Modrijan, april 2011

APRIL•2011 {t. 10

Modrijan založba, d. o. o.

Poljanska cesta 15

1000 Ljubljana

Brezplačni izvod

Poštnina plačana

pri pošti 1102 Ljubljana

Zgodba z naslovne strani – In stoletje bo zardelo •2–3•

Zbirka Poteze – knjige z značajem •4–6•

Prednaročilo – Vinske bravure •10–11•

Modrijanova knjigarna •16–17•

Srečavanja •24–26•

Za bistre glavice •28–29•

Križem po svetu Modrijanovih knjig •31•

Ne spreglejteVečni koledar papežev (str. 8)V knjigi Alberta Christiana Sellnerja so zajeti vsi papeži in protipapeži, in to na »koledar-ski« način: po datumih nastopa papeževanja ali glede na mejne biografske datume, včasih pa tudi po datumih pomembnih dogodkov med njihovim delovanjem na papeškem položaju.

Praznovanje pomladi in velike noči (str. 13)Ta izjemna monografi ja Damjana J. Ovsca je zdaj – a samo do velike sobote – na voljo po ugodnejši ceni. Podarite si jo za veliko noč!

Prehrana 21. stoletja za ženske (str. 14)Kljubujte tegobam, ki jih prinaša življenjski ritem 21. stoletja, in to z najmanj bolečim, najpreprostejšim in najlažje dostopnim sredstvom – s hrano. Knjiga hrvaške prehranske strokovnjakinje Lejle Kažinić Kreho za sodobno žensko od najstništva do pozne starosti.

Sedemdeset let Richarda Dawkinsa (str. 20)Britanski evolucijski biolog Richard Dawkins je 26. marca dopolnil 70 let, zato podrobneje predstavljamo njegovo delo in opozarjamo na njegove tri knjige, ki so izšle pri naši založbi.

Knjiga pomladi: To noč sem jo videl (str. 21)Roman To noč sem jo videl je bil lani eno najodmevnejših pa tudi najbolje prodajanih del iz sodobne slovenske književno-sti. Jančarja ponovno omenjajo kot zelo resnega kandidata za kresnika, obetajo se številni prevodi, zgodba pa je vznemiri-la tudi fi lmske ustvarjalce. Vse to je več kot dober razlog, da smo roman izbrali za »knjigo pomladi«.

Zbirka Nostalgija (str. 22)Predstavljamo novo zbirko – zbirko NOSTALGIJA. Dve deli sta že izšli, tretje je pred izidom.

Zadnjo besedo ima ... (str. 32)... Suzana Tratnik, pisateljica, prevajalka in publicistka.

Deset najbolj iskanih iz novembrskega Modrijana:

1. Drago Jančar TO NOČ SEM JO VIDEL2. Gianluigi Nuzzi VATIKAN, D. D.3. Andy Warhol FILOZOFIJA ANDYJA WARHOLA4. Andrej Inkret IN STOLETJE BO ZARDELO

(prednaročilo)5. Richard Dawkins NAJVEČJA PREDSTAVA NA ZEMLJI6. Daniel Pennac ŠOLSKE BRIDKOSTI7. Umberto Galimberti GROZLJIVI GOST: NIHILIZEM IN MLADI

8. Bojan Arzenšek, Bogdan Tratnik, Božo Malovrh SLOVENSKI GOBARSKI VODNIK9. Erica Johnson Debeljak PREPOVEDANI KRUH

10. Gandhi AVTOBIOGRAFIJA

Zgodba o možu, ki je po lastnih besedah ostal brezpogojno zvest do konca, a si ni bal priznati, da ne zna razumeti svoje zvestobe ... O intelektualcu, ki se nikdar ni mogel »zadovoljiti z obstoječim stanjem«. O katoličanu, v katerem je bilo »vedno nekaj protestantskega«. O revolucionarju, ki je skupaj s komunisti podiral staro, a se ni znal »do kraja vključiti niti v novo družbo« (ki jo je pomagal postavljati sam). O enem najbolj zanimivih in senzibilnih slovenskih pesnikov ... In stoletje bo zardelo. Kocbek, življenje in delo. Knjiga Andreja Inkreta, o kateri se veliko govori in piše ...

© Joco Žnidaršič

Edvard Kocbek (1904–1981)

Knjigo s tem naslovom smo izdali februarja lani, v tej številki Modrijana pa jo boste zaman iskali. Iz-padla je tako kot mnoge druge knjige, saj je novosti precej, 32 strani tega časopisnega formata pa je prehitro polnih, če naj Modrijan ostane svojevrstno naše in vaše knjižno razgledišče in ne samo nado-mestek kataloga. Kolikor vem, Sreče v težkih časih urednica niti ni predvidela za tokratno objavo. Mo-goče se ji je zdela prestara, mogoče pa je nanjo pre-prosto pozabila, saj s to knjigo nismo imeli sreče.Sreča za založnika je, če se knjiga proda. Še večja sreča pa je, če razproda še ponatis. Tu je očitna razlika med založnikom in, denimo, mizarjem. Mizar bo naredil mizo po naročilu, založniki pa ves čas ugibamo, ali bo knjiga bralcem všeč v tolikšni meri, da jo bodo pripravljeni kupiti in da se »bo račun izšel«.Bralci bi bili presenečeni, če bi vedeli, kolikokrat se založniki zmotimo. Dejansko zaslužimo s tistimi redkimi knjigami, ki gredo najbolj v prodajo. Pa še pri teh se radi motimo. Ni res, radi dvomimo, da se bo neka zgodba dobro prodajala. Prvega Harryja Potterja so se sprva menda otepali tako britanski kot slovenski založniki, nazadnje pa je prinesel milijone, tako avtorici kot založniku (britanskemu).A vrnimo se k Sreči, s katero nismo imeli sreče. Mogoče smo se knjige lotili na napačnih izho-diščih: a) avstralski avtor je bil na Slovenskem že znan in se je pred leti dobro prodajal; b) ves svet je v času, ko smo se odločali za prevod (še eno leto prej), govoril o krizi, o globalni krizi, in ni vrag, da se knjiga ne bo prodajala, saj govori o tem, kako še v tako težki situaciji najti rešitev (sicer precej po ameriško), kako najti vzvod, ki stvari obrne na boljše; c) zavestno smo presli-šali politike, ki so nam sadili rožice, češ da so naše banke čvrste kot švabski bunker. Kriza bo.Knjiga je izšla, prave krize pa od nikoder. Prvi trije meseci prodaje so ključni. Če se knjiga »pri-me«, se bo prodajala. Takrat so se začele majati prve domine. Nihče ni slutil, kako globoko se bo zamajalo, kako bo zbledela zgodba o uspehu. Kaj posamične zgodbe o sreči v težkih časih, ko pa se maje cel sistem!Ni res, za prodajo smo naredili premalo. Mislili smo, da se bo Sreča prodajala sama od sebe.Srečo je treba narediti.

Branimir Nešović

SREČA V TEŽKIH ČASIH

NAJHITREJE DO KNJIGE

Modrijanova knjigarna – ugodje

s knjigo

Pričakujemo vas od 9. do 20. ure

od ponedeljka do petka in od 9. do 14. ure

ob sobotah.

Dobrodošli v Modrijanovi knjigarni na Trubarjevi 27

v Ljubljani!

www.modrijanovaknjigarna.si

www.modrijan.si

Spomladanski nakup knjig

je lahko cenejši.

Ob nakupu predložite Modrijanov

vrednostni bon

za 5 €.

Zadnji dan za unovčenje je

16. maj 2011.

Več na strani 27.

casopis-april-2011.indd 1casopis-april-2011.indd 1 27.3.2011 18:21:1227.3.2011 18:21:12

2 Modrijan založba, d. o. o.Poljanska cesta 15

1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Zgodba z naslovne strani

Detinstvo, mlada leta, leta zorenja

Življenje na prleškem pode-želju je bilo revno, skoraj idi-lično, starša sta obdelovala krpo zemlje, redila kravo in kozo in se prebijala iz dneva v dan s skromno očetovo pla-čo, kakor sta vedela in zna-la ... Živeli smo v majhni hiši in tolkli revščino. Tega nisem nikoli čutil, oba sta bila vese-le čudi in nagnjena iz sebe. Živel sem lepo otroštvo sredi darežljive pokrajine, pol vi-norodne, pol zemljedeljske, pastiroval, pomagal pri delu, rastel z odraslimi skozi pona-vljujoče se letne čase, doživ-ljal poslednje folklorne šege in elementarne dogodke, od porodov do smrti, od požarov do povodnji in prve svetovne

vojne z begunci iz Galicije in s Krasa. Moja sublimacija se je začela s šolo, postal sem ministrant, zvonar in dekla-mator, očetu sem bil v pomoč pri cerkvenih opravilih, cer-kev mi je bila domača kot rojstna hiša ali hiše sose-dov ...

[...] Pred koncem drugega le-t nika, v začetku junija 1927, pa je prišlo v mladem Kocbe-ku do nenadnega obrata – iz-stopil je iz bogoslovja ...[...] Razlog njegovega hitre-ga odhoda s teologije je ostal nejasen: nič natančnejšega ni znano o krivici, ki naj bi se bila dogodila v semeni-šču, kakor tudi ne, ali je bila krivica storjena njemu ali kateremu od sošolcev ... Kot je piscu te knjige pripovedo-val prijatelj in semeniški so-

šolec Anton Trstenjak, mu je Kocbek sam svoj izstop že takrat »poglobljeno« uteme-ljeval s prepričanjem, da se mu bo »kot laiku obseg apo-stolskega dela razširil, med-tem ko bi mu bil duhovniški preozek« ... Pri tem ga je podpiral tudi njegov bogo-slovni »spiritual«: »Kdor iz-stopi iz takšnega nagiba, na-pravi apostolsko dejanje.«

Krivica, ki ga je prizadela, je bila vsekakor malenkostna, Kocbek je kasneje ni nikdar več omenjal ...

Poezija I: Zemlja

Kocbeka je poezija sprem-ljala že od rosnih let, »čar prave pesmi« in z njim »ne-dopovedljivo slast ustvarja-nja« mu je pri sedemnajstih odkril ptujski profesor slo-venščine Anton Sovre ... »V peti, šesti šoli, kot se je to navadno dogajalo – to je bila po današnje tretja, četr-ta gimnazija – takrat sem napisal prvo pesem. Na Ptu-ju, vem, ob nekem čudnem šelestenju iglavcev spomla-di. Pomlad je nekoč na lju-di kozmično zelo vplivala, bolj kot zdaj. Prve pesmice so bile zelo preproste in vse so bile izraz te želje po na-vezanosti na kozmično ce-loto. Narava je bila nekakš-

na prva atmosfera in prva učiteljica.«[...] V letih 1932–33 se je Koc-bekovo pesniško samoodkri-vanje zaokrožilo in dopolni-lo, njegova »kozmogonija« je prihajala do izraza v avten-tični, samosvoji lirični govo-rici, med poznavalci je ne-sporno zaslovel kot eden najbolj obetavnih pesnikov svoje generacije ...

Dejanje

Sredi tridesetih let se je Koc-bek – iz vse bolj neznosne varaždinske razdalje – vklju-čil v polemiko o križarskem gibanju in s svojimi stališči (nemara nehote?) izzivalno posegel v politično dogaja-nje v ljubljanskem katoli-škem taboru ...

[...] Oseba je torej izrazito stvariteljski človek, ki mu ži-vljenjske usode ne more predpisati noben socialno-politični sistem, marveč mora nasprotno oseba biti njih načelno in dejansko iz-hodišče ... Pravo duhovno svobodo si mora osvojiti vsakdo sam, kajti pravo po-klicanost in usodo najde oseba sama. Nobena druga oseba ali občestvo ali orga-nizacija ji ne more te naloge odvzeti. To je treba imeti pred očmi posebno pri zari-su nove družbe.

novo

Kar se je zgodilo, se je po skritem nedoumljivem nareku zgodovine moralo zgoditi.

Andrej Inkret

In stoletje bo zardeloKocbek, življenje in deloTo je prva biografska knjiga o Edvardu Kocbeku. Andrej Inkret se je pri opisovanju Kocbekovega življenja striktno, natančno in nepristransko oprl na vso razpoložljivo dokumentacijo, na Kocbekove knjige, pesmi, novele, članke, avtorefl eksije – predvsem na tisoče strani njegovih dnevniških zapiskov – kakor tudi seveda na dokumente in pričevanja o njegovem življenju in delu …

Avtorjev namen je, kot pravi, »pripovedovati o tem, od kod je Kocbek prišel, kako je živel in kako umrl, v kaj je verjel in o čem dvomil, kako – zakaj, čemu – se je odločal, kakor se je, in sploh – kaj je storil v življenju in kako so se dogajale stvari, ki so bile močnejše od njega in ki so se zgodile proti njegovi volji« …

V knjigi je objavljenih več kot sto fotografi j.

640 strani135 × 220 mm

trda vezava s ščitnim ovitkom

49,10 €

Kdo je ta človek – Edvard Kocbek?

Z neznanim sošolcem v mariborskem semenišču

Mati in oče s sinovoma Edvardom in Miroslavom pred domačo hišoPredavatelj na drugem bohinjskem tednu (1939); desno od njega Joža Mahnič, levo Janez Gradišnik in Vlado Novak

Zemlja, 1934


Zgodba z naslovne strani 3www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected]

Partizanska leta

Vse od začetka okupacije je Kocbek vedel, da ne bo mo-goče ostati pasiven in ravno-dušen, okupacija je postavi-la na kocko kompleten slovenski družbeno-nacio-nalni ustroj in sleherno po-samično življenje v njem ...[...] Bila je nedelja 18. maja 1942, ko ga je na Resljevi zjutraj dosegel Kidričev list s sporočilom, da je vse priprav-ljeno in da je treba oditi »še danes« ... Kurirka je odnesla prtljago, nekaj pred dogovor-jeno uro je prišla še Zdravka z otrokom, Lučki je bilo ne-kaj manj kot štiri leta, zaradi konspiracije nista smeli v hišo, sprehajali sta se zunaj na ulici ... Posloviti se je mo-ral na skrivaj, zamišljeno je oprezal izza zastrtega okna, ni mogel vedeti, da otroka več kot tri leta ne bo videl ...

Minister v Beogradu

Delo, ki ga je Kocbek oprav-ljal kot minister, se mu je vse bolj odkrivalo kot »mehanič-no«, brez teže in tvornega smisla, kot prazna birokrat-ska funkcija: »prebiranje li-stov, sprejemanje obiskov, čitanje biltenov, razgovori z uradniki« ... Videl je, da je izoliran pristal na stranskem tiru, odrinjen brez pravih in-formacij, ujet v brezplodno reprezentativno službo, brez vpliva na kakršnekoli vital-ne odločitve, osamljen, odtr-gan od dogajanja, razočaran in deprimiran ...[...] »Toliko je poezije v meni,« je ugotavljal, »jaz pa moram igrati ministra, poli-tičnega človeka, in pred sa-mim seboj izpadem kot ko-

medijant ali največkrat kot mučeno bitje ...« In si je se-veda nenehoma želel izsto-pa iz praznega administra-tivnega pogona: »Izpreči čim prej in čim lažje. Vrniti se moram v svoje delo, v svoje ponižne in pristne oblike živ-ljenja, dela ustvarjanja. Do-biti nazaj svoje veselje, cilje, svoje uspehe, svoje srce, svojo dušo ...«

Vrnitev domov: blažena krivda in prvi partizanski dnevnik – Tovarišija

Poleti 1946 se je Kocbek čutil čudno razpršenega, [...] na-čenjal je intenzivne, tudi po-lemične politične razprave z

vodilnimi ljudmi, obenem pa čutil, da mu postaja tovarišija vse bolj tuja, celo sovražna ... Zlasti intenzivno in odprto je razpravljal npr. s Kidričem, pogosto sta govorila na štiri oči pri njem doma, prepriče-val ga je – seveda zaman – da je treba prenehati z eksklu-zivnim privilegiranjem ko-munistov in poniževanjem nepartijcev, da je partija dol-žna – v skladu s svojimi med-vojnimi zagotovili – uresniči-ti tisto »novo demokracijo«, kjer ne bo več »avtokratične-ga in po privilegirancih izva-janega dirigiranja od zgoraj navzdol« ... [...] Na tovarišijo ga nista vezala le zanos in »sreča«, ampak tudi – sprva še nejasna, a nepremagljiva – zavest krivde ... [...] Vpraša-nje krivde je vznemirjalo Ko-cbekovo osebno – krščan-sko – vest nemara že vse od njegove prve odločitve za oborožen upor ...

Usodna knjiga – Strah in pogum

Tiste dni je v Ljubljani padlo za poldrugi meter snega ... Veličastno zasneženo me-

sto – »levo in desno se od sle-herne ozke gazi dvigajo vi-soke bele snežne stene« – ga je navdalo s tesnobo, zazde-lo se mu je, kakor da mu je »narava hotela pripraviti pra-vo kuliserijo za razgovor, ki je začel enega najbolj uso-dnih procesov v mojem živ-ljenju« ...Vidmar mu je hladno priznal, da so stvari »šle svojo pot in v svoji konsekventnosti vodijo do zahteve, ki pravi, da boš moral odložiti svoje funkcije« in »politično stopiti v ozad-je«: »Gre za to, da ti sam od-stopiš, kajti s tem boš olajšal stvar sebi in nam.«[...] Za Kocbeka je bil to fa-cit tistega vélikega dejanja, s katerim je pred dobrim de-setletjem s tovarišijo vzdig-nil osvobodilni boj in/ali slo-vensko revolucijo ... Star je bil oseminštirideset let, živ-ljenje si je moral zastaviti na novo ...

Desetletje pogreza

Izguba političnih položajev je Kocbeka kljub razočara-nju nad krivično izgubljeno tovarišijo navdajala z olajša-njem, tolažil se je, da s tem v resnici največ izgubljajo nje-govi izključevalci.[...] Reševal se je v pisanje: pasionirano je iz dneva v dan pisal dnevnik, zavzeto spremljal in si komentiral aktualno dogajanje, zapiso-val pogovore z vse redkejši-mi prijatelji ... Intenzivno se je začel posvečati poeziji, oblikoval je in skušal dogna-ti stare lirične osnutke iz partizanskih let in snoval nove, vse bolj živa mu je po-stajala misel, da bi jih pove-zal v knjigo ...

Znova v javnosti: Poezija II in III – Groza, Poročilo ter drugi partizanski dnevnik – Listina

Mislil sem si, mesečina,ko pa sem se zganil,sem vedel, tišina.

Mislil sem si, tišina,ko pa sem odprl oči,sem vedel, temina.

Mislil sem si, temina,ko pa sem jo pobožal,sem vedel, milina.

Mislil sem si, milina,ko pa sem jo našel z usti,sem vedel, bolečina.

Deset poslednjih let: tržaški intervju in poezija

Služba državne varnosti (SDV) je v poznih šestdese-tih letih ostala zagnana ena-ko kot prej, nad Kocbekom je še okrepila tako imenova-no prislušno, pisemsko in drugo kontrolo ...[...] Najbolj pa je Kocbeka tisto poletje 1974 vznemirjal facit njegovega ambivalent-nega srečanja z »zgodovi-no«, zavedal se je, da je dol-žan prej ali slej odkriti resni-co o temni strani mesca – povedati zadnjo, neizprosno besedo o svoji partizanski utopiji in o ponesrečeni slo-venski revoluciji ...[...] Okleval je in okleval, ni in ni zmogel besede – gotovo zato, ker je bil tako čudno, tako nedoumljivo zvest, ču-til se je krivega; čeprav ni ve-del za zločin, je bil zraven, mučila ga je zavest, da je kriv tudi sam ...[...] V začetku februarja 1975 je slovenska oddaja tržaške-ga radia naznanila, da bo v Zalivu izšel pogovor s Koc-bekom in da je stvar »zgodo-vinskega pomena« ...

FinisOpoldne 3. novembra 1981 je s spremljevalcem še zmo-gel sprehod okrog doma in je kot običajno z drugimi po-večerjal v jedilnici – potem pa ga je dvajset minut po osmi uri obšla slabost, začel je sunkovito dihati, po vsem telesu so ga stresali krči ... Negovalka, ki je bila z njim ves čas, je stopila v sosednjo sobo po pomoč, in ko se je vrnila, je lahko ugotovila samo še to, da je izdihnil ...

[...] Kocbekove postumne knjige in ravno tako številne žive – tudi polemične – raz-prave o njegovem delu, ka-kor tudi pripovedi in drame, dokumentarni idr. filmi, po-svečeni njegovemu imenu, pričajo, da se njegovo življe-nje na tej strani »severne ste-ne« tisto mračno novembr-sko jutro, ko so na Žalah njegovo krsto položili v grob, še zdaleč ni dokončalo ...

(Iz knjige Andreja Inkreta In stoletje bo zardelo; © Modrijan založba, d. o. o., 2011; pripravila Špelca Mrvar)

Povedali so ...*

■ In stoletje bo zardelo je knjiga, ki prinaša izredno dragoce-no dokumentarno gradivo, obenem pa omogoča, da Koc-bek v njej spregovori sam, in to z izredno pripovedno moč jo in zelo sugestivno.

Peter Vodopivec

■ In stoletje bo zardelo je odlična knjiga, postavljam jo ob bok trem, štirim podobnim knjigam, ki jih imamo kot naj-boljše na Slovenskem.

Andrej Brvar

■ Ko premišljujem o »silakih« slovenske zgodovine, je Koc-bek edina figura iz naše polpreteklosti, s katero se še kar naprej ukvarjamo.

Andrej Inkret

■ Edino pri Kocbeku nimam dileme, komu bi na Sloven-skem rekla intelektualec. Neda Pagon

* Prisluhnili smo in si zapisali na predstavitvi knjige v Modrijanovi knjigarni 10. marca 2011.

Minister za Slovenijo med pozdravnim govorom na balkonu ljubljanske Univerze, 10. maja 1945

Z Borisom Pahorjem v poznih petdesetih letih

Na Bokalcah z Viktorjem Blažičem in soprogo Zdravko

Na zasedanju AVNOJ, z leve: Tito, Vidmar, Kocbek, Rus in Moša Pijade

Kongres OF 1951 v ljubljanskem Unionu

Literarni večer 8. decembra 1963 v ljubljanski Drami. Z leve: Gregor Strniša, Janez Menart, Lojze Krakar, Tone Pavček, Alojz Gradnik, Matej Bor, Cene Vipotnik, Kocbek in Tone Seliškar

Tovarišija, 1949

Kritik, esejist, raziskovalec in urednik Andrej Inkret se je ro-dil leta 1943 v Celju, kjer je leta 1962 maturiral. Po diplomi na dramaturškem oddelku Akademije za igralsko umetnost (zdaj AGRFT) je delal v Drami SNG. Že med študijem je bil član uredništva študentskega lista Tribuna, revij Perspektive in Problemi, pozneje pa je deset let delal v kulturnem uredni-štvu Dela. V začetku osemdesetih let je bil med pobudniki in ustanovitelji Nove revije. Leta 1980 je postal docent na AGRFT, pet let pozneje je doktoriral. Leta 1986 je postal izredni in leta 1991 redni, po upokojitvi leta 2006 tudi zaslužni profesor za dramaturgijo; v letih 1991–1999 je bil dekan. Član SAZU je od leta 2003.Leta 1968 je objavil prvo samostojno delo Esej o dramah Do-minika Smoleta, nato pa nadaljeval delo kot urednik knjiž-nih izdaj, pisec spremnih besedil, esejev in literarnih kritik del svojih sodobnikov, kot so Edvard Kocbek, Dušan Pirjevec, Vitomil Zupan, Pavle Zidar, Marjan Rožanc, Rudi Šeligo, Du-šan Jovanović, Drago Jančar, Lojze Kovačič, Ivo Svetina, Bo-jan Štih … Njegova bibliografija je obsežna zbirka strokov-nih, poljudnih in znanstvenih člankov, recenzij, kritik ter strokovnih in znanstvenih monografij. Uredil in komentiral je vseh osem knjig Kocbekovega zbranega dela.

Foto

: Igo

r Mod

ic



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Zbirka Poteze – knjige z zna~ajem

Otroštvo Nabokova je bilo, kot je sam zapisal, »prav-ljično«, »popolno«, »srečno«. Zelo je bil navezan na mater Jeleno Ivanovno (roj. Rukavišnikovo). Hiša v Sankt Peterburgu in posestvo ob reki Oredež sta mu pomenila tisto zalogo neprecenljivih prvih vtisov, iz katere je črpal navdih za nekatere najintimnejše zna-čilnosti svojih literarnih junakov.

Navezanost na domače okolje se je nadaljevala tudi med šolanjem, ko se mladenič Vladimir nikakor ni mogel »udomačiti«. Leta 1911 je začel obiskovati zna-menito Teniševsko učilišče, kjer se je na primer šolal tudi ruski pesnik Osip Mandelštam in kjer je predaval tenkočuten pesnik in literarni kritik Vladimir Gippius, ki je med drugim negativno ocenil prve literarne po-skuse (pesmi) Nabokova. V gimnaziji se je izostrilo

njegovo nagnjenje k privilegiranosti. Zaradi nekoliko vzvišenega značaja, navajenosti na razkošno in udob-no življenje, pa tudi zaradi že otroškega strahu pred razblinjanjem v množici, ki je kasneje prerasel v načel-no nasprotovanje kakršnemu koli združevanju (v šole, smeri, krožke, društva) pod krilaticami skupnih nazo-rov, je tudi kot pisatelj zavračal sleherni poskus pri-merjanja njegove literarne manire s kakim predhodni-kom ali iskanja sledi morebitnih vplivov ter uvrščanja v literarne tokove. Osamelost njegovega literarnega položaja tako ni bila nesrečna, marveč je bila izraz po-nosne drže, vzvišenosti nad banalno resničnostjo ter osebnostne samozadostnosti.

Oktobrska revolucija je plemiško družino prisilila k nenadni preselitvi na Krim, kjer je pisateljev oče postal

pravosodni minister v krimski vladi. Takrat si je Vladi-mir že dopisoval s svojo prvo ljubeznijo, predhodnico Mašenke, naslovne junakinje prvega romana (1926) in Tamare iz avtobiografije Drugi bregovi. Po vdoru Rde-če armade v Jalto je družina emigrirala.

Slovo od Rusije je v pisateljevi duši preraslo običajne razsežnosti, ki jih ni moč pojasniti s konvencionalnimi oznakami o izgubi domovine in družinskega premo-ženja. Domoljubno čustvo se je preobražalo v mučno nostalgijo, ta pa je z leti prešla v neprestano prisluško-vanje za izginulo domačnostjo, ki ga ni ublažil niti štu-dij slovanskih in romanskih jezikov na slavni Univerzi Trinity v Cambridgeu. Tam je bral ruske klasike, pro-učeval in se poglabljal v ruski jezik. Intenzivno je bral poezijo W. Shakespearja, E. A. Poeja, Keatsa, C. Bau-

408 strani135 × 220 mmtrda vezava s ščitnim ovitkom

31,50 €

Barvasta spirala v stekleni kroglici, tako vidim svoje življenje.

Vladimir Nabokov

Govori, spominPremlajena avtobiografi jaPrevod in spremna beseda Breda Biščak

Nabokov je svoje silno hrepenenje po minulem času, ruskih prostorjih, izginulih predmetih in preminulih osebah prekvasil v umetnost, tudi v avtobiografijo Govori, spomin, kjer mu je odvzel neposreden čustveni naboj oziroma ga je, mojstrsko posnemajoč sposobnost mimikrije njemu tako ljubih metuljev, skril v umetelno, spiralno zgradbo celotnega dela in filigransko izpisana posamična poglavja. Zdi se, da želi – tako kot žuželke, katerih »varovalni mehanizem je izpopolnjen do točke mimetične pretanjenosti, razkošnosti in potratnosti« – z bleščečo, dovršeno »površino« preslepiti bralca, da se pod njo ne skriva bolečina ob izgubi, da jo je pretvoril v igro – igro besed, spominov, barv, cerebralnih premetov.

Govori, spomin velja za vrhunsko jezikovno in tematsko poslastico, ki zahtevnejšim bralcem nudi vpogled v rusko kulturno okolje z začetka 20. stoletja, v katerem je zorel in se oblikoval Nabokov, eden najbolj hermetičnih in na trenutke kontroverznih avtorjev 20. stoletja. Slovenska izdaja vsebuje tudi izredno redko objavljeno dodatno poglavje, ki je svojevrsten unikum v svetovni književnosti: avtorjevo psevdorecenzijo lastnega dela.

VLADIMIR VLADIMIROVIČ NABOKOV, goreč proučevalec in najstrožji prevajalec ruskega jezikaNeža ZajcVladimir Vladimirovič Nabokov se je rodil 23. aprila 1899 v Sankt Peterburgu v premožni družini z bogato politično preteklostjo. Nje-gov oče Vladimir Dmitrijevič je bil znan pravnik in predstavnik kon-stitucionalne demokratske stranke. Ker je bil sam angloman, je v takšnem duhu vzgajal tudi malega Vladimirja, ki se je že zelo zgo-daj ob pomoči tujih guvernant in domačih učiteljev naučil anglešči-ne in francoščine. Zelo rad je risal in igral tenis, predvsem pa se je strast no zanimal za metulje, ki so ga privlačili do konca življenja ter tako, kot je znano, postali prispodoba njegove nenavadne občutlji-vosti za barvne in druge svetlobne pojave. © Agence Opale

Oblikovanje zbirke: Branka Smodiš135 × 220 mmtrda vezava s ščitnim ovitkomoznačevalna vrvica


5www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Zbirka Poteze – knjige z zna~ajem

delairja, A. Rimbauda ter prozo G. Flauberta. Že v Cambridgeu je začel tudi prevajati. Od leta 1921 je ob-javljal pod psevdonimom V. Sirin, vzetim iz pesmi pr-vega literarnega vzornika, ruskega simbolističnega pes nika Aleksandra Bloka (Sirin v staroruski mitologi-ji označuje blagozvočno ptico pevko z ženskim obra-zom in prsmi).

