View
4
Download
0
Category
Preview:
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
MONIKA KLEMENČIČ
PRIPOSESTVOVANJE KOT TEMELJ PRIDOBITVE STVARNIH PRAVIC
-PRIPOSESTVOVANJE LASTNINSKE PRAVICE IN SLUŽNOSTI S PREGLEDOM
SODNE PRAKSE-
Diplomsko delo
Maribor, 2015
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
PRIPOSESTVOVANJE KOT TEMELJ PRIDOBITVE STVARNIH PRAVIC
-PRIPOSESTVOVANJE LASTNINSKE PRAVICE IN SLUŽNOSTI S PREGLEDOM
SODNE PRAKSE-
Študentka: Monika Klemenčič
Številka indeksa: 71161775
Študijski program: UNI-PRAVO
Študijska smer: Civilno pravo
Mentor: izr. prof. dr. Renato Vrenčur
Maribor, februar 2015
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju dr. Renatu Vrenčurju za
sprejeto mentorstvo, hitro odzivnost in strokovno
pomoč.
Neskončno sem hvaležna partnerju Mariu in sinu
Urbanu, za potrpežljivost, vso podporo in spodbudo.
KAZALO POVZETEK ...................................................................................................................................... 6
ABSTRACT ...................................................................................................................................... 7
UVOD ............................................................................................................................................. 8
1. PRIPOSESTVOVANJE KOT NAČIN PRIDOBITVE LASTNINSKE PRAVICE ....................................... 9
1.1 Pojem in pridobitev lastninske pravice ............................................................................... 9
1.2. Ureditev pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem v rimskem pravu .............. 11
1.3. Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem v našem pravnem
prostoru ................................................................................................................................... 12
1.4. Sodna praksa .................................................................................................................... 14
2. POJEM IN PRAKTIČNI POMEN PRIPOSESTVOVANJA ............................................................... 15
2.1. Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem .............................. 18
2.2. Dobra vera ........................................................................................................................ 19
2.2.1 Sodna praksa .............................................................................................................. 20
2.2.2 Opravičljiva zmota glede obstoja lastninske pravice prednika .................................. 22
2.2.3. Opravičljiva zmota glede drugih pogojev za pridobitev lastninske pravice .............. 23
2.2.4. Izvenknjižno priposestvovanje .................................................................................. 23
2.2.5. Knjižno priposestvovanje .......................................................................................... 28
2.2.6. Dobra vera pravne osebe .......................................................................................... 28
2.2.7. Dobra vera pri priposestvovanju solastnine ali skupne lastnine ............................... 29
2.2.8. Sodna praksa ............................................................................................................. 29
2.3. Lastniška posest ............................................................................................................... 32
2.3.1. Sodna praksa ............................................................................................................. 33
2.4. Pretek časa ....................................................................................................................... 33
2.4.1. Sodna praksa ............................................................................................................. 35
3. OMEJITVE PRIPOSESTVOVANJA .............................................................................................. 36
3.1. Javno dobro in stvari zunaj pravnega prometa ............................................................... 36
3.2. Izvenknjižno priposestvovanje in načelo zaupanja v zemljiško knjigo ............................. 37
3.3. Posledica priposestvovanja glede tretjih ......................................................................... 37
3.4. Priposestvovanje lastninske pravice na delu nepremičnine ............................................ 38
3.5. Priposestvovanje lastninske pravice na nevpisanih nepremičninah ................................ 38
3.6. Sodna praksa .................................................................................................................... 39
4. ANALIZA SODNE PRAKSE GLEDE IZVENKNJIŽNEGA PRIPOSESTVOVANJA LASTNINKSE PRAVICE
NA NEPREMIČNINAH ................................................................................................................... 41
5. PRIPOSESTVOVANJE KOT NAČIN NASTANKA STVARNIH SLUŽNOSTI ...................................... 49
5.1. Pojem in nastanek služnosti ............................................................................................. 49
6. STVARNA SLUŽNOST ................................................................................................................ 51
6.1. Nastanek stvarne služnosti ............................................................................................... 52
6.1.1. Nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla ............................................ 52
6.1.2. Nastanek stvarne služnost na podlagi odločbe pristojnega organa .......................... 53
6.1.3. Priposestvovanje kot način nastanka stvarne služnosti na podlagi zakona .............. 53
6.1.4. Sodna praksa ............................................................................................................. 55
6.2. Vsebina priposestvovane služnosti .................................................................................. 56
6.2.1 Sodna praksa .............................................................................................................. 57
6.3. Pravo priposestvovanje .................................................................................................... 58
6.3.1. Sodna praksa ............................................................................................................. 60
6.4. Nepravo priposestvovanje ............................................................................................... 64
6.4.1. Sodna praksa ............................................................................................................. 65
7. NEPRAVA STVARNA SLUŽNOST ............................................................................................... 66
7.1. Nastanek in prenehanje neprave stvarne služnosti ......................................................... 67
7.2. Prenosljivost nepravih stvarnih služnosti ......................................................................... 68
7.3. Priposestvovanje nepravih stvarnih služnosti .................................................................. 69
7.4. Sodna praksa .................................................................................................................... 69
8. SLUŽNOSTI V JAVNO KORIST ................................................................................................... 70
8.1. Pravna narava služnosti v javno korist ............................................................................. 72
8.2. Priposestvovanje služnosti v javno korist ......................................................................... 73
8.2.1. Pogoji za priposestvovanje služnosti v javno korist .................................................. 74
8.2.2. Učinkovanje priposestvovanja služnosti proti kasnejšemu pridobitelju zemljišča ... 75
8.2.3. Sodna praksa ............................................................................................................. 76
9. OSEBNE SLUŽNOSTI ................................................................................................................. 77
SKLEP ........................................................................................................................................... 78
BIBLIOGRAFIJA ............................................................................................................................. 79
Literatura ..................................................................................................................................... 79
Članki in publikacije ................................................................................................................. 79
Pravni viri ................................................................................................................................. 80
6
POVZETEK
Diplomska naloga obsega obravnavo instituta priposestvovanja stvarnih pravic in
pregled aktualne sodne prakse.
Priposestvovanje je izviren način pridobitve lastninske pravice in temelji na treh
bistvenih elementih: dobri veri priposestvovalca, izvrševanju posesti oziroma lastniških
upravičenj in preteku časa. Eno najpomembnejših vprašanj v zvezi s priposestvovanjem
je prav gotovo dopustitev priposestvovanja nepremičnin tistemu, ki se ni vpisal v
zemljiško knjigo oziroma tako imenovano izvenknjižno priposestvovanje. V povezavi s
tem institutom ima zelo pomembno vlogo zemljiška knjiga, na podlagi katere je
zagotovljena publiciteta stvarnih pravic na nepremičnini. V skladu z vpisnim načelom je
na pravnoposlovni podlagi mogoče pridobiti lastninsko ali katero drugo stvarno pravico
na nepremičninah le z vpisom v zemljiško knjigo. Naša sodna praksa je dolgo dopuščala
izvenknjižno priposestvovanje in se pri presoji dobre vere ni opirala na stanje vpisov v
zemljiški knjigi, ampak zgolj na dejanske okoliščine. V zadnjih letih pa zemljiška
knjiga vendarle dobiva osrednji pomen, tako v zavesti Slovencev, kot tudi v sodni
praksi, tako da sodišča dopuščajo izvenknjižno priposestvovanje le v izjemnih
okoliščinah.
V svojem diplomskem delu sem se v poglavju priposestvovanja lastninske pravice
osredotočila predvsem na problematiko izvenknjižnega priposestvovanja in povzela
aktualno sodno prakso. V poglavju priposestvovanja služnosti pa so poleg pogojev,
obravnavani tudi sodna praksa in posebnosti glede nepravih služnosti in služnosti v
javno korist.
Ključne besede:
Priposestvovanje, lastninska pravica, dobra vera, izvenknjižno priposestvovanje,
neprave stvarne služnosti, služnosti v javno korist.
7
ABSTRACT
The thesis examines the institute of acquisition by prescription of property rights and an
overview of current case law.
Prescription is an original manner of acquiring property rights and based on three key
elements: good faith of the acquirer, enforcement of possession or ownership rights and
time. One of the most important issues relating to the prescription is allowing real-estate
acquisition by prescription to those who are not inscribed in the Land Register, the so-
called out-of-Register prescription. Land Register has a very important role in relation
to this Institute as it guarantees the publicity of rights in rem in immovable property. In
accordance with the inscription on legal and business basis, it is possible to obtain
ownership or any other right in rem in immovable property only by an inscription in the
Land Register. Our jurisprudence has long tolerated out-of-Register prescription and the
assessment of good faith does not rely on the state of the inscriptions in the Land
Register, but only to the actual circumstances. In recent years, however, Land Register
is being more and more recognised as a central document, both in the minds of
Slovenes, as well as the case law so that courts recognise and except out-of-Register
prescription only in exceptional circumstances.
The chapter of the thesis on the acquisition by prescription of the ownership rights is
primarily focused on the issue of out-of-Register acquisition by prescription and
summarizes the current case law. The chapter easement by prescription discusses the
conditions of the jurisprudence and specifics regarding quasi-easements and easements
in the public interest.
Keywords: prescription, the right to property, in good faith, out-of-register prescription,
quasi-easement, easement in the public interest.
8
UVOD
Priposestvovanje je eden izmed tako imenovanih originarnih načinov pridobitve
lastninske pravice ter drugih stvarnih pravic in je močno povezan s pojmom posesti. Pri
priposestvovanju je pridobitev posesti posledica dolgotrajnega izvrševanja posesti, ob
pomanjkljivem pravnem naslovu ali pomanjkljivi izvedbi razpolaganja. Institut temelji
na naslednjih predpostavkah: dobrovernih lastniški posesti in poteku določenega
priposestvovalnega časa. Bistven element priposestvovanja je obstoj dobroverne
lastniške posesti.
V prvem poglavju je na kratko orisan institut priposestvovanja skozi čas, saj so že v
rimskem pravu posestniku, ki ni bil lastnik, pod določenimi pogoji priznali lastninsko
pravico na podlagi priposestvovanja, kasneje, v 19. stoletju pa ta institut poznajo vse
prve kodifikacije civilnega prava, za nas najpomembnejši so Obči državljanski zakonik
in Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Od leta 2003 pa stvarno pravo v
našem pravnem prostoru ureja Stvarnopravni zakonik, ki je prinesel vrsto sprememb,
tudi na področju priposestvovanja.
Dalje so podrobno predstavljene predpostavke za pridobitev lastninske pravice s
priposestvovanjem in izvenknjižno priposestvovanje. Ravno položaji, ko
priposestvovalec ni vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo, ampak je kot lastnik vpisana
oseba, proti kateri priposestvovalec deluje, so najbolj sporni za prakso in tudi izjemnega
pomena.
V naslednjem poglavju je na splošno orisana služnost, kot omejena stvarna pravica na
tuji stvari ter opisane predpostavke za priposestvovanje. Predstavljeno je pravo in
nepravo priposestvovanje, vsa dejstva pa so podkrepljena s primeri iz sodne prakse.
Nedalje je predstavljena tudi neprava stvarna služnost, pomen, nastanek in prenehanje
ter razlaga ali in na kakšen način je mogoče priposestvovati neprave stvarne služnosti. V
zadnjem poglavju so predstavljene služnosti v javno korist in možnosti za
priposestvovanje.
Namen diplomskega dela je bil čim natančneje predstaviti institut priposestvovanja in
glede obravnavane tematike vključiti tudi aktualno sodno prakso.
9
1. PRIPOSESTVOVANJE KOT NAČIN PRIDOBITVE LASTNINSKE PRAVICE
1.1 Pojem in pridobitev lastninske pravice
Lastninska pravica je najpomembnejša in najobsežnejša stvarna pravica.1 V 37. členu
Stvarnopravnega zakonika2 je lastninska pravica opredeljena kot pravica imeti neko
stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. V
37. členu je določeno, da lastninska pravica ne more biti vezana na rok ali pogoj, s tem
pa se omejuje možnost začasnih ali pogojnih prenosov lastninske pravice, razen če
zakon določa drugače. 3
Naš zakonodajalec se je odločil za tradicionalno opredelitev, ki opredeljuje lastninsko
pravico prek treh klasičnih lastniških upravičenj:
-pravica do posesti stvari,
-pravica do (upo)rabe in uživanja stvari,
-pravica do razpolaganja s stvarjo.
Lastnik lahko svojo stvar poseduje in jo uporablja v skladu s svojimi interesi in željami,
lahko uživa njene plodove, lahko jo obremeni, odsvoji, tudi uniči. Iz tega izhaja tako
imenovani pozitivni vidik lastninske pravice, medtem ko negativni vidik pomeni, da
lahko lastnik od vsakogar zahteva, da se vzdrži kršitve njegove lastninske pravice. 4
Pomembno je dodati, da lastninska pravica nikakor ni neomejena, saj lahko lastnik
izvršuje svojo lastninsko pravico tako, da ne krši pravic drugih posameznikov ali
zakona.5
Ravno tako, kot pozna stvarno pravo zaprt sistem (numerus clausus) stvarnih pravic,
pozna tudi zaprt sistem načinov pridobitve lastninske in drugih stvarnih pravic. Načini
pridobitve lastninske pravice se glede na to ali se lastninska pravica pridobi od pravnega
1 Numerus clausus, načelo omejenega števila stvarnih pravic.
2 Uradni list RS, št. 87/2002, 91/2013, v nadaljevanju SPZ.
3 Tratnik Matjaž, Stvarnopravni zakonik (SPZ) / z uvodnimi pojasnili, Uradni list Republike Slovenije,
Ljubljana 2010,str. 55. 4 Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato: Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007,str. 206.
5 Tratnik Matjaž, Stvarnopravni zakonik (SPZ) / z uvodnimi pojasnili, Uradni list Republike Slovenije,
Ljubljana 2010,str.55.
10
prednika v enakem obsegu in z enakimi omejitvami, kot je obstajala pri njem, ali pa
pridobitelju nastane nova lastninska pravica, delijo na izvedene in izvirne.6
Stvarnopravni zakonik v 39. členu določa pravne podlage za pridobitev lastninske
pravice. Te so:
-pravni posel
-zakon
-dedovanje in
-odločba državnega organa.
Vse načine pridobitve na podlagi zakona prištevamo med izvirne načine pridobitve
lastninske pravice.
Naše pravo pozna naslednje načine pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona:
-priposestvovanje,
-prilastitev,
-najdba,
-najdba zaklada,
-prirast,
-spojitev,
-pomešanje,
-izdelava nove stvari,
-pridobitev lastninske pravice na plodovih,
-pridobitev od razpolagalno nesposobne osebe,
-pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi načela zaupanja v zemljiško
knjigo.7
Med navedenimi načini pridobitve lastninske pravice je edino priposestvovanje mogoče
tako pri nepremičninah kot premičninah. Posebnost je prav tako pridobitev lastninske
pravice na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo, ki je mogoča le na
6 Tratnik Matjaž: Stvarnopravni zakonik (SPZ) / z uvodnimi pojasnili, Uradni list Republike Slovenije,
Ljubljana 2010,str. 58. 7 Tratnik Matjaž: Stvarnopravni zakonik (SPZ) / z uvodnimi pojasnili, Uradni list Republike Slovenije,
Ljubljana 2010,str.58.
11
nepremičninah. Vsi drugi načini se nanašajo na pridobitev lastninske pravice na
premičninah. 8
1.2. Ureditev pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem v rimskem pravu
Že rimsko pravo je posestniku, ki ni bil lastnik, pod določenimi pogoji po poteku
predpisanega časa priznalo lastninsko pravico na podlagi t.i. priposestvovanja. Večkrat
se je namreč zgodilo, da je nekdo pridobil stvar na pravno neoporečen način, pa kljub
temu ni postal lastnik stvari, ker je stvar npr. pridobil od nelastnika. V takem primeru
mu lastnik, če so bili izpolnjeni predpisani pogoji, po poteku določenega časa, stvari ni
mogel več odvzeti iz naslova svoje lastninske pravice, saj je njegova pravica ugasnila,
novi lastnik pa je postal priposestvovalec.
Rimsko pravo je izhajalo iz predstave o lastninski pravici kot aktivnem in odgovornem
odnosu do stvari, zato po eni strani iz razlogov pravne varnosti ni mogoče v nedogled
trpeti, da bi nekdo posedoval tujo stvar kot svojo, po drugi strani pa je nedejavni lastnik,
ki se ni zanimal za svojo stvar, na nek način zapravil svojo pravico.
Priposestvovanje je torej v rimskem pravu način pridobitve lastninske pravice, ki pa se
od ostalih načinov bistveno razlikuje, saj pri priposestvovanju ne gre za načrtno in
zavestno ravnanje, katerega cilj bi bila pridobitev lastninske pravice.9
Po klasičnem rimskem pravu so za priposestvovanje veljali strogi pogoji, ki ji lahko
povzamemo v petih točkah in sicer: priposestljiva stvar, pridobitni naslov, dobra vera,
posest in čas.10
Priposestvovati je bilo torej načelno mogoče vse stvari, na katerih je bilo mogoče
pridobiti civilno lastninsko pravico. Od priposestvovanja so bile izvzete ukradene stvari.
Priposestvovalec je moral prav tako stvar posedovati kot svojo, posest pa je morala
imeti tudi ustrezno podlago. Pridobitev posesti je tako morala temeljiti na okoliščini, ki
bi normalno zadoščala za pridobitev lastninske pravice. Priposestvovalec je moral biti v
8 Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato: Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 250.
9 Kranjc Janez: Rimsko pravo, GV založba, Ljubljana 2008, str. 522.
10 Kranjc Janez: Rimsko pravo, GV založba, Ljubljana 2008, str. 525.
12
dobri veri, kar pomeni, da je moral biti ob pridobitvi zmotno prepričan, da je postal
lastnik stvari. 11
Priposestvovalna doba je bila skozi obdobja rimskega prava spreminjala, po zakoniku
XII plošč in še v klasični dobi je znašala za nepremičnine dve, za premičnine pa eno
leto. Po Justinijanovem pravu, je bil priposestvovalni čas daljši, za premičnine tri leta,
za nepremičnine pa deset oziroma dvajset let.12
1.3. Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem v našem pravnem prostoru
Priposestvovanje kot pravni institut, so urejale vse prve kodifikacije civilnega prava v
19. stoletju, vključno z avstrijskim Občim državljanskim zakonikom.13Ureditev v ODZ
je bila za vzgled pripravljavcem Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih14 iz
leta 1980, medtem ko je zakonodajalec v SPZ leta 2003 do neke mere sledil ODZ in
ZTLR, poleg tega pa uvedel nekatere nove in nekoliko drugačne rešitve.15
Avstrijski ODZ v skladu s starim ius commune ureja priposestvovanje skupaj z
zastaranjem pod skupnim imenom zastaranje, ki ima dve obliki: priposestvovanje in
zastaranje. Skupna značilnost obeh institutov je izguba pravice, če je upravičenec
določen daljši čas ne uporablja na strani imetnika in pridobitev pravice na strani tistega,
ki jo dejansko izvršuje, kar je zlasti v korist varnosti pravnega prometa, predvidljivosti
in ekonomski učinkovitosti. Izguba pravice enega (zastaranje) je bila v času nastajanja
ODZ pogoj za njeno pridobitev na strani drugega (priposestvovanje). Predpostavke
priposestvovanja so v skladu z ODZ naslednje:
-stvar, ki je sposobna biti priposestvovana,
-kvalificirana posest,
11
Kranjc Janez: Rimsko pravo, GV založba, Ljubljana 2008, str. 526. 12
Kranjc Janez: Rimsko pravo, GV založba, Ljubljana 2008, str. 530. 13
Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch-ABGB, Cesarski patent z dne 1. Junija 1811, JGS 946, v nadaljevanju ODZ. 14
Uradni list SFRJ, št. 6/80, 36/90, v nadaljevanju ZTLR. 15
Tratnik Matjaž, Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v našem pravnem prostoru, Zbornik Pravne fakultete v Mariboru, Univerza v Mariboru, Maribor 2005, str. 48.
13
-potek časa.16
ODZ v zvezi s predpostavko kvalificirane posesti razlikuje med rednim in izrednim
priposestvovanjem. Pri rednem priposestvovanju se zahteva pravična,17 poštena18 in
pristna posest, medtem ko sta za izredno priposestvovanje dovolj poštena in pristna
posest. Institut priposestvovanja predstavlja tudi potek določenega časa, tako na
nepremičninskem področju traja priposestvovalna doba trideset in v nekaterih primerih
celo štirideset let. Dobroverni tretji so varovani na podlagi § 1500 ODZ. Ta določba
varuje zaupanje v popolnost zemljiške knjige. Tisto kar ni vpisano, proti dobrovernim
tretjim nima učinka.19
Jugoslovanski zakonodajalec je v ZTLR uredil priposestvovanje v skladu s tradicijo
avstrijskega ODZ, vendar je bila ta ureditev v primerjavi z ODZ zelo skopa in
nepopolna, tako da so se poleg ZTLR glede praznin lahko uporabljala pravna pravila
ODZ. To velja zlasti za že omenjeni § 1500 ODZ.
ZTLR je ravno tako zahteval kvalificirano posest, ki je morala trajati določeno
predpisano priposestvovalno dobo, ki je na nepremičninskem področju trajala deset ali
dvajset let.
ZTLR je opustil subjektivno koncepcijo posesti, kot jo pozna avstrijsko pravo, in se je
po nemškem in švicarskem vzoru odločil za objektivno koncepcijo, po kateri je
posestnik vsak, ki ima dejansko oblast nad stvarjo, vendar pa do priposestvovanja vodi
le ožja oblika posesti, katero je kasneje slovenski zakonodajalec po vzoru BGB
poimenoval lastniška posest.20
Prav tako je ZTLR podobno kot ODZ razlikoval redno in izredno priposestvovanje. Za
redno priposestvovanje se je zahtevala dobroverna in zakonita posest, ter desetletna
16
Tratnik Matjaž, Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v našem pravnem prostoru, Zbornik Pravne fakultete v Mariboru, Univerza v Mariboru, Maribor 2005, str. 50. 17
Zakonita. 18
Dobroverna. 19
Tratnik Matjaž, Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v našem pravnem prostoru, Zbornik Pravne fakultete v Mariboru, Univerza v Mariboru, Maribor 2005, str. 53. 20
27. člen SPZ.
14
priposestvovalna doba, za izredno pa je bila določena dvajsetletna priposestvovalna
doba in dobroverna posest.21
S sprejetjem SPZ leta 2002 so predpostavke za priposestvovanje naslednje:
-dobra vera,
-lastniška posest in
-pretek desetletne priposestvovalne dobe.
Same predpostavke priposestvovanja bom razčlenila v nadaljevanju, na tem mestu se
bom opredelila le do nekaterih sprememb v primerjavi z ODZ in ZTLR.
Drugače kot ODZ in ZTLR je v SPZ opredeljena predpostavka kvalificirane posesti, ki
zahteva zgolj dobroverno posest in določa enotno desetletno priposestvovalno dobo,
prav tako pa drugače kot omenjena zakona, SPZ ne zahteva več, da bi bil pravni naslov
veljaven. Neveljaven pravni naslov ne izključuje dobrovernosti pod pogojem, da je
priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova kot glede
pridobitve lastninske pravice. Primeri, ko pravni naslov ni veljaven, priposestvovalec pa
je kljub temu glede tega v dobri veri, so izjemno redki. Tako je dobroverna in zakonita
posest kot jo opredeljuje ZTLR oziroma poštena, pravična in pristna, kot jo opredeljuje
ODZ, praktično enaka dobroverni posesti, kot jo opredeljuje SPZ. Še večje razlike med
obravnavanimi ureditvami se pokažejo glede priposestvovalne dobe. Medtem ko traja ta
v ODZ trideset ali celo štirideset let, traja priposestvovanje v ZTLR dvajset oziroma
deset let, v SPZ pa le deset let.22
Oba zakona, tako ZTLR kot SPZ, pa za priposestvovanje zahtevata dobroverno posest.
