PR\603562SL.doc PE APP/3856/B

SL SL

SKUPNA PARLAMENTARNA SKUPŠČINA AKP-EU Odbor za gospodarski razvoj, finance in trgovino

20.2.2006

POROČILO o energetski problematiki v državah AKP

Soporočevalca: Rajeshree Deerpalsing (Mauritius) in Nirj Deva

Del B: OBRAZLOŽITEV

PE APP/3856/B 2/22 PR\603562SL.doc

SL

ENERGETSKI SEKTOR V AFRIKI I – FOSILNI VIRI ENERGIJE 1.1 - NAFTA IN ZEMELJSKI PLIN 1.2 - PREMOG 1.3 - URAN II – NEFOSILNI VIRI ENERGIJE 2.1 - HIDROELEKTRIČNA ENERGIJA 2.2 - OBNOVLJIVA ENERGIJA

PR\603562SL.doc 3/22 PE APP/3856/B

SL

UVOD Člen 32 sporazuma o gospodarskem partnerstvu iz Cotonouja predvideva: 1. Na področju varstva okolja, trajnostne uporabe in upravljanja z naravnimi viri naj bi sodelovanje:

a. vključilo načelo trajnostnega upravljanja z okoljem v vse vidike sodelovanja za razvoj in podprlo programe in projekte, ki jih izvajajo različni nosilci dejavnosti;

b. ustvarilo in/ali okrepilo sposobnosti okoljskega, znanstvenega in tehničnega, človeškega in institucionalnega upravljanja vseh nosilcev dejavnosti, ki imajo kakršno koli vlogo pri varstvu okolja;

c. podprlo ukrepe in projekte, ki obravnavajo občutljiva vprašanja trajnostnega upravljanja, kakor tudi vprašanja, vezana na regionalna in mednarodna, sedanja in bodoča prizadevanja, ki zadevajo naravne in mineralne vire, kot so:

i. tropski gozdovi, vodni viri, obalni, morski in ribolovni viri, živalstvo in rastlinstvo, zemlja, biotska raznovrstnost;

ii. varstvo občutljivih ekosistemov (na primer koralnih grebenov);

iii. obnovljivi viri energije, zlasti sončna energija in energetska učinkovitost;

Energija predstavlja eno od področij, ki jih obravnava sporazum o partnerstvu iz Cotonouja. Področje energije predstavlja ključni izziv za države AKP in partnerstvo z Evropsko unijo; preučiti morajo načine uresničevanja priporočil svetovnega vrha o tisočletju v Johannesburgu leta 2002, ko sta se obe organizaciji obvezali, da bosta okrepili svojo vlogo pri trajnostnem vrednotenju naravnih bogastev svojih držav-članic, da bi tako nudili svojim prebivalcem možnost uporabe energije, ki bi bila cenejša in bolj spoštljiva do okolja. Uvrstitev energije med ključne teme v razpravi o energiji naj bi: "pripomoglo k dosegu razvojnega cilja tisočletja, ki je, pred letom 2015, zmanjšati za polovico število prebivalstva s prihodki, ki znašajo manj kot dolar na dan, kakor tudi drugih ciljev z zagotavljanjem zadostnih, dosegljivih in trajnostnih energetskih storitev." V okviru zadnjega zasedanja skupne parlamentarne skupščine EU-AKP, ki je potekala v Edinburgu od 15. do 28. novembra 2005, je bila organizirana razprava na temo energije. To poročilo je bilo sestavljeno na osnovi razprav, ki so potekale ob tej priložnosti v Odboru za gospodarski razvoj, finance in trgovino. S pomočjo tega dokumenta bodo določena delovna področja, ki naj bi omogočala, da bo cilj sodelovanja med AKP in EU na energetskem področju močno prispeval k gospodarski podpori držav AKP in ustvaril pogoje za razumno in učinkovito proizvodnjo, izkoriščanje in distribucijo v korist njihovih gospodarstev. Tako bi torej bili doseženi cilji iz člena 1 sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja: Člen 1 – (...) Osrednji cilj partnerstva je zmanjšanje in, dolgoročno, izkoreninjenje revščine, v skladu s cilji trajnostnega razvoja in postopnega vključevanja držav AKP v svetovno gospodarstvo(...). Tema o energiji je obširno obravnavana v priročniku o strategijah sodelovanja iz sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja, ki predvideva:

PE APP/3856/B 4/22 PR\603562SL.doc

SL

«2.5. Razvoj energije: Sodelovanje bo posebej dalo poudarek načrtovanju na področju energije, dejavnostim, ki bodo pripomogle k varčevanju in racionalni rabi energije, priznavanju energetskega potenciala ter primernemu gospodarskemu in tehničnemu spodbujanju novih in obnovljivih virov energije. Sodelovanje bo prav tako podprlo politiko, ki se zavzema za razvoj konvencionalnega in nekonvencionalnega energetskega potenciala in za samozadostnost držav AKP. Gospodarski in družbeni razvoj sta zagotovo odvisna od odprtega dostopa do primernih energetskih proizvodov. Zelo velik in včasih celo naraščajoči del prebivalstva nima tega dostopa. Dolgoročni trajnostni razvoj bi moral biti temelj bodočih programov za sodelovanje pri razvoju trajnostne energije, kjer pojem trajnosti obsega družbene, gospodarske, okoljske, funkcionalne in institucionalne vidike. Prednostne naloge sodelovanja za razvoj so pomoč državam v razvoju pri izboljšanju oskrbe, distribucije in uporabe energetskih proizvodov, kar naj prispeva k gospodarskemu in socialnemu trajnostnemu razvoju in izkoreninjenju revščine. Negativne okoljske posledice sedanjih in bodočih energetskih sistemov, tako na regionalni kot na planetni ravni, bi se morale zmanjšati. Ravnovesje med uporabo in povečanjem biomase, uporabljene za gretje, zmanjšanjem onesnaženosti ozračja v mestih in podnebnimi spremembami so nekateri izmed velikih okoljskih problemov, vezanih na uporabo energije. Eden od ciljev je doseči raznolikost energetske oskrbe in zmanjšati odvisnost od uvoženih fosilnih goriv z uporabo notranjih energetskih virov, ko je to opravičljivo z družbenega, ekološkega in gospodarskega vidika. Z omejevanjem naraščanja bodoče uporabe fosilnih goriv se izboljšujejo izgledi za energetsko varnost vseh vključenih strani. Pomemben cilj je izboljšanje učinkovitosti proizvodnje, distribucije in uporabe energije v vseh njenih oblikah. Vključene strani priznavajo, da je trajnostna energija pomembno sredstvo za uresničitev trajnostnega razvoja, kjer energija ni dobrina, ampak oskrbovalec s storitvami, ki naj prispeva k izboljšanju življenjskih pogojev. Strani prav tako priznavajo pomen decentraliziranih dejavnosti, namenjenih uporabniku, in poudarjajo zlasti obnovljive vire energije in tehnike za racionalno uporabo energije končnih porabnikov glede na to , da so danes velike električne centrale v glavnem v rokah mednarodnih finančnih institucij in zasebnega sektorja. Ker zadeva trajnostna energija vsa področja, bo vključena v politiko in projekte sodelovanja za razvoj na različnih področjih (razvoj podeželja, voda, zdravje, izobraževanje, komunikacijske in informacijske tehnologije, promet, itd.) Ena od prednostnih nalog bo okrepiti notranjo sposobnost držav AKP za doseganje zastavljenih političnih ciljev. Zmogljivost in institucionalne pristojnosti bodo okrepljene v okviru sodelovanja za razvoj, da bi omogočili preučitev in načrtovanje stanja in energetskih potreb ter pripravo ustrezne politike in potrebnih splošnih pogojev za privabljanje naložb. Konkurenco v energetskem sektorju bo spodbudil razvoj politike, splošnih pogojev in ustreznih zmogljivosti, kjer bo imel pomembno vlogo zasebni sektor kot družabnik, ki zagotavlja kapital za energetski razvoj. Strani priznavajo pomen civilne družbe za izvajanje ciljev na področju trajnostne energije. Razvoj partnerstva med različnimi nosilci dejavnosti (javna uprava, zasebni sektor, civilna družba in financerji) predstavlja enega izmed temeljnih dejavnikov, ki bodo omogočili doseganje zastavljenih političnih ciljev. Prednosti regionalnega razvoja bodo, če bo potrebno, postale operativne. Potencialne prednosti se nanašajo predvsem na okrepitev gospodarske stabilnosti ter na prednosti, ki jih dajejo ekonomije obsega. Nudena bo tehnična in finančna pomoč za podporo prednostnim nalogam, ki so navedene v okvirnih programih. Ustvarile se bodo zmogljivosti, ki bodo

