček ji je vsako
zavrnitev vsaj nekoliko zameril, zaradi česar je potem potrebovala nekaj časa, da je
ponovno pridobila njegovo zaupanje, oz. se je morala še toliko bolj truditi, da je zanj
spet postala oseba, s katero je vredno stopiti v interakcijo oz. interakcijsko igro.
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
33
Predlogi za rešitev problema:
- Najbolj idealna, vendar trenutno še neizvedljiva rešitev: zagotovitev ustreznega
prostora za delo po metodi Son-Rise (Son-Rise soba).
- Skupni razmislek in pogovor o alternativnih rešitvah (sodelovanje dečkove mame,
predstojnice Svetovalnega centra in prostovoljke).
3.4.2.4 Odziv dečkove mame (in predstojnice Svetovalnega centra)
Predlagali sta alternativno rešitev – igro s papirnatimi stop znaki: papirnate stop
znake bi bilo treba nalepiti na moteče elemente oz. stvari, za katere ni dobro, da se jih
deček dotika. Ko se bo deček približal tem stvarem, lahko prostovoljka poskusi vpeljati
v igro idejo oz. nov element, da se teh predmetov ne dotikamo, ker upoštevamo to, kar
nam sporočajo znaki na njih (sporočilo stop znaka je deček že dobro poznal, saj so bili
prometni znaki v tistem obdobju njegovo glavno zanimanje oz. interes). Tako bi se
lahko na igriv način (preko igre, ki temelji na dečkovih interesih oz. zanimanjih) vsaj
delno odpravil problem motečih elementov v prostoru.
3.4.3 Opis in evalvacija tretjega srečanja
3.4.3.1 Opis dogajanja
Interakcija/interakcijske igre
1. Podajanje avtomobilčka čez mizo: podobno kot na drugem srečanju (na znak: »Tri,
štiri, zdaj!«), le da je tokrat trajalo malo manj časa. Deček je avtomobilček tokrat
lovil (ni pustil, da bi najprej padel na tla in bi ga šele nato pobral, kot je to delal
nazadnje).
2. Razporejanje prometnih znakov in prepoznavanje njihovih pomenov: deček je
prometne znake (majhni plastični znaki – igrače) najprej zložil v vrsto, prostovoljka
ga je spraševala, ali ve, kaj pomenijo. Za pomen nekaterih je povedal sam, pomen
ostalih mu je razložila prostovoljka. Potem je prostovoljka vzela tri znake, eden je
poletel na sredino mize, druga dva pa na vsak svoj rob mize. Prostovoljka je
spodbudila še dečka k sodelovanju in ga vprašala, kam bosta dala še preostale
znake. Tako sta jih potem skupaj razporedila po celi mizi (enega on, enega
prostovoljka in tako dalje). Prostovoljka je želela, da bi potem z avtomobilčkom
vozila med znakci, ampak to ni uspelo, ker je deček takoj, ko sta jih do konca
razporedila, spet vse pobral in jih ponovno zložil v vrsto. Še enkrat pa sta povedala,
kaj je na znakih oz. kaj pomenijo.
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
34
Iz te dejavnosti je dobro razvidno, da pri uporabi metode Son-Rise ni smiselno igre
do potankosti načrtovati vnaprej. Pri grajenju dejavnosti in iger je namreč vedno
treba izhajati iz otrokovih trenutnih interesov in pobud, ki pa se jih težko predvidi
vnaprej.
3. Polaganje prometnih znakov na različne dele telesa in poimenovanje teh delov
telesa: prostovoljka je najprej enega od znakov dala na svojo glavo, nato enega še
na dečkovo glavo. Potem je znak prestavila na svoj nos in zraven namenoma malo
zasmrkala. Dečku se je to zdelo smešno, poleg tega jo je pri tem pogledal v oči,
čeprav sprva nenamerno (spodbujanje očesnega kontakta z ustrezno pozicijo
predmeta – predmet damo med oči v višino nosu). Znak je prostovoljka dala še na
ramo, na dlan, na koleno in pri tem vsak del telesa poimenovala. Vsakokrat, ko se
je vrnila na nos, je zraven malo zasmrkala. Potem je znak dala še na dečkov nos,
pri čemer je še on zasmrkal. Prostovoljka je pri tem dečkovem dejanju navdušeno
zaploskala. Nato je deček znak sam dal na svoja usta in rekel usta. Seveda ga je
prostovoljka za to zelo pohvalila, znak pa je nato prostovoljka dala še na svoja usta.
Stimi
Deček je po razlagi o tem, kaj določeni prometni znaki pomenijo, začel
ponavljajoče krožiti okoli mize, pri čemer je imel pogled ves čas uperjen v eno točko (v
prometni znak za ovinek, ki je stal na mizi). Prostovoljka je to prepoznala kot
»stimming«, saj je bil za tistih nekaj minut (kakšne 3 minute – približna ocena)
popolnoma osredotočen samo na to in se sploh ni zmenil za okolico (tudi, ko ga je
prostovoljka poklicala po imenu, se ni odzval). Zato se mu je prostovoljka pridružila in
še ona nekajkrat v tišini obkrožila mizo. Naenkrat se je ustavil in spet začel zlagati
prometne znake v vrsto. Prostovoljka je spet skušala vzpostaviti interakcijo. Najprej je
dečku samo pomagala dokončati vrsto, potem pa uspela vzpostaviti neke vrste igro, v
kateri sta prometne znake polagala na različne dele telesa (kot je opisano zgoraj) in pri
tem te dele telesa poimenovala.
Ni povsem jasno, kaj je bil vzrok za »stimming«. Predvideva se, da je bilo nečesa
(nekih dražljajev) preveč in se je moral deček malo odpočiti. Mogoče mu je prostovoljka
preveč govorila (včasih je dobro, da se brzdamo), mogoče je bil vzrok drugje. Kar je tu
najbolj pomembno, je to, da je dokaj hitro prenehal, k čemur je gotovo prispevala tudi
reakcija prostovoljke, ko se je igri pridružila (načelo pridruževanja).
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
35
3.4.3.2 Doseženi splošni in dodatni specifični cilji
Splošni cilji:
- razpon pozornosti v interakciji (vse interakcijske igre),
- verbalna komunikacija (pogovor o tem, kaj pomenijo določeni prometni znaki),
- očesni kontakt (predvsem pri igri s prometnimi znaki, kadar je prostovoljka dala
znak na svoj nos),
- fleksibilnost (sprejetje novih iger in dejavnosti, npr. prostovoljkin predlog
razporejanja znakov po različnih delih mize ter predlog polaganja znakov na
različne dele telesa).
Specifični cilji/dosežki:
- Deček ni v celi uri niti enkrat šel iz sobe, oz. ni imel želje po tem, saj mu izhoda tudi
ni bilo treba preprečiti. To je bil dokaz, da se v sobi dobro počuti in hkrati velik
napredek (glede na predhodna srečanja, ko je vsakokrat vsaj nekajkrat šel iz sobe,
oz. je izrazil željo po tem).
- Deček je avtomobilček pri podajanju ulovil, preden je padel z mize (ni pustil, da bi
najprej padel na tla in bi ga šele nato pobral, kot je to delal na predhodnem
srečanju).