1.4. Sodna praksa
VSM sodba I Cp 565/2014, 17.06.2014
Tako se izkaže, da je bila za priposestvovanje tako po ZTLR, kakor tudi po SPZ
potrebna dobra vera posestnika, ki ni bila podana, če je posestnik vedel ali bi mogel
vedeti, da ni upravičen do posesti (SPZ), oziroma da stvar, ki jo ima v posesti, ni
21
Tratnik Matjaž, Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v našem pravnem prostoru, Zbornik Pravne fakultete v Mariboru, Univerza v Mariboru, Maribor 2005, str. 54. 22
Tratnik Matjaž, Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v našem pravnem prostoru, Zbornik Pravne fakultete v Mariboru, Univerza v Mariboru, Maribor 2005, str.58.
15
njegova (ZTLR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni bila dobroverna.
Dolžnost tožnice in njenih pravnih prednikov je bila, da se pozanimajo in preverijo
kakšno je stanje v naravi. Tožnica in njeni pravni predniki dolžne skrbnosti, to je
skrbnosti, s katero bi ravnal povprečno skrben človek, niso pokazali. Da je prišlo do
pomote, je tožnica ugotovila sama, in če je sama ugotovila to sedaj, bi lahko tudi že
prej, če bi ravnala z dolžno skrbnostjo.
Čeprav je sodišče prve stopnje glede na tožbene trditve izpolnjenost pogojev za
priposestvovanje presojalo po določbah SPZ, namesto po določbah ZTLR, to ni vplivalo
na zakonitost končne odločitve, saj so vsa pravnorelevantna dejstva ugotovljena in tudi
ob uporabi pravilne materialnopravne podlage (ZTLR) terjajo enak pravni zaključek.23
2. POJEM IN PRAKTIČNI POMEN PRIPOSESTVOVANJA
Priposestvovanje24 je originaren način pridobitve lastninske pravice tako na premičnih
kot na nepremičnih stvareh. Poleg tega se s priposestvovanjem lahko pridobi
solastninski delež in etažna lastnina, od omejenih stvarnih pravic pa tiste, ki dajejo
pravico do posesti tuje stvari, oziroma tiste, katerih izvrševanje se varuje s posestnimi
zahtevki, tako pridejo v poštev zlasti služnosti in stavbna pravica.25 Priposestvovanje
varuje interese priposestvovalca s tem, da mu po daljšem času dobrovernega izvrševanja
lastninske pravice to pravico tudi prizna. Kdor je tako že de facto lastnik, postane tudi
de iure. Še bolj kot posameznega priposestvovalca pa priposestvovanje varuje pravni
promet, ki ga poosebljajo tretji, ki na podlagi dejstva, da priposestvovalec izvršuje
»svojo« lastninsko pravico, utemeljeno sklepajo, da to pravico tudi ima in z njim
sklepajo pravne posle.26
Priposestvovanje lahko označimo kot nesamostojen način pridobitve lastninske pravice,
ker lahko pride do priposestvovanja samo v primerih, ko priposestvovalec hkrati s
posestjo ni pridobil tudi lastninske pravice, ker niso bile izpolnjene vse predpostavke za
njeno pridobitev. Priposestvovanje na nek način naknadno sanira prvotno neveljavno
pridobite lastninske pravice s strani priposestvovalca. Glede na to, da je pravnoposlovna
pridobitev pravic najpogostejša, gre največkrat za neuspele poskuse prenosa lastninske
23
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113068968/,14.2.2015 24
Lat. Usucapio, nem. Ersitzung, ang. Acqusition by prescription. 25
Tratnik Matjaž, Priposestvovanje v stvarnopravnem zakoniku, Pravo-družina-civilna družba, Pravna Fakulteta, Maribor 2004, str. 100. 26
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 251.
16
pravice, zlasti napake v pravnem naslovu, pridobitnem načinu ali razpolagalni
sposobnosti.
Za napako v pravnem naslovu gre v primeru, ko je posel od vsega začetka ničen, bodisi
pozneje razveljavljen ali razdrt z učinkom ex tunc. Do neveljavnosti zavezovalnega
pravnega posla, lahko pride tudi zaradi kršitve obličnostnih predpisov. Neveljavnost
zavezovalnega posla pa zaradi kavzalnega sistema sproži tako imenovani domino efekt,
posledica pa je neveljavnost celotnega razpolaganja. V primeru razveljavitve pogodbe o
prodaji nepremičnine zaradi zmote na strani prodajalca, ima ta razveljavitev
avtomatično posledico, da kupec ni postal lastnik nepremičnine, čeprav se je vpisal v
zemljiško knjigo. V takem primeru bi kupec vsaj teoretično to nepremičnino lahko
priposestvoval, ampak bo v praksi stranka, ki je dosegla razveljavitev pogodbe, z
izbrisno tožbo dosegla izbris kupca iz zemljiške knjige, tako da do priposestvovanja ne
bo prišlo.27
Za napako v pridobitnem načinu bi šlo v primeru, če se vpis v zemljiško knjigo opravi
brez ali na podlagi neveljavnega zemljiškoknjižnega dovolila28
Oviro za veljavno pridobitev lastninske pravice na nepremičninah predstavlja tudi
razpolagalna nesposobnost prenosnika. Do takšne situacije pride v primeru, ko
prenosnik ni lastnik nepremičnine, ki naj bi se odsvojila, če obstaja absolutno
učinkujoča prepoved odsvojitve, predkupna ali odkupna pravica, ali če je prenosnik v
stečaju. Vendar je na tem mestu pomembno poudariti, da v vseh primerih, ko neobstoj
razpolagalne sposobnosti ni razviden iz zemljiške knjige, dobroverni pridobitelj vseeno
pridobi lastninsko pravico na podlagi 10. člena SPZ29 in mu ni potrebno čakati, da
poteče priposestvovalna doba. Primeri, ko pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice
na nepremičninah zaradi omenjenih napak ne uspe, so izjemno redki. Tisti, ki se vpiše v
zemljiško knjigo, praviloma to pravico tudi pridobi. V primeru, da se lastninska pravica
ne pridobi že z vpisom, pa se položaj »sanira« pri prvi naslednji odsvojitvi
nepremičnine. Pridobitelj nepremičnine, ki se v dobri veri zanese na njeno
zemljiškoknjižno stanje, pridobi na podlagi 10. člena SPZ lastninsko pravico ne glede
na razpolagalno nesposobnost prednika.30
27
Tratnik Matjaž, Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, Pravna praksa, št. 42-43/2003, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003, str. priloga I. 28
Neveljavno je zemljiškoknjižno dovolilo, ki ne izpolnjuje zahtev iz 23. člena SPZ. 29
Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. 30
Tratnik Matjaž, Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, Pravna praksa, št. 42-43/2003, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003, str. priloga II.
17
Na premičninskem področju pa je situacija nekoliko drugačna. Pogoji za prenos
lastninske pravice so manj strogi in manj formalni, tako da je bistveno manj možnosti,
da pride do napak. Na premičninskem področju ni absolutno učinkujočih ali celo
zakonskih predkupnih in odkupnih pravic, kakor tudi ne obličnostnih predpisov glede
zavezovalnega ali razpolagalnega posla. Napake v razpolagalni sposobnosti se, podobno
kot pri nepremičninah, odpravijo na podlagi ureditve lastninske pravice a non domino,
ki jo glede premičnin najdemo v 64. členu SPZ. Če vseeno pride do neveljavnega
razpolaganja, pa se te napake zopet v večini primerov sanirajo pri prvi naslednji
odsvojitvi dobrovernemu tretjemu, ki ga varuje ureditev 64. člena SPZ. Na tem mestu je
pomembno opozoriti na pomembno razliko men 10. in 64. členom SPZ. Ureditev iz 10.
člena varuje dobroverne pridobitelje, ureditev na podlagi 64. člena pa tiste, ki so pravico
pridobili na podlagi odplačnega pravnega posla, tako da v primeru neodplačne
pridobitve na premičninskem področju tretji ni varovan. V primeru neodplačne
pridobitve, lahko pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem po preteku treh let od
transakcije.31
Ugotovimo lahko, da je praktični pomen priposestvovanja, kot načina pridobitve
lastninske pravice v kontinentalnih pravnih redih razmeroma majhen. Dobroverni
pridobitelj namreč prek ureditev pridobitve lastninske pravice a non domino in načela
zaupanja v zemljiško knjigo, pridobi lastninsko pravico oziroma omejeno stvarno
pravico in mu ni treba čakati do izteka priposestvovalne dobe, razen v primeru
neodplačne pridobitve premičnin. Večji je pomen priposestvovanja v dokaznem pravu.
Dokazovanje lastninske pravice na neki stvari pomeni, da mora upravičenec dokazati
svojo lastninsko pravico na način, da dokaže lastninsko pravico svojih prednikov32, kar
je lahko zelo težko, če ne celo nemogoče. Praviloma je mnogo laže dokazati, da je
pridobil lastninsko pravico v vsakem primeru s priposestvovanjem, celo v primeru, da
kateri od prednikov ni bil lastnik.33
31
Tratnik Matjaž, Priposestvovanje v stvarnopravnem zakoniku, Pravo-družina-civilna družba, Pravna Fakulteta, Maribor 2004, str. 102. 32
Probatio diabolica. 33
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 255.
18
2.1. Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem
Priposestvovanje temelji na treh bistvenih elementih: dobri veri priposestvovalca,
izvrševanju posesti oziroma lastniških upravičenj in preteku časa. Predpostavke za
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem v skladu s 43. členom SPZ so
naslednje:
-dobra vera (fides),
-lastniška posest (possessio),
-pretek časa (tempus).
Lastninska pravica se s priposestvovanjem lahko pridobi le ob izpolnjevanju vseh
zakonsko zahtevanih pogojev.
Sodba I Cp 15/2012, 27.3.2013
Načelo pravičnosti v sojenju ne more nadomestiti manjkajočega zakonskega pogoja za
uveljavljano lastninsko pravico iz naslova priposestvovanja… Povzemajo se pomembni
in na pritožbeni stopnji nesporni prvostopni razlogi, da tožeča stranka v sporu
uveljavljanja lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ni dokazala, da je bila
vključno z njenimi pravnimi predniki dobroverni posestnik predmetne nepremičnine
(člen 43 Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ oziroma ustreznih določil prej
veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR). Pri
tem sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da tožeča stranka ni izkazala vseh
zakonsko zahtevanih kumulativnih pogojev za pridobitev lastninske pravice iz naslova
priposestvovanja. Svojo presojo v zadevi pa je oprlo izključno na načelo poštenosti
(člen 9 ZPP), kar v tej naravi spora ni sprejemljivo.34
Dokazno breme obstoja lastniške posesti v določenem priposestvovalnem času nosi
priposestvovalec, medtem ko glede njegove dobrovernosti velja domneva iz 9. člena
SPZ,35 tako da mora nedobrovernost dokazovati nasprotna stranka.36
34
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113044703/, 14.2.2015 35
Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače. 36
Juhart Miha, Berden Andrej, Keresteš Tomaž, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž, Vlahek Ana, Vrenčur Renato,Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str.263.
19
2.2. Dobra vera
Za priposestvovanje v našem pravu se zahteva dobra vera priposestvovalca, tako
nedobroverni posestnik nikoli ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem.
Dobra vera posestnika je opredeljena v 28. členu SPZ in sicer negativno. Zakonsko
besedilo opredeljuje nedobrovernega posestnika, kot tistega, ki je vedel ali bi mogel
vedeti, da ni upravičen do posesti. A contrario lahko potem ugotovimo, da je dobroverni
posestnik tisti, ki ne ve ali ne more vedeti, da nima pravice do posesti. Dokazovanje
nedobrovernosti je na nasprotni stranki. Ta definicija govori o pravici do posesti in se
nanaša tako na lastniške kot nelastniške posestnike. Za priposestvovanje se zahteva
višja oblika posesti, ki jo SPZ v 1. odstavku 27. člena opredeljuje kot lastniško posest,
tako lahko definicijo dobrovernega lastniškega posestnika zožimo na osebo, ki ne ve,
niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari.37 Tisti, ki je v opravičljivi zmoti, da je lastnik
stvari, je dobroverni lastniški posestnik. Dobrovernega lastniškega posestnika lahko
ponazorimo s tremi tipičnimi primeri:
-dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je pridobil posest stvari v sklopu
pravnoposlovne pridobitve stvari, ki je iz njemu neznanega razloga neveljavna,
-dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je posest stvari pridobil z dedovanjem, vendar
je zmotno mislil, da je njegov posestni prednik oziroma zapustnik, lastnik stvari,
-dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki si prisvoji stvar, za katero zmotno misli, da jo
je njen lastnik opustil.
Priposestvovalec je lahko v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice samo v
primerih, ko utemeljeno misli, da je postal lastnik neke stvari, torej v primerih, ko misli,
da so stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice.
Opravičljiva zmota v skladu z načelom ignorantia iuris nocet ne more temeljiti na
nepoznavanju prava.38
37
Tratnik Matjaž, Priposestvovanje v stvarnopravnem zakoniku, Pravo-družina-civilna družba, Pravna Fakulteta, Maribor 2004, str. 103. 38
Tratnik Matjaž, Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, Pravna praksa, št. 42-43/2003, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003, str. priloga III.
20
2.2.1 Sodna praksa
VSM sodba I Cp 994/2012 z dne 07.12.2012
Res je sicer, da se dobra vera domneva in da je zato dokazno breme za dokazovanje
nedobrovernosti na toženi stranki, ta pa mora glede na določilo 28. člena SPZ dokazati,
da bi tožnik vsaj mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Ni torej potrebno dokazovati,
da je tožnik vedel, da ni upravičen do posesti ampak zadostuje, da se dokaže, da bi
tožnik mogel vedeti, da nima pravice do posesti.39
VSL sodba II Cp 1317/2014 z dne 06.08.2014
Dobra vera je sicer res nekakšno subjektivno, intimno (moralno vrednostno)
prepričanje posameznika, a prav vsako notranje prepričanje sicer poštenega človeka še
ni dobra vera. To prepričanje mora imeti neko otipljivo podlago, nekakšen rezón
(smisel, upravičenje, razlog), razlago, opravičilo. Samo zase tudi ni spoznavno, ni
dostopno zunanjemu svetu. Zato je treba zmeraj ugotoviti okoliščine, ki to prepričanje
dokazujejo, in ga presoditi upoštevajoč običajno ravnanje povprečnega človeka v
podobnih okoliščinah. 40
Sklep II DoR 398/2011
V zvezi z opravičljivo zmoto je bila s sklepom Vrhovnega sodišča dopuščena revizija
glede vprašanja, ali nepreverjanje skladnosti izročenih nepremičnin s podatki v
zemljiškem katastru, izniči kupčevo dobro vero. Odločitev v tem primeru bi pomenila
odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne
uporabe prava in razvoj prava preko sodne prakse.
Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od sodišča, naj ugotovi, da je na podlagi
priposestvovanja pridobila lastninsko pravico na parc. št. 2498/9 k.o. ... Tožnica je
navedla, da ji je bila leta 1998, ko je od B. in R. V. kupila parc. št. 62/3 in 2497/3, kot
kupljena izročena v posest tudi parc. št. 2498/9 k.o. ... Meni, da je bila zato v
opravičljivi zmoti, da je tudi sporna nepremičnina njena, da je zato imela nepremično v
zakoniti dobroverni posesti in so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje. Sodišče prve
stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da tožnica ni mogla biti
dobroverna, ker je iz katastrskega načrta iz leta 1998 razvidna lega zemljišč in to, da se
39
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113064647/, 14.2.2015 40
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113071391/, 14.2.2015
21
v sklopu zemljišča, ki je bil izročen tožnici v posest, nahaja še tretja parcela 2497/3.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje
potrdilo.41
Sodba II Ips 83/2012, 29.08.2013
Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče v sodbi
Sodbi II Ips 83/2012, z dne 29.08.2013 zavrnilo kot neutemeljeno.
Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo kljub ugotovljenemu dejanskemu stanju, torej da
je tožnica za neujemanje vedela že ob nakupu nepremičnin (leta 1988) in torej sploh ni
bila v zmoti in da je bila presoja (ne) opravičljivosti zmote opravljena le za primer, da
bi ji sodišče prve stopnje verjelo, da je bila v zmoti, česar pa tožnica ni uspela izkazati,
saj se sodišče druge stopnje (ki je pritrdilo izpodbijanemu stališču prvostopenjskega
sodišča) s pravilnostjo dokazne ocene v pravkar opisanem delu ni ukvarjalo. Tožničina
pritožba takšnega preizkusa ni terjala; v zvezi s tem vsebuje le pavšalno navedbo o
zmotni ugotovitvi, da tožnica in njeni pravni predniki niso bili v dobri veri. Pritožbeno
sodišče namreč sodbo sodišča prve stopnje preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v
pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti le na nekatere bistvene kršitve določb
pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350.
člena ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni opredeljeno izpodbijala dokazne ocene, ki pomeni
samostojni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, je revizijsko sodišče nanj vezano.
tretji odstavek 370. člena ZPP), revizija tožnice pa nujno neuspešna. Zaradi dokazne
ocene, ki izključuje kakršnokoli zmoto tožnice, presoja dopuščenega vprašanja ne bi
mogla vplivati na tožničin pravdni neuspeh.42
VSL sodba I Cp 2698/2010, 20.10.2010
V dobri veri je tisti, ki je kljub ustrezni skrbnosti (še vedno) v zmotnem prepričanju, da
je stvar, ki jo ima v posesti, tudi zares njegova. Kljub domnevi dobrovernosti in pravilu,
da je dokazno breme nedobrovernosti na stranki, ki temu ugovarja, mora
priposestvovalčeva dobrovernost izhajati iz neke konkretne podlage, ki v zavesti
41
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2010040815262153/, 13.2.2015 42
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2012032113058449/, 13.2.2015
22
priposestvovalca obstaja brez dvoma, to pa mora slednji ob ugovoru, da ni tako,
zatrjevati in dokazati.43
VSL sodba I Cp 3224/2011, 04.04.2012
Po sprejemu SPZ je bilo res sprejeto zelo strogo stališče do presoje dobrovernosti kot
predpostavke priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah, in sicer zaradi
povečanega in izrecno poudarjenega pomena načela zaupanja v zemljiško knjigo.
Izkazalo pa se je, da omenjeno strogo stališče v praksi lahko vodi do neustreznih
rešitev. Zato je v pravni teoriji že preseženo oziroma omiljeno. Sledi ji tudi novejša
sodna praksa, ki ugotavlja opravičljivost zmote vsakokratnega posestnika upoštevaje
vse okoliščine primera. Posest je dobroverna (oziroma poštena po ODZ), če posestnik
ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova. Prepričan mora biti,
da je njegova, tudi po tem, ko s povprečno skrbnostjo razmisli o vseh okoliščinah. Med
priposestvovalno dobo ne sme biti razlogov oziroma posebnih okoliščin, zaradi katerih
bi lahko posumil, da stvar morda pripada komu drugemu, in zaradi katerih bi njega
oziroma njegove pravne prednike bremenila dolžnost razčistiti vsebino lastninskih
razmerij.44
2.2.2 Opravičljiva zmota glede obstoja lastninske pravice prednika
Priposestvovalec po navadi ne pridobi lastninske pravice, ampak samo posest, zato ker
njegov posestni prednik ni bil lastnik stvari. Vsebina zahteve po dobrovernosti se pri
priposestvovanju tako zelo pogosto osredotoča na vprašanje, ali je priposestvovalec
vedel, ali bi moral vedeti, da njegov posestni prednik ni lastnik stvari.45
Na premičninskem področju ima publicitetno funkcijo praviloma posest. Tako je
priposestvovalec v dobri veri praviloma tedaj, ko dobra vera temelji na posesti
njegovega posestnega prednika.46 Gre predvsem za to, da priposestvovalec ne sme imeti
razlogov, da kljub posesti dvomi, da je posestni prednik lastnik stvari. Če bo
priposestvovalec pridobil posest na podlagi prodajne pogodbe, bo odločilno vprašanje,
ali je vedel, ali je bilo splošno znano, da prodajalec pogosto prodaja stvari sumljivega
43
http://www.sodisce.si/vislj/odlocitve/2010040815250616/, 14.2.2015 44
http://www.sodisce.si/vislj/odlocitve/2012032113044031/, 14.2.2015 45
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 257. 46
Prodajalca, darovalca, zapustnika.
23
izvora. Za obstoj dobre vere so lahko pomembni tudi drugi dejavniki. Pri motornem
vozilu je bolj od posesti pomembno, da je prodajalec kot lastnik vpisan v prometnem
dovoljenju.47
Na nepremičninskem področju pa je zemljiška knjiga tista, ki ima ključen pomen.
Praviloma bo priposestvovalec v dobri veri glede obstoja lastninske pravice svojega
prednika le, če bo ta kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo. Glede nevpisanih
nepremičnin pa je naša praksa že pred SPZ in tudi po sprejemu SPZ, sprejela
dokazovanje lastništva z originalno pogodbo o prodaji nepremičnine, v kateri je tisti, ki
naj bi bil lastnik nepremičnine, naveden kot kupec. Tako je priposestvovalec v dobri
veri glede lastninske pravice svojega prednika le, če je ta predložil originalno pogodbo o
odsvojitvi nepremičnine, v kateri je naveden kot pridobitelj.
2.2.3. Opravičljiva zmota glede drugih pogojev za pridobitev lastninske pravice
Glede na način pridobitve lastninske pravice je potrebno poleg opravičljive zmote glede
obstoja lastninske pravice prednika, upoštevati opravičljivo zmoto glede drugih pogojev
za pridobitev lastninske pravice. Pri pravnoposlovni pridobitvi mora obstajati dobra
vera glede veljavnosti zavezovalnega pravnega posla, kot tudi razpolagalnega pravnega
posla. Primeri ko pravni naslov ni veljaven, priposestvovalec pa je glede tega v dobri
veri so zelo redki.48
2.2.4. Izvenknjižno priposestvovanje
Kot pove samo ime instituta je izvenknjižno priposestvovanje,49 tisto priposestvovanje,
ko priposestvovalec ni hkrati tudi v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnine.
Glede poimenovanja samega pojma, so stališča pravnikov različna. Juhart tako v
primerih ko ne gre za knjižno priposestvovanje, ločuje protiknjižno in izvenknjižno
priposestvovanje,50 medtem ko Tratnik prav tako v primeru, ko ne gre za knjižno
priposestvovanje, govori le o izvenkjižnem priposestvovanju. Meni namreč, da je 47
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 257. 48
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 258. 49
Kontratabularno priposestvovanje. 50
Juhart Miha, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 8.
24
vprašanje izvenknjižnega priposestvovanja omejeno na nepremičnine, ki so vpisane v
zemljiško knjigo, pri nevpisanih nepremičninah pa je priposestvovanje izključno
izvenknjižno. Tudi gramatikalno je najbolj primeren izraz izvenknjižno
priposestvovanje kot sinonim za kontratabularno priposesvovanje, saj izraz
izvenknjižno priposestvovanje uporabimo za vse primere priposestvovanja vpisanih
nepremičnin s strani osebe, ki v zemljiški knjigi ni vpisana kot lastnik in ga ne
uporabljamo v zvezi z nevknjiženimi nepremičninami, saj da te sploh niso povezane z
zemljiško knjigo.51 Sama bom v nadaljevanju uporabljala izraz izvenknjižno
priposestvovanje.