PR\603562SL.doc 5/22 PE APP/3856/B

SL

omogočile vključitev trajnostne energije v vse ravni sodelovanja za razvoj. Spodbujalo se bo partnerstva med različnimi nosilci dejavnosti (javna uprava, zasebni sektor, mednarodne finančne institucije, civilna družba, itd.), da bi se omogočilo financiranje in izvajanje decentraliziranih dejavnosti. Spodbujalo se bo usklajevanje med financerji za izboljšanje učinkovitosti sodelovanja za razvoj na področju energije. Eden od operativnih načinov bo lahko sklenitev sporazumov o partnerstvu med Evropsko unijo in državami AKP o institucionalni in politični podpori energetskemu sektorju". Zato želi to poročilo navesti točne podatke o energetskem potencialu držav AKP, da bi se navedene strategije v okviru partnerstva EU-AKP usmerile v vrednotenje energetskega potenciala držav AKP (zaradi želje po optimizaciji) ter tako jamčile za stroške in količino njihove energetske oskrbe. I – FOSILNI VIRI ENERGIJE 1.1 – NAFTA IN ZEMELJSKI PLIN 1.1.1 1.1.1 – Nafta in zemeljski plin v Afriki 1.1.1.1 – Splošno stanje v sektorju Afrika ima pomembne zaloge nafte, ki se nahajajo predvsem okoli Gvinejskega zaliva. Glavna nahajališča nafte so razporejena, kot sledi:

- Nigerija ima največje naftne zaloge v Afriki, ki znašajo približno 3 000 milijonov ton. Nigerija je tudi največji proizvajalec nafte v Afriki z 98 milijoni ton v letu 2003;

- Angola, ki ima zaloge (730 milijonov ton) mnogo manjše od nigerijskih, je odkrila nova velika nahajališča v svojih morskih vodah (Dalia, Girassol in Kuito v pokrajini Cabinda).

- Kongo (Brazzaville), Gabon in predvsem Ekvatorialna Gvineja imajo prav tako velike zaloge, ki se gibljejo med 212 in 450 milijoni ton.

- Čad in Kamerun imata prav tako velike zaloge, čeprav manjše od tistih v državah iz prvih treh skupin. Njune zmogljivosti se gibljejo od 55 milijonov ton v Kamerunu do 120 milijonov ton v Čadu, čeprav mnogi industrijski viri domnevajo, da bi lahko bile mnogo večje, če bi bile opravljene bolj metodične raziskave. To velja tudi za druge države (na primer za Angolo), tako da bi se delež Afrike v svetovnih naftnih zalogah lahko zelo povečal.

RAZPREDELNICA 2.2 Surova nafta: nadomestljive zaloge in proizvodnja Milijonov ton Zaloge ob koncu leta 2003 Proizvodnja v letu 2003 Južnoafriška republika 5 1.1 Alžirija 1 235 39.9 Angola 730 36.8 Benin 1 0.1 Kamerun 55 4.8 Kongo (Republika Kongo) 212 14.5 Kongo (Demokratična republika Kongo) 26 1.2

PE APP/3856/B 6/22 PR\603562SL.doc

SL

Slonokoščena obala 14 0.5 Etiopija -- -- Gabon 342 17.0 Gana 2 0.3 Ekvatorialna Gvineja 450 4.5 Nigerija 3 000 95.6 Senegal -- -- Sudan 36 3.2 Čad 120 10 Skupaj Afrika 6.228 229.5

Vir: Študija o energetskih virih 2001,WEC (World Energy Council-Svetovni energetski svet)

PR\603562SL.doc 7/22 PE APP/3856/B

SL

Od skupno 46 rafinerij v Afriki imata Nigerija in Južnoafriška republika vsaka po 4, medtem ko drugih ima 17 držav vsaka po eno (razpredelnica 2.3). Kar zadeva zmogljivost rafiniranja, je na prvem mestu Egipt s 726.000 sodi/dan, medtem ko Južnoafriška republika, Alžirija in Nigerija dosegajo 469 000, 450 000 in 439 000.

Razpredelnica 2.3: Zmogljivosti rafiniranja (januar 2004) Število

rafinerij Destilacija surove nafte

Zmogljivosti Afrike v %

Angola 1 39 1.2 Kamerun 1 42 1.3 Kongo (Republika Kongo) 1 21 0.65 Kongo (Demokratična republika Kongo)

1 15 0.46

Slonokoščena obala 1 65 2.02 Eritreja 1 15 0.46 Gabon 1 17 0.53 Gana 1 45 1.40 Kenija 1 90 2.80 Liberija 1 15 0.46 Madagaskar 1 15 0.46 Nigerija 4 439 13.71 Senegal 1 27 0.84 Sierra Leone 1 10 0.31 Somalija 1 10 0.31 Južnoafriška republika 4 469 14.64 Sudan 3 122 3.81 Tanzanija 1 15 0.46 Zambija 1 24 0.74 Skupaj 27 1495 100.0

Vir: USDoE (US Department of Energy-Ministrstvo ZDA za energijo)

Afriške zaloge zemeljskega plina se prav tako nahajajo na področju Gvinejskega zaliva. Ta regija razpolaga z največjimi zalogami v Afriki in se nahaja na 7. mestu v svetu s 4,5 milijardami kubičnih metrov. Zmogljivosti Nigerije so 3,5 milijarde kubičnih metrov, medtem ko so zaloge drugih držav skromnejše. Samo dve državi južno od ekvatorja, Mozambik in Namibija, imata zaloge, ki presegajo 50 milijard kubičnih metrov.

Alžirija je daleč največji proizvajalec zemeljskega plina v Afriki in 4. v svetu. Če odštejemo ponovno vbrizgani plin v naftna nahajališča, je bila alžirska proizvodnja v letu 1999 83 milijard m3. Drugi največji proizvajalec v Afriki je Egipt s 15,5 milijardami m3, sledi Nigerija s 7 milijardami m3. Za razliko od stanja v Alžiriji je večina podsaharskega plina pomešanega z nafto in enostavno izgori. V letu 1998 je tako izgorelo 58 % bruto proizvodnje zemeljskega plina v podsaharski Afriki.

PE APP/3856/B 8/22 PR\603562SL.doc

SL

Razpredelnica 2.4 Naravni plin: nadomestljive zaloge in proizvodnja Milijarde kubičnih metrov Zaloge ob koncu leta 2002 Proizvodnja v letu 2002 Južnoafriška republika 19 1.4 Angola 46 0.6 Benin 1 Kamerun 110 Kongo (Republika Kongo) 91 -- Kongo (Demokratična republika Kongo) 1 Slonokoščena obala 30 1.3 Etiopija 25 Gabon 33 0.1 Gana 24 Ekvatorialna Gvineja 37 -- Madagaskar 2 Mozambik 57 0.1 Namibija 85 Nigerija 3 515 7.0 Ruanda 57 Senegal 11 -- Somalija 6 Sudan 85 Tanzanija 28 Skupaj Afrika 4 263 9,8 Vir: Študija o energetskih virih 2003,WEC (World Energy Council-Svetovni energetski svet)

1.1.1.2 – Človeški viri

Proizvodnja nafte in plina je delovno in finančno visoko intenzivna dejavnost zaradi velikega pomena tehnike pri njenem izvajanju. Velika mobilizacija virov zahteva od družb, da zaposlujejo predvsem visoko usposobljene sodelavce, kar prispeva k izrazito visoki izobrazbeni ravni.

To vodi države, proizvajalke nafte, v glavnem k lastnemu usposabljanju delavcev za specifično delo v tem sektorju ali k nudenju izredno privlačnih življenjskih pogojev delavcem, ki so usposobljeni za tovrstno delo.

Nigerija, Gabon, Kamerun, Angola in Južnoafriška republika (majhen proizvajalec) so med državami, ki si močno prizadevajo, da njihov izobraževalni sistem omogoča usposabljanje na tehničnem področju ali da se njihovi državljani lahko usposabljajo v najboljših zahodnih ustanovah.