- Igra s papirnatimi stop znaki sicer ni dosegla načrtovanih učinkov, vendar je bila z
vidika socialne interakcije vseeno koristna. Na začetku je prostovoljka en znak
sama prilepila na notranjo stran vrat (za zgled). Ostalim znakom je na hrbtno stran
nalepila lepilni trak, nato pa jih je dala dečku, da jih je lepil na različne stvari oz.
predmete, ki mu jih je pokazala, npr. na hladilnik, računalnik, omaro itd. (torej na
stvari, za katere ni dobro, da se jih deček dotika, ker jih lahko poškoduje ali z njimi
poškoduje sebe). Že to, da je bil znake pripravljen lepiti po navodilih prostovoljke, je
bil izjemen dosežek. Namen nalepljenih znakov je bil, da prostovoljka v
nadaljevanju ure, ko se bo deček približal stvarem, na katerih so stop znaki,
poskusi vpeljati igro nov element, in sicer, da se teh stvari ne dotikamo. To se ni
posrečilo, saj je deček čez nekaj trenutkov vse znake odlepil.
3.4.3.3 Ugotovitve in predlogi za delo v prihodnje ter odziv dečkove mame
Prostovoljka je predlagala razmislek o možnostih zagotovitve ustreznejšega
prostora za delo, ker igra s stop znaki ni dala pričakovanih rezultatov, problem motečih
dejavnikov v sobi tudi še vedno ni bil odpravljen.
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
36
Dečkova mama je predlagala alternativno rešitev, in sicer, da bi moteče elemente
v sobi oz. kabinetu zagradili s stoli, da deček ne bi mogel do njih. Prostovoljka je
izrazila dvom glede učinkovitosti takšne rešitve z argumentom, da bo dečku takšna
pregrada še dodatno pritegnila pozornost in bo zanj predstavljala zanimiv izziv, kako
priti mimo nje. Pri tem je bila prepričana, da ta izziv za dečka ne bo pretežak.
3.4.4 Opis in evalvacija četrtega srečanja
3.4.4.1 Opis dogajanja
Interakcijske igre
1. Igra z avtomobilčkom:
- podajanje na »Tri, štiri, zdaj.« in lovljenje,
- podajanje skozi tunel in lovljenje,
- ko je bila dečkova motivacija za to igro na višku, je prostovoljka poizkusila vključiti
tudi ustavljanje avtomobilčka pred stop znakom. Deček je namreč celo uro precej
pozornosti namenil papirnatim stop znakom (v sobi so ostali še od prejšnjega
srečanja), saj je vsake toliko časa katerega vzel v roke. Namesto da bi
avtomobilček potisnila direktno do dečka, ga je na pol poti ustavila pri stop znaku in
pri tem z glasom oponašala cviljenje zavor, nato pa ga potisnila naprej do dečka.
Deček je postopku sicer sledil z očmi, vendar sam tega ni ponovil, ampak je avto
potisnil nazaj direktno do prostovoljke. Kljub temu je prostovoljka zaploskala, saj je
bil velik napredek že to, da kljub vključitvi novega elementa v igro (pri čemer je bilo
treba počakati nekaj trenutkov več, da je avto prišel do njega) ni izgubil pozornosti.
2. Sestavljanje stolpa iz kock: z izmenjavanjem vlog – eno kocko postavi deček,
drugo prostovoljka, tretjo spet deček in tako dalje.
3. Zabijaje žebljev s kladivom (igrača iz plastike): deček je sam pokazal interes za
to igračo (med vsemi igračami v sobi je izbral in vzel v roke ravno to).
Terapevtka se je usedla poleg njega in ga nekaj trenutkov opazovala, kako
zabija žeblje. Tolkel je z držalom (namesto z glavo kladiva) ter prostovoljko pri
tem nekajkrat oplazil s pogledom. Prostovoljka je dečka vprašala, če lahko
poizkusi še ona. Bila je presenečena, ko ji je kladivo res podal v roke, za kar
sem se mu je lepo zahvalila. Prijela je kladivo za držalo in tolkla z glavo kladiva
(da bi deček videl, kako se kladivo pravilno uporablja), zraven pa zapela
pesmico (»Žiga žaga poje žaga, rom pom pom kladivo…«). Zapela je zato, ker
je vedela, da ima deček rad glasbo in je to želela izkoristiti, da bi čim dlje
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
37
obdržala dečkovo pozornost (izhajanje iz otrokovih interesov). Gledal in
poslušal je do konca pesmice. Potem je dečku predlagala, da še on poizkusi
tolči pravilno, torej z glavo kladiva, vendar je hitro izgubil pozornost. Stekel je po
avto, ki sta si ga malo prej podajala, ter se z njim postavil na drugo stran mize
(nasproti). »O, želiš, da si ga podajava?«, ga je prostovoljka navdušeno
vprašala. Deček se je nasmehnil in z vso močjo potisnil avtomobilček proti njej.
Veselo je zaploskala, saj se je prvič zgodilo, da je deček sam izrazil željo, oz.
dal pobudo za konkretno interakcijsko igro (igro, ki poleg njega vključuje še
drugo osebo, v tem primeru prostovoljko). Tako sta si spet začela podajati
avtomobilček.
4. Neke vrste lovljenje: deček je proti koncu ure šel iz sobe. Na hodniku je
poizkusil odpreti vrata sobe, ki je bila zaklenjena (tako kot na drugem srečanju).
Potem se je pognal proti vhodnim vratom, prostovoljka pa za njim, češ: »Ujela
te bom!« Ni namreč hotela, da gre deček iz stavbe. Res je dečka ujela tik pred
vrati. To se je dečku zdelo zelo smešno. Nato je pogledal proti vhodnim vratom,
ki so bila za prostovoljkinim hrbtom. »Ne, ne, ujela sem te in v to smer te ne
spustim,« je rekla prostovoljka igrivo in se pri tem zasmejala. Deček ji je vrnil
nasmeh ter se počasi, korak za korakom, odpravil na drugo stran hodnika (stran
od vhodnih vrat oz. nazaj proti stopnicam, ki so vodile do sobe v zgornjem
nadstropju). Pri tem se je nekajkrat ustavil in pogledal nazaj proti prostovoljki,
kot bi čakal, da se umakne od vrat in bo spet imel priložnost poizkusiti priti iz
stavbe. Ko je bil dovolj daleč od vrat, se je prostovoljka odpravila za njim, saj je
menila, da bosta skupaj šla nazaj v sobo. Takoj, ko je dečka dohitela, se je ta
pognal nazaj proti vhodnim vratom. V hipu je prostovoljka spet stekla za njim z
besedami: »Pazi, pazi! Ujela te bom!« Namenoma je dečka ujela, tako kot prej,
šele tik pred vrati. Pri tem je spet vriskal in se smejal. Potem sta še nekajkrat
ponovila isti ritual. Namenoma je prostovoljka vsakič, ko je deček spet
odkorakal na drugo stran hodnika (stran od vhodnih vrat), šla za njim tako hitro,
da ga je dohitela oz. prehitela (naredila nekaj korakov dlje od vrat kot on). Tako
je lahko spet pobegnil proti vhodnim vratom in ga je lahko ponovno igrivo ulovila
tik pred vrati. Tako je dečku hkrati tudi preprečila izhod iz stavbe, vendar na
šaljiv in zabaven način (razvila je igro lovljenja). V bistvu se je s tem izognila
dečku povsem na silo vzeti kontrolo nad dogajanjem – mu povsem na silo
preprečiti izhod iz stavbe.