Nekaj mesecev pred koncem študija je Nabokova moč-no pretresla nenavadna smrt očeta, ki je paradoksalno »kot heroj« umrl pod streli reakcionarjev. Odtlej je bil finančno prepuščen samemu sebi. Preselil se je v Ber-lin, ki je v dvajsetih letih XX. stoletja postal kulturno pribežališče ruskih emigrantov. Preživljal se je kot do-mači učitelj tujih jezikov (poučeval je tudi ruščino), kot trener tenisa in plavanja, poziral pa je tudi v film-skih studiih. Po mnogih neuspelih ljubezenskih zve-zah je spoznal Vero Slonim, s katero se je čez dve leti poročil. Dejavno sodelovanje z rusko emigrantsko, li-beralno usmerjeno revijo Rul' (The rudder) mu je po-leg kratkočasenja s sestavljanjem ruskih križank (»križ nih rečenic«, kot jih je sam poimenoval), omogo-čalo tudi prve objave literarnih besedil, mnenj in re-cenzij. Zadnje so mu v berlinskih literarnih krogih kmalu prinesle sloves ostrega in žolčnega kritika ak-tualnih smeri takratne sodobne književnosti. Tudi med ruskimi emigranti je Nabokov ostal neprilagodljiv samohodec; preziral je banalnost in zagovarjal rahlo arhaičen, predvsem pa predmodernističen literaren okus minulega XIX. stoletja, časa svoje mladosti. Naj-več mu je pomenilo prijateljstvo s pesnikom Vladimir-jem Hodasevičem, katerega osebnost in poezijo je vse življenje visoko cenil.

Prve objave njegovih literarnih besedil so bile deležne ostrih kritik, njegovo vztrajanje pri nekaterih realistič-nih (»nemodernih«) načelih pa je opazil celo tako ten-kočuten in značilno »ruski« literat, kot je bil pisatelj in pesnik Ivan Bunin. Kakor Buninove lirične povesti je tudi zgodnja kratka proza Nabokova zaznamovana z neprozaičnostjo – tako sloga kot tudi notranjega raz-položenja pripovednega toka. V naslednjem desetletju je izdal romane: Lužinova obramba (1929–30), Camera obscura (1932–33), Obup (1934), Vabilo na usmrtitev (1935/36), Dar (1937).

Ker je bila njegova žena judovske krvi, sta se leta 1937 preselila v Pariz, od koder sta že kmalu emigrirala na ameriško celino. Tam je Nabokov začel predavati o rus-ki in svetovni književnosti na Univerzi Cornell, kjer je začel razvijati svoje ironične (ne pa cinične!) poglede na velikane svetovne in ruske književnosti, ki jih je po-dajal tudi kasneje v svojih predavanjih na univerzah v Franciji, Veliki Britaniji in Ameriki. Takrat je začel pisati romane v angleščini: Resnično življenje Sebastijana Najta (1941), Pod znamenjem nezakonito rojenih (1944), svojevrstno memoarno trilogijo Ključni dokazi (1952), angleško različico avtobiografije Drugi bregovi (1954), Govori, spomin (1966), razvpit roman Lolita (1955) – v obeh jezikih, Pnin (1957), Ado (1969). Leta 1960 se je Nabokov preselil v Švico, kjer je v hotelu Palace, ob že-nevskem jezeru leta 1977 tudi umrl.

V Ameriki je Nabokov predaval tudi o osnovah ruske gramatike. V angleščino je prevajal izjemna dela ruske klasične literature: Pesnitev o pohodu Igorjevem, ro-man v verzih Jevgenij Onjegin A. S. Puškina, Junak našega časa M. J. Lermontova. Prevajal je tudi pesmi obeh omenjenih ruskih romantikov ter še F. Tjutčeva. Nabokovu mnogi očitajo izrazito neruskost. V avtobio-grafiji Drugi bregovi, ki jo začenja z (izmišljeno?) ge-nealogijo svojega imena, opisuje značilne ruske, celo tipično puškinovske razmere svoje vzgoje in odrašča-nja (»Moje hrepenenje po domovini je le posebna hi-pertrofija hrepenenja po izgubljenem otroštvu«). Rusi-ja, kamor se takrat ni bilo več mogoče vrniti, se je preselila v kotičke pisateljeve duše, kjer je obstajala skupaj z ruskim jezikom. V Cambridgeu je bral ruske klasike (»Puškin in Tolstoj, Tjutčev in Gogolj so vstaja-li iz štirih kotov moje sobe«) in stare ruske časopise. Nekoč je na knjižni polici nekega antikvariata našel štiri knjige rusko-ruskega slovarja slovitega Vladimirja Dalja, ga kupil in vsak večer bral po nekaj strani, si označeval čudovite besede in izraze ter se učil na pa-met popolnoma neznane in pozabljene ruske besede. »Strah, da bi pozabil ali nehote zavrgel edino, kar mi je uspelo iztrgati s precej močnimi nohti iz Rusije, je po-stal bolezenski.« Občutje nerazumljenosti se je krepilo med angleškimi vrstniki (»Ne glede na duhovno raz-gledanost so začeli pleteničiti in govoriti neumnosti, kadar se je pogovor dotaknil Rusije«). Naslednje vrsti-ce iz avtobiografije Drugi bregovi govorijo o posebni duševni nezadoščenosti – v sopostavitvi ruskega jezi-kovnega prostranstva ter območja drugih jezikov: »Prostori, kjer sem bival, so me pretresli s svojo rev-ščino v primerjavi z domovanji mojega ruskega otro-štva /.../ Resnična zgodovina mojega bivanja na an-gleški univerzi je zgodovina mojih naprezanj zadržati Rusijo. /.../ Pod težo te ljubezni sem ure in ure sedel pred kaminom in solze so silile v oči od obilice čustev, od razvodenele banalnosti tlečih polen, osamljenosti, oddaljenih kurantov – in mučila me je misel na to, kaj vse sem zapustil v Rusiji, kako bi lahko napolnil vse skrite kotičke svoje duše in vse tisto odpeljal s seboj, če bi predvidel slovo.«

Njegov odnos do ruskega jezika je določal tudi njego-vo razmerje do ruske literarne tradicije. Svoje razume-vanje neprevedljivosti in bogatosti ruskih besed je iz-razil takole: »V ruščini z eno neusmiljeno besedo lah-ko izraziš srž široko razširjene hibe, za katero trije evropski jeziki, ki jih znam, nimajo posebnega izraza.« O enem od tipično ruskih izrazov je zapisal: »Raz noliki odtenki pojava, ki ga Rusi označujejo z ›banalnost/ povprečnost‹, so raztreseni v vrsti angleških besed in

ne sestavljajo določene celote.« A za Nabokova je bila »dolgočasna povpreč-nost« drugo ime za bur-žoaznost, ki v umetnosti pomeni osiromašenje ob-like, z drugo besedo, ba-nalnost, ki jo od ustvarjal-nega posameznika vedno terja samo totalitaristična oblast. Zato je priznaval književnost le kot umet-nost jezika: »Če bi [preva-jalci] prevajali v maniri ›popolne dobesed nosti‹, bi se kmalu pokazale ne-predvidene luknje v nji-hovi izobrazbi.« Nabokov, ki je bil eden redkih zagovornikov dobesednega pre-vajanja, prepričan, da se pri zgolj »podajanju pisate-ljevega duha« izgubi mnogo čarobnosti besede, če ne celo vsa, je namreč prevedel roman v verzih Jev-genij Onjegin A. S. Puškina ne v verzih, ampak v pro-zi in pro zaično – to pomeni dobesed no, prevod pa zato opremil z obširnimi komentarji. V svojem raz-vpitem romanu Lolita, ki ga je napisal v angleščini in prevedel v ruščino, je na koncu dodal spisek »prevo-dov tujih terminov«, med katerimi je navedel pred-vsem prevode francoskih besed, angleš kih in nem-ških pa ni pojas nil kot neprevedljive, temveč jih je pustil v izvirniku (kot bi bile razumljive, zato prevo-da nepotrebne).

Že v prvem romanu Mašenka je zapisal: »Obstajajo takšni trenutki, ko vse postane pretirano čudno in ču-dodelno, brez dna globoko, ko se zdi živeti strašljivo, a še strašneje umreti.« Zato lahko Nabokov, ki do smr-ti ni odstopil od osebne ideologije jezika, velja za ene-ga najzvestejših »besednih slikarjev« človeških ču-stev. Če razumemo naslednji opis čustvenega stanja iz romana Lolita (v avtorjevem prevodu v ruščino) kot izraz pisateljeve notranjosti, pa se zdi, da se je sam tako svoje osebnostne »hibe« kot izrazne sposobnosti tudi v celoti zavedal: »Ko je moja mati, v premočeni obleki, osvetljena z nevihtnim bliskom sredi meglice naraščajočega naliva (tako sem si predstavljal v domiš-ljiji njeno smrt), težko zasopla, začela teči in se usta-vila šele na vrhu gore Morinetto, kjer jo je pokončala strela, sem bil mladenič, in mi zato ni uspelo v zad-njem hipu prisiliti se v nikakršno splošno sprejeto tes-nobo osirotelosti, kakor bi divje zahtevali od mene psihoterapevti v nekakšnem poznem stadiju depresi-je. Vendar priznam, da se človek s tako živo domišlji-jo, kot je moja, ne more sklicevati na nepoznavanje občečloveških emocij«.

Globoko nezadoščenost duše ter ekscentrično pre-občutljivost je Nabokov tešil samo z rusko poezijo – čemur pa se je tudi posmehoval: »Resnična umet-nost, katere cilj leži nasproti njenemu izvoru, tj. v krajih vzvišenih in neobljudenih, ne pa na gosto na-seljenih območij duševnih izlivov, se je pri nas izro-dila v zdravilno liriko. In čeprav je razumljivo, da osebni obup nehote išče skupne poti ublažitve, se to ne tiče več bistva poezije.« A ravno v »utešnosti ne-utešljivega« leži smisel nesmiselnosti človekovega obstoja. Nabokov je vse svoje življenje pisal pesmi v ruskem jeziku. Leta 1939 je napisal pesem z naslo-vom Pesniki:

Zdaj prestopamo prag sveta

V tisti kraj ... imenuj ga, kakor želiš:

Ali puščava, smrt, od besede odpad

Ali, morda, preprosteje: ljubezni molčanje.

Molčanje kolovoza oddaljenega,

Kjer v meglici cvetov ni videti poti,

Molčanje domovine – ljubezni brezupne –

Molčanje oddaljenega bliska, semena molčanje.

Sedemletni Vladimir Nabokov z očetom, Sankt Peterburg, 1906.

Nabokov piše roman Lužinova obramba, hotel Établissement Thermal v Le Boulouju v vzhodnih Pirenejih, 27. februar 1929.

Prva izdaja romana Lolita, 1955.



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

V Gandhijevi avtobiografiji so opisani otroštvo, mladost in začetki »eksperimentov«, od razvoja konceptov satja-grahe (nenasilni upor) in ahimse (nenasilje) do pre-hranjevalnih praks in spolne vzdržnosti. Pripoved je dra-gocen dokument časa, pre-gled začetnih temeljev njego-vega političnega delovanja, ki je dobilo svetovne razsež-nosti in ima velik vpliv še da-nes. Pripovedovanje, ki seže do leta 1920, se konča z be-sedami: »Moje življenje je bilo poslej tako zelo na očeh javnosti, da je komaj še kaj takš nega, česar ljudje ne bi vedeli.« Resničnost teh be-sed potrjuje dejstvo, da je Gandhi ena najvidnejših oseb

20. stoletja. Indija mu je po-delila častni naziv »oče naro-da«, njegov rojstni datum so razglasili za indijski nacio-nalni praznik, obenem je to svetovni dan nenasilja. Toda vprašanje, zakaj Gandhi ni dobil Nobelove nagrade za mir, ostaja uganka.Gandhijevo vrhovno načelo je resnica, zato je knjiga eno najiskrenejših pričevanj v le-poslovju: »Naj premine sto takšnih, kot sem jaz – pogla-vitno je, da ostane resnica.«Prva izdaja avtobiografije je izšla v dveh zvezkih (1. zv. 1927, 2. zv. 1929). Izvirnik v gudžaratščini je bil petkrat natisnjen, prodanih je bilo skoraj 50.000 izvodov. Bese-dilo je v angleščino prevedel

Gandhijev prijatelj Mahadev Desaj.V slovenski izdaji so zgo do-vinske fotografije, reproduci-rane v Gandhijevem nacio-nalnem muzeju v Indiji.

Andy Warhol (1928–1987), rojen kot Andy Warhola, ni bil le slikar in grafični umetnik, temveč je ustva-ril tudi vrsto filmov, med njimi je najbolj znan npr. Chelsea Girls. Vrhunec sla-ve je doživel v poznih šest-desetih in v začetku se-demdesetih let prejšnjega stoletja, in sicer kot stalni gost svoje Tovarne (The Factory), kamor so zaha-jali številni slavni umetni-ki tistega časa.

Njegova Filozofija je, seve-da, filozofija malo druga-če. Ne le, ker gre za enega najbolj opaznih umetnikov prejšnjega stoletja, temveč

tudi in predvsem zato, ker gre za morda najbolj eks-centričnega. Takšna so tu-di Andyjeva razmišljanja o ljubezni, spolnosti, lepoti, slavi, delu, denarju, New Yorku, Ameriki in samem sebi, pa čeprav je njihova odštekanost najbolj v tem, da so hkrati čisto prepro-sta. Ne poskušajo biti pre-vzetna, globokoumna in nerazumljiva. Razkrivajo umetnikovo življenje, nje-govo »nenavadnost navad« in so obenem dokument časa, ki bi mu lahko rekli neoavantgarda, pa čeprav je pri Warholu tudi ta kon-cipiran malce drugače. »Po-skušam se domisliti, kaj je

čas, pa se ne morem spom-niti drugega kot ... ›Čas je čas, ki je bil.‹«

Zbirka Poteze – knjige z zna~ajemTreba je torej misliti na nič.Andy Warhol

Filozofija Andyja WarholaOd A do B in spet nazajprevod Lili Potpara, spremna beseda Lev Kreft | 256 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 27,20 €

Iskalec resnice mora biti ponižnejši od prahu.Mohandas K. Gandhi

AvtobiografijaZgodba o mojih eksperimentih z resnicoprevod Uroš Kalčič, spremna beseda Andrej Ule | 664 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 44,90 €

Zbirka potezeZbirka Poteze je Modrijanova najprestižnejša literarna zbirka. V njej objavljamo biografije, avtobiografije, spo-mine, dnevnike, dokumentarne romane ... Skoraj vsi avtorji so literati: Svetlana Aleksijevič, Reinaldo Arenas, Daša Drndić, Viktor Jerofejev, Ryszard Kapuściński, Vladimir Nabokov, George Orwell, Ernest Renan. Če ne veljajo za literate, so umetniki: Ingmar Bergman, Andy Warhol. In če niso ne prvo ne drugo, so vélike osebno-sti, katerih delo ima vse, kar potrebuje, da dobi prostor v zbirki Poteze.In kaj bo sledilo štirinajsti knjigi v zbirki, biografiji Ed-varda Kocbeka In stoletje bo zardelo (str. 2–3)?Tik pred izidom je Ljubezen in izgnanstvo, avtobiografi-ja nobelovca Isaaca Bashevisa Singerja. Pripravljamo knjigo Mulca pač, avtobiografijo glasbenice Patti Smith, in Kolimske zgodbe, enega najbolj znanih literarnih ci-klusov o sovjetskih taboriščih; napisal ga je Varlam Ti-honovič Šalamov (1907–1982), ruski pesnik in prozaist, disident, ki je 17 let preživel v gulagu. Prvič bomo v slo-venščini brali ameriškega pisatelja T. C. Boyla, in to Žen-ske, biografski roman o znamenitem arhitektu Franku Lloydu Wrightu.Knjige v zbirki Poteze so knjige z značajem. V odličnih prevodih. Letos jih za vas pripravljajo Primož Trobev-šek, Jure Potokar, Lijana Dejak in Aleksandra Rekar. Spremljajte zbirko Poteze na www.modrijan.si.

Navdihujoče, pretresljivo, tragično, nepozabno ... resnično. Preberite več na www.modrijan.si.Ingmar Bergman

Laterna magicaprevod Lea Kozman, spremna beseda Jurij Meden | 288 strani | 25,30 €

Bil sem človek moči, ki se ni naučil uživati v moči.

Ryszard Kapuściński

Potovanja s Herodotomprevod in spremna beseda Nikolaj Jež | 256 strani | 25,30 €

Prvi, ki se je zavedel mnogoterosti sveta kot njegovega bistva, je bil Herodot.

George Orwell

Poklon Katalonijiprevod Uroš Kalčič, spremna beseda Peter Vodopivec | 248 strani | 31,20 €

Dihal sem zrak enakosti ...

Viktor Jerofejev

Dobri Stalinprevod Lijana Dejak, spremna beseda Miha Javornik | 336 strani | 32,10 €

Stalin je ustvarjalec magičnega totalitarizma.

Reinaldo Arenas

Preden se znočiprevod in spremna beseda Barbara Pregelj | 376 strani | 35,30 €

Kričim, torej sem. Toda ta drža me je drago stala.

Daša Drndić

Sonnenscheinprevod in spremna beseda Ðurđa Strsoglavec | 416 strani | 32,20 €

Za vsakim imenom se skriva zgodba.

preberite odlomek naw w w . m o d r i j a n . s i�

Svetlana Aleksijevič

Černobilska molitevKronika prihodnosti

Fritz Zorn

Mars

Ernest Renan

Jezusovo življenje

Pretrgano življenjeDnevnik Etty HillesumPisma iz Westerborka

26. april leta 1986, ob enih, 23 minut in 58 sekund

Če moram zdaj umreti, moja smrt ne bo naključna, ampak skrajno tipična, ker sem zbolel za tistim, za či -mer v naši današnji družbi bolj ali manj boleha vsakdo.

Kdor je iz resnice, posluša moj glas. (Jn 18, 27)

Morali bi postati obliž za neštete rane.

prevod in spremna beseda Veronika Sorokin | 328 strani | 34,20 €

prevod Marko Trobevšek, spremna beseda Vesna Kondrič Horvat | 224 strani | 30,80 €

prevod Saša Jerele, spremna beseda Katarina Marinčič | 352 strani | 31,00 €

prevod in spremna beseda Martina Soldo | 280 strani | 31,00 €

pred izidom


7www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] @ivljenjske zgodbe

Shlomo Venezia (1923) je v Solunu rojen italijanski Jud. Njegov priimek, Venezia, nas vrača v čas, ko je njego-ve prednike, po množičnem izgonu Judov iz Španije leta 1492, pot najprej zanesla v Italijo ter nato v Solun, »bal-kanski Jeruzalem«, kjer le desetina tam živeče judov-ske skupnosti ni bila žrtev iztrebljanja.

Aprila 1944 je bil deportiran v taborišče Auschwitz-Bir-kenau, kjer je bil dodeljen v enoto Sonderkommando. Je eden redkih preživelih son-derkommandov, mož, kate-rih naloga je bila skrajno grozljiva: na smrt obsojenim deportirancem so morali po-magati pri slačenju, jih od-peljati do plinske celice, nato pa iz nje izvleči trupla in jih prenesti do krematorijskih peči. Skoraj vsi sonderkom-

mandi, ki so, proti svoji vo-lji, postali pomagači lastnih krvnikov, so umrli na enak način kot tisti, ki so jih pred tem sami pospremili v smrt.

Izpovedna moč tega pričeva-nja izhaja iz neizpodbitne is-krenosti pripovedovalca, ki govori le o tistem, čemur je bil priča, ter pri tem ne izpu-šča niti najgrozljivejših po-drobnosti. Tako, na primer, spregovori o skrajni krutosti vodje krematorija, o hitrih eksekucijah ter o nepreki-njenem obratovanju plinskih celic in krematorijskih peči. Dotakne se tudi tistega, kar, vsaj na prvi pogled, meče manj grozljivo luč na straho-te, ki so se dogajale okoli nje-ga. Spregovori namreč o pri-zanesljivosti nizozemskega esesovskega oficirja ter o ne-koliko ugodnejših pogojih za preživetje, ki so jih bili, v

primerjavi z ostalimi ujetni-ki, deležni možje iz vrst sonderkommandov, ki so bili ves čas v službi nemške-ga morilskega stroja. Njego-vo pričevanje je edinstveno tudi zato, ker v pogovoru z Béatrice Prasquier izpostavi najsrhljivejše plati svojega »dela« v vrstah sonderkom-mandov ter v njem naniza grozljive podrobnosti, ki gnusni zločin nacistov raz-krivajo v vsej njegovi razsež-nosti.

Knjiga vsebuje dva zgodo-vinska dodatka in slikovno prilogo.

Pričevanje spremljajo ilu-stracije Davida Olèra, fran-coskega slikarja in grafika, ki je bil v Auschwitz-Birke-nau deportiran marca 1943 in je prav tako delal v vrstah sonderkommandov.

Paddy Doyle se je rodil leta 1951 v Wexfordu na Irskem in zdaj živi v Dublinu. Je poročen in ima tri odrasle sinove. Velja za vodilnega med irskimi aktivisti, ki se zavzemajo za pravice invalidov, in je član vladne komisije za ureja-nje statusa invalidnih oseb. Piše za televizijo, radio in tisk, in sicer o vseh mogočih temah, od vloge Cerkve pri skrbi za otroke do uzakonjenja rabe marihuane v medi-cinske namene. Trenutno je vodja Nacionalnega pred-stavniškega sveta, namenjenega zagotavljanju pravic in-validnim osebam. Veliko potuje po Evropi in Združenih državah ter predava na konferencah o problematiki inva-lidnosti in spolne zlorabe otrok.

Paddyju Doylu je mati umrla za rakom. Nekaj tednov po-zneje si je življenje vzel oče. In tako je bil deček obsojen na enajst let življenja v vzgojnem zavodu. Takrat je bil star štiri leta.

Pričujoča nagrajena uspešnica je ganljivo, srhljivo priče-vanje o tem, kakšno je bilo še ne pred petdesetimi leti življenje v irskih vzgojnih ustanovah, gledano skozi zbegane otroške oči. Za zidovi sirotišnice je moral Pad-dy prenašati nepredstavljivo duševno, telesno in spolno

trpinčenje »nadomestnih mater«, redovnic, ki naj bi skr-bele zanj, in nič čudnega, da so te grozljive izkušnje z leti načele njegovo telesno zdravje. Tako so ga nekega večera tebi nič meni nič odpeljali v bolnišnico – in takrat je tudi zadnjič videl svoje uradne skrbnice. Potem so si ga zdravniki samo še podajali iz rok v roke. To obdobje njegovega življenja, v katerem je vsakodnevno pričeval smrti, je doživelo vrhunec z neuspešno operacijo mož-ganov pri desetih letih. Takrat so zdravniki tudi dokonč-no dvignili roke od njega in ga prepustili invalidnosti.

To je osupljiva in resnična zgodba moža, ki ga je usoda tepla tako rekoč na vsakem koraku – a je vseeno napisana nenavadno blagohotno, vedro, brez sledu zagrenjenosti ali gneva.

Paddy Doyle je bil leta 1984 prvi dobitnik nagrade Chri-styja Browna za književnost, in sicer za televizijsko igro z naslovom Zakaj mi je mar. Božji odred je kmalu po pr-vem natisu postal uspešnica tako na Irskem kot v Angliji. Dobil je tudi nagrado Sunday Tribuna za književnost. Leta 1993 je irsko združenje Rehab Group Paddyja Doyla razglasilo za osebnost leta.

John Tschinkel se je rodil leta 1931 v Grčaricah očetu kočevskemu Nemcu in ma-mi Slovenki. Leta 1945 je za-pustil Jugoslavijo in odšel najprej v Avstrijo, leta 1950 pa emigriral v ZDA. Od leta 1953 je ameriški državljan. Med korejsko vojno je bil vojak v ameriški vojski. Di-plomiral in magistriral je na Politehnični univerzi v Bro-oklynu. Zaposlen je bil na vodstvenih položajih v in-dustriji polprevodnikov; je imetnik treh patentov. Na-zad nje je bil tehnični direk-tor mednarodne korporacije za polprevodnike, od leta 1999 je v pokoju.

V knjigi se spominja svojih otroških let pred drugo sve-tovno vojno v Grčaricah, idilični kočevarski vasici, in obenem skuša na podla-gi virov in literature zajeti šest stoletij dolgo zgodovi-no nemške manjšine, ki je do zadnjega stoletja živela složno s slovensko večino. Piše o rodovih obeh vej svoje družine, slovenske po mate-ri in nemške po očetu.

Podrobno opisuje dogodke, ki so prepričali prebivalce vasi in celotne kočevarske skupnosti, da so zapustili svoje domove in posestva, obrnili hrbet zemlji, ki jim je omogočala skromno, a spodobno življenje, in se preselili v drug kraj v bliž-

nji, vendar tuji deželi. Raz-loži tudi, kako so pred vojno in med njo njihovi voditelji pridobili Kočevarje za vrni-tev »domov v rajh«.

V drugem delu knjige govori o treh letih in pol po prisilni preselitvi leta 1941 v Veliko Mraševo blizu Brežic, od ko-der so bili slovenski domači-ni pred tem izgnani. Pripo-veduje o življenju, polnem

skrbi, tesnobe in groze, o kon cu celotne skupnosti spomladi 1945 in o vseh travmatičnih dogodkih, v ka-terih je bil udeležen in jih zgolj po naključju preživel.

Paddy Doyle

Božji odredPrevod Uroš Kalčič

John Tschinkel

Zvonovi so umolkniliprevod Maja Kraigher in Nataša Peternel, predgovor Peter Foulkes | 496 strani | 160 × 235 mm | trda vezava | 49,30 €

Shlomo Venezia

SonderkommandoV peklu plinskih celicprevod Anuša Trunkelj | 200 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava z zavihi | 25,30 €

novo208 strani

160 × 235 mmmehka vezava z zavihi

27,90 €



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Zgodovina – glasnica davnineAlbert Christian Sellner

Večni koledar papeževPrevod Aleš Učakar

536 strani, 150 × 225 mm, trda vezava s ščitnim ovitkom47,50 €

Večni koledar papežev je neke vrste čitanka iz zgodovine papeštva, sestavljena pa v obliki koledarja: za vsak dan v letu nam postreže s po eno pripovedjo iz bogate, dvatisočletne zgodovine papežev in protipapežev, od sv. Petra do Benedikta XVI. Njihovo delovanje je vsakokrat umeščeno v zgodovinsko logiko sočasnih tokov (pretežno) svetovnega političnega dogajanja, ki je oziroma kolikor je bilo zgoščeno na večno mesto Rim in italijanski polotok z okolico.

Nekateri papeži so bili dobri in pobožni možje, veliki mirovniki, genialni državniki, zaščitniki revežev, podporniki znanosti, pesniki in misleci. Toda na Petrovem prestolu so sedeli tudi morilci in sadisti, podleži in perverzneži, spletkarji, slaboumneži, paranoiki in zlohotni starci.

Zgodbe vseh uradnih papežev in protipapežev so predstavljene brez sovražne nastrojenosti ali želja po obrambi. Vse te pripovedi prežema določena mera občudovanja papeštva kot vitalne institucije, ki je sicer že predavno izgubila svojo moralno nedolžnost, ne pa tudi sposobnosti, da najde izhod iz vsake, še tako nesrečne zagate – in se včasih celo povzpne v položaj priznanega korektiva nečloveških stranpoti človeštva.

Večni koledar papežev je posebej za slovenske bralce obogaten s številnimi biografskimi in drugimi podatki, ki bodo dobrodošla pomoč pri razumevanju včasih kar zapletenih dogajanj tudi v najbolj zastrtih kotičkih zgodovine dveh tisočletij evropskih ljudstev.

Zgodbe o velikih in malih du-hovih te prastare, a še vedno vitalne institucije sem skušal popisati brez sovražne nastro-jenosti in brez želje po obram-bi. Pri nabiranju gradiva sem se pogosto zahvaljeval svoji usodi, da mi je prihranila živ-ljenje v temačnih obdobjih, ko so pisce zaradi njihovega dela pošiljali na grmado. Cer-kev je z inkvizicijo, križarskimi vojnami in sežiganjem čarov-nic za vse večne čase izgubila svojo moralno-institucionalno nedolžnost; vendar pa so jo vsi njeni svetovnonazorski na-sprotniki sčasoma dohiteli po negativnosti ali jo – denimo nacionalsocializem in komu-nizem – po grozodejstvih šte-vilčno celo presegli.

A. C. Sellner

novo

Joseph Alois Ratzinger (Benedikt XVI) se je rodil očetu policistu in materi ku-harici v zgornjebavarskem Marktlu, ki je kmalu po njegovi izvolitvi za papeža postal prava turistična atrakcija, čeprav je malček tam preživel samo prvi dve leti življenja. Že pri 16 letih je bilo takrat-nemu gimnazijcu in pomočniku v proti-letalskem topništvu (poslan je bil v va-rovanje BMW-jeve tovarne pri Münch-nu) jas no, da bo postal duhovnik. Z 31 leti je po-stal profesor dogmatike in fundamentalne teolo-gije. Pred spopadi z levo usmerjenimi študenti se je zatekel na Univerzo v Regensburgu, trčenje s študentskim gibanjem leta 1968 pa je prej li-beralnega svetovalca in pis ca govorov kölnskega kardinala Fringsa spre-menilo v konservativne-ga kardinala in poz nej-šega prefekta Kongrega-cije za nauk vere.

Katoliško učiteljstvo mo-ra »braniti vero prepro-stih ljudi pred močjo in-telektualcev«, je zahte-val, ko je bil kardinal ter nadškof Münchna in Freisinga. Kot vrhovni

čuvar vere se je Ratzinger bojeval proti latinoameriški ›teologiji osvoboditve‹, proti porokam duhovnikov, proti ordi-naciji žensk, proti istospolnemu part-nerstvu in proti umetni kontracepciji. Za papeža Janeza Pavla II. je leta 2000 spisal encikliko Dominus Jesus; v njej je o evangeličanskih cerkvah zapisal, da sploh niso »cerkve v pravem pome-nu besede«.

© F

ranc

o O

riglia

/Get

ty Im

ages

Italijanski znanstvenik Emilio Gentile je fašizem obdelal prav z vseh vidikov. V prvem delu, uvodu v zgodovino in tolmačenje fašizma, je orisal zgodovinski profil italijanskega fašizma v letih 1919–1945, obenem pa sintetično osvetlil glavne interpretacije fašističnega pojava, izdela-ne v 20. stoletju. V esejih v drugem delu knjige je utemeljil svojo interpretacijo fašizma. Obdelal je teme, pomembne za določanje narave in pomena fašizma: fašistično ideologijo, revolucio-narnost fašizma, Mussolinijev mit ter odnose med dučejem in fašizmom, med stranko in reži-mom, organizacijske in institucionalne vidike režima, fašistično religijo in mit o »novem člove-ku«, ki je imel osrednjo vlogo v totalitarni politiki, ter fašizem kot politični modernizem.