Vseeno pa je pomanjkanje domače kvalificirane delovne sile veliko, kar prispeva k temu, da je proizvodnja nafte dejavnost, ki jo izvajajo pretežno tujci, saj je kvalificirana delovna sila pogosto iz zahodnih držav. (Primer: Ekvatorialna Gvineja, Republika Kongo, Demokratična republika Kongo so imele eno samo naravoslovno fakulteto (za študij medicine), medtem ko jih je v Južnoafriški republiki, Ugandi in Nigeriji na stotine, ker so imele svoje univerze. Te države so imele drugačne težave). Na splošno se pomanjkanje kvalificiranega kadra kaže tako

PR\603562SL.doc 9/22 PE APP/3856/B

SL

pri visokem, srednjem in nizkem menedžmentu kot pri delavcih. Diplomirani inženirji imajo običajno slabo pomoč pri svojem delu, ker manjka podpornega kadra, zlasti kotlarjev, varilcev in vrtalcev.

Deleži kvalificiranega kadra na naravoslovnem področju so slaba: Afrika šteje 13,5 % svetovnega prebivalstva, medtem ko ima samo 0,7% znanstvenikov in 75 znanstvenikov na milijon prebivalcev, usposobljenih za raziskave in razvoj. Zato je malo usposobljenih Afričanov na vodilnih delovnih mestih v naftnih družbah, ki delujejo v Afriki.

Bilo je že nekaj poskusov, da bi se ta težnja spremenila, vendar se nobena strategija do sedaj ni izkazala za dovolj učinkovito. Tako nista dala pričakovanih rezultatov niti akcijski načrt iz Lagosa, katerega pobudnik je bila Organizacija afriške enotnosti (OAE) leta 1980, niti načrt za razvoj tehničnih znanj, ki ga je predlagala Afriška razvojna banka leta 1990. Obtičala sta zaradi nezadostne politične volje držav, da se uresničijo priporočila iz teh načrtov.

Šibkost finančnih virov se združuje s šibkostjo človeških virov. Četudi države razpolagajo z osnovnimi surovinami, nimajo dovolj znanja za njihovo izkoriščanje ali za razvoj alternativnih, enako koristnih področij. Zato afriška bogastva izkoriščajo tuje družbe, ki imajo od tega velike dobičke.

1.1.1.3 – Finančna sredstva, pravni predpisi in povezani dejavniki

Finančna zmogljivost držav, proizvajalk nafte, je temeljnega pomena za oceno njihove zmožnosti razvijanja projektov v naftnem sektorju.

Kreditna zmožnost države je bistvena za pridobitev finančnih posojil za velike mednarodne projekte. Mnogo afriških držav mora zmanjšati resnična ali domnevna tveganja zato, da so privlačnejše za vlagatelje. Dejavniki tveganja so:

• neprimernost nacionalnih zakonodaj na področju energije,

• pomanjkanje predpisov stvarnega prava,

• pomanjkanje sposobnosti za izvajanje že obstoječih zakonov in predpisov,

• nekonvertibilne valute (neplačevanje računov za energijo),

• nizka kupna moč porabnikov energije,

• možno poseganje vlad v upravljanje družb v energetskem sektorju,

• prekinitve koncesijskih pogodb ali sporazumov.

Največji težavi sta pomanjkanje kvalificirane delovne sile za primerno vzdrževanje in načrtovanje vzdrževalnih del ter pomanjkanje razpoložljivih sredstev. Problem je vsesplošen, razen na skrajnem jugu celine. Zaradi tega mnogo tovarn in opreme potrebuje temeljito prenovo.

V naftni industriji je slabo stanje cest in železnic mnogokrat povzročilo prekinitve dobave v odmaknjene predele. Energetske postaje v mnogih državah potrebujejo mnogo pozornosti, prav tako prenosni sistemi. Poziv k večji kulturi vzdrževanja bi privabil več vlagateljev. Jasno je, da se morajo vlade in nevladne organizacije močno potruditi za razvoj te kulture.

PE APP/3856/B 10/22 PR\603562SL.doc

SL

Povečanje proizvodnje nafte in zemeljskega plina bi lahko postalo gonilna sila gospodarskega razvoja Afrike. Vendar dogodki v letih 2002 in 2003 v delti reke Niger, ko so protestniki naskočili naftne naprave in povzročili njihovo začasno zaprtje, kažejo, da je lahko nafta povod za nemire, če se z naftnimi prihodki v državi ne gospodari pravično in pregledno. Nigeriji so dogodki v delti reke Niger bili v poduk, tako da je sprejela ukrepe za bolj pregledno upravljanje s sredstvi od naftne in plinske proizvodnje ter je s prihodki od naftne proizvodnje začela gospodarske reforme.

1.1.2 – Stanje v karibskih državah Države v tej regiji so močno odvisne od uvoza nafte in plina, ker nobena nima večje lastne proizvodnje nafte. Na področju Karibov uvoz pokriva 75 % primarnega povpraševanja po energiji. Zaradi majhnosti in odmaknjenosti teh držav so stroški za infrastrukturo višji kot na celini. Poleg tega, da je prevoz nafte zelo drag, je tudi zelo nevaren za okolje. Vendar se z večanjem števila prebivalcev povečuje tudi povpraševanje po energiji. Kuba je eden od dveh pomembnih proizvajalcev nafte in zemeljskega plina na Karibskem otočju. Kubanski naftni in plinski sektor je v zadnjih desetih letih privabil pomembne vlagatelje, tako domače kot tuje. V letu 2003 je Kuba proizvedla 4,3 milijonov ton naftnega ekvivalenta, ki so omogočile pokritje skoraj vseh osnovnih energetskih potreb države in polovice vse njene skupne porabe. Drastično povišanje cen surove nafte v letu 2004 je povzročilo močan finančni pritisk na kubansko gospodarstvo (v letu 2003 je nafta predstavljala 21 % kubanskega uvoza). Obstaja upanje, da bo španska družba Repsol prihodnje leto v kubanskem delu Mehiškega zaliva našla naftno nahajališče, ki se ga bo dalo tržiti. Poleti 2004 je družba Repsol našla nafto, vendar v premajhnih količinah, da bi se jo izplačalo tržiti. Trinidad in Tobago je druga dobaviteljica naravnega plina v karibski regiji. V državi trenutno delujeta dve proizvodni enoti naravnega plina in predvidena je izgradnja še drugih dveh. Naftna industrija je najpomembnejši dejavnik nacionalnega gospodarstva in prispeva k ustvarjanju BDP. 1.1.3 – Stanje v tihomorskih državah Papua-Nova Gvineja je edina proizvajalka nafte v tihomorskem področju s 46 200 sodi na dan (podatek za 2004). Preverjene zaloge so 170 milijonov sodov (podatek za 2004). Lokalna poraba je 17 000 sodov na dan (podatek za 2004). Naftna rafinerija je bila zgrajena v mestu Lae (osrednji severni del otoka). Družba Paradise International Oil, podružnica družbe Brian Chang iz Singapurja, je financirala projekt v vrednosti približno 30 milijonov ameriških dolarjev (približno 3,5 milijarde PGK). Pomembne so tudi plinske zaloge Papue-Nove Gvineje, ki so leta 2004 znašale 385,5 milijarde kubičnih metrov. Nacionalna proizvodnja je v letu 2001 znašala 110 milijonov kubičnih metrov, kar je državi prineslo prihodke v višini 2 437 milijarde ameriških dolarjev. Največ izvozi v Avstralijo (44,3 %), Singapur (20,5 %), Novo Zelandijo (7,7 %) in Kitajsko 4,9 %) (2003). 1.2 - PREMOG

PR\603562SL.doc 11/22 PE APP/3856/B

SL

Za razliko od nafte in zemeljskega plina se skoraj vse afriške zaloge premoga nahajajo na jugu celine. So pretežno bituminozne in 90 % se jih nahaja v Južnoafriški republiki, kjer so nadomestljive zaloge ocenjene na 49 250 milijonov ton v letu 1999. Večina drugih zalog je porazdeljena med sosede Južne Afrike Bocvano, Zimbabvejem, Mozambikom in Svazijem. Južna Afrika je tudi največji proizvajalec premoga s 223 510 tisoč tonami v letu 1999. Na drugem mestu v letu 1999 je bila Bocvana s 945 tisoč tonami, sledil je Svazi s 426 tisoč tonami. Tanzanija je izkopala majhne količine premoga, medtem ko ni bilo zabeležene nikakršne proizvodnje na vzhodu Afrike.