Zemljiška knjiga je na nepremičninskem področju institucija, zaradi katere je
zagotovljena publiciteta stvarnih pravic na nepremičnini. V skladu z vpisnim načelom je
na pravnoposlovni podlagi mogoče pridobiti lastninsko ali katero drugo stvarno pravico
na nepremičninah, le z vpisom v zemljiško knjigo. Vprašanje dobrovernosti
priposestvovalca, ki pridobi posest na podlagi pravnega posla, se glede vpisanih
nepremičnin tako nujno dotika zemljiške knjige.52 Nekoliko drugače je pri dedovanju,
kjer se pridobi pravica brez vpisa v zemljiško knjigo,53 kot tudi pri pridobitvi lastninske
pravice na podlagi odločbe državnega organa, saj se v tem primeru pridobi lastninska
pravica s pravnomočnostjo sodne odločbe ali dokončnostjo upravne odločbe, zopet brez
vpisa v zemljiško knjigo.54
Če je za knjižno priposestvovanje značilna pomanjkljivost zavezovalnega pravnega
posla, je za izvenknjižno priposestvovanje značilna pomanjkljivost v razpolagalnem
pravnem poslu. Do takšnega primera pride, če stranki skleneta zavezovalni pravni posel,
odsvojitelj prenese posest na nepremičnini, vknjižba v zemljiško knjigo pa se ne izvede.
V praksi so takšni primeri najbolj pogosti in tudi najbolj problematični. Teorija je
priposestvovanju v teh primerih načeloma nenaklonjena, vendar ga v celoti ne
izključuje, omejuje pa ga zgolj na izjeme.
51 Vlahek Ana, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik znanstvenih razprav,
Pravna fakulteta, Ljubljana 2006, str. 316.
52
Juhart Miha, Berden Andrej, Keresteš Tomaž, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž, Vlahek Ana, Vrenčur Renato,Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 265. 53
Pridobitev ex lege 54
Juhart Miha, Berden Andrej, Keresteš Tomaž, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž, Vlahek Ana, Vrenčur Renato,Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 265.
25
Iz definicij dobrovernega posestnika v 28. členu SPZ in lastniškega posestnika v 27.
členu SPZ izhaja, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o
tem da je stvar njegova.55 Praktično to pomeni, da mora pridobitelj misliti, da je lastnik
stvari. Pri pravnoposlovni pridobitvi bo lahko mislil, da je postal lastnik stvari, če se je
vpisal v zemljiško knjigo. V primeru, ko je v zemljiški knjigi ostal vpisan nekdo drug,
pridobitelj ve ali bi moral vedeti, da ni pridobil lastninske pravice ter da seveda njegov
ugovor, da ne pozna zemljiškoknjižnega stanja, ne bo imel učinka.56
Kljub navedenemu, pa ni mogoče trditi, da je lahko v dobri veri izključno tisti
pravnoposlovni pridobitelj nepremičnine, ki se je vpisal v zemljiško knjigo. Naša sodna
praksa se je namreč dolgo sklicevala na teorijo o realizaciji in dopuščala izvenknjižno
priposestvovanje tudi v primerih pridobivanja lastninske pravice na podlagi pravnega
posla. Pri presoji dobre vere pa se je velikokrat opirala na dejanske okoliščine in ne na
stanje vpisa v zemljiški knjigi.57 Ravno iz tega razloga zemljiška knjiga najverjetneje v
zavesti Slovencev dolgo ni imela tistega mesta, ki bi ga v urejenem sistemu stvarnega
prava morala imeti. Sodišča so v zadnjih letih zemljiški knjigi pripisala osrednji pomen
in izvenknjižno priposestvovanje dopuščajo le v izjemnih opravičljivih okoliščinah.
Kljub temu pa zavzemajo stališče, da standardov, ki veljajo v današnjem času ni
mogoče z enako strogostjo uporabljati za pravna razmerja nastala v času ko so vladala
druga družbena razmerja in drugi zakoni. 58
Po mnenju številnih pravnikov je tako potrebno zavzeti stališče, da je za dobroverno
posest vpisane nepremičnine praviloma potreben vpis, vendar pa dopuščajo izjeme, ki
naj bi jih sčasoma opredelila sodna praksa. Izjeme pa naj bodo upravičene le takrat, ko
razlogov, da po pridobitvi ni bil opravljen vpis v zemljiško knjigo, ni mogoče pripisati
pridobitelju.59
Tudi Juhart meni, da razlaga, po kateri priposestvovalec, ki ni vpisan v zemljiško
knjigo, ne more zatrjevati, da je v opravičljivi zmoti in da ni mogel vedeti, da ni pridobil
55
Drugače o tem, Juhart Miha, , Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 9. 56
Juhart Miha, Berden Andrej, Keresteš Tomaž, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž, Vlahek Ana, Vrenčur Renato,Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 266. 57
Vlahek Ana, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta, Ljubljana 2006, str. 321. 58
Glej VSL sodba in sklep II Cp 2655/2011, 18.07.2012 59
Juhart Miha, Berden Andrej, Keresteš Tomaž, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž, Vlahek Ana, Vrenčur Renato,Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 267.
26
lastninske pravice, ni sporna, vendar pa je zelo stroga in lahko vodi v neustrezne rešitve,
ki pa so v nasprotju z temeljnimi načeli civilnega prava in to ponazarja na primerih.
Kot prvi primer navaja situacijo, ko je prenos lastninske pravice60 obveznost prodajalca.
Na tem mestu se namreč postavi vprašanje, ali lahko od kupca pričakujemo in
zahtevamo, da preveri ali je prodajalec izpolnil svojo obveznost vpisa v zemljiško
knjigo. Kupca ki se je zanesel, da je prodajalec izpolnil svojo obveznost in prenesel
lastninsko pravico s predlogov vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo, lahko
štejemo za dobrovernega posestnika, ki ob obstoju lastniške posesti izpolnjuje pogoje za
priposestvovanje. Čeprav kupec, ki pozna zemljiškoknjižno poslovanje, ve, da mu mora
zemljiškoknjižno sodišče vročiti sklep o vknjižbi in da bi v primeru ko takšnega sklepa
ne dobi, lahko pomislil, da prodajalec svoje obveznosti ni izpolnil, pa je namreč
vprašanje, ali lahko takšno poznavanje delovanja zemljiške knjige pričakujemo od
vsakega kupca.61 Tovrstno stališče zavzemajo tudi sodišča v sodnih odločbah.
Kot drugo izjemo, ki kaže na utemeljenost izvenknjižnega priposestvovanja, velja
omeniti položaje, ko pride do pomot. Kupec in prodajalec v prodajni pogodbi določita
večje število nepremičnin v različnih katastrskih občinah. Prodajalec je kupcu izdal eno
zemljiškoknjižno dovolilo, kjer pa je bila po pomoti ena izmed parcel izpuščena, kupec
pa je prevzel v posest vse parcele. Prodajalčevi nasledniki so kasneje od kupca zahtevali
vrnitev parcele, saj da ni bila predmet prenosa lastninske pravice. Še pred uveljavitvijo
SPZ, je sodišče v podobnem primeru odločilo, da je kupec priposestvoval lastninsko
pravico in tudi po uveljavitvi SPZ bi bilo treba tak primer rešiti na enak način. Kljub
temu, da bi od skrbnega kupca lahko pričakovali, da preveri skladnost opredelitve
pogodbenega predmeta in zemljiškoknjižnega dovolila, pa vendarle vsaka opustitev
skrbnosti še ne pomeni, da je izničena dobra vera. Dobra vera vsebuje moralno-
vrednostni element in se ne pokriva s skrbnostjo, zato primerjava z opravičljivo zmoto
ni povsem primerna.62
Tretji, najpogostejši primer pa je položaj, ko kupec poskuša varovati svoj pravni položaj
s sklicevanjem na priposestvovanje, predvsem v primerih, ko je dogovorjeno da za
izvedbo vknjižbe poskrbi kupec. Kupec lahko predlaga vknjižbo proti svojemu 60
Prenos lastninske pravice s prodajno pogodbo. 61
Juhart Miha, , Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 10. 62
Juhart Miha, , Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 10.
27
prodajalcu, kakor hitro mu prodajalec izroči listino, ki mu to omogoča. Zaplete pa se v
primeru, če kupec listino izgubi in vknjižbe ne more predlagati. V takem primeru
učinkovito pravno sredstvo, ki omogoča uresničitev kupčevega interesa, določa ZZK-1,
ki ureja poseben postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine.63
V primeru, ko pa prodajalec samo delno izpolni svojo obveznost in kupcu ne izroči
listine, ki bi mu omogočala vknjižbo, pa je osnovna oblika pravnega varstva
izpolnitveni zahtevek, za katerega velja poseben zastaralni rok iz 350. člena OZ.64 Po
poteku tega roka pa zazeva praznina, v kateri poskuša kupec svoj pravni interes pogosto
uveljavljati s sklicevanjem na priposestvovanje. Po strogi razlagi predpostavk za
priposestvovanje, bi morali uveljavljanje takega zahtevka zavrniti iz razloga
nedobrovernosti kupca, ker bi se moral zavedati, da na nepremičnini ni pridobil
lastninske pravice. Takšna argumentacija bi po mnenju Juharta bila povsem korektna,
vendar prestroga. Tak primer nas lahko namreč pripelje do položaja, v katerem imamo
formalnega lastnika nepremičnine, ki je trajno izgubil upravičenje do posesti in
posestnika, ki nima lastninske pravice. Zato se je v takem primeru utemeljeno vprašati,
ali ne gre kupcu kot posestniku priznati pridobitve lastninske pravice na podlagi
priposestvovanja. Razen povsem formalističnega razloga, da je kupec opustil dolžno
skrbnost in ni pravočasno poskrbel za uveljavitev svoje pravice, ni posebnih nasprotnih
argumentov zoper takšno pridobitev lastninske pravice. V takšnem primeru je tudi v
pravni ureditvi SPZ potrebno priznati možnost izvenknjižnega priposestvovanja, ob
pogoju, da kupec izkaže lastniško posest, njegova dobra vera pa temelji na sklenjeni,
vendar neizvršeni zavezovalni pogodbi. Pomembno je poudariti tudi, da s takšno
interpretacijo ne posežemo v osnovna načela stvarnega prava in načelo zaupanja v
zemljiško knjigo, saj je opisano izvenknjižno priposestvovanje mogoče samo v pravnem
razmerju med prodajalce in kupcem, pravni interes tretjih65 pa je varovan s posebnimi
pravili.66
63
Juhart Miha, , Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 11. 64
Terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih letih. 65
Drugi odstavek 44. člena SPZ: Pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. 66
Juhart Miha, , Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 12.
28
2.2.5. Knjižno priposestvovanje
V primeru, da je priposestvovalec vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, a
v resnici lastninske pravice ni pridobil, na primer zaradi napak pravnega posla, ali pa
zato, ker je bila sodna odločba kasneje razveljavljena, govorimo o knjižnem
priposestvovanju.
V našem kavzalnem sistemu prenosa lastninske pravice je veljaven pravni naslov ena od
temeljnih predpostavk za prenos lastninske pravice, kot tudi za ustanovitev ali prenos
drugih stvarnih pravic. Gre torej za napake v pravnem naslovu, zaradi katerih bo ta
ničen ali izpodbojen. Razlogi za ničnost oz. izpodbojnost so zlasti:
-napake volje,
-poslovna nesposobnost,
-nedopustnost,
-čezmerno prikrajšanje,
-neupravičeno zastopanje.
Primeri knjižnega priposestvovanja bodo zelo redki, ker je zelo malo primerov, ko se
nekdo vpiše v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, čeprav lastninske pravice ni
pridobil.67
Ta vrsta priposestvovanja v naši zakonodaji ni nikjer izrecno urejena, vendar je stroka
mnenja, da je potrebno knjižno priposestvovanje ob predpostavki da je priposestvovalec
v dobri veri, dopustiti.68
2.2.6. Dobra vera pravne osebe
Specifična situacija nastane, ko je priposestvovalec pravna oseba. Ker pravna oseba kot
taka ne more biti dobroverna ali nedobroverna, se vprašanje dobrovernosti nanaša na
ključne fizične osebe v tej pravni osebi.69
67
Berden Andrej, Tratnik, Matjaž, Vrenčur Renato, Rijavec Vesna, Frantar Tone, Keresteš Tomaž, Juhart Miha, Novo stvarno pravo, Studio Linea: Zavod Codex Iuris, Maribor 2002, str. 106. 68
Vlahek Ana, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta, Ljubljana 2006, str. 323. 69
Tratnik Matjaž, Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, Pravna praksa, št. 42-43/2003, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003, str. priloga V.
29
SPZ70 pravi, da se dobra vera pravne osebe določa glede na dobro vero organov in
drugih oseb, za katere je glede na njihovo delovno področje pomembno, da stvar
pripada pravni osebi. Če je organ fizična oseba npr. direktor, se dobra vera organa
presoja po tej osebi. Ko gre za kolektivne organe, npr. upravni odbor, pa bi bilo
najprimernejše zavzeti stališče, da ima nedobrovernost enega od članov za posledico
nedobrovernost kolektivnega organa in posledično tudi nedobrovernost pravne osebe.
Tudi osebe, kot so skladiščnik, vodja voznega parka, vodja nabave oz osebe, ki imajo
dejanski nadzor nad delovnimi stroji, zalogami in podobno, so v povezavi s presojo
dobre vere pravne osebe zelo pomembni, saj bi v primeru, ko bi bil direktor dobroveren,
skladiščnik pa ne, to povzročilo nedobrovernost pravne osebe.71
2.2.7. Dobra vera pri priposestvovanju solastnine ali skupne lastnine
Predmet priposestvovanja je lahko tudi solastnina72 in skupna lastnina.73 V primeru
priposestvovanja solastnine je potrebna dobra vera vseh sopriposestvovalcev, ki se
glede na tretji odstavek 45. člena SPZ presoja za vsakega priposestvovalca posebej. Če
niso izpolnjene predpostavke za priposestvovanje pri enem izmed priposestvovalcev, to
preprečuje priposestvovanje celotne stvari.74
S priposestvovanjem je mogoče pridobiti tudi skupno lastnino. Vendar pa se tu ne more
uporabiti pravilo, ki velja pri priposestvovanju solastnine, da se dobra volja presoja za
vsakega priposestvovalca posebej. Povezanost med skupnimi lastniki pri skupni lastnini
je namreč tako močna, da nedobrovernost enega samodejno pomeni tudi nedobrovernost
drugega, kar posledično pomeni da je priposestvovanje deleža izključeno.75
2.2.8. Sodna praksa
VSL sodba in sklep II Cp 2655/2011, 18.07.2012:
70
46. člen SPZ 71
Tratnik Matjaž, Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, Pravna praksa, št. 42-43/2003, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003, str. priloga V. 72
65. Člen SPZ »(1) Več oseb ima solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (solastniki), če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež).« 73
72. Člen SPZ »(1) Več oseb ima lahko na nerazdeljeni stvari skupno lastnino (skupni lastniki), kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni.« 74
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 260. 75
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 261.
30
Toženčevo stališče, po katerem se na dobro vero tistega, ki zatrjuje priposestvovanje, v
primeru, ko je nepremičnina vknjižena v zemljiško knjigo, ni mogoče sklicevati, je v
sodni praksi že dolgo preseženo. V času, ko sta pravna prednika pravdnih strank
sklenila kupno pogodbo (1969), ter v času, ko je teklo priposestvovanje (najdlje do leta
1989), so bile družbene razmere neprimerljive z današnjimi; zemljiška knjiga oziroma
vpisovanje vanjo ni bilo dosledno, zato je praksa zavzela stališče, da standardov, ki
veljajo v današnjem času, ni mogoče z enako strogostjo uporabljati za pravna razmerja,
nastala v času, ko so vladale druge družbene razmerje in je veljala druga zakonodaja.
Zaradi navedenega je zmotno pritožnikovo stališče, da pravni prednik tožnikov ni mogel
biti dobroveren že zato, ker je vedel, da ni vpisan v zemljiško knjigo.76
VSL sodba I Cp 808/2011, z dne 24.8.2011
Tč. 14. Prvo sodišče je pravilno zaključilo, da je bila posest tožnikov dobroverna.
Čeprav sta vedela, da v zemljiški knjigi še nista vpisana kot lastnika sporne
nepremičnine, sta glede na vse okoliščine utemeljeno mislila, da bo vpis v zemljiško
knjigo le formalnost, saj je do posla prišlo na pobudo tožencev, neposrednih sosedov, ki
so imeli situacijo v naravi ves čas pred očmi. Le v teoriji velja, da vpis v zemljiški knjigi
(vedno) izključuje dobrovernost stranke. Sodišče mora namreč vselej pretehtati vse
okoliščine primera. Tudi pritožbeno sodišče sprejema življenjsko, prepričljivo stališče
tožnikov o tem, da sta se zanesla, da je z dogovorom, ki naj bi vodil do njunega
lastništva, vse v redu, saj sta svoje obveznosti do tožencev izpolnila, posest parcele v
miru prevzela in jo izvrševala, vpis v zemljiško knjigo pa zanemarila. Pri vsaki presoji
dobrovernosti je pomemben tudi časovni element. Ravnati v dobri veri pomeni tudi
ravnati v skladu z dobrimi običaji. Na tem mestu zato tudi ni možno spregledati tega, da
zemljiška knjiga v času prevlade družbenolastninskih razmerij, v katerega sega
sklenjeni dogovor med sosedi, ni imela enakega dejanskega pomena, kot ga ima
oziroma bi ga morala imeti v urejenem in stabilnem sistemu stvarnega in
zemljiškoknjižnega prava.77
VSL sodba II Cp 2266/2012, 30.01.2013
Očitanje slabovernosti, češ da se vsa ta (tožnik) leta ni prepričal, ali je prednica prve
toženke izpolnila svojo obveznost in uredila zemljiškoknjižno stanje, tako kot so se
76
http://www.sodisce.si/vislj/odlocitve/2012032113048142/, 14.2.2015 77
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815261794/, 14.2.2015
31
sporazumeli, in da je bil v slabi veri, ker ni prejel ustreznega zemljiškoknjižnega sklepa,
je zmotno in v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli dobre vere in poštenja. Preveč bi
bilo zahtevati od posestnika, da tudi potem, ko je posest pošteno pridobil, neprestano
preverja svoj pravni položaj, saj se določena skrbnost zahteva tudi od lastnika, ki mu je
znana neskladnost med knjižnim in dejanskim stanjem in ki s tem lahko prepreči
vzpostavljanje položaja za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.78
VSM sodba I Cp 720/2013 z dne 12.11.2013
Neskrbnost tožnika pri izvedbi vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo je namreč
potrebno tehtati s skrbnostjo prodajalke, ki je bila tudi na podlagi navedene pogodbe
zavezana k izvedbi vknjižbe lastninske pravice na ime tožnika. D.O. kot prodajalka
nepremičnine je na podlagi navedene prodajne pogodbe tudi izpolnila le del svoje
obveznosti - tožniku je kupljena kmetijska zemljišča prepustila v posest, ni pa izpolnila
obveznosti prenosa lastninske pravice. Tožniku, ki je razpolagal s pravnim naslovom za
pridobitev lastninske pravice na spornih kmetijskih zemljiščih tako tudi iz tega razloga
ni mogoče očitati nedobrovernosti, kot smiselno zatrjuje pritožba.79
Sodba II Ips 591/2009, 23.02.2012
Dobra vera se domneva. Dobrovernost pravne osebe se presoja po dobri veri organov
in drugih oseb, za katere je glede na njihovo področje pomembno, da stvar pripada
pravni osebi (46. člen SPZ), pri čemer je presoja dobrovernosti odvisna od védenja
ključnih oseb v pravni osebi.80
VSL sklep I Cp 1681/2011, 30.11.2011
Védenje osebe, ki v družbi opravljajo vsakodnevno poslovodno funkcijo, kar je v
konkretnem primeru zakoniti zastopnik (direktor) toženke, se vedno šteje kot védenje
gospodarske družbe. Vendar se tu krog relevantnih oseb ne konča. Pristojnosti in
odločitve poslovodstva so v gospodarskih družbah pogosto delegirane tudi drugim
osebam, takšna delegacija pa je neizogibno pospremljena z ustvarjanjem različnih ravni
védenja pri osebah, ki delujejo za gospodarsko družbo. Zato se védenje gospodarske
družbe ne omejuje zgolj na védenje poslovodstva, temveč se lahko razširi tudi na druge
78
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113053540/, 12.2.2015 79
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113066123/, 14.2.2015 80
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2012032113042914/, 14.2.2015
32
osebe, in sicer tudi na pravnike, ki delujejo v družbi ali za družbo, to pa so lahko tudi
pooblaščeni odvetniki. Prenos določenih pooblastil (tudi na odvetnika) ne sme pomeniti
orodja za zmanjševanje odgovornosti gospodarske družbe.81
2.3. Lastniška posest
SPZ v 27. členu razlikuje med lastniško in nelastniško posestjo.
-Lastniški posestnik je na podlagi prvega odstavka 27. člena SPZ tisti, ki ima stvar v
posesti.
-Nelastniški posestnik pa je na podlagi drugega odstavka 27. člena SPZ tisti, ki ima
stvar v svoji posesti, brez volje imeti jo za svojo in ki priznava višjo pravno oblast
posrednega posestnika.
Do priposestvovanja lahko privede samo lastniška posest.
SPZ ne določna izrecno, na kakšen način mora biti lastniška posest pridobljena. Glede
premičnin se postavlja vprašanje, ali zadostuje posest, ki je pridobljena s posestnim
konstitutom82 ali izročitvijo na dolgo roko,83 ko je stvar v neposredni posestni nekoga
drugega, pridobitelj pa pridobi samo posredno posest. 64. člen SPZ v tretjem odstavku
ureja pridobitev lastninske pravice a non domino in iz njega izhaja, da posest,
pridobljena s posestnim konstitutom, ne zadostuje za pridobitev lastninske pravice. Ta
omejitev je zapisana na podlagi ratia te ureditve, ki je ravno tako kot pri
priposestvovanju v varstvu pravnega prometa. Glede priposestvovanja je potrebno
zavzeti stališče, da lahko le tista posest, ki je vidna navzven in ki zbuja videz, da je
posestnik tudi lastnik stvari, pripelje do priposestvovanja. Posest, ki je pridobljena s
posestnim konstitutom, kjer novi lastniški posestnik pridobi le posredno posest, navzven
ni vidna in zbuja videz, da neposredni posestnik še vedno lastnik, ne more biti podlaga
81
http://www.sodisce.si/vislj/odlocitve/2010040815262671/, 14.2.2015 82
60. člen SPZ »(3) Izročitev premičnine se šteje za opravljeno s sklenitvijo pravnega posla o prenosu lastninske pravice brez dejanske izročitve: če sta se stranki dogovorili, da premičnina kljub prenosu lastninske pravice še naprej ostane v posesti prenosnika (posestni konstitut).« 83
60. člen SPZ »(4)Če je stvar v posesti tretjega, se šteje izročitev premičnine za opravljeno v trenutku, ko je bil tretji obveščen o prenosu lastninske pravice (izročitev na dolgo roko). S tem prenosnik prenese svojo posredno posest na pridobitelja.«
33
za priposestvovanje. V primeru izročitve s posestnim konstitutom, priposestvovalni rok
tako začne teči šele, ko pride do dejanske izročitve stvari.