Nemški zgodovinar Hans-Ulrich Thamer je v prvem delu svoje knjige orisal zgodovinske oko-liščine nacionalsocialističnega prevzema oblasti, pri čemer se je podrobneje posvetil Hitlerju in vzponu nacionalsocialističnega gibanja ter množičnemu nacionalsocialističnemu gibanju in razpadu weimarske republike. Sledi opis obdobja, v katerem se je vzpostavila diktatura in si je Hitler utrdil oblast, nato pa oris »države vodje« (vzpon, preganjanje Judov itd.). Zelo zanimivo je poglavje o takratnem gospodarstvu in družbi: govori o oboroževanju, delavstvu, kmetijstvu, ženskah, mladini in vzgoji. Sledita poglavje o nacionalsocialistični zunanji politiki in poti v vojno ter poglavje o drugi svetovni vojni. V drugem delu monografije je avtor mdr. spregovoril o nacionalsocialistični politiki uničevanja – o vojni in holokavstu, na koncu pa je predstavil primerjavo različnih diktatur: nacionalsocializma, fašizma, totalitarizma.

Razpravi o fašizmu in nacionalsocializmu znanstvenikov iz držav, kjer sta se ti gibanji začeli

Emilio Gentile

FašizemZgodovina in interpretacijeprevod Irena Trenc - Frelih | 296 strani | 160 × 235 mm | trda vezava | 25,10 €

Hans-Ulrich Thamer

Nacionalsocializemprevod Nataša Peternel | 320 strani | 160 × 235 cm | trda vezava | 35,75 €

Ob nakupu kompleta več kot 10 € prihranka!

25,10 € + 35,75 € = 50 €

Albert Christian Sellner, avtor knjige Večni koledar papežev


9www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Zgodovina – glasnica davnine

Delo uglednih slovenskih zgodovinarjev – dr. Peter Štih raziskuje srednjeveško zgodovino med severnim Jadranom in vzhodnimi Alpami, dr. Vasko Simoniti pa se je ukvarjal predvsem z zgodovino zgodnjega novega veka na Slovenskem – obravnava zgodovino na sedanjem slo-venskem ozemlju od prazgodovine do konca 18. stoletja.

Knjiga dr. Petra Vodopivca pa v novi, oblikovno prenovljeni izdaji prinaša pregled dvestolet-nega slovenskega kulturnega, družbenega, gospodarskega in političnega dozorevanja od za-četkov narodnega gibanja do osamosvojitve.

Zgodovina ozemlja, na katerem prebivamo, neprekinjeno od njegovih prvih prebivalcev naprej

Peter Štih in Vasko Simoniti

Na stičišču svetovSlovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja376 strani | 160 × 235 mm | trda vezava | 25,80 €

Peter Vodopivec

Od Pohlinove slovnice do samostojne državeSlovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja560 strani | 160 × 235 mm | trda vezava | 37,50 €


25,80 € + 37,50 € = 50 €

V zbirki so avtobiografski in spominski zapisi ljudi, ki se javnega živ-ljenja niso aktivneje udeleževali ali so jih v vrtinec velikih zgodovin-skih dogodkov bolj ali manj nasilno potegnili prelomni politični, druž-beni in vojni pretresi. V ospredju so njihove družinske in življenjske razmere in okolje, njihova osebna stremljenja, pričakovanja in razoča-ranja in njihov vsakdanjik.

Anton Pirc

Mojih prvih osemnajst let728 strani | 130 × 200 mm | trda vezava | 29,90 €

Zdenko Rot

Leta izgubljene mladostiDnevnik 1942–1948

spremna beseda Peter Rot | 280 strani | 130 × 200 mm | trda vezava | 21,50 €

Janko Mlinarič

Klopotci niso utihnilipredgovor Metka Košir | 240 strani | 130 × 200 mm | trda vezava | 19,00 €

Ivan Kralj

Zaznamovalo me je življenje v mlinuspremna beseda Peter Vodopivec | 272 strani | 130 × 200 mm | trda vezava | 19,00 €

Anton Pirc je začel spomi-ne pripravljati za objavo šele po letu 1991, ko se je upokojil kot zobozdravnik v Kočevju, Rogaški Slatini in nazadnje v Domžalah.

Rodil se je leta 1928 v vasi Podrečje pri Domžalah. Pet razredov osnovne šole v Dobu je obiskoval v letih 1935–1940. Do začetka voj-ne je hodil v prvi razred klasične gimnazije v Ljub-ljani, ki pa ga kasneje oku-pator ni priznal, saj se je pouk zaradi nemškega na-pada končal v začetku apri-la 1941. Jeseni istega leta se je vpisal na nemško me-ščansko šolo v Domžalah

in do poletja 1944 dokon-čal tri razrede. V tem času je začel sodelovati s parti-zani in postal član Skoja, čeprav je bil do KP vedno nezaupljiv. Ko je opazil, da na partizanski strani iz-gublja zaupanje, se je, iz strahu pred posledicami in da bi odvrnil sum o ne-lojalnosti, 18. avgusta 1944 priključil Šlandrovi briga-di, v kateri je bil že njegov starejši brat. Po nekaj ted-nih je bil z veliko skupino borcev premeščen v III. bri-gado VDV in še z nekateri-mi poslan na Pohorje, a je od tam že po nekaj dnevih pobegnil in se srečno vrnil na svoj dom. Skoraj pol leta

je bil skrit na podstrešju domače hiše, nato pa se je zaradi nenavadnih okoli-ščin 22. februarja 1945 pri-javil domžalskim domo-brancem ...

Zdenko Rot se je rodil leta 1925 v vasi Rakitna. Zazna-movala sta ga tradicionalno kmečko okolje in velika družina, na katero je bil zelo navezan. Druga sve-tovna vojna in italijanska okupacija sta globoko zare-zali v vaške razmere. Julija 1942 je začel pisati dnev-nik, končal pa ga je na bo-žični večer leta 1948. Spo-mladi 1943 se je pridružil vaškim stražarjem, decem-bra istega leta pa domo-brancem. Dnevniški zapisi so na začetku faktografski; vojaške pohode, boje na Dolenjskem s partizani in najrazličnejše okoliščine je

morda zapisoval le zase. Marca 1945 se je priključil policijskemu vodu primor-skih domobrancev v Po-stojni. Z njimi se je pomikal proti Italiji, okusil različna vojaška taborišča, kjer je obiskoval gimnazijo. V ci-vilnem taborišču v Rimu je preživel več kot leto dni, večinoma v službi pri an-gleški vojski. Sredi leta 1947 se je z drugimi Slovenci vkrcal na ladjo, ki jih je od-peljala v Argentino. Tu je prišel v stik z rojaki, dobil službo v steklarni, kjer je delal do upokojitve.Dnevniški zapisi so v zad-njih letih daljši, kritični do

komunizma, polni vdano-sti Cerkvi, družini in slo-venstvu, predvsem pa hre-penenja po domu in do-movini.

Janko Mlinarič (1913–1996) se je rodil v Hermancih pri Ljutomeru, kasneje pa se je viničarska družina Mlina-rič preselila v bližnje nase-lje Kajžar. Janko, v družini najstarejši od petih otrok, se je po šolanju v miklavški osnovni šoli in kasneje v meščanski šoli v Ljutome-ru po nekaj neuspelih po-skusih, da bi si zagotovil fi-nančno podporo za študij, zaposlil kot občinski usluž-benec v domačem Miklav-žu pri Ormožu.

V svojih spominih je orisal preteklost domačega kraja

in Prlekije v obdobju pred drugo svetovno vojno in v času vojne. Pisal je o tež-kem položaju malih kme-tov in viničarjev, ki so bili zaradi nerešene agrarne re-forme, prevlade nemškega kapitala in nerazvitosti in-dustrije, ki bi nudila mož-nost zaposlovanja, na robu preživetja, izmed dogod-kov v drugi svetovni vojni pa je izpostavil tiste, ki so mu bili blizu – lokalne do-godke, politično delo, akci-je, vsakdanje življenje – in jih zapisal tako, kot jih je doživljal in ocenjeval sam. Tako je razkril številne nove

podatke o odporniškem gi-banju na področju vzhodne Štajerske.

Ivan Kralj (1925) je začel v mlinu delati pri komaj štiri-najstih letih. Komaj osem-najstleten je bil vpoklican v nemško vojsko in poslan na rusko fronto. Iz nemške vojske je dezertiral, vendar so ga zmagovalci po konča-ni vojni mobilizirali v jugo-slovansko vojsko. Tako se je lahko šele v drugi polovi-ci 40. in v začetku 50. let znova posvetil domači kme-tiji in mlinu, ki ga je kljub ozkosrčni povojni politiki in razmeram z veliko iz-najdljivosti posodabljal in

obnavljal vse do »starostne umiritve« v 90. letih pretek-lega stoletja. Čeprav se je njegovo življenje v marsi-čem vrtelo okoli mlina, pa je imelo še drugi središčni točki: družino, v kateri je pred vojno odraščal, in družino, ki si jo je po vojni ustvaril. V svoji avtobio-grafski pripovedi je obšir-no spregovoril o obeh, hkrati pa slikovito popisal posamezna obdobja svoje-ga življenja ter vsakokratne življenjske razmere in nji-hov utrip.



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Na zdravje!

Vodnik po zemljevidu vinske kulture v Sloveniji in po svetu

Drago Medved

Vinske bravureO podobi vina ter njegovih snovnih in duhovnih poteh skozi našo zavestFotografije Drago Medved, Tomo Jeseničnik

Drago Medved v svoji osmi knjigi o vinski kulturi nadgrajuje svoj dosedanji pogled na nastanek in razvoj vinske trte, na rojstvo vina in na njegove zgodovinske, verske, gospodarske in druge socialne funkcije skozi čas. Predstav lja Slovenijo z vsemi tremi vinorodnimi deželami in vinarji, pa tudi ves preostali svet, ki je bil dolgo na vinskem zemljevidu manj prisoten, denimo tudi države, ki doslej niso slovele kot pridelovalke vina. Zelo pomemben je zgodovinski prerez socialnih funkcij vina skozi čas – od pijače opoja do zdravila in statusnega simbola; v knjigi je zajeto vse, kar je vino spremljalo v njegovi pojavni obliki in kar je vino spodbujalo v druženju s človekom. Predstavljene so številne osebnosti iz sveta vinske kulture, pa tudi neznani, a pomembni ljudje, ki so in še sooblikujejo podobo vina doma in v svetu. Avtor odstira psihološke in duhovne razsežnosti v povezavah med vinom in človekom, pogled na hedonistične pojave v zvezi z vinom ter etični in moralni vidik človeka v odnosu do vina. Zelo dragocene so informacije o slovenskih vinorodnih deželah, knjigo boste odprli, ko boste potrebovali pojasnilo izrazov, ki opisujejo vina in instrumentarij, s katerim vino postrežemo, in prav vam utegnejo priti opozorila na zlorabe v promoviranju vina in na neprimerne načine pitja tega žlahtnega daru narave.

Vinske bravure so nekakšen kodeks odnosov med vinsko kulturo in ljudmi, ki živijo z njo ali v njeni bližini, so eden od kamnov v mozaiku prizadevanj, da bi ljudje v življenju spoznali čim več koristnega za telo, lepega za dušo in dobrega za srce. Vse to je namreč v vinu, če ga le hočemo spoznati kot takega.

480 strani205 x 265 mm

trda vezava

Zakaj naročiti Vinske bravure?

� Da boste v njih odkrivali nov odnos do vina in vinske kulture kot sestavnega dela splošne kulture; širili in utrjevali boste svojo razgledanost o vinski kulturi in jo prepoznali kot pozornosti vreden sestavni del kakovostnega življenjskega sloga sodobnega človeka.

� Da boste spoznavali nove vsebine, ki spreminjajo nekatere dosedanje ustaljene predstave o vinu; knjiga odkriva stanja in odzive družbe do vinske kulture, hkrati pa se vino prvič pojavlja v vlogi subjekta, ki pričakuje od človeka enakopraven in enakovreden dialog.

� Da boste odkrivali nove vinske svetove in znotraj njih države, ki jih doslej pri nas nismo imeli za vinorodne. Srečali boste mnoge zgodovinske osebnosti pa tudi ljudi iz neprivilegiranih slojev, ki so pomembno prispevali k razvoju vinske kulture.

� Da boste imeli vedno pri roki koristne informacije o tem, kako živeti z vinom, ga spoznavati, v njem uživati, se od njega učiti modrosti. Tudi o bontonu je beseda, a ne le tista, ki uči, kako držati kozarec, temveč tudi tista, ki pove, da ni prav, če človek za svojo nekulturo, neznanje in neumnost krivdo zvrača na vino.

Drago Medved (1947) je po prvotnem poklicu črkostavec, za kar se je izučil v Celjskem tisku in Šoli tiska in papirja v Ljubljani. Diplomiral je leta 1987 na Višji upravni šoli v Ljubljani. Novinarstvo je štu-diral ob delu ter se ukvarjal z literarnim in likovnim ustvar-janjem ter pisanjem domo-znanske tematike. Med dru-gim je bil novinar pri Novem tedniku (1978–82; odgovorni

urednik) in Delu (1989–92). Od leta 1993 je v svobodnem poklicu. Že dvajset let se ukvarja s kul-turo pitja in kulinarike ter predava o vinski kulturi. Je vi-tez slovenske viteške dvanaj-stije reda sv. Fortunata in vi-tez vina v Ordo equestris vini Europae. Doslej je napisal več kot 20 knjig, nekatere so tudi prevedene; v sedmih se ukvar-ja z vinsko kulturo: Trta živ-

ljenja (1992), Najlepše trte na Slovenskem (1995), Vinski brevir (1997, tudi angleška iz-daja), Šampanjec, sreča sveta (1999), Sto resnic o vinu (2001), Refošk, resnična prav-ljica o rdečem kralju (2008, soavtor), Istenič penine, živ-ljenjska zgodba družine Iste-nič (2009).V Naši ženi je deset let urejal prilogo Dediščina, je avtor idej-ne zasnove in scenarist tele-vizijske serije Resnice o vinu (1998, 1999). Piše prozo in poezijo ter je bil več let ured-nik literarne revije Obrazi, se-daj pa je sodelavec in član uredniškega odbora revije Zna-menje.Od leta 2002 se ponovno in-tenzivneje ukvarja s slikar-stvom, doslej pa je imel okoli dvajset samostojnih in prav to-liko skupinskih razstav doma in na tujem. Sodeloval je tudi na desetih domačih ter med-narodnih likovnih kolonijah in simpozijih.

Foto

: Pet

er M

arin

šek

prednaročilo

Ob nakupu po prednaročniški ceni prejmete odpirač in zamašek za buteljko v lični darilni škatlici. Na zdravje!

Cena za prednaročnike: 64 €*Cena za zamudnike: 75,90 €

Kot prednaročnik prihranite skoraj 12 €, poleg tega pa prejmete praktično darilo. Ne zamudite: zadnji dan za prednaročilo je 2. november, knjigo pa boste lahko brali in občudovali še pred martinovanjem.

* Knjigo lahko plačate v največ štirih obrokih.

Knjiga izide okoli 2. novembra 2011. Ob naročilu pred izidom prihranite skoraj 12 € in prejmete praktično darilo.


11www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Na zdravje!

O martinovanju na SlovenskemVečkrat se spomnim besed prijatelja Toneta Pavčka, poe ta in vinogradnika: »Z veseljem jej svoj kruh in ve-selega srca pij svoje vino!« Martinovo, ko 11. novembra praznujemo dozorelost mošta v vino, je postal ljudski praznik. Nekaj časa je bil v zraku celo predlog, da bi ga imenovali za državni praznik. Osebno sicer nisem mne-nja, da bi to bilo potrebno, toda nekoč mi je dr. Julij Nemanič, ki ga zelo cenim predvsem zaradi njegove preudarnosti in ne le enciklopedičnega znanja o vinu in vinski kulturi, dejal, da ne bi bilo slabo, če bi martino-vanje postalo državni praznik, saj bi bil to eden redkih praznikov na tako visoki ravni, ki ga ljudje res veselo, iz srca in zelo spontano proslavljajo. Pri tem ni mislil na tiste, ki se vsakodnevno spozabljajo nad vinom in seboj ter spravljajo v nesrečo sebe in druge. Mislil je na to, da so ljudje, ko nazdravljajo letini, spontano in iskreno ve-seli in da so tudi martinovanja družabni in kulturni do-godki, ne le priložnost za opijanje.

V tistih evropskih državah in krajih, kjer častijo sv. Mar-tina kot vinskega zavetnika, že tradicionalno poznajo

zelo razvejane oblike praznovanj nove letine, te pa so vpete v celostno podobo okolja, kjer z njimi živijo.

Radi bi spomnili na neznan običaj, ki se je odvijal v ne-tipičnem vinogradniškem in vinskem kraju, a veliko pove o tem, kako so ljudje spoštovali tisto malo, kar so imeli, spoštovali so simbolni pomen, sporočilo vsebine, ne pa njeno finančno vrednost.

Le malokdo pozna kraj Žablje, zahodno od ceste Banj-šice–Kal nad Kanalom. Tja se je leta 1953 odpravil Pavel Medvešček, da bi zapisal kaj o Martinovi bratniji, na katero ga je opozoril Justin Baudaž, doma iz Mešnjaka pri Levpi, ki je takrat živel na Gorenjem Polju. V Žabljah mu je Anton Žabar, »Bajtarjev«, rojen 1895, ki je živel v hiši št. 22, povedal, da je ideja o bratniji prišla iz Vipav-ske doline, kamor je nek domačin tedaj hodil okopavat vinograd. Snovalci bratnije so se večkrat sestali, vse pa so delali pritajeno in skrivnostno. Zato niso nikoli nič zapisali, vse so dali na besedo. Takrat so martinovanju rekli novina. Bratnijo so ustanovili 11. novembra leta 1906 v Žabljah. Ni znano, kdo vse je bil med ustanovi-telji, niti v kateri hiši se je to zgodilo. Znano je le to, da

je bratnijo ustanovilo devet udov. Najstarejši je predla-gal enega, ki so ga izvolili za staroda. Ta je moral opra-viti prdušnco – prisego. Sedel je na brentunik (lesena posoda, mernik ali brenta), nakar mu je najstarejši po-ložil na glavo žajdl (neke vrste krono). Potem je moral na glas izreči: »Zvesto bom služil Martinu in spoštoval regule bratnije.« Šele nato mu je dal v roke Martinovo palico in na levo ramo ob-stran, nekakšno lento iz platna, ter v roke ganč – vrč z vinom, ki ga je dvig-nil rekoč: »Naj živi Marti-nova bratnija!« In ga je izpraznil.

(Iz poglavja Spontana prazničnost martinovanja in kako so Japonci postali martinci)

Sv. Martin in berač, El Greco (1597/99)

Vino je pijača za doživetjadr. Julij Nemanič, enolog

V dobrih stotih dnevih se trta iz zimske zaspanosti razvije v košato rastlino, okrašeno z grozdjem raz-ličnih barv in okusov. Od letine bo odvisno blagosta-nje vinogradnikove druži-ne. Letina ni nikoli enaka niti prejšnji niti naslednji. Veselje ob dobri trgatvi je nepopisno in daje občutek poštenega plačila za mar-ljivo delo. Slabo letino si-cer spremlja razočaranje, toda vinogradnik nikoli ne krivi trte. Po vsaki naravni ujmi se zopet loti reševa-nja vinograda z vso skrbjo in občutljivostjo, kakor da rešuje svojo najdražjo ose-bo. Brez te obojestranske navezanosti bi bilo v Slo-veniji manj vinogradov, ti pa ne bi bili tako skrbno obdelani.Razvoj kakovosti vin v Slo-veniji in svetu potrebuje nadgradnjo vinske kultu-re, da bi bila kakovost vin opažena in pravilno doži-veta. In to je bil klic avtorju dragocene knjige Vinski brevir – Kako razumeti vino (1997), naj jo nadgradi in izda novo knjigo.

Nastale so Vinske bravure. In Drago Medved ponovno dokazuje, da lahko tudi človek, ki ni vinogradnik, vendar začuti vlogo trte in vina v življenju ljudi, doda biser v civilizacijski mo-zaik vinske trte. Medved je to naredil v obliki knjige, ki bo obogatila in popestrila naše čtivo o vinu ter ozave-ščala ljubitelje in poznaval-ce vin. Vse stare civilizaci-je, Egipčani, stari Grki in Rimljani, so si prizadevale dodati svoj prispevek na ol-tar ugleda vin. Tudi v naši dobi ima vino izjemno vlo-go in je tako rekoč nepo-grešljivo v človekovem živ-ljenju. Drago Medved tako nudi bralcu možnost, da primerja današnje stanje vinogradništva in vina v Sloveniji s stanjem v dru-gih deželah in pri drugih narodih. Popelje nas več sto in celo več tisoč let v preteklost ter opiše dogod-ke in legende o vlogi vin-ske trte in vina v različnih civilizacijah.Knjiga je zabavno, a hkrati nevsiljivo poučno berljiva. Veliko je vinskih zgodb, ki

nas vlečejo, da požiramo strani ter tako bogatimo znanje in domišljijo. Kako zanimiva je zgodovina pe-nečih vin, vin posebne ka-kovosti. Kako raznolika in samosvoja je slovenska vinska ponudba, a žal pre-malo prepoznavna. Kako bogata je svetovna vinska košarica. Zvemo o drža-vah, za katere še pomisli -li nismo, da imajo svoje vino. Če bomo prebrali Vinske bravure, bomo lah-ko zanimiv sogovornik v vsaki vinski družbi, ki z mero in ljubeznijo uživa žlahtno vino.Vinske bravure so prava mala enciklopedija o vinu in vinski kulturi, in to v po-ljudni slovenski besedi. Dejstvo je namreč, da celo najboljše vino ne pride do pravega izraza, če ni zra-ven ustrezne kulture. In ravno znanje o pozitivnih in negativnih plateh vina bo pomagalo, da bomo vina uživali bolj zdravo, ozaveščeno in po pameti. Vino ni običajna pijača za odžejanje. Je veliko več, je pijača za doživetja.

Vinska trta in vino sta po-memben sestavni del naše narodne identitete, prepo-znavnosti Slovenije. In da bo vino, ki je predvsem dopolnilo k prehrani, iz-polnjevalo svoje poslan-st vo, je treba neprenehoma širiti med ljudmi vinsko kulturo, in sicer tako vztraj-no kot vinogradnik obdelu-je vinograd in neguje vino. Pozoren bralec Vinskih bravur se bo gotovo zdrz-nil, če vina ne pije pravilno ali ne pozna vse vinske ra-znolikosti, ki jo imamo pred nosom. Koliko užit-kov gre mimo nas, če se ne zavedamo, katero vino uži-vamo in kako ga doživlja-mo. Vsak požirek vina, ki ga zaužijemo zavestno, zbrano, nam pripoveduje samosvojo zgodbo. Če te edinstvene pijače ne »doživ ljamo« in jo pijemo samo iz fizioloških potreb, zapravljamo čas. Pravilno zaužito vino prinaša užitke za telo in dušo. In pri do-brem vinu je duša nagraje-na v večji meri kot telo. Dandanes je to zelo po-membno za optimizem lju-

di, saj je lahko pravilno iz-brano vino k jedi ali k dogodku kot »sončni žarek v sivem vsakdanu«.Drago Medved priznava, da ga v mladosti vino ni posebej zanimalo. Bilo je pijača kot vse druge. Pomi-slim, kakšna sreča, da se ga je kasneje vino »dota-knilo« in ga osvojilo! Nje-gov dar pripovedovanja bo premamil mnoge, ki vinu zdaj ne posvečajo posebne pozornosti, in jim poma-gal do bolj kakovostnega življenja. Avtor namreč razlaga, da je treba kultur-ne pivce začeti vzgajati pravočasno. Preproste, a objektivne informacije o vinu so gotovo primerna in potrebna popotnica že za otroke in mladostnike. Le tako jih bomo obvarovali pred nezdravim pitjem in jih naučili razlikovati vino od drugih alkoholnih pi-jač. Če se bo mladi rod vsaj na kratko seznanil s tradi-cijo vina, ki je sooblikova-lo civilizacijske kulture, ter z vlogo vina v zdravil-stvu, v običajih, umetno-sti, poeziji, religiji, bo do-

vzetnejši tudi za nasvete o zdravem pitju.Pogosto slišimo o naravnih lepotah in kultivirani kraji-ni Slovenije. Beremo, kako nepogrešljivi so naši vino-gradi. Vinogradi v vseh let-nih časih krasijo vinorodna območja in so slikovita pri-vlačnost za izlete, so nepo-grešljivi del arhitekturne krajine. Spoznati dušo vino-gradnika je tudi doživetje za ljudi iz urbanih okolij. Res-ničnost pregovora »Kjer trta raste, živijo dobri in gosto-ljubni ljudje« potrjujejo mnogi, ki so imeli prilož-nost spoznati vinogradni-ške družine. Vinske bravure so zgodovinski pričevalec o dosežkih in ljudeh, ki so v zadnjih nekaj desetletjih delovali v panogi in so pove-zani z vinsko ponudbo tega časa. Pravi užitek za bralca so poglavja, ki opisujejo do-godke od prvega vinograd-nika Noeta do ljudi, ki se z vinom trudijo danes.»Gorje deželi, ki ne bo svo-jem u vinu imena ohrani-la!« pravi Matija Vertovec v svoji knjigi Vinoreja za Slo-vence (1844).

Vinska trta in vino imata veliko simbolično moč: navežeta ljudi in postaneta del njihovega življenja. Ta ljubezenska navezanost je zelo opazna med vinogradnikom in trtami. Kako lepo je obrezovati trto na pomlad in razmišljati o ta pravem številu očes in mladik za tekoči letnik. Brstenje očes že vliva upanje za dobro letino. Prvi zeleni poganjki, cvetenje kabrnikov, grozdiči, debeljenje jagod in končno dozorevanje.



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Če vas na izletu korak zanese skozi gozd ali čez travnik, boste rdečeglavega lepotca, ki krasi naslovnico Slovenskega gobarskega vodnika, bržkone prepo-znali, če vam prekriža pot. Toda slovenski gozdovi skozi vse leto skrivajo še vrsto drugih gobjih lepotic, ki jih boste morda želeli zgolj občudovati. Številne so opisane v tem odličnem priročniku za gobarje, katerega velika prednost je, da so ga napisali slovenski poznavalci. To so izkušeni gobarji in fotografi, ki se z gobarstvom ne ukvarjajo le ljubiteljsko, temveč so aktivni člani gobarskih društev, sodelujejo na gobarskih razstavah, se udeležujejo mednarodnih mi-koloških srečanj, predavajo in pišejo. V priročniku pa ne pišejo le o posamez-nih užitnih gobah, zaradi katerih se navsezadnje podajamo v gozd. Izvemo tudi, kaj gobe (glive) sploh so, kako se razmnožujejo, kako se prehranjujejo, kako jih delimo in poimenujemo, kako ravnamo, če zaužijemo strupeno gobo, kako pravilno nabiramo gobe in kakšne so nevarnosti pri nabiranju. Zelo po-membna so poglavja o varstvu narave in gob, o zaščitenih gobah, o razširjeno-sti gob po posameznih pokrajinah Slovenije in o zgodovini gobarjenja na naših tleh (takšnih poglavij ne pričakujte od drugih gobarskih priročnikov, ki so zgolj prevedeni iz drugih jezikov). Vodnik je primeren tako za gobarja začetni-ka kakor za odličnega poznavalca gob; je zanesljiv in varen pripomoček za vse, ki se po slovenskih gozdovih in travnikih potikajo ne samo kot nabiralci gob, temveč tudi kot njihovi občudovalci.

Odlična knjiga za iz let-nike je tudi naš Rast-linski vodnik. Z njim v roki je določevanje rast linskih vrst tudi za botanične začetnike »ma la malica«. Rastli-ne so nam reč razvršče-ne po zlahka prepo-znavnih znakih, posto-pek prepoznave pa je takle: poiščemo strani, katerih levi rob je obar-van enako kot cvet »naše« rast li ne (belo, rumeno, rdeče, modro, zeleno), izbe remo us-trezno zgradbo cveta, si pozorno ogledamo ilustracije na desni stra-ni in poiščemo ustre-zen opis na levi. Skupi-ne rastlin, pri katerih barva cvetov ni ključen znak (trave in travam podobne rastline, ig-lavci, listavci in nazad-nje pritlikavi grmi), so obravnavane v zadnji četrtini knjige.

Pri{la je pomlad!Končno pomlad! Vse toplejši in vse daljši dnevi nas predramijo iz zimske otopelosti, za nabiranje kondicije pa bo kot naročen krajši pobeg v naravo, ne predaleč ... Morda v kak lep kotiček Slovenije ali malce čez mejo, ki je navdihnil Željka Kozinca ...

Odkrivajte Slovenijo skozi oči enega najspretnejših in najbolj priljubljenih slovenskih popotniških piscev!

Željko Kozinc

Okrog Ljubljane61 izletov160 strani | 150 × 210 mm | poltrda vezava | 22,90 €

Izletniški vodnik po 61 toč-kah v bližnji okolici Lju-bljane, ki ima pred večino drugih evropskih prestol-nic enkratno prednost: že na pragu njenih predmes-tij se začno širiti vabljiva naravna okolja in razgiba-na, lepo oblikovana kul-turna pokrajina. Pešpoti se ponekod začenjajo že za zadnjo avtobusno postajo mestnega avtobusa, samot-na narava pa je dosegljiva po le nekaj kilometrih vo-žnje z osebnim avtomobi-lom. Tako se lahko Ljub-ljančani na kateregakoli od teh izletov podate konec tedna, tudi če radi malo dlje poležite, ali pa celo popoldne po službi.

Še vedno so na voljo tudi štiri knjige Lep dan kliče, bodisi posamič, po 29,00 €, ali v kompletu za 99,00 €. Ob nakupu vseh štirih knjig tako prihranite kar 17,00 €.

Željko Kozinc

Moje najljubše potiLep dan kliče – 10 let

464 strani | 185 × 265 mm | trda vezava | 39,80 €

V knjigi so zbrane 104 poti po Sloveniji in zamejstvu – za vsak konec tedna po dve. Osemdeset izletov, ki so že bili predstavljeni v štirih knjigah Lep dan kliče je Željko Kozinc bodisi v duhu bodisi zares še en-krat prehodil in jih osvežil z novimi podobami, novi-mi pogledi in razgledi, nato pa dodal še štiriindvajset novih izletov.