Premog predstavlja 27 % južnoafriškega izvoza (za železovo rudo in pred žitaricami, fosfati in boksitom). Pristanišče Richards Bay je največje pristanišče za premog na svetu (60 milijonov ton letno). Celotna proizvodnja Južne Afrike znaša 62 milijonov ton.

Industrijska združenja, ki vplivajo na proizvodnjo in premogovni trg so:

- naftne družbe: Shell, Exxon, Mobil, Agip, Total, ki ima 50 % delež v dveh južnoafriških rudnikih (vzhodni Transvaal), Arthur Taylor Colliery (z družbo JCI) : 4,5 milijonov ton letno in Ermelö (z družbo Gencor): 1,25 milijona ton letno. Družba Total je v letu 1996 prodala 5.2 milijona ton, od katerih 3,2 milijona iz lastne proizvodnje.

- rudarske družbe: BHP (Avstralija), anglo-ameriško združenje za Južno Afriko (Amcoal, proizvodnja v obdobju 1996-97 48,3 milijonov ton.).

- druge družbe: Hanson (Združeno Kraljestvo, Združene države, št.°1 v svetu med zasebnimi družbami, 120 milijonov ton letno, Consol-RWE (Nemčija, Združene države, št.°2 v svetu), RTZ (Združeno Kraljestvo, Združene države), Veba (Nemčija), Mitsubishi (Japonska).

PE APP/3856/B 12/22 PR\603562SL.doc

SL

RAZPREDELNICA 1.1. Bituminozni premog: nadomestljive zaloge in proizvodnja Zaloge ob koncu leta 1999 (milijonov

ton) Proizvodnja v letu 1999 (tisoče

ton) Južnoafriška republika 49 520 223 510 Alžirija 40 25 Bocvana 4 300 945 Kongo (Demokratična republika)

88 50

Egipt 200 Maroko 129 Mozambik 212 18 Niger 70 168 Nigerija 21 - Svazi 208 426 Tanzanija 200 5 Zambija 10 128 Zimbabve 502 4 977 Skupaj Afrika 55 171 232 581

Vir: Študija o energetskih virih 2001,WEC (World Energy Council-Svetovni energetski svet)

1.2.1 – Stanje v karibskih državah

Na Karibih ni nikakršne proizvodnje premoga.

1.2.2 – Stanje v tihomorskih državah

V tihomorskih državah ni nikakršne proizvodnje premoga.

1.3 - URAN 1.3.1 – Stanje v Afriki

Afrika je relativno bogata z uranom in ima dolgo tradicijo njegove proizvodnje kot stranskega izdelka pri proizvodnji zlata v Južni Afriki (na začetku je bil uran enostavno odvržen med odpadke). Največja količina nadomestljivih zalog po manj kot $130/kg se nahaja v Južni Afriki (največ skupaj z zlatom), nato v Namibiji in Nigerju.

Te tri države so trenutno med prvimi desetimi svetovnimi proizvajalci urana. V Afriki ima vodilno vlogo Niger z 2 918 tonami letne proizvodnje U3o8 (v letu 1999), sledita Namibija z 2 689 tonami in Južna Afrika s 1 093 tonami. Južnoafriška proizvodnja je vezana na proizvodnjo zlata. Demokratična republika Kongo in Gabon sta v preteklosti proizvajala uran.

PR\603562SL.doc 13/22 PE APP/3856/B

SL

RAZPREDELNICA 1.1 Uran: zaloge in letna proizvodnja (Nadomestljivi konvencionalni viri na osnovi US$130/kg) V tisočih ton Nadomestljive zaloge na osnovi US$130/kg ob

koncu 2003 Letna proizvodnja

2003 Južnoafriška republika 292.8 1.1 Alžirija 26.0 Kongo (Demokratična republika)

1.8

Gabon 4.8 0.3 Malavi 11.7 Namibija 180.5 2.7 Niger 71.1 2.9 Srednjeafriška republika 16.0 Somalija 6.6 -- Zimbabve 1.8 Skupaj Afrika 613.1 7.0 Vir: Študija o energetskih virih 2001,WEC (World Energy Council-Svetovni energetski svet) Niger, s proizvodnjo približno 3 000 ton, je tretji največji proizvajalec na svetu. Njegovi viri ob meji z Alžirijo so ogromni, ocenjeni na približno 210 000 ton, vendar je svetovno tržišče v upadanju. Cogema (Družba za proizvodnjo, recikliranje in prevoz jedrskega goriva) bo začela nove projekte za iskanje urana na področju mesta Arlit, 1200 kilometrov severno od Niameya. Raziskave se bodo začele zaradi koncesij, ki jih ima ta družba v regiji. Leta 2000 se je začela študija o izvedljivosti pridobivanja iz nahajališča Inamouren po metodi ISL (odkrivanje stopnje kontaminacije). Tu naj bi se nahajalo približno 80 000 ton urana. Namibija utrjuje svoj položaj na 6. mestu na svetu z začetkom projekta Langer Heinrich. V letu 2003 je bila na šestem mestu med državami proizvajalkami urana in bi morala obdržati ta položaj kljub stalnemu upadanju proizvodnje v zadnjih letih. Najprej se je podaljšalo delovanje rudnika Rössing do leta 2009, poleg tega pa bi se lahko predvidelo tudi tretjo fazo pridobivanja do leta 2016 ali 2017, ob upoštevanju gibanja tečaja kovine. Predvsem pa je družba Paladin Ressources, ki je zadolžena za razvoj nahajališča Langer Heinrich, dala dovoljenje za začetek proizvodnje. Zaloge so ocenjene na 22,24 Mt s povprečno vsebnostjo 0,071 % U3O8 ( v obliki karnotita). Projekt, v katerega je bilo investiranih 92 M$, predvideva, da bo rudnik deloval 11 let, predelovalni obrat pa 15. V Gabonu je družba Comuf (Compagnie des Mines d'uranium de Franceville-Družba rudnikov urana iz Franceville) začela izkoriščati nahajališča urana v Mounanu leta 1961, najprej v dnevnem kopu, kasneje, od leta 1968, pa v podzemnem rudniku. Družba Comuf je do dandanes iz različnih nahajališč na področju Mounane proizvedla približno 25 000 ton urana, pridobljenih iz 6 600 000 ton rude z vsebnostjo 0,38%. Zmogljivost predelovalnega obrata je 1.500 ton letno uranove kovine. V letu 1996 je bilo proizvedenih 623 ton. Ob koncu decembra so bile zaloge ocenjene na 514 ton. Pridobivanje je bilo ustavljeno leta 1999.

Južna Afrika ima eno samo jedrsko elektrarno z dvema reaktorjema. Vsak ima zmogljivost 920 MW. Elektrarna se nahaja v Koerbergu v pokrajini Cap in deluje od leta 1985. Letno proizvede 11,3 TWh elektrike, kar je 6,5 % proizvodnje v državi. V načrtu ni nobene nove

PE APP/3856/B 14/22 PR\603562SL.doc

SL

elektrarne. Južna Afrika je edini proizvajalec elektrike iz jedrske energije med članicami skupine AKP.

1.3.2 – Stanje v karibskih državah

Na Karibih ni nikakršne proizvodnje urana.

1.3.3 – Stanje v tihomorskih državah

V tihomorskih državah ni nikakršne proizvodnje urana.

Gledano natančneje je jedrska energija izven dometa večine držav AKP. Trenutno ima dostop do nje ena sama država: Republika Južna Afrika, ker ima na voljo malo virov za proizvodnjo hidroelektrične energije, medtem ko razpolaga s potrebno tehnologijo za izkoriščanje jedrske energije.