Pri izročitvi na dolgo roko, kjer je obvestilo tretjemu o prenosu posesti konstitutiven
pogoj tradicije, pa začne priposestvovalni rok teči takoj, ko je tretji obveščen o
transakciji, saj obvestilo tretjemu daje tradiciji zahtevano publiciteto.84
2.3.1. Sodna praksa
II Ips 216/2010, 13.10.2011
Če ni posesti, ni priposestvovanja. Za podkrepitev tega dejstva je sodišče uporabilo
naslednjo razlago: Dejanska posest nepremičnine je tako ena od osnovnih predpostavk
za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem. To pove tudi že
samo ime, takšna ureditev pa je veljala tako po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih
razmerjih, kot velja po SPZ. Presoja ostalih predpostavk, in sicer dobre vere in poteka
časa, pride v poštev šele, ko je dejanska posest na nepremičnini ugotovljena. V
konkretnem primeru pa tožničina dejanska posest na sporni nepremičnini ni bila
ugotovljena.85
2.4. Pretek časa
Priposestvovalna doba v skladu s 43. členom SPZ, znaša glede premičnin tri leta, glede
nepremičnin pa deset let. Priposestvovalna doba začne teči tisti dan, ko je
priposestvovalec postal dobroverni lastniški posestnik stvari, konča pa se z iztekom
zadnjega dne te dobe. Posestnik mora biti v dobri veri ves čas trajanja priposestvovalne
dobe. Priposestvovanje se namreč pretrga, če je bil sicer sprva dobroveren, tekom
priposestvovanja pa je izvedel za dejstva in okoliščine, ki kažejo na to, da ni lastnik
stvari.
84
Juhart Miha, Berden Andrej, Keresteš Tomaž, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž, Vlahek Ana, Vrenčur Renato,Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 267. 85
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2012032113041976/, 14.2.2015
34
V našem pravu je tako podobno kot v nemškem, na tem področju kodificirano načelo
mala fides superveniens nocet.86
Ne prvi pogled se zdi, da je priposestvovalni rok, na področju nepremičnin, v SPZ
bistveno krajši od rokov, ki jih je določal ZTLR. V skladu z ZTLR je namreč
priposestvovalna doba za dobrovernega in zakonitega posestnika trajala deset let, za
dobrovernega posestnika, ki ni bil hkrati tudi zakoniti posestnik, pa dvajset let. Kot je
bilo že ugotovljeno v poglavju Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice s
priposestvovanjem v našem pravnem prostoru, je pojem dobrovernega posestnika po
SPZ po svoji vsebini zelo podoben pojmu dobrovernega in zakonitega posestnika v
ZTLR. Tako roki za priposestvovanje pravzaprav ostajajo enaki, saj je SPZ odpravil le
daljša priposestvovalna roka glede dobrovernega posestnika, ki ni bil hkrati tudi
zakoniti posestnik, ker SPZ tovrstnega posestnika ne pozna več.87
Skladno z določbami o računanju priposestvovalne dobe, ki so vsebovane v 45. členu
SPZ, se v priposestvovalni čas všteva tudi čas, ko so posestni predniki sedanjega
dobrovernega lastniškega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni lastniški
posestniki. To velja tako pri dedovanju, kot tudi pri pridobitvi na podlagi pravnega
posla. Dejstvo, da je bil posestni prednik nedobroveren, ne izključuje dobrovernosti
posestnega naslednika, ki se v skladu z določilom četrtega odstavka 45. člena SPZ88
presoja samostojno. Vsekakor pa se nedobroverna posest prednika ne všteva v
priposestvovalno dobo njegovega pravnega naslednika. Če priposestvovalec izgubi
lastniško posest, se priposestvovanje praviloma pretrga in v tem primeru pridobitelj
postane lastniški posestnik, ki lahko priposestvuje lastninsko pravico, ob predpostavki
dobrovernosti. Če pa so izpolnjeni pogoji za varstvo pred razpolagalno nesposobnostjo
prenosnika,89 pa pridobitelj takoj pridobi lastninsko pravico.
V primeru, da pa priposestvovalec izgubi posest proti svoji volji, pa se na podlagi
petega odstavka 45. člena SPZ90 všteva v priposestvovalni čas, tudi čas, ko posestnik
neodvisno od svoje volje ni mogel izvrševati posesti. Do take situacije pride v primeru,
86
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 262. 87
Juhart Miha, Berden Andrej, Keresteš Tomaž, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž, Vlahek Ana, Vrenčur Renato,Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 268. 88
45. člen SPZ »(4) Če je bil posestni prednik nedobroveren, se dobra vera posestnega naslednika presoja samostojno.« 89
10. člen SPZ, 64. člen SPZ 90
45. Člen SPZ »(5) V priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko posestnik neodvisno od svoje volje začasno ni mogel izvrševati posesti.«
35
ko priposestvovalec stvar, ki je predmet priposestvovanja izgubi ali mu je ukradena. Ta
čas se všteva v priposestvovanje pod pogojem, da priposestvovalec ponovno pridobi
stvar v lastniško posest, vendar pa SPZ ne določa roka, v katerem bi se morala lastniška
posest vzpostaviti.91
Stvarnopravni zakonik v zvezi s priposestvovanjem v prvem odstavku 269. člena
določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega
zakonika, upoštevajo določila SPZ. Če so se pogoji za priposestvovanje iztekli pred
1.1.2003, je treba pri odločanju uporabiti določila ZTLR.
2.4.1. Sodna praksa
Sklep II DoR 166/2014, 12.06.2014
Vrhovno sodišče v predlogu za dopustitev revizije ugotavlja, da dobroverna posest ni
trajala dovolj dolgo, saj je bila prekinjena z poskusom izselitve: Okoliščina, da je
tožnica vedela, da ni vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnine, ni odločilna
za ugotovitev tožničine dobrovernosti ali nedobrovernosti, saj dobroverna posest ni
trajala dovolj dolgo za priposestvovanje v času veljave ZTLR (20 let) in v času veljave
SPZ (10 let)… Posest je tožnica pridobila leta 1984, nedobroverna pa je postala leta
1994, ko je A. P. po toženkinem pooblastilu skušal doseči njeno izselitev.
Kljub temu, da so bila v tem predlogu za dopustitev revizije predlagana vprašanja, ki bi
pomembno vplivala na nadaljnji razvoj sodne prakse, pa predlog za dopustitev revizije
ni bil utemeljen, saj Vrhovno sodišče ugotovilo, da v predlogu navedena pravna
vprašanja v obravnavanem primeru niso relevantna.92
VSL sodba II Cp 546/2013 z dne 05.06.2013
Stvarnopravni zakonik (SPZ) (3), ki je pričel veljati 1. 1. 2003 (276. člen SPZ), je v
prehodni določbi 269. člena določil, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči
pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila SPZ ter da je dobroverni posestnik
po ZTLR glede trajanja priposestvovalne dobe izenačen z dobrovernim lastniškim
91
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 263. 92
http://www.sodisce.si/vsrs/odlocitve/2012032113068133/, 14.2.2015
36
posestnikom po SPZ, torej zanj velja 10-letna priposestvovalna doba (drugi odstavek
43. člena SPZ). Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se je tožnikova
priposestvovalna doba, ki je začela teči novembra 1983, upoštevajoč določila SPZ,
iztekla do novembra 1993. S tem je prvo sodišče SPZ-ju nedopustno pripisalo
retroaktivno veljavo, ki je sam SPZ ni predvidel (155. člen Ustave Republike Slovenije).
Tožnikova priposestvovalna doba se je torej iztekla z dnem uveljavitve SPZ, torej s 1. 1.
2003.93
VSL sodba I Cp 3184/2013 z dne 16.04.2014
Določba 269. člena SPZ se nanaša le na tek tistih priposestvovalnih dob, ki so pred
uveljavitvijo SPZ pričele teči in je priposestvovanje teklo še po uveljavitvi SPZ. SPZ ne
učinkuje za nazaj oziroma mu ni mogoče pripisati retroaktivne veljave.94
3. OMEJITVE PRIPOSESTVOVANJA
44. člen SPZ, ki nosi naslov omejitev priposestvovanja, v prvem odstavki določa, da na
javnem dobru in drugih stvareh, ki so zunaj pravnega prometa, ni mogoče
priposestvovanje. V drugem odstavku pa je postavljena omejitev izvenknjižnega
priposestvovanja za primer, ko način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini
pride v konflikt z načelom zaupanja v zemljiško knjigo.95
3.1. Javno dobro in stvari zunaj pravnega prometa
Določilo 4. člena SPZ pravi, da ni mogoče pridobiti lastninske pravice in drugih
stvarnih pravic na stvareh, ki niso v pravnem prometu, tako da že iz tega določila izhaja,
da stvari ki so extra commercium, ni mogoče priposestvovati. Tako lahko prvi odstavek
44. člena SPZ štejemo za lex specialis glede na 4.člen. Izključitev iz prvega odstavka
44. člena SPZ se nanaša tudi na javno dobro, ki je opredeljeno v 19. členu SPZ.96
93
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113057911/, 14.2.2015 94
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113069325/, 14.2.2015 95
Juhart Miha, Berden Andrej, Keresteš Tomaž, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž, Vlahek Ana, Vrenčur Renato,Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 269. 96
Juhart Miha, Berden Andrej, Keresteš Tomaž, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž, Vlahek Ana, Vrenčur Renato,Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 270.
37
3.2. Izvenknjižno priposestvovanje in načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Drugi odstavek 44. člena SPZ določa, da pravica pridobljena s priposestvovanjem, ne
sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige97 pridobil
pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno
knjigo. V odnosu do 10. člena SPZ,98 v katerem je zapisano načelo zaupanja v zemljiško
knjigo, je obravnavano določilo lex specialis.99 Ta določba ščiti varnost pravnega
prometa, ki ga pooseblja dobroverni (tretji) pravno-poslovni pridobitelj.
Položaj, na katerega se nanaša obravnavani člen, lahko ponazorimo s primerom, ko je A
vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine, nepremičnino ima v posesti B, ki je
tudi že priposestvoval lastninsko pravico, vendar se še ni vpisal v zemljiško knjigo. A,
ki ni več lastnik nepremičnine in tudi nima razpolagalne sposobnosti, odsvoji
nepremičnino dobrovernemu C-ju, ki zaupa podatku v zemljiški knjigi, da je A lastnik
nepremičnine. C tako na podlagi drugega odstavka 44. člena SPZ, ne glede na B-jevo
priposestvovano lastninsko pravico in A-jevo nesposobnost razpolaganja, pridobi
lastninsko pravico na nepremičnini. Obravnavano določilo pomeni tehtanje interesov
pravega lastnika na eni strani ter varnosti pravnega prometa, ki ga pooseblja dobroverni
tretji kot pridobitelj, na drugi strani. Lastnik, ki ne poskrbi za vpis svoje pravice v
zemljiško knjigo, s svojo opustitvijo nekdanjemu lastniku, ki je še vedno vpisan v
zemljiško knjigo, na nek način daje možnost za zlorabo. Zato v tem primeru prevlada
interes tretjega oz pridobitelja, ki pa mora biti dobroveren. Slednje pomeni, da ima tudi
določeno raziskovalno dolžnost.100
3.3. Posledica priposestvovanja glede tretjih
V trenutku, ko nekdo pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem, lastninska pravica
dotedanjega lastnika preneha. Prenehajo tudi vse omejene stvarne pravice, ki jih je na
stvari ustanovil prejšnji lastnik. Ne glede na to, pa ostanejo na stvari tiste omejene
stvarne pravice, ki jih je pridobitelj spoštoval v času priposestvovanja, saj je v tem
primeru imel v posesti omejeno stvar in je takšno lahko tudi priposestvoval. Seveda pa
97
Javna knjiga je tukaj mišljena zemljiška knjiga. 98
10. člen SPZ: »Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.« 99
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 263. 100
Juhart Miha, Berden Andrej, Keresteš Tomaž, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž, Vlahek Ana, Vrenčur Renato,Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 270.
38
ostanejo na stvari tudi vse omejene stvarne pravice, ki jih je v času priposestvovalne
dobe ustanovil sam priposestvovalec.101
3.4. Priposestvovanje lastninske pravice na delu nepremičnine
Priposestvovanje lastninske pravice na delu nepremičnine je v naše pravo prinesel SPZ,
saj pred njegovo uveljavitvijo priposestvovanje lastninske pravice na delu nepremičnine
ni bilo mogoče. Tretji odstavek 43. člena SPZ102 dopušča, da je del nepremičnine
predmet samostojnega priposestvovanja, če dobroverni lastniški posestnik deset let
izvršuje posest na delu nepremičnine. Primeri priposestvovanja dela nepremičnine so
predvsem obmejni deli nepremičnine, primeri ko se dejanske izmere nepremičnine
nekoliko razlikujejo od tistih v katastru, primeri ko gre za majhna odstopanja in
pridobitelj v dobri veri misli, da je pridobil nepremičnino, kot jo vidi v naravi, v resnici
pa pridobi nepremičnino v manjši katastrski izmeri. Ker iz zemljiške knjige uporabnik
ne more ugotoviti, do kam točno sega površina določene nepremičnine, saj je v
zemljiški knjigi iz katastra povzeta le površina nepremičnine, ne pa tudi njene natančne
meje, se publicitetni učinek na to ne more raztezati, kataster pa prav tako ne uživa
lastnosti zaupanja oziroma publicitete. Iz tega razloga, bi bilo mogoče, da bi kdo
priposestvoval obmejni del nepremičnine, ker ne bi mogel vedeti kje točno poteka meja
in ga zato ne bi mogli označiti za nedobrovernega.
Seveda se v tovrstnih primerih postavlja vprašanje, kako veliki obmejni deli se lahko
priposestvujejo, kakšno je odstopanje dejanske uporabe zemljišča od izmer v katastru.
Odgovore na ta vprašanja bomo dobili skozi sodno prakso.103
3.5. Priposestvovanje lastninske pravice na nevpisanih nepremičninah
Tovrstni primeri priposestvovanja bodo obstajali, dokler vse nepremičnine ne bodo
vpisane v zemljiško knjigo. Za priposestvovanje nevpisanih nepremičnin se zahteva
izpolnitev splošnih predpostavk. V našem pravu priposestvovanje nevpisanih
nepremičnin ni posebej urejeno. Ker nepremičnina sploh ni vpisana v zemljiški knjigi,
101
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 264 102
43. člen SPZ »(3) Če dobroverni lastniški posestnik, pod pogoji iz prejšnjega odstavka, izvršuje posest na delu nepremičnine, je ta del predmet samostojnega priposestvovanja.« 103
Vlahek Ana, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta, Ljubljana 2006, str. 326.
39
dobra vera priposestvovalca tokrat ne bo odvisna od vsebine vpisa v zemljiški knjigi,
temveč se bo presojala glede na vse okoliščine primera.104
3.6. Sodna praksa
VSL sklep II Cp 124/2011, 20.04.2011
Na javnem dobru po 1. odstavku 44. člena SPZ ni mogoče pridobiti lastninske pravice s
priposestvovanjem. Javno dobro je namreč v splošni rabi in ga zato lahko vsak
uporablja pod enakimi pogoji. Predlagatelja torej kljub zatrjevani dolgoletni posesti
nista mogla pridobiti močnejše pravice, zato drugačne odločitve o svojem predlogu za
ureditev meje s parcelo druge nasprotne udeleženke ne moreta doseči.105
VSL sodba in sklep I Cp 633/2014, 11.03.2014
Tč. 5. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila služnostna pravica, na
katero se v konkretnem postopku sklicujeta tožnika, (tako z ozirom na določbo 217.
člena relevantnega SPZ (1) kot pred tem veljavne določbe 54. člena ZTLR (2))
priposestvovana že s strani njunega pravnega prednika. To svojo odločitev pa je tudi
prepričljivo obrazložilo. Pritožbena navedba, češ da sodna poravnava z dne 18.5.1984,
ki sta jo sklenila pravna prednika obeh pravdnih strank, ni vsebovala
zemljiškoknjižnega dovolila in ni bila nikoli vpisana v zemljiško knjigo, glede na način
nastanka služnostne pravice (sama za sebe) ni relevantna. Kot je ustrezno pojasnilo že
sodišče prve stopnje, tožnika oziroma točneje njun pravni prednik omenjene služnostne
pravice ni pridobil na podlagi (oziroma v neposredni posledici) omenjene sodne
poravnave (torej izvedeno) ampak izvirno s priposestvovanjem. Neustrezno je tudi
pritožbeno sklicevanje na 44. člen SPZ (1500. paragraf ODZ) (3) oziroma sklicevanje
na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. To namreč v konkretnem primeru iz dveh
razlogov ne pride v poštev. Na enega je v okviru 10. točke obrazložitve izpodbijane
odločbe pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, in sicer da (in zakaj) toženca glede
(ne)obstoja služnostne pravice (sploh) nista bila v dobri veri. Drug (in še pomembnejši)
razlog pa je ta, da določba drugega odstavka 44. člena SPZ (kot tudi ostale, na katere
104
Vlahek Ana, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta, Ljubljana 2006, str. 327. 105
http://www.sodisce.si/vislj/odlocitve/2010040815255471/, 14.2.2015.
40
se v zvezi s tem sklicujeta pritožnika) ščiti dobrovernega pravno-poslovnega
pridobitelja (ki se je zanesel na zemljiško-knjižne podatke) in ne dedičev (4). Gre torej
za varstvo zaupanja v pravno-poslovni promet, kamor dedovanje seveda ne sodi.106
VSL sodba II Cp 1605/2010, 06.10.2010
Po 2. odst. 44. člena SPZ z naslovom „Omejitev priposestvovanja“ pravica, pridobljena
s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v
javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica
vpisana v javno knjigo. Gre za udejanjanje načela zaupanja v zemljiško knjigo, ki ga je
SPZ povzdignil v eno osnovnih načel civilnega prava, osrednje pravilo, ki utrjuje načelo
zaupanja v zemljiško knjigo, pa izhaja prav iz citirane zakonske določbe. To s
pozitivnega stališča pomeni, da na nepremičnini obstajajo samo tiste pravice, ki so
vpisane v zemljiško knjigo, z negativnega stališča pa, da pravica na nepremičnini ne
obstaja, če ni vpisana v zemljiško knjigo (več o tem glej v Juhart, M., Tratnik, M. in
Vrenčur, R.: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 85 do 89). Ob
neosporavani dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka v dobri veri in v
zaupanju v zemljiško knjigo pridobila lastninsko pravico na njeni navedeni
nepremičnini, je ob upoštevanju nevknjžene služnostne pravice tožnikov izpodbijana
odločitev v materialnopravnem pogledu povsem pravilna. Zato drugi razlogi sploh niso
pravno pomembni in se z njimi pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.107
VSL sodba I Cp 4342/2010, 30.03.2011
Pravilo, da s priposestvovanjem pridobljena pravica ne sme biti na škodo tistemu, ki je
v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem
pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo, izhaja že iz temeljnega načela
zemljiškoknjižnega prava – načela zaupanja v zemljiško knjigo. Tožnik, ki je (izrecno)
vedel, da ni vpisan v zemljiško knjigo, in zato „ni bil čisto 100%“, ali je lastnik, ne
more biti dobroverni posestnik.108
106
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/search.php?_submit=i%C5%A1%C4%8Di&database[IESP]=IESP&database[SOVS]=SOVS&q=II%20Cp%201133/2012&order=changeDate&direction=desc&page=6&id=2012032113068453, 14.2.2015. 107
http://www.sodisce.si/vislj/odlocitve/2010040815250713/, 14.2.2015. 108
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815256621/, 14.2.2015.
41
Sodba II Ips 370/2011, 13.03.2014
Paragraf 1500 ODZ je določal, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme
biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še
preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Ker sta nižji sodišči
ugotovili, da je toženec vedel, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim, sta
pravilno materialno pravno zaključili, da ni bil dobroveren, zato se toženec ne more
sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Odločitve v zadevi ne more spremeniti niti toženčevo sklicevanje na načelo publicitete
(prvi odstavek 11. člena SPZ), ker gre za izpodbojno domnevo, tožnika pa sta uspela
dokazati svojo lastninsko pravico oz. izpolniti domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti,
ki je vpisan v zemljiško knjigo. (opomba parafgraf 1500 ODZ je vsebinsko enak 44/2.
Člen SPZ).109
VSL sodba in sklep I Cp 633/2014, 11.03.2014
Določba drugega odstavka 44. člena SPZ ščiti dobrovernega pravno-poslovnega
pridobitelja (ki se je zanesel na zemljiško-knjižne podatke) in ne dedičev. Gre torej za
varstvo zaupanja v pravno-poslovni promet, kamor dedovanje ne sodi.110
4. ANALIZA SODNE PRAKSE GLEDE IZVENKNJIŽNEGA PRIPOSESTVOVANJA LASTNINKSE PRAVICE NA NEPREMIČNINAH
Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah je gotovo eno izmed bolj spornih
in nedorečenih vprašanj stvarnopravne teorije in sodne prakse. Največ težav v praksi se
pojavlja glede opredelitve dobrovernosti posestnika, kot ene izmed temeljnih
predpostavk priposestvovanja. Zelo aktualni so primeri izvenknjižnega
109
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2012032113066170/, 14.2.2015. 110
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/search.php?_submit=i%C5%A1%C4%8Di&database[IESP]=IESP&database[SOVS]=SOVS&q=II%20Cp%201133/2012&order=changeDate&direction=desc&page=6&id=2012032113068453, 14.2.2015
42
priposestvovanja, torej primeri ko nepremičnino poseduje oseba, ki ni hkrati vpisana v
zemljiško knjigo kot lastnik. V praksi so najpogostejši položaji, ko je bil sklenjen
zavezovalni pravni posel, nepremičnina izročena in v primeru prodajne pogodbe tudi
plačana, pridobitelj, največkrat v vlogi kupca, pa se kljub izdaji zemljiškoknjižnega
dovolila oziroma kljub pravici, da zahteva od lastnika, da jo izda, ni vpisal v zemljiško
knjigo in zato tudi ni pridobil lastninske pravice. V praksi so neredki tudi primeri, ko
veljavnega pravnoposlovnega razmerja med zemljiškoknjižnim lastnikom in
priposestvovalcem sploh ni. Na tem mestu se tako postavlja vprašanje, ali je institut
priposestvovanja nepremičnin v sistemu zemljiške knjige sploh mogoč oziroma ali
lahko priposestvovalec nepremičnine, ki ni hkrati vpisan v zemljiško knjigo kot njen
lastnik zadosti pogoju dobrovernosti, kot eni temeljih predpostavk priposestvovanja. Če
je to mogoče, je na mestu vprašanje, v katerih primerih oziroma okoliščinah je
priposestvovalcu pravično dati prednost pred zemljiškoknjižnim lastnikom.111
Sodnih odločb v zvezi z izvenknjižnim priposestvovanjem je v naši sodni praksi precej.
Sodna praksa je priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah sprva dopuščala
razmeroma široko, tudi v primerih, ko je priposestvovalec z zemljiškoknjižnim
lastnikom sklenil obligacijsko pogodbo, na podlagi katere pa se nikoli ni vpisal v
zemljiško knjigo. Tudi nekatere novejše sodbe, ki se nanašajo na starejša razmerja
dopuščajo priposestvovanje v tovrstnih primerih.112
VSK sodba Cp 161/97, 12.03.1997
Kupec je priposestvoval še dve parceli ob njegovi nepremičnini, ki sta bili v lasti druge
osebe, a je zanju ves čas mislil, da sta del njegove nepremičnine.113
VSC sklep Cp 381/2003,02.07.2004
Domneva je, da je posest dobroverna. Kdaj je posest dobroverna določa 72. čl. ZTLR.