Knjiga je čudovito darilo zlasti za starejše bralce. Je večjega formata, črke so ve-like in zato prijaznejše za branje. Priložena je priroč-na avtokarta Slovenije z označenimi izleti iz knjige, ki smo jo pripravili skupaj z Avto moto zvezo Slovenije.

Prednost za uporabnike interneta: preden greste zdoma, si lahko izbrani izlet preprosto natisnete. Obiščite www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/Knjige/turistika/Moje-najljubse-poti.

Bojan Arzenšek, Bogdan Tratnik, Božo Malovrh

Slovenski gobarski vodnik364 strani | 125 × 195 mm | mehka vezava | 23,10 €

Thomas Schauer

Rastlinski vodnikPreprosto in zanesljivo določevanje

rastlin po barvi cvetovprevod Valerija Babij | 496 strani | 120 × 190 mm |

mehka vezava z zavihi | 29,00 €

© B

igst

ock


13www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Pri{la je pomlad!

Na Slovenskem je bila veli-ka noč – podobno kot dru-god – vedno tudi ljudski, pomladni praznik. Z njo so bili tesno povezani ljudsko verovanje, šege in stare na-vade, ki so se ohranili do današnjih dni.Preučevanju praznovanj in praznikov ter s tem pove-

zanih šeg in navad se še posebej predano posveča slovenski etnolog, kultur-ni in umetnostni zgodovi-nar ter publicist Damjan J. Ovsec. Obravnava jih tudi v tej imenitni knjigi, kate-re rdeča nit sta v pomlad in pomladanski ekvinokcij umeščena cerkveno-litur-

gično in ljudsko tradi cio-nal no praznovanje veli-konočne dobe in časa ter pri pa dajočih praznikov. Ta po membni vsekrščan-ski praz nik predstavlja z etnološ ke, mitološke, (kul-turno)zgodovinske, pa z astrološke, filozofske, teo-loške in psihološke strani.

Damjan J. Ovsec

Praznovanje pomladi in velike nočina Slovenskem in po svetu416 strani | 230 × 300 mm | trda vezava | 85,70 €

Foto: Goran Stoisavljević

To ni le knjiga, ki nas po-učuje o praznovanju in sim-bolih, ampak ponuja etno-loški vpogled v arhaična dogajanja, ki jih doživlja-mo zdaj. Praznovanje po-mladi nas uvaja v obnavlja-nje zunanjega življenja, ker gre za letni čas zmer-nega podnebnega pasu, kakor tudi v duhovno pre-novo, ki se ji človek bliža, ko se pripravlja na veli ko noč. Vstajenje Kristusa je možnost za duhovno, tran-scendentno pomlad. V ča-su, ko se ne zavedamo, kako pomembna je kultura za obstoj človeštva, čeprav je v Prešerna skočila iskra ognjena prav v velikonoč-nih dneh, ostaja primitiv-ni duh globoko nezaveden in še vedno pripravljen, da

se v napetem trenutku, ko se zavesti zgodi kaj usod-nega, dvig ne iz naše globi-ne. Ta knjiga o pomladi in veliki noči nas uči spoštlji-vosti do moči tega duha, kot tudi do krščanskega ar-hetipa, ki je nenadomest-ljiv kulturni podvig. Še več! Ta knjiga, ki je polna podatkov, ni prav nič dol-gočasna, saj odpira vrata domišljije prav vsakemu človeku.Prvo poglavje je o prazno-vanju pomladi, o bogovih prerajanja. Sledi datiranje praznika, ki je vedno na prvo nedeljo po prvi po-mladanski polni luni, zgod-ba o koledarjih, pa časovni okvir praznikov, prek pe-pelnice, s katero se začne obdobje velikega posta, in

cvetne nedelje, pri kateri obravnava zanimivosti o butarah vseh vrst pri nas in v številnih evropskih deže-lah. Poglavje o pasijonu obravnava nastanek in raz-voj procesij. Vse téme ve-likega tedna so natančno obdelane, v petindvajsetih poglavjih se seznanimo s teologijo, obredi, navada-mi, šegami, vražami doma in v Evropi. V poglavju o božjem grobu zvemo veli-ko o starojudovskih grobo-vih in Kristusovem grobu. Najdemo veliko podatkov o velikonočnih jedeh v slo-venskih pokrajinah in tudi v Evropi. Posebno poglavje je posvečeno praznovanju v Ljubljani: od procesij do tradicionalne slanikove po-jedine, od ljubljanske bu-

tare do obdarovanja. Dra-goceno je poglavje o veli-konočnih voščilnicah.Takšne knjige nima še no-ben narod v Evropi. Če bi jo prevedli v vsaj tri veli ke jezike, bi iztržili več, kot smo s predsedovanjem Ev-ropski uniji.Posebno dragoceno je, da avtor prazničnim dne vom, ki jih vsi poznamo in mno-gi praznujemo, dodaja skrivnost no ozadje pomla-di in arhetipe velike noči, kar povezuje vsakoletni praznik z večnostjo. Praz-nik je naredil prosojen za skrivnost. Sodobna psiho-loška znanost ve, da vera ni opij za ljudstvo, kot so nekoč trdili, ker je v vsa-kem človeku ob nagonu po samoohranitvi tudi nagon

po transcendenci. Odnos s transcendentnim je za člo-veka zdravilen, zato je člo-vekov individiualni odnos do Boga zaščita pred po-gubnimi vplivi različnih masovnih akcij.Ovščeva knjiga Praznova-nje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu prihaja v času, ko bi nam kakšen vstajenjski zagovor prišel zelo prav. Vsi potre-bujemo pomladno preroje-nje, da bi nam pognalo za-stalo življenje in nas izpeljalo iz mrtve točke.

Če novo knjigo o praznova-nju pomladi in veliki noči samo listamo in pasemo oči na številnih ilustraci-jah, oživ ljamo mitološke podobe v nas. Obujamo ob-čutek, da se naša zavest in nezavedno nenehno spo-razumevata. Naše zdravje je odvisno prav od tega sporazumevanja. S pomoč-jo te knjige bomo obnav-ljali čustva, ki nam spo-ročajo, da lahko živimo naprej, čeprav se nam je že zdelo, da se bomo zlomili in odnehali.

Vsi potrebujemo pomladno prerojenje, da bi nam pognalo zastalo življenje in nas izpeljalo iz mrtve točkeMeta Kušar (ob izidu knjige aprila 2010)

Foto: Igor Modic

Damjana J. Ovsca poznamo kot proučevalca meščanstva, še posebej ljubljanskega, raziskovalca praznovanj in praznikov, šeg, navad, vraž, mitov in simbolov. Slovensko kulturo je obogatil z desetimi knjigami, ki obravnavajo omenjena poglavja, in vsaka od njih je orala ledino na področju, ki ga je avtor obravnaval. Po tridesetih letih ukvarjanja s prazniki in pisanja o njih je napisal knjigo Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.

Barbara Lenarčič

Voščilo je najlepše darilo96 strani | 120 × 200 mm | trda vezava | 15,70 €

Knjižica je zbirka voščil za najrazličnejše priložnosti: za Božič, novo leto in veli-ko noč; za god in rojstni dan; za krst, prvo obhajilo, birmo, poroko, novo mašo, redovne zaobljube ter oblet-nice mašniškega posveče-nja in redovnih obljub; za dosežke in prelomnice (ko-nec šolanja, služba, napre-

dovanje, pohvala, nagrada, priznanje, nov dom, zaro-ka, poroka, rojstvo, oblet-nica poroke, upokojitev) ... Na koncu so še izrazi soža-lja, prošnje, zahvale, opra-vičila, pozdravi z dopusta ter dobre želje za vsak dan.

Knjižici je priloženih šest prisrčnih voščilnic.

Veličastno obredje in navade, ki pogosto naredijo močan vtis celo na neverne, prebujanje narave, skrivnost trplje-nja in življenja po smrti, greh in odrešenje, vse to nas nagovarja in je gradivo za velikonočna voščila.

Bolj globoko človek skuša doživeti praznike, več možnosti se mu odpira tudi pri pisanju voščil.

Barbara Lenarčič

Nagradno e-vprašanjeKako se imenuje igra s pirhi, ki jo prikazuje slika?*

a) turčanje b) sukanje c) valinčanje

Odgovor pošljite po e-pošti na naslov [email protected], in sicer do ponedeljka, 18. aprila 2011. Izžrebali bomo tri pošiljatelje pravilnega odgovora: prvo-izžrebani prejme knjigo Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu, naslednja dva pa knjižico Barba-re Lenarčič Voščilo je najlepše darilo. Izid žrebanja bo objav-ljen v sredo, 20. aprila, na www.modrijan.si.Vabljeni k sodelovanju!

(* Odgovor najdete v knjigi Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu, str. 363)

prelistajte knjigo naw w w . m o d r i j a n . s i�

Do velike sobote, 23. aprila, boste za to knjigo odšteli samo 59 €!

Ne zamudite enkratne priložnosti za ugodnejši na-kup! Če naročite knjigo do velike sobote, 23. aprila, boste zanjo odšteli samo 59 €. Izpolnite našo naročil-nico ali obiščite www.modrijan.si, knjiga pa čaka na vas tudi v boljših slovenskih knjigarnah, kjer jo boste lahko prelistali in se sami prepričali, zakaj je bila lani Modrijanov spomladanski hit.



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Za zdravo ìvljenjeLejla Kažinić Kreho

Prehrana 21. stoletja za ženskePrevod Petra Novak

216 strani200 × 240 mm

mehka vezava z zavihi

34,90 €

Dr. Lejla Kažinič Kreho, zdravnica in nutricionistka, je ena najbolj znanih hrvaš-kih prehranskih strokovnjakinj. Šolala se je v Veliki Britaniji na uglednem lon-donskem King's Cellegeu (Department of Biomedical and Health Sciences), kjer je magistrirala iz klinične prehrane. Je članica Britanskega nutricionističnega združenja. Od leta 2003 živi in dela v Zagrebu, kjer vodi prehransko dietetsko posvetovalnico Nutrimen, s pisanjem za vodilne hrvaške dnevnike in revije ter s predavanji pa si prizadeva prispevati k ozaveščanju o vplivu prehrane na člove-kovo zdravje.

Prehrana 21. stoletja za ženske je le ena izmed njenih knjižnih uspešnic. Namenjena je vsem ženskam, od najstnic do tistih v »zlatih« letih. Njen moto je: »Če današnji zdravniki jutri ne bodo postali nutri cio nisti, bodo današnji nutricionisti jutri postali zdravniki,« in kot avtorica poudarja v uvodu, želi moderni žens ki pomagati, da bi bila kos življenjskemu ritmu, ki ga terja 21. stoletje, in to z najmanj bolečim, najpreprostejšim in najlaž-je dostopnim sredstvom – s hrano.

V dvanajstih poglavjih in več kot 100 receptih prinaša nasvete, kako z vsakdanjimi živili ohranjati želeno težo, kako osvežiti spolno življenje, v kuhinji pripraviti naravni prozac, kako se pri-praviti na nosečnost in dojenje ali pa z obraza izbrisati nekaj let, kako si pomagati pri najpogostejših ženskih zdravstve-nih težavah v posameznem življenjskem obdobju, od mo-tenj hranjenja v najstniških letih, prek neplodnosti in en-dometrioze, vse do osteoporoze in raka na dojkah. Recepti ne prinašajo eksotičnih živil iz daljnih dežel, ampak vsakdanja, dostopna, po možnosti ekološko pri-delana živila, brez pesticidov, dodatkov in umetnih barvil, tudi nekatera taka, ki smo jih prenehali jesti, ker veljajo za starinska, za taka, ki se ne prilegajo moder-nemu načinu življenja.

Avtorica je sistematično, obenem pa preprosto in zani-mivo pokazala, da se dandanes vse bolj potrjuje staro-davno prepričanje o zdravilnosti hrane. Prehrana 21. sto-letja za ženske ni zbirka pravljic in bralki ne obljublja, da bo imela čez mesec dni idealen pritisk, telo supermodela in za deset let mlajši obraz. Pravi prijatelji si ne lažejo in zdi se, da bi ta knjiga lahko postala prav to: prijateljica, ki bo vedno z vami in vam bo pomagala najti najboljšo pot do zdravja, forme in dobrega počutja.

Odlična knjiga. Kot coach in svetovalka za učinko-vito hujšanje opažam, da je najpogostejše vpraša-nje, ki mi ga zastavljajo tako ženske, ki želijo shuj-šati, kot tudi tiste, ki bi bile »zgolj« rade zdrave in vitalne ali pa bi rade obdržale novo nižjo težo – vprašanje: Kaj naj jem? In odgovor na to temeljno vprašanje je ravno v knjigi Prehrana 21. stoletja za ženske. Življenje je namreč postalo sila zapleteno in tudi svojega jedilnika se moramo lotevati oboroženi z dobrimi podatki ter nasveti ter kot ozaveščeni po-trošniki. Ni namreč vse zlato, kar se sveti, in ni vse zdravo, kar je zeleno. Knjiga je dobrodošel priroč-nik, ki ne sme manjkati na nobeni nočni omarici in v nobeni kuhinji, od vnukinje do prababice.

Vida Petrovčič, novinarka, NLP mojster praktik, coach

V medicini se zavedamo pomena zdrave in raznoli-ke prehrane v primarni preventivi ter bolezenskim stanjem prilagojene prehrane v sekundarni preven-tivi. Knjiga dr. Lejle Kažinić Kreho, zdravnice in nu-tricionistke, je pravi zdravstveni vodnik, v katerem je hrana zdravilo. Izredno kredibilna knjiga temelji na znanstveno utemeljenih dejstvih. Ženske vseh starosti bodo ob prebiranju knjige lažje razumele de-lovanje svojega telesa, tako v zdravju kot v bolezni. V njej bodo našle tudi veliko zelo zanimivih kuhar-skih receptov in nasvetov za nego kože. Knjiga res sodi v roke vsake sodobne ženske.

mag. Renata Rajapakse, dr. med., specialistka družinske medicine

Da je hrana zdravilo, že dolgo vemo. A koliko to upoštevamo v vsakdanjem življenju? Vsekakor pre-malo. Znanje naših prababic, ki so poznale čudež-no moč živil, začimb in zelišč ter z njimi premagale marsikatero bolezen, je utonilo v pozabo, in že pri nedolžnem glavobolu največkrat sežemo po tablet-ki. Zato je lahko ta knjiga odličen kompas, ki so-dobno žensko vodi po vseh postajah njenega življe-nja – od najstnice do starostnice – ter ji na preprost in učinkovit način razkrije zdravilen vpliv hrane na morebitne tegobe, s katerimi se bo srečevala. V knji-gi niso zbrani le nasveti, ampak tudi konkretni in preprosti recepti, ki jih na hitro pripravimo za do-mačim štedilnikom ter si tako prihranimo marsika-teri obisk pri zdravniku. In ker ne gre skozi želodec le zdravje, ampak tudi ljubezen, je avtorica začinila knjigo še z nasveti za krepitev spolne moči vse do pozne starosti. Kako? S hrano, seveda!

Marjana Ogorevc Žgalin, glavna in odgovorna urednica Anje

Knjiga Prehrana 21. stoletja za ženske izide vsak čas. Če jo naročite z našo naročilnico do 16. maja, boste ob takojšnjem plačilu prejeli Statusov sekljalnik začimb in zelišč, s pomočjo katerega boste svojo hrano obogatili tako z okusom kakor aromo, seveda pa ne gre pozabiti na obilo dragocenih vitaminov in mineralov. Tudi če naročite samo to knjigo, bo za vas cenejša za 5 €, kolikor je vreden Modrijanov darilni bon (str. 27). Knjigo prejmete takoj po izidu.

novo

Naročite do 16. maja in pridobite praktično darilo!


15www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Za zdravo ìvljenje

Gorazd Gavez

Premagani sovražnikBiološko zdravljenje raka248 strani | 200 × 260 mm | trda vezava | 35,70 €

• Kaj je rak?• Kaj lahko oboleli sam naredi za svojo ozdravitev?• Zakaj vseh, ki so zboleli za rakom, ni mogoče

ozdraviti?

Karen R. Koenig

Pravila, kako »normalno« jestiZdravorazumski pristop za vse, ki so kar naprej na dietah, se prenajedajo, si odrekajo hrano, jedo iz čustvenih vzgibov, in tudi tiste, ki so nekje vmes!prevod Lili Potpara | 208 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava z zavihi | 24,70 €

Vida Petrovčič

70 najboljših receptov za hujšanje160 strani | 215 × 230 mm | trda vezava | 24,90 €

Christof Jänicke, dr. Jörg Grünwald

Alternativna medicinaPraktični in strokovni priročnik

priredba in ureditev Aleš Učakar, strokovni pregled dr. Gorazd Gavez, prevod Herta Orešič in Marusja Uhernik | 736 strani | 180 × 240 mm | trda vezava | 79,00 €

Koristno je, da to in ono o raku vemo, ko smo še zdravi, in da je védenje o raku del splošne izobrazbe.

Odgovore na taka in po-dobna vprašanja boste naš-li v tej knjigi, ki je napisana tako za zdrave ljudi kakor za bolne: zdravi se bodo naučili, kako pravi čas pre-poznati bolezenske znake in kako ravnati, ko obolijo; bolnim in njihovim svoj-cem pa bo knjiga pomagala soočiti se z boleznijo ter jih poučila o možnostih zdra-vljenja. Knjiga namreč vse-buje mnogo več kot le na-

svete o prehrani, h katerim se ob začetku bolezni zate-če večina obolelih.V priročniku so opisane po-goste rakave bolezni, pred-stavljeni so splošno veljav-ni in najpogostejši klasični načini ter dopolnilni načini zdravljenja raka. Biološke terapije v širokem pomenu besede ne »napadajo« raka-vih celic neposredno. Pogo-sto – a to ni pravilo – jih tudi ne uničijo, temveč aktivira-

jo obrambne celice, po dru-gi strani zavirajo rast ma lig-nih celic, blažijo škodljive učinke rakave bolezni, akti-virajo in podprejo zdravo tkivo okolice in telesu last-ne mehanizme v smeri sa-moozdravljenja.Kritično so predstavljeni tudi novi, manj znani po-stopki zdravljenja, izjem-no dragoceni pa so številni nasveti bolniku na poti do zdravja.

• Naučite se pravil, ki se jih »normalni« jedci samodejno držijo.• Spremenite negativno razmišljanje in nezdrave navade.• Naučite se ravnati s težavnimi čustvi, ne pa da jih stradate ali bašete

s hrano.• Počutite se zdravo in »normalno« v bližini hrane.• Ustvarite resnično izpolnjujoče življenje.

Avtorica humorno, sočutno in z zdravo pametjo opisuje uravnovešene drže in vzorce, ki bodo koristili vsakovrstnim jedcem.

V knjigi boste našli 70 naj-bolj priljubljenih jedi s tako imenovanim »nizkim glike-mičnim indeksom«, torej jedi in obrokov, s katerimi bomo z lahkoto shujšali in

obdržali nizko težo. Izbra-ni recepti so enostavni za pripravo in cenovno dose-gljivi, sestavine so povsem domače. Poleg receptov pri-naša knjiga tudi nasvete,

navodila in namige, ki kori-stijo pri hujšanju. Na kon-cu knjige je tabela glike-mičnih indeksov živil, ki jo lahko tudi sami dopol-njujete.

• Kako delujejo oblike alternativnega zdravljenja?• Pri katerih težavah nam lahko pomagajo?• Kako najdemo primernega terapevta?• Katere oblike zdravljenja nam lahko pomagajo pri zdravstvenih težavah?

Kaj lahko storimo sami?

Poiščite odgovore v tem uporabnem priročniku priznanih nemških strokovnjakov!

Knjigi ameriške nevropsihi-atrinje dr. Louann Brizen-dine vam bosta v razumlji-

vem in sproščenem jeziku razkrili številne skrivnosti razmišljanja in čustvovanja

žensk in moških. Spoznajte drug drugega skozi per-spektivo možganov.

Louann Brizendine

Ženski možganiprevod Lili Potpara | 256 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava z zavihi | 25,00 €

Louann Brizendine

Moški možganiprevod Lili Potpara | 248 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava z zavihi | 25,10 €


25,00 € + 25,10 € = 40 €

Naročila sprejemamo: 1. po pošti z naročilnico; 2. po telefonu: 080 23 64; 3. po faksu: (01) 236 46 01; 4. po e-pošti: [email protected]; 5. prek interneta: www.modrijan.si (cena posamezne knjige je za 5 % nižja – modra cena)� Plačilo z gotovino po povzetju: Celotno kupnino plačate ob prevzemu

pošiljke.� Plačilo na več obrokov: Lahko se odločite za nakup do 6 obrokov brez obresti.

Prvi obrok plačate ob prevzemu pošiljke. Najmanjša vrednost obroka je 15 €. � Plačilo s kartico: Sprejemamo kartice MasterCard, Visa, Karanta, Diners,

American Expres, Activa. Ob oddaji naročila nam posredujete številko kartice in datum veljavnosti. Vse cene vključujejo DDV.

Dostava po pošti: Naročeno boste prejeli najpozneje v 8 dneh od naročila. Stroški dostave se obračunavajo po veljavnem ceniku Pošte Slovenije.� Osebni prevzem: Naročeno lahko vsak delovnik od 8.30 do 15.00 prevzamete

tudi na sedežu Založbe, Poljanska cesta 15, Ljubljana. O prevzemu nas obve-stite na telefonsko številko (01) 236 46 00.

� Garancija: Če z naročeno knjigo ne boste zadovoljni, jo lahko brez obveznosti (nepoškodovano) vrnete v 8 dneh od prejema. Zamenjali vam jo bomo za ka-terokoli drugo knjigo ali vam povrnili kupnino. Če želite naročeno vrniti, po-kličite (01) 236 46 00 in razložili vam bomo način vračila.

� Splošni pogoji naročanja: S podpisom na naročilnici potrjujete, da ste sezna-njeni s prodajno-plačilnimi pogoji, in dovoljujete, da Modrijan založba, d. o. o., pri neposrednem trženju uporablja vaše podatke. Njihovo uporabo lahko ka-darkoli prekličete.

Pomembni e-naslovi:[email protected]@modrijan.si (vodja trženja)[email protected] (marketing)[email protected] (dogodki)[email protected] (klicni center)

NAJHITREJE DO KNJIGE

preberite odlomek naw w w . m o d r i j a n . s i�


UGODJE S KNJIGO

Modrijanova knjigarna na Trubarjevi cesti 27 v Ljubljani je naša edina knjigarna in bržkone tudi edina v Sloveniji, v kateri je mogoče kupiti prav vse knjige založbe Modrijan. Kot splošna knjigarna seveda nudi knjige iz programa ve-čine slovenskih založb, in tem je namenjen skoraj ves pro-dajni prostor. Topel in prijazen, pa vendar zračen interier skrbi za dobro počutje obiskovalcev, celo počitek – v knji-garni je dovolj sedišč za vse, ki želijo knjigo pred naku-pom tudi prelistati; umaknejo se lahko na galerijo ali pa počijejo na eni od udobnih zof v središču knjigarne. Otro-ci se lahko »zaposlijo« v igralno-bralnem kotičku, ki je varno umaknjen od vhoda, kar staršem omogoča popoln nadzor nad gibanjem otroka. Zelo veseli smo obiska šolar-jev in mladih bralcev.

V knjigarni so na voljo tudi šolske knjige. Učbenike in de-lovne zvezke ter dodatna gradiva je mogoče kupovati vse leto, pred nakupom pa jih lahko tudi prelistate. Če se pri izbiri kaj zatakne, lahko pri priči uporabite naš računalnik in se »posvetujete« z internetom. Seveda pa vam bodo vedno priskočili na pomoč naši knjigarji.

Nove knjige, ki jih lahko kupite v knjigarni, dišijo popolno-ma drugače od tistih rabljenih in ničkolikokrat prelistanih iz knjižnice, zato vabljeni k nakupu v Modrijanovo knjigarno!

DOBIMO SE V MODRIJANOVI KNJIGARNI

Modrijanova knjigarna ni le prodajalna knjig, temveč tudi prostor, namenjen kulturnim prireditvam, kot so literarni večeri, okrogle mize, glasbeni nastopi, tiskovne konferen-ce ... Dogodke prirejamo v podaljšku osrednjega prostora, kjer lahko udobno sedi od 30 do 50 obiskovalcev, osrednji prostor pa sprejme tudi več kot 100 obiskovalcev, saj je mogoče dogajanje spremljati tudi z galerije.

Skozi leto se v Modrijanovi knjigarni zvrstijo številni do-godki, namenjeni zelo različnih profi lom obiskovalcev. Vsak tretji četrtek se v knjigarni srečajo člani in prijatelji Zgodovinskega društva Ljubljana ter prisluhnejo predava-njem, ki so večinoma povezana z zgodovino Ljubljane – ta lahko zadeva arhitekturo, industrijo, modo, medicino, otroštvo ... V prvih mesecih šolskega leta gostimo dijake in učitelje izbranih ljubljanskih srednjih šol na IZbranjih. Dija-ki aktivno sodelujejo pri pogovoru, sami pripravljajo branje odlomkov in dogodke večinoma tudi moderirajo, učitelji pa nastopajo kot mentorji. Zadnja IZbranja so bila januarja, dijaki gimnazij Ledina in Bežigrad pa so se pogovarjali s pisateljema Dragom Jančarjem in Katarino Marinčič.

Zelo dobro obiskan in odmeven je bil nastop priljubljenega hrvaškega pisatelja Renata Baretića, avtorja romana Hotel Grand (glej stran 24) in pred nekaj leti objavljene velike uspešnice Osmi poverjenik. Srečanje, ki ga je zasnovala in večidel izpeljala Ðurđa Strsoglavec, prevajalka in docentka na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete UL (študijska smer Južno slovanski študiji), je popestrilo »Enkratno senč-no gledališče« – študentke Lara Mihovilović, Ana Šetina,

Maja Šarlah, Rosana Crve-lin, Vesna Djurić, Anja Bra-čič in Ana Beltran (na sliki od leve proti desni; z njimi sta Renato Baretić in Ðurđa Strsoglavec) so odlomke iz romana Hotel Grand pred-stavile z branjem in igro za posebej priprav ljeno ponja-vo na galeriji. Če ste zamu-dili, vam je lahko žal, kajti »enkrat no« pomeni, da po-novitve ne bo.

Vabljeni na dogodke v Modrijanovi knjigarni!

FEJSBUK JE FEJST!

Modrijanova knjigarna je tudi na Facebooku. Kliknite »Všeč mi je« in bodite obveščeni o dogodkih, novostih in prodajnih akcijah v Modrijanovi knjigarni. Preko Face booka lahko sodelujete tudi v nagradnih igrah in si ogledujete fotografi je z naših literarnih večerov. Pridružite se nam!

BRALEC KUPUJE CENEJE

Modrijanovo kartico ugodnosti »BRALEC kupuje ceneje« pridobite zelo preprosto. Obiščite Modrijanovo knjigarno in izpolnite pristopno izjavo. Kartico dobite in uporabite takoj, velja pa v Modrijanovi knjigarni (za vse izdelke v po-nudbi) in na sedežu založbe Modrijan (samo za knjige za-ložbe Modrijan). Vsak nakup vam prinese dobroimetje v znesku 5 odstotkov vrednosti nakupa. Kartica je lahko tudi darilo: če bi radi komu podarili knjigo, pa se ne more-te odločiti, katero, lahko vzamete kartico in nanjo naložite poljuben znesek. Obdarovanec bo lahko ob unovčenju svojo darilno kartico spremenil v običajno in jo odtlej upo-rabljal pri kupovanju v knjigarni.

M O D R I J A N OVA KNJIGARNA

Foto: Aleksander Lilik

Foto: Aleksander Lilik

Projekte bralne kulture v Modrijanovi knjigarni fi nančno podpira

odje s knjigo

KN

J I G A R N A

MODR I JA

NO

VA

kupuje ceneje

Foto: Igor Modic

Foto: Igor Modic


M O D R I J A N OVA KNJIGARNA

Poljanska 15

Poljanski nasip

Zmajski most

Petkovškovo nabrežje

Trubarjeva cestaTrubarjeva 27

Mi k

l oš i

č ev

a c

es t

a

I lirska ulica

atsec

av

ejlse

R

Komenskega ulica

Tavčarjeva ulica

Dalmatinova ulica

avotelagiC

Pražakova ulica

Ko

l od

vo

r sk

a c

es t

a

Čufarjeva ulica

M a s a r y k o v a c e s t a

Slomškova ulica

acilu avokleteM

acilu avokintoK

acilu avona

mzoR

Tromostovje

atsec ageksjnirZ

Streliška ulica Stro

ssm

ayer

jeva

uli

caKo

pi t

ar j

ev

a u

l ic

a

Ciril-Metodov trg

Mes

tni t

rg

Prešernov trg

SESTAVI, POBARVAJ IN SE IGRAJ!

Modrijanova knjigarna vam predstavlja ustvarjalne igrače CALAFANT. Izjemno priljubljene so v Nemčiji in ZDA, kjer so bile že večkrat nagrajene.

CALAFANT so visoko kakovostne igrače iz kartona, ki jih je zasnoval nemški risar Boris Schimanski. Na voljo so naj-različnejši modeli, od malih in preprostih, kot so avtomo-bil, letalo, hišica, ladja, dinozaver ..., do velikih in najbolj kompleksnih, kot so utrdba z divjega zahoda, grad mor-ske deklice in indijanska vas.

In zakaj so te igrače nekaj posebnega? Ker jih mora otrok sam sestaviti ter jih pobarvati in okrasiti po lastni želji. Za to pa ne potrebuje ne škarij ne lepila, saj so vsi deli že vna-prej izrezani in preluknjani in jih je mogoče sestaviti zgolj s pregibanjem in zatikanjem v reže. Vsaki igrači so prilo-žena ilustrirana navodila, nekateri modeli pa imajo prilo-žene tudi fl omastre za barvanje. V igri bodo uživali tako

predšolski otroci kakor šolarji, zabavno bo, naj je otrok sam, v dvoje ali v družbi.

CALAFANT so varne in trpežne igrače, nimajo ne ostrih ro-bov ne koničastih delov, ki bi lahko poškodovali otroka. Ker jih sestavimo brez lepila, jih zlahka spet razstavimo in shranimo. Ko jih otroci prerastejo ali se jih naveličajo, jih odložimo za star papir.