II – NEFOSILNI VIRI ENERGIJE 2.1 – HIDROELEKTRIČNA ENERGIJA Op.: Navedene države so edine, v katerih je bila ugotovljena pomembna dejavnost

proizvodnje hidroelektrične energije. 2.1.1 – Stanje v Afriki 2.1.1.1 – Južna Afrika Objekti za proizvodnjo hidroelektrične energije v Južni Afriki proizvedejo skupno 667 MW energije, kar predstavlja samo 0,68 % vse energije v državi, medtem ko premog predstavlja 92,60 % celotne oskrbe z energijo. V Angoli je deset velikih hidroelektrarn z instalirano močjo 287 MW. V teku je razvoj 520 MW dodatne moči (projekti v Capandi). Leta 1996 so hidroelektrarne v državi proizvedle 846 GWh energije (zadnji podatki) od skupno 1 047 GWh proizvedene električne energije. Hidroelektrični potencial v Angoli je 150 TWh letno, razvije pa se ga lahko samo 65 TWh. Trenutno je največji projekt v državi izgradnja hidroelektrarne v Capandi (520 MW), katere stroški se ocenjujejo na 2,8 milijard kanadskih dolarjev. Ko bo zgrajena, se bo instalirana moč v Angoli podvojila. Nahaja se v provinci Malange in bo letno proizvedla 2,4 TWh električne energije. Ko bo začela obratovati, bo Angola proizvedla več električne energije, kot so njene potrebe. Vlada bo obnovila jez v Goveju na reki Cunene. Strojna oprema, namenjena proizvodnji električne energije, je bila med vojno poškodovana. Obnovljena bo tudi hidroelektrarna v Matali, ki se nahaja v provinci Huila. Angola in Namibija načrtujeta izgradnjo hidroelektrarne z močjo 300 MW v Caluequeju v okviru dvostranskih sporazumov o razvoju reke Cunene. Lesoto ima 75,2 MW instalirane hidroelektrične moči. Ima samo eno hidroelektrarno z močjo

PR\603562SL.doc 15/22 PE APP/3856/B

SL

nad 10 MW. Hidroelektrični potencial v Malaviju se ocenjuje na 6 TWh letno. Država razpolaga z 282,5 MW instalirane hidroelektrične moči. Leta 1996 so objekti za proizvodnjo hidroelektrične energije v Malaviju proizvedli 858 GWh električne energije (zadnji znani podatek). Hidroelektrarna v Kapichiri obratuje od leta 2003. Objekt, katerega stroški izgradnje znašajo 130 milijonov ameriških dolarjev, bi moral pokriti potrebe 4 % prebivalstva. Mozambik razpolaga z 2 108 MW instalirane hidroelektrične moči. Leta 2002 je proizvedel 1 468 GWh električne energije. Hidroelektrični potencial v Mozambiku se ocenjuje na 50 TWh letno in več kot polovico (32 TWh) bi ga lahko razvili. Poleti leta 1996 sta vladi Mozambika in Južne Afrike podpisali memorandum o soglasju za nadaljevanje projekta v Mepanda Uncui. Marca 1997 sta podjetji Eskom (Južna Afrika) in Electricidade de Mozambique začeli izvajati študije izvedljivosti. Projekt v pripravi predvideva izgradnjo hidroelektrarne z močjo 2 000 – 2 500 MW pod hidroelektrarno Cahora Bassa (2 400 MW) na reki Zambezi. Mozambiška vlada je naročila študije izvedljivosti za razvoj hidroelektrične energije na reki Zambezi. Nastala sta dva projekta: Mepanda Uncua (1400-1600 MW) in povečanje moči za 500 MW v hidroelektrarni Cahora Bassa (2040 MW). Stroški teh projektov se ocenjujejo na 3 milijarde ameriških dolarjev. Proizvedena energija bi se izvažala v Južno Afriko. Hidroelektrični potencial v Namibiji se ocenjuje na 9 TWh letno. Skoraj vsega (8,6 TWh) bi lahko izkoristili. Hidroelektrarna v Ruacani (240 MW) v Angoli proizvede 97,8 % električne energije Namibije. Državna družba NamPower trenutno preučuje študije o izvedljivosti dveh projektov za proizvodnjo hidroelektrične energije na reki Cunene, naravni meji med Angolo in Namibijo. Izbrani projekt bodo razvijale državne družbe obeh držav v okviru dvonacionalne organizacije "Permanent Joint Technical Commission for the Cunene River". Ne glede na to, kateri od obeh projektov bo izbran, bi se morala izgradnja začeti najkasneje v roku dveh let. Projekta sta naslednja: Projekt Epupa (450 MW) na slapovih Epupa in projekt Baynes (200 MW) v hribih 40 km pod slapovi Epupa. Projekt na reki Cunene bi lahko Namibiji omogočil, da postane energetsko samozadostna. Lahko bi celo izvažala energijo v sosednje države. Trenutno kupuje energijo v Južni Afriki. Objekti za proizvodnjo hidroelektrične energije v Svaziju imajo skupno 44 MW instalirane moči in letno proizvedejo 40 GWh električne energije. Hidroelektrični potencial v državi se ocenjuje na 3,8 TWh letno. Na žalost pa bi se ga lahko izkoriščalo samo 10 %. Zambija razpolaga z instalirano hidroelektrično močjo 1 670 MW. Njeni objekti proizvedejo letno 7,6 TWh električne energije. Hidroelektrični potencial v Zambiji se ocenjuje na 5 982 MW, razvili pa bi ga lahko več kot četrtino (1 520 MW). Zambija je podpisala pogodbo za 6 milijonov evrov z indijsko družbo Bharat Heavy Electrical (BHEL) za obnovitev hidroelektrarne v Kafue Georgeu na jugu Lusake. Dela bodo obsegala namestitev 10 turbin z močjo 135 MW, ki bi morale povečati proizvodno moč od 900 do 1 000 MW. Svetovna banka in drugi posojilodajalci so Zambiji odobrili posojilo v višini 230 milijonov ameriških dolarjev za obnovitev električnega omrežja. Dela so se začela z obnovitvijo hidrocentrale na Viktorijinih slapovih. Enaka dela se bodo izvajala v hidrocentralah v Kafue Georgeu in Kariba Northu. Zimbabve razpolaga z instalirano hidroelektrično močjo 800 MW. Njeni objekti proizvedejo letno 3 TWh električne energije. Hidroelektrični potencial v Zimbabveju se ocenjuje na 18,5 TWh letno in skoraj vsega (17,5 TWh) bi lahko razvili. Trenutno je razvito 27 % potenciala.

PE APP/3856/B 16/22 PR\603562SL.doc

SL

2.1.1.2 – Vzhodna Afrika Hidroelektrični potencial v Burundiju je bil leta 1994 ocenjen na 1 371 MW za letno proizvodnjo 6 TWh (zadnji podatek). Leta 1995 je bil tehnično in ekonomsko izvedljiv potencial ocenjen na 300 MW za letno proizvodnjo 1,5 TWh. Večino proizvodnje električne energije v Burundiju predstavlja hidroelektrična energija (95 %), ki jo proizvede 24 mikro hidrocentral s skupno instalirano močjo 32 MW. Najpomembnejše hidrocentrale so Rwegura (18MW), Mugere (8 MW) et Nyemara (1,4 MW).

Na Komorih je po uradnih statistikah proizvodnja nekaj malih hidrocentral zanemarljiva. Večjega pomena se ne pripisuje niti edini hidroelektrarni v Miringoniju v Moheliju.

Etiopija ima zelo velik hidroelektrični potencial, ki se ocenjuje na 650 TWh letno, od katerega bi lahko razvili 250 TWh. Nova hidroelektrarna v Gilbel Gibeju z instalirano močjo 180 MW obratuje od oktobra 2003. Naložba je bila vredna 247 milijonov evrov. Posojilodajalca sta bila Svetovna banka in Evropska investicijska banka. Hidroelektrarna v Tekezeju v Etiopiji z močjo 225 MW je še vedno v gradnji in se predvideva, da bo dokončana leta 2007 [po spletnih virih, JA].

Leta 1998 so objekti za proizvodnjo hidroelektrične energije v Keniji proizvedli 3 359 GWh električne energije. Hidroelektrični potencial v državi se ocenjuje na 30 TWh letno in nekaj manj kot tretjino (8 860 GWh) bi ga lahko razvili. Konzorcij, ki ga je vodil Siemens, je hidroelektrarni v Gitaruju dodal 80 MW moči, ki ima sedaj 225 MW instalirane moči. Kenya Power Company Ltd. (KPC) razvija projekt hidroelektrarne z močjo 60 MW na reki Sondu v provinci Nyanza. Hidroelektrarna z imenom Sondu Miriu se nahaja 250 km severozahodno od Nairobija. Gradnja pretočne hidroelektrarne Sondu Miriu, ki jo je financiral Overseas Economic Cooperation Fund iz Japonske, se je začela leta 1999. Kenija razpolaga z instalirano hidroelektrično močjo 624,5 MW, od tega je 13,6 MW porazdeljeno na 6 mikro hidrocentral.