Zgolj dejstvo, da sta tožnici vedeli, da je bil isti tožnik[na delu parcele], za katerega
111
Vlahek Ana ,Analiza sodne prakse glede priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah , Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 13. 112
Vlahek Ana ,Analiza sodne prakse glede priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah , Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 16. 113
http://www.sodisce.si/viskp/odlocitve/47038/, 15.2.2015
43
trdita, da sta ga priposestvovali, še vedno vpisan v zemljiško knjigo, še ne pomeni, da
nista bili dobroverni.114
II Ips 866/2008, 15.11.2010
Glede sporne nepremičnine je relevantna le sklenitev pravnega posla. Sodišče v tej
sodbi podatku o lastništvu v zemljiški knjigi z vidika dobrovernosti kot predpostavke
priposestvovanja, ni pripisalo nikakršnega pomena.115
Pri presoji dobre vere, so se sodišča pogosto opirala le na dejanske okoliščine in ne na
stanje vpisa v zemljiški knjigi. V zadnjih letih, ko zemljiška knjiga pridobiva osrednji
pomen, pa se izvenknjižno priposestvovanje dopušča le v izjemnih primerih.116
Sodba II Ips 608/2005, 31.01.2008
Sodba II Ips 608/2005 predstavlja eno najpomembnejših odločb, ki se nanašajo na
izvenknjižno priposestvovanje.
Res se dobrovernost posesti domneva, vendar pa je sklep o (ne)obstoju dobre vere
materialnopravni zaključek, katerega podlaga so dejanske ugotovitve. Sama uporaba
domneve dobrovernosti tudi ne sme biti preširoka. To pomeni, da je sicer ni treba
preizkušati v primerih, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo, vendar pa je
takšen preizkus nujen v primerih, ko se pojavijo posebne okoliščine, ki ji nasprotujejo.
Zakon določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar,
ki jo ima v posesti, ni njegova. Podana morata biti torej dejanski - dejanska oblast nad
stvarjo in voljni element - zavest o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je
posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Za njegovo zmoto pa ne
zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti
tudi opravičljiva. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, in to tudi, potem ko je z neko
povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Celotno ravnanje priposestvovalca
mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno, oziroma da ni opustil običajne potrebne
skrbnosti. Navedeno se nanaša tudi na pravne prednike priposestvovalca.
114
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/34231/, 15.2.2015 115
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2010040815247879/, 15.2.2015 116
Vlahek Ana ,Analiza sodne prakse glede priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah , Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 17.
44
Dosedanja sodna praksa je sicer razmeroma široko dopuščala zunajknjižne pridobitve
lastninske pravice na nepremičninah, vendar se je v konkretnem primeru, to je v
primeru, ko je tako pri pravnih prednikih tožeče stranke kot pri tožeči stranki sami
podana neskrbnost, ki je v pravnem prometu ni mogoče tolerirati, treba zavzeti stališče,
da takšna posest ni dobroverna.117
Opravičljiva zmota v tem primeru po mnenju sodišča ni bila izkazana. Sporna
nepremičnina, ki naj bi jo priposestvovala tožeča stranka, ni bila predmet zapuščine, saj
so pravni predniki tožeče stranke imeli v posesti nepremičnino, ki so jo pomotoma
podarili prednikom tožene stranke, ki so se vpisali v zemljiško knjigi. Od povprečno
skrbnega pravnega naslednika, se pričakuje najmanj to, da se seznani z obsegom
zapuščine. Prav tako pa ni bila izkazana dobrovernost prednikov tožeče stranke, saj
zmota o tem, kaj so dejansko v naravi podarili, ni opravičljiva. Po mnenju sodišča je se
namreč od povprečno skrbne stranke pričakuje, da bo preverila ali se parcelna številka
nepremičnine, ki jo želi podariti, ujema s številko same nepremičnine v naravi. Tako bi
predniki tožeče stranke morali vedeti, da niso lastniki nepremičnine, saj bi se glede na
konkretne okoliščine morali zavedati, da so nepremičnino podarili pravni prednici
tožene stranke.118
Na navedeno sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, so se pozneje v svojih
odločbah sklicevala tudi druga sodišča.
Sodba I Cp 3671/2009, 25.11.2009
Sodna praksa je pred uveljavitvijo SPZ-ja dokaj široko dopuščala t.i. izvenknjižno
priposestvovanje in torej vprašanja dobrobrovernosti ni (ali pa ga je zelo široko)
povezovala z zemljiško knjigo, kar upošteva pritožbeno sodišče tudi v konkretnem
primeru za obdobje veljavnosti ZTLR-ja. Za kaj takšnega pa po uveljavitvi SPZ ni več
podlage. Na nepremičninskem področju je namreč zemljiška knjiga institucija, ki skrbi
za publiciteto (zlasti) stvarnih pravic na nepremičninah. Ker je na pravnoposlovni
podlagi mogoče pridobiti lastninsko pravico na nepremičnini le z vpisom v zemljiško
knjigo, se zato vprašanje dobrovernosti oziroma opravičljive zmote o lastninski pravici,
nujno dotika tudi vprašanja vpisa v zemljiško knjigo, kar je bilo upoštevano tudi v
117
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/13186/, 15.2.2015 118
Vlahek Ana ,Analiza sodne prakse glede priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah , Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 18.
45
konkretnem primeru. Tožnica tako ob trditvi, da je mati nepremičnino kupila (torej
pridobila na pravnoposlovni podlagi) in vednosti, da se ob tem ni vpisala v zemljiško
knjigo, ne more uspešno zatrjevati dobre vere.
Sodišče je v jedru zapisalo: Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je v opravičljivi
zmoti o tem, da je lastnik stvari oziroma je dobrovernost podana le tedaj, kadar
posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je
le tedaj lahko v opravičeni zmoti glede svoje lastninske pravice. Tožnica ob trditvi, da je
mati nepremičnino kupila (torej pridobila na pravnoposlovni podlagi) in vednosti, da se
ob tem ni vpisala v zemljiško knjigo, ne more uspešno zatrjevati dobre vere.119
VSL sodba I Cp 4582/2008, 25.02.2009
Glede na to, da je v korist toženca vknjižena lastninska pravica v zemljiški knjigi na
celoti nepremičnini, je povsem jasno, da tožnika nista bila dobroverna posestnika
sporne kleti.120
VSL sodba I Cp 112/2010, 10.02.2010
O dobroverni posesti je mogoče govoriti takrat, kadar je nekdo v opravičljivi zmoti, da
stvar poseduje kot lastnik. To pomeni, da priposestvovalec ne sme imeti razlogov za to,
da bi kljub svoji posesti dvomil, da je tudi lastnik stvari. Obstoj dvoma namreč
izključuje dobrovernost. Ali natančneje: dobroverni posestnik je tisti, ki ne ve, niti ne
more vedeti, da ni lastnik stvari. Če posestnik v zemljiško knjigo ni vpisan kot lastnik,
morajo biti podane neke posebne, izjeme okoliščine, ki lahko opravičijo njegovo zmotno
prepričanje, da je lastnik nepremičnine. Izjeme bodo upravičene predvsem takrat, ko
razlogov za to, da pridobitev pravice ni bila vpisana, ne bo mogoče pripisati
pridobitelju. V konkretnem primeru tožnik ni pojasnil, iz kakšnih razlogov njegov pravni
prednik vse do leta 1981 ni poskrbel za vpis. V konkretnem primeru torej takih okoliščin
ni. Nasprotno. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki s svojimi
posestnimi in pravdnimi predniki imeli sporno parcelo v soposesti, pri čemer so oboji
posest izvrševali v prepričanju, da so lastniki, čeprav o lastništvu ni bilo govora in drug
drugemu posesti nikdar niso branili, je okoliščina, ki bi še posebej narekoval
preverjanje stanja v zemljiški knjigi. Dvom o lastništvu parcele oziroma o poteku meje
119
http://www.sodisce.si/vislj/odlocitve/2010040815243454/, 15.2.2015 120
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/43221/, 15.2.2015
46
med tožnikovo in toženčevo parcelo bi tožnik lahko odpravil z vpogledom v javne knjige,
česar pa vse do leta 2004 ni storil. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno zaključilo,
da njegova zmota ni bila opravičljiva.121
V več sodnih odločbah so višja sodišča zaključila, da je izvenknjižno priposestvovanje
mogoče le izjemoma, kadar obstajajo posebne okoliščine, ki posestnika utrjujejo v
njegovem zmotnem prepričanju o lastninski pravici.
VSL sodba II Cp 21/2009, 25.03.2009
Izvenknjižno priposestvovanje lastninske pravice je mogoče tedaj, ko iz dejanskih
okoliščin zadeve izhaja, da je priposestvovalec ravnal z vso dolžno skrbnostjo, pa ni
bilo omajano njegovo prepričanje, da je stvar dejansko njegova..
Glede na te dokumente, ki so bili vsi izdani oziroma overjeni s strani državnega
organa, upoštevajoč, da sta tožeči stranki preprosta človeka brez pravnega znanja ter
dejstvo, da nobena izmed pravdnih strank uporabi poti ni nasprotovala, tožnika nista
imela razloga, da bi v svojo lastninsko pravico dvomila. Posest je namreč dobroverna,
če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar ni njegova. Za njegovo zmoto tako ne
zadošča zgolj dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti
zmota tudi opravičljiva. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, ko s povprečno
skrbnostjo razmisli o vseh relevantnih okoliščinah. Glede na vse navedene dejanske
okoliščine, je v obravnavani zadevi tak sklep mogoče izpeljati, zato sta tožnika izpolnila
zakonski pogoj za priposestvovanje kot ga določa paragraf 1500 Občega
državljanskega zakonika oziroma vsebinsko enako 28. člen Zakona o temeljnih
lastninskopravnih razmerjih, po katerem za priposestvovanje lastninske pravice zadošča
dobra vera in 20-letna posest nepremičnine.122
VSL sodba III Cp 1248/2009, 27.05.2009
Načeloma res velja, da odsotnost vpisa v zemljiški knjigi izključuje dobrovernost
stranke. Vendar pa je vedno treba upoštevati vse okoliščine primera. S pokojnim možem
je tožnica dala sporno parcelo odmeriti leta 1975, kar izhaja tudi iz naznanilnega lista.
Res je, da naznanilni list ni podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo,
121
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815243313/, 15.2.2015 122
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/44788/, 15.2.2015
47
vendar pa je bila tožnica glede tega v zmoti, saj je očitno mislila, da je postopek v zvezi
z pridobitvijo lastninske pravice z izdajo naznanilnega lista končan.123
VSL sodba in sklep I Cp 39/2012, 11.01.2012
V spornem primeru je izkazana situacija, ko pravni posel ni bil v celoti izpolnjen in
sicer iz razlogov na strani toženca, ki ni poskrbel za vpis v zemljiško knjigo na ime
tožnika kot novega lastnika, izpolnitveni zahtevek pa je na podlagi 350. člena OZ
zastaral, tako da je tožniku ostal kot utemeljen zgolj zahtevek za pridobitev lastninske
pravice na izviren način – na podlagi izvenknjižnega priposestvovanja. Za takšno
priposestvovanje pa je ob povedanem potreben izkaz 10-letnega izvrševanja lastniške
posesti na podlagi neizpolnjenega razpolagalnega pravnega posla. Takšno stanje pa
zadostuje predpostavki dobroverne posesti iz 43. člena SPZ in ustvarja podlago za
izvirno pridobitev lastninske pravice.124
VSL sodba I Cp 3103/2013, 29.01.2014
Vpis v zemljiško knjigo ni neizogiben pogoj za dobroverno lastniško posest in pravna
teorija ter praksa dopuščata izvenknjižno priposestvovanje. V konkretnem primeru je
bistveno, da je tožnik verjel, da je lastninsko pravico na nepremičnini dobil na podlagi
veljavnega pravnega posla - kupoprodajne pogodbe. Njegova dobrovernost pa je
izkazana s tem, da je vedel, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu stanju, saj
je bil v zemljiški knjigi še vedno vpisan prvotni lastnik, ki je lastninsko pravico prenesel
na drugega pridobitelja, pravni predniki tožnika pa niso poskrbeli za uskladitev
zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.125
Iz sodne prakse je razvidno, da je vprašanje možnosti izvenknjižnega priposestvovanja
nepremičnin zalo aktualno, vendar tudi zapleteno. Sodišča so skozi sodne odločbe
nekako oblikovale interpretacijo definicije dobrovernega posestnika in jo v konkretnih
primerih tudi dokaj poenoteno vključujejo v svoje odločitve. Na podlagi zemljiške
knjige, ki ima danes bistveno večji pomen, je presojanje v primerih izvenknjižnega
123
http://www.sodisce.si/vislj/odlocitve/62592/, 15.2.2015 124
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815263376/, 15.2.2015 125
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/search.php?_submit=i%C5%A1%C4%8Di&database[IESP]=IESP&database[SOVS]=SOVS&q=II%20Cp%202010/2012&showType=table&order=changeDate&direction=asc&page=351&id=2012032113068322, 15.2.2015
48
priposestvovanja, temu primerno tudi bistveno strožje in se dopušča le v izjemnih
primerih. 126
Vrhovno sodišče Republike Slovenije, je s sklepom II DoR 161/2009, dopustilo revizijo
glede vprašanja, ali dejstvo, da prodajalec ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik
nepremičnine, vedno ovrže domnevo kupčeve dobrovernosti. Od revizijske odločbe v
navedeni zadevi je bilo za pričakovati jasno opredelitev sodišča v obravnavani
problematiki.
Sklep II DoR 161/2009, 18.03.2010
Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede pravnega
vprašanja, ali dejstvo, da prodajalec ni vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik
nepremičnine, vedno ovrže domnevo dobrovernosti kupčeve posesti, so podani.
V zvezi z domnevo dobrovernosti posesti tožeča stranka kot bistveno ocenjuje vprašanje,
ali lahko sodišče kljub dejstvu, da nedobrovernost posesti ni bila dokazana niti
zatrjevana na drug način, razen s sklicevanjem na zemljiškoknjižno stanje, presodi, da
tožeča stranka sporne nepremičnine ni uživala dobroverno. Tako stališče, ki je bilo
zavzeto v konkretni zadevi, po njenem prepričanju odstopa od sodne prakse Vrhovnega
sodišča, ki je v vseh zadevah, v katerih je bila relevantna dobrovernost posesti, zavzelo
stališče, da je breme dokaza nedobrovernosti na tisti stranki, ki dobrovernosti
nasprotuje; v potrditev svojih navedb se sklicuje na zadeve II Ips 590/2007, II Ips
507/94, II Ips 79/2000, II Ips 556/96 in II Ips 19/2008. V zvezi s priposestvovanjem kot
bistveno ocenjuje vprašanje, ali je priposestvovanje nepremičnine možno, čeprav je
nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo, in kakšna je zahtevana stopnja skrbnosti
tožeče stranke ob sklepanju pravnega posla. Pojasnjuje, da priposestvovanje vedno
konkurira načelu zaupanja v zemljiško knjigo. Večina nepremičnin je vpisanih v
zemljiško knjigo, kar pomeni, da ima vsakdo, ki sklepa pravni posel, možnost vsak
trenutek preveriti, kdo je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine. Ob popolnoma
doslednem upoštevanju stališča, kakršno je zavzeto v sodbi pritožbenega sodišča,
priposestvovanje sploh ne bi bilo možno; v nasprotju s tem ga sodna praksa široko
126
Vlahek Ana ,Analiza sodne prakse glede priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah , Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 24.
49
dopušča in pri tem skrbnosti ravnanja udeležencev v prometu z nepremičninami ne
obravnava tako strogo, kot je bilo obravnavano pred pritožbenim sodiščem.127
Odgovora sodišča v obravnavani problematiki, ki bi prav gotovo pomembno vplival na
razvoj sodne prakse na tem področju, nismo dobili, saj je revizijsko sodišče zahtevek
kot neutemeljen, zavrglo.
Sklep II Ips 216/2010, 13.10.2011
Če ni posesti, ni priposestvovanja.
Dejanska posest nepremičnine je tako ena od osnovnih predpostavk za pridobitev
lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem. To pove tudi že samo ime,
takšna ureditev pa je veljala tako po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih,
kot velja po SPZ. Presoja ostalih predpostavk, in sicer dobre vere in poteka časa, pride
v poštev šele, ko je dejanska posest na nepremičnini ugotovljena. V konkretnem primeru
pa tožničina dejanska posest na sporni nepremičnini ni bila ugotovljena oziroma celo
nasprotno - iz njenih navedb na naroku 10. 9. 2008 izhaja, da imata posest na sporni
nepremičnini V. in B. T., posesti pa ni imela niti pravna prednica tožeče stranke…
Revizijsko sodišče tako po vložitvi revizije zaključuje, da vprašanje dobrovernosti
posesti, glede katerega je bila dovoljena revizija po preliminarnem postopku (pri
katerem je treba poudariti, da je glede na njegov namen, seznanitev s samim sporom
omejena), za odločitev v konkretnem primeru ni relevantno. Če ni posesti, ni
priposestvovanja, odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa tako ni mogoče
spremeniti v korist revidentke s presojo pravilnosti predpostavke dobrovernosti.128
5. PRIPOSESTVOVANJE KOT NAČIN NASTANKA STVARNIH SLUŽNOSTI
5.1. Pojem in nastanek služnosti
Služnost ali služnostna pravica je omejena stvarna pravica na tuji stvari, ki imetnika
opravičuje, da uporablja tujo stvar ali da od lastnika stvari zahteva, da opusti ravnanja,
ki bi mu bila sicer dovoljena. Bistvena značilnost služnosti je v tem, da lastnika
127
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2010040815244752/, 15.2.2015 128
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2010040815253593/, 15.2.2015
50
obremenjene stvari zavezuje, da nekaj trpi. To trpljenje pa se kaže v dopustitvi129 ali
opustitvi.130
Po načinu določitve imetnika služnostne pravice oziroma služnostnega upravičenca,
ločujemo stvarne in osebne služnosti. Za stvarne služnosti je značilno, da služeča
nepremičnina služi drugi nepremičnini.131Imetnik stvarne služnosti je lahko samo
vsakokratni lastnik gospodujoče nepremičnine, stvarna služnost pa prehaja na njegove
pravne naslednike skupaj z lastninsko pravico.
Osebne služnosti so ustanovljene v korist določene osebe in so časovno omejene. Gre za
osebne premoženjske pravice stvarnega prava, ki jih upravičenec ne more prenesti s
pravnim poslom in ugasnejo z njegovo smrtjo ali potekom časa, za katerega so bile
ustanovljene.132
Obseg splošnih pravil v SPZ je razmeroma skromen, saj se stvarne in osebne služnosti
med seboj pomembno razlikujejo. Med najpomembnejšimi razlikami so predvsem te, da
je s stvarno služnostjo lahko obremenjena samo lastninska pravica na nepremičnini,
medtem ko je lahko predmet osebne služnosti tudi premičnina ali pravica. Druga
pomembna razlika je v tem, v korist koga je služnost ustanovljena. Stvarna služnost se
ustanavlja v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine in gre lahko celo
za trajno omejitev lastninske pravice na služeči nepremičnini, osebne služnosti pa se
ustanavljajo v korist določene osebe in so nujno časovno omejene. Razlika je tudi v
tem, da je stvarna služnost abstrakten pojem in vsebina pravice imetnika služnosti
oziroma omejitve lastnika služeče stvari iz poimenovanja ni razvidna, zato vsaka
stvarna služnost potrebuje tudi natančen opis. Drugače je pri osebnih služnostih, pri
kateri vsaka vrsta služnosti natančno določa obseg pravice oziroma vsebino omejitve.
Eni in drugi obliki služnosti pa je skupna vsebina, kot način omejitve lastninske pravice
na stvari, ki je predmet služnosti. Služnost ima tako pravno naravo stvarne pravice na
tuji stvari z vsemi pravnimi posledicami, ki izvirajo iz tega.133
Vsebina služnosti je lahko pozitivna ali negativna, za lastnika služeče stvari pa to v
vsakem primeru pomeni, da mora v izvrševanju oblasti nad svojo stvarjo, nekaj trpeti.
Pri pozitivni služnosti lahko imetnik služnosti tujo stvar uporablja oziroma lahko tujo 129
Prepustitev popolne ali omejene rabe. 130
Prepoved postavitve okna v steni. 131
Gospodujoča nepremičnina. 132
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 589. 133
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 590.
51
pravico izkorišča. Tipičen primer pozitivne služnosti je užitek, kjer je upravičenje
uporabe oziroma izkoriščanja lahko v celoti preneseno na imetnika služnosti. Druga
oblika služnosti pa so negativne služnosti, za katere je značilno, da lastnik služeče stvari
ne sme izvrševati vseh oblastvenih dejanj, do katerih bi ga sicer upravičevala lastninska
pravica. Lastnik služeče stvari se mora delu svoje lastninske oblasti odpovedati v korist
imetnika služnosti in opuščati določena ravnanja, ki bi mu kot lastniku bila sicer
dopustna. Negativna služnost je mogoča samo kot stvarna služnost.134
Splošna načela služnosti, kot jih poznamo danes, izvirajo že iz časa rimskega prava, in
se z izjemo načina nastanka služnosti niso kaj dosti spreminjala. Gre za sklop pravil, ki
so delno povzeta v zakonskih določbah, kot nesporna pa jih uporabljata teorija in sodna
praksa:
-služnost služnosti ni mogoča,
-služnost dajatve ne obstaja,
-služnost se mora izvrševati obzirno,
-služnost na lastni stvari ni mogoča.135
6. STVARNA SLUŽNOST
Stvarna služnost je stvarna pravica na tuji stvari. Izhaja iz povezanosti dveh
nepremičnin, od katerih tisto, v korist katere učinkuje, imenujemo gospodujoča
nepremičnina, drugo, ki jo služnost bremeni, pa služeča nepremičnina. Stvarna služnost
ne more nastati na premičnini ali pravici.136
Kot pravica na tuji stvari, stvarna služnost nujno pomeni omejevanje lastninske pravice
lastnika služeče nepremičnine. Vendar namen in smisel stvarne pravice ni v omejevanju
lastninske pravice na služeči nepremičnini, pač pa v koristi, ki omogoča lažje
izvrševanje lastninske pravice oblasti na gospodujoči nepremičnini.
134
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 590. 135
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 591. 136
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 596.
52
Stvarna služnost bremeni nepremičnino kot celoto, čeprav je lahko izvrševanje vsebine
služnosti omejeno samo na del služeče nepremičnine, ne more pa obstajati na
alikvotnem delu stvari ali na solastninskem deležu.137
Stvarna pravica se ne prenaša kot samostojna pravica, ampak prehaja skupaj z
lastninsko pravico na gospodujoči nepremičnini, tako je vsakokratni lastnik
gospodujoče nepremičnine tudi služnostni upravičenec. Prehajanje na pasivni strani ni
tako pomembno, saj stvarna služnost kot pravica stvarnega prava učinkuje erga
omnes.138
6.1. Nastanek stvarne služnosti
Podlago za nastanek služnosti predvideva 214. člen SPZ ki pravi, da stvarna služnost
nastane z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa.