Pridite po CALAFANT v Modrijanovo knjigarno!

WWW.MODRIJANOVAKNJIGARNA.SI

Spletna stran Modrijanove knjigarne ni prava e-knjigarna, saj spletnim kupcem omogoča zgolj nakup šolskih knjig. Je pa pomemben informacijski portal, prek katerega obve-ščamo javnost in zlasti obiskovalce o dogodkih v knjigar-ni ter izbranih knjižnih novostih. Mnogo je tudi novic, s katerimi skušamo popularizirati kupovanje knjig in spod-bujati bralno kulturo.

Obiščite www.modrijanovaknjigarna.si!

POIŠČIMO VAŠIM KNJIGAM NOV DOM

V sodelovanju z Nedeljskim dnevnikom v Modrijanovi knji-garni že od njenega odprtja uspešno poteka akcija »Poišči-mo vašim knjigam nov dom«. Knjig so se doslej razveselili v številnih društvih in zavodih, obdarili smo tudi posamez-nike in tako nov dom našli za več kot 5800 knjig. Po zad-njem, decembrskem pozivu smo zbrali okoli 400 knjig ter jih podarili knjižnici doma upokojencev Center (enota Po-ljane), knjižnici bolnišnice Golnik, KUD Alme Karlin iz Ce-lja in bralkama, ki sta si zaželeli zlasti ljubezenske in zgo-dovinske romane. Manj uspešni smo bili pri zbiranju knjig za otroke in mladino. Kaže, da se otroci neradi ločijo od svojih knjig ali pa jih tako »obdelajo«, da niso več pri-merne za oddajo. Če bi torej radi podarili kakšno knjigo za študentske družine in bolnišnično šolo, lahko v naši knjigarni poiščete knjigo, ki je na voljo s popustom, in jo odložite na označeno mesto. Otroci, katerih starši si knjig ne morejo privoščiti, bodo novih in še nedotaknjenih knjig še posebej veseli, toliko bolj pa tisti, ki del otroštva preživljajo v bolnišnici.

Naj poudarimo: akcija je dobrodelna, knjige pa so name-njene ljudem in ustanovam, ki za nakup knjig nimajo de-narja. Eden poglavitnih ciljev pa je spodbujanje h kupova-nju knjig. Zato prevetrite svoje knjižne police, knjige, ki jih ne potrebujete, prinesite k nam in si spotoma kupite kakš-no knjižno novost.

Bliža se svetovni dan knjige in avtorskih pra-vic, z njim pa prihajajo 16. slovenski dnevi knjige, tradicionalni knjižni sejem v središču Ljubljane. V tem času se bo Ljubljana poslovi-la od naslova svetovne prestolnice knjige ter ga predala Argentincem – Buenos Airesu.

Praznujte z nami tudi vi, dragi bralci. Tri leta po izidu zbirke Euroman vam nudimo knjige samo po 4,99 €. Kupovali jih boste lahko od sobote, 2. aprila 2011. A ta ugodnost bo na voljo samo v Modrijanovi knjigarni v Ljub-ljani ter na naši stojnici v času 16. slovenskih dnevov knjige.

Pridite in si dopolnite zbirko Euroman!

Zbirka Euroman je uradno izšla 23. aprila 2008, na sve-tovni dan knjige in avtorskih pravic, v obdobju predsedo-vanja Slovenije Svetu EU. Je najobsežnejša zbirka, kar jih je kdaj pri nas izšlo v enem dnevu, saj je v njej kar 27 proz-nih besedil (roman, kratka proza, kratke zgodbe) 27 lite-ratov iz 27 držav članic EU. Knjige so razvrščene po abe-cednem redu slovenskih imen držav; Slovenija z romanom Drevo brez imena Draga Jančarja je postavljena na čelo, sledijo vse preostale od Avstrije do Velike Britanije.

Skupni obseg zbirke je malo manj kot 5400 strani (okoli 340 tiskarskih pol), v povprečju imajo knjige po 200 stra-ni. Dela v zbirki, vključno s slovenskim, so bila napisana v 21 uradnih jezikih EU (izmed 23).

Pri nastajanju zbirke je, če ne štejemo 26 avtorjev izvir-nih del in pisatelja Draga Jančarja, neposredno sodelova-lo 46 knjižnih ustvarjalcev. Zbirko sta koncipirali in uredi-li Bronislava Aubelj in Saša Jerele, posamezne knjige so uredili še Tatjana Jamnik, Marta Kocjan - Barle, Mija Lon-gyka, Maja Novak, Aleš Učakar in Julija Uršič. Prevajalo je 21 prevajalk in pet prevajalcev, ki so večinoma prispevali tudi krajše spremno besedilo. Tri dela, estonsko, finsko in latvijsko, so prevedena posredno iz angleščine oziroma francoščine, saj zanje ni bilo mogoče pridobiti prevajal-cev. Sodelovalo je še šest piscev spremnih besedil.

Zbirki 27 knjig je priložena predstavitvena brošura Zgod-be s pogledom.

Celostna podoba zbirke je skupni projekt treh stalnih Modrijanovih oblikovalcev, Davorja Grgičevića, Branke Smodiš in Vesne Vidmar. Knjige so tehnično uredili Go-ran Čurčič, Dušan Obštetar in Kazimir Rapoša, ki je po-skrbel tudi za grafično podobo. Knjige je natisnila tiskar-na Gorenjski tisk.

Zbirka Euroman je bila predstavljena 22. aprila 2008 v Unionski dvorani v Ljubljani. Glavna govornika sta bila Drago Jančar in Branimir Nešović, direktor založbe Mo-drijan. Vrhunec večera, ki ga je povezovala Tajda Lekše, je bil glasbeni nastop klavirskega dueta Milko Lazar in Bojan Gorišek – eno od skladb, ki sta jih zaigrala, je pose-bej za ta večer zložil skladatelj Aldo Kumar.

Foto: Jani Peternelj

MODRIJANOVA KNJIGARNA

Trubarjeva cesta Ljubljana

T F

E [email protected]

ODPRTO

od ponedeljka do petka od . do .ob sobotah od . do .

www.modrijanovaknjigarna.si

Foto: © Dreamstime



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Od gesla do geslaNajobsežnejša in najpopolnejša knjiga za vse jedce in pivce!

Bogdan Novak in Simon Lenarčič

Kuharska enciklopedijaSvet gastronomije od A do Ž1440 strani, dve knjigi | 230 × 270 mm | trda vezava | 159,30 €

Modrijanova Kuharska enciklopedija, ki sta jo napisala Bogdan Novak in Simon

Lenarčič, je knjiga z več kot 14.000 gesli in podgesli, več kot 750 recepti, več kot

90 preglednicami ter več kot 2800 fotografijami.

• domače in tuje jedi ter njihove sestavine

• alkoholne in brezalkoholne pijače

• domače in tuje sadje

• zelenjava, dišavnice in začimbnice

• gobe in užitne divje rastline

• rejne in divje živali

• živilski izdelki, zlasti siri, mesnine in testenine

• zdravstveni vidiki prehrane

• kuharski aparati, pripomočki in postopki

• tehnologija velikih in malih kuhinj

• kuharske knjige in priročniki

• zgodovina kulinarike in gastronomije

• znameniti kuharji in gastronomi

• s prehrano povezani običaji pri nas in na tujem

• kuharski nasveti iz prve roke ter mnoge anekdote in zanimivosti

pirhi (narečno pisanice, pisanke) Pobarvana in drugače krašena trdo kuhana jajca, ki jih pripravljajo za � veliko noč. Kuhajo jih 25 minut. Prvotno so bili pirhi samo rdeče barve, saj simbolizirajo kaplje Kristusove krvi. Pozneje so jih začeli porisovati z voskom, suho jedkati z iglo, kuhati z odtisi listov in barvati z drugimi barvami. Sprva so jih barvali z naravni-mi barvami. Rdečo je dala zavrelica pražiljke, rumeno ža-fran in češminova korenina, črno jelševo ali hrastovo lubje, temno rjavo listje rdeče čebule in svetlo rjavo listje rume-ne čebule. Zdaj jih večinoma barvajo s posebnimi jedilnimi barvami. Pobarvane namažejo z mastjo ali špehovo kožo, da se lepše svetijo. Pri nas so na pirhe radi pisali poleg običajnih voščil napise, podobne tistim na lectovih srcih. S tem so si zaljubljenci povedali, česar se sicer niso upali. Napisi so bili npr.: Pisanka rdeča, ljubezen goreča. Če sem dekle za te, pa ozri se na me. Bili so tudi šaljivi: Moj fantič me gleda kak zajec medveda, je jezen na me, ker za eno drugo spet ve. � Danes se da kupiti tudi »pirhe« iz čokolade, zavite v okrasni staniol papir. � Zgodovina/zanimivosti: Barvana jajca so pozna-li že stari Kitajci in Egipčani, prav tako Perzijci. Pobar-vane jajčne lupine so našli v pra zgodovinskih grobovih in tudi stari Rimljani so dajali svojim pokojnikom v grob poslikana gosja jajca. � Slovenski pirhi so med najlepšimi v Evropi. � V Škofji Loki so pirhe delali tudi iz medenega testa in jih spekli.

Gnjat je v mnogih jedeh kot začimba, npr. v omakah, zvit-kih, mesnih in zelenjavnih mešanicah za nadeve, zrezkih � cordon bleu. Kuhana ali v testu pečena prekajena gnjat je tudi sestavni del velikonočnega jedilnika (� velika noč).

velika noč Krščanski praznik Kristusovega vstajenja. V vseh deželah so simbol velike noči jajca. Barvanje � pirhov sega najmanj v 15. stoletje. Najprej so jih barvali samo rdeče, ker

so prispodoba Jezusove krvi. Zraven jedo ovčje ali svinjsko stegno (pečeno, dušeno ali kuhano prekajeno), ki predstavlja Kristusovo meso, marsikje jedo hren, simbol žebljev, s kateri-mi je bil Kristus pribit na križ. Poleg tega spečejo razne slašči-ce in pecivo: v Rusiji � kulič in � pasho, v Franciji razne pon-vičnike, ocvrtke in kolače, v Angliji rozinov kolač. � Pri nas sodijo med velikonočna jedila najprej jajca, ki so indoevrop-ski simbol pomladi. Že leta 1393 omenjajo v listini nekdanje-ga samostana dominikank iz Radelj ob Dravi (tedaj Maren-berg), da so na velikonočno soboto vse redovnice obdarili z jajci. Gospodinje so nekdaj na velikonočno soboto zakurile nov ogenj, ali pa so vanj dale blagoslovljeno lesno gobo, kajti velikonočne jedi se je smelo kuhati samo na blagoslovljenem ognju. V soboto opoldne so jedli � alelujo. Popoldne so gos-podinje nesle jedila k � blagoslovu hrane. � Velikonočni kolač je lahko bil tudi � presnec ali � potica. Na Gorenjskem in Dolenjskem so jedli kose jagnjetine ali mrzlo telečjo pečenko. Belokranjska posebnost, ki ob prekajeni klobasi, potici, pogačah, pisanicah in treh hrenovih koreninah ni sme-la manjkati v velikonočnem žeg nu, je pečen � šinjek v testu. Prekmurci so čislali slanino z mesom poleg gnjati, potice in vrtanka. Na Štajerskem so jedli poleg običajnih jedi še � bos-man, povitico, kračo, klobase (ki simbolizirajo vrvi, s katerimi so zvezali Jezusa), pečenko v mrežici. Na Koroškem so jedli nadevan želodec, šarkelj, klobase, v Rožu še � prajtelj.

Za Jurjevo so šentjurjevski koledniki pripravili gostijo šentjurjevec . Dan po jurjevanju so si izbrali hišo v vasi, jo trikrat obkrožili, nato vstopili s košaro nabranega regrata. Iz po hišah nabranih jajc med jurjevanjem in iz zaseke jim je gospodinja pripravila cvrtje, iz regrata pa solato s slanino ali z ocvirki. Pri Kostanjevici ob Krki so si v nede-ljo po Jurjevem fantje izbrali gostilno, v kateri so jim iz nabranih darov pripravili gostijo: cvrtje iz masla, moke in jajc z regratom in drugimi pomladnimi zelišči.

Obiščite www.modrijan.si in www.kuharska-enciklopedija.si!


19www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] V sredi{~u

Šele ko se nečesa zaveš, lahko to spremenišKnjigo V senci interneta smo predstavili v torek, 15. februarja 2011, v Modrijanovi knjigarni, kjer se je med sogovorniki, psihoterapevtko Sanjo Rozman, psihiatrom Slavkom Ziherlom, Petrom Topićem in psihiatrom Andrejem Kastelicem, razvila živahna razprava, ki jo je povezovala Jelena Jančič Bobbera, novinarka internetnega izobraževalnega portala Studio 12. Studio 12 je dogodek neposredno prenašal prek interneta.

Sanja Rozman je pojasnila, da internet-na zasvojenost lahko pomeni »zasvoje-nost s spletnimi igrami na srečo in dru-gimi igrami, povezanimi z denarjem, zasvojenost z oblikovanjem profilov na družabnih medijih, predvsem pa zasvo-jenost z internetno seksualnostjo«. Knji-ga V senci interneta govori o slednji, in zanjo obstaja posebej visoka nevarnost, kajti problem, kot je povedal Peter To-pić, je »v veliki dostopnosti in priložno-stih, ki jih ponuja internet; kdor je za-svojen z internetno seksualnostjo, dosega tako visok nivo vzburjenja v mo-žganih, da temu ne more več konkurira-ti nič realnega, živega«. Slavko Ziherl je problem te zasvojenosti razložil v pove-zavi s partnerstvom in družinskim ži-vljenjem. Povedal je, da se zasvojenci oddaljijo od realnega sveta in odnosov, se izmaknejo iz družinskega življenja, pri čemer trpijo tudi otroci. Po njegovih izkušnjah partnerka, ki jo mož zaposta-vlja zaradi internetne spolnosti, najprej pomisli, da jo mož vara z drugo. Andrej Kastelic, ki se ukvarja predvsem z mla-dimi, ki so odvisni od nedovoljenih drog, pa je med drugim izpostavil, da je pri mladih zasvojenost z internetom »podobna kot pri kemičnih odvisnostih, saj gre za iskanje ugodja; na ta način laž-je shajajo s svojimi stanji drugačnosti, samote, osamljenosti; to so namreč me-

hanizmi, ki otroka vlečejo za računal-nik«. Opozoril je še, da mladi izgubljajo svojo intimnost, saj »vsako sekundo svojega življenja objavijo na internetu«.

Peter Topić, tudi avtor spremne besede v knjigi V senci interneta, je postregel s številnimi zanimivimi podatki in števil-kami, ob katerih bi se zlasti staršem go-tovo naježili lasje. Nekoč se je bilo treba po revijo s pornografskimi vsebinami potruditi vsaj do najbližje trafike, danes pa preprosto prižgeš računalnik in od-preš internet. Ameriške statistike deni-mo kažejo, da pornografske strani lista-jo že desetletniki in mlajši in da je imel leta 2006 že vsak šesti zaposleni Ameri-čan z internetnim dostopom težave z in-ternetnim seksom. »To so visoke števil-ke in čaka nas resen problem, kaj bo v prihodnosti,« je še dodal.

Strokovnjaki so spregovorili tudi o zdra-vljenju različnih odvisnosti, o progra-mih za pomoč odvisnikom, o preventivi in zaščiti mladih. V razpravo so se vklju-čili tudi gostje spletne klepetalnice in zastavili nekaj vprašanj.

Posnetek pogovora si lahko ogledate na spletnih straneh Studia 12.

Besedilo smo pripravili v sodelovanju s Studiem 12 in Andrejo Cepuš.

Poudarili so:

Vse bolezni zasvojenosti so oz-dravljive. Danes imamo različ-ne programe, treba se je le vključiti vanje in v treh do šti-rih letih se življenje spremeni na boljše. To je dober zgled tudi za naše otroke. Kar se ljubezni tiče – ljubezen je nekaj, kar nas naredi človeške. Takšna je tudi spolnost in zato naj ostane v kontekstu ljubezni.

Sanja Rozman

Ljubezen je vezivo, ki povezuje ljudi in jih ubrani pred nevar-nostmi tega življenja. Ljubezen je lahko tudi pri zasvojenosti z internetno spolnostjo v vlogi najboljše preventive. Tako pri odraslih kot pri otrocih.

Slavko Ziherl

Zasvojeni niso slabi ljudje. Gre za ljudi, odrasle ali otro-ke, ki so nekje na poti v svo-jem življenju našli način, da jih ne boli. Ta mehanizem pa ne bo deloval v neskončnost in lahko ga izklopimo. Življenje je lahko potem bistveno kvali-tetnejše.

Peter Topić

V knjigi V senci interneta lah-ko najdete dobre primere in hkrati tudi nekaj varoval, kar lahko komu že takoj pomaga. Ker gre za širšo tematiko odvis-nosti, lahko pridobimo vpo-gled tudi v druge odvisnosti, prepoznavanje mehanizmov zanje ter preprečevanje teh od-visnosti, kar pomaga na poti ven. Šele ko se nečesa zaveš, lahko to spremeniš.

Andrej Kastelic

Patrick Carnes, David L. Delmonico, Elizabeth Griffi nv sodelovanju z Josephom M. Moriarityjem

V senci internetaKako se osvoboditi kompulzivnega seksualnega vedenja na internetuprevod Domen Cukjati, spremna beseda Peter Topić | 160 × 235 mm | 280 strani | mehka vezava z zavihi | 27,40 €

Internet ne predstavlja sa-mo radosti in napredka. Obstaja tudi njegova senč-na stran, ki obvladuje mno-go preveč ljudi, jim spod -ko pava kariere in sprevrača od nose. Od približno 320 mi lijonov aktivnih uporab-nikov interneta jih pribli-žno 40 milijonov priznava, da redno obiskujejo porno-grafske spletne strani. Oce-njujejo, da približno 4,2 mi-lijona pornografskih strani letno proizvede več kot 2,5 milijarde dolarjev.

Kompulzivno seksualno ve-denje na internetu je rea-len in naraščajoč problem. Vendar obstaja upanje. Ti-

stim, ki opažajo znake res-nih internetnih problemov v svojem življenju ali v živ-ljenju ljubljenih oseb, pri-naša posodobljena druga izdaja knjige V senci inter-neta odgovore, razumeva-nje in pripomočke za zdrav-ljenje. Z najbolj svežimi statistikami, razpravami o najsodobnejših tehnologi-jah, novim razumevanjem razvoja zdravega odnosa do interneta in razumeva-njem preprečevanja vrača-nja v problematično vede-nje pred stavlja ta knjiga dragoceno strokovno po-moč pri zdravljenju in pri doseganju trajnih in zdravih življenjskih sprememb.

Glavni avtor knjige dr. Pat-rick Carnes je svetovno znan predavatelj in prizna-na avtoriteta na področju zasvojenosti ter njenega zdravljenja. Velja za začet ni-ka hospitaliziranega zdra-vljenja seksualne zasvoje-nosti in trenutno dela kot izvršni direktor programa Gentle Path Program v zdrav stvenem centru Pine Grove Behavioral Health Center v Hattiesburgu, Mi-sisipi, ZDA. Ustanovil je medicinsko revijo s področ-ja zdravljenja seksualne za-svojenosti »Sexual Addic-tion and Compulsivity: The Journal of Treatment and Prevention«. Prejel je nagra-

do za življenjsko delo zdru-ženja Society for the Advan-cement of Sexual Health (SASH). Ker je bil vodilni pri razvoju na naloge usmer-jenega pristopa k zdravlje-nju, je njegovo raziskovanje osnova za program certifici-ranja terapevtov za seksu-alno zasvojenost (Certified Sex Addiction Therapist), ki se izvaja na International Institute for Trauma and Ad diction Professionals (IITAP). Patrick Carnes je avtor petnajstih uspešnic, med katerimi so tudi vodil-ne knjige področja seksual-ne zasvojenosti, med njimi Don’t Call It Love (slov. prev. Ne recite temu ljubezen).

novo

Foto: Igor Modic



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Znanost v knjigiSedemdeset let Richarda DawkinsaAleš Učakar

Britanski evolucijski biolog Clinton Richard Dawkins, ki je pred kratkim praznoval okrogel jubilej – 26. marca je dopolnil 70 let – je star znanec zainteresiranih slovenskih bralcev. Založba Modrijan je v zadnjih nekaj letih izdala prevode treh njegovih knjig: Bog kot zabloda (2007), Razpletanje mavrice (2009) in Največja predstava na Zemlji (2010). Ker je znanstveni pisec, ki polarizira, ima tudi pri nas zveste zagovornike in nepopustljive nasprotnike. Največ nasprotnikov je med tistimi, ki ga ne berejo oziroma se njihovo seznanjanje z Dawkinsom začne in konča pri naslovnici.

Tisti, ki se poglobijo v njegove razlage, pa to načeloma počno zelo radi, kar nikakor ne preseneča: Dawkins je spreten pripovedovalec, bralca zna mojstrsko držati v na-petosti, do konca poglavij in knjig pa mu razodene tako izvirne poglede na sicer zahtevnejše (znanstvene) pro-bleme, da zadovolji še tako zahtevne iskalce znanja. In to je pravzaprav edino, za kar si Dawkins z vsem svojim de-lovanjem prizadeva.

Po študiju biologije pri nizozemskem etologu Nikolaasu Tinbergnu na Univerzi v Oxfordu in opravljenem doktora-tu iz zoologije leta 1966 je Dawkins dobri dve leti predaval zoologijo na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju, nato pa bil kar 25 let (1970–1995) docent na Novem kolidžu Uni-verze v Oxfordu. V tem času je že zaslovel s svojimi prodor-nimi poljudno-strokovnimi knjigami Sebični gen (1976), Razširjeni fenotip (1982), Slepi urar (1986) in Reka iz raja (1995). Druženje z madžarsko-ameriškim računalniš-kim programerjem, izumiteljem, dvakratnim vesoljskim turistom, filantropom in milijarderjem Charlesom Simo-nyijem sta nadgradila s tem, da je slednji leta 1995 oxford-ski univerzi podaril 1,5 milijona funtov za ustanovitev Katedre za javno razumevanje znanosti, Dawkins pa je po-stal njen prvi predstojnik. To delo je zavzeto opravljal do

konca leta 2008 ter v tem obdobju objavil naslednje po-membnejše knjige: Vzpon na goro Neverjetno (1996), Razpletanje mavrice (1998), Hudičev kaplan (2003), Prednikova zgodba (2004) in Bog kot zabloda (2006). Svo-jo profesuro je sklenil med pisanjem knjige Največja pred-stava na Zemlji (2009), ki je z dokazi o evoluciji zaokroži-la osnovno temo njegovega pisanja ter izšla ob 200. obletnici rojstva tvorca teorije evolucije Charlesa Darwina in 150. obletnici prvega izida njegove epohalne študije O nastanku vrst.

Richard Dawkins se je rodil leta 1941 v Nairobiju (v Keni-ji), kamor je bil njegov oče iz Malavija (kjer je deloval kot strokovnjak za poljedelstvo) vpoklican v zavezniško voj-sko. Tudi mali Richard se je zapisal naravoslovju, in po vrnitvi v Anglijo leta 1949 je polagoma stopil na pot, po kateri je (mnogo kasneje) postal ›najvplivnejši sodobni bi-olog‹ (Der Spiegel), ›poleg Noama Chomskega ter Umberta Eca tretji najpomembnejši živeči intelektualec‹ (Prospect) in ›eden od stotih najvplivnejših ljudi na svetu‹ (Time). Po uspešni akademski karieri in upokojitvi je – kot član (Fel-low) britanskih Kraljeve družbe in Kraljeve družbe za književnost – še naprej dobrodošel predavatelj na mnogih univerzah in znanstvenih inštitutih po vsem svetu.

Seveda je Richard Dawkins doma v svetu naravoslovja, biologije, toda širša izobražena javnost, tudi slovenska, ga morda še celo bolje pozna po njegovih svetovnonazorskih stališčih in idejah, ki jih je nazadnje nadrobno pojasnil v svetovni uspešnici Bog kot zabloda. In naposled ga je po-svojila tudi popkultura. Poleg tega, da je množica Daw-kinsovih idej zaživela že v literaturi njegovega prijatelja Douglasa Adamsa, je sam – prek svoje tretje žene Lalle Ward – zašel med drugim na televizijske ekrane v znan-stvenofantastični nanizanki Doctor Who, nekoliko ›spre-menjen‹ pa je nastopil tudi v animirani seriji South Park.

Največja predstava na ZemljiDokazi o evolucijiprevod Urška Pajer | 472 strani | 160 × 235 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 27,10 €

Bog kot zablodaprevod Maja Novak | 416 strani | mehka vezava z zavihi | 34,90 €

Razpletanje mavriceZnanost, praznoverje in moč domišljijeprevod Alojz Kodre | 280 strani | mehka vezava z zavihi | 30,90 €

V svoji zadnji knjigi Daw-kins prinaša odgovore na mnoga vprašanja, ki so ostajala odprta v prejšnjih monografijah, posvečenih biologiji oz. evoluciji. Da bi prispeval odločilne do-kaze o delovanju evoluci-je, v knjigi naniza veliko novih, celo zelo svežih spoznanj raziskovalcev z vsega sveta (tudi npr. z Jadrana). Posreden namen knjige je izpodbijanje trdi-

tev privržencev kreacioniz-ma, ki se trudijo zmanjše-vati pomen in veljavo nauka o evoluciji. Osup-ljiv podatek, da celo slo-venska javnost glede tega ni prav daleč od ameriške, navaja Dawkins v dodat-ku knjige, v katerem biča priljubljeni trend zanika-nja realnosti in namesto tega vztrajanja v nezna-nju. Kar je vzporedna tema, ki se kot rdeča nit

vleče skozi vso knjigo – utrjevanje znanstvenega pogleda na svet ter boj proti neznanju in ideolo-škim dogmam.

Richard Dawkins v tej knji-gi strastno in neprizaneslji-vo zavrača religije vseh vrst. Ponuja tezo, da so re-ligije odvečne in celo škod-ljive, ter si prizadeva po-kazati, da religioznost pri posameznikih temelji na zmotah oziroma zablodah. Najprej prikaže nevzdrž-nost teističnih stališč o nastanku sveta, vesolja in živ ljenja, nato pregleda zgodovinske »dokaze« o božjem obstoju in jih vse po vrsti ovrže. Čeprav pri-

znava, da božjega obstoja ni mogoče dokončno ovre-či, z znanstvenimi postop-ki dokaže, da je verjetnost zanj zelo majhna.Njegov odnos do vere, ki ga sam označuje kot sovraž ne-ga, izvira predvsem iz nas-protja med zagovorniki evo-lucijske teorije in religiozni-mi kreacionisti, ki danda-našnji zlasti v Združenih državah Amerike močno krojijo dogajanje v šolstvu in v javnem dojemanju znanosti. Vse religije nam-

reč bolj ali manj »operejo možgane« vernikov, zlasti otrok, od katerih zahtevajo nekritično sprejemanje ta-kih ali drugačnih dogem.

Dawkins duhovito, argu-mentirano in v imenitnem stilu jemlje pod drobnogled nekatere pomembne teme moderne znanosti, od astronomije in genetike do jezika, umetne inteligence in navidezne resničnosti. Pred nami se tako splete enkratna inventura vsega tega, kar znanost je – in ti-stega, kar prav gotovo ni.Pripoved o znanosti sprem-lja veliko literarnih vlož-kov, po katerih Dawkins na sosednji tir spušča umet-nost in z njo na stežaj odpi-

ra vrata domišljiji, brez ka-tere je vsako spozna(va)nje nemogoče. Ni dobrega znanstvenika, ki ne bi bil tudi »pesnik«. Zapiranje v zgolj pesniško fantazijo pa nam ne razodene nobenih skrivnosti, vodi kvečjemu v »slabo poetično znanost«. Da bi spoznali naravo, po-trebujemo veliko domišlji-je in neizmeren apetit po čudenju; da bi prodrli v globine njenih mehaniz-mov, se moramo krepko potruditi, vendar nas na dnu vsega prizadevanja

čaka tudi neprecenljiva na-grada – užitek v lepoti in mojstrski ubranosti sveta. Ta sreča je globlja od vsakr-šne fantastičnosti, ki obda-ja skrivnostnosti »slepega urarja«.

Zbirka IntermundiaKnjigi Bog kot zabloda in Razpletanje mavrice sta izšli v zbirki Intermundia. V njej objavljamo poljudnoznanstvene knjige, za katere je značilen ambiciozen, poljudno-strokoven pristop, saj obravnavajo probleme, ki so kompleksni, za hte-vajo globlji vpogled in tudi spodbujajo k razmišljanju ob prebranem. Kljub temu so napisane in pripravljene za ›laike‹, želijo do-seči čim večji krog bralcev in jim pojasniti spozna-nja, ki se sicer porajajo v brezštevilnih laboratorijih po svetu, do širše javnosti pa prispejo bolj redko.

Lani jeseni je v zbirki izšla že osma knjiga, Jezikovni nagon kanadskega eksperimentalnega psihologa in kognitivista Stevena Pinkerja, letos pa bomo objavili tri: Bogastvo znanstvenega izkustva Carla Sagana, Čuteča narava Andreasa Webra in Spisi Noama Chomskega. Spremljajte zbirko Intermundia na www.modrijan.si.


21www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Knjiga pomladi

Pisatelj Drago Jančar ima za seboj razgibano in zelo uspešno obdobje. Malo pred izidom devetega romana To noč sem jo videl so v Ukrajini, na Hrvaškem in v Nemčiji izšli prevodi romana Drevo brez imena, njegovega osmega, prav tako objavljenega pri Modrijanu. Izidu novega romana in prevodov – poleg omenjenih so na Poljskem prevedli roman Katarina, pav in jezuit, v Srbiji pa Posmehljivo poželenje – so seveda sledili številni literarni večeri ter branja in gostovanja doma in v tujini. Počitka pa si še nekaj časa ne bo privoščil. Pravkar sta bila namreč objavljena ruski prevod romana Katarina, pav in jezuit ter madžarski prevod Drevesa brez imena, ki ga bo pisatelj sredi aprila predstavil na mednarodnem knjižnem sejmu v Budimpešti.

Roman To noč sem jo videl je bil lani eno najodmevnejših pa tudi najbolje prodajanih del iz sodobne slovenske književnosti. Jančarja ponovno omenjajo kot zelo resnega kandidata za kresnika, obetajo se številni prevodi, že prihodnje leto nemški in hrvaški, zgodba pa je vznemirila tudi filmske ustvarjalce.