Objekti za proizvodnjo hidroelektrične energije v Madagaskarju sestojijo iz 11 malih in mikro hidrocentral z instalirano močjo pod 20 MW za skupno zmogljivost 106 MW. Podjetje Jiro sy rano Malagasy (JIRAMA) vodi obratovanje dveh hidroelektrarn, 6 malih in mikro hidroelektrarn v državi ter upravlja njene vodne vire. V letu 1981 je bila teoretična potencialna proizvodnja hidroelektrične energije v Madagaskarju ocenjena na 321 TWh letno, tehnično izvedljiva na 180 TWh letno in ekonomsko izvedljiva na 49 TWh letno. Razvilo pa se je samo 0,2 % tehnično izvedljivega potenciala.

Hidroelektrični potencial na Mauritiusu je maksimalno izkoriščen, kljub temu pa ostaja skromen, saj predstavlja samo 6 % celotne proizvodnje. Električna energija se proizvaja v obdobju od januarja do marca, ko je največ dežja. Del vodnih virov je prihranjenih za kmetijske dejavnosti. Družba CEB ima 8 hidroelektrarn. Uganda razpolaga z instalirano hidroelektrično močjo 186 MW na reki Nil, od tega jo 180 MW zagotavlja hidrocentrala Owen Falls. Njena moč se je povečala za 80 MW na 260 MW. To povečanje je Ugandi omogočilo, da je povečala izvoz v Kenijo iz 30 na 80 MW mesečno, kar državni blagajni vsak mesec prinaša 1 milijardo ameriških dolarjev. Izgradnja dodatnega 120 MW bloka k hidroelektrarni je bila dokončana leta 2004. Hidroelektrični potencial v Ugandi se ocenjuje na 2 000 MW, do danes pa se ga je izkoristilo samo 10 %. Za zmanjšanje energetskega primanjkljaja v Sudanu je družba NEC pripravila dva infrastrukturna projekta za izboljšanje distribucijskih omrežij: načrt za nujne ukrepe, ki se že izvaja, in srednjeročni načrt. Kitajska financira 75 % stroškov (200 milijonov ameriških

PR\603562SL.doc 17/22 PE APP/3856/B

SL

dolarjev) za projekt hidroelektrarne v Kajbarju, ostalo pa prispeva sudanska federalna vlada. Okoljevarstvene skupine se bojijo, da bo projekt porušil ravnovesje občutljivega ekosistema Nila. Poleg tega bi bilo ogroženo nubijsko prebivalstvo, ki bi se verjetno moralo izseliti. Projekt izgradnje jezu v Hadabu bi moral, če bo zgrajen, prispevati dodatnih 1 000 MW k sudanski proizvodnji hidroelektrične energije. Hidroelektrični potencial v Sudanu znaša približno 2 000 MW. Kitajsko združenje CCMD je podpisalo pogodbo v višini 555 milijonov ameriških dolarjev za izgradnjo jezu na Nilu na severu države. Dela so se začela izvajati julija 2002. V teku je gradnja jezu v Meroweju 300 km zahodno od Atbaraja, katere stroški znašajo 800 milijonov ameriških dolarjev in ki jo financira arabski sklad za gospodarski in družbeni razvoj (AFESD). Instalirana moč bo 1 250 MW in bo omogočila povečanje obdelovalne površine v državi.

Objekti za proizvodnjo hidroelektrične energije v Tanzaniji proizvedejo letno 1,7 TWh električne energije. Hidroelektrični potencial v Tanzaniji se ocenjuje na 40 TWh letno, razvili pa bi ga lahko polovico (20 TWh). Trenutno je razvito 5 % potenciala. Država razpolaga z instalirano hidroelektrično močjo 377 MW, od tega je 10 MW porazdeljeno na 22 malih hidrocentral. 2.1.1.3 – Osrednja Afrika V osrednji Afriki je več kot 90 % proizvodnje električne energije vodnega izvora, razen v Čadu. Hidroelektrična energija je predmet številnih regionalnih projektov: – skupno izkoriščanje vodnega potenciala na območju Velikih jezer s strani Mednarodne elektroenergetske družbe držav Velikih jezer (SINELAC), ki so jo ustanovile Burundi, Demokratična republika Kongo in Ruanda (jez II na reki Ruzizi); – medsebojne povezave za izvoz električne energije z jezu Inga na reki Kongo v Ruando, Kongo in Burundi. Veliki projekti, ki se preučujejo za večjo izkoriščenost hidroelektričnih virov v Demokratični republiki Kongo in na Velikih jezerih na regionalni in celo mednarodni ravni (izvažanje v Egipt z jezu Inga), so v nevarnosti zaradi trenutne napetosti, ki vlada v regiji. V nekaterih državah je bila poceni hidroelektrična energija dejavnik, ki je privabil velika rudarska in kovinskopredelovalna podjetja (na primer v Kamerunu in Demokratični republiki Kongo). Kamerun je skupaj z Demokratično republiko Kongo afriška država z največjim hidroelektričnim potencialom. Najdenih je bilo več kot 110 možnih lokacij, ki bi lahko skupaj proizvedle več kot 50.000 MW električne energije. Dve največji hidroelektrarni v državi Edéa in Song Loulou se nahajata na reki Sanaga. Kitajska je leta 2003 prispevala 46 milijonov evrov za delno financiranje izgradnje hidroelektrarne v Memve’Eleju na reki Ntem na meji z Gabonom in Ekvatorialno Gvinejo. Hidroelektrarna bo proizvedla 125 MW električne energije letno, od katere se bo del izvozilo v ti dve državi, ostala električna energija pa bo delno pokrila energetski primanjkljaj, s katerim se trenutno sooča Kamerun. Objekti za proizvodnjo električne energije v Republiki Kongo imajo instalirano moč 89 MW. Hidroelektrarni v Bouenzi (74 MW) in Djouéju (15 MW) od leta 1980, ko je bila zgrajena hidroelektrarna v Bouenzi, proizvedeta 99 % električne energije v državi. Vso električno energijo v državi proizvede državno podjetje SNE (Société nationale d'électricité). Trenutno ima Kongo samo 2 hidroelektrarni in eno plinsko termoelektrarno za pokrivanje svojih potreb po električni energiji, od 35 do 45 MW električne energije pa mora uvažati iz hidroelektrarne

PE APP/3856/B 18/22 PR\603562SL.doc

SL

Inga v Demokratični republiko Kongo. Kongo je z dvema kitajskima podjetjema novembra 2001 podpisal pogodbo v vrednosti 220 milijonov ameriških dolarjev za izgradnjo hidroelektrarne z močjo 120 MW na reki Kongo. Z izgradnjo hidroelektrarne leta 2006 bi se morala instalirana moč v državi podvojiti. Jez v gradnji se nahaja v Imboulouju na reki Léfini 14 km od sotočja z reko Kongo 215 km severno od Brazzavilla. Hidroelektrarna z močjo 120 MW bo oskrbovala z električno energijo sever Konga in tako naredila konec številnim izpadom električne energije, s katerimi se sooča Brazzaville. 15 % del, ki se ocenjujejo na 280 milijonov ameriških dolarjev, se financira s prihodki države od nafte, 85 % pa iz posojil mešanega podjetja, ki ga vodita družbi China National Machinery in Equipment Import and Export Corporation (CMEC). Dela bodo predvidoma trajala 6 let do leta 2010.

Demokratična republika Kongo ima približno 37 % afriškega hidroelektričnega potenciala, od tega 16 % v Ingi. Trenutno razvija politiko izvoza odvečne energije iz Inge. Elektrarniški kompleks Inga, ki se nahaja na reki Kongo 300 km nad Kinšaso, je največji v podsaharski Afriki. Sestoji iz dveh hidroelektrarn: Inga I in Inga II, vsaka z močjo 1 800 MW (skupaj 3 600 MW), ki sta v obratovanju od leta 1972 oziroma 1982. Obratujeta samo z 20 % nazivne moči; zaradi slabe oskrbe z rezervnimi deli 2/3 turbin ne deluje. Siemens namerava obnoviti elektrarniški kompleks Inga, da bi lahko njegova proizvodnja, ki je bila upočasnjena zaradi državljanske vojne, spet normalno stekla. Nemško podjetje načrtuje tudi izgradnjo dveh visokonapetostnih daljnovodov do Kinšase in območja Katange na jugovzhodu države. Naložba bo stala približno 960 milijonov ameriških dolarjev, ki se bo delno financirala s Siemensovo udeležbo v sektorju proizvodnje diamantov. Projekt izgradnje hidroelektrarne Grand Inga (6 000 MW) je pogoj sine qua non za številne ambiciozne projekte za izvoz električne energije iz Demokratične republike Kongo v Južno Afriko, Nigerijo in celo v Egipt. Predvidena je tudi izgradnja novih visokonapetostnih daljnovodov na dolgih razdaljah. Lokacija Grand Inga v Demokratični republiki Kongo ima hidroelektrični potencial 39 000 MW in bi lahko sama v celoti pokrila vse afriške potrebe. Skoraj vsa električna energija, proizvedena v Demokratični republiki Kongo, izvira iz sektorja proizvodnje hidroelektrične energije. Hidroelektrični potencial v državi znaša približno 100 000 MW.