3.4.4.2 Doseženi splošni in dodatni specifični cilji
Doseženi splošni cilji:
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
38
- očesni kontakt (predvsem pri podajanju avtomobilčka),
- razpon pozornosti v interakciji (vsaka interakcija oz. vse interakcijske igre),
- fleksibilnost (ohranitev pozornosti kljub vpeljavi novega elementa v igro –
ustavljanja pri stop znaku pri igri z avtomobilčkom; sodelovanje v povsem novi igri –
lovljenju).
Dodatni specifični cilji oz. dosežki:
- deček v celotni uri ni niti enkrat izvajal stimminga,
- deček je sam predlagal oz. dal pobudo za interakcijsko igro, in sicer za podajanje
avtomobilčka (to lahko sicer uvrstimo pod doseženi splošni cilj fleksibilnosti, vendar
se zdi to tako izreden dosežek, da ga je vredno omeniti posebej).
3.4.4.3 Ugotovitve in predlogi za delo v prihodnje ter odziv dečkove mame
Problemi
- Deček je večkrat šel iz sobe in odpiral vrata drugega kabineta, s čimer je motil delo
zaposlenih.
- Na hodniku je deček prevrnil vazo (na srečo se ni razbila) ter večkrat tudi kovinsko
stojalo za dežnike. To je vplivalo na prostovoljkino delo z dečkom, saj je morala ves
čas paziti, da deček ne bi povzročil škode in da se sam ne bi poškodoval. Tako se
ni mogla povsem posvetiti svojemu delu, oz. ni uspela biti sproščena, kar pa je za
delo po Son-Rise metodi bistvenega pomena.
Predlog za rešitev problemov
- Zaklepanje vrat sobe za čas terapije: s tem bi bila zagotovljena učinkovitejša izraba
časa (namesto da prostovoljka pazi, da deček ne povzroča škode in ne moti ostalih
zaposlenih, bi lahko ta čas veliko bolj kvalitetno izrabila v sobi, npr. za kakšno igro
z dečkom). Poleg tega bi z zaklepanjem sobe pravzaprav odpravili večino situacij, v
katerih je treba dečka zavrniti – mu vzeti kontrolo nad dogajanjem in na ta način
uničevati dober odnos, oz. ves čas postavljati zaupanje pod vprašaj, kar negativno
vpliva na kvaliteto in uspešnost terapije.
S predlogom o zaklepanju sobe se mama ni strinjala. Njen predlog je bil, da
prostovoljka še enkrat poskusi vplejati igro s papirnatimi stop znaki (enega naj nalepi
na notranjo stran vrat sobe).
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
39
3.4.5 Opis in evalvacija petega srečanja
3.4.5.1 Opis dogajanja
Interakcijske igre
1. Petje pesmic in ritmično spremljanje teh pesmic tako, da sta prostovoljka in deček
tolkla kocke drugo ob drugo. Pri tem je prostovoljka sledila dečkovemu trenutnemu
interesu za kocke: med vsemi igračami, ki so bile na voljo, je vzel v roke kocke in
začel z njimi tolči drugo ob drugo. Tega prostovoljka ni ocenila kot stimming, saj je
med tem pogledoval tudi proti njej ter naredil tudi presledek, med katerim jo je
vprašal, kje je mamica (na tej uri je to vprašanje večkrat zastavil). Prostovoljka je
tolčenju dodala še petje (ker je vedela, da ima deček rad glasbo) in s tem ritem.
Deček je prisluhnil ter nekajkrat skupaj z njo ujel pravi ritem udarjanja. Prostovoljka
je zaploskala in ga pohvalila.
2. Zabijanje žebljev s kladivom (igrača iz plastike): najprej je nekaj žebljev zabila
prostovoljka in zraven spet pela »Žiga žaga poje žaga, rom pom pom kladivo…«,
da je s tem še bolj pritegnila dečkovo pozornost (ugotavljala je, da je to zelo dober
način, da ga pritegne k igri, kadar začne brezciljno begati po prostoru in je videti, da
ne ve, kaj bi sam s sabo). Potem je prostovoljka dečku dala kladivo in rekla, da
lahko poizkusi še on. Presenetljivo je deček kladivo takoj prijel čisto pravilno – za
držalo, ne pa za glavo, kot je to počel na prejšnjih srečanjih (verjetno je k temu
pripomogla tudi dečkova mama, ki se je z njim ukvarjala doma). Prostovoljka je
spet začela peti in deček je ob tem zabil nekaj žebljev. Na koncu ga je seveda zelo
pohvalila (za tako zgledno sodelovanje).
3. Igra s CD-jem: deček se ni mogel ločiti od CD-ja, zato je prostovoljka iz tega
poskusila razviti igro, in sicer je dečku predlagala, da ta CD položi na vrh žoge (iz
pene) in potem mu je to žogo previdno vrtela skupaj s CD-jem na vrhu. Dečka je to
pritegnilo, verjetno zato, ker se je pri vrtenju svetloba odbijala od CD-ja in je bilo
videti, kot bi z lučko svetili po sobi. Deček je potem še nekajkrat vzel CD z žoge, si
ga vmes malo ogledoval in ga potem na pobudo prostovoljke spet postavil na vrh
žoge, da je lahko spet ponovila vrtenje ter je lahko deček spet opazoval, kako se pri
tem odbija svetloba.
4. Lovljenje (enako kot pri četrtem srečanju): v drugi polovici ure je deček večkrat šel
iz sobe na spodnji hodnik, kjer je spet poskušal odpirati vrata. Vsakič, ko se je
zapodil proti vhodnim vratom (vratom, ki vodijo direktno ven iz stavbe), je
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
40
prostovoljka stekla za njim in ga tik pred vrati ujela, kar se je dečku zdelo nadvse
smešno.
Stimi
- Ponavljajoče, močno udarjanje (odpiranje in zapiranje) s steklenimi vrati omare.
Takšnemu stimmingu se seveda ne moremo pridružiti (zaradi otrokove varnosti ter
škode, ki lahko pri tem nastane), vendar ta problem ne obstaja, če imamo na voljo
ustrezen prostor za delo po Son-Rise metodi (Son-Rise sobo).
3.4.5.2 Doseženi splošni in dodatni specifični cilji
Dosežena sta bila naslednja splošna cilja:
- širjenje razpona pozornosti v interakciji (vse interakcijske igre),
- fleksibilnost (predvsem pri igri s CD-jem).
Dodatni specifični dosežki/napredki:
- prvič je pravilno držal kladivo za držalo (igrača iz plastike) in z njim pravilno tolkel
po žebljih (plastičnih),
- povsem prostovoljno se je pridružil in sodeloval v dejavnosti (zabijanje žebljev s
kadivom), ki ni izhajala iz njegovega trenutnega interesa ali pobude. Seveda pri
Son-Risu zmeraj, kadar se le da, izhajamo iz otrokovih interesov in pobud, vendar
se včasih zgodi, da je otroku dolgčas (kot vsakemu drugemu otroku). Takrat deček
ponavadi brezglavo bega po prostoru (od enega predmeta do drugega) in
pravzaprav ne ve dobro, kaj bi sam s sabo. V tem primeru velja (iz lastnih izkušenj),
da ni nič narobe, če damo pobudo za kakšno dejavnost oz. igro po naši izbiri.