Vse to je več kot dober razlog, da smo roman izbrali za »knjigo pomladi«. Ponovno pa izpostavljamo tudi roman Drevo brez imena, prvo in najpomembnejšo knjigo v veliki evropski zbirki Euroman.

Drago Jančar

To noč sem jo videl192 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 17,30 €

To je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljan-ske meščanske družbe, ki jo je vase potegnil vrtinec nemirne zgodovine. Pet oseb pripoveduje o njej, pa vsaka od njih tudi o sebi in razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo. O času, ki je kot moloh goltal ne samo tako ali drugače pre-pričane udeležence zgodo-vinskih dogodkov, ampak tudi ljudi, ki so živeli na robu burnega dogajanja, ki ga niso niti dobro razume-li – hoteli so samo živeti. Toda »samo« živeti je bila iluzija, bil je čas, ko se tudi v na videz varnem in idilič-nem zavetju neke graščine na Gorenjskem ni bilo mo-

goče izogniti drvečemu vlaku nasilja.

O Veroniki pripoveduje njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kra-ljeve vojske, ki se je leta petinštirideset znašel v ujetniš kem taborišču v Palmanovi; zgodbo nada-ljuje njena mati, ki isto leto čaka na vrnitev hčere v ljub-ljanskem predmestnem sta-novanju, potopljena v spo-mine in blodna od negoto-vega upanja; o njej govorita zdravnik nemške okupa-cij ske vojske in družinska gos podinja; nazadnje nek-danji partizan, ki je iz ne jas- nega osebnega nagiba, pol-nega nesporazumov, spro-žil vlak, ki je zdrvel čez nočno pokrajino in njene ljudi.

Foto: Igor Modic

Literarne zgodbe pač rastejo iz jezika spo-mina, iz nekih davnih, pozabljenih in da-nes nikomur več razumljivih podob, roje-vajo se v tisti tajinstveni, zmuzljivi in malce strašljivi uri okrog štirih zjutraj, ko se za hip srečata tema in svetloba, ko za-nihamo nekje vmes, med dnevom in no-čjo, med sanjami in bud nostjo, ko se iz ti-ste vmesne svetlobe med tem nimi oblaki in črnikastim gorskim grebenom pokaže pot do vsega, da potem lahko besedni tihota-pec na gozdnem obronku v svoje podobe ujame vzhajajoče sonce na jutranjem nebu in zadnji krajec lune na njegovem še mrač-nem narobnem polu obenem.

Jaroslav Skrušný, Modrijan, november 2010

Arhivar Janez Lipnik neke-ga dne naleti na spomine serijskega ljubimca, čigar mednarodna donjuanska kariera se je začela med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Lipnikovo sicer razumljivo zanimanje se kmalu razraste čez običaj-ne meje. Zaradi erotičnih memoarov začne iskati: najprej po arhivu, nato po svojem spominu. Najde strašne stvari in pusti se zmesti. Bere o vojnih stra-hotah in erotičnih dogodi-vščinah. Ker je zgodovinar, zapolnjuje vrzeli v arhiv-skem gradivu; ker je moški z domišljijo, nadgrajuje erotične prizore; ker je in-formiran, zna potegniti vzporednico med drugo svetovno vojno in vojno na Hrvaškem pol stoletja po-zneje. A nikoli ga čisto za-res ne zapusti spomin na lepo bluzo, duh brezpogoj-

ne, smrtno resne deške za-ljubljenosti.

Zgodbe, ki se luščijo iz ro-mana, niso le pretresljive, so tudi ganljive – kar je se-veda manj in obenem več. Redkokateri bralec bo ostal nedotaknjen od detajlov v tej knjigi, redkokateri se ne bo zavedel njene psihološ-ke globine.

Drago Jančar

Drevo brez imenaspremna beseda Katarina Marinčič | 288 strani | 130 × 200 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 23,00 €

Iz recenzij po izidu nemškega prevoda romana Drevo brez imena

›Zgodovinska obdelava‹ v tem romanu ni zgolj miselni imperativ za politično moralo, temveč podlaga eksistence. Toda kdor se zares poglobi vanjo – in v to knjigo –, sme pričakovati, da bo ob tem izgubil tla pod nogami.

Jörg Magenau, Deutschlandradio

Najpozneje od Katarine, pava in jezuita vemo, da zna Drago Jančar ustvarjati velike zgodovinske slike, polne motečih detajlov, da zna ubesediti upe in strahove posame-znika, toda pri tem ne izgublja pregleda nad celotno panoramo. V svojem novem ›romanu stoletja‹ preigra ves register svoje pripovedne umetnosti, ne da bi se z njo postavljal ali jo uporab ljal kot namenjeno le samo sebi.

Cornelius Hell, Die Presse

Avtorju je uspela tako virtuozna kompozicija romana, temu pa uspe to, kar legenda pripisuje tistemu pohorskemu drevesu: kdor ga bere, se še isti trenutek znajde v ne-kem drugem času, nekem drugem kraju.

[…]

Jančar je napisal nič manj kot epohalen evropski roman, ki je formalno popoln, te-matsko pa neizpros no prinaša svoj prispevek k temu, da bo Evropa nekega dne mor-da le prišla do svojega skupnega spomina.

Karl-Markus Gauß, Süddeutsche Zeitung



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Nostalgija – po~utite se doma

Pri Modrijanu smo tik pred koncem minulega leta zasnovali novo zbirko. Poimenovali smo jo NOSTALGIJA, v njej smo predstavili že dve knjigi, tretja pa je tik pred izidom.

Oblikovanje zbirke: Vesna Vidmar150 × 220 mmmehka vezava s ščitnim ovitkom

Zakaj NOSTALGIJA?Verjetno ste že kdaj pomislili, da so ob imenih, kot so Jane Austin, Balzac, Flaubert, Hemingway, Paster-nak, Tolstoj, Moravia, Andrić, Sienkiewicz, Henry James …, obstajali še mnogi drugi pomembni avtorji tega časa, ki jih niste brali. Da so pisali dobre knjige, ki se jih še vedno obsedeno bere, le da ne veste zanje.

Zbirka NOSTALGIJA bo poiskala nekatere med njimi in jih pripeljala k nam. Izbirala bo med tistimi pisa-telji in pisateljicami 19. in 20. stoletja, pri katerih se splošne teme berejo osebno – in obratno. Med tistimi magi pripovedovanja, ki izvabljajo zamaknjenost, presunjenost, trepetanje, nespečnost, odvisnost … NOSTALGIJO. Živa besedila iz preteklosti bodo v prav takšnem jeziku, kot so bila napisana, nagovarjala današnje bralce. V sodobnem jeziku. Zmes sodobnega v preteklem ter visokega in nizkega – v enem se vedno skriva tudi drugo – daje naši NOSTALGIJI svojstven pečat. Pečat, ki se odraža tudi v njeni likovni podobi. Knjigo boste v rokah držali v finem bakrenem ovitku, ki pod svojo preobleko skriva domačno preprostost osnovnega materiala, kartona.

Da, prav to je NOSTALGIJA: topla domačnost, ki jo vedno znova iščemo pod povrhnjico. Pa naj bo ta objem strasti, varnost ljubezni ali vrhunci naših lastnih izgubljenih časov.Počutite se doma. Berite NOSTALGIJO.

Ameriška pisateljica Ayn Rand (1905–1982) se je kot Alisa Zinovjevna Ro-senbaum rodila v meščan-ski židovski družini v Sankt Peterburgu, se v Ru-siji šolala in leta 1926 emi-grirala v ZDA. Hotela je po-stati scenaristka, zato je odšla v Hollywood, kjer je delala kot statistka in po-možna scenaristka ter se poročila z igralcem Fran-kom O'Connorjem. V štiri-desetih letih se je približa-la ameriški republikanski stranki, se navdušila za ka-pitalistični koncept pro-

stega trga, agitirala proti komunizmu in pričela raz-vijati svojo izvirno filozof-sko misel. Na začetku pet-desetih let se je iz Los Angelesa preselila v New York, kjer je s tesno skupi-no somišljenikov postavila temelje objektivizmu in se zapletla v dolgoletno zve-zo z enim od članov. Svoje misli je strnila v številnih filozofskih delih. Objekti-vizem ji je služil tudi kot izhodišče za zadnji roman Atlasov skomig (1957), ki je obveljal za njen opus magnum, čeprav ji je sve-

tovno slavo že leta 1943 prinesel roman Izvir (slo-venski prevod 2009).Mi, živi je njen romanes-kni prvenec in njeno naj-bolj avtobiografsko delo. Posebne simpatije kriti-kov je požel prav zato, ker je najmanj tezen od vseh njenih literarnih del. Pri-poveduje o mladi Kiri, ženski iz razlaščene me-ščanske družine, ki skuša v dvajsetih letih prejšnje-ga stoletja, v sovražnih okoliščinah sovjetske Ru-sije, obdržati svoje vred-note in rešiti moškega, ki

ga ljubi. Zaradi tega se za-plete v zvezo z idealistič-nim komunistom, ki pa ne prinese rešitve, nasprot-no: ljubezenski trikotnik vse vpletene dokončno po-tegne v usodni vrtinec. Mi, živi je predvsem knji-ga o diktaturi, katerikoli diktaturi kjerkoli in ka-darkoli, ter zgodba o Člo-veku proti Državi. In o lju-bezni, ki je po svoji naravi prevratna, saj deluje mimo norm in pravil, pa četudi objektivizem – filozofija Ayn Rand – ne goji nikakrš-nih sentimentalnosti.

Portugalski pisatelj Mário de Sá-Carneiro (1890–1916) je otroštvo preživel v Lizboni, kjer se je tudi ro-dil, študiral je v Coimbri, nato pa je študij opustil in se preselil v Pariz, kjer se je vpisal na Sorbono, a tudi tu študija ni končal. Pesniti je začel že dvanajstleten, pri petnajstih je že prevajal dela Victorja Hugoja, pri sedemnajstih pa Goetheja in Shillerja. S prijateljema Fernandom Pessoo in Al-

mado Negreirosom je pod vplivom kozmopolitizma in evropske avantgarde za-čel izdajati revijo Orfej, ki je zaradi spogledovanja s futurističnim idealizmom na Portugalskem povzroči-la pravi škandal.Mário je živel bohemsko ži-vljenje, v sebi pa je bil raz-drobljen in preobčutljiv. Ob bližajoči se prvi svetovni vojni, gmotnih problemih in ubadanju z vedno moč-nejšimi depresivnimi in

melanholičnimi razpolože-nji si je leta 1916 vzel življe-nje. Za seboj je pustil precej nenavadno delo, v katerem se obsesivno ukvarja z vprašanji identitete, člove-škega bivanja, lepote in umetniškega ustvarjanja.V Lucijevi izpovedi so jas-no vidne modernistične poteze. Pripoved se dogaja v findesieclovskem Parizu in Lizboni, obdobje deka-dence pa v njej kaže jasne značilnosti. Prvoosebni pri-

povedovalec Lúcio, ki v ro-manu izpoveduje svojo sa-moto, strasti in obsedeno-sti, je mladi pisatelj v Parizu leta 1895, ki nekega dne spozna pesnika Ricar-da de Louriera. Prijatelj-stvo med mladima umetni-koma preraste v iskanje identitete skozi ljubezen, njeno ozadje pa je izrazi to nadrea lis tično vzdušje. Pre-obrat nastane, ko Ricardo, nezmožen kakršnegakoli ustaljenega življenja v dvo-

je, Luciju nepričakovano in povsem iznenada pred-stavi svojo soprogo Marto. Od tod naprej dogodki v romanu in dejstva, ki jih Lúcio opisuje, postajajo vedno bolj nelogični, ob-čutek, da stvari niso, kot naj bi bile, pa vedno bolj preveva tudi samega Lucija in ga potegne v vrtinec ni-koli pojasnjenih vprašanj. Lucijev poskus, da bi stva-rem prišel do dna, ima tra-gične posledice.

Avstralski pisatelj D’Arcy Niland (1919–1967) se je rodil v Glen Innesu v No-vem Južnem Walesu. Od-raščal je v številni irski dru-žini, pri štirinajstih letih zapustil šolo in se pridružil očetu, ki je v iskanju kruha hodil naokrog. V tridesetih letih prejšnjega stoletja, v času velike krize, se je dru-žina preselila v Sidney, toda Niland je ostal brez sredstev za preživljanje in

je spet vzel pot pod noge. Živel je precej pustolovsko, celo romantično življenje, potoval po Avstraliji in Pa-cifiku, opravljal različna dela – kopal je opale, postav-ljal ograde, pomagal v striž-nih lopah, v pristanišču, v cirkusu, obiral je sadje ...Čeprav je napisal šest ro-manov, mu je najbolj leža-lo pisanje kratkih zgodb, in to največkrat o ljudeh, ki se z golimi rokami borijo za preživetje. Izšle so v štirih zbirkah, vseh skupaj pa je objavil okrog petsto. Zanje

je prejel veliko nagrad, šte-vilne pa so vključene tako v avstralske kot svetovne izbore kratke proze. Toda največjo priljubljenost in slavo mu je prinesel njegov knjižni prvenec Shiralee (1955).Shiralee je zgodba o potu-jočem delavcu Macauleyju in njegovi štiriletni hčerki Buster. Pisatelj mojstrsko razvija značaj in osebnost moža, ki svojo prešuštniš-ko ženo kaznuje s tem, da ji vzame njunega otroka, štiriletno Buster. Na peša-

čenju od ene do druge za-poslitve, od enega do dru-gega kraja puste in prazne avstralske notranjosti, se srečujeta s klateži in posest-niki, prodajalci in gonjači, s kopalci opalov, s suroveži in z dobrimi dušami. Sča-soma se Macauley naveže na otroka, ki mu je bil na začetku samo v napoto, šele huda nesreča pa ga strezni, da se zave, kaj je v življenju pomembno in česa si res želi. Roman je prežet s pregovornim av-stralskim tovarištvom iz

časov, ko so ljudje še hodili peš in so se še zanimali drug za drugega, posebno atmosfero pa mu daje tudi kruta, neskončna, na tre-nutke nezemska pokrajina Avstralije.Shiralee se je vpisala med avstralsko klasiko in je še danes najbolj priljubljeno Nilandovo delo. Po njej je leta 1957 nastal film s Pe-trom Finchem v glavni vlo-gi, trideset let kasneje pa je v istoimenski televizijski seriji Macauleyja odigral Brian Brown.

Ayn Rand

Mi, živiprevod in spremna beseda Katarina Mahnič | 592 strani | 33,70 €

Mário de Sá-Carneiro

Lucijeva izpovedprevod in spremna beseda Barbara Juršič | 152 strani | 13,70 €

D'Arcy Niland

Shiraleeprevod in spremna beseda Katarina Mahnič | 248 strani | 24,20 €

pred izidom

novo

novo preberite odlomek naw w w . m o d r i j a n . s i�


23www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] [e ve~ vznemirljivega branjaSvetislav Basara

Vzpon in padec Parkinsonove bolezniprevod in spremna beseda Ðurđa Strsoglavec | 200 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 21,20 €

Roman skozi različne dis-kurze tematizira pojav, meteorski vzpon in boleč padec bolezni (življenja) Demjana Lavrentjeviča Par-kinsona oziroma vzroke zanjo ter njene posledi -ce, ki iz Rusije, domovine D. L. Parkinsona, segajo v različne smeri in v različna zgodovinska obdobja. Če-prav gre za na trenutke groteskno zgodbo o ne-nehnem boju med bolezni-jo, ki je resnična, in zdrav-jem, ki je navidezno (kot skuša prepričati D. L. Par-kinson), skozi katero se

sprehajajo ruski klasični realisti, nemški filozofi, sumljivi alkimisti in sum-ničavi kagebejevci, po-membni državniki in nepo-membni aparatčiki, Basari uspe stkati ironično sliko sveta, v katerem zgodovi-no nenehno preverjamo in vrednotimo glede na res-nico tistega, ki jo (trenut-no) piše.V romanu je vsemu pripisa-na resničnost, zato vse de-luje kot resničnost, ne spra-šujemo se o »resničnosti« letnic rojstev ali smrti (npr. Dostojevskega, ki ni umrl

leta 1882, temveč leta 1881), ob celi vrsti trditev (npr. da je Parkinson izumitelj avto-štopa, da je prvi opravil operacijo na odprtem srcu, da so parkinsonisti spro-ži li prvo svetovno vojno, da evet v turščini pomeni ne ...) se nasmehnemo, ven-dar jim znotraj pripoved-nega sveta verjamemo.Srbski pisatelj Svetislav Ba-sara je za roman leta 2006 prejel Ninovo nagrado.

Alan Lightman

Einsteinove sanjeprevod Anuša Trunkelj | 112 strani | 120 × 190 mm | mehka vezava z zavihi | 9,90 €

Ta drobceni roman iz leta 1993, ki je bil kmalu po iz-idu preveden v vse druge večje svetovne jezike – ve-lja danes za tako rekoč kultno delo, berejo ga v šolah, ga postavljajo na oder, spet in spet ga citira-jo. Prav z njim si je ameriš-ki znanstvenik in pisatelj Alan Lightman (roj. 1948), čigar bibliografija obsega številne znanstvene raz-prave ter knjige s področja

fizike in ki je za svoje znanstveno delo prejel več nagrad in priznanj ter čast nih doktoratov, prido-bil sve tovni sloves.Dogajanje romana je postav-ljeno v Bern, v čas od poz-ne pomladi do zgodnjega poletja leta 1905. Takrat je bil Albert Einstein zapos-len na patentnem uradu in se je ukvarjal z raziskova-njem časa. To ga je pozneje pripeljalo do revolucionar-

nega odkritja: relativnostne teorije. Knjiga je razdeljena na kratka poglavja, drobne in do potankosti izdelane podobe sanj, ki jih mladi znanstvenik sanja o času.

Salman Rushdie je Einsteinove sanje primerjal s kultnimi Nevidnimi mesti Itala Calvina (1972).»Kar je za naše preprosto ljudstvo Alkimist, je za izobražence in znanstvenike vsega sveta roman Einsteinove sanje,« je zapisala neka literarna kritičarka ob izidu hrvaškega prevoda leta 2000.Michiko Kakutani, ena vodilnih ameriških literarnih kritičark, je za New York Times med drugim zapisala, da »če bi bile Einsteinove sanje slika, bi bil njihov slikar Magritte«.

Alessandro Baricco

Ta zgodbaprevod Maja Novak, spremna beseda Veronika Simoniti | 288 strani | 135 × 220 mm | trda vezava | 25,80 €

Koen Peeters

Véliki evropski romanprevod Mateja Seliškar Kenda | 246 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 23,20 €

Erica Johnson Debeljak

Prepovedani kruhSpominiprevod Andrej E. Skubic | 272 strani | 130 × 200 mm | mehka vezava, zavihi | 15,30 €

Akif Pirinçci

Felidaeprevod Ana Jasmina Oseban | 288 strani | 120 × 190 mm | mehka vezava | 21,20 €

Ta zgodba je polifoničen roman v sedmih delih, z metaforo življenja, prika-zano s pomenljivo struktu-ro krožne, sklenjene proge s težko prevoznimi ovin-ki – digresijami – kot dir-kalna steza, ki jo hoče spe-ljati Ultimo Parri.Roman uvede Uvertura, napisana skozi kratke pri-zore, ki si sledijo kot film-ski kadri, v vratolomni hi-trosti prve avtomobilske dirke leta 1903 v Franciji. Potem stopimo v svet dru-žine malega Ultima Parrija, fanta z »zlato senco«. Ulti-mov oče Libero uresniči svojo fiksno idejo, ko iz

hleva naredi prvo meha-nično delavnico v Piemon-tu. Sprva životari, ko pa va-njo nekega dne po naključju zaide grof D'Ambrosio, ki je ostal brez bencina, se lahko posel začne ...Bariccu je s To zgodbo bral-ca spet uspelo očarati in mu s povsem klasičnimi romanesknimi prvinami (ljubezen, sovraštvo, voj-na, smrt ...) ustvariti sveže, vendar morda v njegovem opusu najbolj zrelo besedi-lo, ki izstopa tudi iz morja prevladujočega, na mestu stopicajočega opisovanja brezizhodne sedanjosti iz-pod peres njegovih pisa-

teljskih kolegov. Je eden osamljenih glasov, s kate-rim lahko spet sanjamo. Ostaja genialen v svojih »barikizmih« in užitku pri-povedovanja. »Kadar nimaš imena, da bi nekaj opisal, pripoveduješ zgodbe,« je zapisal v uvodu v Svilo. »Tako to gre. Že stoletja.« In on to zna.

Véliki evropski roman v 36 poglavjih – vsako nosi ime ene od evropskih prestol-nic, tudi Ljubljana je med njimi – splete pripoved o mladem poslovnežu Robi-nu, ki mora po naročilu šefa in prijatelja Thea se-staviti obsežno poročilo o trgovskih in marketinških pristopih v deželah današ-nje Evrope. Theo upa, da bo z razumevanjem spre-memb na sodobnem trgu rešil svoje podjetje iz fi-nančne stiske. Bolj kot opis evropske zgodovine

ali stare arhitekture pa v Robinovem poročilu pri-hajajo v ospredje sodobna kongresna središča, hoteli, postaje, letališča, kjer se zadržujejo mladi poslov-neži. Namesto klasičnih stranskih likov se pisec omejuje zgolj na kratka srečanja z ljudmi, ki v teh mestih živijo, na njihov je-zik, dele vsakdanjih po-govorov, skupna kosila, poslovna poročila. Véliki evropski roman je knjiga o uradniškem, ambicioznem popotniku sodobne Evro-

pe, ki se nikjer ne počuti doma in je obsojen na sa-moto na svojem popotova-nju po deželah, ki imajo enotnemu bruseljskemu aparatu navkljub skupne-ga zelo malo.

Newyorška avantura ame-riš ke bančnice z eksotičnim slovenskim pesnikom se konča s skokom v zakon in selitvijo v daljne kraje divje-ga, nemirnega Balkana. Kjer se vse, začenši s primerjavo razsežnosti New Yorka, kjer je dotlej živela, in Ljubljane, ki je postala njen novi dom, v hipu obrne skoraj na gla-vo. Sveže zaljubljeni tujki novo življenje prinese obili-co prijetnih in vsaj toliko neprijetnih presenečenj. Iz-

risani so s perspektive, ki so jo omogočila dolga leta spo-znavanja dotlej neznanega sveta: izostreno pa tudi s humorjem, ki bo ponekod še posebej nasmejal slo-venskega bralca.

Akif Pirinçci (1959) se je rodil v Instanbulu in se de-setleten s starši preselil v Nemčijo. Prvi roman je ob-javil pri enaindvajsetih, že njegov drugi roman, Feli-dae (1989), pa je postal mednarodna uspešnica: med bralci je sprožil pravi val navdušenja, preveden je v približno 20 jezikov, kmalu po izidu pa je bil po njem posnet risani film.Francis, mehkošapi pamet-njakovič, je nov v revirju. S skrbnikom Gustavom sta se preselila v hišo, kjer ne-

navadne vonjave in zname-nja že kar takoj dajo slutiti, da stvari niso takšne, kot se na prvi pogled zdijo. Ko Francis med svojim prvim raziskovanjem okolice na-leti na grozljivo razmesar-jeno truplo vrstnika, mu postane jasno, da primer zahteva vso bistrost in pre-kanjenost njegovega detek-tivskega uma. Z mačjo hi-trostjo se začne odvijati napeta zgodba o seriji umo-rov in verskih sektah, o breznajočih se mačkah in skrivnostnem svetu raču-

nalnikov, o blodnjah in fantazijah o izbrani vrsti – in se razplete v furioznem finalu.Prvemu romanu serije o mačjem detektivu Francisu jih je sledilo še šest, zadnji je izšel leta 2010.

Nikoli sicer ne bom povsem pristna Slovenka, ker nimam tukajšnjega otroštva in tukajšnje zgodovine. Če pa se po drugi strani ozrem na svoje ameriško otroštvo, je tako daleč! Ko pišem prozo, včasih ne vem več, ali naj enostavno pišem slovenske zgodbe, kajti naveličana sem perspektive tujke, »ki gleda noter«.

Erica Johnson Debeljak, Modrijan, november 2010

novo

novo

Koen Peeters maja gostuje v Ljubljani. Pokličite nas za informacije ali spremljajte novice na www.modrijan.si!



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Sre~avanja

Hotel Grand pravi:Hotel Grand Renata Baretića je zgodba v zgodbi (v zgod-bi). Prva zgodba govori o od-raščanju v družini, ki se med vojno po razpadu Jugoslavije nekje v Dalmaciji preživlja z vodenjem javne hiše. O tem s petnajstletno distanco pripo-veduje nekdo, ki se z ime-nom Condoleezo periodično oglaša na literarnem blogu, ki ga piše Julio. Condoleezo si želi komentarjev glede obrtniške izvedbe, ker pa gre za blog, dobi tudi vse kaj drugega (kot je na internet-nih forumih pač v navadi), kar tvori drugo zgodbo, zno-traj katere pa se izoblikuje še nekaj drugih zgodb. Takšna struktura romana Baretiću med drugim omo-goči bolj ali manj preprič-ljive rešitve, ki so sproti razčlenjene in sprejete kot dobre ali ovržene kot slabe v komentarjih na blogu, je-zikovno raznolikost (jezi-kovna mimetičnost je stal-nica Baretićeve proze; tudi poezije), metabesedilnost in premišljevanja o statusu (virtualnega) literarnega besedila in književnosti na sploh, poleg tega pa v avto-referenčnih delih samoiro-nično tematizira recepcijo svojega prvenca (uspešnice Osmi poverjenik) in spreje-manje vsakega naslednje-ga besedila skozi prizmo njegovega uspeha.

Osmi poverjenik pravi:Baretićev prvi roman je izšel leta 2003. Dogaja se na naj-bolj oddaljenem hrvaškem otoku Trećiću, kjer je vse, ampak res čisto vse, druga-če – ljudje živijo drugače, funkcionirajo drugače, raz-mišljajo drugače in, seveda, govorijo drugače. V to in takš-no drugačnost pride po ka-

zenski dolžnosti obetaven mlad hrvaški politik, da bi vzpostavil zakonito lokalno samoupravo. Poleg svoje-vrst nih otočanov mu štrene mešajo avstralski Aborigini, pornozvezda v izgnanstvu, italijanski švercarji, bosanski svetovljan, z matematiko ob-sedeni svetilničar … in njiho-ve govorice (zato že osmi po vrsti poverjenik hrvaške vla-de na hrvaškem otoku nujno potrebuje prevajalca!). Ro-man o Trećiću, »majhnem otoku za velike zgodbe«, je dobil pet prestižnih hrvaških literarnih nagrad (kar se je zgodilo prvič v hrvaški lite-rarni zgodovini) in njegove-ga avtorja za dolgo časa po-stavil na prvo mesto hrvaške lestvice najbolj branih knjig.

nekdo na forumu pravi:*Osmi poverjenik je bil več kot prima. Kaj pa ta knjiga? Priporočate?

nekdo na forumu pravi:Meni se je zdela kar ok, a da-leč od Osmega poverjenika.

Hotel Grand pravi:Hotel Grand je gosta mreža tem, literarnih oseb, diskur-zov in govoric, ki jo vzdržuje pripoved o desetletnem Fili-pu, sinu bosanskih ubežni-kov, ki pred vojno pobegnejo na dalmatinsko obalo, kjer vodijo javno hišo v hotelu Grand. »Roman« o življenju med predvsem ukrajinskimi prostitutkami in njihovimi strankami ter telesnimi čuva-ji je zgodba o temačni po-vezanosti kriminalnega pod-zemlja in politike, zgodba o razmerjih (ne)moči in intere-sov kapitala, kjer ni prostora za človečnost, po drugi strani pa zgodba o nenavadnem družinskem podjetju, v kate-

* Navedki pod nekdo na forumu pravi: so povzeti s slovenskega foruma Knjižni molji.

rem se mama Ivona trudi or-ganizirati kar se da normalno življenje, oče Dominik pa na svoje zaposlene gleda kot na družinske člane. Svojim pro-stitutkam celo dovoli obiske družinskih članov (ko pa Oksano obiščeta hčerka Ha-lja in sestra Oleksandra, to povzroči cel kup težav in se precej tragično konča).

blog pravi:Ob marsikateri Dominikovi (pa ne samo njegovi) odločit-vi ali dejanju bralec presene-čeno povzdigne obrvi. Poleg toplega odnosa do prostitutk je poudarjen tudi hladen od-nos do sina in oboje je precej-krat komentirano v odzivih bralcev literarnega bloga, ka-mor Condoleezo pošilja od-lomke »romana«. Videti je, da so nekatere pomanjkljivosti v pripovednem delu Hotela Grand namerne, da se potem lahko o njih razpravlja na blo-gu (najopaznejša je na primer Condoleezova opomba sredi pripovedi, da mora znova vpeljati literarno osebo, ki je kar nenadoma poniknila: »SEM NEKAM BI BILO FINO DAT ZELETA, PREDOLGO GA NI.«). Razpravlja se na primer o problematičnosti iz-bire infantilnega pripovedo-valca, ko gre za prostitucijo, o pripovedni perspektivi, o go-voricah literarnih oseb (pred-vsem o Oksanini ukrajinščini, Alini angleščini in Domini-kovi bosanščini), o preobilju dialogov in narekovajev, ka-rakterizaciji literarnih oseb, šibkih mestih pripovedi, te-matiziranju ženskega telesa in o avtobiografskosti. Sode-lujoče na blogu namreč zelo zanima, ali gre za avtobio-grafijo in ali je Condoleezo Filip. In ali se (je) zgodba dogaja(la) v Splitu. Ob vprašanju, kdo je avtor, in s tem posledično tudi ob vprašanju, ali je zgodba res-nična, se na blogu krešejo mnenja, ki usmerjajo in di-namizirajo pripovedni del romana, hkrati pa prinašajo še dodatne informacije o lite-rarnih osebah (ko se na pri-mer na blogu oglasi Halja, ki zdaj v Ukrajini študira slavi-stiko, »z akcjentom na hrva-sko knjizevnost in jezik«). Tako se v »blogerski šoli kre-ativnega pisanja« prepletajo

konkretne »obrtniške« teme in načelna razpredanja, se-veda pa ne gre brez neumest-nih pripomb in vsakršnih drugih off-topicov. Načelo hi-perteksta je dosledno izpe-ljano, ko sodelujoči na blogu dejansko dopišejo Condole-ezovo zgodbo, torej ponudi-jo svoj konec in svoje rešitve razpleta. Na koncu pa – na koncu pa se zgodi nekaj, na kar ni nihče računal. Oziro-ma lahko smo računali, saj so bili indici večkrat ekspli-citno in implicitno navedeni.