Kar se tiče hidroelektrične energije v Srednjeafriški republiki, jez na M'Baliju, ki je bil zgrajen za boljšo oskrbo Banguija z električno energijo, zagotavlja tudi reden pretok z M'Balija. Obstaja še jez v Mobayu, ki ga je zgradila Demokratična republika Kongo, vendar ga Srednjeafriška republika še ne izkorišča. Država ima dve hidroelektrarni Boali I in Boali II s skupno instalirano močjo 18,65 MW, ki se nahajata 80 km severno od glavnega mesta Banguija. Država ima polno lokacij, primernih za proizvodnjo hidroelektrične energije. Hidroelektrarne proizvedejo tri četrtine električne energije v Gabonu. Največje hidroelektrarne so Tchimbele (69 MW) in Kinguele (57 MW) na reki M'Bei in Poubara na reki Ogooue. Hidroelektrični potencial v državi znaša približno 6 000 MW. Ekvatorialna Gvineja ima hidroelektrarno v Riabu in mikro hidrocentralo v Musoli, ki oskrbujeta otok Bioko. Na celinskem delu ima hidrocentralo v Bati, ki so jo zgradili Kitajci leta 1980. Proizvodnjo električne energije v državi zagotavljajo elektrarne na nafto (80 %) in hidroelektrarne (20 %). Vode v Čadu ne predstavljajo pomembnega energetskega potenciala. Na splošno imajo nestalen pretok in jim ni možno uravnavati višine. Vseeno pa je na slapovih Gauthiot na jugu države možno postaviti hidroelektrarno, katere letna proizvodna zmogljivost se ocenjuje med 24 in 45 GWh.

PR\603562SL.doc 19/22 PE APP/3856/B

SL

2.1.1.4 – Zahodna Afrika V zahodni Afriki, razen Malija in Burkine Faso, sahelske države ne proizvajajo hidroelektrične energije. Benin nima nobene hidroelektrarne, kljub temu pa je družba CEB leta 1984 v državi našla 35 možnih lokacij za hidroelektrarne, od katerih nekatere veljajo kot prednostne: Adjarala na reki Mono, Kétou, Assanté in Olougbé na reki Ouémé. Možna je tudi gradnja mikro hidrocentral, zlasti na severu države. Mikro hidroelektrarna v Pouyi na reki Yripao je bila zgrajena in je začela obratovati leta 1997. Na reki Mono je predvidena gradnja hidrocentrale v Adjarali s 94 % MW instalirane moči. Pričakovana letna proizvodnja je 0,16 TWh. Po neki študiji iz leta 1996 se hidroelektrični potencial v Beninu ocenjuje na 1,67 TWh letno, ki bi ga lahko vsega razvili.

V Slonokoščeni obali električno energijo v glavnem proizvaja 9 elektrarn (6 hidroelektrarn in 3 termoelektrarne), ki so v lasti države, razen dveh največjih termoelektrarn, ki so predmet pogodb vrste BOOT (Vridi in Azito). Vse transportne in distribucijske infrastrukture so v lasti države. Približno 3/4 instalirane moči v Slonokoščeni obali je hidroelektrične. Največ jo zagotavljajo hidroelektrarne Ayame I, Ayame II, Buyo, Grah, Kossou in Taabo. Naložbe, potrebne za izgradnjo in obratovanje jezu v Soubréju (320 MW), se ocenjujejo na 320 milijonov ameriških dolarjev. Vlada želi, da je projekt izgradnje hidroelektrarne v Soubréju predmet pogodbe vrste BOOT. Njena gradnja bo trajala 6 do 10 let. Preučuje se več projektov za male hidroelektrarne z močjo 5 MW v regiji Aboisso na jugovzhodu države.

Gana načrtuje izgradnjo hidroelektrarne na Črni Volti. Projektu hidroelektrarne v Buiju, ki naj bi imela zmogljivost 400 MW, je dodeljen proračun v višini 700 milijonov dolarjev. Električna energija, proizvedena v Buiju, bi ne samo povečala domačo oskrbo z električno energijo, temveč bi jo lahko tudi izvažali v Burkina Faso, Mali in Slonokoščeno obalo. Na reki Pra je predvidena izgradnja še ene hidroelektrarne, ki naj bi imela skupno zmogljivost 125 MW.

Gvineja ima velik hidroelektrični potencial, katerega skupna moč se ocenjuje na približno 6,1 GW za zagotovljeno letno energijo 19 300 GWh. Sedem hidroelektrarn proizvede 52 MW električne energije, vključno s hidroelektrarno na Grandes Chutes (27 MW). Jez Garafiri na reki Konkouré 160 km severno od Conakryja je začel obratovati leta 1999. Hidroelektrarna ima instalirano moč 75 MW in povprečno letno proizvodnjo 264 GWh. Preučujejo se še trije drugi projekti: projekt Fomi na reki Niandan (pritok Nigra) v regiji Kouroussa 45 km iz Kankana (hidroelektrarna z močjo 90 MW ali 402 GWh/letno), projekt TIOPO na reki Kogon v regiji Boké (hidroelektrarna z močjo 120 MW) in hidroelektrarna v Kalèta-Souapitiju, namenjena proizvodnji aluminija (hidroelektrarna z močjo 975 MW na reki Konkouré).

Mali je imel leta 2000 dve hidroelektrarni: hidroelektrarno Sotuba (5,4 MW), ki letno proizvede povprečno 0,04 TWh električne energije, in hidroelektrarno Selingue (44 MW) z letno proizvodnjo 0,18 TWh. Hidroelektrarna v Manantaliju je začela obratovati januarja 2002. Zaradi prekoračitve stroškov in političnih napetosti med Mavretanijo in Senegalom je bila njena gradnja, ki se je začela leta 1997, na začetku upočasnjena. Hidroelektrarna s svojo zmogljivostjo zagotavlja pogodbeno dogovorjeno distribucijo električne energije različnim omrežjem: 15 % za Mavretanijo, 52 % za Mali in 33 % za Senegal. Hidroelektrarna z močjo 200 MW (5 X 40 MW) lahko trem državam letno dobavi 0,81 TWh električne energije preko visokonapetostnega omrežja 225 KV, dolgega 1 300 km. Malijska vlada preučuje več projektov, kot sta jezova v Tossayu in Kéniéju in hidroelektrarni v Félouju in Gouini, za izkoriščanje hidroelektričnega potenciala v državi, ki se ocenjuje na 1 050 MW.

PE APP/3856/B 20/22 PR\603562SL.doc

SL

V Nigru ni veliko stalno tekočih voda, kljub temu pa je v državi nekaj lokacij, ki so primerne za izgradnjo hidroelektrarn. Nahajajo se na reki Niger in njenih pritokih: v Kandadjiju z letnim potencialom 1 322 GWh, v Gambouju z letnim potencialom 360 GWh in v Dyodyongi z letnim potencialom 75 GWh. Najdene lokacije imajo velike zmogljivosti in je zato za njihovo izkoriščanje potrebno veliko finančnih sredstev. Hidroelektrični potencial v Nigru, ki je gospodarsko izvedljiv, znaša približno 230 MW.

Hidroelektrični objekti v Nigeriji imajo skupno instalirano moč 1 938 MW, od katere je 20 MW razporejenih v pet malih hidroelektrarnah. Leta 1998 so proizvedli 7 TWh električne energije. Hidroelektrični potencial v Nigeriji se ocenjuje na 43 TWh letno, 60 % pa bi ga lahko razvili. Trenutno se izkorišča samo 26 % potenciala.