3.4.5.3 Ugotovitve in predlogi za delo v prihodnje ter odziv dečkove mame
Tokrat je bil deček posebej živahen in velikokrat ga je prostovoljka odnesla stran
od nekaterih reči, ker ni bilo druge možnosti. Torej je, čeprav Son-Rise to odsvetuje,
morala dečku odvzeti kontrolo nad dogajanjem, saj je le tako lahko poskrbela za
njegovo varnost (tudi Son-Rise poudarja, da je na prvem mestu vedno otrokova
varnost). Seveda je dečku pred tem v naprej najavila, da ga bo odnesla stran, če ne bo
pustil določenih stvari pri miru ali če ne bo prenehal s kakšno, zanj nevarno dejavnostjo
(npr. plezanje in skakanje po mizi, močno udarjanje – zapiranje steklenih vrat omare
ipd.). Za to je prostovoljka porabila veliko časa. Dejstvo je, da ta problem ne bi obstajal,
če bi imela na voljo ustrezen prostor (Son-Rise sobo). Čas bi bil tako veliko bolj
kvalitetno izrabljen, kar je bilo pomembno glede na to, da je prostovoljka z dečkom
izvajala le eno uro Son-Rise metode na teden, njegovi starši pa še vedno niso pokazali
interesa, da bi se Son-Rise metode naučili in jo postopoma začeli izvajati tudi doma.
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
41
Prostovoljka je mami predlagala, da razmisli o tem, da bi doma, na dečkovem
domu, priredili eno sobo tako, da bi bila čim boljši približek Son-Rise sobe (torej bi iz
nje odstranili moteče elemente – npr. stvari, ki se jih deček ne sme dotikati, ker jih
lahko poškoduje). V tej sobi bi delali z dečkom prostovoljka (eno uro ali dve na teden),
mama in dečkov oče (kolikor časa bi zmogla – tem več, tem bolje). Skratka, predlog
prostovoljke je bil, da se ustreznejši prostor zagotovi tako, da se delo prostovoljke z
dečkom prestavi na dečkov dom, v sobo urejeno po zgledu Son-Rise sobe.
Dečkova mama je rekla, da bo o predlogu nadaljevanja terapije na njihovem domu
premislila. Pri tem je izpostavila predvsem problem prevoza prostovoljke do nove
lokacije – dečkovega doma ter zagotovila, da bo premislila tudi o tem.
3.4.6 Opis in evalvacija šestega srečanja
3.4.6.1 Opis dogajanja
Na tem srečanju je prostovoljka zaradi neustreznih pogojev za delo zelo težko
sledila načelom metode Son-Rise. Ustrezen prostor bi bil za izvajanje terapije nujen,
saj je bil deček zelo nemiren. Ves čas je hodil iz sobe na hodnik, kjer je odpiral vrata
drugega kabineta (v njem je svoje delo opravljala ena od zaposlenih). Dvakrat je tudi
vstopil v ta kabinet. Prostovoljka se je bala, da bo kaj poškodoval, zato dečku ni pustila,
da se dotika občutljivih stvari (prvi odvzem kontrole nad dogajanjem). Povedala mu je,
da ga bo morala odpeljati nazaj v njuno sobo. Prijela ga je za roko, vendar se je deček
uprl in stopil do radia. Začel je izvajati stimming – odpirati in zapirati radio, pri čemer je
vstavljal in izstavljal CD, ki ga je imel s seboj od doma. Vzrok za stimming je bil
najverjetneje ta, da je bila dečku predhodno odvzeta kontrola nad dogajanjem
(odvračanje otroka od občutljivih predmetov v kabinetu, ki bi jih lahko poškodoval,
poskus prostovoljke, da dečka odpelje iz kabineta brez njegovega privoljenja). Poleg
tega je verjetno začutil napetost prostovoljke in lastnice kabineta, zaradi česar je postal
napet tudi sam. Če bi prostovoljka hotela upoštevati Son-Rise načela, bi se morala
stimmingu pridružiti, vendar to zaradi neustreznih pogojev za delo ni bilo mogoče:
- ker se soba v času terapije ni zaklepala (dečkova mama v to ni privolila), je deček
lahko šel v drug kabinet, kjer prostovoljka ni mogla delati z njim, saj sta motila delo ene
od zaposlenih;
- tudi v primeru, da bi se isti stimming zgodil v pravem kabinetu (tistem, ki je bil
namenjen za terapijo z dečkom), se prostovoljka stimmingu prav tako ne bi mogla
pridružiti, ker bi se bala, da bo deček povzročil škodo na radiu in tudi zato, ker v sobi ni
dveh radiev. Prostovoljka torej ne bi imela na voljo še enega radia ali vsaj podobnega
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
42
predmeta, ki bi ji omogočal, da se po Son-Rise načelu o pridruževanju ustrezno
pridruži dečkovemu početju.
Prostovoljki ni preostalo drugega, kot da je prekinila dečkov stimming ter ga na silo
odvedla iz kabineta (popoln odvzem otrokove kontrole nad dogajanjem, že drugič v tej
uri). Naslednje, kar se je zgodilo, je bilo, da je deček na hodniku prevrnil stojalo za
dežnike, nato še koš za smeti, da so se smeti razsule po tleh. Prava reakcija po Son-
Risu v tem primeru bi bilo nereagiranje, česar prostovoljka spet ni mogla upoštevati, saj
ni mogla pustiti takšnega nereda na glavnem hodniku Svetovalnega centra. Potrudila
se je sicer čim manj intenzivno in čim manj zanimivo reagirati, in sicer tako, da je mirno
pobrala smeti nazaj v koš ter stojalo za dežnike postavila nazaj na svoje mesto.
Medtem je deček skoraj prevrnil še vazo, ki je stala na mizici na hodniku, vendar jo je
prostovoljka uspela v zadnjem hipu ujeti. Prostovoljka je dečka prijela za roko in ga
odpeljala nazaj v sobo (njen tretji popoln odvzem otrokove kontrole nad dogajanjem v
tej uri). Tudi, ko sta bila spet v sobi, ni bilo veliko bolje, saj soba ni prilagojena za delo
po metodi Son-Rise. V njej je namreč prav tako veliko neustreznih predmetov oz.
predmetov, ki jih deček lahko poškoduje.Tako je v nadaljevanju skoraj prevrnil
računalnik, nato je odprl hladilnik in skoraj mu je uspelo odstraniti prazno polico iz
njega. Prostovoljka je prekinila to početje tako, da ga je odnesla stran od hladilnika, na
kar ga je pred tem opozorila – pred ukrepom mu je povedala, kaj namerava storiti v
primeru, da takoj ne odneha. To je bil že četrti velik odvzem otrokove kontrole nad
dogajanjem v tej uri, čeprav ga je prostovoljka malo omilila s tem, da je pred tem dečku
napovedala svojo reakcijo. Takšna reakcija (torej predhodna najava odvzema otrokove
kontrole nad dogajanjem) se po Son-Risu svetuje le v primeru, ko je ogrožena otrokova
varnost. Deček je v tej uri pogosto (veliko pogosteje in dlje kot na prejšnjih srečanjih s
prostovoljko) izvajal stimminge, npr.: ponavljajoče, neprekinjeno prižiganje in ugašanje
luči, ponavljajoče in neprekinjeno odpiranje in zapiranje vrat oz. loputanje z njimi ali pa
močno udarjanje z vrati omare ipd. Tem stimmingom se prostovoljka zaradi
neprilagojenega prostora za delo spet ni mogla pridružiti.