6.1.1. Nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla
Nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla ureja 215. člen SPZ, ki jasno
določa da mora biti najprej sklenjen zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja
obveznost ustanovitve služnosti. Temu pa mora slediti še razpolagalni pravni posel, to
je zemljiškoknjižno dovolilo. Na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila je potrebno
stvarno služnost tudi vpisati v zemljiško knjigo, saj stvarna služnost veljavno nastane le,
če so opravljeni vsi trije omenjeni koraki.139
Pogodba o ustanovitvi služnosti140 mora biti po splošnih pravilih obligacijskega prava
sklenjena v pisni obliki in mora na podlagi drugega odstavka 215. člena SPZ vsebovati
ime lastnikov gospodujoče in služeče nepremičnine, zemljiškoknjižno oznako obeh
nepremičnin, natančen opis služnosti in morebitno nadomestilo, ki ga mora plačati
lastnik gospodujoče nepremičnine. 141
137
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 597. 138
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 597. 139
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 601. 140
Pogodba mora biti po splošnih pravilih obligacijskega prava na podlagi 52. člena OZ sklenjena v pisni obliki. 141
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 601.
53
6.1.2. Nastanek stvarne služnost na podlagi odločbe pristojnega organa
Nastanek stvarne služnost na podlagi odločbe pristojnega organa je omejen na
pravnomočno sodno ali dokončno upravno odločbo. Stvarna služnost z odločbo
pristojnega organa nastane v trenutku, ko odločba pridobi zahtevano kvaliteto
pravnomočnosti ali dokončnosti. Vpis v zemljiško knjigo sicer nima konstitutivnega
pomena, vendar pa je za služnostnega upravičenca pomemben predvsem z vidika
učinkovanja načela zaupanja v zemljiško knjigo. Neizvedba vpisa lahko pomeni izgubo
pravice, zato je za služnostnega upravičenca, ki mu služnost nastane z odločno, izvedba
vpisa zelo pomembna. V skladu s pravili ZZK-1, mora organ, ki je izdal odločbo, ki je
podlaga za nastanek stvarne služnosti,predlagati vpis stvarne služnosti po uradni
dolžnosti, lahko pa poskrbi za vpis pravice tudi služnostni upravičenec sam.
Najbolj razširjena oblika nastanka stvarne služnosti z odločbo sodišča je nujna pot.142
6.1.3. Priposestvovanje kot način nastanka stvarne služnosti na podlagi zakona
Stvarna služnost lahko na podlagi zakona nastane samo s priposestvovanjem. Pravica na
podlagi zakona v skladu s splošnimi pravili o nastanku stvarnih pravic nastane, ko so
izpolnjeni vsi pogoji. Pri priposestvovanju to pomeni, da mora obstajati določena
kvaliteta posesti oziroma način izvrševanja pravice in da mora poteči določen čas, ki je
določen z zakonom. Stvarna služnost tako nastane s priposestvovanjem, neposredno na
podlagi zakona, ko poteče priposestvovalni čas. Vpis priposestvovane služnosti v
zemljiško knjigo je mogoč na podlagi pogodbe o priznanju služnosti ali na podlagi
enostranske izjave lastnika služeče nepremičnine, da priznava pravna dejstva, ki so
podlaga za izvirno pridobitev služnosti,143vendar tak vpis ni konstitutivne, ampak samo
deklaratorne narave, saj je služnost nastala že prej, na podlagi samega zakona, ko so bili
izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje.144
142
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 606. 143
Posadna listina. 144
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 603.
54
V primeru, da lastnik služeče nepremičnine priposestvovane nepremičnine ne priznava,
lahko služnostni upravičenec s tožbo na ugotovitev služnosti145 zahteva, da se ugotovi
obstoj služnosti.146
Čeprav vpis v zemljiško knjigo za nastanek služnosti nima konstitutivnega pomena, pa
si priposestvovalec svoj pravni položaj proti tretjim lahko zagotovi le z vpisom v
zemljiško knjigo. Zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo je namreč njegov pravni
položaj šibkejši od položaja morebitnega dobrovernega pridobitelja lastninske pravice
na služečem zemljišču, ki zaupa v bremen prosto pridobitev lastninske pravice.147
Namen stvarnih služnosti je, da se upravičencu omogoči lažje izkoriščanje njegove
nepremičnine, zato mora izvrševanje posesti, ki pripelje do priposestvovanja služnosti,
stremeti k zadovoljevanju potreb, povezanih z gospodujočo nepremičnino. Pri tem pa je
pomembna vezanost dejanj služnostnega upravičenca, na potrebe gospodujočega
zemljišča.148
Stvarna služnost se lahko priposestvuje, če jo služnostni upravičenec določen čas
izvršuje na navzven zaznaven način, kar omogoča predvsem lastniku služeče
nepremičnine, kot tistemu, ki ga služnost bremeni, da se seznani z njenim izvrševanjem
in da ukrene vse potrebno za zaščito svoje lastninske pravice pred nastankom služnosti.
Izvrševanje služnosti se kaže kot delna posest izvrševalca na drugi nepremičnini, ki
lahko preraste v nastanek pravice. Priposestvovanje torej nadomešča pomanjkljivosti
nastanka služnosti na drug način, če poteče določen čas in se s tem ohranijo
vzpostavljena razmerja v prostoru.149
145
Tožbeni zahtevek ne obsega dajatvenega dela, s katerim bi tožnik lahko zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj je priposestvovana služnost nastala neodvisno od volje lastnika služeče nepremičnine, tožnik pa tudi nima pravnoposlovne podlage na podlagi katere bi lahko od toženca zahteval izdajo posadne listine. Tudi izrek sodne odločbe ni nujno da vsebuje odredbo o vknjižbi pridobljene pravice v zemljiško knjigo, saj ZZK-1 v tretji točki prvega odstavka 40. člena omogoča vknjižbo pravice na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero sodišče ugotovi obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. 146
Damjan Matija, Priposestvovanje stvarnih služnosti, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 27. 147
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 603. 148
Damjan Matija, Priposestvovanje stvarnih služnosti, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 28. 149
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 603.
55
6.1.4. Sodna praksa
VSL sodba II Cp 2134/2010, 16.09.2010
Kasneje podpisana pogodba o priznanju služnosti ni ustvarila služnosti poti, temveč je
služnost nastopila po samem zakonu po poteku priposestvovalne dobe. Pogodba o
priznanju služnosti poti omogoča vpis služnosti v zemljiško knjigo brez pravnomočne
ugotovitvene sodbe, vpis v zemljiško knjigo pa ni konstitutivne narave.150
VSL sodba I Cp 418/2011, 22.09.2011
Ker obstoječa, a nevknjižena služnost na zunaj ni bila jasno vidna, tožencu ni mogoče
očitati, da ni bil dovolj skrben pri raziskovanju okoliščin, ki bi lahko kazale na obstoj
pravice, s katero je nepremičnina, ki jo pridobiva, obremenjena. Zato se je lahko
zanesel na zemljiškoknjižne podatke.151
VSK sodba Cp 452/2008, 18.11.2008
Sodišče je v tem primeru odločilo, da če stranke nekega lokala redno uporabljajo
določeno zemljišče za parkiranje, to zemljišče uporabljajo za svoje potrebe in ne za
potrebe lastnika lokala.
Ob dejstvu, da ima nepremičnina, na kateri trgovina stoji, dostop za svoje delavce ter
vhod za dostavo blaga na drugi parceli (svojem zemljišču) in so le kupci – obiskovalci
marketa parkirali na toženčevem zemljišču, pri tem pa so dovoz in parkirišče
uporabljali tudi številni drugi krajani in obiskovalci drugih lokalov, je jasno, da so vsa
leta uporabljali toženčevo zemljišče za svoje potrebe. V posledici tega je tudi napačen
materialnopravni sklep sodišča prve stopnje, da je bila služnost v korist tožeče stranke
priposestvovana.152
VSC sodba Cp 788/2010, 20.01.2011
Odločilno dejstvo za pridobitev služnosti hoje in vožnje na podlagi priposestvovanja je
dejansko izvrševanje služnosti na tak način in v obsegu, kot jo izvršuje lastnik
gospodujočega zemljišča. Način in obseg uporabe poti po služečemu zemljišču, kot jo
150
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815249567/, 17.2.2015 151
http://sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815260945/, 17.2.2015 152
http://sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/61092/, 17.2.2015
56
izvajajo druge osebe, ki so obiskovalci lastnika gospodujočega zemljišča, ni pravno
pomemben.153
6.2. Vsebina priposestvovane služnosti
Vsebina stvarnih služnosti ni tipizirana, zato ugotovitev, da je služnost priposestvovana,
za vknjižbo stvarne služnosti v zemljiško knjigo ne zadošča, ampak je treba v vsakem
primeru posebej določiti dejanja, ki jih lahko opravlja, oziroma opustitve, ki jih lahko
zahteva lastnik gospodujoče nepremičnine na služeči nepremičnini. Stvarna služnost se
priposestvuje le s tisto vsebino in v takem obsegu, kot ustreza njenemu dejanskemu
izvrševanju v priposestvovalni dobi.
Tožbeni zahtevek za ugotovitev služnosti oziroma posadna listina mora prav zato
vsebovati tudi opis vsebine in obsega služnosti. V kolikor se stvarna služnost izvršuje
samo na določenem delu nepremičnine, je treba te prostorske meje pri določitvi vsebine
služnosti tudi natančno opisati. 154
Bistven pri opredelitvi služnosti je njen namen.155 Služnost se priposestvuje le za
namene, za katere se je dejansko izvrševala v priposestvovalni dobi. Glede na namen
služnosti, je treba v vsakem primeru posebej presojati, ali spremenjen način izvrševanja
še spada v okvir iste služnosti. Zgolj uporaba modernih prometnih sredstev in povečanje
števila voženj, zaradi tehničnega napredka, ne pomenita razširitve služnosti, če je namen
uporabe gospodujočega zemljišča ostal isti in če se vsebina služnosti ne spremeni, ob
predpostavki, da je pot dovolj utrjena in široka, da prenese novo obremenitev.
V primeru, da se spremeni način uporabe gospodujoče nepremičnine, se služnost, ki je
bila priposestvovana na podlagi prvotne rabe, ne uskladi oziroma se ne razširi
samodejno v skladu s potrebami nove rabe. Če se narava gospodujočega zemljišča, za
katerega je bila priposestvovana služnost uporabe poti za kmetijske potrebe, spremeni,
tako da iz kmetijskega nastane stavbno zemljišče, se vsebina služnosti ne pretvori v
uporabo za potrebe stavbnega zemljišča, temveč preneha. Služnost, ki se začne
153
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815258206/, 17.2.2015 154
Damjan Matija, Priposestvovanje stvarnih služnosti, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 30. 155
Za kakšne potrebe gospodujoče stvari se lahko uporablja služeča nepremičnina.
57
izvrševati za potrebe stavbnega zemljišča je namreč nova služnost in nima povezave s
prejšnjo izvajano služnostjo.156
6.2.1 Sodna praksa
Sodba II Ips 461/2005, 04.10.2007
Stvarna služnost se lahko priposestvuje le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu
dejanskemu izvrševanju.157
VSL sodba I Cp 3809/2009, 24.02.2010
Služnost se s priposestvovanjem pridobi le v takšnem obsegu in na takšen način, kot se
je izvrševala v priposestvovalni dobi. Glede na to, da so se redne vožnje izvrševale le za
kmetijske potrebe (obdelava njive, košnja trave, prevoz sena za živali), sta tožnika
služnost lahko priposestvovala le za te namene.158
VSL sklep II Cp 4458/2008, 18.03.2009
Za vknjižbo stvarne služnosti v zemljiško knjigo ne zadošča zgolj opredelitev vrste
pravice, temveč je potrebno v primeru, ko je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na
določene dele nepremičnine, te prostorske meje pri določitvi vsebine služnosti natančno
opisati.159
VSL sklep in sodba II Cp 3241/2010, 24.11.2010
Tradicionalno velja, da služnost voženj vsebuje tudi služnost pešpoti. Uporaba moderne
kmetijske mehanizacije ne pomeni razširitve služnosti, če je namen gospodujočega
zemljišča ostal isti oz. če se vsebina služnosti ne spremeni (v konkretnem primeru gre še
za kmetijsko zemljišče) in je pot dovolj utrjena in široka, da prenese novo
obremenitev.160
VSL sklep I Cp 3408/2013, 19.02.2014
156
Damjan Matija, Priposestvovanje stvarnih služnosti, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 30. 157
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/12613/, 17.2.2015 158
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815243322/, 17.2.2015 159
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113064882/, 17.2.2015 160
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815252273/, 17.2.2015
58
Ne gre za širitev služnosti, če je razvoj prevoznih sredstev terjal drugačno obremenitev
služečega zemljišča ali drugačen način izvrševanja te služnosti. V času živinskih vpreg
je bila očitno obremenitev služečega zemljišča manjša in tudi drugačna, kot sedaj z
vožnjo večjih in hitrejših vozil. Kljub temu pa takšen napredek ne pomeni širitve
služnosti v pravem pomenu izraza in prehod iz enega na drugo prevozno sredstvo ne
pomeni prekinitve kontinuitete izvrševanja ene in iste stvarne služnosti poti.161
6.3. Pravo priposestvovanje
Poznamo dve obliki priposestvovanja stvarne služnosti. Pravo priposestvovanje je prva
oblika, pri kateri je glede pogojev priposestvovanja podobna priposestvovanju
lastninske pravice. Za drugo obliko, nepravo priposestvovanje, pa so določeni milejši
pogoji.
Pravo priposestvovanje je smiselno podobno priposestvovanju lastninske pravice.
Pogoji priposestvovanja :
-dobra vera priposestvovalca,
-izvrševanje služnosti,
-potek desetletne priposestvovalne dobe.162
Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve ali ne more vedeti, da ni pridobil služnostne
pravice oziroma jo izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. To pomeni, da
mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov za izvrševanje služnosti, vendar se kasneje
izkaže, da je ta naslov pomanjkljiv ali neveljaven. Izvrševanje služnosti, ki je nastala na
podlagi pravnega posla in ki je vpisana v zemljiško knjigo, kasneje pa se izkaže, da je
pravni naslov ničen, je tipičen primer pomanjkljivega ali neveljavnega naslova. Drug
primer, ki je lahko podlaga za pravo priposestvovanje stvarne služnosti, je služnost
pridobljena na podlagi sodne ali upravne odločbe, ki pa je bila kasneje razveljavljena ali
odpravljena.163
161
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/search.php?_submit=i%C5%A1%C4%8Di&database%5BIESP%5D=IESP&database%5BSOVS%5D=SOVS&q=II%20Cp%201390/2012&order=code&direction=asc&page=173&id=2012032113068395, 17.2.2015 162
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 603. 163
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 604.
59
Če je bila med lastnikom gospodujoče in lastnikom služeče nepremičnine sklenjena
samo pogodba o ustanovitvi služnosti, služnost pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo,
potem pogoj dobre vere ni izpolnjen. Lastnik služeče nepremičnine ne more zatrjevati
svoje dobre vere, saj bi se moral zavedati, da služnost ni bila pridobljena, saj ni bil
izpeljan razpolagalni posel stvarnega prava in ni prišlo do vpisa v zemljiško knjigo.
Sodišča so dopuščala tudi obstoj dobre vere, ki je temeljila samo na obligacijskem
pravnem poslu, ampak v primerih služnosti, ki so bile pogodbeno ustanovljene še pred
uveljavitvijo SPZ, torej v obdobju, ko je bilo zaupanje v zemljiško knjigo precej
relativizirano. Glede na jasno določbo 49. člena, v povezavi s 13. členom SPZ, pogoj
dobre vere priposestvovalca ne more biti izpolnjen brez vpisa v zemljiško knjigo.164
Nove sodne odločbe le izjemoma dopuščajo pravo priposestvovanje, kljub odsotnosti
vpisa služnosti v zemljiško knjigo, ob predpostavki posebnih okoliščin, ki utemeljujejo
dobro vero priposestvovalca.
Dobra vera priposestvovalca mora trajati ves čas priposestvovalne dobe. V času trajanja
priposestvovanja mora priposestvovalec izvrševati služnost na način in z vsebino, ki
ustreza pravnemu naslovu, ki je podlaga za njegovo dobro vero. Dobra vera
priposestvovalca se po določbi 9. člena SPZ domneva, zato je lastnik služeče
nepremičnine, ki nasprotuje priposestvovanju služnosti, tisti, ki mora nedobrovernost v
pravdi zatrjevati in dokazati.165
Za računanje priposestvovalne dobe se uporabljajo splošna pravila, ki veljajo za
priposestvovanje lastninske pravice.166 Priposestvovalna doba začne teči od trenutka
nastanka dobre vere,167 če se sočasno začne tudi dejansko izvrševanje služnosti kot
delna posest priposestvovalca na služeči nepremičnini. Dobra vera lahko v določenih
primerih nastopi tudi kasneje, in sicer v primeru, ko je lastnik gospodujoče
nepremičnine vedel, da vpis v zemljiško knjigo ni veljaven, njegovi pravni nasledniki
pa ne. V priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko posestnik neodvisno od svoje
volje začasno ni mogel izvrševati posesti.
164
Damjan Matija, Priposestvovanje stvarnih služnosti, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 31. 165
Damjan Matija, Priposestvovanje stvarnih služnosti, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 32. 166
45. člen SPZ 167
Vpis v zemljiško knjigo.
60
V priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko so posestni predniki sedanjega
priposestvovalca sami dejansko izvrševali isto služnost na služeči nepremičnini. Pri
pravnem nasledstvu na strani lastnika služeče nepremičnine pa zaradi zaupanja v
zemljiško knjigo, priposestvovana služnost, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ne
učinkuje proti dobrovernemu pridobitelju služeče nepremičnine, ki je ravnal pošteno in
se zanesel na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi. Navedeno pomeni, da
ima lahko sprememba lastništva služeče nepremičnine za posledico prekinitev
priposestvovanja. Vendar pa gre v položaju, ko se lastnik služeče nepremičnine
spremeni še pred koncem priposestvovanja, upoštevati tudi dejanske okoliščine. Če
pridobitelj lastninske pravice privoli v dejansko izvrševanje služnosti in mu je znano, da
se je služnost izvrševala že prej, se ne more sklicevati na prekinitev priposestvovanja,
tako da mora v svoje breme vzeti tudi priposestvovalni čas, ki je tekel priti njegovemu
pravnemu predniku. Skozi sodno prakso se je izkazalo, da ima novi pridobitelj
nepremičnine raziskovalno dolžnost, ki se izkazuje skozi potrebno skrbnost raziskati
zunanje okoliščine, ki kažejo na že obstoječo ali vsaj pričakovano pravico, s katero je
nepremičnina obremenjena.168
Po prehodni določbi 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči
pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določila SPZ. Ta določba se nanaša na tek tistih
priposestvovalni dob, ki so začele teči pred uveljavitvijo SPZ in je priposestvovanje
teklo še po uveljavitvi. Priposestvovanje, ki se je začelo že pred uveljavitvijo SPZ, ob
predpostavki dobre vere priposestvovalca, se lahko tako namesto v dvajsetih letih konča
že po preteku desetih let. Dobrovernim priposestvovalcem je uveljavitev SPZ skrajšala
priposestvovalno dobo. Vendar pa pravil SPZ ni mogoče uporabiti za nazaj, torej za
priposestvovanje, ki se je že končalo pred uveljavitvijo SPZ. Pogoji za pridobitev
služnosti se v takem primeru presojajo po prej veljavnih predpisih,169 zato
priposestvovanje v desetletni dobi, ki bi se iztekla pred 1.1.2013, ni mogoče.170
6.3.1. Sodna praksa
VSL sodba II Cp 852/2012, 11.04.2012
168
Damjan Matija, Priposestvovanje stvarnih služnosti, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 33. 169
ZTLR 170
Damjan Matija, Priposestvovanje stvarnih služnosti, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 33.
61
Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne
pravice, oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. To
pomeni, da mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov za izvrševanje služnosti, pa se
kasneje pokaže, da je naslov pomanjkljiv ali neveljaven. Dobra vera se domneva.171
VSRS sodba II Ips 75/2012, 18.09.2014
Zavzemanje revidentke, da bi morala biti za obstoj dobrovernosti priposestvovalke
stvarna služnost tudi vpisana v zemljiški knjigi, torej, da bi moralo biti predhodno
izdano tudi ustrezno pisno zemljiškoknjižno dovolilo, pomeni materialnopravno zmotno
odrekanje možnosti zunajknjižnega priposestvovanja tako na podlagi prej veljavne
določbe prvega odstavka 54. člena ZTLR, ki ni ločila med pravim in nepravim
priposestvovanjem, kot na podlagi od 1. 1. 2003 veljavnega prvega odstavka 217. člena
SPZ, ki je to ločitev opravil in pri pravem - dobrovernem priposestvovanju skrajšal
priposestvovalno dobo na deset let, pri nepravem priposestvovanju pa ohranil prejšnjo
dvajsetletno priposestvovalno dobo.
Bistveno je, da se je priposestvovalka lahko oprla na dogovor z občino o ustanovitvi
služnostne pravice in o njenem vpisu v zemljiško knjigo in da je pot, ki se je zakoličila
oziroma vzpostavila ob soglasju občine, nemoteno uporabljala in vzdrževala v teku
priposestvovalne dobe, tako brez nasprotovanja občine kot tudi njenih pravnih
naslednikov služečega zemljišča. Opisane okoliščine so v duševni sferi tožene stranke
vsekakor utrjevale utemeljeno prepričanje, da je do posesti upravičena, kar nasprotuje
definiciji nedobroverne posesti iz določbe 28. člena SPZ, po kateri posestnik ni v dobri
veri le tedaj, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti, oziroma je v
skladu s prej veljavno določbo drugega odstavka 72. člena ZTLR, po kateri je bila
posest dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v
posesti, ni njegova.
Priposestvovanje je začelo teči pred uveljavitvijo SPZ, kar pomeni, da konkretni
dejanski stan ustreza abstraktnemu oz. zakonskemu dejanskemu stanu iz prvega
odstavka 269. člena SPZ, ki določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči
pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona.172
171
http://www.sodisce.si/vislj/odlocitve/2012032113045753/, 17.2.2015 172
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2012032113072758/, 17.2.2015
62
VSL sklep II Cp 1317/2011, 12.10.2011
Dobra vera ne more biti a priori izključena zgolj zato, ker se izvrševalec stvarne
pravice na podlagi zavezovalnega posla ni vknjižil.173
VSK sklep Cp 18/2010, 09.02.2010
Ker se dobra vera domneva, je nasprotna stranka tista, ki mora nedobrovernost
zatrjevati in dokazati in ne obratno. Zato bi v tem primeru moralo sodišče prve stopnje
izhajati iz določbe prvega odstavka 217. člena SPZ, po kateri nastane stvarna služnost s
priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri
veri 10 let. Samo, če bi tožena stranka zatrjevala in dokazala, da se služnost ni
izvrševala v dobri veri, bi morala tožnica dokazati v skladu z drugim odstavkom 217.