Preveč dialogov? pravi:Eden od očitkov lastnika blo-ga Julia Condoleezovemu pi-sanju je »preveč dialogov za moj okus. Na celi strani, stra-ni pa pol, imaš samo dialog.« V Hotelu Grand je res veliko dialogov, poleg tega so jezi-kovno mimetični, kar seveda takoj spomni na jezikovne plasti v Osmem poverjeniku, ob kar se spotaknejo drugi komentatorji. V teh delih Ba-retić v roman lucidno vtke av-topoetične in avtoreferenčne dele, poleg tega pa se dotak-ne tudi recepcije svoje proze, ki se nikakor ne more otresti primerjanja s prvim roma-nom in vrednotenja skozi prizmo njegove branosti in nagrajevanosti. Mimetični so tudi komentarji na blogu, ki posnemajo »forumščino« z vsemi njenimi diskurznimi značilnostmi in zatipki.

kritika pravi:Tudi hrvaška literarna kriti-ka se ob Hotelu Grand spom-ni Osmega poverjenika in se rada obregne ob »ponavljajo-če se vaje v slogu«, kar je v romanu anticipirano v ko-mentarjih na blogu, pred-vsem v delih, kjer se razprav-lja o jeziku (»s to karikirano transkripcijo bosanščine in slabe angleščine si pa prozo-ren, da se skoz vidi! A mogo-če ciljaš na kake nagrade? Ej, menda ti je ja jasno, da je ta štos plesal samo eno poletje, in da je do amena neumno, pa tudi škodljivo za samega sebe, zdaj igrati na to karto«) in o temah, ki so že »porab-ljene« (»A se ne sme nihče drug ukvarjat z, na primer, profesorsko pedofilijo samo zato, ker je Ferić o tem napi-sal oldlično knjigo?!«).

meta- & med- pravi:Kaj imajo skupnega v Hotelu Grand eksplicitno imenovani na primer Zoran Ferić, Boris Dežulović, Emir Imamović Pirke, Ante Tomić, Miljenko Jergović in implicitno prisot-ni na primer Miroslav Krleža (Filipova vrnitev na »kraj zlo-čina«) in Antun Gustav Ma-toš (Dominikovo parafrazira-nje njegove pesmi Tolažba las), če navedem samo nekaj omenjenih avtorjev? S po-menskimi polji, ki jih prikli-čejo omembe njihovih imen, dopisujejo metabesedilne in medbesedilne sloje Baretiće-vega romana. Teh je logično največ v blogerskem delu Hotela Grand in z njimi (lah-ko) ima bralec veliko veselja. Pravzaprav je kljub zaplete-nim in težkim temam v Hote-lu Grand kar veselo, saj zna Baretić pripovedovati na vi-

dez preprosto, hkrati pa in-trigantno in humorno. Poleg tega se ne končajo vse zgod-be tragično ali nesrečno. Un-proforjev polkovnik Jimenez na primer najde ljubezen svojega življenja (pomenlji-vo pa je, da se srečno konča zgodba tistega, ki mu tudi si-cer v življenju ni hudega).

namesto konca pravi:Ta zapis o Hotelu Grand je povedal vse in ni povedal nič. O vsebini ravno toliko, da je še vse odprto, o načinu upovedovanja pa toliko, da je – no, da je tudi še vse od-prto. Za lastno dopisovanje in komentiranje, kot je pri hi-pertekstu v navadi.

nekdo na forumu pravi:Meni je Grand bolj všeč kot Osmi poverjenik. Priporočam!

Letos založba Modrijan gosti več evropskih literatov, katerih dela so pred kratkim izšla pri naši založbi. 2. marca je Ljubljano obiskal hrvaški pisatelj Renato Baretić, čigar roman Hotel Grand je izšel v zbirki Bralec. 7. aprila bo naš gost ruski pisatelj Andrej Gelasimov, avtor romana Leto prevar (Bralec), 20. aprila pride v Ljubljano mlada Hrvatica Ivana Simić Bodrožić, ki bo predstavila svoj romaneskni prvenec Hotel Zagorje (Bralec). 10. maja, dan po prazniku Evrope, pa bo pri nas gostoval belgijski pisatelj Koen Peeters, čigar Véliki evropski roman (na prejšnji strani) smo objavili lani.

Renato Baretić

»Ej, a si res živel v javni hiši?«(o romanu Hotel Grand Renata Baretića)

Đurđa Strsoglavec

Hotel GrandPrevod Đurđa Strsoglavec

novo280 strani

19,90 €

Novinar, kolumnist, scena-rist, sestavljavec vprašanj za televizijske kvize, pe-snik, pisatelj in asimilirani Dalmatinec je na hrvaški li-terarni sceni debitiral z zbirko Besede iz žepov (1998), vsesplošno znan, bran in priljubljen pa je po-stal po objavi romana Osmi poverjenik (2003), ki je bil v istem letu nagrajen s petimi prestižnimi literarnimi na-gradami (kar se je zgodilo prvič v hrvaški literarni zgodovini). Baretić je bil

dolgo sodelavec legendar-nega splitskega tednika Fe-ral Tribune, od leta 2008 pa je kolumnist in komentator tednika Nacional. Je selek-tor festivala pripovedovanja zgodb Pričigin, ki od leta 2007 poteka v Splitu. Poleg dveh romanov je v sloven-ščino preveden tudi izbor iz njegove poezije, in sicer v literarni reviji Rp./Liri-kon21, št. 19/20 (prev. Đurđa Strsoglavec).V Sloveniji je Baretič go-stoval že trikrat. Leta 2006

je bil gost in predavatelj na prireditvi »Sosed tvojega brega«, ki jo je organiziral Javni sklad za kulturne dejavnosti RS, decembra 2008 je navdušil polno dvo-rano Društva slovenskih

književnih prevajalcev na prireditvi »Avtor in njegov prevajalec: Osmega z os-mim«, marca 2011 pa je napolnil Modrijanovo knji-garno ob predstavitvi ro-mana Hotel Grand.

Foto

: Igo

r Mod

ic


25www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Sre~avanja

Potem sem začel tuhtati, od koga bi si lahko za kak teden sposodil. Izkazalo se je, da od nikogar. Ko so me vzeli v to firmo, so mi vsi prav radi posojali. Solidno podjetje. Partnerji v Združenih državah in po vsej Evropi, opede-nana pisarna, šef z lastnim letalom. Kdo pa si je mislil, da je na vidiku racionalizacija? Kako naj zdaj vrnem dol-gove? Brcnili so me v rit kakor cucka, zdaj pa naj sedim na cesti, sredi te plundraste žlobodre, in si navijam smr-kelj na pest. Prišla je pomlad, fak, odpri vrata!

*Po kosilu sem posedel na Gogoljevem bulvarju, nato bli-zu cerkve Kristusa Odrešenika, pa še ob spomeniku Do-stojevskemu na stopnicah knjižnice, in ko sem bil že čisto premražen, sem se preselil v Aleksandrov park. Tu so bile najbolj udobne klopce. Mehke kakor puh in celo nekako tople. Do takrat je moja zadnjica že brez težav razlikovala klopco na Tverskem bulvarju od tiste pri kre-meljskih vratih. To ni rit, ampak profesor. Samo škoda, da takih ne jemljejo na moskovsko univerzo. Sicer pa imajo itak mizerno plačo, ti profesorji.»Imate mogoče vžigalnik?«Kdove od kod se je vzela damica. Kakor da bi zrastla iz tal. Le kako, da je nisem opazil? Očitno je tudi njo zami-kala klopca.»Izvolite.« Frajersko sem tlesknil s svojim zippom. Rad imam prave stvari.Ni kazalo, da bi jo nagnali iz službe. Videti je bila sreč-na, zrihtana u nulo – kakšna Nina Ricci ali kaj? Zadnje čase nekam ne spremljam. Tako da ni bilo jasno, zakaj se mota po klopcah.S pogledom sem iskal njene gorile. Okoli take srečnice se gotovo mota kakšen šofer.Ampak ta je bila sama.»Koliko?« se je sklonila k meni in prešinilo me je, da mora njen parfum stati kakih dvesto baksov.»Sto,« sem rekel brez pomisleka.Kar tako sem rekel. Pošalil sem se. Saj sploh nisem ve-del, kaj sprašuje.Ona pa odpre torbico in vzame iz nje dva po petdeset. Dolarjev. Čisto kot v filmu. Porine mi jih v roko.

Pravim:»Za kaj pa?«Ona odvrne:»Saj veš.«Malo jo pogledam in rečem:»Neee, nočem.«Ona pravi:»Je premalo, kaj? Ná še petdeset.«Jaz pravim:»Nočem, ni treba petdeset.«Ona pa reče:»No, pa daj za dvesto.« In mi porine v roko še enega ze-lenca.Šit, pomislim, zdaj pa imam. Nora je! Ob tem jo ves čas odrivam.Na lepem spregovori:»Pa ne da si se po naključju usedel na to klopco?«»Aha,« pravim. »Rit mi je zmrznila od sedenja na kam nu.«Zasmeje se:»No, potem mi pa še eno prižgi.« To pravi že z normal-nim glasom.Spet sem tlesknil z zippom, potegnila je dim in nekaj časa sva molče sedela. V smislu, sedla sva na klopco in počivava. Kaj to koga briga? Mimo so se sprehajali tu-risti. Zadnje čase jih je na Manežnem veliko, odkar so pod zemljo zgradili tisto traparijo. Vodnjakci, zverini-ce – froci imajo to radi.Na lepem se je tiho zasmejala:»Zakaj si pa vseeno odklonil?«Skomignil sem:»Ne vem … Za denar mi je nekam čudno.«»In mojo roko si tako resno odrival.« Prasnila je v smeh. »Ti je bilo nerodno, kaj? Kar prebledel si.«»Ne nisem,« sem ugovarjal. »Samo na začetku mi ni po-tegnilo, za kaj gre.«»Si čisto zares sedel sem po naključju?«»Pa kaj, a se ne sme kar tako malo posedet?«Še globlje je povlekla dim:»No, to je pač poseben kraj.«

»Sem že skontal.«»Si pa brihten.«Obmolknila je in me, mežikajoč od dima, še vedno opa-zovala.»Mogoče ti pa nisem všeč? Sem zate malo prestara?«Na videz jih je imela kakih trideset. Seveda bi bilo bolje dobiti kakšno malo mlajšo, ampak tudi ta ni bila slaba. V redu. Simpatična, ni kaj. Starost tu ni ovira.»Ne, ne,« sem odkimal. »Ne gre za starost. Samo ne mo-rem za denar.«»No, kakor veš.«Nekoliko se je nagnila nazaj in položila roko na naslo-njalo klopce.»Glej si no, pomlad je že tu,« je rekla in globoko za-vzdihnila. »Je s tabo vse v redu?«»Ja, ja, vse je kul. Pa z vami?«»Zakaj pa potem sam posedaš tukaj? Saj si že ves moder od mraza.«»Ah, to ni nič. Imam pač veliko časa.«»Tisti, ki imajo veliko časa, ob takem vremenu ne pose-dajo po klopcah.«»Kje pa posedajo?«»Na raznih dobrih krajih.«»Za take kraje pa rabiš spodoben keš.«Odvrgla je cigareto in se nasmehnila:»No, zdaj veš, kje ga lahko dobiš.«»V bistvu, seveda …« sem začel.»Skratka, če se boš odločil, pokliči.«Vstala je in mi pomolila vizitko:»Luštkan si, samo ves moder. Pojdi domov, sicer boš či-sto prezebel. Kako ti je ime?«»Miša.«Držal sem vizitko in premišljeval, da bi bil pravzaprav moral privoliti. To je bil prav tisti keš, o katerem sem premišljeval že od jutra. Ampak kaj naj zdaj – tečem za njo? V smislu – ›počakajte, pogovoriva se še?‹ Fak, zme-raj je tako. Nikoli ne poštekaš ob pravem času. Koliko-krat sem že zamočil.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Leto prevarPrevod Lijana Dejak

Andrej GelasimovAndrej Valerijevič Gelasimov se je rodil leta 1965 v Irkut-sku v Sibiriji. Po izobrazbi je filolog in gledališki režiser. V letih 1996–1997 je delal kot pripravnik na britanski uni-verzi Hall, v letih 1988–1998 je bil docent na katedri za an-gleško jezikoslovje Jakutske univerze, predaval je stilisti-ko angleškega jezika in ana-lizo leposlovnega besedila. Od leta 2002 živi v Moskvi.V Rusiji je čez noč postal lite-rarna zvezda: njegova črtica Rosna leta, ki jo je leta 2001 objavil na spletu, je bila iz-brana za najboljšo kratko zgodbo leta. Najbolj pa je za-slovel z romanom Leto pre-var, ki je izšel leta 2003 in bil kmalu preveden v več drugih jezikov. Druga pomembnej-ša dela so: noveli Fox Mulder je podoben prašiču in Žeja ter romana Hiša na Ozjorni in najnovejši roman za otroke Prstan belega volka. Roman

Stepski bogovi mu je leta 2009 prinesel nagrado Nacio-nalni bestseller.Za pisavo Gelasimova so značilni kratki stavki, zgo-ščena pripoved, pogovorni jezik. Njegovi junaki so po-gosto mladostniki na bole-čem prehodu iz otroštva v odraslost. Njihovi značaji se jasno izrišejo v situacijah in dialogih. Zaradi vsega tega Gelasimovu pravijo tudi ›rus-ki Salinger‹. Kot svoje literar-ne vzornike Gelasimov na-vaja Williama Faulknerja, Josipa Brodskega in Ernesta Hemingwaya.Njegova dela so prevedena v angleščino, nemščino, fran-coščino, španščino, kitaj-ščino, srbščino, estonščino, latvijščino, katalonščino, ma-džarščino, češčino, švedšči-no in hebrejščino. Posebno cenjen je v Franciji; franco-ska revija Lire ga je vključila v seznam petdesetih mladih

obetavnih avtorjev, ki bodo definirali svetovno književ-nost 21. stoletja. Lani je bil eden njegovih romanov no-miniran za nagrado Médicis za tuji roman.Dogajanje romana Leto pre-var je postavljeno v leto 1998, ko so v Rusiji prišle na dan finančne in gospodarske prevare prejšnjih let, veči na bank je propadla, inflacija je bila astronomska, država je bila na robu bankrota. V tem splošnem ozračju laži in prevar tudi junaki romana ves čas vlečejo drug drugega za nos.

Leto prevar pripoveduje o enem letu v življenju najstni-ka Sergeja (Serjože) in ima štiri dele: Pomlad, Poletje, Je-sen in Zima. Serjožev oče, novopečen ruski bogataš, na-jame mladega fičfiriča Mihai-la (Mišo), da bi Serjožo odtr-gal od računalnika in ga, kot

povzame Miša, ›naučil piti, tepsti se, kurbati se, skratka, da bi iz njega naredil člove-ka‹. Za Mišo je to sanjska služba, vendar se kmalu iz-kaže, da ima tudi manj prijet-ne strani: Serjožo je treba nadzirati, saj ima oče zanj svoje načrte – poročil naj bi se s hčerjo njegovega italijan-skega poslovnega partnerja. A Serjoža že ima dekle, Mari-no, ki je podobna njegovemu idolu, igralki Audrey Hep-burn. Vendar tudi Miša že prav kmalu podleže njenim čarom in ta ljubezenski triko-tnik sproži presenetljive za-plete, v katerih ne manjka niti gangsterjev, orožja in div-jih voženj po Moskvi.Bralec si sam sproti sestavlja zgodbo, ki jo izve predvsem iz dveh ne povsem nepri-stranskih in verodostojnih virov – iz Miševega pripove-dovanja in Serjoževih dnev-nikov.

Izdajo in avtorjevo gostovanje je omogočila Mestna občina Ljubljana v okviru programa Ljubljana – svetovna prestolnica knjige.

novo288 strani

16,40 €



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Sre~avanja

Ivana Simić BodrožićIvana Simić Bodrožić se je rodila leta 1982 v Vukovarju. Literarno pot je začela s poezi-jo: objavila je zbirko pesmi Prvi korak v temo in zanjo leta 2005 prejela nagrado Goran za mlade pesnike ter nagrado Kvirin za najboljšo pesniško zbirko avtorjev do 35. leta. Poezijo objavlja v različnih literarnih revijah (Vijenac, Quorum, Poezija), kot najmlajša pesnica pa je uvrščena tudi v antologijo sodobne hrvaške poezije Ute-ha kaosa (2006).Za prozni prvenec Hotel Za-gorje (2010) je prejela nagra-do Kiklop v kategoriji proz-no delo leta. Roman je že vse od izida na Hrvaškem pro-dajna uspešnica in ena naj-bolje prodajanih knjig leta 2010. Prinesla ji je še knji-ževno nagrado Josipa in Iva-na Kozarca ter srbsko literar-no nagrado Koćičevo pero za izjemne dosežke v sodob-ni književnosti.

Roman Hotel Zagorje je pr-voosebna pripoved odrašča-jočega dekleta iz Vukovarja, ki po padcu mesta v vojni leta 1991 otroštvo in najstni-ška leta preživlja z mamo in starejšim bratom (oče je po-grešan) kot izgnanka v de-vet kvadratnih metrov veliki sobici v bivši politični šoli v Kumrovcu. Opis vojne in po-vojne kalvarije, ki je sloven-skemu bralcu blizu tako v prostoru kot v času, odliku-jeta zlasti dva elementa. Po-sredi je mladinski roman, ki s svojimi splošnimi mesti, kot so odraščanje, prva lju-bezen, uporništvo, iskanje lastne identitete ipd., omo-goča mlademu bralcu ma-ksimalno identifikacijo z glavno junakinjo ter tako ne-vsiljivo pripravi teren za po-sredovanje svojega humani-tarnega sporočila. Hkrati pa kljub strahotnosti dogodkov v vojni na tleh bivše Jugosla-vije avtorica ne zapada v pa-

tetiko niti s prstom ne kaže na takega ali drugačnega krivca, temveč knjigo preže-majo blag humor, vitalnost

in iskreno spoštovanje do slehernega, na videz še tako nepomembnega človeškega življenja.

Hotel ZagorjePrevod Maja Novak

novo

Foto: Vladimira Spindler

»Svet, v katerem smo takrat živeli, je razpadel od znotraj«Odlomek iz intervjuja z Ivano Simić Bodrožić

Po izidu romana Hotel Zagorje so vas gotovo že nešteto-krat vprašali, v kolikšni meri je ta knjiga avtobiografska, zato tokrat ne bi o tem. Pa vendar: ker imajo zdaj sloven-ski bralci prvič priložnost srečati se z vami, vas prosim, da nam poveste – kdo je Ivana Simić Bodrožić?

Priznam, da je to najtežje vprašanje do zdaj, tudi sama si vsak dan prizadevam, da bi odgovorila nanj. Če naj osta-nem pri biografskih podatkih, boste vse, kar vas zanima, našli v knjigi, ki jo držite v rokah. Podatki iz moje biogra-fije in biografski podatki junakinje romana se ujemajo skoraj v vsem, zgodba gre le v nekaterih delih korak dlje, vstopa v fikcijo in iz življenja jemlje to, kar potrebuje. Skratka, Ivana je rojena Vukovarčanka; ko izbruhne voj-na, odpotuje na počitnice, ki se spremenijo v izgnanstvo. Del otroštva preživi v domu za izgnance v nekdanji poli-tični šoli v Kumrovcu, v teh nenaravnih razmerah posku-ša odrasti in v letih, ko se oblikuje človekova osebnost, odgovoriti na vprašanje: »Kdo sem?« Danes živi nedaleč od Zagreba, je absolventka filozofije in kroatistike, mati dveh otrok, ukvarja se s književnostjo in še vedno posku-ša odgovoriti na to vprašanje.

Ko v Hotelu Zagorje opisujete svoje šolske dni in »spise za vsako priložnost«, pravite: »Sijajno sem obvladala prefi-njeno patetiko in večzložne besede, vedela pa sem tudi, kaj pričakujejo od mene.« Kljub boleči tematiki vašega ro-mana v njem ni sledu o patetiki (tudi večzložnih besed ni veliko), zato pa lahko tu in tam najdemo tudi prefinjen humor. Ali to pomeni, da je vaš roman zorel dalj časa, da ste ga pisali dolgo in pazljivo? Kdaj in kako je sploh prišlo do odločitve, da ga napišete, in kako se spominjate njego-vega nastajanja?

Res je, roman je zorel dolgo, danes se mi zdi, da več let, že odkar sem začela pisati svojo prvo pesniško zbirko. Ven-dar ni zorel zavestno; ko sem pred štirimi leti prvič sedla za računalnik, da bi pisala prozo, nisem zagotovo vedela, da ga bom napisala, niti kaj bom napisala. Zgodilo se je

nedolgo zatem, ko sem rodila hčer in razmišljala o tem, kako opisati svoje življenje nekomu, ki ti je blizu, ne da bi ga pri tem obremenila in deformirala s svojo travmo. Poleg tega sem se večkrat spominjala tistega netipičnega življe-nja, približno stotih ljudi, ki so ga delili z mano, in njihovih usod, in pomislila sem, da bi bilo škoda, če bi vse to utoni-lo v pozabo. Tako sem začela pisati. Vse tisto, kar je bilo dolgo shranjeno globoko v meni, je začelo vreti na dan kot že dokončana zgodba. Romana nisem pisala dolgo, približ-no dve leti, če upoštevamo, da sem ob tem skrbela za ene-ga majhnega in enega malo večjega otroka; pisala sem, kadarkoli sem si lahko utrgala čas za to, roman je bil rela-tivno kmalu končan, nato pa sem ga še malo pilila.

Dvoje knjig (pesniška zbirka in Hotel Zagorje), troje po-membnih književnih nagrad. Mar to pomeni, da je vaša življenjska pot že začrtana in da se boste v prihodnje posvetili izključno literatu-ri? Ali že nastaja kaj nove-ga in katerih tem bi se še želeli lotiti na svoji pisatelj-ski poti?

Želela bi si, da to postane moja življenjska pot, saj je zame pisanje najlepša »služba« na svetu. Dokaj dobro vem, kaj bi rada po-čela v prihodnje, kar je v naših razmerah in na tako majhnem trgu, kot je naš, problematično, pa je vpra-šanje, kako vsak mesec za-preti finančno konstrukcijo samo s pisanjem. Lotila sem se nekaterih novih zgodb, trenutno pa se zelo veselim dela na scenariju

za film, posnet po romanu Hotel Zagorje, ki ga pišem v sodelovanju z bosansko-hercegovsko režiserko Jasmilo Žbanić, čudovito, nadarjeno osebo in umetnico. Kar se tiče tem, ki me okupirajo, sem spoznala, da mora biti po-sredi nekaj, kar je name naredilo močan vtis in me preže-lo, nekaj, o čemer znam zares pripovedovati in o čemer lahko govorim. Kulise so seveda lahko vedno izmišljene, a občutek je tisti, ki mora biti avtentičen.

(Intervju je zapisala Maja Novak, v celoti pa ga lahko preberete v knjigi Hotel Zagorje.)

Film Hotel Zagorje bo posnela Jasmila Žbanić. Njen film Grbavica je prejel »zlatega medveda« na berlin-skem filmskem festivalu leta 2006.

160 strani

17,10 €


27www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Bralec – preberite na du{ek

Birgit Vanderbeke

Denar ali življenjeprevod Marko Trobevšek | 96 strani | 13,40 €

novo

Modrijanovo darilo zvestim bralcem

5,00 €Bon lahko unovčite ob nakupu Modrijanovih knjig* v vrednosti nad 25,00 €, in sicer:– prek priložene naročilnice po pošti– v Modrijanovi knjigarni (Trubarjeva cesta 27, Ljubljana)– na sedežu založbe Modrijan (Poljanska cesta 15, Ljubljana)– v času 16. slovenskih dnevov knjige (od 18. do 22. aprila 2011) v Ljubljani

Zadnji dan za unovčenje je 16. maj 2011.

Za en nakup lahko uporabite le en bon. Boni se ne seštevajo. Bon je prenosljiv. Bona ni mogoče zamenjati za gotovino.* Velja za vse knjige v programu Založbe; ne velja za nakup knjig v prednaročilu, knjig z rednim ali promocijskim popustom ter knjig v kompletu. Bona ni mogoče unovčiti ob nakupu prek spleta.

Vse knjige na www.modrijan.si

Oblikovanje zbirke: Vesna Vidmar

130 × 200 mm

mehka vezava z zavihi

Kratki roman Denar ali živ-ljenje (Gold oder Leben, 2003) je nekakšna zgošče-na literarna avtobiografija. Pripovedovalka podaja tež-ke izkušnje in trpka spo-znanja večinoma na zaba-ven način, pogosto kariki-rano, a prodorno zaznava osebne, družinske, social-ne, duhovne in druge pro-bleme, ki so zadnja deset-letja zaznamovali življenje v Evropi – bodisi ljudi na-sploh ali posebej izseljen-cev. Birgit Vanderbeke iz-korišča stališče poudarje-no naivne opazovalke za razgaljanje vsakovrstnih anomalij, pri čemer so v ozadju ves čas prisotna splošna bivanjska vpraša-nja. Zgodba je včasih pod-ložena z liričnimi toni, sega pa od selitve na zahod do razpada družine in pripo-

vedovalkine osamosvojit -ve; konča se vendarle spod-budno.

Birgit Vanderbeke se je rodila (1956) v Dahmeju v Vzhodni Nemčiji, leta 1961 pa se je nje-na družina preselila v Za hod-no Nemčijo. Od sredine devet-desetih pisateljica živi v Franciji, v Provansi, in novi domovini je posvetila knjigo Navodila za uporabo južne Francije (2002). Na splošno njena dela humoristično, a trpko prikazujejo malome-ščanski svet, z romanom De-nar ali življenje pa se je bolj izrecno priključila številnim vidnim evropskim in svetov-nim izseljenskim avtorjem so-dobnega časa, ki v delih pre-delujejo izkušnjo dveh (ali več) domovin. Je dobitnica številnih literarnih nagrad, med drugim nagrade Inge-borg Bachmann (1990).

Ta roman bodo morali prebrali dijaki, ki bodo drugo leto opravljali maturitetni izpit iz nemščine. Seveda ga bodo brali v izvirniku, a prevod gotovo ne bo odveč. Priskrbite si ga pravočasno!

Samotarski pripovedovalec romana je v zasebnem živ-ljenju sladokusec, ki si pre-ganja samoto in dela vese-lje s pripravljanjem najraz-ličnejših specialitet. To pa v državi, ki (uradno) pre-ganja vse vrste razsipnosti, ne ostane skrito ovaduhom iz Ministrstva za javni red in moralo. Zalezujejo ga in mu onemogočajo kupova-nje bolj nenavadnih živil in začimb, čez čas pa ga celo zaprejo in postavijo pred sodišče. Na grotesknem procesu ga obsodijo na pre-poved kupovanja hrane ter

obiskovanja lokalov, kjer bi lahko jedel. Torej na počas-no smrt s stradanjem.Če roman do tod ponekod spominja na Kafkov Proces, se usoda preganjanega urad-nika, potem ko ga po ob-sodbi izpustijo na prostost, izteče drugače. Ko porabi vse zaloge, v knjižnici naleti na knjigo receptov, pripisa-no legendarnemu rimske-mu hedonistu Apiciju ...

Veljko Barbieri (1950) sodi med najuspešnejše hrvaške pi-satelje. Največ priljubljenosti so mu prinesli svojevrstni ku-harski priročniki, v katerih se

kulinarični napotki prepletajo s kulturno-zgodovinskimi te-mami in literaturo. Prejel je več priznanj, na primer za ro-man-kroniko Dioklecijan leta 2006 nagrado za književnost Augusta Šenoa.Kljub temu je Barbierijevo naj-odmevnejše delo roman Epitaf cesarskega sladokusca. Ko so bralci »odkrili« to samosvojo izpoved uradnika, ki ga je uži-vanje v hrani stalo življenje, so ga izdajale različne založbe in je na Hrvaškem dosegel rekord-no skupno naklado več kot 200.000 izvodov! Zvrstili so se številni prevodi – od nemškega (1986 in ponatisi ter bibliofil-ska izdaja pri Wieserju v Ce-

lovcu) do bolgarskega (2010). V Nemčiji so po romanu po-sneli film.

Veljko Barbieri

Epitaf cesarskega sladokuscaprevod Iztok Ilich | 112 strani | 13,70 €

novo



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Za bistre glavice

Steve Jenkins

Žive barvePrevod Uroš Kalčič

Rdeče žabe, modri pajki, rumene kače, zelene ptice, oranžne ribe, vijoličasti polži, rožnati pasavci – živali so lahko prav osupljivo barvite. Kakor vsa živa bitja, bolj ali manj obdarjena z razumom, tudi te živali skušajo preživeti v svetu, ki je včasih poln težav in nevarnosti. Izrazito barvita koža, luske ali perje živalim na različne načine pomagajo, da ostanejo žive. V tej knjigi si bomo ogledali, kakšne barve premore živalski svet in kako jih domiselno uporablja. Na zadnjih straneh knjige lahko preberete več o živalskih barvah in najdete dodatne informacije o predstavljenih živalih – kako velike so, kje živijo, kaj jedo in še več.

To je najbolj strupena riba na svetu. Živi v plitvinah tropskih morij in je, kadar mirno ždi na dnu, še najbolj podobna kamniti grudi ali kepi koral. Na hrbtu ima trinajst ostrih strupenih bodic, ki jo varujejo pred plenilci. Nepreviden plavalec, ki stopi na tako ribo in se nabode nanjo, lahko brez zdravniške pomoči tudi umre.

© Bigstock

Preizkusite svoje znanje in rešite kviz, ki ga je za vas sestavila biologinja in urednica knjige Katarina Štilec!

Rešitev pošljite na e-naslov [email protected] s pri-pisom ŽIVE BARVE ali pa jo napišite na dopisnico in poš-ljite na naš naslov. Pripišite ime in priimek ter poštni naslov.

Z žrebom bomo razdelili de-set privlačnih nagrad. Prvi trije nagrajenci prejmejo knjigo Žive barve Steva Jen-kinsa, preostali pa se bodo razveselili domiselne igre CALAFANT (o igrači glej stran 17), ki jo podarja Mo-drijanova knjigarna.