3.4.6.2 Podrobnejša predstavitev dečkovih odzivov
Deček se je obnašal v skladu s tem, da načela po metodi Son-Rise niso bila
upoštevana. Že po prvem odvzemu kontrole nad dogajanjem (odvračanje otroka od
predmetov, ki bi jih lahko poškodoval poskus prostovoljke, da dečka odpelje iz kabineta
brez njegovega privoljenja) je začel z izvajanjem stimminga. Tudi v nadaljevanju ure je
bil zelo napet in nemiren ter je to izražal preko vedenja, opisanega zgoraj (prevračanje
koša, stojala za dežnike ter vaze, beganje sem ter tja po prostoru in iz prostora v
prostor, stimmingi). Prostovoljka je bila zaradi neustreznih pogojev za delo prisiljena
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
43
dečku večkrat vzeti kontrolo/nadzor nad dogajanjem, zaradi česar je na tem srečanju
bistveno izgubila dečkovo zaupanje, ki ga je postopoma gradila preko prejšnjih srečanj
oz. Son-Rise terapij. Dečkovi stimmingi in prevračanje stvari so bili po vsej verjetnosti
rezultat občutka ogroženosti. Če otrok nima občutka, da ima vsaj določeno stopnjo
kontrole nad dogajanjem in če ni popolnega zaupanja med otrokom in terapevtom, ni
občutka varnosti, oz. se pojavi občutek ogroženosti. Son-Rise metoda namreč verjame,
da se otroci preko stimmingov povsem zaprejo v svoj svet, kjer se počutijo bolj varne.
Pomembno se je zavedati, da za preprečitev upoštevanja načel Son-Rise metode
ni kriv deček, ampak neustrezen prostor. Son-Rise terapija je namreč namenjena vsem
otrokom z avtizmom, ne glede na vedenje ter stopnjo oz. obliko avtizma, zato ne
moremo reči, da je za to, da metode ni mogoče izvajati, kriv otrok.
Možni vzroki za dečkovo nemirnost oz. veliko spremembo vedenja v primerjavi s
prejšnjimi terapijami so različni in jih je lahko več. Eden od možnih razlogov je, da je
želel deček prostovoljko še enkrat preizkusiti, ali ga resnično oz. brezpogojno sprejema
(želi biti z njim in ga sprejema, ne glede na to, kako se vede). Možno pa je tudi, da je
imel deček med dvomesečnim časom, ko se z njim ni izvajala Son-Rise terapija,
travmatične izkušnje, ki so mu povzročile veliko stresa in nelagodja, kar je vodilo do
takšnega vedenja oz. odzivanja na ljudi. Tu so mišljene predvsem travmatične izkušnje
za otroka z avtizmom, npr. preveč motečih dražljajev ali okolica, ki mu sporoča, da
nikakor ne sprejema njegovega avtističnega vedenja (npr. stimmingov, s katerimi se
otrok z avtizmom pravzaprav pomiri), ali popoln odvzem njegove kontrole nad
dogajanjem in posledično pojav občutka velike ogroženosti oz. odvzem občutka
varnosti ipd.
3.4.6.3 Ugotovitve in predlogi za delo v prihodnje ter odziv dečkove mame
Glavni problem oz. glavna ugotovitev prostovoljke: kakršenkoli je že bil razlog za
dečkovo nemirnost oz. zelo opazno spremembo vedenja, je ta sprememba za njeno
nadaljnje delo z dečkom pomenila, da je zagotovitev ustreznega prostora (optimalnega
za učenje in razvoj otroka z avtizmom) postala nujen pogoj za uspešno in učinkovito
izvajanje terapije z dečkom v prihodnje. Ustrezen prostor pa bi bila Son-Rise soba (ali
vsaj približek te sobe), ki pa je v prostorih Svetovalnega centra ni, oz. je ni bilo mogoče
zagotoviti.
Predlog za rešitev problema: izvajanje terapije na dečkovem domu, kjer bi posebej
za ta namen preuredili eno sobo tako, da bi bila vsaj približek Son-Rise sobe. Za
začetek bi bila že dečkova soba – otroška soba (brez preurejanja) boljša od kabineta, v
katerem se je terapija izvajala do zdaj.
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
44
Dečkova mama in prostovoljka sta se dogovorili, da bo naslednje srečanje
potekalo na dečkovem domu v otroški sobi ali v dnevni sobi (odvisno, kje se bo
prostovoljki zdelo bolje).
3.4.7 Opis in evalvacija sedmega srečanja
3.4.7.1 Opis dogajanja
Na tem srečanju terapevtka oz. prostovoljka ni uspela vzpostaviti dela po načelih
Son-Risa (zaradi več razlogov, opisanih spodaj), vseeno pa je bilo to srečanje koristno,
ker je opazila veliko stvari, ki so bile pomembne za načrtovanje nadaljnjega dela.
Dečkova mama je prostovoljki najprej pokazala, kje so določeni prostori v hiši, nato
ji je podrobneje razkazala dnevno sobo in dečkovo otroško sobo. Razložila ji je, da se
sama z dečkom večinoma igra v dnevni sobi, saj imajo v njej spravljenih največ igrač,
poleg tega pa je zraven kuhinja, zato lahko na ta način hkrati še kaj skuha.
Prostovoljka se je odločila, da bo z dečkom najprej poizkusila delati v dnevni sobi.
Kmalu je ugotovila, da to ni bila dobra izbira, saj je bil iz dnevne sobe možen prost
prehod (ni bilo vrat) v kuhinjo in na hodnik, zaradi česar je deček ves čas prehajal iz
prostora v prostor. Prostovoljka je nato poizkusila z dečkom delati še v otroški sobi, kjer
pa je prav tako bilo nekaj motečih elementov, npr.: zavese na oknu, ki jih je deček med
uro začel na vso moč vleči k sebi, vtikači, ki jih je deček dajal v usta, radio itd. Čeprav
je imela soba vrata, je deček vseeno hodil iz sobe, saj je vrata lahko kadarkoli odprl.
Prostovoljka je opazila dečkova močna področja: deček je pri določenih stvareh že
zelo samostojen. Doma si je zmožen povsem sam vzeti hrano in pribor (sam je odprl
predal in dobil ven kosmiče ter žlico, nato je kosmiče nasul v posodico na mizi in jih
pričel jesti z žlico).
3.4.7.2 Ugotovitve in predlogi za delo v prihodnje
Problemi oz. izzivi (in razlaga)
- Čeprav deček brez problema izreče veliko različnih besed, jih večinoma še vedno
izreče bolj mimogrede (npr. med igro, ki nima z izrečeno besedo nobene
povezave), oz. jih še zmeraj zelo redko smiselno/logično uporabi v dialogu (npr.: da
bi z njimi povedal, kaj želi).
- Neprestano beganje iz prostora v prostor.
- Deček izvaja stimminge bolj pogosto kot na prejšnjih srečanjih s terapevtko (npr.
odpiranje in zapiranje radia, pri čemer daje CD ponavljajoče not in ven).