Senegal je povezal svoje omrežje z Manantalijem julija 2002, Mavretanija pa je to storila novembra istega leta. Ministra za energetiko iz Toga in Benina sta se februarja 2004 dogovorila, da bosta okrepila sodelovanje z izgradnjo hidroelektrarne v Adjaralli na vzhodni meji med obema državama. Proti koncu devetdesetih let so državi prizadeli katastrofalni izpadi električne energije, ker jim je bila Gana, ki je njihov glavni dobavitelj, prisiljena zmanjšati oskrbo za 50 % zaradi hude suše, ki je prizadela hidroelektrarno v Akosombu. Skupna oskrba Toga (520 GWh leta 2000) zajema proizvodnjo električne energije, ki jo zagotavlja podjetje Togo Electricité in samoproizvajalci (50 % proizvodne zmogljivosti Toga in 36 % proizvodnje) – v glavnem (OTP) – ter nakupi pri družbi CEB. CEB izkorišča jez v Nangbétu na reki Mono (65 MW, od tega 30 MW za Togo), 70 % električne energije pa dobi pri Volta River Authority (VRA) v Gani. Od avgusta 1994 kupuje električno energijo tudi pri Compagnie Ivoirienne d’Electricité (30 MW za napajanje v času največje porabe). Hidroelektrični potencial v državi znaša približno 200 MW. Omrežja podjetij Nigerian Electric Power Authority (NEPA) in Compagnie électrique du Bénin (CEB) zagotavljajo oskrbo Benina in Toga z električno energijo. NEPA je povezala omrežja v daljnovod z napetostjo 330 kilovoltov, ki povezuje Nigerijo z Beninom v okviru vključevanja zahodne Afrike, ki vključuje tudi Niger in Togo. Na začetku letu 2003 so se začela dela na projektu povezovanja nekaterih regij v Nigru z nigerijskim električnim omrežjem. V okviru tega projekta bodo zgrajena tri različna omrežja, katerih skupni stroški so ocenjeni na 16 milijonov dolarjev. Uvožena električna energija bo veliko cenejša kot električna energija, ki se jo trenutno izkorišča in ki se lokalno proizvaja iz nafte.

2.1.2 – Stanje v karibskih državah Dominika ima tri hidroelektrarne, ki pokrivajo približno polovico proizvodnje električne energije na otoku. Hidroelektrična energija predstavlja 0,032 TW/h ali 8 MW dnevno. Oskrba iz fosilnih virov energije predstavlja skupaj 0,030 TW/h ali 48,4 % energetskih potreb države in 11 MW/dan.

Gvajanska vlada je zaupala razvoj in gradnjo hidroelektrarne v Tumatumariju (45 MW) družbi Corporation Hydro-Énergie-Qué. Vrednost projekta se ocenjuje na 75 milijonov kanadskih dolarjev. CHE-Q je v enakovredni lasti družb HQI, Boralex, Hydro-Mécanique Construction in sklada Fonds de Solidarité des Travailleurs du Québec. Njena naloga je, da najde lokacije in razvija projekte za hidroelektrarne in termoelektrarne z močjo pod 50 MW v Latinski Ameriki in Karibih. Glavna hidroelektrarna v Gvajani je Moco-Moco. Začela je obratovati novembra 1999, njena instalirana moč pa je 0,5 MW. Hidroelektrični potencial na Haitiju je 154 MW in tretjina je izkoriščena. Hidroelektrarna v

PR\603562SL.doc 21/22 PE APP/3856/B

SL

Péligru z močjo 54 MW je največja v državi. Njena proizvodnja je usmerjena v Port-au-Prince. Poleg tega ima država še pet malih hidrocentral. Na Jamajki znaša celotna proizvodnja hidroelektrične energije 0,114 TW/h, kar predstavlja 1,83 % energetskih potreb v državi ali proizvodnjo 23 MW dnevno. Fosilna goriva predstavljajo 96,65 lokalne porabe, kar ustreza oskrbi z 1 269 MW električne energije dnevno. Instalirana hidroelektrična moč v Dominikanski republiki znaša 402 MW, od tega sta 2,2 MW porazdeljena med štiri male hidroelektrarne. Leta 1998 so objekti za proizvodnjo hidroelektrične energije v državi proizvedli 1,4 TWh električne energije. Hidroelektrični potencial v Dominikanski republiki se ocenjuje na 50 TWh letno, izkoristi pa se ga lahko samo petino (9 TWh). 2.1.3 – Stanje v tihomorskih državah Na tem območju ni bilo zabeleženih nobenih pomembnejših dejavnosti na področju proizvodnje hidroelektrične energije.

2.2 - OBNOVLJIVA ENERGIJA 2.2.1 – Stanje v Afriki Pretežni del afriške celine je dobro izpostavljen soncu, vendar je tehnologija za pridobivanje elektrike iz sončne energije še predraga, da bi se jo lahko uporabilo v Afriki. Senegal in Južna Afrika, vodilni sili na tem področju, imata že postavljene zmogljivosti za približno 1MW vsaka. Zbiralniki sončne energije postajajo rešitev za najbolj oddaljene kraje, ker so lahko tudi bolj poceni kot dizel.

Geotermalni viri se nahajajo predvsem v dolini Rdečega morja in v dolini Rift. Kenija je največji proizvajalec geotermalne energije v Afriki s 45 MW in neposrednim izkoriščanjem toplote. Etiopija je edina druga afriška država, ki danes proizvaja geotermalno energijo. Alžirija in Tunizija pridobivata toploto neposredno iz geotermalnih virov.

Trenutno je vetrni potencial v Afriki popolnoma neizkoriščen. V Gani so začetne ocene pokazale, da predvsem ob meji s Togom obstaja vetrni potencial 2 000 MW. To je visoka številka, če pomislimo, da bi celotna afriška celina potrebovala 40 000 MW elektrike za napajanje svojih industrijskih procesov. Les in njegovi derivati predstavljajo najbolj uporabljen vir energije v afriških gospodinjstvih (zlasti na podeželju) zaradi velike razpoložljivosti in odsotnosti privatne lastnine gozdnih virov. Tako so drva za posameznika skorajda zastonj. Vendar se na nekaterih področjih razpoložljivost tega goriva hitro zmanjšuje zaradi njegovega prevelikega izkoriščanja, zato morajo ženske in otroci za nabiranje drv prehoditi čedalje večje razdalje. Poleg tega pa nizki toplotni izkoristek biomase zelo zvišuje stroške uporabe glede na porabljene kalorije. Slabi pogoji za izgorevanje povzročajo ne samo nizek izkoristek, ampak predstavljajo tudi nevarnost za zdravje prebivalstva (onesnaženje notranjosti hiš, hude dihalne bolezni). 89 % podsaharskega afriškega prebivalstva uporablja biomaso (les, odpadke...) za potrebe razsvetljave, kuhanja in gretja. Kmetijski odpadek v mnogih afriških državah je iztisnjeni sladkorni trs, ki nastane kot stranski izdelek pri predelavi sladkornega trsa. Ocenjuje se, da je približno 26 milijonov ton

PE APP/3856/B 22/22 PR\603562SL.doc

SL

iztisnjenega trsa, proizvedenega v Afriki, lahko velik energetski potencial. Najpomembnejši primer je Mauritius. V tej državi je leta 1992, po prvi Zalivski vojni, vlada začela izvajati nacionalni načrt, v katerega je bilo vključeno tudi ovrednotenje iztisnjenega trsa. Ta proizvod je pomembno nadomestilo za uvoz nafte (prihranek 20 000 ton letno) in omogoča najboljši izkoristek odpadkov, ki nastanejo pri proizvodnji sladkorja. Njegova uporaba ostaja prednostna izbira pri uresničevanju srednjeročne in dolgoročne energetske politike v državi. S podporo države in zasebnih lokalnih in tujih naložb sladkorna industrija na Mauritiusu pokriva trenutno 27 % vseh potreb po elektriki z izkoriščanjem iztisnjenega sladkornega trsa.

2.2.2 – Stanje v karibskih državah Tradicionalna energija igra pomembno vlogo v energetski oskrbi Karibov, zlasti Haitija (skoraj 70 %). Vendar je ta vir v nevarnosti in se zato razmišlja o nadomestilih (predvsem UNP-utekočinjeni naftni plin- in kerozin za kuhanje). Na sestanku okoljskih ministrov držav Latinske Amerike in Karibov v Sao Paulu v maju 2002, pred PrepCom IV, je bila sprejeta resolucija o brazilski energetski pobudi, katere predhodni predlog predvideva: "do leta 2010 povečati v regiji uporabo obnovljivih energij do 10 % celotne rabe" (predhodni predlog končnega poročila 7. srečanja odbora Foruma okoljskih ministrov Latinske Amerike in Karibov v času med dvema zasedanjema).