člena SPZ dvajsetletno izvrševanje služnosti.174
VSL sodba II Cp 186/2010, 08.04.2010
Pravno odločilna je (ne)dobrovernost kasnejšega pridobitelja služečega zemljišča, ali je
namreč vedel ali bi lahko vedel, da je na nepremičnini, ki jo je kupil, že lahko
pridobljena kakšna pravica drugega. Če je dobra vera, ki se domneva, izpodbita, se
pridobitelj na načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige ne more sklicevati in mora
trpeti breme kasnejšega vpisa že prej pridobljene stvarne pravice na njegovi stvari (v
spornem primeru na originarni način – s priposestvovanjem pridobljeno, a pred to
pravdo še ne vpisano služnostno pravico hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika
gospodujočega zemljišča, last toženca). V zvezi s tem je odločilna tudi presoja tako
imenovane poizvedovalne (raziskovalne) dolžnosti novega pridobitelja, ki se izkazuje
skozi potrebno skrbnost raziskati zunanje okoliščine, ki lahko kažejo na že obstoječo ali
vsaj pričakovano pravico, s katero je nepremičnina, ki jo pridobiva, obremenjena
(zunanji razpoznavni znaki).175
VSL sklep I Cp 1198/2011, 04.04.2012
Glede tožbenega zahtevka, ki temelji na priposestvovanju, bo moralo prvo sodišče
upoštevati, da zemljiškoknjižno stanje določene nepremičnine ni absolutno merilo za
presojo dobrovernosti njenega pridobitelja. Načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige
173
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815261778/, 17.2.2015 174
http://sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815246148/, 17.2.2015 175
http://sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815243616/, 17.2.2015
63
ni absolutno, saj velja le ob pogoji dobrovernosti. Pridobitelj se ne more uspešno
sklicevati na zemljiškoknjižno stanje (na načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke),
če je vedel, da tretji izvršuje določena upravičenja (v obravnavanem primeru vožnje) na
pridobljeni nepremičnini. V takšnem primeru ga veže raziskovalna dolžnost, da preveri
pravo dejansko stanje kupljene nepremičnine (ali je res brez bremen). Kdor zaradi
malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice, je v slabi veri.176
VSL sodba II Cp 506/2014, 07.04.2014
Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje samo poštena oziroma
dobroverna oseba. V dobri veri je tisti, ki ve oziroma mu ni treba vedeti, da stanje
vpisov v zemljiško knjigo ni točno. Okoliščine, ki zanikajo dobro vero, je treba presojati
v vsakem konkretnem primeru. Dvom v zemljiškoknjižno stanje lahko spodbudi posestno
stanje ali izjava tretje osebe o tem, da kdo ima ali si lasti pravico na nepremičnini. V
slabi veri je lahko tudi tisti, ki zaradi svoje hude malomarnosti ni vedel za obstoj
izvenknjižne pravice.
Trditveno in dokazno breme, da tožnica ob nakupu ni bila v dobri veri, je bilo na
tožencih. Slednja sta trdila, da je tožnica ob nakupu za služnost vedela, saj ji je to
povedala prejšnja lastnica, lahko pa je tudi videla, da od glavne ceste do hiše tožencev
vodi pot, vidne so bile kolesnice.177
VSRS sodba II Ips 75/2012, 18.09.2014
Priposestvovanje je torej začelo teči pred uveljavitvijo SPZ, kar pomeni, da navedeni
konkretni dejanski stan ustreza abstraktnemu oz. zakonskemu dejanskemu stanu iz
prvega odstavka 269. člena SPZ, ki določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je
začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona. Glede
uporabe določb 269. člena in prvega odstavka 217. člena SPZ torej velja, da se glede
na določbo prvega odstavka 269. člena SPZ uporabljajo določila SPZ glede
priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ. To pa pomeni, da je bila
ob zgornjih ugotovitvah o dobrovernosti tožene stranke, stvarna služnost pridobljena s
priposestvovanjem v desetletnem priposestvovalnem obdobju, torej že v letu 1999 ali
najkasneje 2002, to pa je celo pred uveljavitvijo SPZ, in ko po dejanskih ugotovitvah
176
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113043936/, 17.2.2015 177
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113070695/, 17.2.2015
64
sodišč prve in druge stopnje toženi stranki še nihče ni nasprotoval pri uporabi poti.
Dvajsetletni priposestvovalni rok iz prvega odstavka 54. člena ZTLR, ki do uveljavitve
SPZ še ni potekel, se je torej „skrajšal“ na desetletnega iz prvega odstavka 217. člena
SPZ, kot pravilno zaključuje sodišče druge stopnje. Revidentkino sklicevanje na
domnevni drugačen namen zakonodajalca je izključeno ne le zaradi nedokumentiranosti
teh trditev, temveč že zgolj na podlagi jasne zakonske določbe, ki ob zadostni uporabi
jezikovne metode ne omogoča oziroma ne dopušča drugačnih razlagalnih metod.
Zakonodajalec je torej omilil časovni pogoj tudi za primere priposestvovanja stvarne
služnosti, v primerih, ko je obstajala dobroverna posest po kriterijih, ki so veljali že
pred uveljavitvijo SPZ.178
6.4. Nepravo priposestvovanje
Nepravo se od pravega priposestvovanja bistveno razlikuje v tem, da pri nepravem
priposestvovanju ni zahteve po dobri veri priposestvovalca. Zadošča, da se stvarna
služnost dejansko izvršuje in da način izvrševanja ni nepošten. Bistven pogoj za
nastanek služnosti je, da se je služnost izvrševala tako, da je bilo izvrševanje opazno in
da lastnik temu ni nasprotoval. To izhaja iz zakonske domneve, da če lastnik služeče
nepremičnine dalj časa dovoli dejansko izvrševanje služnosti in se temu ne upre, pristaja
na njen nastanek. Vse to pomeni, da je bilo izvrševanje služnosti lastniku služeče
nepremičnine znano. Dokazno breme je na priposestvovalcu. Izvrševanje služnosti mora
biti pošteno, kar pomeni da se ne sme izvrševati na skrivaj, z zvijačo ali s silo.
Priposestvovalec se tako ne more sklicevati na priposestvovanje, če je služnost izvrševal
na način, ki lastniku služeče nepremičnine ni bil zaznaven, kot tudi ne, če je to storil z
zlorabo zaupanja.179
Milejši pogoji za nepravo priposestvovanje služnosti zahtevajo daljše trajanje
priposestvovalne dobe. Stvarna služnost se priposestvuje z dvajsetletnim nepretrganim
izvrševanje.180
Za računanje priposestvovalne dobe se uporabljajo splošna pravila, ki veljajo za
priposestvovanje lastninske pravice. Glede na načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa se
178
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2012032113072758/, 17.2.2015 179
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 604. 180
Pri nepravem priposestvovanju so pogoji za priposestvovanje služnosti po SPZ identični tistim, ki so veljali po ZTLR, tako da uveljavitev novega zakona leta 2003 ne vpliva na potek priposestvovanja.
65
odpira vprašanje teka priposestvovalne dobe v primeru spremembe lastninske pravice na
služeči nepremičnini. Proti dobrovernemu pridobitelju lastninske pravice ne učinkuje
stvarna služnost, ki je že bila pridobljena pa še ni bila vpisana v zemljiško knjigo.
Smiselno enako posledico je potrebno izvesti tudi v razmerju do priposestvovanja, ki še
teče. Če proti dobrovernemu pridobitelju lastninske pravice, ki se na podlagi zemljiške
knjige zanese na bremen prosto nepremičnino, ne učinkuje že nastala služnost, ne bi
bilo logično, da bi moral v svoje breme prevzeti čas priposestvovanja, ki je tekel proti
njegovemu pravnemu predniku. Vendar pa je v teh primer potrebno prav tako upoštevati
dejansko stanje oziroma dejanske okoliščine. Če pridobitelj lastninske pravice na
služeči nepremičnini dovoli v dejansko izvrševanje služnosti in mu je znano, da se je
služnost izvajala že prej, se ne more sklicevati na prekinitev priposestvovanja in mora v
svoje breme vzeti tudi priposestvovalni čas, ki je tekel proti njegovemu pravnemu
predniku.181
V skladu s 217. členom SPZ ni mogoče priposestvovati negativnih služnosti. Tudi na
javnem dobrem in na stvareh zunaj pravnega prometa priposestvovanje ob smiselni
uporabi 44. člena SPZ ni mogoče.182
6.4.1. Sodna praksa
Sodba II Ips 569/2007, 16.12.2010
Nižji sodišči sta ugotovili, da so toženci in njihovi pravni predniki najmanj 20 let
dejansko uporabljali sporno služnostno pot, tožnik in njegovi predniki pa tej uporabi
niso nasprotovali.
Revizijska trditev, da ne toženci in ne njihovi pravni predniki v takem pogledu oziroma
obsegu poti niso uporabljali, je tako v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami ter je
materialnopravno zmotna. Za priposestvovanje stvarne služnosti v skladu z drugim
odstavkom 217. člena SPZ navedeno zadošča. V priposestvovalno dobo se všteje vse
obdobje dejanskega izvrševanja služnosti, to je tudi obdobje, ko so služnost izvrševali
pravni predniki sedanjega lastnika gospodujoče nepremičnine (45. člen SPZ). Tudi na
strani lastnikov služečega zemljišča izvrševanju služnosti niso nasprotovali ne tožnik kot
sedanji lastnik ne njegovi pravni predniki, zato revizijsko sodišče zaključuje, da je
181
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 605. 182
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 605.
66
neutemeljeno stališče revizije o zmotni uporabi drugega odstavka 217. člena SPZ.
Končno tudi ni pritrditi trditvi, da se služnost ne pridobi z molčečim dopuščanjem
lastnika služeče stvari. Ta trditev se sicer opira na sodno odločbo, vendar gre za sodno
odločbo iz leta 1970, ki se tiče služnosti vodovodnega priključka, tako da ni jasno, ali
gre za služnost v javno korist, vsekakor pa je sodna odločba, na katero se sklicuje
revident, v nasprotju z določbami kasneje veljavnega prvega odstavka 54. člena Zakona
o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in drugega odstavka 217. člena SPZ.183
VSL sklep II Cp 3178/2012, 22.05.2013
V obravnavani zadevi gre za nepravo priposestvovanje služnosti. Sodišče prve stopnje
je zato svojo odločitev oprlo na zmotno materialnopravno izhodišče, da bi morala
tožnika služnost izvrševati v dobri veri 20 let. Bistvena razlika med pravim in nepravim
priposestvovanjem je ravno v tem, da se pri nepravem priposestvovanju ne zahteva
dobra vera priposestvovalca. Zadošča že, da se stvarna služnost dejansko izvršuje in da
način izvrševanja ni nepošten.184
7. NEPRAVA STVARNA SLUŽNOST
Naš pravni sistem pozna poleg klasične delitve na stvarne in osebne služnosti tudi
pojem nepravih stvarnih služnosti. SPZ opredeljuje nepravo stvarno služnosti kot
služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, vendar je ustanovljena v korist določene
osebe.185 Z nepravo stvarno služnostjo je lahko obremenjena samo nepremičnina, na pa
tudi premičnine in premoženjske pravice. Po svoji vsebini, pa pomenijo neprave stvarne
služnosti uporabo obremenjene nepremičnine s strani služnostnega upravičenca v
kolikor gre za pozitivno stvarno služnost,186 ali opuščanje ravnanj na obremenjeni
nepremičnini, ki bi jih lastnik obremenjene nepremičnine kot lastnik lahko izvrševal, če
gre za negativno nepravo stvarno služnost. V skladu z enim od temeljnih načel
183
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2010040815251710/, 17.2.2015 184
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113055946/, 17.2.2015 185
226. člen SPZ 186
Za pozitivno služnost gre v primeru, ko je služnostni upravičenec v določeni meri upravičen uporabljati služečo nepremičnino, lastnik služeče nepremičnine pa je primoran to trpeti.
67
služnosti187 tudi neprave stvarne služnosti ne morejo imeti za svojo vsebino pozitivnih
ravnanj lastnika obremenjene nepremičnine.188
Razlika nepravih stvarnih služnosti od pravih stvarnih služnosti se kaže v tem, da pri
nepravih stvarnih služnostih ne obstaja gospodujoča nepremičnina, zato tudi ne more
biti ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč le v
korist določene fizične ali pravne osebe. In prav to, da je služnostni upravičenec
poimensko določen pravni subjekt, je stična točka z osebnimi služnostmi. Prav zaradi
tega dejstva, se za nastanek in prenehanje nepravih stvarnih služnosti uporabljajo
določila o osebnih služnostih. Zakon pa ne daje na odgovora na vprašanje uporabe
določil glede drugih vidikov, kot sta nastanek in prenehanje. Iz umestitve 226. člena
SPZ med določila o stavnih služnostih in tudi iz samega poimenovanja nepravih
stvarnih služnosti, gre sklepati da so neprave stvarne služnosti posebna vrsta stvarnih in
ne osebnih služnosti. Tako je potrebno napotilo drugega odstavka 226. člena SPZ
razlagati restriktivno, ter uporabljati določila osebnih služnosti striktno samo glede
nastanka in prenehanja nepravih stvarnih služnosti. Glede vseh ostalih vprašanj pa
pridejo primarno v poštev določila glede stvarnih služnosti.189
7.1. Nastanek in prenehanje neprave stvarne služnosti
Glede nastanka nepravih stvarnih služnosti se uporabljajo določila o osebnih služnostih.
Za nastanek osebnih služnosti se smiselno uporabljajo določila, ki urejajo užitek,190 kar
pomeni, da lahko neprava stvarna služnost nastane na podlagi pravnega posla ali sodne
odločbe.191
Za nastanek neprave stvarne služnosti na podlagi pravnega posla, pride v poštev
smiselna uporaba 234. člena SPZ. Upoštevaje smiselno uporabo navede določbe in
splošnih načel SPZ, se za nastanek neprave stvarne služnosti zahteva:
-Zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost častnika služeče nepremičnine,
da se ustanovi neprava stvarna služnost v korist določene osebe.
-Razpolagalno sposobnost lastnika služeče nepremičnine.
187
Servitus in faciendo cosistere nequit. 188
V ta namen lahko stranki uporabita institut stvarnega bremena. 189
Tratnik Matjaž, Neprave stvarne služnosti, Pravna praksa, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2005, str. Priloga II. 190
233. člen SPZ 191
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 615.
68
-Razpolagalni pravni posel, ki je izražen v zemljiškoknjižnem dovolilu lastnika služeče
nepremičnine, da na služeči nepremičnini, ki je označena z zemljiškoknjižnimi podatki,
nepogojno dovoljuje vpis neprave stvarne služnosti z določeno vsebino in v korist
določene osebe.
-Izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon, kar pa pri vseh stvarnih pravicah na
nepremičninah predstavlja vpis v zemljiško knjigo.192
Poleg pravnega posla je lahko podlaga za nastanek neprave stvarne služnosti tudi
pravnomočna sodna ali dokončna upravna odločba
Glede prenehanja neprave stvarne služnosti se uporabljajo pravila o prenehanju osebnih
služnosti iz 227. člena SPZ, kar pomeni, da je neprava stvarna služnost časovno
omejena193 stvarna pravica.194
7.2. Prenosljivost nepravih stvarnih služnosti
SPZ vprašanja prenosljivosti nepravih stvarnih služnosti ne ureja, ampak v 226. členu
SPZ glede njihovega nastanka in prenehanja napotuje na določila o osebnih služnostih.
Vendar pa se za vsa druga vprašanja, zlasti glede njihove vsebine, uporabljajo določila
SPZ o stvarnih služnostih. Vprašanje prenosljivosti je vsekakor vprašanje, ki se nanaša
na vsebino služnosti, zato bi primarno prišla v poštev uporaba pravil o stvarni služnosti.
Vendar pa SPZ prenosa stvarnih služnosti izrecno ne ureja. Ker so stvarne pravice
nesamostojne pravice, se v skladom z načelom akcesornosti lahko prenašajo le hkrati s
pravico, kateri so akcesorne, to je z lastninsko pravico na gospodujočem zemljišču.
Ker so neprave stvarne služnosti po svoji vsebini in pravni naravi najbolj podobne
stavbni pravici, ki je tudi neke vrste neprava stvarna služnost in ker je v zakonu195
izrecno določeno, da je stavbna pravica prenosljiva, lahko zaključimo, da so neprave
stvarne služnosti načeloma prenosljive. Dodaten argument196 za prenosljivost nepravih
192
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 616. 193
Če je ustanovljena v korist fizične osebe, se lahko ustanovi najdlje za čas njenega življenja, če pa je ustanovljena v korist pravne osebe, pa se lahko ustanovi za dobo največ trideset let. 194
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 616. 195
256. člen SPZ »(3) Stavbna pravica je prenosljiva. Za prenos stavbne pravice se smiselno uporabljajo določila, ki veljajo za prenos lastninske pravice na nepremičninah.« 196
Predvsem praktičen in ne pravni.
69
stvarnih služnosti je dejstvo, da se te pogosto ustanavljajo kot služnosti v javno korist, v
korist operaterjev omrežij gospodarske infrastrukture.197
7.3. Priposestvovanje nepravih stvarnih služnosti
Priposestvovanje osebnih služnosti ni mogoče, predvsem zaradi dejstva, da lastnik z
ustanovitvijo užitka, na užitkarja prenese del svojih lastninskih upravičenj, lastniku pa
tako ostane le gola pravica razpolaganja s stvarjo. Med priposestvovanjem lastninske
pravice in užitka ni nobene praktične razlike, saj so posestna ravnanja užitkarja in
lastnika enaka in tako bi priposestvovalec vedno priposestvoval lastninsko pravico. Ob
upoštevanju določila 226. člena SPZ, ki govori o tem, da se za nastanek in prenehanje
nepravih stvarnih služnostih uporabljajo določila SPZ o osebnih služnostih, pridemo do
zaključka, da nepravih stvarnih služnosti ni mogoče priposestvovati.
Glede na to, da določilo 226. člena SPZ želi povedati, da se neprava stvarna služnost
ustanovi v korist poimensko določenega upravičenca in ne v korist vsakokratnega
lastnika gospodujočega zemljišča, saj gospodujoče zemljišče pri nepravih stvarnih
služnostih ne obstaja, bi bilo primerneje, da si določilo razlagamo tako, da se glede
ustanovitve198 in ne glede nastanka, uporabijo določila o osebni služnosti. Tako pridemo
do rešitve, da je priposestvovanje nepravih stvarnih služnosti možno. Z ozirom na to, da
se za vsa ostala vprašanja glede nepravih stvarnih služnosti uporabljajo določila pravih
stvarnih služnosti, se tako glede priposestvovanja nepravih stvarnih služnosti smiselno
uporablja 217. člen SPZ.199
7.4. Sodna praksa
VSL sodba in sklep II Cp 2947/2011, 23.05.2012
Ustanovljena služnost v javno korist (za postavitev omrežja in objektov gospodarske
javne infrastrukture ter njihovo nemoteno delovanje) ima elemente stvarne služnosti
(pri služnosti v javno korist, gre za obremenitev lastnika zemljišča, da nekaj trpi) in
osebne služnosti (ni ustanovljena v korist določenega zemljišča, temveč v korist
197
Tratnik Matjaž, Neprave stvarne služnosti, Pravna praksa, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2005, str. Priloga IV. 198
Bodisi na podlagi pravnega posla bodisi na podlagi sodne odločbe. 199
Tratnik Matjaž, Neprave stvarne služnosti, Pravna praksa, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2005, str. Priloga VI.
70
določene osebe, to je nosilca določene infrastrukturne dejavnosti) in je še najbolj
podobna nepravi služnosti, ki jo ureja 226. člen SPZ. V primeru, da do ustanovitve
služnosti v javno korist pride na sporazumni podlagi, stranke sklenejo pogodbo
(zavezovalni pravni posel), za katero se uporabljajo določbe SPZ o ustanovitvi osebne
služnosti.200
VSK sklep CDn 8000000083/2011, 14.11.2011
Sodišče v sodbi poudari, da je materialnopravno nepravilno stališče o utemeljenosti
prenosa nepravih stvarnih služnosti.
Nepravo stvarno služnost ureja Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 226.
členu, kjer je določeno, da se služnost, ki je po svoji naravi stvarna služnost, lahko
ustanovi tudi v korist določene osebe. V teh primerih se glede nastanka in prenehanja
uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Drugih določil glede
neprave stvarne služnosti SPZ ne vsebuje. Ob sklenitvi pogodbe o prenosu neprave
stvarne služnosti se je notarka sicer sklicevala na komentar omenjenega 226. člena
SPZ, za takšno obliko prenosljivosti neprave stvarne služnosti se je zavzelo tudi sodišče
prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča takšno
stališče materialnopravno zmotno, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Po oceni
pritožbenega sodišča je za prenos potrebno sodelovanje lastnika obremenjene
nepremičnine, ki edini lahko svojo nepremičnino obremeni na tak način. Zgolj pogodba
o prenosu in zemljiškoknjižno dovolilo odsvojitelja ne zadoščata, saj slednji za
obremenitev nepremičnine z nepravo stvarno služnostjo pridobitelja nima razpolagalne
sposobnosti.201
8. SLUŽNOSTI V JAVNO KORIST
Služnost v javno korist ureja Zakon o urejanju prostora,202 ta pa določa, da se lahko s
služnostjo v javno korist omeji lastninska pravica na nepremičnini, če je to nujno
potrebno za postavitev in nemoteno delovanje omrežij in objektov gospodarske javne
infrastrukture, če to določa poseben zakon, pa tudi za postavitev in nemoteno delovanje
200
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113044898/, 17.2.2015 201
http://www.sodisce.si/viskp/odlocitve/2012032113042154/, 17.2.2015 202
Uradni list Uradni list RS, št. 110/02, 18. 12. 2002, št. 8/03,24. 1. 2003,št. 58/03, 18. 6. 2003, št. 33/07, 13. 4. 2007, št. 108/09, 28. 12. 2009, št. 80/10, 12. 10. 2010, v nadaljevanju ZureP-1
71
omrežij in objektov druge javne infrastrukture.203 Ustanovitev služnosti v javno korist
pride v poštev zlasti v zvezi z gradnjo javnih vodovodov, plinovodov, toplovodov,
električnih in telekomunikacijskih vodov, kanalizacije in podobnih infrastrukturnih
omrežij, katerim je skupno to, da v pretežnem delu potekajo prek tujih zemljišč.
Obremenitev zemljišča v teh primerih ni tolikšna, da bi moral upravljavec omrežja na
teh zemljiščih pridobiti lastninsko pravico. Vsebina služnosti v javno korist je lahko
kakršna koli omejitev lastninske pravice, bodisi z dolžnostjo dopuščanja ravnanj
drugega subjekta na služeči nepremičnini,204 bodisi z dolžnostjo opuščanja205 sicer
dovoljenih ravnanj lastnika služeče nepremičnine .206
Pojem služnosti v javno korist je bil v našo pravno ureditev uveden šele s sprejetjem
ZUreP-1 leta 2003. Čeprav je starejša zakonodaja omogočala delno razlastitev v javnem
interesu z ustanavljanjem služnosti, pa se je v praksi dogajalo to, da so se investitorji
javne infrastrukture največkrat zadovoljili samo s pridobitvijo soglasij lastnikov
zemljišč, katerih vsebina pa največkrat ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Čeprav
odsotnost vpisa v zemljiško knjigo ni predstavljala težave, saj je stanje ustrezalo volji
tako upravljavcev kot lastnikov, pa prihaja do sporov v zadnjem času. Lastniki zemljišč,
zlasti pravni nasledniki lastnikov, ki so soglašali s postavitvijo omrežja menijo, da potek
vodov prek njihovih zemljišč neutemeljeno posega v njihovo lastninsko pravico.
Upravljavci infrastrukture pa se branijo, da so z dolgotrajno rabo tujega zemljišča za
potrebe omrežja, služnost priposestvovali. Na tem mestu pa se postavlja vprašanje ali
služnost v javno korist sploh možno priposestvovati.207
203
110. člen ZureP-1 »(2) S služnostjo se lastninska pravica na nepremičnini lahko omeji, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje. Ustanovitev služnosti lahko predlaga država, občina oziroma izvajalec javne službe.« »(3) Če tako določa poseben zakon, se lahko služnost ustanovi tudi za postavitev in nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture. V tem primeru je upravičenec investitor javne infrastrukture.« 204
Npr. postavitev objektov, naprav javne infrastrukture. 205
Prepoved postavitve določenega objekta na služeči nepremičnini. 206
Damjan Matija, Vlahek Ana, Priposestvovanje služnosti v javno korist, Pravnik, 131(2014)3-4, GV založba, Ljubljana 2014, str. 149. 207
Damjan Matija, Vlahek Ana, Priposestvovanje služnosti v javno korist, Pravnik, 131(2014)3-4, GV založba, Ljubljana 2014, str. 150.