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
45
- Deček še intenzivneje išče pozornost kot na prejšnjih srečanjih s terapevtko, saj je
zelo nemiren in pogosto se zdi, da namenoma nagaja (npr. med vsemi možnimi
predmeti najde ravno takšne, ki se lahko poškodujejo in jih zaluča na tla, skače po
površinah, ki so nevarne – npr. po mizi, daje v usta vtikače ipd.).
Predlogi za rešitev problemov oz. izzivov
1. Oblikovanje Son-Rise sobe – prilagoditev ene sobe v hiši posebej za dečka (glede
na njegovo vedenje, potrebe, interese ter glede na to, kaj ga želimo naučiti): v sobi
mora biti vse, kar je potrebno za to, da se deček v njej dobro počuti, torej hrana,
pijača, priljubljene igrače (in oseba, ki dečka brezpogojno sprejema in se je
pripravljena igrati z njim karkoli želi ter mu po vrhu vsega dovoli, da v tej sobi
načeloma počne vse, kar želi). Soba bi omogočila, da bi lahko kljub dečkovi
nemirnosti delali z njim po metodi Son-Rise, oz. bi se lahko z njegovo nemirnostjo
soočali po načelih te metode. Z nemirnostjo se namreč učinkovito soočamo
predvsem z upoštevanjem/uporabo naslednjih Son-Rise načel: načelo o
nereagiranju in načelo o predajanju kontrole nad dogajanjem. Ti načeli je v celoti
možno upoštevati le v za to posebej prilagojenem prostoru – Son-Rise sobi.
Predlogi za oblikovanje oz. prilagoditev sobe (glede na opažanja prostovoljke)
- Hrana na visokih policah: hrano (npr. ovsene kosmiče) bi lahko izkoristili za
spodbujanje govora oz. smiselne uporabe besed v dialogu. Hrana (npr. kosmiče ali
kaj drugega, kar deček rad je) bi bila v ta namen v sobi na visokih policah ali omari
(ki je deček ne doseže, vendar vseeno lahko vidi, da je njegova priljubljena hrana
tam). Ko bi želel kosmiče, bi torej moral prostovoljki nekako sporočiti, kaj želi in
tako smiselno uporabiti besedo kosmiči. Da bi se izognili temu, da bi deček sporočil
svojo željo tako, da bi le pokazal na kosmiče na omari, je dobro, da bi bilo na polici
več izbire (npr. še kakšna priljubljena hrana in igrače, s katerimi se deček rad igra).
- Glede na to, da je bil deček trenutno v fazi, ko je skoraj vse stvari zalučal na tla, je
prostovoljka predlagala, da bi bile v sobi le stvari, ki se ne morejo poškodovati, oz.
se z njimi tudi ne more poškodovati kakšnih drugih predmetov, npr.:
- namesto kovinskih bi bili v sobi le plastični avtomobilčki,
- namesto trših žogic (s katerimi je možno npr. razbiti okno) bi bile v sobi le mehke
žogice (npr. žogice iz pene, ki jih lahko stiskamo),
- iz sobe bi odstranili radio ter vtikače (ker jih deček pogosto daje v usta), zavese
(ker jih deček močno povleče in je možno, da jih strga),
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
46
- v sobo bi dali vsaj po dve podobni igrači (npr. dva avtomobilčka, dve žogi, dva
obroča…), in sicer zato, da se v primeru stimmingov (ki jih je deček v tem obdobju
začel pogosteje izvajati) lažje pridružimo otroku pri izvajanju teh stimmingov,
- dodali bi več igrač/iger za razvijanje grobe motorike, ker bi tako dostikrat lažje
pridobili dečkovo pozornost (še posebej, ko začne kar tako tavati po prostoru oz.
mu postane dolgčas). Prostovoljki se je zdela zelo dobra ideja dečkove mame, ki je
sinu v dnevni sobi z lepilnim trakom označila kvadrate, po katerih naj bi skakal
(igra, ki sta se jo doma skupaj igrala). V igro bi sicer še vedno vključevali tudi fino
motoriko, vendar takrat, ko bi presodili, da je deček dovolj motiviran za to, oz. ko bi
že uspeli nekoliko izboljšati zmožnost koncentracije oz. podaljšati čas njegove
koncentracije (razpon pozornosti v interakciji). Igre, ki prioritetno zahtevajo uporabo
fine motorike, namreč velikokrat vključujejo sposobnosti, ki zahtevajo višji nivo
koncentracije (npr. štetje ipd.).
2. Zaklepanje sobe v času, ko se z dečkom izvaja terapija. Glede na to, da je deček
zadnje čase malo bolj nemiren in neprestano bega iz sobe v sobo, se je prostovoljki
zdel to nujen ukrep. Son-Rise načelo o nereagiranju oz. čim manj intenzivnem
reagiranju namreč pravi, da na vedenja, ki jih želimo pri otroku odpraviti, ne
odreagiramo oz. reagiramo čim manj intenzivno in čim manj zanimivo. Popolno
upoštevanje tega načela je možno le v Son-Rise sobi, kjer se nam ni treba bati, da
bo otrok kaj uničil ali se poškodoval. Tudi Son-Rise načelo o predajanju kontrole
nad dogajanjem lahko najbolje upoštevamo v Son-Rise sobi. Če otroka za čas
terapije obdržimo v sobi tako, da vrata sobe zaklenemo, mu sicer vzamemo
kontrolo nad dogajanjem, vendar le pri eni stvari – izhodu iz sobe v času terapije.
Hkrati nam to omogoča, da otroku v vseh ostalih situacijah oz. dogajanju v sobi
lahko damo popolno kontrolo nad dogajanjem. Lahko bi rekli, da odvzem kontrole
glede izhoda iz sobe vzamemo v zakup zato, da ima lahko otrok za čas terapije
skoraj popolno oz. največjo možno kontrolo nad dogajanjem.
3. Sodelovanje dečkovih staršev, ki bi z dečkom delali v sobi na enak način kot
prostovoljka. Največji možni vpliv na otroka preko metode Son-Rise se namreč
doseže šele takrat, ko so se tudi starši pripravljeni igrati z otrokom v sobi po načelih
te metode. Če to dela samo prostovoljka (in še to le enkrat na teden), potem s to
metodo težko dosežemo napredek. Starši bi pravzaprav morali biti glavni element
pri izvajanju terapije. Prostovoljka naj bi bila predvsem v vlogi pomočnice,
svetovalke in spodbujevalke pri izvajanju metode.
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
47
4. Dodatno (enotedensko) usposabljanje staršev za uporabo metode Son-Rise v
Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani. Tako bi dobili boljši vpogled v samo
izvajanje metode in več informacij, zaradi česar bi potem lažje nadaljevali
sodelovanje s prostovoljko – terapevtko v domačem kraju.
Glede na navedeno je prostovoljka mami predlagala, naj premisli o zgoraj
navedenih predlogih za nadaljnje delo. Razložila ji je, da je glede na trenutno vedenje
njenega sina nujna zagotovitev ustreznega prostora za delo ter zagotovitev njenega
(ter, če je možno, tudi partnerjevega) sodelovanja pri neposrednem izvajanju metode
Son-Rise. Ustrezen prostor ter sodelovanje staršev je torej navedla kot pogoja za njeno
nadaljnjo pomoč oz. izvajanje terapije. Pri tem je poudarila, da ne želi nikogar siliti v
uporabo metode Son-Rise in da bo razumela, če se dečkova mama na tej točki odloči,
da s Son-Rise metodo ne bo nadaljevala.