Odgovore pričakujemo do ponedeljka, 18. aprila 2011, izid žrebanja pa bomo ob-javili v sredo, 20. aprila, na www.modrijan.si.

1. Katera ptica ima perje rdeče barve zaradi oklepov rakcev, rakovic in žuželk s katerimi se hrani?

A kapičasti tjulenj

V rdeči srpač

Š krokar

2. Po čem je dobil ime kuščar modrojezični skink?

M po modrih vekah

R po modrem repu

E po modrem jeziku

3. Rumena rakovica je kopenska žival rumene barve. Kje bi jo plenilec najtežje opazil?

Š med suhimi listi in ovelim rastlinjem

E med zelenimi listi rastlin

P na sivih kamnih morske obale

4. Zakaj ima troprsti lenivec zelenkast kožuh?

K Z barvo opozarja plenilce, da je strupen.

I Ker mu je všeč zelena barva.

Č V njegovi dlaki živi posebna vrsta zelene alge.

5. Globokomorski morski zmaj je plenilska riba. Na koncu dolgega brka, ki mu raste z brade, mu sveti vijoličasta lučka. Za kaj jo uporablja?

B Z njo sveti drugim ribam, da vedo, kod naj plavajo.

E Z njo privablja plen.

J Ima jo za okras.

6. Zakaj je človeška ribica rožnate barve?

U V koži ima roza barvilo.

C V koži nima barvila. Rožnata je zaradi žilic, ki presevajo skozi njeno presojno kožo.

A Pod belo kožo ima rdeče barvilo.

Rešitev:

1 2 3 4 5 6

Kako se imenuje najbolj strupena riba na svetu?

Otroci, knjige, kot je tale, še niste imeli!

32 strani228 × 305 mmtrda vezava15,70 €


29www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Za bistre glavice

Franjo Frančič

O princu, ki mu je počilo srceilustracije Adriano Janežič, spremna beseda Mojca Ramšak | 24 strani | 240 × 210 mm | trda vezava | 17,10 €

Princ kmalu po rojstvu postane sirota – mati kraljica umre, oče kralj, ki se poroči z drugo žensko, nima časa zanj, mačehi pa je otrok odveč, saj ogroža njen položaj. Tako princ, ki odrašča v odtujenem okolju, brez človeške topline, brez ljubezni, s siceršnjim materialnim blagostanjem, zraste v ledenega, čustveno pohabljenega in krutega človeka. Skrbijo ga le njegove lastne potrebe, ki morajo biti v hipu zadovoljene.Franjo Frančič je za zgodbo prejel prvo nagrado na mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt v Gornji Avstriji leta 2009.

Colin Dann

Živali iz Gmajniceilustracije Jacqueline Tettmar, prevod Uroš Kalčič | 288 strani | 165 × 226 mm | trda vezava | 32,30 €

Živali iz Gmajnice so v nevarnosti. Ljudje s svojimi rušilnimi stroji krčijo njihov bivalni prostor. Ko je uničen zadnji vodni vir, se znajdejo pred težko odločitvijo, da zapustijo svoje domove. A kako naj Jazbec, Lisjak, Sova, Krastača, Krt, Jež, Fazan, Podlasica, Zajec, Gad, Postovka in drugi zapustijo Gmajnico, in še pomembneje – kam naj gredo? Po nasvetu Krastače se odločijo za potovanje v Park belega jelena, naravni rezervat, v katerem je »vse rezervirano za naravo« in kjer za varnost živali skrbi »posebna pasma ljudi, ki se imenuje naravovarstvenik«. Skličejo gozdno zborovanje, na katerem obnovijo starodavno gozdno prisego, jo poimenujejo Zaobljuba o medsebojni zaščiti, z njo pa se obvežejo, da si bodo na poti stali ob strani, brez nasilja in brez strahu ... Tako povezani naredijo načrt za sila nevarno in težavno potovanje in se odpravijo na veliko dogodivščino v nov, neurejen svet, poln težkih preizkušenj ...

Justin Richardson, Peter Parnell

In s Tango smo trijeilustracije Henry Cole, prevod Matej Krajnc | 32 strani | 280 × 215 mm | trda vezava | 15,50 €

Otroci bodo pri srčno zgodbico o pingvinjem paru in njuni mladički Tango, ki je v ZDA tako raz burila javnost, gotovo radi prebirali, saj so pingvini ena najnenavad nejših, a tudi ena najbolj ljubkih živalskih vrst na svetu.

novoAna Koritnik

Mala siva miškaIlustracije Maja Šubic

Glavna junakinja zgodbice je radovedna in trmasta miška Tinka. Nekega dne se odpravi na pot v vas, in to kljub svarilom Sonca, naj nikar ne hodi k ljudem, kajti tam preži nanjo veliko nevarnosti. In res jo že v prvi hiši, kamor se prikrade, napade velik tigrast maček. Vsa prestrašena in s polnimi žepi hrane se mu le izmuzne, potem pa sreča starega mišona, ki ji z zvijačo pobere vso hrano in jo za povrh prepusti tropu mačk ...

32 strani210 × 270 mmtrda vezava15,10 €


www.modrijan.si

Se spominjate ljubke slonice Rozi z naslovnice enega pr-vih romanov v zbirki Bralec? Roman je seveda Voda za slone, velika ameriška in ka-nadska uspešnica pisateljice Sare Gruen, predane ljubi-teljice in zaščitnice živali. Kdor je knjigo prebral, se mu je film kar sam odvrtel v mislih, saj so opisi tako pol-ni in doživeti, da bi bilo na-ravnost neverjetno, če po knjigi ne bi nastal tudi film.Film je zdaj posnet in priprav-ljen za predvajanje, in prav fantastična se zdi novica, da bomo med gledalci tudi Slo-venci. V naših kinematogra-fih ga bomo videli 9. junija, za predvajanje pa je poskr-bel distributer Blitz Film.Pod režijo filma Voda za slo-ne se je podpisal Fran cis Law-rence (Jaz, legenda, 2007), pod scenarij pa Richard La-Gravenese. Igralska zasedba je res imenitna, saj bomo v glavnih vlogah občudovali

kar dva oskarjevca: Marlena je Reese Witherspoon (oskar za film Hoja po robu), Au-gust pa Christoph Waltz (Neslavne barabe); ta se je zato, da bi lahko zaigral v Vodi za slone, odpovedal vlogi Sigmunda Freuda v filmu Davida Cronenberga (vlogo je potem prevzel Vig-go Mortensen). Mladega Ja-coba igra Robert Pattinson, sicer zvezdnik v filmu So-mrak, enem najslabših fil-mov minulega leta (nomini-ran je bil kar za devet »zlatih malin«), ostarelega Jacoba pa upodablja Hal Holbrook.Ampak knjiga je vendarle knjiga! Užitek ob gledanju fil-ma redkokdaj prekaša tistega ob branju romana. Ali bo ustvarjalcem tega filma uspe-lo v kinematografe privabiti toliko gledalcev, kolikor je bilo navdušenih bralcev ro-mana? Počakajmo na film!Roman Voda za slone je pre-vedla Lili Potpara in bralcem

smo ga ponudili že spomladi 2008, ne dolgo po izidu iz-virnika. Kmalu bo ta prisrčni roman zasijal še v novi pre-obleki, v večjem formatu ter z naslovnico s filmskim mo-tivom, hkrati pa izide tudi Opičja hiša, ki jo je Sara Gruen objavila lani. Knjigi boste lahko v knjigarnah ku-pili že sredi aprila, junija pa brž v kino!

Italijanski literarni kritik, ro-manopisec in semiotik Um-berto Eco, ki bo 5. januarja prihodnje leto dopolnil 80 let, je dobitnik številnih literar-nih nagrad in nosilec več kot 20 častnih doktoratov (leta 2007 je prejel tudi častni doktorat ljubljanske univer-ze). Mednarodni sloves dol-guje predvsem romanu Ime rože (1980). V slovenskem prevodu lahko beremo tudi več njegovih stvarnih del, a se po uspehu nobeno ne more meriti z Zgodovino le-pote in Zgodovino grdega. Nanju se tematsko, vsebin-sko in tudi vizualno nave-zuje nova bogato slikovno opremljena monografija Vr-tinec seznamov, ki izide je-seni pri Modrijanu (prevod: Maja Novak).V knjigi se Eco posveča tis-tim območjem v umetnosti,

ki jih zaznamujejo našteva-nje, seštevanje, dodajanje, zbiranje in kopičenje ele-mentov. Gre za vrsto zna-nih in pogosto rabljenih stilskih (retoričnih) pripo-močkov, po katerih posega-jo zlasti besedni, nič manj radi pa tudi likovni umetni-ki. Za izhodišče jemlje Ahi-lov ščit (na katerem Hefajst upodablja ›vse, kar ve‹, a je kljub temu jasno, da čisto vse le ni šlo gor) ter Homer-jev popis ahajskih ladij in vojščakov (a bržkone niti celotna Iliada ne bi zado-ščala za popoln imenik!), nato pa z antologijskimi od-lomki prekrižari mnoga ob-dobja, avtorje in dela sve-tovne literarne zgodovine. To literarno ilustracijo av-torjevih teoretskih razlag delovanja seznamov, spis-kov, katalogov, popisov, ime-

nikov, razvidov … spremlja-jo smiselno izbrane likovne reprodukcije, ki tudi po svoje prispevajo k mozaiku ›velikih‹ zgodb življenja – vanj lahko le bežno poku-kamo, lahko le odstiramo tančice z njega, vendar pa nas v vseh smislih presega, je brez konca, tako kot so neskončni pravi umetniški seznami.

Trije znameniti književniki, Miguel de Cervantes (na sli-ki), William Shakespeare in Garcilaso de la Vega, so umr-li istega dne – 23. aprila 1616. 23. aprila so se rodili nekate-ri drugi znani književniki, na primer Halldór Kiljan Laxness (1902), Vladimir Nabokov (1899) in Manuel Mejía Vallejo (1923). V poča-stitev teh in vseh književni-kov sveta je UNESCO razgla-sil 23. april za svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Tega dne si podarjamo knji-ge in vrtnice – simbola kul-ture in ljubezni.

Društvo slovenskih pisate-ljev letos prireja že 16. slo-venske dneve knjige, ki so posvečeni temu prazniku. Glavno dogajanje in prodaja knjig bosta v Ljubljani na Mestnem trgu in Stritarjevi ulici, in to ves teden od 9.30 do 19.30.Poiščite Modrijanovo stojni-co in si naberite knjige za prihajajoče spomladanske in poletne dni. Knjige bodo na voljo po ugodnih, znižanih cenah, kar je še razlog več za nakup. Posebej privlačna bo ponudba knjig iz zbirke EU-ROMAN – tri leta po izidu bo

mogoče knjige kupovati po 4,99 €, kar je izvrstna prilož-nost, da si dopolnite zbirko, kakršne na slovenskem knjiž-nem trgu najbrž ne bo nik-dar več.

Dan upora proti okupatorju, 27. april, ki je državni praznik in zato dela prost dan, smo pred leti praznovali kot dan Osvobodilne fronte ali dan OF. Na ta dan leta 41 – tega je torej 70 let – je bila v Ljublja-ni ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ta prelomna odločitev za pri-hodnost Slovencev pa je bila sprejeta v stanovanju knji-ževnika Josipa Vidmarja.Josip Vidmar se je rodil 14. oktobra 1895 in umrl 11. aprila 1992 – drugo leto ob temle času bo torej minilo 20 let od njegove smrti. Pri založbi Modrijan pa je že v pripravi knjiga Vidmarjeve

hčerke Žive Vidmar – Josip Vidmar: Moj obraz. V bistvu gre za avtobiografijo – Živa v predgovoru zapiše: »Nič ni-sem napisala sama, samo iz-brala sem pripoved, ki jo je o svojem življenju zapisal v svojih delih Josip Vidmar sam.« Na koncu knjige je po-drobna kronologija Vidmar-jevega življenja in dela.Knjigo, ki izide malo pred 27. aprilom, bomo podrob-neje predstavili v novembr-skem Modrijanu.

Dijaki slovenskih srednjih šol, ki bodo maturirali dru-go leto, bodo morali za esej na maturi pri slovenščini prebrati več dram, ki jih je v začetku februarja izbrala Državna predmetna komi-sija za slovenščino. Ena od njih so Stebri družbe zna-menitega norveškega drama-tika Henrika Ibsena.

Prevod v slovenščino sicer že obstaja – leta 1966 ga je obja-vil Janko Moder – seveda pa bodo dijaki raje posegali po novem, sodobnem prevodu odlične prevajalke iz norve-ščine Marije Zlat nar Moe,

ki bo pri naši založbi izšel pred začetkom šolskega leta 2011/12.

Na sliki je Henrik Ibsen na upodobitvi slikarja Eilifa Pe-terssena.

Iz knjige na fi lm – Voda za slone tudi v naših kinematografi h

Ecov Vrtinec seznamov jeseni tudi v slovenskih knjigarnah

NaBERITE si knjig! – od 18. do 22. aprila 2011

Josip Vidmar: Moj obraz

Ibsenovi Stebri družbe v novem prevodu za maturante

N O V I C E

Založbo Modrijan od marca 2011 najdete tudi na Facebooku!

modro, rdeče in zelenona naših straneh se je nemogoče »izgubiti«

■ 5 % nižje cene že prvi dan izida (modra cena)■ preprost in varen postopek nakupa■ vsak dan kaj novega■ odlomki iz knjig in številne zanimivosti■ novice, priporočila, vabila, odmevi■ skoraj sto domačih in tujih ter mednarodnih nagrad■ nakup učbenikov in delovnih zvezkov

Dobrodošli!

www.modrijan.si

Kliknite »Všeč mi je« in izberite dobro knjigo. Komen-tirajte, pohvalite ali pograjajte. Pogovarjajte se o knji-gah in avtorjih, o učbenikih in gradivih za učitelje ter sklepajte nova poznanstva. Sodelujte v nagradnih igrah in si ogledujte fotografi je z naših dogodkov.


31www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Nagradna kriànka

VRSTA ORODJA

NAJVEČJI KRŠČANSKI

PRAZNIK

PLEMIŠKI NAZIV

IZMAELITOV

TIBETANSKI MENIH

MEDNAROD.ORGANIZ.

DELA

SVETOVNA ŠAHOVSKA

ZVEZA

PISATELJ SARAJLIĆ

KNJIGA ROBERTA CALASSA

ALEKSANDAR BAKHOVA PALICA

PREBIV. NASELJA NAD

DRAVOGRADOM

REINALDO ARENAS

OZNAKA V SLOVARJU

23

URADNA POTRDITEV

20

PO MODI (FR.)... AMATORIAPISATELJICA

SMITH

1BEOTIJEC

ČAST GRŠKA ČRKAPOLOŽAJ, DRŽASRBSKI REŽISER

(JOVAN)LESEN POD GLAVNO

MESTO LIBIJEOSEBNIZAIMEK

NEMŠKI FILMSKI REŽISER(WIM)

NIKOLA TESLA

KRAJ PRI OPATIJIAM. PISEC

(JOHN)

STAROGRŠKI PEVEC

POZDRAV PRI ODHODU IZTAKANJE

SOLMIZACIJSKI ZLOG

MAZILO, KREMA

GL. MESTOBRITANSKIH

DEVIŠKIH OTOKOV

4 MEDMREŽJEMESTO V

KAMERUNU

5

AVTOR:MILAN

ČERNJAK

BODEČA RASTLINA

ZADNJI DEL LADJE

BARVA MEDALJE

ZEVSOVA MATI

JEZIKOSLOVKA JEREB

BERILIJ

21 PALEC, COLAVRSTA

POLIAMID. VLAKNA

DRUGO IME ZA NOVO GVINEJO

SIMBOL

ZUNANJI DEL STROJA

8 OBDOLŽENA ŽENSKA

SMEŠNICA

17 18 NAPUŠČLASTNOST

ZAMRAČENEGA

7 DRŽAVNI ZBORPRISTAŠ

MAOIZMA

OSREDNJI DEL NEČESA

FR. KNJIŽEVNIK (BORIS)VRSTA

JADRNICE

VRSTA DIVJE MAČKE

(JAGUARUNDI)PREŽIVNINA ZA OTROKE

ZNAMENJE

6

EGIPTOVSKO MESTO

(TELL EL)

3JOHN

NAPIER

ZABAVNA ODDAJA

PONAVLJANJE

FRANCOSKI PLES

MARTIN AMIS

IGRALKA JANKOVIČ

LIGNIT

11

KAZALNI ZAIMEK

KEMIJSKI ELEMENTLAKSATIV

ZLITINA ZA ZOBNE ZALIVKE

LJUDSTVO OB NILU

19 ULIČNA PRODAJALNA

PREDLOG

TURŠKI POVELJNIK

OTON ŽUPANČIČZAČETNIK PRI DELU

HRV. FILMSKI IN GLEDALIŠKI

IGRALEC

IT. MOTOCIKLIST (VALENTINO)

JOHN OSBORNE

JEZIKOVNI PREGLED

VOJAŠKI SODNIK

JUŽNOAM. GORSTVO

14EDVIN ALDRIN NEZNANI LETEČI

PREDMETSTARORIMSKI

PESNIK

9ARABSKA DINASTIJA

SPOLNO POŽELENJE

SPISEK NAPAK

VRH V ČRNI GORI

TOKOVNI POSREDNIKKARADŽIĆ

ŠIBKOST, SLABOTNOST

13LATA

KAČJI UGRIZ

12

IGRALKA KRAJNC

KOLUMB. KNJIŽEVNIK

MUTIS

IZRAELSKI GLASBENIK

OFARIM

DEL SARAJEVA

NADINE BISMUTH

KOLIDŽ PRI LONDONU

GRŠKA POKRAJINA

KAREL DESTOVNIK

PLOŠČINSKA MERA

IME VEČ PAPEŽEV DOMAČA ŽIVAL

SL. IGRALEC (MATEJ)

NEM. FILOZ.(GEORG)

10 STENSKA OBLOGAVRSTA

15 SOLI ALI ESTRI SOLITRNE KISLINEPOŽIREK

LETOVIŠČE OB ČRNEM

MORJU

OTOŠKA DRŽAVA V TIHEM OCEANUTANTAL

SADNA PIJAČAMEDMET

NAGLASNO ZNAMENJE

OLIVER CROMWELL

ŠUMENJE PAPIRJA

16JED SL. IGRALEC

(ŽELJKO)

2ŠP. PESNIK (BLAS DE)

JUDOVSKI FILOZOF (URIEL)

SMOLAR EMIL NOLDE

22 UPODOBITEV GOLEGA TELESA

SIVORJAV PTIČ

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23

K r i ž e m p o s v e t u M o d r i j a n ov i h k n j i g

Geslo križanke vpišite na naročilnico in jo pošljite na naš naslov najpozneje do 16. 5. 2011. Izžrebali bomo 10 nagrajencev, ki bodo prejeli knjižno nagrado – eno od prevodnih novosti naše založbe. Žrebanje bo 18. 5. 2011 v prostorih založbe Modrijan. Seznam nagrajencev bomo objavili na naših spletnih straneh www.modrijan.si.

Geslo nagradne križanke iz 9. številke Modrijana (november 2010): POIŠČIMO VAŠIM KNJIGAM NOV DOM.Imena nagrajencev so bila objavljena na www.modrijan.si, knjige pa smo poslali po pošti.

Nagrade: 1. Albert Christian Sellner, Večni koledar papežev 2. Lejla Kažinić Kreho, Prehrana 21. stoletja za

ženske 3.–10. Alan Lightman, Einsteinove sanje

Gianluigi Nuzzi (1969) je raziskovalni novinar pri ita-lijanskem časopisu Panora-ma, pred tem ja pisal za

dnevnika Corriere de la Sera in Il giornale. Od leta 1994 spremlja italijanske politič-ne in finančne škandale.

Leta 2008 je pričel razisko-vati dejavnosti Vatikanske banke in skrivni arhiv mon-sinjorja Renata Dardozzija (1922–2003), ene najpo-membnejših osebnosti v vodstvu cerkvenih financ, ki je v oporoko zapisal svo-jo poslednjo voljo: »Sezna-

nite javnost s temi listina-mi, da bodo vsi izvedeli, kako je bilo.« Njegov arhiv obsega več kot štiri tisoč listin (bančnih izpiskov, pisem, zaupnih poročil, zapisnikov sej upravnih organov, skrivnih bilanc, plačilnih nalogov in kar-totek šifriranih računov), ki jih je zbral med dvaj-setlet nim delom v Vatika-nu. Nastala je knjiga Vati-kan, d. d., ki jo je Nuzzi objavil sredi leta 2009. V Italiji je bilo kljub ignoran-

ci medijev že v prvem letu po izidu prodanih več kot 200.000 izvodov. Knjiga je v slovenskem prevodu iz-šla sredi leta 2010, Nuzzi je takrat pripotoval v Sloveni-jo in jo predstavil v Modri-janovi knjigarni.Pred kratkim je Nuzzi v so-delovanju s Claudiem An-tonellijem izdal knjigo Me-tastaza, v kateri obravnava razraščanje kalabrijske ma-fijske združbe 'Ndranghe-ta v severni Italiji. Prevod je že v pripravi.

Najbolje prodajana Modrijanova knjiga leta 2010

Foto

: Igo

r Mod

ic

Gianluigi Nuzzi

Vatikan, d. d.Iz skrivnega arhiva. Resnica o fi nančnih in političnih škandalih Cerkveprevod Matej Venier, spremna beseda Mojca Širok | 272 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava, zavihi | 29,10 €



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Zadnja beseda

Uredila: Bronislava AubeljSodelovali so: Milan Černjak, Meta Kušar, Igor Modic, Julij Nemanič, Maja Novak, Aljana Primožič, Đurđa Strsoglavec, Katarina Štilec, Suzana Tratnik, Aleš Učakar, Neža ZajcOblikovanje: Branka Smodiš, Goran Čurčič in Vilma ZupanPrelom: Vilma Zupan, Dušan Obštetar (križanka)Izdala in založila: Modrijan založba, d. o. o.Direktor: Branimir NešovićTisk: DELO, d. d. Tiskarsko središče, Dunajska 5, LjubljanaNaklada: 92.500 izvodovLjubljana, april 2011Naslednja številka izide novembra 2011.

V časopisu so novosti založbe in druge knjige, ki so bile že predstavljene v kateri od prejšnjih številk. Podatki o sofinancerjih posameznih knjig so objavljeni na www.modrijan.si. Bralce vabimo k obisku naših spletnih strani, kjer bodo našli še preostale knjige založbe Modrijan.

Branje kar takoSuzana Tratnik

Kratko obdobje povsem neobremenjenega branja najbrž sega v moje zgodnje otroštvo. Ko sem se naučila brati, sem to počela najraje od vsega, pri tem užitku pa me sprva ni oviralo nič razen spanja. To se je spremenilo z vstopom v šolo, ko se je bilo treba posvečati tudi učenju, branje leposlovja pa je bilo vse bolj odloženo oziroma omejeno na tako imenovani prosti čas. A še potem, ko sta učenec ali učenka izpolnila učne obveznosti, naj bi se po prepričanju odraslih raje razvedrila z igro ali si prezračila možgane v naravi. Skratka, pojavilo se je vprašanje »koristnosti« branja knjig zaradi branja samega.

Čeprav skorajda nisem poznala ljudi, ki bi veliko brali ali redno kupovali knjige, je bilo precej razširjeno skorajda mitsko prepričanje o škodljivosti pretiranega ždenja za knjigami. Še danes težko presodim, čemu je bila takšna previdnost sploh namenjena. Slišala pa sem zgodbice o ljudeh, ki so menda preveč brali, zaradi česar so postali nekoristni, slabovidni, duševno nestabilni, leni in nedru-žabni. Nekaterim se je bojda celo zmešalo, še zlasti ti-stim, ki so brali stripe, kajti sličice v kombinaciji z bese-dami so veljale za še posebej zahrbten izdelek, ki svojim bralcem, pa tudi bralkam sčasoma lahko omrači um. Si-cer pa je oznaka biti »prepameten«, torej preveč načitan in tako odtujen od svoje okolice, pomenila, da je posledi-ca pretiranega nagnjenja do branja lahko tudi ta, da ne ločiš več realnosti od fikcije. Čeprav seveda ni nobenih dokazov za to, da bi tisti, ki se le redko podajajo v tako imenovane fiktivne umetniške svetove, zelo dobro za-znavali vsakdanjo realnost.

Seveda mi ta neoprijemljiva opozorila niso mogla prisku-titi branja, sčasoma pa sem zaradi branja kar tako, ki torej nima neposredne koristi, le razvila neko čudaško slabo vest, ki se je še dandanes nisem znebila, in občutek, da si za branje leposlovja pravzaprav moraš ukrasti čas. A prav zaradi te kraje sem še raje brala, še posebej v času študija, ko sem komajda utegnila sproti požirati vso strokovno literaturo. Kot tatica sem tudi med duhamornimi preda-vanji pod zvezkom skrivala knjigo ali pa sem se nekaj dni pred izpitom lotila branja romana, ki ga ni bilo mogoče odložiti. Prisegla sem si, da potem, ko bom končala štu-dij, ne bo tako in da bom brala več leposlovja, predvsem pa neobremenjeno. A življenje ni nikoli postalo eno samo branje, četudi se ukvarjam prvenstveno s pisanjem in prevajanjem. Prekomerno branje, torej brez predaha za

prevetritev možganov, pa si lahko privoščim na vlaku, le-talu, v čakalnici, na plaži in takrat, ko zbolim. Pa še zda-leč nisem edina. Pogosto slišim tudi od drugih, kako jih jezi, ker imajo slabo vest, če berejo knjigo za svoj užitek, namesto da bi počeli kaj bolj koristnega, torej delali za denar, pospravljali, telovadili ali se družili. Knjiga seveda velja za omiko z neko dodano vrednostjo, katere učinki naj bi bili razgledanost, visoka pismenost in še marsikaj. Zato pa se velikokrat poudarja tudi velika količina knjig, ki jih je nekdo prebral. Nekateri tudi močno razvijejo veščino diagonalnega branja in menda brez težav izlušči-jo bistvo nekega dela in hitro presodijo, koliko je vredno. A od površinskega, instantnega branja se ti gotovo ne more zmešati, tako kot se je nekaterim iz zgodbic v mo-jem otroštvu. V diagonalnem branju pač ni mogoče do-živ ljati posebnega ugodja. Takšnega, kot ga pozna Laura Brown v romanu Ure ameriškega avtorja Michaela Cun-ninghama, ki se pred svojo družino in vsemi drugimi za nekaj ur umakne v hotel, sicer z namenom, da bi naredi-la samomor, a najprej naredi še nekaj bolj pregrešnega. Ker ima v hotelski sobi popolno zasebnost, si ukrade čas in bere roman Gospa Dalloway Virginie Woolf.

Ko sem nedavno pisala neko drugo kolumno, je moj po-gled pritegnil kup knjig, nabranih z zadnje tiskovke Škuc--Lambde. Vzela sem roman Valencia mlajše ameriške av-torice Michelle Tea in ga začela brati. Pa saj nihče ne ve, sem si rekla, da sredi delovnega dne ležim in berem o do-gajanju na živahni lezbični sceni v San Franciscu, kjer so tudi literarni večeri del nočnega življenja in kjer nikogar ne moti oznaka lezbične literature. Te dni si med poprav-ljanjem prevoda romana Moja strgana nit radikalnega ameriškega avtorja Dennisa Cooperja, ki sem ga s samim prevajanjem prebrala večkrat, kradem čas in vmes prebi-ram Večno vojno stanje, kratke zgodbe Urške Sterle, in Molji živijo v prahu, roman Nataše Sukič. Svojo vest mi-rim tako, da to moje branje ni samo užitkarsko, ampak tudi »koristno«, ker bom vodila literarni večer z avtorica-ma ali pa kaj napisala o prebranih knjigah, čeprav tega ne počnem redno. Na mizi imam tudi kratkoprozno zbirko Kino Lika hrvaškega avtorja Damira Karakaša. Tisti, ki mi jo je podaril, je rekel, da je zelo zanimiva, zato si zanjo moram ukrasti čas. Tudi to je poseben način moje kraje časa za branje, da namreč rada posežem po knjigah, ki niso nujno deležne niti promocije niti kritiških ocen.

Pisana tržnica besed, tega osnovnega grad-nika medčloveških odnosov, ki svoje sprem-ljevalce kdaj pustijo na cedilu in jih drugič zapeljejo v tragičen konec. Ki se včasih raz-pletajo v neuresničena pričakovanja in na-slednjič v vedra upanja.

Roman Rozina

Šumijo besede domače144 strani | 120 × 190 mm | mehka vezava z zavihi | 13,80 €

Besede v Rozinovi zbirki kratkih zgodb šumijo, se kot gumijaste žogice odbijajo od naslovnikov ali pa se ukriv-ljajo v nove pomene in na-pačna razumevanja.Nastopajoči se skozi zmedo sporočil, ki jih oblikujejo be-sede, prebijajo vsak po svo-je. Pisatelj v uvodni zgodbi, postavljen v vlogo slavnost-nega govornika, se po tem, ko so njegove besede že de-setič zavrnjene, v tragičnem zaključku sam sooči z njimi. Tudi postarana pripovedo-valka v zadnji zgodbi ugotav-lja podobno – nikogar ne za-nima, kar še želi povedati, in preslišano je bilo tisto, kar je že povedala; zato se odloči

preseliti v svet tišine, v ne-most in gluhost. Pripovedo-valec druge zgodbe strastno mrcvari besede in jih zlaga v nesmiselne skupine, nasled-nji pa z njimi oblaga prvotno sporočilo, da bi ga hkrati za-kril pred množico in jasno razprl pred osebo svojega poželenja. Publicistu iz četr-te zgodbe uspeva iz kakrš-nihkoli že besed sestaviti ljudi in dogodke, ki imajo vi-dez prepričljive resničnosti, šegavi dedek pa z lahkotno igrivostjo iz mnoštva besed lušči osupljajoče skrivnost-na sporočila. Včasih pa be-sede zavladajo nastopajočim in jih kot marionete vodijo po prizorišču zgodb ...

novo

NaBERITE si knjig – na 16. slovenskih dnevih knjige od 18. do 22. aprila 2011 v Ljubljani!

Foto

: Bar

bara

Ber

ce

Modrijan založba, d. o. o.Poljanska cesta 15

p. p. 2004, 1001 Ljubljanatelefon: (01) 236 46 00

faks: (01) 236 46 01e-pošta: [email protected]


Documents

Modrijan, april 2011