72
8.1. Pravna narava služnosti v javno korist
ZUreP-1 določa, da ustanovitev služnosti v javno korist lahko predlagajo država, občina
oziroma izvajalec javne službe, če tako določa poseben zakon, pa tudi nosilec druge
infrastrukturne dejavnosti. Če služnosti ni mogoče ustanoviti s pogodbo o ustanovitvi
služnosti v javno korist, se ta na zahtevo upravičenca ustanovi z odločbo upravnega
organa po postopku za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice. Glede vprašanj
razlastitve, ki niso urejena v 110. členu, ZUreP-1 napotuje na smiselno uporabo določb
ZUreP-1 o razlastitvi. Vendar pa ZUreP-1 niti sektorska zakonodaja, ki ureja specifične
služnosti v javno korist,208ne ureja vseh vidikov služnosti v javno korist, zato je
potrebno za vsa ta vprašanja podrejeno uporabiti pravila o klasičnih služnostih, ki jih
določa SPZ. Ob upoštevanju treh klasičnih vrst služnosti po SPZ, osebnih, stvarnih in
nepravih stvarnih služnostih, je služnost v javno korist še najbolj podobna nepravim
stvarnim služnostim. 209
Čeprav bi bilo služnost v javno korist zaradi njenih značilnosti smiselno kvalificirati kot
posebno obliko neprave stvarne služnosti, pa je potrebno opozoriti da služnost v javno
korist v nekaterih vidikih pomembno odstopa od definicije210 klasične neprave
služnosti. Služnost v javno korist se namreč ne ustanovi v korist individualno določene
osebe, ampak v korist vsakokratnega upravljavca infrastrukture. Prav zaradi tega dejstva
mora biti služnost v javno korist tudi prenosljiva, tako da lahko v primeru zamenjave
upravljavca infrastrukture, novi upravljavec postane služnostni upravičenec.211
Zaradi namena zagotavljanja nemotenega delovanja javne infrastrukture pri služnosti v
javno korist tudi ne pride v poštev omejitev trajanja na največ trideset let, kot velja za
neprave stvarne služnosti, ki so ustanovljene v korist pravne osebe. Služnost v javno
208
EZ, ZEKom-1. 209
Damjan Matija, Vlahek Ana, Priposestvovanje služnosti v javno korist, Pravnik, 131(2014)3-4, GV založba, Ljubljana 2014, str. 151. 210
226. člen SPZ določa da se neprava stavna služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost lahko ustanovi v korist določene osebe. 211
Damjan Matija, Vlahek Ana, Priposestvovanje služnosti v javno korist, Pravnik, 131(2014)3-4, GV založba, Ljubljana 2014, str. 152.
73
korist mora obstajati vse dokler je potrebna za doseganje javne koristi, 212 zaradi katere
je ustanovljena.213
8.2. Priposestvovanje služnosti v javno korist
Priposestvovanje v ZUreP-1 in v specialnejši sektorski zakonodaji ni urejeno, zato je
treba glede tega vprašanja smiselno uporabiti pravila SPZ. Pri tem je bistvenega
pomena, pravila katere vrste služnosti po SPZ uporabimo za služnosti v javno korist.
Dejstvo, da v zemljiško knjigo služnosti ni mogoče vpisati v korist vsakokratnega
upravljavca infrastrukturnega omrežja, ampak samo v korist individualno določene
osebe, sili k vknjižbi služnosti v javno korist v obliki neprave stvarne služnosti. 226.
člen SPZ določa, da se glede nastanka in prenehanja neprave stvarne služnosti
uporabljajo določila, ki urejajo osebne služnosti. Ker zakon ne predvideva
priposestvovanja osebnih služnosti, bi to posledično pomenilo, da služnosti v javno
korist ni mogoče priposestvovati.214
Tak zaključek ni pravilen.215 Služnosti v javno korist so bolj podobne stvarnim kot pa
osebnim služnostim, saj morajo služiti vsakokratnemu upravljavcu infrastrukture, tako
kot stvarna mora služiti vsakokratnemu lastniku gospodujoče nepremičnine. Poleg tega
mora obstajati trajno, dokler je potrebna za nemoteno delovanje javne infrastrukture.
Možnost priposestvovanja služnosti v javno korist narekujejo tudi potrebe pravne
varnosti, saj je treba pravno stanje javnih infrastrukturnih omrežij uskladiti s stanjem, ki
je dejansko vzpostavljeno že več desetletij z vsaj tiho privolitvijo vseh udeleženih
lastnikov. Ureditev neurejenega pravnega stanja pa je nedvomno v skladu z javnim
interesom za nemoteno delovanje javne infrastrukture.216
212
Da je služnost v javno korist mogoče ustanoviti za nedoločen čas, izhaja tudi iz prvega odstavka 110. člena ZUreP-1, po katerem se lahko lastninska pravica na nepremičnini, trajno obremeni s služnostjo v javno korist. 213
Damjan Matija, Vlahek Ana, Priposestvovanje služnosti v javno korist, Pravnik, 131(2014)3-4, GV založba, Ljubljana 2014, str. 153. 214
Damjan Matija, Vlahek Ana, Priposestvovanje služnosti v javno korist, Pravnik, 131(2014)3-4, GV založba, Ljubljana 2014, str. 160. 215
Glej poglavje Neprave stvarne služnosti. 216
Damjan Matija, Vlahek Ana, Priposestvovanje služnosti v javno korist, Pravnik, 131(2014)3-4, GV založba, Ljubljana 2014, str. 160.
74
8.2.1. Pogoji za priposestvovanje služnosti v javno korist
Za priposestvovanje služnosti v javno korist za potrebe javnih infrastrukturnih omrežij
na tujih zemljiščih je treba smiselno uporabiti pogoje, ki veljajo za priposestvovanje
stvarnih služnosti. Ti pogoji so določeni v 217. členu SPZ, ki ločuje med dvema
vrstama priposestvovanja glede na dobro vero priposestvovalca. Za pravo
priposestvovanje gre, če lastnik gospodujoče stvari stvarno služnost dejansko izvršuje v
dobri veri, da je služnost že pridobil. V tem primeru pride do priposestvovanja v desetih
letih neprekinjenega izvrševanja služnosti. Do nepravega priposestvovanja pa pride ne
glede na dobro vero priposestvovalca, če ta dejansko izvršuje služnost dvajset let in
lastnik služeče stvari temu ne nasprotuje. Služnost se mora izvrševati na zaznaven
način, tako da je izvrševanje opazno in lastniku služeče nepremičnine znano. V zvezi z
javno infrastrukturo na tujih zemljiščih, bo večkrat prišlo v poštev nepravo
priposestvovanje, pri katerem za pridobitev služnosti ni potreben izkaz dobrovernosti.
Razlog za to se kaže v tem, da so investitorji javnih infrastruktur v preteklosti od
lastnikov zemljišč pridobivali zgolj navadna pisna soglasja za postavitev omrežja prek
teh zemljišč, na podlagi katerih investitor ni mogel doseči vpisa služnosti v zemljiško
knjigo. Sodna praksa še ni dala jasnega odgovora, ali bi tovrstno soglasje lahko
zadoščalo za dobro vero priposestvovalca, stroka pa je mnenja, da obstoj pisnega
soglasja, na podlagi kakršnega investitor ne bi mogel doseči vpisa služnosti v zemljiško
knjigo, praviloma ne bo zadoščal za utemeljitev dobre vere priposestvovalca. 217
Z ozirom na to, da je eden izmed bistvenih pogojev za priposestvovanje služnosti, da se
ta izvršuje na zaznaven način,218se v zvezi z infrastrukturnimi omrežji lahko pojavi
problematika z zaznavanjem izvrševanja služnosti, v primeru ko infrastruktura poteka
pod zemljo. Glede na to, da je obstoj omrežja trajne narave, za priposestvovanje
zadošča, da se lastnik enkrat seznani z dejstvom, da določeno omrežje poteka prek
njegove nepremičnine. Od tedaj naprej ne more več trditi, da izvrševanju služnosti ni
nasprotoval, ker da za obstoj oziroma potek omrežja ni vedel. V nadaljevanju torej ni
več odločilno, kako zaznaven je bil potek omrežja. V primerih, ko je lastnik izrecno
dovolil postavitev omrežja na svoji nepremičnini, vendar je bilo jasno določeno, da
217
Damjan Matija, Vlahek Ana, Priposestvovanje služnosti v javno korist, Pravnik, 131(2014)3-4, GV založba, Ljubljana 2014, str. 165. 218
Izvrševanje služnosti mora biti opazno, tako da se lahko lastnik služeče nepremičnine z njim seznani in mu nasprotuje.
75
dovoljenje ni dano trajno,219 lahko lastnik nepremičnine to dovoljenje kadarkoli odpove.
V takem primeru priposestvovanje ni mogoče, saj gre med strankama za razmerje
prekarija, to pa izključuje možnost priposestvovanja.220
8.2.2. Učinkovanje priposestvovanja služnosti proti kasnejšemu pridobitelju zemljišča
Priposestvovanje je originarni način nastanka služnosti, zato je priposestvovana služnost
praviloma pridobljena izvenknjižno, torej brez vpisa v zemljiško knjigo. Opustitev vpisa
pa lahko vseeno pripelje do škodljivih posledic za služnostnega upravičenca v primeru,
da pride do spremembe lastništva služeče nepremičnine. Če služnost ni vpisana v
zemljiško knjigo, se pridobitelj namreč lahko sklicuje da za obstoj služnosti ni vedel, saj
se je v dobri veri zanesel na podatke o pravicah iz zemljiške knjige. Na podlagi
zaupanja v zemljiško knjigo lahko služnosti prosto nepremičnino dobi samo pridobitelj,
ki v času prenosa lastninske pravice resnično ni vedel za obstoj oziroma za dejansko
izvrševanje služnosti. Po ustaljeni sodni praksi ima novi pridobitelj nepremičnine tako
imenovano raziskovalno dolžnost, da razišče zunanje okoliščine, ki lahko kažejo na že
obstoječo ali vsaj pričakovano pravico, s katero je nepremičnina obremenjena.221
Pridobitelj nepremičnine se v primeru, da je potek infrastrukturnega omrežja jasno
viden,222 ne more sklicevati na to, da za potek omrežja ni vedel. Nekoliko manj jasen je
položaj v primerih, ko infrastrukturni vodi potekajo pod tlemi in njihov potek ni jasno
razviden.223 V takih primerih mora priposestvovalec dokazati, da je novi lastnik
nepremičnine v času pridobivanja lastninske pravice vedel oziroma da bi ob ravnanju z
običajno skrbnostjo glede na okoliščine primera vsaj moral vedeti za potek omrežja.224
219
Dovoljenje dano za določen čas ali do preklica. 220
Damjan Matija, Vlahek Ana, Priposestvovanje služnosti v javno korist, Pravnik, 131(2014)3-4, GV založba, Ljubljana 2014, str. 166. 221
Breme dokazovanja, da je bilo izvrševanje služnosti pridobitelju nepremičnine znano, je na priposestvovalcu. 222
Kabli, cevi in drugi vodi so napeljani po zemljišču, drogovih oziroma stavbah. 223
Sodna praksa glede tega vprašanja še ni izoblikovala stališča do tovrstnih primerov. Pa vendarle, če se od skrbnega kupca pričakuje, da si bo ogledal nepremičnino v naravi, bi bilo mogoče argumentirati, da mora preveriti tudi podatke zbirnega katastra, kjer je možen vpogled v potek omrežja prek posamezne parcele, saj je to prek spletnega portala mogoče opraviti hitreje in lažje kot v naravi. Na drugi strani pa se postavlja vprašanje ali je glede na to, da poznavanje zbirnega katastra in možnosti njegove spletne uporabe še ni toliko splošno razširjeno, možno od vsake običajno skrbne osebe pričakovati preverjanje teh podatkov. 224
Damjan Matija, Vlahek Ana, Priposestvovanje služnosti v javno korist, Pravnik, 131(2014)3-4, GV založba, Ljubljana 2014, str. 168.
76
8.2.3. Sodna praksa
U 2488/2008, 26.01.2010
Služnost v javno korist po ZUreP-1 se najbolj približuje nepravi stvarni služnosti iz 226.
člena SPZ, po katerem se lahko služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, ustanovi
tudi v korist določene osebe in se v teh primerih glede nastanka in prenehanja
uporabljajo določbe SPZ, ki urejajo osebne služnosti. Tovrstna služnost se personificira
v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Zato se ustanovi v
korist nosilca infrastrukturne dejavnosti, in to kot subjekta z določeno lastnostjo
(upravljalca infrastrukture) in ne kot določene osebe.225
II Cp 2947/2011, 23.5.2012
Ustanovljena služnost v javno korist (za postavitev omrežja in objektov gospodarske
javne infrastrukture ter njihovo nemoteno delovanje) ima elemente stvarne služnosti
(pri služnosti v javno korist, gre za obremenitev lastnika zemljišča, da nekaj trpi) in
osebne služnosti (ni ustanovljena v korist določenega zemljišča, temveč v korist
določene osebe, to je nosilca določene infrastrukturne dejavnosti) in je še najbolj
podobna nepravi služnosti, ki jo ureja 226. člen SPZ. V primeru, da do ustanovitve
služnosti v javno korist pride na sporazumni podlagi, stranke sklenejo pogodbo
(zavezovalni pravni posel), za katero se uporabljajo določbe SPZ o ustanovitvi osebne
služnosti.226
VSK sklep CDn 592/2013, 14.01.2014
Služnost v javno korist, ustanovljena v skladu s tretjim odstavkom 59. člena EZ, ni
omejena z rokom trajanja trideset let iz drugega odstavka 227. člena SPZ.227
Sodba RS II Ips 1022/2008, 29.11.2012
Institut priposestvovanja, ki prvenstveno služi varnosti pravnega prometa, namreč
omogoča, da po preteku priposestvovalne dobe dejansko stanje stvari postane tudi
njeno pravno stanje. Tisti, ki določen čas izvršuje služnostna upravičenja in je torej že
225
http://www.sodisce.si/usrs/odlocitve/2010040815255132/, 17.2.2015 226
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113044898/, 17.2.2015 227
http://www.sodisce.si/viskp/odlocitve/2012032113066024/, 17.2.2015
77
de facto imetnik služnostne pravice, to pravico pridobi ob zakonitih pogojih tudi de
iure.)228
9. OSEBNE SLUŽNOSTI
Osebne služnosti se od stvarnih služnosti ločijo predvsem v tem, da tukaj obstaja samo
služna stvar in da je upravičenec določena oseba, fizična ali pravna. Vsebina osebnih
služnosti je zmeraj uporaba oziroma uživanje tuje stvari ali izkoriščanje pravice do
zakonsko predvidene stopnje, kar pomeni da ni negativnih osebnih služnosti. V
nasprotju s stvarnimi niso tako trajne v svojem obstoju, saj v primeru ustanovitve v
korist fizične osebe prenehajo najkasneje z njeno smrtjo, oziroma če so ustanovljene v
korist pravne osebe, pa najkasneje po preteku trideset let.229
Osebne služnosti so neprenosljive.230 SPZ ureja tri klasične osebne služnosti, užitek,
raba in služnost stanovanja.231 Število osebnih služnosti je v nasprotju s stvarnimi
služnosti omejeno. Obstajajo samo tri prave osebne služnosti, ki so jih poznali že v
rimskem pravu.
Osebne služnosti nastanejo le na podlagi pravnega posla, pogodbe ali oporoke,
izjemoma pa tudi na podlagi sodne odločbe. Priposestvovanje na podlagi zakona ni
mogoče, zato tudi priposestvovanje osebnih služnosti ni mogoče.232
228
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2012032113052660/, 17.2.2015 229
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 617. 230
Dopusten je le prenos izvrševanja, kar pride v poštev le pri užitku. 231
228. člen SPZ 232
Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 618.
78
SKLEP
Institut priposestvovanja služi predvsem varnosti pravnega prometa, saj je namenjen
spremembi dalj časa obstoječega dejanskega stanja v pravnega.
Za pridobitev posesti se zahteva dobra vera, lastniška posest in pretek tri oziroma
desetletnega roka. Pri nepremičninah, vpisanih v zemljiško knjigo, zahteva po
dobrovernosti pomeni, da mora biti priposestvovalec, ki je posest pridobil na podlagi
pravnega posla, vpisan v zemljiško knjigo. Postavlja se vprašanje, ali je lahko tisti, ki je
pridobil posest nepremičnine na podlagi pravnega posla, v dobri veri, če ni vpisan v
zemljiško knjigo. Ker naš sistem priposestvovanja ni povsem jasen in so možne različne
interpretacije zakonodaje, ki pripeljejo da popolnoma različnih rešitev položaja, nam
odgovor na zastavljeno vprašanje lahko da pravna stroka in sodna praksa. Po mnenju
pravne stroke se ne smemo postavljati na stališče, da je lahko dobroveren le tisti, ki je
vpisan v zemljiško knjigo. Praviloma je za pravnoposlovno pridobitev dobroverne
posesti res potreben vpis v zemljiško knjigo, vendarle pa so od tega strogega pravila
dopustne izjeme, ki se kažejo skozi sodno prakso. Resda je sodna praksa dolgo
razmeroma široko dopuščala izvenknjižno priposestvovanje. V zadnjem času pa iz
sodnih odločb izhaja, da je to omejeno le na nekatere izjeme, na podlagi katerih lahko
tisti, ki ni vpisan v zemljiško knjigo, vendarle priposestvuje lastninsko pravico.
79
BIBLIOGRAFIJA
Literatura
- Berden Andrej, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Rijavec Vesna, Frantar Tone,
Keresteš Tomaž, Juhart Miha, Novo stvarno pravo, Studio Linea, Maribor 2002.
- Juhart Miha, Berden Andrej, Keresteš Tomaž, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž, Vlahek
Ana, Vrenčur Renato,Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana
2004.
-Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato: Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana
2007.
-Kranjc Janez: Rimsko pravo, GV založba, Ljubljana 2008.
- Tratnik Matjaž, Stvarnopravni zakonik (SPZ) / z uvodnimi pojasnili, Uradni list
Republike Slovenije, Ljubljana 2010.
Članki in publikacije
-Damjan Matija, Priposestvovanje stvarnih služnosti, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in
zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011.
-Damjan Matija, Vlahek Ana, Priposestvovanje služnosti v javno korist, Pravnik,
131(2014)3-4, GV založba, Ljubljana 2014.
-Juhart Miha, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik / 3. dnevi
stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011.
-Tratnik Matjaž, Lastninska pravica na nepremičninah, Pravna praksa, GV revije,
Ljubljana 2004.
-Tratnik Matjaž, Neprave stvarne služnosti, Pravna praksa, Gospodarski vestnik,
Ljubljana 2005.
-Tratnik Matjaž, Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, Pravna praksa,
št.42-43/2003, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003.
80
-Tratnik Matjaž, Priposestvovanje v stvarnopravnem zakoniku, Pravo-družina-civilna
družba, Pravna Fakulteta, Maribor 2004.
-Tratnik Matjaž, Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s
priposestvovanjem v našem pravnem prostoru, Zbornik Pravne fakultete v Mariboru,
Univerza v Mariboru, Maribor 2005.
-Vlahek Ana, Analiza sodne prakse glede priposestvovanja lastninske pravice na
nepremičninah , Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba,
Ljubljana 2011.
-Vlahek Ana, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik
znanstvenih razprav, Pravna fakulteta, Ljubljana 2006.
Pravni viri
-Stvarnopravni zakonik (SPZ), Uradni list RS, št. 87/02, št. 91/13.
-Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1), Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 – popr., 58/03 –
ZZK-1, 33/07 – ZPNačrt, 108/09 – ZGO-1C in 80/10 – ZUPUDPP.
-II Ips 866/2008, 15.11.2010
-II Ips 216/2010, 13.10.2011
-II Ips 866/2008, 15.11.2010
-II Ips 216/2010, 13.10.2011
-Sklep II DoR 161/2009, 18.03.2010
-Sklep II Ips 216/2010, 13.10.2011
-Sklep II DoR 398/2011
-Sodba II Ips 83/2012
-Sodba I Cp 15/2012, 27.3.2013
-Sodba II Ips 591/2009, 23.02.2012
-Sodba II Ips 370/2011, 13.03.2014
81
-Sodba II Ips 608/2005, 31.01.2008
-Sodba I Cp 3671/2009, 25.11.2009
-Sodba II Ips 370/2011, 13.03.2014
-Sodba II Ips 608/2005, 31.01.2008
Sodba I Cp 3671/2009, 25.11.2009
-Sklep II DoR 161/2009, 18.03.2010
-Sklep II Ips 216/2010, 13.10.2011
-Sklep II DoR 166/2014, 12.06.2014
-Sklep II DoR 166/2014, 12.06.2014
-VSK sodba Cp 161/97, 12.03.1997
-VSK sodba Cp 161/97, 12.03.1997
-VSL sodba II Cp 1317/2014, 06.08.2014
-VSL sodba I Cp 2698/2010, 20.10.2010
-VSL sodba I Cp 3224/2011, 04.04.2012
-VSL sodba in sklep II Cp 2655/2011, 18.07.2012:
-VSL sodba I Cp 808/2011, 24.8.2011
-VSL sodba II Cp 2266/2012, 30.01.2013
-VSL sklep I Cp 1681/2011, 30.11.2011
-VSL sodba II Cp 546/2013, 05.06.2013
-VSL sodba I Cp 3184/2013, 16.04.2014
-VSL sklep II Cp 124/2011, 20.04.2011
-VSL sodba in sklep I Cp 633/2014, 11.03.2014
-VSL sodba II Cp 1605/2010, 06.10.2010
82
-VSL sodba I Cp 4342/2010, 30.03.2011
-VSL sodba in sklep I Cp 633/2014, 11.03.2014
-VSC sklep Cp 381/2003,02.07.2004
-VSL sodba I Cp 4582/2008, 25.02.2009
-VSL sodba I Cp 112/2010, 10.02.2010
-VSL sodba II Cp 21/2009, 25.03.2009
-VSL sodba III Cp 1248/2009, 27.05.2009
-VSL sodba in sklep I Cp 39/2012, 11.01.2012
-VSL sodba I Cp 3103/2013, 29.01.2014
-VSL sodba II Cp 546/2013 z dne 05.06.2013
-VSL sodba I Cp 3184/2013 z dne 16.04.2014
-VSL sklep II Cp 124/2011, 20.04.2011
-VSL sodba in sklep I Cp 633/2014, 11.03.2014
-VSL sodba II Cp 1605/2010, 06.10.2010
-VSL sodba I Cp 4342/2010, 30.03.2011
-VSL sodba in sklep I Cp 633/2014, 11.03.2014
-VSC sklep Cp 381/2003,02.07.2004
-VSL sodba I Cp 4582/2008, 25.02.2009
-VSL sodba I Cp 112/2010, 10.02.2010
-VSL sodba II Cp 21/2009, 25.03.2009
-VSL sodba III Cp 1248/2009, 27.05.2009
-VSL sodba in sklep I Cp 39/2012, 11.01.2012
-VSL sodba I Cp 3103/2013, 29.01.2014
83
-VSM sodba I Cp 994/2012, 07.12.2012
-VSM sodba I Cp 720/2013, 12.11.2013
-VSM sodba I Cp 565/2014, 17.06.2014
Recommended