3.4.7.3 Odziv dečkove mame
Dečkova mama je po tehtnem razmisleku in posvetovanju s partnerjem sporočila,
da želi prenehati z izvajanjem terapije po metodi Son-Rise. Po končnem pogovoru z
mamo o Son-Rise metodi in izvedenih terapijah je prostovoljka pridobila od mame
naslednje informacije o vzrokih končne odločitve:
- mama je menila je, da princip pogojevanja z nagradami bolje deluje na njenega
otroka (nasprotje motivacijskega principa pri metodi Son-Rise);
- nekateri strokovnjaki so mami rekli, da Son-Rise metoda ni dobra za njenega
otroka;
- mamo skrbi, da bi kot laik nepravilno/neustrezno izvajala metodo Son-Rise pri
svojem otroku;
- mama se boji, da otrok zaradi metode Son-Rise ne bi znal upoštevati omejitev in
pravil, ki jih postavlja okolje.
Iz mamine navedbe drugega in tretjega vzroka za odstop od metode je razvidno,
da mama ni popolnoma usvojila Son-Rise filozofije, ki pravi, da morajo starši najbolj
zaupati prav sebi in poslušati predvsem sebe, saj oni najbolj poznajo svojega otroka in
zato tudi najbolje vedo, kaj je zanj najbolje, oz. kako mu pomagati.
Prostovoljka ugotavlja, da se je zadnji, bistveni vzrok za odstop od metode pojavil
predvsem zaradi načela predajanja kontrole, ki v praksi v Son-Rise sobi pomeni, da
otroku dovolimo početi vse. Kljub trudu prostovoljke mama ni uspela prepoznati, da je
predajanje popolne kontrole otroku le prvi korak k temu, da bo otrok pripravljen vstopati
v socialno interakcijo. Šele, ko bo otrok funkcioniral v socialni interakciji, bo lahko
razumel tudi družbena pravila in omejitve.
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
48
Mama je v razgovoru s prostovoljko povedala tudi, da je spoznavanje metode Son-
Rise pomagalo njej osebno, in sicer:
- sedaj zna pri otroku opažati tudi majhne napredke/korake,
- otrokovega repetitivnega vedenja (stimminga) ne sodi več kot slabo/napačno
vedenje,
- je na splošno bolj optimistična,
- je za otrokovo stanje prenehala obsojati sebe,
- pri svojem otroku sedaj vidi in se osredotoča predvsem na zmožnosti in potenciale
(ne pa na nezmožnosti, hibe in ovire),
- zna biti pri igri s svojim otrokom bolj dinamična, kreativna, zanimiva za otroka.
Glede vpliva na dečka je mama omenila predvsem to, da se je deček naučil
sodelovanja v nekaterih novih interakcijskih igrah ter je bil po Son-Rise terapiji zmožen
v njih sodelovati dlje časa.
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
49
4 SKLEPNE UGOTOVITVE
V pričujočem diplomskem delu smo želeli ugotoviti, kako se je na metode dela, ki
jih uporablja Center za zdravljenje avtizma v Ljubljani, odzval otrok v študiji primera.
Analizirali smo izvajanje in uspešnost Son-Rise metode na primeru otroka, ki je bil
deležen terapije po Son-Rise metodi preko prostovoljnega dela izvajalke terapije,
avtorice diplomskega dela, usposobljene za delo v Centru za zdravljenje avtizma v
Ljubljani. Osredotočili smo se tudi na mnenje in stališča staršev otroka z avtizmom, ki
je bil deležen terapije po Son-Rise metodi, ko so starši posredno, preko izvajalke
terapije/prostovoljke, spoznali pristope dela Centra za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Ugotavljali smo tudi vzroke, ki so vplivali na uspešnost oz. neuspešnost izvajanja Son-
Rise metode v študiji primera. Na podlagi ciljev smo oblikovali naslednja raziskovalna
vprašanja: ali so reakcije otroka v študiji primera v skladu z reakcijami, ki se pričakujejo
pri delu po načelih Son-Rise metode; ali starši otroka v študiji primera opažajo
napredek in pozitivne spremembe pri otroku; s katerimi dilemami se srečujejo starši
otroka z avtizmom v študiji primera.
Spodnja preglednica (preglednica 1) prikazuje povzetek dogajanja in ponazarja
mnenje prostovoljke o rezultatih izvedene Son-Rise terapije. Iz evalvacijske
preglednice je razvidno, da so bila v študiji primera izpolnjena tista načela, katerih
upoštevanje je odvisno predvsem od usposobljenosti terapevtke (prostovoljke).
Neizpolnjena ali delno izpolnjena pa so bila predvsem tista načela, katerih možnost
upoštevanja je povezana s prostorom, v katerem se terapija izvaja, in njegovo opremo.
Ker ustreznega prostora skozi celotno terapijo ni bilo možno zagotoviti, tudi teh načel ni
bilo mogoče popolnoma upoštevati. Otrok v študiji primera se je na vsa načela in
prijeme metode odzival pozitivno oz. v skladu z odzivi, ki jih predvideva metoda Son-
Rise. Prostovoljka je pri otroku opazila napredek predvsem pri treh od štirih elementov
socializacije, ki jih zajema Son-Rise razvojni model: očesnem kontaktu in neverbalni
komunikaciji, razponu pozornosti, ki ga je otrok zmožen v interakciji, in fleksibilnosti.
Ugotovitve so hkrati odgovor na prvo raziskovalno vprašanje.
Na podlagi rezultatov študije primera smo prišli do ugotovitve, da se pri otroku
pričakovani odziv na prijeme metode večinoma doseže, seveda pa so odzivi odvisni
tudi od razpoloženja in počutja otroka. Na uspešnost izvajanja metode vpliva tudi
izpolnjevanje pogojev za njeno izvajanje. Študija primera je pokazala, da je za uspešno
izvajanje metode potrebno izpolniti vse pogoje za delo, še posebej pa je pomembna
zagotovitev ustreznega prostora (Son-Rise sobe) in sodelovanje staršev otroka
(vključitev v izvajanje metode). Načela pridruževanja namreč ne moremo upoštevati, če
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
50
v prostoru ni ustrezne opreme, ki bi omogočila, da se pridružimo vsakemu
repetitivnemu vedenju (stimmingu).
Preglednica 1: Evalvacijska tabela vseh srečanj z dečkom
Načela Son-Rise metode/pogoji, odzivi
Pogoji za izvajanje načela (izpolnjeni/niso izpolnjeni, delno izpolnjeni)
Pričakovan odziv otroka na prijeme oz. načela/napredek (dosežen/ni dosežen)
Odziv staršev na načela/opažanje napredka (strinjanje/nestrinjanje, delno strinjanje)
Načelo pridruževanja
Delno izpolnjeni (popolna izpolnitev načela je možna le v ustreznem prostoru – Son-Rise sobi)
Dosežen Delno strinjanje
Načelo o nereagiranju in proslavljanju
Delno izpolnjeni (popolno nereagiranja je možno le v ustreznem prostoru – Son-Rise sobi)
Dosežen Nereagiranje: delno strinjanje Proslavljanje: strinjanje
Načelo očesnega kontakta kot prioritete
Izpolnjeni Dosežen Strinjanje
Načelo o predajanju kontrole
Delno izpolnjeni (popolno predajanje kontrole je možno le v ustreznem prostoru – Son-Rise sobi)
Dosežen Nestrinjanje (skrb, da otrok zaradi upoštevanja tega načela ne bo znal upoštevati družbenih pravil in omejitev)
Načelo dobrega poizkuševalca
Izpolnjeni Dosežen Strinjanje
Načelo uporabe entuziazma in kreativnosti
Izpolnjeni Dosežen Strinjanje
Načelo uporabe motivacijskega principa
Izpolnjeni Dosežen Delno strinjanje (predvsem glede izhajanja iz otrokovih interesov)
Načelo naklonjenega odnosa oz. naravnanosti (attitude)
Izpolnjeni Dosežen Strinjanje
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
51
Prav tako ne moremo upoštevati načela predajanja kontrole in načela o
nereagiranju, če so v prostoru predmeti, ki se jih otrok ne sme dotakniti, ker jih lahko
poškoduje ali poškoduje sam sebe. Nobenega od načel pa terapevt ne more izvajati
brez strinjanja otrokovih staršev.
Čeprav se starši v študiji primera z izvajanjem metode niso odločili nadaljevati,
smo z našo diplomsko nalogo dokazali, da se s Son-Rise metodo vseeno doseže
napredek, tako pri otroku kot tudi pri starših. To sklepamo iz podanega mnenja staršev,
v katerem so izrazili, da opažajo pri otroku napredek, in sicer se je otrok naučil
sodelovati v določenih novih interakcijskih igrah in je po terapiji Son-Rise zmožen v
interakcijski igri sodelovati dlje časa (obdrži pozornost dlje časa). Starši so izpostavili,
da jih je metoda Son-Rise naučila opažati pri otroku vsak majhen napredek (ne le
velikih) ter se ga veseliti in pohvaliti. Poleg tega repetativnga vedenja (stimming) ne
vidijo več kot slabega. Pri svojem otroku se znajo osredotočati predvsem na zmožnosti
in potenciale (ne pa na nezmožnosti, hibe in ovire). Z ugotovljenim mnenjem staršev
smo pridobili odgovor na drugo raziskovalno vprašanje.
Iz analize terapij z dečkom lahko ugotovimo, da starši čutijo dilemo glede uporabe
metode Son-Rise, predvsem zaradi načela predajanja kontrole nad dogajanjem otroku,
ker se bojijo, da otrok kasneje v življenju ne bi znal upoštevati družbenih pravil in
omejitev. Ugotovitev je hkrati odgovor na tretje raziskovalno vprašanje.
S potekom dela smo ob zaključevanju diplomskega dela zadovoljni. Pomemben
del je predstavljalo aktivno izvajanje terapije in možnost, da je Son-Rise program v
študiji primera vodila avtorica diplomskega dela, saj smo na ta način dobili neposredni
vpogled v vzpostavitev Son-Rise terapije in posledično pridobili odgovore na vsa
raziskovalna vprašanja. Ugotovili smo tudi, kateri pogoji so za izvedbo Son-Rise
terapije nujni, preden s programom sploh začnemo. Dileme staršev, ki so bile razlog,
da se terapija z dečkom v študiji primera ni nadaljevala, so nas naučile, da je potrebno
pred pričetkom programa z otrokom dati več poudarka usposabljanju staršev otroka, da
bi ti resnično razumeli bistvo in filozofijo Son-Rise metode. V pedagogiki namreč
ničesar ne moremo izvajati brez privolitve in sodelovanja staršev otroka. Da bi starši
lahko dobili bolj celovit vpogled v metodo Son-Rise programa, je potrebno pripraviti
priročnik za starše o Son-Rise metodi v slovenskem jeziku, saj so pisni viri trenutno na
razpolago le v tujem jeziku, edine informacije o Son-Rise metodi v slovenskem
prostoru pa daje Center za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
52
5 VIRI IN LITERATURA
Autsm Breaktrough. Raun in Son-Rise Program Playroom Joining. Pridobljeno 3. 8.
2016, s http://www.autismbreakthrough.com/about/reviews/
Autsm Breaktrough. Sensory Overload: Optimizing Your Child`s Environment.
Pridobljeno 3. 8. 2016, s http://www.autismbreakthrough.com/chapter13/
Autsm Treatment Center of America. Program Principles – The Son-Rise Program.
Pridobljeno 3. 8. 2016, s
http://www.autismtreatmentcenter.org/contents/about_son-rise/index.php
Autism Treatment Center of America. The Son-Rise Program awarded Best Autism
Therapy. Pridobljeno 25. 2. 2016,
http://www.autismtreatmentcenter.org/contents/getting_started/autism1.php.
Autism Treatment Center of America. Treating Autism, Aspergers and Other
Developmental Disorders. Pridobljeno 25. 2. 2016,
http://www.autismtreatmentcenter.org/contents/about_son-rise/what_is_the_son-
rise_program.php.
Center za zdravljenje avtizma (2013). O Centru za zdravljenje avtizma. Pridobljeno 25.
2. 2016, http://centerza.org/?page_id=744.
Center za zdravljenje avtizma (2013). SonRise. Pridobljeno 25. 2. 2016,
http://centerza.org/?page_id=752.
Dobnik Renko, B. (2008). Avtizem kot razvojna motnja. Pridobljeno 25. 2. 2016,
http://pednevro.pedkl.si/wp-content/uploads/2008/07/avtizem.pdf.
Društvo za avtizem Dan. Protokol Dan. Pridobljeno 25. 2. 2016,
http://www.avtizem.com/drustvo_avtizem.php.
Frith, U. (1991). Autism and Asperger syndrome. Cambridge: Cambridge University
Press.
Hannah, L. (2009). Učenje mlajših otrok z motnjami avtističnega spektra : priročnik za
starše in strokovnjake v rednih šolah in vrtcih. Maribor: Center Društva za avtizem.
Houghton, K., Schuchard, J., Lewis, C. in Thompson C., K. (2013). Promoting child-
initiated social-communication in children with autism: Son-Rise Program
intervention effects. Journal of Communication Disorders, 46, 495-506. Pridobljeno
10. 7. 2016, http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0021992413000518.
Grudnik, Nika (2016): Analiza izvajanja metode Son-Rise v Centru za zdravljenje avtizma v Ljubljani.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
53
Jošt, M. (2010). Učenci s posebnimi potrebami v osnovni šoli. Diplomsko delo.
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.
Kaufman, B. N. (1995). Son Rise: The Miracle Continues. Novato, California: New
World Library.
Kaufman, R. K. (2014). Autism Breakthrough: The Groundbreaking Method That Has
Helped Families All Over the World. London: Vermilion.
Klemenc, A. (2010). Kako je biti jaz? Knjiga o fantu z Aspergerjevim sindromom.
Ljubljana: Center za celostno zdravljenje.
Levy, J. (2007). What You Can Do Right Now to Help Your Child with Autism. New
York: Sourcebooks, Incorporated.
Milačić, I. (2006). Aspergerjev sindrom ali visokofunkcionalni avtizem. Ljubljana: Center
Društvo za avtizem.
Patterson, D. (2009). Avtizem: kako najti pot iz tega blodnjaka. Ljubljana: Modrijan.
Vojska-Kušar, A. (1993). Naš Ambrož. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Recommended